Učenje tujih jezikov. Skoraj poteče 18. leto, od kar »Učit. Tovariš" z besedo in v djanji kaže, da mu je temeljito izučenje domačega — slovenskega — jezika naj bolj pri sercu. Zato sme upati, da ga nihče ne bode napak razumel, ali mu celo očital pomanjkanje slovenskega duha, ako spregovori besedico v prid tujim jezikom. Pokazati, kako koristno je, učiti se tujih jezikov, je prav lepa naloga. Morebiti bi jo utegnil še kteri g. g. profesorjev dati za amaturo", čem reči, za zrelostni izpit, če je že ni. Zatoraj je »Tovariš" ne bode na široko izdeloval, le nektere misli naj navede o koristi, ki jo donaša znanje tujih jezikov, in ker mu ne gre ,,za klas", je še lahko bolj poveršen. Bili so časi, ko so se s tujimi jeziki, znabiti še bolj, ncgo zdaj — prav strastno ukvarjali. Toliko je pa gotovo res, da kar svet — nc, kar Babilon stoji, ni bilo brez tacih, ki so si v čast šteli, razun svojega maternega jezika priučiti si še kterega druzega. Že Dragotiuu V. so bili taki učenci tolikanj všeč, da jih je nad vse pozdigoval rekoč: ,,Kolikor jezikov zuaš, tolikrat si človek". Korist tacega učenja se kaže zlasti na dve strani: 1) bistri uni, uterjujc spomin in krepi voljo, kakor malokteri drugi uk in 2) prinaša obilno dobička za življenje. Tedaj že s tein, da se resno učiš tujega jezika, boljšaš svoje dušne mo6i, boljšaš samega sebe. Ker si ga ne pridobiš kar tje v en dan, brez truda in obilnega dela, poprijela se te bode neka samostalnost, morebiti celo značajnost. In kadar znaš nov jezik, ti je odkrito vse, kar so mislili in pisali naj marljivši možje celega naroda; odperta so ti pota in ceste po vseh krajih, kjer so govori novo pridobljeni jezik; odperta so ti tako rekoč serca cele dežele, ker se kakor doma lahko pomenkuješ z vsakim, s kterim prideš v dotiko. *) Kdor se veliko uči tujih jezikov, mu tudi ta dobiček ne izostane, da se mu razširi in utemelji znanje domačega — maternega jezika. In viditi, kako drugi narodi čislajo, ljubijo svojo materinščino, bode tudi sam se ogrel za svojo domačo reč — seveda, če je sicer blag človek! Nisem še s pervo nalogo (o koristi) piav pri kiaji, že mi prihajate o tem predmetu ob enem dve drugi na misel, namreč vprašanje: kako se naj lože naučimo tujega jezika. Prepirati se, kteri jezik je sam na sebi lepši meuio druzih, bilo bi prazno delo; to bi se reklo v vojsko iti zastran reči, o kteri so že stari latinci mir sklenili z besedami ,,de gustibus uon est disputandum". Toliko vendar smemo terditi, da noben jezik nima tega, kar imeuujc nemec MScbonheitsprivilegiuin"; vsak olikan jezik je lep, in neizrečcno lepo zveni iz ust olikanega človeka; vsak jezik, ki iraa svoje slovstvo, nam je draga posoda, v kteri se hrani dragoceni plod človeškega duha. Kakor je naj več potreb človeških, ktere so pri vsih Ijudeh enake, tako iinajo tudi pri vseh narodih za nje besede in govor, da si jih drug drugemu razodevajo. Tako hladno pa se da govoriti le o tujih jezikih. Kadar se domači, materni, omenja, tedaj zginejo vsi drugi pred njira. Kakor ima človek le eno mater in eno materno ljubezen, tako ima tudi le en jezik, kterega izmed vseh druzih naj bolj ljubi — materni jezik. Drugače čutiti je nenaravno. Lepa pripovest nam pripoveduje o nepopačcnem otroku, ki jesvojo mamo koj spoznal iznied mnogoverstnih žen, ter je tekel le v njeno naročje, čeravno je bila v uborne cunje zavita, niso ga mogle krasno oblečene gospe prijazno vabeč premotiti: naj lepša med vsemi mu je bila draga mati. Kdo mu bo zameril, ker je to tako naravno! Kdor se hoče kakega tujega jezika naučiti, ne bode si tedaj veliko zbiral, kteri je lepši; mavveč, kakor ima vsak za stariši naj raje brate in sestrice, potera pa one ljudi, ki mu naj več koristijo, izvolil si bode tisti jezik, ki je domačemu naj sorodniši, ali pa sicer naj koristniši. Tako se nam Slovencem naj bolj pripo»-očajo slovanski jcziki, kev so bratje našemu slovenskemu. Ako pa vprašuješ po koristi, je pri nas gotovo koristniši jezik