II. leto. Štev. 37.
1915. Szept. 12.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
Doma   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    3 K.
v Ameriko   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    6 K.
za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma   .    .    .    .    .    .    .    2 K.
v Ameriko vsakomi na njegov naslov ....  5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se
pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    4  K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .    	5
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .       8 K.
„Oni so pazili na njega.“
— Luk. XIV. —
Pazili so farizeušje na lüboga Zveličitela, nam Svedoči sv. pismo, ne záto, ka bi ga nasledüvali, nego záto, ka bi radi njega vu nepoštenjé spra-vili pred lüstvom, štero je njega po-slűšalo.
Ka dobro sodimo njihovo pazlí-vost, nam svedoči njegovo djánje i reči, vu šterih je on kára za volonjihove brezsrčnosti vu obdržávanji^^
Tüdi drűga mesta sv. pisma nam to svedočijo. Tak na priliko, kde Jezuš kára farizeuše, ka samo odzvüna, na videnje držijo vero i zapoved], so, kak pobeljena drvá, od znotra so pa puni jálnosti, odürjávanja ino brezsrčnosti, kak šmrdlivo, črvov i gnjilobe puno drvo. Govorijo dobra, skrivomá so pa pripravni na vsako božno delo.
Pa kelko takši lűdih žívé tüdi zdaj na sveti! Nikdár so lüdjé ne menje vüpanja meli do bližnjega, kak denéšnji dén. Sumnijo na bližnjega, vu lagoji glás správijo nájbogšega pri-játla pa Zakaj ? Záto, ár so samí tüdi ne na pravičnoj poti. „ Kakši što jé, tak si premišláva od drűgoga* pravi eden stári pregovor.
Denem na priliko: Tak raíslim, ka bi daleč okoli mogeo iti dnesdén po sveti, či bi šteo náidti edno vesnico, kde ne ogovárjajo poglavárov ino ne iščejo krivice med njimi za volo bojne podpore i drűgih pomoči!. Ne tajim jas toga, ka se tá dela ne zvršávajo z cela prav. Samo to si moremo pre-misliti, ka je človeče delo ni edno ne popuno. Što je tisti, ki prav zná ob-soditi potrébčino svojega bližnjega ? Pa či bi što ednoga, ali drűgoga znao, priglihati potrebočo mojo z tvojov je pa že nikak ne mogoče. Lüdjé pa rávno to delajo, kda právijo: „Zakaj
ov telko dobi, Zakaj jas nikaj, ali menje?* Pa té reči dostakrát tak do-nijo vu vübi, kak či bi šteli pravili: „Nemáram, či on jezere dobi, naj samo meni tüdi dájo.“ Z drűgov rečjov, on bi prípraven bio znoriti držánje, bi želo takše, ka njemi nikak neide pa bi te tiho bio, bi njemi lampe za-teknjene bilé, či bi se li što sirot jokalo okoli njega, štere nikaj ne dobijo. Takšim lüdem pišemo té rende. Tej so tisti, ki vsešlrom krivice iščejo ne záto, ka bi je popraviil, nego záto, ka bi zdajšnje poglaváre vözmetali, njé poslavili, ka bi te oni lehko delati to, ka zdaj poleg njihovoga guča drűgi delajo.
