Roman Romanov: Karla. 589 V „Zorinu" se Stritar tudi prvikrat (str. 111.) zavzema izrecno za ideale; le ti delajo človeku življenje človeka vredno; gorko se tudi spominja domovine (str. 158. idd.), ki nanjo misli i v sanjah. Vse te ideje so bile, dasi zajete neposredno iz človeškega srca, vendar nekaj tako novega in razburljivega, da se je pojavil hud odpor, zlasti v »Danici" (1870, 15), proti „Zvonu" v celoti in proti „Zorinu" posebe1), kot pohujšljivemu. Stritar se je branil v posebni prilogi („Zvonu") na duhovit način, poudarjajoč posebno, da umetnost sama na sebi kakor lepota ni ne poganska, ne krščanska, ne samoslo-venska, ampak le človeška; takisto estetika. Zorin pa ni nič drugega nego človek sam na sebi, ne prav pameten, a hudoben tudi ne; kdor se pa hoče pohujšati, temu ne bo nedostajalo prilike. Pri vsem tem je v „Zorinu" vendar dokaj pretirane mehkote, a plemenito je vse. — (Dalje prihodnjič.) Karla. jX6.esec skoz noč trubaduri, fantje po krčmah pojo, mojo dušo spomini v tvoje naročje neso. Jaz pojdem v solnčne kraje, pod tihe grem palme s teboj, tam živel bom, tam bom sanjal, tam jaz bom umrl nocoj. Kot poznonočni tatovi Ah, svet je poln zavisti, po potih sence beže — uniči, ubije nam vse, Tak tiha je noč, tak brezmejna, kar jasnega duša zasnuje, tak plašno sred nje je srce... kar svetlega ustvari srce. -& am greš, ljubica, kam? Vzemi mene s seboj, moje srce s seboj, ki ti v spomin ga dam! Kadar vse mirno bo, vanje se tiho ozri, rdečim rožam prilij, ki sredi njega cveto! l) Ostro se je grajala Levčeva »Lovska" zaradi konca, najbolj pa »Zorin", češ, njegovo veroizpovedanje je zmes poganstva in židovstva; poziv n. pr „uživajmo življenje, „post mortem nulla voluptas" pelje baje naravnost v poganstvo. Obsoja se tudi navdušenje za pogansko umetnost. 590 Roman Romanov : Karla. Da ne poveno, da se ne posuše — da ne umrje srce, ki te ljubi tako! L ot nevihta, ki vihra, črez doline, črez strmine, nosi k tebi mi v daljine burno dušo pot temna. Kaj noči ji, kaj teme, kaj vetrovi, kaj strahovi, kaj viharji, kaj gromovi, kaj srca obupne sle! Zadrhtele so oči v hrepenenja ognju vročem-Jaz te hočem, jaz te hočem za vse dni, za vse noči! Vztrepetala je tema, zvezde se z neba vtrnile, solze iz oči kanile, padlo srce v trda tla . . . Tiho gre črez dalje smrt, kdor je gluh, ta je ne čuje, kdor je slep, je ne pojmuje, kdor mrlič je, ta je strt . . . ^2-sa roko bi mehko te rad prijel, črez polje široko s tabo šel, ko zunaj pomlad je, ko rože cveto, iz nočnih mrakov tihe sanje gredo. Rad gledal bi v tvoje temno oko, ko solnce nebeško bi vzšlo nad goro, po zemlji razlilo lepoto vso, ves solnčen dan z vso svetlo močjo. Iz težkih dni je rojena ljubav, kot tujka je iz mrzlih daljav, vsa nežna je in plašna vsa, kot bilka v vihri trepeta. Roman Romanov: Karla. 591 5. adajo deževne kaplje in po oknih bijejo, črez dobrave, črez planjave burne vihre vijejo. In črez nje tak mehka misel tiho plava za teboj------- Strah je zunaj . . . kje si ti zdaj, plahi, drobni otrok moj? 6. Mene je strah noči, mene je žalosti strah, jaz sem kakor otrok, ves trepetav in plah. Dajte mi varuško, ki mi mila bo, ki me vodila bo, ki me ljubila bo . . . 7. gubica moja, kadar me sreča, nič več se mi ne smehlja, nič več s pogledom sladkoiskrenim mojih lic ne obda. Hladna, ah, tako vsa mrzla misli pač bogvekam, nič ne ve, kak o njej še jaz sanjam, kako sem brez nje ves sam. Nič več ne ve, kak v mojem življenju plamen ji vroč gori — topla ljubezen brez ciljev v daljavi, brez vere na srečne dni. Roman Romanov. V^rna noč nocoj je objela gore, črez to črno noč tiha žalost gre.