nemški, nego francoski ali angleški; za nenice pa, kteri med naini prebivajo, je brez dvombe koristniši slovenski nego laški ali že imenovana dva. Kolikrat bi bilo stokrat pametnejše, najeti si za mali denar učitelja **) za milo slovenščino, kakor drazega mčterja *) ,,Viele Sprachcn sind viele Kreditbriefe. — Zeige sie vor, Du bist iibcrall willkommen!" (v. Ilippel.) ¦*) Kakšcn nDoktor Dragič" bi znabiti še to zastonj prevzcl! za francoščino, laščino i. t. d.; koliko lepše bi se glasila slovenščina iz olikanih ust memo zategnjene tujščine! Da bi mi sovražili nemški jezik, to je hinavsko (ali bolje hudobno) natolcevanje. Če si moremo kaj iz nemščine pridobiti, zakaj bi si ne? Česar mi nočemo in ne smemo, je le to: menjati svoj jezik za tujega; svojo mater zapoditi, pa tujo Ijubiti, — tega pa ne! — Pač pa sino že od druge strani slišali reči: sSlovenščina je gerd jezik!" Gerdega ga je imenoval tak, kteremu se slovenski kruh ni zdel pregerd, da bi si ga vsak dan ne odrezal sebi in družini. Jezik se nikomur ne bode gerd zdel, kdor ne sovraži naroda, ki ga govori in kdor ni prelen, pa preslab, da bi se ga naučil. Še bolj času priinerno je slednje vprašanje: Kako se najlože tujega jezika naučimo? Menim, da bi kaj veljal mož, ki bi znajdel metodo, po kterej bi se človek brez truda v kratkem času naučil tujega jezika! Zaslužil bi, da bi mu okna razsvetlili po vseh mestih celega sveta. Nekteri so bili že začeli izdajati nekove nTrichter in sechs Wochen (ali koliko že) eine Sprache zu lernen", drugi so nekaj enacega obetali. Pa vsi taki in enaki so le pomagali nmožiti število vertoglavcev ali sleparjev, kojih je že itak polcn svet. Kdor se hoče dobro naučiti tujega jezika, inora imeti dobro glavo pa veliko pridnost in stanovitnost. Naj se tedaj nikar ne čudijo tako zelo nekteri gospodje, da šibki mladenči, ki pridejo zapisat se v pervo latinsko šolo, še ne znajo prav dobro nemščine! ko bi jo že znali, kaj bi potem celih osem let delali? Naj tudi pomisli svet, da je pri nas dvakrat toliko premagati, kakor dragod — dva jezika — že v nježni mladosti! Tedaj poterplenje, če bi srneli prositi; reč res ni lahka! S tem pa še ni rečeno, da bi se nc dalo veliko zlajšati. Zlajšati se da delo, le nadomestiti se ne da. Dobra metoda veliko pomaga. Bilo je že izmišljenih in nasvetovanih čuda veliko metod za naučenje tujih jezikov. Deliti se dajo vse na dvojne. Nekteri priporočajo učenje lc po posluhu, drugi po slovnicah in pismenih vajab. Pervi zapodijo učenca, kterega želijo iziičenega imeti v tujein jeziku, kar v tnjo dcželo, kjer ne sliši drugačne besede, nego tuje. Pri nas na pr. ga pošljejo na Koroško, kadar bi radi iraeli nemca, ali pa v Terst, kadar bi jim bil lah bolj všeč. Nekoliko tleči nemščino ali laščino se navadijo po tej poti, kolikor je ravno za ^kramarje" neogibno potrebno. I)a bi znali pravilno lepo govoriti ali tudi kaj pravilnega zapisati, o tem mi ne govorite! Kar se naučijo, je neka čudna zraes. Tujščine se učiti na sama ušesa, ni labko, če zraveu ne pomagajo oči po dobri učni knjigi. Poprimejo se takega samoiika večkrat čudnc spake. Uho nas lože goljufa, nego oko. Izmed mnozih, kakoršnih je gotovo častiti čitatelj sam več doživel, omenim le trojico izgledov. 23* Tako na pr. nekemu odličnemu kuietu nikakor ni šla v glavo beseda: ^Finanzprocuratur"; če se mu je še tolikrat povcdala, vedno mu je spct uhajala iz ust ^Ferdinanzpolitura". — Pri neki priložnosti se je pela znana zdravica: ,,Men' vse jedno je, men' vse jedno je i. t. d.". Ncka starikasta žena se oglasi: ,,Jaz jo znam pa še po nemški"; in ni je bilo treba dolgo prositi, da jo je res začcla in izpeljala tako-le: ^Mčr jis uli sans, mer jis uli sans liber geltov liber konc" (= Mir ist alles eins, ob ich Geld hab' oder keins!) In g. Stritar na Dunaji ve povedati, kako se je kmet (in njegov nadepolni sin po njem) naučil v francoskem času napivati po fiancoski: ,,abecante" (— a votre sant<5 = vam na zdravje!) (Konec prih.)