Komi je za pravico, on po drü-goj poti bodi. Pravičen človek ne išče sebé, niti svoj hasek, niti svoje části, kak so to delati farizeušje, nego na to gléda, ka je pravica. Ki pravico lűbi, on se okoli zglédue pa či nájde siroto z drognov dečicov, štera si zaistino ne vej pomočti pa so jo poglavárje ne vpamet vzéli, ali jo je što ogrizeo pred njimi pa je zdaj te v nevoli brez! pomoči, ali je ona sáma na čedna bila pa je mesto pošteno prošnje z. pro-tenjom štela sebi spravili potrebno podporo, te, právim, ki pravico lűbi, on naj ide skrivomá k poglavárstvi pa je naj oprosi ne za sebé, nego za .sirota, njim naj razloži njihovo po-trebčino pa jas ne verjem, ka ga ne bi poslűhnoli vidévší pravičnost i dobro srcé njegovo. To je tista práva pot po šteroj pravičen človek bodi. Ár se pravičen zná poníziti ino prositi ešče tam tüdi, kde bi meo juš zapovedá-vati. »Kak bom se ponizávao, misliš si, da je moj poglavár božen človek.* Li misliš zdaj vu sebi. Pa si ne misliš čedno. Zná biti; ka se med vnogimi poglavárami nájdejo tüdi krivični, kde je tisti stáliš na sveti, med šterim toga
ne bi bilo. Jezuš je 12 apoštolov meo, pa se najšeo eden božen med njimi, da pa za toga volo se ne smejo vsi soditi. Pa dokeč je poglavár, je li nad tebé postávleni ino si njemi dužen část skázati za volo njegove slűžbe, či ne za volo njegove peršone. »Pošlete poglaváre, “ piše sv. Pavel apo-štol, od sebé do naime samí Bogi račun dávali pa ne pazite na njé záto, ka bi vám samim pomágali krivico činiti, nego je, pomágajte^ vu qJ>-držánji ino občuvanji pravice. Tü tüdi valá to, ka edna dobra reč več vredna, kak jezero čemernih. Na dobro reč je pa samo tisti mogoči, ki sám po pravičnoj poti bodi ino ne sodi drűgoga, dokeč vsakojački ne spozna njegova krivice.
Bojna.
Skoro bi smeo praviti, ka smo se navolili stálne zmáge. Že skoro neščejo, ali pa bole nemrejo vervati, ka bi mi telko zmágali. Vnogi si po-guči, ka to li ne istina, ve prej v Čerensovci nevejo to vse. Spoznam, ka jes sám tüdi nemrem zarazmiti popunoma, kak nam je mogoče, telko zmá-gati, da pa verjem, ár slüžbena vojaške poročila naznánjajo, pa sámi rusi. spoznajo, ka so biti. Neščem zato dosta gučati, kak idemo naprej. Ráj vam popišem vojna poročila, pa te te vidli, na je istina, ka se ruš nemre števili.
Vnogi se čedni, ka zakaj ve skle-nemo mirá, či smo že rusa resan tak zbili. Zdaj van razložim, Zakaj ne. Rus ne prosi mirá, ár bi rad nazáj dobo tisto, ka je zgübo, pa ovi si rávno tak računajo. Mi ga pa tüdi nemo prosili zdaj, gda je tiramo. Gda bo mir? To šče zdaj neznati. Žmetnoga
2
NOVINE
1915. Szept. 12.
čáka že vsaki. Ali mejmo potrplenje. Že pride čas, gda zbili neprijátli spre-vidijo, ka zobstom čákajo, ár ne ka bi nazáj dobili kaj, nego dén za dné-vom, več zgübijo. Gda to sprevidijo, te do prosili mir, pa znára, ka njim ga mi dámo, či smo naše namene doségnoli.
Zdaj pa glejmo poročila!
Galicija. Celi svet samo na Rusko-Polsko glédao v zádnjem časi, gde je ruš zandrügim prisiljeni bio tá ptistití svoje postojánke. Na Galicijo si nišče ne «mislo. Ednok pa samo prišeo nepričákani glás, ka smo v Galiciji prédrli vojne linije pa rusa tü tüdi daleč nazáj porinili. Vlovili smo tü včasi, prvi dén 6000 rusov. — V tom časi so nemci pá odzgoraj vzélí edno važno mesto rusí, po iméni Narov.
Na 250 kilometrov dugoj liniji smo zbili rusa. Po galicijskom napadi smo se scelov močjov vrgli na rusa. Vzéli smo njemi mesto Zlocov pa ga ' od Vladimir Volinskija do Zlote Lipe zbili. Vlovili smo jih tü znova 10 je-žér, Z nami vréd so tüdi nemci grozo-vitno napadnoli ruse, tak, ka so se tej ne mogli inači branilí, kak da so deco pa ženske nagnali pred sebé, naj bi strašno nemško strelbo z nedužnov krvjov stavili.
