*
DE PROFUNDIS ZA ALOJZA GRADNIKA
Jože   K a s tel i c
Danes si lahko tudi tujec pridobi o pesniku Gradniku prvo skopo informacijo, na primer v Lexikon der Welthteratur založbe Kroner v Stuttgartu (o izdaji iz leta 1963, na strani 509, avtor podatka je profesor dr. Nikola Pribič, Austin, ZDA); »Gradnik Alojz, slovenski pesnik, rojen 3. 8. 1882 v Medani pri Gorici; oče Slovenec, mati Italijanka, študiral pravne vede na Dunaju, sodnik v raznih krajih Slovenskega Primorja, 1920—1922 zunanje ministrstvo v Beogradu; 1922—1945 s prekinitvami apelacijski sodnik v Ljubljani, 1936—1941 kasacijski sodnik v Zagrebu. Vodilni slovenski lirik, njegove zgodnje, v raznih listih objavljene pesmi, opevajo erotične motive, meditirajo o smislu življenja in smrti, skušajo premagati prepad med resničnostjo m iluzijo, sem in tja se že dotikajo težke usode slovenskih kmetov na Primorskem; po 1918 zazveni iz njegove lirike plamteči protest proti narodnemu zatiranju njegovega ljudstva s strani italijanskih oblasti, toda pesnik zapade resignaciji in se zateče nazaj k naravi, ki ga pomiri z življenjem. Dasi je Gradnik dober poznavalec evropskih literatur, ohranja svojo izvirnost; prednost daje sonetu; mojstrsko prevaja iz italijanščine, nemščine, angleščine in španščine.« Sledi seznam pesniških zbirk z izvirnimi naslovi, od prevodov je omenjen Petrarka (1954), od literature o Gradniku pa Pogovori Marje Boršnik (1954).
Pesnikova smrt — 14. julija 1967 — pa nam, ki nismo samo tujci njegovi pesmi, ponuja priložnost poseči globlje. Pesnikova smrt — to je v nekem smislu paradoks, saj je poezija emanacija duha, ki je razkroj ne prizadene. Vendarle pa je smrt, ta veliki protiigralec življenja, kot stari mitološki Thanatos, ki je rešil svojo prvinsko podobo skoz srednjeveške predstave v renesanso, se tu obogatil s formami lesorezcev in po-dobarjev ter v manirizmu in baroku postal emblem, to se pravi priložnost za moralizirajoči nauk v sliki in besedi, v zunanjem izrazju Gradnikove pesmi še dokaj artistično prisoten. Črv govori človeku:
60   Sodobnost
945
V temni zemlji sem zaprt, gadni, zadnji stvor narave brez imena in brez slave, golokožen, gnusen, grd. Seješ in sadiš? Poglej: rože cvet na vrtu umira, listje vene, steblo hira, gnili plod odpada z vej.
V Gradnikovi bolj notranji miselni in čustveni eksistenci pa je pojavnost smrti, mejna situacija njenega obstajanja, ki z absolutno gotovostjo izniči bivanje in uniči celo samo predstavnost o njem, mnogo mnogo globlje zasidrana. Kot ukrivljeno želo, ki ga ni mogoče izvleči iz površinsko na videz neznatne rane. Zato dobiva Thanatos druge podobe, bolj abstraktne, pa tudi bolj intimne: smrt je zor svobode, ki ti v njej vrne morje večnosti, kar tri izgubil v življenju; smrt tiho odpre utrujenemu in tavajočemu potniku temne duri hiše in mu pokaže ognjišče in postelj; snop zlatih klasov bo senčil pesnikov grob in on bo vsej človeški družini kruh. In nazadnje:
... nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.
Tako se pesnik vrača in vrača k enemu od pramotivov poezije in filozofije. Njegov moški korak je trden samo na videz, njegovo, k bogastvu življenja obrnjeno oko samo na videz vedro in brezskrbno. Zdaj se skriva plahost, pasivno sprejemajoča natura, ki ji je žal svoje minljivosti in ki to bolečino zdaj odbija, zdaj pestuje, zdaj diskutira z njo prav kot srednjeveški Slehernik, zdaj z njo molči in vdano klone.
