220
Moj oče
Ferdo Kozak
Zvečer, ko ležem, včasih nehote roke na prsih sklenem,
kot si jih sklepal ti, ko na tej zemlji tih poslednjič si zaspal.
Za okni noč stoji, zvezde gore,
a meni zdi se, da ob svoji čutim tvojo ramo
in da molče strmiva v šumni beg življenja nad seboj.
Glej, v vedrem soncu dom naš, naša polja!
Tam sem bil mlad, tam bil sem tvoj otrok.
In iz sveta, ki ni več res,
spet čujem pesmi tvoje kot nekdanje dni,
prijazna jutra vstajajo kot sanje iz noči,
velika noč, največji praznik tvoj in vse družine:
pomlad, življenje, ki nikdar ne mine!
Potem ob robu mojega življenja si kot tujec stal, molčeč in mrk, sam vase mož zaprt, dokler ni naju zbližala skrivnostna smrt:
Tam, kjer sem gledal žetev mož in kri odprtih ran,
kjer bežal sem kot zver pred kriki smrtnih bolečin
in zapuščen, tako neznansko sam
okusil strast do zadnje bilke te zemlje,
ki so rosile nanjo moje žalostne solze,
tam sem zaslutil luč edino tvojega samotnega srca.
Da, kdo pove, odkod in kam popotniki gremo, in morda vse je pena le in prazen sen, le žar ljubezni v nas je svetla zarja, nad bridkimi teminami sveta.
0 tem sem ti molče, z besedami srca, govoril tisto noč v slovo,
ko mi v naročju tvoje je počivalo izmučeno telo
in me tvoj zlomljeni pogled je še poslednjič poiskal.
Umrl si, kot na večer oblak zatone,
brez tožbe, brez bojazni, brez strahu.
Tako si se odtrgal od sveta — najdražje domačije svoje —
in ko so na tvoj poveličani obraz že legle sence večnosti,
sem želel samo to, da zmogel bi življenja pot kot ti.
Vse to je zdaj le tih spomin, na grobu cvet,
ki nama iz davnin dehti.
Zdaj zemlja spi. Za okni noči stoji;
bleščava zvezd rosi na vse stvari,
midva pa v šumni beg sveta strmiva nad seboj,
kot v glorijo oltarja bi bile zamaknjene oči.
0 sončni smeh otrok, ki Čas pretakajo v dlaneh, kot bil bi pesek zlat!
0 sladke muke jarih, trmastih strasti,
dokler jih strup kesanja in sramu ne zagreni!
Kot prah v viharju roji mladih se teles ženo
za bledo zvezdo iluzij,
smeh ženskih ust zrem, blesk njih belih zob,
kot brezna v sreči se odpirajo oči
in lep je sen v objemu se vijočih rok,
da beg veselja zase pridrže.
Mirno gorijo ognji, ki ob njih se zbirajo družine,
a zunaj v mrzlem pišu sence izgubljencev mimo se neso.
Kako tegobni, tihi so smehljaji mož, ki jih obsedel je nemir iskanja,
čez trupla njihova pa množice dero;
ponosna pest jih vodi v smrt za slavo in posest
221
in nad bridkostjo ran, nad solzami in srdom neutešenim vihra pogum, škrlatni plamen dragocenih zmag. O, milijone, glej, v vrtincu radosti in bolečine, življenje, oče, ki nikdar ne mine.
Vem, to je naš edini dom — nemirnih src nevzdržno potovanje!
Tja prožijo roke se hrepeneče,
tja vrnem se, ko vstane jutro nad zemljo.
Ko bom pa truden, zlomljen, z ranami pokrit,
izžgan kot zemlja od strasti in neizpolnjenih želja,
ko z žalostjo za že ugašajočim snom
in z gnusom v prsih, s kesom in prezirom,
a v duši še goreč in čist
omahnil smrtno bledih lic bom v zadnji svoj večer,
tedaj te najdem spet,
tedaj ob tvojo stran ti položim utrujeno srce.
Potem bova ležala drug ob drugem, oče,
morda zdaj prvič srečna, kakor vse, kar večno spi,
osvobojena tiste žeje src človeških,
ki jo le hladna prst dobrotno pogasi.
222