Luck. Pri galicíjskoj meji ruš má tri trdnjáve, štere so dozdaj ne bilé v nevarščini. Ali kak smo se mi v Galiciji genoli smo ruse tak pritisnoli od dvá kraj ka so té trdnjáve zdaj že tüdi V nevoli. Nájprvle smo od zgoraj do trdnjáve Luck prišli, štera je po krátkom boji spádnola.
Brodi. To velko mesto v Izhodnoj Galiciji smo tüdi nazáj vzeli [od rusa.
Grodno. Slednja trdnjáva na severno-záhodnoj rususkoj zemli. Sled nje ^vüpanje rususke vojske. Slednje. Ali ne dugo. Kak ove, tak smo njim tüdi to vzéli, Zdaj že odpreta pol stoji pred nami. Stena, štera bi nas staviti mogla, je podreta. Ta smo pomeli vse rususke trdnjáve, kak či jih uígdár nebi bilo, rusi na velko sramoto, nám pa na slávo. Nemajo se več gde opreti rususki šeregi. Zdaj je že daleč notri na rususkom plodimo.
Kelko rusov smo zgrabili? V au-gusti so pod austro-vogrskim povelj-ništvom bodeči šeregi 190 častnikov, 53.299 moštva vlovili pa zaplenili 34 štükov 123 mašinpükš. Ravno tá vojska je pa od májuša máo zgrábila 2100 častnikov pa 642..500 moštva, zaplenila pa 394 štükov, 1275 mašiu-pükš. Nemci pa glásijo, ka smo ž njimi vréd v tom vremeni že dosta več, kak edno miljono rusov vlovili.
Francusko bojišče. Francusje so pri Münsteri napadnoli nemec, ali brez vsega uspeha, ár so je nemci krvávo odbili. Zvün toga je na celom bojišči Preminoče dni mir bio.
Taljánsko. Tü se tüdi nikaj ime-nitnoga ne zgodbo, zvün či mo to zváli za imenitno, ka taljenske napáde odbijamo. Pa nanč toga ne bilo dosta. Na Prímorskom eno dvakrat, pa ednok proti Gorici so še mantrali taljánje, tak navadno, ka so biti bili.
Dardanele. Zdaj že talján tüdi pomága pri Dardanele, samo, ka se njemi lekaj ne zahválijo za to pomoč. Kak či svojo usodo príneso z seov svojim príjátlom. Tak so šče ne bili biti, kak v zádnjih dnevaj.
Oničeni bataljon. Proti desnoj peroti törske vojske pri Anafordi so zavezniki večkrát napáde napravili v teh bitkaj so törkí eden celi bataljon oničili.
10 jezér mrtvecov. Tri dni so na-pádali zavézniki tőrke z groznov silov. Tej napádi so tak krutí bili, ka gda so je törkí odbili, so 10 jezero mrtvecov najšli v postojankaj.
Morje. Nájvažneša dogodba na morji je obstrelávauje angležkoga obrežja. Eden nemški podmorski čun je pri Haringtoni strelao na benzol továrno štera je zevsemi hrámbami vréd v zrák zletela. Zostrelana fabrika je velka bila. Poveksáva zgübo to, ka na An-gležkom malo takših fabrik je!
Na vože ž njimi! Tisti Austriáfnski pa vogrski podložnicje, ki posebno v Ameriki našim nepríjátlom šlrlivo delajo, do z 10 — 20 letnov vozov, ali z vešenjom kaštigan!, gda domo prido, ár se z tem delom proti svojim bratom vojüjejo. (Kelko krugeo so že tam napravili naši, z. šterimi so lejko rávuo brata streIili na bojišči! Rediteó.)
Dom i svet.
Vaszary Kološ
Vogrska maticérkev v žalosti plava. Zgübila je svojega očo, varüváča, — zgübila je moža, ki je z močnov rokov znao odvrnoti protéče se nesreče od njé. Vaszary Kološ bivši vogrski her-cegprimáš nas ostavo. Žatisno je svoje bláge oči, štere so tak velkov lübéz-nostjov čuvale sv. vero na vogrskoj zemli. Ostavo nas mož, ki je v nájtež-keših časaj začno ravnati katoličansko cérkev na Vogrskom. Žalüjemo za njim vsi, ár čütimo, ka nas velki mož povrgeo.
