Ujetniki carevne.
Veseloigra v dveh dejanjih.
Po Bayardu
preložil
Jos. Cimperman.
-e^^-
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
----
¥ fjpMjgii
Natisnila „Narodna tiskarna".
iesx.
O S O B E:
Carevna.
Grof Valov, policijski minister.
Major Petrov, poveljnik tvrdnjavi Ključji grad.
Feodora, njega hči.
Aleksij Razimovskij, častnik.
Ivan, častnik v cesarski gardi.
Pažeti. Častniki. Dvorne gospe in gospodje.
Igra se Trrši:
Dejanje 1. V dvorani tvrdnjavini. Dejanje 2. Na zaselji carevne.
Prvo dejanje.
(Dvorana. Na levi strani okno. Veliko uhodišče na sredi.
Stranska vrata. Na desni strani skrivna vrata.)
Prvi prizor.
Major. Aleksij (okončujoč zajutrek).
M a j o r. Na zdravje, častnik, in da bi skoro bili prosti!
Aleksij. E, major, v takšni druščini in najbollšega skakača na svoji strani, tako se uže potrpi.
Major. Ječa je le ječa.
Aleksij. Nje čuvaj je izvrsten mož.
Major. A vender ječar!
Aleksij. Meni je dober prijatelj.
Maj or. In ostaje. — Nu, tako .si pomagava prebijati svoje ujetništvo.
1 *
	4
Aleksij. Tudi Vi ujetnik? Maj or. Noseč bolj žuleče spone, nego li isti, katere stražim. Nisem li porok zanje? Nisem li kot poveljnik ž njimi in nanje priklenen?
Aleksij. Istina, Vi ste porok zanje, kateri
sede.
Major. Dolg čas me umori. — A hvalo Vaši navzočnosti —
Aleksij. In onim steklenicam. Maj or. Istina, ves moj kratek čas hranijo v sebi steklenice —
Aleksij. To dviga k višku! (Vstaneta.) Major. Vi lehko govorite. V najlepši gradski dvorani mej prijatelji človek uže prosto diše — a da Vas zapira deset zapahov —
Aleksij. In vrhu tega še deset klju-čanic, kakor mojega novega soseda tu nasproti — Major (na stran). Ojoj! Aleksij. Res, vrniva se zopet do tega: povedite mi vender —
Major. (Zasuče govorico.) Jedne stvari ne umejem: Vi, taka krotka, vesela duša, katerim potem ste li Vi prišli v družbo zarotnikov?
Aleksij. Jaz v zarotbo, jaz? — Jaz sem se zarotil jedino proti dolgočasnosti.
Major. Zatorej niste zaprti zaradi kacega kovarstva proti državi? (Tiho.)Ne kot privrženec
	5
onega vojvode Kurlandskega, ubozega mladega moža, kateri je od svojih detinskih let vzdihaval v samostani, in katerega bi nezadovoljniki radi bili dvignili za svoje stranke vodnika na prestol?
Aleksij. Nezadovoljniki? So li tudi takšni ljudje na sveti?
Major. Dragi moj! Nezadovoljnost je dan danes strokovnjaška znanost — urejena po sistemi. — Žal! toda v kalni vodi ribiči dobro love.
Aleksij. Mirni, major! Zadovoljnika imate v svoji ječi. Ako sem jaz jednako mnogemn smrtniku prinesel soboj na svet doto čestiželj-nosti — je nikoli ne kažem z gubančenjem čela in škrtanjem se zobmi. — Veselo in odkrito je moje srce! Zadovoljen sem se svetom, življenjem, z dobrim vinom in z lepimi dekleti,
—	a najbolj se svojo carevno, ker je, kakor se pripoveduje, baje prav zala.
Major. Gola istina!
Aleksij. To istino potrdiva in vino! (Pije.)IŽivela, krasna vladarica našemu kraljevstvu in našim srcem! — Živele sploh vse krasne žene !
—	Izmej vseh, živela krasna grofica Valovna!
Major. Grofica Valovna, soproga policijskega ministra? Jo li poznate?
	6
Aleksij. Kako bi je ne! Štirinajst dnij zapored sem plesal slednji večer mazurko ž njo! — Veste li, kaj se to pravi ? — Pri takih prilikah se delajo znanja. Jaz sem bil baš v Smo-lenski v garniziji, grofica pak je bila prišla obiskat neke stare slepe tete.
Major. A nje soprog?
Aleksij. Nij bil slep. — Vsaj drugi so gledali zanj, ter videli, kakor sploh blaga policija, navadno več, nego li je bilo videti.
Major. Ošabni praznoglavec, kar trpeti ga ne morem.
Aleksij. Takisto govori tudi njega soproga, in jaz sem tretji v vajini zavezi. — S kratka: plesala sva mazurko za mazurko, kakor bi se nama vrtelo v glavi, kar pride nenadoma grofici od soproga ukazi, hitro odpotovati v Peterburg. — Jaz, se ve, sem prosil polkovnika odpusta, kajti engažiran sem bil ž njo še za dvanajstorko mazurk.
Major. Plesali ste morebiti poleg voza?
Aleksij. Sem! Šest konj je opešalo pri tem. •— V Peterburg prišedšega me na hip ob-stopi kopica policajev — nežna pozornost, katero sem vedel dostojno ceniti — vprašam po gostilni
— in vedo me semkaj, kder stanujem na troske ljubeznive vladarice, katera, dasi me nij še nig-dar videla, kakor mati zame skrbi! Tako sem in ostanem tukaj, ako ne podeli policijski minister mojega mesta kateremu plesalcu, kajti pošlje baje vsacega v tvrdnjavo, kdor pleše z njega ženo. Policija ne trpi prepovedanih korakov!
Major. Dakle samo zaradi tega? — Kakor hitro mi bode moči, poprosim njega za Vas.
Aleksij. Nikari. — Sedaj baš se vozijo novinci in bali so tudi končani. — Naj le zabi name — (nasmihajoo se) tem bolj se me spomina njega soproga. (Zvedavo.) Ako hčete prositi za koga, kdo ve, v tem gradi stanuje mnogokater nesrečnik. —
Maj or. Lehko je! Aleksij. Vi bi dakle — Major. Jaz nimam moči — Aleksij (zvedavo). Na priliko: sinoči se mi je zdelo —
Major. Sinoči? (Na stran.) Bog ve, mu je li znano —
Aleksij. Cul sem v celi, svoji nasproti, šum — izvestno kakšen nov prišlec?
Major (z navidezno malomarnostjo). A res! Spominam se — tudi takov veternik, kakor Vi.
	8
Aleksij. Istina? (Na stran.) Tem bolje
zanj.
Drugi prizor.
Prejšnja. Feodora.
Feodora. Očka! — Oj, častnik Aleksij! — Bog Vas vzprimi!
Aleksij. Vzprijemlje me po svojem angelji!
Major. Ako želiš slušati poklonov — zadovoljna bodeš.
Feodora. Ne, očka — htela sem le — (Aleksiju) saj ni kvarljivo, ako sejemljo takove stvari kar mimogredoč. Vender, sedaj pa res ne vem, kaj sem htela povedati!
Major. Sicer si zelo hitrobesedna.
Aleksij (na stran). Da smem v tvrdnjavi plesati, takoj povabim to taščico.
Feodora. Res, to je bilo! Moj učitelj muzike, kateri odpotuje nazaj v stolno mesto, ima še prostora v svojem vozi. Smem li mu dati soboj svojo harpo?
	9
Major. Da ga izpremlja?
Feodora. Da, obligatno, očka! — In še iz tehtovitejših. razlogov. Hripava je in strune je bole.
Major. Daj jo!
Aleksij. Posle bodemo ubogi ujetniki prisiljeni, pogrešati Vaših serafskih glasov?
Major. Aha! To gre še prejšnjemu an-gelju!
Feodora. Oj, ti trobijo tudi na trombe. Poslati Vam hčem garnizijskega trobarja.
Aleksij. Oprostite, za sodnji dan še nisem zrel — in da se v Jeriho izpremene ti zidovi, v katerih sem ujet z Vami in po Vas, bi mi tudi ne bilo ljubo.
Feodora. Častnik, da sem carevna, imenujem Vas diplomatom, kajti Vi umejete ničevi stvari dati najljubeznivejše lice.
Maj or (nasmihajoč se). Ne govorita mi o ničevih stvareh, da vama inače ne odgovori moj netjak Ivan.
Aleksij. Netjak?
Major. Častnik v gardi, Feodorin ženih, baš tako zaljubljen kakor ljubosumen —
	10
Aleksij (vzdihujoč). Vaš ženili? Oj, da je zaljubljen, mi je moči umeti — toda ljubosumnost — (jo pogleda). Res, na Boga! tudi ljubosumnost sedaj umejem!
