Starčev  »Confiteor«.
1800-1900.
^Opolnoči . .  .!  O, ti nevidna moč, nocoj sem  te začutil v prsih teh! Jaz sem sovražil dan  in ljubil noč — in zdaj  umiram sam — o polnoči.
In moja smrt je zaželeni smeh. Nikomur z bridkim ne preti udarcem, saj  kdo bi jokal za stoletnim starcem, ko vsa mladost teži po novih dneh!
Ko tone kamen v morski globoČini, le valčki v gostih krogih dirjajo, in ribe morda se vznemirjajo, a skoraj  splava pokoj  po gladini. Tako jaz v večnost padam —• —
Drhte mi roke v neverjetnem strahu, kot so  se kralji tresli pred menoj, ko žezla sem teptal v krvavem prahu in  duši  svoji  klical:  Pij  in poj ! O mea culpa! Jaz — nesrečni Samson!
Navzdol mi glava s težkim dihom klone, a v drznih dnevih sem jo kvišku vzpenjal in božjo Četo  — svetle milijone za rod pastirjev   smešnih   sem zamenjal. O mea culpa! — Jaz oholi Goljat!
In te oči . . . kako mi trudno svetijo; več novih žarkov ne zanetijo, a nekdaj  vse sem videti htel ž njimi. Tančice bele kot v sneženi zimi
nad vsemi srci so se sklanjale, in duše so  o večnem solncu sanjale, jaz sem zdivjal, — raztopil  vse tančice, strasti so  moje spletale meglice. Nocoj  pa slišim svoje otročiče — in skrb in žalost in  obup  mi kliče: ,Prej  ko zatoneŠ v zapuščeni kraj, daj! daj  nam sveto  upanje nazaj!' O mea culpa maxima !  —¦
Kdo ? Ti si tam! Le pridi sem nocoj,
le bliže k meni nagni se.  Resnica,
Nikar se oČma,  pastorka,  ne boj,
naj ti poljubim veČnomlada lica
in  prvikrat in zadnjikrat na svetu.
V očeh se tvojih nade smejejo,
na tvojih lascih cvete cvet pri  cvetu,
in misli že sekunde štejejo:
kdaj  pride ženin mlad in čist in zal
kot novobrušen demantni kristal.
Kako bi rad ta srečni gledal par, saj sreče nisem videl sam nikdar,
kako bi prosil!"-------------
A v zvoniku tam smrt kladivo je dvignila mogočno in skozi noč in skozi sveti hram nagrobnico je klenkala polnočno. In odnekod zamolkel glas je vstal, kot bi v globoko vodo kamen pal.
Silvin Sardenko.