Pokojni je rojen 1832. sušca 12-ga. Pri sv. krsti je imé Ferenc dobo. Njegov oča se tüdi Ferenc zváo, pa je prost! jcrznár bio. Šésta dete je bio Ferenc, pa nájbole drági svdjemi oči. Šole je domá v Keszthelyi pohájao. Gda je šésto gimnázijo spuno; se vréd sv. Beuedicta proso, kama so ga 1. 1847. gorvzéli. Vtom redi je spunjávao dale svoje šole. 1855 je za méšnika posvečeni. V letaj 1854—69 je profesor bio v Kornárorni, Pápi pa v Ksztergomi. 1869—85-ga director pa ravnatel zá-voda v Györi. Leta 1885, so ga njegov! soredovniki za prednjega opata vogrskih benedictincov zébrali v Don-nonhahni. Tü je ostao, do 1. 1891-ga, gda je od krála vogrski herccgprimáš imenüváni. Leta 1893.-ga jan. 16-ga je od Leona XIII. za kardinála imenüváni. Stem je doséguo to nájvékšo část za pápom. Tüdi kráo njemi podelo zandrügim velke částa. Nevtrüden delavec je bio pokojni že, kak prosti profesor, pa to delavnost je ne zavrgeo te tüdi, gda je te prvi Človik bio med vogrski mi katoličánci. Pisao je vnogo zgo-dovinski knig, pa z tov delavnostjov si velko postenjé Spravo pred vučenjákami.
V nájhüjši -časaj je stopo na pri-máški stolec, ali boja se ne bojao. Zandrügim je gučao v držávnoj hiži proti tistoj politíki, štera je stebiti že-lela krščánstvo z vogrske zemle. Vnogo se vojüvao proti civilskomi zákoni, pa či brez! uspeha, toga je on bio kriv. V teh vnogih bojáj za pravico si ešče vékše pošteujé-Spravo, tak, ka ga pri-játeo pa sovrážnik v edno mera poš-tüvao. Ali Vnogi posli, štere je njegova slüžba želela od njega so záčali težiti gügavoga starca. Začüto je to, pa se oguo. Preh je püsto mlájšemi. Njemi je dojšlo. 1913. januára l.-ga se postave. Zapüsto je svojo slüžbo, v šteroj je tak vnogo dobra včino. Dol je položo vse, samo edno palačo v Pešti nekelko dohodka si zgovoro ; z šteroga je prosto živo v svojem letovišči v Balatonfuredi. Pokojni jé nigdár ne bio zdrav Človik, ali ležeči betečnik je ne bio uigdár. Zdaj v zádnjem časi je vlégeo. Ne je dugo bio betežen. Starost je hitro správila ž njim. Sept. 2-ga je zápro oči. Pokojnoga so Preminoči pondelek v Keszthely spravili, gde ga je včetrtek br. Hornig Károl veszprém-ski püšpek, kardinál pokopao z velkov dvorbov. Tü, na svojem domi spi zdaj sladki sen velki mož, za šterim 12 miljon vogrskih katoličancov žalüje.
Vogrsko Držánje pred Králom. Vogrske pa hrvatske varmeje so pred krála hodilo, naj izkážejo svojo zvest-nost svojemi seromi vládari. Eden déiK
1915. Szept. 12.
NOVINE
3
prvle sta Bárczy Števan, pa	Wcis-
kirchner, peštanski, bečki pörgarmeistra bilá pred králom. Drügi dén so pa poslanicje vármej bili pred njim, pod vodstvom Tisza Števana grofa, Vogrskoga ministerpredsednika.
V Beči so z velkov slovesnostjov spríjali vogrske pa horvatsko gosto. Celi Beč je z vogrskimí pa horvatskimi zastavami bio okrašeni. Gosti so se ne mogli naveličati one lepote, štera je na njé v Beči čákala.