Major. Dovolj besedovanja! (Na stran.) Veternik bi jej skoro zmedel glavo; — ne, tega ne dovoljujem! — (Glasno.) Idi, Feodora, ker je čas ugoden, pošljeva mu po tvojem učeniki pismo.
Aleksij. Prosim, poročita mu tudi moje pozdrave.
Major. On je mož, kateri vselej odzdravlja. Pojdi, dete moje! — Takoj se vrnem, častnik, da nadaljujeva šah.
Aleksij. Pripravljen sem, ako mi stoji gospica Feodora svojim svetom na pomoč.
Feodora. Bog obvaruj!
Aleksij (preteč). Potler šah kraljici!
M a j o r. Gospod skakač, ne zabite stolpa!
Aleksij. Pogumno srce premaga vse overe.
Feodora. Dvojne zapahe, očka, ako ne, uskoči tekač iz stolpa.
Major. Ta? Preokoren je — vselej ga ujemo.
Feodor a. Sramujte se, častnik, kdo se da več, nego li jedenkrat ujeti? (Oba otideta.)
	11
Tretji prizor.
Aleksij. Je li to zasmeh? Malo ne tako slove. — Pazite, gospod major, da Vam plen ne uide. A ti, ljubezinva, nagajiva moja Feodora, ako pride do tega — vender ne, baš zaradi tebe ostanem — najprej licem ujeti tebe, navzlic očetu in ženihu, in potler stoprav s toboj si pro-krčim pot do prostosti. Ti sama mi moraš dati ključ do nje. Takšna je častnikova osveta! — „Vse se ženami," to je moje gaslo, in dve spletki na jeden pot je moje veselje in kratek čas. — A pri tem ljubiti le jednega dekleta — prevariti ie jednega ječarja — to mi je premalo! Stoj, novi moj ujetniški tovariš, drugi veternik,_ kakor pravi major — zmagano je! Številka tretja, uže vem zanjo. — Začel nij slabo. (Izvleče papir iz žepa.) To je pisanje, katero mi je, spretno kakor glumač, vrgel skozi mrežo; ovito je bilo vkrog žreblja in pisano je s krvjo. Vso čast tebi, brat moj v trpljenji in nesreči. Nesrečen je pač za naji oba, kajti, ko sem bral/ se nisem mogel vzdržati solz. (Bere.) „Bodite, kdor koli uže, prijatelj ali brat, a ne odrecite največjemu nesrečniku svojega sočujstva, svojega prijateljstva; ne od-
	12
recite mu največje sreče, katero je poleg prostosti Bog dal človeku." (Prestane.) Čudni nazori! Ljubezen stavi na zadnje mesto! — Vojak nij. (Beroč.) „Govoriti moram z Vami. Pri zajutreku ostaje ključ v durih moje cele — potler poskusite" —
Četrti prizor.
Feodora. Aleksij.
Feodora (po prstih noter stopajoč). Se je tukaj in sam —
A^leksij (zase). Ali bi baš sedaj skrivaje — da! mora iti! (Obrne se in vgleda F e o d o r o.) A! (Brž skrije papir.)
Feodora. Moj Bog! Saj Vas vender ne motim ?
Aleksij. Sanjalo se mi je o Vas. Je li moči, da bi me lepša resnica motila?
Feodora. Nekaj imam na srci--
Aleksij. Jaz tudi — na srci — v srci. Sočujstva brez prilike. Krasna Feodora, ljubim Vas! Feodora. E, bežite, bežite!
	13
Aleksij. Ne, oStati hčem, da Vam to vsak dan ponavljam, vsako uro, dasi tudi še ne tolikokrat, kolikor imam mislij vsak čas.
Feodora. Skoro bodete to rekli zadnji pot.
Aleksij. Hčete li me imeti nemega služ-nika?
Feodora. Ne, daje se Vam prostost.
Aleksij. Prostost? — Nij li več policije, niti nje ministra?
Feodora. Ne to!
Aleksij. Morebiti grofica Valovna novega plesalca —
Feodora. Molčite! — Jaz — prav sama jaz sem vse pripravila za pobeg, in tako, da ne služi nikomur v kvaro —
Aleksij. Feodora!
Feodora. Ste li čuli, kaj so dejali prej moj oča?
Aleksij. Tako dobrostenje bil, imenovati me nevkretnega.
Feodora. Mislim, da to pomenja: komur se toliko olajša beg, a ne ubeži, ta je nevkreten.
Aleksij. Res, nevkretnost je nevkretnost, in ostaje nevkretnost.
	14
Feodora. Toda Vi ne bodite nevkretni. — Uže davno so zabili na Vas, menijo oča, in ako bi sploh zapirali vse plesalce —
Aleksij. Plesali bi potler z lanci po ječah in ne bilo bi prostora za kaznjevasti druge pregrehe.
Feodora. Pobegnite dakle, in v bodoče plešite le z mladimi dekleti. Soprog je posvečena osoba, če tudi je pri policiji.
Aleksij. To je, kakor kdo misli.
Feodora. Cujte dalje: moj učitelj muzike, Francoz, vrača se v domovino. V njega kibitko ukazala sem prinesti svoje harpe zaboj — vanj zlezite Vi!
Aleksij. To bi bilo lepo jedro ! Ha, ha, ha!
Feodora. Ne smijajte se v tem slovesnem hipi. Nihče ne ve o tem — nikogar ne stavite na sramež. Da ste le iz tvrdnjave obližja, skočite ven, v vozi sta dva samokresa — moj učitelj je zelo boječ, in pumf! pumf! pumf!
Aleksij. Tako se začni harpe solo?
Feodora. Tako, vender le vvzduh. Profesor malo omedli in nam bode strel služil v znamenje prostosti.
_15
Aleksij. Krasna Feodora, in Vam bi moral ubežati ?
Feodora (vzdihujoč). Ako mora biti!
Aleksij. Ako bi pa vse svoje dni rad ostal v Vaših sponah?
Feodora. Prav hvaležna! Ali jaz sem uže obljubljena.
Aleksij. A na primer, jaz bi ukrenilVas ostaviti; kako li hčem priti črez zaklenem mo-stovž ?
Feodora.. Ujetniški strežaji hodijo iskat zajutrek v kuhinjo; glavna vrata so po nepaznosti — slučajno ostala nezaklenena —
Aleksij (na stran.) Kakova misel!
Feodora. Oča gredo! — Brzo strani! Z Bogom — na veke! (Poda mu roko.)
Aleksij (jo objame). Na veke! (Nastran.) Nadaljevanje pride. (Zopet jo objame.) Še jeden-krat •—- večno! (Otide.)
Feodora (otirajoč si oči). Šel je! (Vzdihujoč.) Oh, menim, da je prav dobro, ker je odšel.
	16
Peti prizor.
Major. Feodora. Iran.
Major. Feodora! — Dekle, kde tičiš?
Ivan. Feodora! — Ljuba dušica —
Feodora. Oh! — Ivan — Ti!
Major. Ojkoketerije ženske! Izvestno je slutila, da prideš — zato je bilo trebe je iskati.
Feodora. Izvestno in resnično, očka, meni se niti sanjalo nij, da —
Major. Te želiženih objeti? —Nu, brzo, dečko! Ali se dan danes tako leseno sučejo častniki?
Ivan (objemajoč Feodoro). Ako dovoljuje draga moja Feodora —
Feodora (oziraje se v Aleksijevo sobo, vzdihujoč). Na veke!
Major. Na veke dovoljuje? Ha, ha, ha!
Feodora (vzbegana). Ne,očka, zmotila sem se — menila sem —
Ivan. Kaj ti je, Feodoira? Če se ne motim, si jokala? — Ali od veselja zaradi snidenja?
Feodora (najivno). Oh, ne, zaradi tega ne —

	17
Major. Aha, ločitev z učiteljem muzike! : (Na stran.) Skrajni čas je uže.
Feodora. Res, izvestno, ločitev.
Ivan. Nu, razvedriti hčemo zopet svojo golobico. Zelo sem vesel, ker se je odbral baš moj oddelek, da izpremi semkaj policijskega ministra grofa Valova. Ko so moji ljudje v bližnjem trgi se vstavili, sem jaz izpodbodel svojega konja, da jih prehitim, rekoč, ka naznanim poveljniku prihod visocega gosta.
Major. To je bilo modro, kajti časih ta-kovi gosti radi iznenadijo. (Na stran.) Kaj li hče? Je li mu carevna povedala? (Glasno.) Nu, sedaj je ugoden čas, da izpregovorim besedo za —,
Feodora (na stran, vstrašena). Oh, moj Bog! Očka ne vedo, da sem uže zvršila njih naredbe.
