Bčelarjem dober svet.
Mnogi časniki, list štajarske kmetijske družbe in za njim tudi wNoviceu so predlanskem priporočale bčele čez zimo v zemljo zakopati, da srečno do spomladi preživijo. Storila sta tukaj dva bčelarja tako, kakor so imenovani listi učili. Po velikonočnih praznikih gresta bčele iz jame vzdihovat, — pa joj! ni bila alleluja! bilo je miserere! Vse od perve do zadnje so bile mertve — mokre — smerdljive!
Boljši nauk daje imenovani list letošnega tečaja št. IZ v imenu bčelarja gosp. Jožefa Svajgar-ja. Po tem pravilu gospoda Švajgar-ja sem jez čez tri zime že svoje bčele ohranil; zato si upam vsem bčelarjem priporočati? kar se mi je po triletnih skušnjah kaj dobro poterdilo. Tako-le:
Cez zimo morajo bčele biti na suhem, zračnem krajiy mraz jih ne sme stiskati, tudi ne soparica dušiti; biti morajo na miru in zmiraj v enakem hladu. Tako uči tudi gospod Švajgar.
Kadar tedaj bčele za zimo pazit greš, oberni panje noter v bčelnjak ali pa počez, da pozimi veter skoz žrelo pihati in notranje toplote spremenjavati ne more; žrelo po navadi zavoljo miš obvari. Pred ko paziš, pusti zadnjo skončnico zgorej toliko odperto, da bi mogel nožev herbet noter vtakniti, ali pa toliko, da bčela skoz zlesti ne more; vtakni žebelj ali kaj druzega na sredo, da se skončnica zgoraj da zapreti, okovari jo po vsaki strani s žeblji, da ven pasti ne more. Pred ko zapaziš, deni pred žrelo in nad odperto skončnico bremce smrečja, ali grahove ali druge terde slame, da skoz žrelo in nad-zgoraj odperto skončnico škodljivi mokrotni hlap zbežati more. Ko si pri žrelu in pri zadnji skončnici tako opravil, zapazi tudi panje. Najboljše je za to pezderje. Pa ne da bi ga kar malo potrosil, — saj ne prizadene nobenih stroškov; nadevaj ga na debelo na panjove in okoli in okoli, — samo na slamo pred žrelom ga ne deni nič, in nad zadnjo skončnico ga položi bolj natenko, da soparica počasi ven puhti in panjev znotraj preveč ne prehladi.
Ta šega bčele za zimo paziti, velja za težke, srednje in slabe panjove. Ne boš našel spomladi ne plesnjivca ne skoraj nič mertvih v panji.
Naučila me je pa tega sledeča naključba: Pred tremi leti sem v jeseni zapazil zraven srednjih tudi tri težke, bogate panje. Spomladi grem gledat, kako je kaj. Pri enem težkem najdem znotraj vse plesnjivo in mokro, pa več ko polovica mertvih muh na tleh; — pogledam h drugima težkima: vesel vidim vse satovlje lepo rumeno, popolnoma z medom zadelano, mertvih pa skoraj čisto nič. Ni mi šlo berž v glavo: zakaj da je v enem panji vse tako plesnjivo, černo in mokro, in pa toliko mertvih? Razpažim, pregledujem in najdem, da so na obeh zdravih panjovih skončnice zgorej odperte bile, ker jih je bilo solnce ven potegnilo. Poli sem pa pri paženji skončnice v jeseni sam odperal in pazil, kakor sem povedal, in prepričal sem se, da je prav dobro po tej šegi bčele čez zimo zapaževati.
Blizo Konjic na Stajarskem.                            J. Šuc.
List 18.