Sept. 2-ga je šlo poslaništvo pred krála, koga je Tisza pozdravo v Vogrskom jeziki. Kráo je tüdi vogrski odgovoro, potom pa z vnogimí gučao na krátci. Gda je do horvátov prišeo, le je naprej stopo br. Škerlec Ivan bán, pa hrvatski pozdravo krála v imeni •svojega národa. Krála je jako razvese-lilo tá vdánost svojih národov, posebno pa to, ka so v Beči tak slo-vesno čakali vísike goste.
Kak so naši ruše zgrabili. Ednok na eden lejpi i čisti den sam jas šou z J. . . poročnikom po patroli (járőr) v S. . . ves, štera je ležala med našimi ino rusoskimi vojskami. V red smo se pobrali, tak nas je te deset bilo. Prle kak smo šli na pot nas je poročnik pita: »jeli ste vsi zdravi?* pravo sam „ja“. Poro čnik: „ Kelko konzerv mesa mate z sebóm? Odgovdrim »Vsaki ma tri pri sebi. Pročuik: „ Kelko mate patronov ?* Pravim k vsaki ma što átirideset. Zaj idemo naprej. Gor po ednom visikom bregi smo šli, kmica takša bila, ka smo se notri v drevje tukli, jas sam notri v eden jarek spadno, v šterom je pol vode bilo. Poročnik ide za menom, pa nej vido ■či sam jas vgrabi, pa se tüdi notri poškalo. Tiho sva mogla biti. Te že nekak pri škrableva vö, te sva se z cotami pa stravov bpisala.
Te pridemo k ednoj bistroj vodi, mostov smo nindri nej mogli najti, so rusi si prskrbeli ka bi leži zmerom bejžali, ka odzaja za seof moste ali vužgali, ali vtunili.
»Ka mo zaj delati, dale nemremo ? Poročnik pravi; „Lejko je nej globoko, pa mo peški šli prejk. “ Jas sam si kuražo zeo pa sam notri stopo, ve bom plavao, či de globoko. Tijan na ste-dino pridem pa je nej bole globoko bilo do kolena. Poročnik kriči ka naj pazim, ka me voda nej odnesla. Jas sam že te prejk bio. Ovi te tüdi za menom idejo pa so srečno prejk prišli. Poleg vode je pri ednoj hiži posvet goro. Jas bi jako rad znao, ka tam notri je, ali ka delajo tam notri. Po-čakam ove malo, te z tihoma se vle-čem k okni pa notri polüknem. Ja:
„Koga sam vido?* Rusi so v ednom lunci (piskri) krumpIine kühali. Mi smo počakali naj se rekši skühajo, ka smo že mi tüdi dugo nej krumplinov jeli, pa rususkih!
Gda so se krumplini skühali, te mi notri v hižo stopimo. Rusi so včasi roke gor držali, ka se prejk dajo, so za krumpIine nej pitali, ka bo žnjimi, mi smo bilij tak trdoga srcá, ka smo njim ponüdili. KrumpIine pojemo, sveča vogasne, eden čas v kmiei sedimo. Te edna mačka, tak smo mislili vsi, v lonec tresnola. Mi spice vižigamo, ka bi mačko, iskali pa smo najšli, samo nej mačko liki pod štampotjov je vse trepeto rusuški poročnik, (leitnand hadnagy). Te smo je vküp spravili, vsej rusov je bilo 23. Lepo smo se najeli, pa ruse zgrabili za tisto ka smo se malo štükli v logi, pa ka sva müva mokriva bila vgrabi. Od velkoga veselja sva se posüsila.
(B. F. z Jürjeske farej
Drávec Lujz
Augusta 28-ga je mro v Leipniki na Moravskom od rane, na bojišči aug. 6-ga dobljene, eden celi mož, pravičen človek, právi krščenik, dober hišni oča, ištinski domoljüb, veren Slovence : Dravec Lujz, delovoditelj v Monošter-skoj svilnoj tovarni, širitelj našega slovenskoga čiteva na Bojnečkom i voditeo Srca Jezušovoga bratovčiue v Šlo-venskojvésh .