Sluga (naznanja). Njega ekscelencija, gospod policijski minister.
Feodora (se obrne). Tako je! — Visoka gospodska nima pojma o uljudnosti.
2
	18
Šesti prizor.
Prejšnji. Grof Valov.
Grof. Major, poveljnik, pozdravljeni! — A, Vaša hči?
Major. Da, ekscelencija.
Grof (neumno smijoč se). He, he, he! Nij naopačna — pri Vas se uže prebiva, akojekdo zaprt! He, he, he!
Feodora (na stran). Potler bi jaz z vso častjo pobegnila.
M a jor (zelo resno). Ekscelenciji bi se pripravil vselej dostojen prostor.
Ivan (se ne more vzdržati smehu).
Grof. Kdo se smeje na kraji, kdornij kraj za smeh? (Ivan hče odgovoriti.) Nij trebe izgovorov. Moje vprašanje ne zahteva odgovora. Idite! (Ivan se kloni in otide.)
Feodora (na stran). Drgočem od strahu!
Grof (kratko F e o d o r i). Gospodična!
Feodora (klonivši se). Ekscelencija! (Tiho majorju.) Ne govorite ž njim o Aleksiji — morebiti je zabil nanj. (Otide.)
19
Sedmi prizor.
Major. Grof.
Grof. Poveljnik, sem li sam? Major. Ekscelencija, prav po volji. Grof. Uganeta li, o kom se ima govoriti? Major. Ne vem, kater predmet se dozdeva ekscelenciji vreden obravnavanja.
Grof. Vse jedno — ugenite, ako moči — dovoljujem Vam.
Major. Oj, dakle — morebiti mladi plesalec, kateri je bil tako nesrečen, z Vaše eksce-lencije soprogo —
Grof. Nesrečen? Pa! Baš nasprotno: prevelika sreča je bila zanj! — Če se ne motim, se tukaj zanimajo za takšne malenkosti. — Dobro, da se zve. — Še danes ga odpravimo v Arhangel. Major. Ekscelencija želi opomniti — Grof. Ne bodem opominal — jaz nisem prišel opominat. — Brzo: (tiho) od sinoči imate tukaj necega ujetnika — Major. Res je tako.
. Grof. Carevna ga je zaupala Vam — mej njo in Vami je skrivnost. — Čudno! Jaz, policije minister, bi imel vender vedeti —
2*
	20
Major. Česar ekscelencija ne ve, kakor se dozdeva.
Grof. Vender — vender, to se pravi: vem razven nečesa. A dovolj! Veličanstvo je bilo tako milostivo, danes z jutra pozvati me k sebi, in v moji navzočnosti je zdelalo naslednjo svoje-ročno instrukcijo zame in za Vas. Dakle čujte! (Se odkrije.)
M a j o r. Na poslugo!
Grof (bere). „Grof se ima nemudno podati k poveljniku tvrdnjave Ključ ji grad, da se na svoje oči prepriča, je li res tamkaj nekov ujetnik, za katerega je major Petrov p6rok se svojo glavo."
Major. Moje življenje je cesaričino!
Grof. Nikaeih over, čujte dalje: (bere.) „Major naj vede ujetnika proti poludne v veliko dvorano, katera ima okna proti Nevi" —
Major. V isti smo mi.
Grof. (beroč): „ Proti Nevi. Grof" — to sem — „naj skrbi, da ostane ujetnik sam." Oj! da sem jaz tamkaj, bode uže sam. (Beroč:) „Pokrita gondola pripluje tačas do vodnih vrat in iz nje stopi dama, katera ima naoog, meni prinesti natančno poročilo" — (Vmes rekoč:) Žensk oglednik!
	21
Za Boga, čemu sem li jaz? (Beroč.) „Vstopila bode skozi skrivna vrata, in major naj skrbi, da nihče ne zve o tem." (Ozirajoč se.) Skrivna vrata? (Major molči.) Skrivna? — Kde neki?
Major (kažoč na papir). „In major naj skrbi, da nihče ne zve o tem."
Grof. A jaz v svoji službi •—•
Major (zmigujoč z ramenima). Nihče.
Grof. In dama, katera ima pripraviti ujetnika do besede, kdo more li biti?
Major. Saj ekscelencija vse ve!
Grof. Res, vse! Kdo neki more biti?
Major. Morebiti Vaša soproga? Pravijo, daje zelo umeteljna, izvabiti iz človeka skrivnosti!
Grof (zadovoljen). Oj, res, zelo umeteljna.
Major. Ekscelencija ste jej dali mnogo ugodne prilike.
Grof. Zato je moja soproga — tako se uči.,— (Zase.) Dakle nikdo ne ve, da je tukaj ?
Major. Niti moja hči.
Grof. Slutim! Jasno vidim! (Zvedavo.) Popisovali ste mi nekoga, katerega ne poznam — blizu moje rasti •—- veličasten — hm?
Major. Jaz izpoznavam veličastje samo v svoji vladarici.
	22
Grof. Vitek, z orlovim nosom, temnimi očmi —
Major. Ujetnika so dolgočasila moja vprašanja, zaprl je oči, kakor vtrujen. Druzega eksee-lenciji ne vem povedati.
Grof (na stran). Mladi vojvoda mora biti. (Glasno.) Spravite dakleujetnika semkaj, kderNeva — in skrivna vrata — kako se uže imenuje?
Major. Gospod grof vse ve!
Grof (srdit). Bes Vas nesi —
Major. K ujetniku, po ukazi! (Hče oditi skozi leva stranska vrata. Ta hip se čuje strel v dalji.) Kaj je to?
Grof (vstrašen). Strel? Zopet skrivnost!
Miajor. Ne umejem —
Osmi prizor.
Prejšnja. Feodora.
Feodora (živahno vstopivša). Strel! On je
— (zapazivša druge.) Oh, moj Bog!
Grof (vstrašen). Kaj je?
Major. Kaj delaš tukaj? Koga iščeš? Feodora. Odpustite — cula sem zunaj —
	23
Major. Nič nij bilo. (Grofu.) Najbrž znamenje, oznanujoč prihod gondole.
Grof. Oh, res, prav pravite. Znamenje, da želi nevidena — (hfie iti ven).
Major (za njim.) Ekscelencija ste se ustrašili — (z nasmehom) drgočete —
Grof (živahno). Nikari se mi ne vtlčite v gospodskine stvari. (Otide po sredi, major na levo.)
Deveti prizor.
Feodora, pozneje Aleksij.
F e o d o r a. Res, znamenje je bilo. Prost je, hvalo Bogu! — (Otrne solzo.) Boljše je tako, sedaj ga ne bodem več videla — (jokajoč) prav ljubo mi je jtudi zaradi svojega netjaka Ivana, dasi nij tako lep — (jokajoč) nikakor nij tako lep!
Aeksij (od desne). Prost je!
Feodora (vzklikne). Mili Bog! Vi? — Aleksij — Vi ste zopet tukaj?
	24
Aleksij.	Kdo bi mogel ostaviti Vas, Feodora!
Feodora	(vzbegana). Mene? — Ali prostost
—	tam —
Aleksij.	A sreča tukaj!
Feodora. Sreča? Ste li zabili netjaka? Oh, moj Bog, sama ne vem, kaj govorim, in strel
—	znamenje —
Aleksij. Je bil vsekako znamenje oprostitve; toda ne moje.
Feodora. Kaj ? Kdo drug?
Aleksij. Moj sosed — ubog, mlad mož, tudi tako burjast, kakor jaz, po Vašega očeta sodi — ta je odfrčal.
Feodora. Oj, moj Bog, kako drgočem — Aleksij. Pomirite se —saj ste ob jednem osrečili dva človeka — onega s prostostjo, mene z upanjem — (prime jo za roko).
Feodora. Nikakor ne, gospod! —
	25
Deseti prizor.
Prejšnja Major.
Major (bled in izpremenjen). Dete moje! Moja Feodora! — Oj, mene nesrečnika!
Feodora. Očka!j Aleksij. Major!/
Major. Vi tukaj, častnik? — Oj, da bi vedeli — oh, jaz sem izgubljen! Feodora. Za božjo voljo! M a j or. Drugi ujetnik, Vaš sosed, je ušel — Aleksij. Kaj zato? Veternik je bil —
Major. Carevna ga je zaupala mojemu nadzorstvu — meni samemu. Se svojo glavo sem porok zanj!
Feodora. Ljubi Bog — bil je — Major. Vojvoda Kurlandski. Feodora. Cesarič!