Od smrti misel in čustvo pohitevata k ljubezni, k Erosu, od ene mitologije k drugi mitologiji, od ene bolečine k drugi bolečini. In kadar najintimneje govorita, govorita skozi usta ženske: to je podtalna mese-činska sfera Gradnikove poezije in nature, ki bi bilo zanimivo presvet-liti jo s freudovskimi oznakami: -»cenzurirane želje sanj«., ^nastajanje tesnobnih sanj iz konflikta«, »trauma«, »simbolika smrth ... Ne da bi pristajali na linearno poenostavljanje freudovskih razlag te in take spojitve Ljubezni in Smrti, pa se nam vendar spričo teh ženskih Pisem, in spričo desetero kot biserne solze kristalnih žalostink De profundis, ki jih poje mrtva ženska svojemu živemu ljubemu, poetično-miselna situacija naravnost pojasnjuje s Freudovimi kategorijami: lahko rečemo —
946
Gradnikov eros je prefinjena libido, thanatos pa je transponirani eros.
Libido:
Spojila o eno sva se d bolečinah, ki nihče jih ne vidi. Dva vodnjaka oddaljena vrh zemlje sva. V globinah se vendar eden v drugega pretaka.
Vso dolgo noč je posielj moja prazna in vso, vso noč premolim, kakor blazna ime presladko tvoje jecljajoč.
Transpozicija, jecljajoča molitev sladkega imena moža:
Ko pa zadnje kaplje krvi črna zemlja bo sesala, mislila bom: ti si v zemlji, s tabo se ta zadnja kaplja mojega telesa staplja in porečem: jemlji, jemlji.U
Skozi dolgo poetično biografijo Alojza Gradnika se mladostni, tako izrazito nagonski izbruhi čustev sicer spremenijo, pomirijo, nikoli pa ne usahnejo in ne dočakajo te smrti, ki jo pesnik zaroteva. Tu so zbirke: Padajoče zvezde (1916, 1923l), Pot bolesti (1922), De profundis (1926), Svetle samote (prvi izbor, 1932), Večni studenci (1938), Zlate lestve (1940), Pesmi o Maji (1944), Pojoča kri (1944), Primorski soneti (drugi izbor, 1952), Harfa v vetru (prvo izbrano delo, 1954). Nikoli tudi Gradnikova poezija ne prestopi meja, ki si jih je pesnik začrtal, iz okrožja refleksivne poezije v čisto razpoloženje. Nikoli ali pa zelo redko in samo kot introdukcija:
Sneg, beli sneg se blešči v mesečini.
Tesna razdružila naju je gaz.
Mir, beli mir: še srca bolečini
v beli tišini tej zgublja se glas.
Pa tudi v tej uvodni strofi miselno usmerjene pesmi V snegu so objektivne eksistence, ki ustvarjajo razpoloženje, že naperjene v pesnikov jaz (v drugi vrstici) in v človekovo stanje (v tretji vrstici). Ni čistega, suverenega »razpoloženja« Kosovelove vrste ali pa Moderne. Izredno redko je:
M
947
Črno je nebo, brez zvezd, črna zemlja, črn je brest. Le laboda sij srebrni lesketa se v vodi črni.
Tu imamo to izjemo in sedaj ne vemo veliko početi z njo. Oblikovno je skoraj nebogljena, trda, deklamatorska, artistična, iz črnine v sre-brnino šepajoča po svoji težki trohejski stopici.
Iz najintimnejše prizadetosti svojega srca Gradnik lahko samo izstopi, ne prestopi v drugo sfero. Obrne se navzven. Iz individualne, z erotično traumo obtežene poezije svoje »črne maše« se napoti k poeziji »rodu«. To bi bila lahko varianta romantične, prešernovske situacije, eros patriae: solze iz ljubezni so do tebe vroče, iz domovinske so ljubezni lile. Toda pri Gradniku je domovinska tema od erotične ločena in avtonomna. Rahla vez jo druži, pri najbolj osebnih pesmih te vrste, s temo smrti, sicer pa je to krog zase, razpet v svetlejši, pa tudi bolj zunanji in splošnejši sferi.
Rad bom počival tam kraj naše hiše, na tisti njivi, ki le smrt jo orje.
To so kasnejši, mirnejši in bolj zreli verzi. Široka historična in domovinsko situacijska poteza je za Gradnika na splošno značilna. Taka je tudi v sicer nepretencioznih, prigodniških, perifernih pesmih, kakršna je na primer tale, tu prvič objavljena (kot posvetilo v izvodu Prešernovih Poezij 1847, z naslovom Prešernu, s podpisom Alojz Gradnik in datumom 4. XI. 1948). Nacionalna mitologija in filozofija se prepleta v višjem historičnem zrenju:
Kje vžge genij svojo luč? Kje zanj viri so spočetja? Kje radosti razodetja vhod duha odpira ključ?