Milo nam zajoče srce na to žalostno novico. Če komi, pred vsem tomi blagomi moži smo želeli: oj pridi nazaj v blagov svojih vojákov. I tam je ostaö. V tüjini ga zakriva grob, doma pa glási se tužen joč. Vsi ga žalüjemo, vsem nam tali. Koga smo tak goreče ljübili, ne smo ga mogli na smrtnoj posteli pohoditi i potolažiti, brez nas je mro, a — ne brez Jezuša. Tisto Božje Srce, šteromi na čast je v z velikim trüdom dao poslaviti lepo kapelo v Slovenskojvési i v njej nas-tavo bratovčino, je nasé stisnolo njegovo düšo i jo z večnov slávov ven-čalo.
Rad je šo v boj. Bio je právi domoljüb, z celoga srca se je vojskü-vao za svoj mili vogrski dom. Vsa pisma njegova, z bojišča nam poslana svedočijo to ljübav.
Bio je veren Slovence. Med našim ljüdstvom malo koga sem poznao, ki bi se natelko brigao za svoj materni jezik kak on. Duša njemi je kipila od radosti, kda je zvedo za Novine šterih širitel je bio tak goreči, kak Mariji-
noga lista i nej samo širitel, nego tüdi priličen pisatel. Nikdár ga ne pozá-bimo. Bojnečko se lehko v žalno obleko zagrné nad zgübov toga velikoga moža.
Dühovnikom je desna roka bio, právi svecki apoštol, ki je z svojim trüdom več düš rešo, kak vnogo dü-hovnikov.. Prtili so se njemi, zavrgli ga, iz bi še odtirávali, pa je li širo božjo čast i kovao načrte, kak se bode on, če se vrné potegüvao za rešenje düš.
Ne se je vrno. Zaman ga čakamo. Čaka nas pa on v nebeskoj domovini, štero si je predvsem želo. Ne dugo pred smrtjov mi je pisao, ka bi jáko rad nazaj prišo v svoj mili slovenski kraj k svojoj ljübljenoj drüžini ali ráj bi pa prišo v večno domovina. Srce Božje je poslühnolo njegovo hrepenenje. K sebi ga vzelo. Odselo se od nas i V velikoj tugi povrgo svojo tovarišico i boje drobne dece pa teliko svojih čas-tilcov, poznancov, dobrotnikov. Suzimo se za njega, ali tolažimo se, on moli. za nas, on prosi za mili svoj slovenski narod, šteroga je tak jako-jako ljübo.
I mi mislimo na njega, molimo za njega i obdržimo njegov spomin v sebi z nasledüvanjom njegovoga živlenje: naime, ka mo sveto živeli, ljübili svoj dom i svoj mili slovenski narod.
Počivaj v miri drági Lujz, naš nikdár nepozábni, dober pomočnik.
Vrednik.
Glási.
Od naših vojákov. Vlovleni so na Ruskom: Kocet Štefan z Türnišča, Kra-mar Štefan z Trnja, Krao Štefan z Žižkov. — Mrtvi so: Maggar Štefan z Hotize, jedino dete dovice matere, ki je zapüsto ženo i edno dete; Gabor Matjaš z Črensovce, ki je zapüsto be-težno dete i ženo, i Bicé Jánoš z Bel-tinec, jedini sin Biöo Jožefa, gazdo na beltinskom grofovskom imánji. Hozjm Štefan z M. Polane i Dravec Alojz z Žíde. — Vsem se smiluj Srce Jezušove. Oživo je zakopani. Kopinja Jožefa z G. Lakosa je žena že marciuša objokala, ár njo je glás poslao pajdáš, ka je spadno i pa kak je zakopan mož. — Zdaj je pa te zakopani pisao, ka žive v ruskom zevzetnistvi v Oreán-i.
Drüga obletnica Dr. lvanóczyjova. Aug. 29 je preteklo drügo leto, ka je oči zatisno Veliki prijatel vogrskih slovencov, dober dühovnik, pravi domoljüb. Té dén njegov naslednik, Vadovič Rudolf, iz predganice opomeno Ijüdstvo, naj moli za pokojnoga dobrotnika, drügi dén je pa Dr. Rogač Franc, tajnik,
4
NOVINE
1915. Szept. 12.
sveto mešo slüžo za pokojnoga v ti-šinskoj cerkvi i pohodo njegov grob pri Sv. Benedikti z v Kuhar Stefanom, beltinskim plebanošom i vrednikom naših Novin. Po srčni molitvah se je poslovo od graha vtrgno iz rožic na njem lepo. cvetéčih ništerno v spomin šteri bi vodo nas dühovnike v ljübezni do svojega naroda v dühi Jezušovom po zglédi pokojnoga.