Aleksij. Njemu sem do slobode pomagal
jaz!
Major (srdit). Vi?
Feodora (klečeč). Milost, dragi očka!
	26
Aleksij. Tako ste me prevarili. Menil sem: neznamenit je, kakor jaz, in naklonil sem mu prostost, katero ste meni namenili.
Major. Nesrečnik! — In grof Valov, moj sovražnik, katerega sem baš sedaj svojim zasmihanjem razjaril — njemu bi ga bil imel izročiti na povelje carevne. — Izgubljena je moja čast — moje življenje!
Feodora (lomčč roči). Oj, sveta nebesa!
Aleksij. Pomirite se, major!— Nihče ne ve o skrivnosti, nego mi — bodite brez skrbij, pustite me, da ga grem lovit, predno kdo zve. Prišel mu bodem na sled in ga privedem nazaj.
Grof (zunaj). Vse vojake z orožjem vroči postavite vkrog gradu!
Major. Prepozno! Grof je tu — strani! strani! (Aleksij otide.)
Jednajsti prizor.
Prejšnja. Grof. Ivan. Pozneje Aleksij.
Grof (vstopajoč). Nu, poveljnik —in ujetnik? —
	27
Major. Res, ekscelencija, čakal sem le — misleč, da V--da ujetnik — da —
(A 1 e k s i j zopet nastopi.)
Grof. Da bi Vas vrag z Vašimi „da" — ujetnika hčem imeti!
Aleksij (naprej stopivši). Ekscelencija!
Major (na stran). Ta se drzne?
Grof. Oh! odpuščanje — gospod! Nisem vedel, da Vaša — da Njega, da ste Vi uže tukaj!
Aleksij (na stran, vesel). Ne pozna ga! — Rešeni smo!
Feodora (mu stisne roko). Objela bi Vas!
Aleksij (tiho). Pozneje!
Grof (tiho majorju). Kako neoprezni, da me niste opozorili. (Aleksiju.) Vaša — Njega — uverjeni bodite, da z največjo prizanesljivostjo — tako veleva ukaz carevne.
Aleksij. Uže prav — nadejem se — ker — s kratka — (na stran.) Vrag me vzšmi, ako vem, kaj bi govoril!
Grof (tiho majorju). Vam nisem li rekel, moje rasti — veličasten — z črlovim nosom? — Oj, jaz vselej vem —
	28
Major. Res, ekscelencija ve— (na stran.) Bog mu ohrani to misel!
Ivan (zapazi skrivno znamenje, katero sta si dala Feodora in Aleksij). Kaj to pomenja? — Kakor je videti, se umejeta! —
Aleksij. Dakle, ekscelencija— kaj se želi od mene? Pojdem li v novo ječo, ali v drug samostan? (Na stran.) V nunskega bi uže šel!
Grof. Ne, gospod — cesaric.
Feodora (na stran). Hvalo Bogu, gospodska se je vender zopet z nova zmotila!
Grof. Gospod vojvoda — (pomežika majorju). Kaj ne?
Major (tiho in živahno). Veličanstvo nehče, da bi se pozvedavalo —
Grof (tiho). Kakor bi kaj odšlo mojim očem— nos •— oči — ves Kurland! (Aleksiju.) Ukaz imam, Vaše — Njega — tukaj čestito zapreti.
Aleksij. Kaj? Samega? (Nasmihajoč se.) Bi li ne smela ta le mlada dama delati mi družbe?
Feodora. Jaz? (Ivan se jej živahno bliža.)
Grof (nasmihajoč se). Oj! (na stran.) Ves Kurland — (glasno.) Ne smem dovoliti — Vaša -— (drugim.) Idite za manoj!
	29
Al e k sij. Še jedno besedo z majorjem! Grof. Vojvoda — cesaric. Aleksij (zapovedujoč). Tako jaz hčem!' (Major se mu bliža ; tiho.) Prej umrem, nego Vas izdam. A kaj sedaj ?
Major (tiho). Nepoznana dama pride, poslana od carevne — kdo ve ? Morebiti grofica — Aleksij (tiho). Živela mazurka! (Gr o f se hliža, da bi poslušal, Feodora za-kašlja, Aleksij se živahno obrne.)
Aleksij (ponosno). Pustite me samega! (Grof se kloni. Vsi se obrnejo na odhod.)
Aleksij (pozove grofa nazaj). Grof!
Grof. Vojvo — cesaric —
Aeksij. Oženjen, grof? Grof. Na poslugo!
Aeksij. Čestitam! (Da znamenje oditi. Vsi otidejo.)
	30
Dvanajsti prizor.
Aleksij.
Ako bi pripravljen bil na smeh—e, kaj, pripravljen sem, ha, ha, ha! Kateri človek bi se mogel zdržati! (čuje se na levi ropot zapahov.) Blisek in grom! — (V sredi baš tako.) Tristo besov! istina bode. — Kar v železo me bodo za-kovali, in ona nepoznana dama, pride li skozi ključanico? Ako bi bila grofica Valovna — ali iz katerega vzroka bi ona vzprijela od vladarice— ? Kdo zna, morebiti celo „železna devica" z — (sklene razprostrti roci počasi vkupe.) Brrrr! (Na desnici se euje odpiranje vrat.) Nekdo pride! Sveti Peter, tebi priporočam svojo dušo ! (Dama se zavojem črez obraz se prikaže v skrivnih durih.) Ne, še ne, sveti Peter! Ženska je! (Dama da znamenje venkaj. Duri se zapro.) Prekrasna rast, ako bi ona bila — a vse lepe rasti so si jednake mej soboj!
	31
Trinajsti prizor.
Aleksij. Carevna (zakrita se zavojema).
(Carevna gre proti njemu, ter ga ponosno in pazno ogleduje. Oddih.)
Aleksij. Res, Vi morate biti, Vi in ni-jedna druga! (Hče k njej, carevna odkrije obraz.) Nebesa, Vi niste!
Carevna. Vi ste pričakovali? Aleksij. Res, pričakoval sem — ne, ne, — reklo se mi je —
Carevna, Reklo se Vam je — Aleksij. Da — da pride nekova dama •— toda prevarili so me —
Carevna (ponosno). Prevarili so Vas?
Aleksij. Pričakoval sem dame, a prišla je boginja! (Carevna ga hipno molče gleda.)
Carevna (smeh zadržujoč). In kdo bi mogla dama biti?
Aleksij. Prijateljica, katera ima usmiljenje z mojo nedolžnostjo, z mojim ujetništvom.
Carevna. Prijateljica? Je li Vas Vaš zapor tako malo oster?
	32
Aleksij (zase). Ojoj! (Glasno.) Oj, strašno oster! Ali sanjati človek vender sme in sanja najboljše — to je vsakomu milostivo privoljeno. Sanja človek o lepih ženah — o milih ženah — o ženah, katere trdosrčnosti ne poznajo, s kratka: o vsem ženskem sveti in o čudesih!
Carevna. Vi verujete v čudesa?
Aleksij. Kar sem videl.
Carevna (začudena ga pogleda). Vi ste dakle vojvoda Kurlandski?
Aleksij (živahno). Ne bi li hteli prijazno sesti? (Gre po stol.) Obžalujem le, daje ta kraj tako malo dostojen za Vas. — Nigdar še nisem svoje ječe tako sovražil iz globine svojega srca!
Carevna (sede). Res?
Aleksij. Oprostite, zabil sem, da jo Vaša navzočnost izpreminja v paradiž!
Carevna (zase). Čudno!
(A leksij malomarno sede njej na stran. Carevna na polu vstane, ter ga ponosno pogleda. Osupnen se vmakne se stolom na stran.)
Carevna. Dozdeva se mi, da voljno prebijate svojo usodo?
Aleksij. Potrpljivo. — Človek sladi svojo usodo s knjigami — sanjarstvom — z muziko-— s klavirjem —
	33
Carevna. Vi igrate na klavir? Kako je bilo moči?
Aleksij (zase). Zopet naopačen pritisek ! (Glasno.) Nekov menih v moji samostanski ječi, kateri je igral na orgije, je bil meni učitelj. — Dober starček je bil, oh! —Mnogo dobrih ljudij je na sveti — blagih duš, osobito v mladem ženstvi —
Carevna. A, Vi ste zaljubljeni?
Aleksij (se primakne blizo). Menim — dil! (Carevna se odmakne.) Nekaj taeega sem jel opazovati.
Carevna (nasmihajoe se). Ta glas — čudno! Jedva verjamem temu, kar čujem in vidim. Povedalo se mi je, da ste pobožnjak.
Aleksij. To se da združevati.
Carevna. Otožen, trpeč!