Kar naš rod v dnu src besed zbral in hranil je stoletja, o bogatejši kiti cvetja dal si nam jih — naš poet.
V fazi »domovinske pesmi«, po prvi vojni pa nastajajo tvegani, n tudi uspeli poskusi v verze preliti povest slovenske zgodovine od naselitve  do  punta,  v  situaciji  Primorske,   med  Benečanom  in  Nemcem,
948
poskusi zelo konkretizirati prizorišče, s soško dolino, z Brdi, grapami, visokimi robovi hribov, s trpkostjo, ki je potem ostreje, bolj grenko, pa tudi bolj prvinsko izbruhnila iz Preglja, in z barvito paleto, čeprav ubrano na osnovne tone te soške baladike, ki jo očituje zlasti zgodovinska, proza Franceta Bevka:
Imeli smo gore in jezer prod in smo jim dali vsem imena prva: zdaj nam ostala je le zemlje mrva in smo vratarjev, slug in dekel rod.
Potem pa popolna lokacija, kjer leži tudi neimenovana, še sami misli oddaljena Medana:
Zvoni od Mengor, Volč, Svete Lucije, Tolmin in Slap in Selo odgovarja in ko na krilih strašnega viharja zvonjenje čez deželo se razlije.
In raste šum in ko krvave rože kresovi zacveto vrh Bučenice, Slemena, Ježe, Kuka in Senice.
Narava čiste lirike pa se hrani iz čim večje koncentracije. Vsa miselna spoznanja, čustvena doživetja, vse emanacije hotenja se združujejo v enovit lik, ki je hkrati vsebina in simbol, metafora in »Gehalt«, zgodba duše in program življenja. To so monumentalne arhitekture samo na videz krhkih in skopih verzov, tako preračunane na nekakšen lastni numerus, da je harmonija njihovih »zlatih črk« popolna kakor matematična formula — ne funkcija, temveč element. Zelja po izpovednosti, bogastvo podob, ki se pesniku vsiljujejo, da jih izbira in uvršča, pestrost konkretnosti, ki ga obdaja v prostoru in času in v peti dimenziji sveta predstavnih fenomenov pa ustvarja v pesnikovem delu konfliktne situacije. Strnjenost hoče biti izvrnjena in nadomestiti jo hoče epika. Antične literarne kategorije tekmujejo med seboj, bore se za premoč in pesniška situacija jim v slabotnem momentu podleže. Srečna sinteza je tedaj redkejša. Taki cikli so Pisma in De profundis in mestoma kmetov ciklus v Večnih studencih. Navadno pa se nevarnosti ni mogoče izogniti in pesnik sestopa po zlatih lestvah v manj prvinsko in bolj periferno liriko, naj bo to že »Blizu zemlje« ali tudi »Blizu neba«.
949
V centralnem pesniškem delu Alojza Gradnika pa obstajajo prene-kateri dosežki, ki so se takoj, komaj vcepljeni, za trajno orasli v čudovito drevo slovenske umetne poezije. Tu so mrke, grčave, prepletene veje, s črnimi, bolečimi sencami, in globoko nagnjene nad temne vodnjake misli, v katerih se kot Narcis ogledujejo in ne vedo za sonce in živi zrak višav. Izmed njih poganjajo eksotični, za našo romantiko in impresionistično poezijo nenavadni cvetovi — ne bolne rože noči, ne opojno cvetje poletnega dne. Iztezajo se s svojimi, kot ženske roke gra-cilnimi kelihi proč od korenin in globin, a tudi proč od jasnih višin. Vstran, kot obraz, ki se umika poljubu. V pokrajini sanj in zatrtih želja podzavestno pestujejo svojo infaniilno traumo in ne vedo dobro o sebi, ali so rože smrti ali svatovski cveti, razprti za erotični obred. Pesnik, ki trajno ostaja slovenski literaturi mimo svoje generacije in mimo svoje človeške podobe, ne more najti in ugotoviti trdnega stališča. Omahuje, dvomi, čaka. V tem pa bo izničen — in tedaj bo tudi uresničen.
950