Okrstilev. Sept. 6-ga so okrstiti naš milostiven višji pastir v Szom-bathely-i, v svojoj bišnoj kapelici Schmitzer Eugena, sobočkoga okrog-linskoga sodnika. Boter je bio Hodossy Ladislav, králeske táble predsednik. — Triletnoga sina sodnikovoga pa bo krsto Slepec Ivan, sobočki ešpereš i plebanoš v Soboti.,
Taborska pošta se stavila na sledéče številke: 26, 31, 77, 90, 96, 97, 105, 107, 108, 126, 130, 140, 143, 154, 155, 158, 160, 201, 211, 504, 506. — Na té številke se ne sme zvün pisma nikaj drügo pošiljati.
Na koj morejo dati odgovor, ki od svojih vojakov pozvedavajo?
1. Privadek in krstno ime ?
2. Kakšo šaržo je meo ?
3. V keljkom polki (regementi), v šteroj stotniji (kompaniji, századi) jí . v keljkom oddelki (cug-i, szakasz-i) je slüžo ?
4. Kde i kda se je narodo ?
5. Taborsko pošto keljko je meo ?
6. Na šterom bojišči je bio zad-njikrat ?
7, Kda je pisao zadnjikrat ?
8. Od pajdašov kaj smo zvedili od njega?
Proščenje je bilo preminočo nedelo, na dén Angelov čuvárov v Bogojini. Slovesno mešo je V. č. g. Hauko Jožef čerensovski kaplán slüžo. Predgao je pa V. č. g. Kuhar Števan beltinski plivánoš. — Na málo mešo je pa na Tišina pa pri Sv. Bedeniki biIo proš-čénje. Dnes pa na Bükovnici.
Od naših vojákov. Berdén Števan z Bogojine je pred 7. meseci premino. Njegov! so ga že skoro za mrtvoga meli, ár so nikšega glása ne dobili od njega. Zdaj je te prišla kárta z rusus-koga, v šteroj naznáni, ka je Vlovleni. Piše tüdi, ka so trijé tam z Bogojine, pa so vsi zdravi.
Na bojišče potüvajoča domobranca, Fuis Alojz pa Drvarič Števan srčen pozdráv pošleta vsem Slovencom.
Zerbica je štela oditi. Donša Petra, bogojanskoga kmeta žerbica se premi-nožo nedelo v noči odvérala pa odišla. Vseširom so je iskali, da pa zobstom. Že so mislili, , ka je vkrádjena pa so pri šandáraj že glásili. Ali na velko vesélje so žerbico v noršinskom logi najšli odvečara. Brznoj stvári se lekaj ne vidlo, ka voziti ščéjo ž njov, pa ráj odbežala.
Zahvála. Serec Alojz z Lipovec se z Rusko-Polskoga bojišča iskreno zah-váli rediteli Lista za posláno čtenjé. Genjlivo popiše tisto vesélje, s šterim na bojišči Marijine Liste sprimejo.
Lepo pismo so poslali vrednistvi Novin Brünec Ferdinand z Dokležovja, Toplak Števan z Ivánec pa Pétek Jožef z Bogojine, ki slüžijo v 13-tom kano-nerskom polki.
Od srditih bojov nam piše z ru-suskoga bojišča Zerič Ivan z 23 pešpolka. Popiše nam tüdi ono navdüše-nost, štero je Aug. 4-ga vládala v strelnih járkaj, gda so zvedili ka Var-šava spádnola.