Aleksij. V Vaši navzočnosti.
^larevnii. Čestiželjen.
Aleksij. Po mnogokratni časti Vašega obiskovanja.
Carevna. Katero, kakor je videti, Vas veseli. Ali kaj, ko bi jaz prinašala nesrečo?
	34
Aleksij- Vi? — Nikakor ne! —In karkoli je tudi carevna ukrenila o meni — poročilo po takšni poslanki more biti le srečo noseče!
Carevna. A ko bi carevna ne vedela o tem ?
Aleksij. Ženske vsegdar vedo, ker so radovedne, carevne vedo še več, ker so radovednejše, nego li vse. S kratka: prekrasna moja dama, Vas je poslala carevna.
Carevna (živahno vstane). Kdo li je Vam to povedal?
Aleksij (pobožno). Glas od zgoraj!
Carevna. Dakle ste uaopačno čuli. — Jaz sem poslanka Vaših privržencev.
Aleksij. Mojih privržencev? (Zase.) Vraga, kaj mi hče natveziti ?
Carevna (zase). Vidi se oplašen.
Aleksij (zase). Hče li me ujeti? Pozornost!
Carevna. Ne more- Vam biti neznano, da je nekova stranka, ki se vzdiga proti sedanji vladi. — Potrebuje vodnika in Vas so izbrali, ker ste po svojem rodi, če tudi iz daleč, sorodni prestolu —
Aleksij. Res, iz daleč —
	35
Carevna. Žele dati prapor razpora Vam v roke ; bi li ga ne hteli dvigniti k višku ?
Aleksij. Nehtel? Bog obvaruj! (Carevna se premakne.) Brez premisleka bi ga vrgel na tla !
Carevna (vesela). Je li moči?
Aleksij. Na čeli nekaterih intrigantov bi jaz stal, ki bi se pri prvi nevarnosti skrili za plot? Nezadovoljnost in razpor bi širil v kraljev-stvi in bil tako neuljuden, mladi, ljubeznivi gospe izpodkopavati prdstol, ter jej iz nežnih rok trgati žizlo, se katerim kraljuje z vso žensko gracijo, a vender trdne volje kakor mož? (Carevna se gane.) Ne, blaga nepoznanka! Mnogo prisrčnih pozdravov moji stranki, ali carevna je in ostaje na prvem mesti, in kadar mi je potegniti meč iz nožnice, potegnem ga zanjo, kateri sem posvetil svoje življenje, svojo kri. (Zase.) Ako sedaj nisem ubežniku olajšal usode, ne vem.
Carevna. Znajte, carevna je Vaša sovražnica, Vi pak jo zagovarjate?
Aleksij. Carevna je cvet ženstva in Vi jo napadate?
Carevna (izpozabivša se). Dobro, mladi mož, vrlo dobro! (Mirnejša.) Vi imate srce in um.
Aleksij. I nu v ječi — tu se okrepi oboje. Nij prilike, da bi človek kaj oddajal.
	36
Car e v na. Zelo bi se morala motiti, ako nij istina — Vi bi bili carevni zelo po godi.
Aleksij. To bi mi bilo po volji, kajti ljubim jo bolj, nego katero si bodi nje spola.
Carevna. Ste li uže mnogo teh „katerih si bodi" ljubili?
Aleksij. Kolikor se je dalo.
Carevna. V ječi?
Aleksij (pomišlja). Vi pozabljate, da sanje celo cenzura dovoljuje, ako niso „črne na belem", a moje so bile rožno-rudeče."
Carevna (nasmihajo« se). Dakle carevna ne sme biti ljubosumna?
Aleksij. Sme, sme! Ljubosumna kakor gospodarica na kreposti žene, ljubosumna kakor žena na kreposti gospodarice; kaj bi pri njej ljubil druzega, ne vem —
Carevna. Laskavec! (Nasmihajoc se.) A Vi niste bili nigdar na dvori ?
Aleksij. Nisem.
Carevna (brzo). Dobro dakle, cesaric. (Pomišlja.) Zdravstvujte!
Aleksij. Morem li, ako me ostavite ?
Carevna. Najini politični nazori se ne
vjemajo.
Aleksij. Morebiti sva jednacih mislij druge. (Hče jo prijeti za roko.)
	37
Carevna (jo brzo izmakne). Cesaric! ter ga iz dalje gleda. Zase.) Čudno! ne-kamo razburjena sem — takovega si ga nisem mislila.
Aleksij (zase). Bog zna, pleše li mazurko? Ta bi se sukala, kakor vrtalka!
Carevna. Sedaj, sanjač, zamižite! Rožni povešajo se oblači in zopet dvigajo, kažoč hrepe nečemu pogledu tukaj zlatolaso Silfido, po rožah plešoč, tamkaj vitko Brijado, po vejah se zibljoč, oi^c^s^s^iran zračno Vilo, v mesečnem sviti se vrteč, in tukaj prijaznivo Najado, na valovih se gibaje in sukaj e —
(Hitro otide skozi skrivne duri.)
Štirinajsti prizor.
Aleksij. Pozneje major. Feodora.
Aleksij (plane k durim). Glumačica! Otišla je! — Lepa nepoznanka, še malo politike! — Izginula je! — Nu, .na mojo ubogo dušo, igral sem cesaričev nalog; da so vsi cesariči lepim ženam nasproti takovi, morala bi se napraviti nova pratika za vse te svetnike. — Bila je pa tudi tako oblastna videti — tako — (Srednje
	38
duri se odpro.) Zopet pride! — Oh, ne! Od tamkaj! — Feodora.
Major. Gondola je odplula. Feodora. Nu? Aleksij. Vse gre po sreči. Major. A dama? Aleksij. Nepoznana. Feodora. Lepa?
Aleksij. Malo ne tako lepa, kakor Vi! Major. Vender ničesar nij zapazila? Aleksij. Ničesar! Žal, ka ničesar! Feodora. Oj, grof!
Petnajsti prizor.
Prejšnja. Grof. Ivan.
Grof (slovesno). Presvetli gospod, v imeni carevnem pojdite milostivo z manoj v letno palačo.
Aleksij (osupnen). Jaz?
Drugi. Kako?
Grof. Prosim, Vaša svetlost. — Saj sem vedel — vsa Kurlandija! Saj sem znal!
Major. A jaz ne smem —
Grof (mirno ga primši za roko). Od njega ne strani, za svojo glavo! (Glasno.) Gospod major, Vi izpremljate svetlost kot adjutant.
	39
Ivan (zase). Ta-le cesaric?! A1 e k s i j (tiho m aj o rj u). In ubežni vojvoda? Major (tiho lomeč roči). Vse je izgubljeno! Grof. Glejte ukaza, svojeročno je podpisan, predno je šla v gondolo. Vsi. Kdo?
Grof. Veličanstvo carevna! Vsi. Carevna! (Osupneni obstoje. Grof se ponižno klanja Aleksiju.)
(Zavesa pade.)
Drugo dejanje.
(Elegantna dvorana z razgledom na vrt. Srednja in stranska vrata. Na levi klavir, na desni pisna miza.)
Prvi prizor.
Grof. Ivan.
Grof (še zunaj). Tako bodi — volja carevne je in moja. (Nastopivši.) Nič sitnejšega na zemlji, nego li ženska, in nij je sitnejše ženske pod milim
	40
Bogom, nego ii carevna. — Meni sicer ne ostaje skrita nijeclna stvar, vender bi rad vedel, odkodi izvira zanimanje veličanstva za mladega cesarica? Da je bila carevna radovedna, to bi uže prebil, toda kaj ima on opraviti v letni palači? Čemu se je odpravilo vse dvorjanstvo? — Nedoumno! Zakaj niso tudi svetlih glav misli podredjene gospodski kontroli!
Ivan. Ekscelencija! Major in njega ujetnik.
Grof. Cesaric Kurlandski. Govori naj se s spoštovanjem in čestjo o njem.
Ivan. Oprostite, ekscelencija, o tem nij govoril Vaš ukaz.
Grof. O čem pa? — Vender, vem, spo-minam se. So li vkrog vseh vrat straže?
Ivan. Ekscelencija, so.
Grof. Je lijim zabičeno, nikogar izpuščati?
Ivan. Tako je, ekscelencija.
Grof. Vi mi pazite na cesarica z vso ostrostjo — poizvedajte za vsako njega stopinj; če moči, tudi za njega najskrivnejše misli —
Ivan. Prosim —
Grof. Meni se ne ugovarja. — Ako bi htel ubegniti, potler ga tudi probodite —
Ivan. Gospod grof —
	41
Grof. Samo nigdar ne zabite dolžnega mu pošto vanj a.
Ivan. Baš sedaj prihaje sam.
Drugi prizor.
Prejšnja. Major. Aleksij.
Aleksij (v pogovori). Svojo bojazen, vte-šite jo! Kar nas obdaje, nosi znamenja velikosti veličestva — jaz dlšem vzduh zadovoljnosti, veselja, ljubezni, kar budivrtoglavost, pijanost, nadzemeljsko radost! Jaz, jaz v cesarski palači, v nje obližji, v obližji carevne!
Major (tiho). Molčite! — Poslušajo nas!
Aleksij. Oh, minister! — (Zase.) Mož svoje ljube gospe!
Grof (se kloni). S ponižno udanostjo —•
Aleksij (majorju). Kako globoko se klanja — to se mora visoko ceniti. (Se prijazno zahvali.)
Grof. Svetlost bodete imeli veselo potovanje.
Aleksij. Kako izvolite?
	42
Grof. Dejal sem, svetlost —
(Major zakašlja.) Aleksij. Tako — Vi govorite o moji svetlosti —
Ivan. Ljubi strijc, kaj Vam je? Bledite? Grof. Istina.
Aleksij. Resnično! Ha, ha, ha! Vam čisti vzduh ne de dobro, kakor se vidi.
Maaor (tiho). Ako mislim na našo zadrgo. Aleksij (tiho). Stvorite kakor jaz, ne mislite o tem —
Grof (radovedno). Svetlost meni — Aleksij. Kaj?
Grof. Menil sem, seznaniti sem htel svetlost z Nje bodočim izpremljevalcem, z onim mladim častnikom, kateri z najvišjim spoštovanjem in z vso prizanesljivostjo —
Major. Dragi netjak, oh tem bolje —ker — lehko se —
Ivan. Preplašeni ste, dragi strijc. Major. Jaz? Grof. Prav res ne vem — Aleksij. Izvestno! Strašno jecate. (Tiho.) Smijajte se vender!
Major (s prisiljenim smehom). Ha, ha, ha! Ekscelencija se moti —
	43
Grof. Jaz se ne motim nikoli! — Vender stojte, povedite mi, je li častnik Aleksij —
Aleksij. Kaj izvolite?
Major (kašlja). Hm! (Tiho Aleksij ju.) Ne-pozomež!
Grof. A svetlost, obledeli ste tudi Vi —
Aleksij. Dozdeva se mi, da se tudi meni ne prilega čisti vzduh.
Grof. Se je li poslal v Arhangel, kakor sem ukazal?
Aleksij. V — Arhangel?
Grof. Svetlosti se tudi poljubi jecati.
Aleksij. Posledica ječe — dolgo trajajoči zapor.
Grof. Dakle je Aleksij na poti?
Major (v zadregi). Nisem vedel —
Grof. Vselej mora človek vedeti — „Takoj" — je pisano — „naj se" —
Aleksij (tiho). Ne piše li?
Ivan. Carevna!
Grof (stopi nekoliko kratov proti dnrim). Veličanstvo !
Major (tiho). In begun?
Ivan (tiho). Šest mojih ljudij ga išče. (Gre v ozadje.)
	44
Aleksij (zase). Zopet jo vidim! — Kako mi utriplje srce!
Major (tiho). Jaz ne čutim žile biti. —
Tretji prizor
Prejšnji. Carevna. z njo gospodje in gospe.
Carevna (živahno ustopivša). Ne, ne gospoda, nikakor ne! •— Naj godrnjajo čestiželjniki, kateri se imajo moji milosti zahvaliti za svoje častne stopnje; ako bi se uslišale njih drzne terjatve, bi se to dejalo omahovati. Naj se imenuje moj spol „slabi spol" — zavest svojega dostojanstva me krepi — na prestoli nisem ženska, s korono na glavi sem vladarica! — Gorje njim, kateri bi se drznili do tekniti mojih pravic! Jaz gospodarim! (Aleksija vgledavša ponosno obstoji. Ha! Ta!
Aleksij (majorju). Menim, da naju je videla —
Major (tiho). Jaz ne vidim in ne slišim.
Carevna (nehteč videti Aleksija, reče grofu). A Vi, gospod grof, ste zelo drzni, ker hčete prositi za izdajico, ki je prevaril moje zaupanje.
	45
Grof. Veličanstvo — menil sem — velikan v državi —
Carevna. Velikan je le, kogar povzdignem jaz, a zopet jedna moja beseda — in leži v prahi. (Pogleda A le k sij a.) Naj tega nihče ne pozabi. Aleksij (majorju). Na naju gleda — Major (zase). V prahi ležim — Grof (opazujoč pogleda carevno). Veličanstvo — ne vem — ako visokost Kurlandska in — major Petrov — (Aleksij se kloni.)
Carevna. Oh, prav pravite — spominam se — vojvoda Kurlandski, dobro došel! Vi ste mi moj pohod vrnili?
Aleksij. Veličanstvo, osmelujem se — Carevna Nu, vojvoda, ječe ste rešeni? Aleksij. Oprostite, veličanstvo— (kažofi m a aorja) še stoji na moji strani. Major (tiho). Predrznež! Carevna. Poveljnik, za nekoliko hipov prepustite ujetnika mojemu varstvu. Le idite!
—	Jaz se ne bojim in umejem kažnjevati izdajice
—	(major se vstraši,) kakor tudi poplatiti zvi^i^ite služabnike.
Major. Veličanstvo — jaz — jaz — Carevna (Aleksiju). Mož je zelo skrivnosten.
Aleksij. Veličanstvo — ječar.
	46
Grof. Res, ječar — veli — C a r e v n a (ostro pogleda grofa, kateri se kloni. Carevna migne in vsi otido skozi srednja vrata.)
Četrti prizor.
Carevna. Aleksij.
Al e k sij (oddaljen stoječ). Čudno, kako ženska vrednost takoj vse izpremeni. — Včeraj — včeraj sem bil ves drugačen, nego li danes.
Carevna (opazujoč, zase). Njega zaupanje je nekoliko izginilo! (Glasno.) Vi ste malo boječ vojvoda?
Aleksij. Res, veličanstvo — ako se spo-minam včerajšnjega dne in svoje drznosti — skrbi me, da sem vzbudil Vašega veličanstva nevoljo—
Carevna. Zaradi svoje odkritosrčnosti? — Ne, dasl ste se mi malo laskali.
Aleksij. O ne, ne, odkritosrčno sem se čudil — in celo ta hip —
Carevna. Oj, ta hip je strah —
Aleksij. Oh, da — ne — to se pravi ako pomislim, kje sem — kdo sem —
	47
Carevna. Vi ste moj daljni netjak. Aleksij. Res — zelo oddaljen — Carevna. Oj,nekdaj sva šibila bliže!— Se li spominate še genljivega prizora in najinih detinskih let —
Aleksij (zase). Mili Bog, sedaj me spomina prizorov — in meni, da jih pametim — (glasno.) Izvestno, veličanstvo, spominam se — Carevna. Saj sem vedela! (Ognjevito.) Kaj ne, bilo je genljivo —
Aleksij. Oj, še sedaj me gane —
Carevna (vzdihujoč). Oj, ti lepi dnevi so minuli!
Aleksij (vzdihujoč). Oj, res, minuli so!
Carev^ii. Kako sem li mogla misliti, da ste Vi sedaj moj sovražnik? — Kako Vas mogla pustiti vzdihovati v ječi, kamor Vas je obsodila moja prednica ! — Ne bodite hudi, da se mi uže prej nij vzbudila misel, Vas videti, Vas zopet videti!
Aleksij. Kako bi hud bil na Vas, veličanstvo? Bog me obvaruj tega! — Presrečen bi jaz bil, ako Vaše opuščanje —
Carevna. Odpuščanje? — Kaj ste li zagrešili? — Nič, prav nič! — Sicer ne morem in
	48
ne smem Vam še neomejene prostosti dovoliti
—	(vzdihne.) Oh, mi vladarji ne smemo vselej mili biti, kadar veleva srce.
Aleksij (zase). Najbrž me zakuje začasno v lance.
Carevna. A tukaj ostanete; tukaj v tem gradi — to bodi Vam ječa. — Obljubite, da je ne bodete ostavili?
Aleksij. Iz srca rad, ako veličanstvo semkaj pride stolovkt.
Carevna. V poletji — na vsak način —
Aleksij. Potler Vas prosim, da me v zimi priklenete drugam — kamor Vam ljubo.