Kak ranjence poštüjejo. Nemec Matjaš z Filovec nam naznanja, ka je v Tescheni, kde se i on nahaja, en grof vse ranjene i betežne vojake bogata dao pogostiti i obdariti. Do sűz genjeni molijo zdaz Vnogi za dobroga gospoda, ki je prešti mao požrtvoval-nost vojákov, štera se je za obrambo domovine ranili dala.,
Dvanajset sinov spadnolo, Nemške novine pišejo od edne tirolske drüžine, štera je zgübila svojih dvanajsetero sinov v bojaj za domo vino. Vseh dvanajsetero sinov, šteri so bili stari 18 do 40 let, je slüžilo pri tirolskih ca-sarskih strelcaj. Dva sta spadnola na Polskom, tri je v Galiciji, dva na itali-janskom bojišči, dva v Besarabiji, ovi pa pri mesti Štrij. Mater! je srce ma-lone počilo od žalosti, gda so njoj naznanili, kakša usoda je zadela nje-nih dvanajsetero sinov. Verna tirolka se je pa zato li potolažila pa pravila : ,Gospon Jezuš Kristuš, ti znaš, ka sam pripravlena dati ešče teh šest sinov, ka je šče mam, naj bi samo bila zmaga na našoj stran!.
Redek pripetlaj. Na Slovenskom se je zgodilo (Dole pri Litiji), ka je stara mamica Elizabeta Poglajen jako goreče prosila Boga, ka bi njoj Bog
poslao domo vnüka Antona Dolenc, ki je bio na bojišči, ka bi ga ešče ednok rada vidila pred smrtjov. Nišče je ne-mislo, ka bi njoj bila prošnja poslüh-njena, mamo je pa li mela mQčno vero,, ka pride, či ravno ka je že dugo časa ne bilo nikšega glasa od njega. Pa resan pride dneve prvoga augusta njeni vnük kak ranjenec domo. Stara mamica, štera je bila stara že 90 let, ga je spoznala. Gda je spregovorila ž njim nekelko tolažlivih reči, njemi je segnola v roko, pa je zatpm začnolo mirati. To je zaistino redek pripetlaj T Prošnja. Edna bratonska ženska je dneva 24 augusta, gda je Šla s Soboto s senja, zgübila molitveno knige pa v njoj 38 koron penez. Da je ta Ženska siromaška, štera si s težkim trüdom slüži krüh, zato naj bo tak dober, što je te peneze najšeo, naj njoj je povrne nazaj. Ženska stanjtlje v Bratoncih pod 53. hižnov številkov.
Najnoveše.
Rususki cár prek vzeo na vojski seregov najvišiše zapovedalništvo ; — Nikolaj Nikolajevič Vojvoda pa na Kaukazusi za vicekrála poslana.
Bulgária že duže ne šče čakati proti Serbie; — za volo Macedonie koron novo boj bode.
Anglužje novo strlili za stüki na Westendi Oslende; sledni — mesto 2 bel-ginski človeka mrlé.
Na rususki bojišči sredo pá 4400 moštva prišlo v naša roké.
Pošta.
Maček Ivan. Sv. Jürlj. Dobo sem naročnino. Bog plati. Harcan Jula. Schöpfendorf. Sina iščem gor, za trűd ne dáte nikaj. Na podporo Novin dani 2 K sem sprejeo, Bog plati. M. Črnci.. Od vaših peteri laflasti báb nikaj ne mo pisali. Pósje lajanje se ne čüje v nebo. Krog. Pijanec, či od svoje siromaška drüžine vkráj jemljé i odava, pa küpec, ki od njega küplje, nematá srca. Takše je.nesram, čeravno je pokaramo. Molite za njé.
Hozjan Stefana matere M. Polana. Vaš sin, šteri je leta 1893. rojen, je dec. 26-ga pri Dunajci junaško smrt prestao. Hegedüš M. Sadi sinek Za zdaj sem samo telko odgovor! dobo, ka je med mate. 21—31 dnó premineo. Dobim pa še drűgoga. i Teöis molimo. Pozve-dávajočim od vojákov. Na svako Pitanje mo-rete odgovor dati, kak v denešnji Novinah čitete 1 Ki na vse ne dá odgovora, se njegov ne more goriskati. Dobro si to zapomnite! Najbole je tá pitanja vövrezati z Noviin i i njih del vsele pisali pri zvedávanji.
Njomatott m Egyházmegyei Könyvnyomda kfltforgó gyoresajtóján Saombathelyoe.