Carevna. Ne, ne ostanete tukaj. — Tukaj Vas lehko pogostoma obiskavam — časi — prav
pogostoma ..... a potler se bode videlo, koliko Vam
smem upati. — Kdo ve? Vi ste duhovit mož
—	zelo razumen •— res, posebno razumen — ako se smem opirati na Vašo zvestost! Oj, dobode se mnogo ujetnikov, sposobnih za dostojanstvenike v državi —
Aleksij. In dostojanstvenikov za jječe —
Carevna (smijoe se). Hudobnež! Vi namiga-vate na moje svetnike, kateri Vam ničesar niso stvorili na korist, a jaz, jaz sama sem se Vas spomnila. V bodoče obračajte se vselej name
49
samo — čujete? name samo. — Takoj začnite.
-	Nu?
Al e k s i j. Veličanstvo —
Carevna. Kako milost — naklonjenost
—	sklenite roci — proseč pogled — tako!
Aleksij. Milost! (Zase). Stoj, zlata prilika! Carevna. Nu?
A le k sij. Jedva se osmelujem — Carevna. Srčnost!
Aleksij. Dobro dakle, veličanstvo, prosim, da podelite slobodo ubozemu častniku, kateri je bil tam-le v tvrdnjavi zaprt — kateri je še zaprt, sem htel reči.
Carevna. Kaj, blagi mož, za druzega Vi prosite ?
Aleksij. Tako dobro je, kakor da prosim
zase.
Carevna. Kaj je pregrešil? Aleksij. Skoraj nič, veličanstvo, naopačen korak zoper ministra (zase) pri mazurki.
Carevna. Zakaj se ne pritoži? Aleksij. Pri kom? — Bog ve vse, toda vladarji ne zvedo ničesar.
Carevna. Ime —• njega ime? Aleksij. Aleksij Razimovskij.
4
m	*
	50
Peti prizor^.
Prejšnja. Grof. Paže. Pozneje major.
Grof. Oprostite, veličanstvo, ako se drznem — (pokaže papir.)
C a r e v n a. Baš prav, grof, le bliže.
Aleksij (zase). Vraga! Gospod soprog!
Grof. Imenitne stvari!
C are vna (nestrpljivo). Moj Bog, saj se ne mudi! (Migne pažetu, kateri jej primakne stol in otide.) Kdo je mladi častnik, katerega je jeden mojih ministrov — morebiti Vi sami ? (pogleda Al e k s i j a, kateri prikima,) da, da, katerega ste Vi sami dali zapreti v Ključji grad?
Grof. Častnik — jaz ne vem — jaz ne poznam nikacega častnika.
Ca revna. Aleksij. — (Tiho Aleksiju.) Kako uže?
Aleksij (tiho). Kazimo vskij !
C a r e v n a. Aleksij R azi m o v s k i j !
Grof. Oh!
C are v na. Vidite, da ga poznate?
Aleksij (zase). Jaz sam mislim tako.
Grof. Le po imeni.
C areviia. Zakaj li vzdihuje v ječi?
51
Aleksij (zase). Je vzdihoval, to je prava ; beseda.
Grof. Ker — ker je bil v zaroto —
Aleksij (naglo). Jaz? (Carevna ga začudena pogleda, on se vmiri.) Odpuščanje, veličanstvo — ali moram — moram temu ugovarjati.
Carevna (ostro grofu). Jazhčem čuti resnico, grof, čisto resnico — kajti tukaj nismo v nikaki zbornici! — Ali pa govorite Vi, vojvoda — jaz zahtevam!
Aleksij. Moj Bog, veličanstvo, na zaroto nigdar niti mislil nij ta ljubi, pošteni mladi mož.
Carevna. Ljubeznivi, ste hteli reči?
Aleksij. Skoraj bi se drznil to trditi. — Nasprotno, on ljubi Vaše veličanstvo, dal bi za Vaše veličanstvo svoje življenje. (Zase.) Ker sem uže svoj oskrbnik, mi je to vse v jedno ceno.
Grof. Toda veličanstvo, važne državne stvari.
Carevna. Pustite državo v miri! —Dalje — dalje —
Aleksij. S kratka — dostajalo se je ne-kove lepe žene.
Carevna (Ostro opazujoč). Lepe?
Aleksij (malomarno). Res, tako se govori.
Carevna. Krepostne ?
2*
	52
Ale ksij. Vašega veličanstva častna dama je. Carevna (pomišljajoča). Krepostna — počakajte malo — cesaričina nlj — vojvodinja tudi ne — ta gospodična? Bog obvaruj! (Glasno za-smijoe se.) Ha, ha, ha! Grof — Vaša soproga! Aleksi j (smiioč se). Vgenili ste, veličanstvo! Grof (zase). Želim, da bi ta cesarič bil — ali od kodi li ve?
Carevna. Dakle naprej — Aleksi j. Stvar se suče le o mazurki. Grof. Dvadeset mazurk vsak večer, štirinajst dnlj zapored.
Carevna. Nič druzega? Grof. Dk, da, glavna stvar! Carevna. Gorje, cesarič! Grof. Skozi okno je h tel priti k njej. Carevna. Gorje, cesarič! Aleksij. Izmišljeno. — V smrtni nevarnosti je plezal do okna, da bi venec svežih cvetlic —
Grof. Pasijonskih cvetlic — Aleksij. Cvetlic — Grof. Pasijonskih cvetlic — Carevna.. Strast na stran, ako smem prositi.
Grof. Moji ogleduni so videli. C arevna (nevoljna). Ogleduni ?
	53
Grof. Reči sem htel, opazovalci. Vse se bere v poročili.
Carevna. Takšne stvari se poročajo? Ha, ha, ha! (Resno.) Nesramno! — Videti hčem poročilo ! (Smijoč se.) Ha, ha, ha! To brati mora biti zanimivo —
Aleksij. Ha, ha, ha!
Grof. Bi li ne htelo Vaše veličanstvo prej tega-le važnega poročila —
Carevna. In zaradi tega se pošilja nedolžen človek v Ključji grad?
Aleksij. Časi tudi v Arhangel.
Grof. Oh!
Carevna. Še danes bodi sloboden, to je moja volja! — Ako bi htela zapirati vse častnike, ki mazurke plešo in se damam laskajo, morala bi si izprositi od svojih sosedov Kinezov njih slavni zid za to — toda kazen mora biti: mož previsoko gleda, pleza po zideh in suče moje dvorske dame v krogih, da so vrtoglave — zato je trebe naj-menj biti stotnik. — Napišite mu pravico, grof! — (A le k si ju.) Sem li postregla zagovorniku častniške nedolžnosti ?
Aleksij. Oj, veličanstvo —
Grof. Ako bi se veličanstvo sedaj z mojim važnim poročilom —
	54
Carevna (nepotrpežljivo). Dajte uže sem
—	ali boljše, berite! — Izvestno nij na polu tako smešno, nego li Vaša osobna stvar.
Aleksij. Izvestno ne!
Grof (ga resno pogleda). Izvestno ne!
Carevna. Dakle ?
Grof. Veličanstvo, tiče se države. — (Pogleda A 1 e k s i j a.)
Aleksij (hče oditi). Naj dovoljuje veličanstvo —
Carevna. Ne, ostanite! — (Nasmihajoč se.) Saj nimate ničesar proti državi? Nij li res, ce-sarič? Tam-le je nov klavir — poskusite ga— pogledite note — (tiho grofu.) Nu, in?
Grof (tiho). Mej vojvode, stranko zopet vrč.
—	V samostani sv. Konstantina se bode danes sešel zbor. — Ujetnika samega čakajo tamkaj.
Carevna. Vojvodo? — Saj je tukaj! Grof. Postavil se bode upornikom na čelo, Carevna (poluglasno.) Vojvoda — upornik! Aleksij (naopačno pritisne na klavirji). Na-opak, čisto naopačno!
Grof. Kaj? Kaj? Moje poročilo? Aleksij. Poročilo? Kdo se meni o poročili — jaz menim klavir.
Qarevna (se nasmeje). Ha, ha, ha! Pre-ljubeznivo krivo ste umeli. — Igrajte, cesarlč!
	55
— Igrajte! (Tiho grofu.) Gledite, saj miran sedi tukaj.
Grof. Sedaj — ali potler — C a revna (ob tla udari z nogo). Ne, ne! On nij nehvaležnik! (Glasno.) Cesaric!
Aleksij (mirno). Veličanstvo, trebe bode napeti druge strune! —
Carevna. Morebiti, kajti grof meui, da Vi naopačno igrate. — Vojvoda, Vas so imenovali načelnika neki novi zaroti —
Aleksij. Moj Bog -— in Vaše veličanstvo je moglo verjeti —
Carevna. Menim •— (dolgo gledajoč ga,) menim, (nasmiha se,) da ste najbolj sposobni za študije o harmoniji. -— Vadite se, cesaric. — (Glasno pozove.) Major Petrov!
Major (ustopivši). Veličanstvo — Carevna. Posodim Vam svojega ujetnika, da ga stražite. -— Vi, grof, idite z manojj v državni svet, da ne bode čisto prazno Vaše mesto. — Dakle, cesaric, le učite se, in kadar se bode vse vjemalo — vse — pdtler igrava skupaj — trudite se, da slušate prvi glas—vedno slušaje — zvesto slušajte. — (Otide po sredi.)
Grof (odhajajoč tiho majorju). Vi dovoljujete svojim ujetnikom, da se skupaj pogovarjajo — tega Vam ne zabim —
	56
Major. Ekseelencija ve — Grof. Ničesar ne vem! Ničesar nehčem vedeti! (Preteč.) Sedaj grem v državni svet, major!
Sesti prizor.
Aleksij. Major.
Major. Bog zna, kako vse izteče!
Aleksij. Prekrasno, ker se je lepo začelo. — Major, jaz sem stotnik — carevna je blag angelj — moje srce je izgubljeno! ——
Major. In najini glavi pojdeti za njim. —
Aleksij. Tri sto vragov, prav pravite! — Vojvoda! — V njega imeni so se zarotili.
Major. O pravični Bog!
	57
Sedmi prizor.
Prejšnja. Ivan. Feodora.
Ivan. Ljubi strijc, nekdo pride! Feodora. Očka?
Major (jo poljubi). Pozdravljena! (Zdajci hud.) Kdo te jc li pozval?
Feodora (začudena). Dragi očka — Major (Ivanu). In ujetnik? Ivan. Izginil je brez sledu! Feodora (tiho ^^^^ž^aorju inAleksiju).
Ivan. Kako?
Major. Kaj pak?
Ivan. Dejali ste ?
Major. Nič, Nič! Na svoje mesto! (Ivan otido.)
Feodora. Tako dober je neki, tako mehak inbogoljubiv! —Takisto pravi moj učitelj, katerega nij htel ostaviti!
Aleksij (vsklikne). Imamo ga!
Major. Tiho!
Aleksij (tiho). Imamo ga!
	58
Fe o d ora. Nikakor ne! — Proti njega volji so ga odvedli v Konstantinov samostan.
Aleksij. Dalde vender! —Dobro! Hitel bodemtijakaj — omečil njega srce, njega plemenitost — mehak je — potipljem ga za pravo žilo — Fakoj mora nazaj v ječo. — Jaz tudi—kajti nekoliko predrzno se nosim proti carevni. •— Stvorim se krivega nekaterih nedolžnih sloboščin — zabim zaradi lepe gospe vladarice •— odkrijem jej svoje čujstvo — s kratka: pošlje me z nova nazaj v Ključji grad — tam porabim oproščenje stotnika Aleksija — pobegnem — pojde •— pojde — Strani! (Hoče oditi.)
Major. Stojte! Ne smem Vas samega —
Aleksij (vleče ga soboj). Idite z manoj! Idite! (Hče skozi stranska vrata ven.)
Ivan. Nazaj!
Aleksij. Fri sto vragov!
Feodora. A netjak!
Ivan. Ukazujem! (Zaklene duri.)
Feodora. Fo je gostoljubnost!
Major (se udari ob čelo). Izgubljeno!
Feodora. Zlati očka —
Aleksij (se udari ob čelo). Našli smo! — (Sede k pisni mizi.)
	59
Feodora. Česa želiite?
Aleksij, Vi ste ženska — Vi smete iti! — Ta list nesite vojvodi.
Feodora. Dk! Predenj bodem pokleknila, ter mu povedala — a kaj uže?
Major. Da tvoj očka —
Aleksij (poslušajoč). Carevne glas! — Strani! — Vi, major, me stražite zunaj! — A ve sveta nebesa okrepite me z drznostjo! Strani, strani! V polu ure nas vse odvedo na Ključji grad! (M aj o r in F e o d o r a otideta po sredi.) Čudna čestiželjnost! Tukaj, kder vse lazi za milostjo, hrepenim jaz po nemilosti in prognanstvi. A sedaj gre. — Kako zamišljena je! — Ne vidi me. (Pomakne se nazaj.)
Osmi prizor.
Aleksij. Carevna (od leve strani).
Ca revna (sanjaje). Vedno nove zarote — nove kazni. — Oj, in jaz bi rada zgolj srečo razsipala vkrog sebe.
	60
Aleksij (zase). Videti je tako tožna — dakle moram — (splazi se do klavirja.)
Carevna (zase). Povsodi jedini laskači in licemerci — nehvaležniki! Samo o n, mladi vojvoda, on je nedolžen — on dobro misli —
Aleksij (zase). Proti svoji volji sem v Strahi
—	mora li lepa žena biti bas carevna?
Carevna (kakor zgoraj). Nihče me resnično ne ljubi. — Nikomur ne morem, ne smem upati!
Aleksij (zase). Srčnost! Sedaj mora iti! (Udari na klavir.)
Carevna. Kaj? — Vi vojvoda? Aleksij (osupnenega se kazoč). Nebesa! — Odpustite, veličanstvo — zatopljen sem bil v sanje.
Carevna. Uže zopet sanje? Morebiti prav vesele?
Aleksij. Nikakor ne! Tožne kakor smrt!
—	Vi ste me ostavili in ta čarobna palača se je izpremenila v puščavo. (Vzdihujoč.) Hrepenel sem vedno po svoji ječi -—
Carevna. Kder ste vender še bolj samotarski živeli.
Aleksij. Kder nisem poznal novega dneva, kateri mi je tukaj zazoril — kder me niso motile želje in nadeje kakor tukaj, ter me mamile
—	kder nisem videl nigdar ženskega lica — (zase.) Srčnost!
	61
Carevna. Oj, las kač ste!
Aleksij. Jaz sem — zaljubljen!
Carevna (nemirna). Zaljubljen — uže ? (Naglo.) Vi ste izvestno videli katero mojih dvornih igospij?
Aleksij. Videl sem le j edno gospo na Vašem dvori —
Carevna. Radovedna sem — ta jedina —
Aleksij. Je jedina! Jedina, katere ne smem im enovati Vašemu veličanstvu.
Carevna. Oj, saj bi ne bilo hudodelstvo proti državi!
Aleksij. Res, res! Bilo bi hudodelstvo proti carevni — (Carevna se gane.)
Aleksij (zase). Razumela meje.
Carevna. Vojvoda!
Aleksij. Odpustite, oh, odpustite, mila moja gospodarica! Izdal sem se — prepolno mi je bilo srce, da bi krilo to blaženo tajnost. — Neodpustljiva razžalitev je, dobro vem — duri moje ječe so zopet odprte — a vender, predno me z nova pošljete tijakaje, Vam še povem — da Vas ljubim.
Carevna. Vojvoda!
Aleksij (zase). Sedaj pribuči nevihta!
Carevna. Zelo nagli ste — zelo nepremišljeni —
	62
A1 e k s i j. Predrznež sem!
Carevna. A nisem huda na Vas.
Aleksij (zase). Raj? Nij huda name?
Carevna. Zaradi čislanja. — Ako bi ka-žnjevali one, ki nas ljubijo, kaj imamo početi z onimi, ki nas sovražijo?
Aleksij. Oh! (Zase.) Niti ne zameri mi!
Carevna. Ostanite! Vender v bodoče Vam je biti opreznejšemu.
Aleksij (zase). Malo! Dakle dvojna policija. (Glasno.) Ne, ne! Nazaj hčem v svojo ječo
—	jaz sem nevrednež — blaznik. Predolgo sem bil uklenen, čutim se sedaj slabim, ne morem zadušiti tega novega čujstva — tega plamena prve ljubezni. — Zabil sem vladarice za te lepe žene voljo — nazaj z manoj v mojo ječo — (prime jo za roko, ter jo poljubi.)
^¡arevna. Netjak!
Aleksij (zase). Raj? Napravila je iz tega družinski prizor?
Carevna. Pomislite, da nas lehko čujejo
—	nikder se ne pogreša nepozvanih posluhov.— Ražnjevati bi Vas morala proti svoji volji.
Aleksij (zase). Nehče.
Carevna (sede). Umirite se! — Skazite se vrednim mojega zaupanja, vrednim slobode,
	63
katero Vam privoljujem, da smete ostati na mojem dvori.
Aleksij (zase). To bi bila lepa zgodba. (Glasno.) Tukaj ostati! Nikakor ne! Nehčem biti več porok — v nje obližji —- toliki lepoti nasproti nisem gospod svoji pameti. — Pošljite me v prognanstvo! — Nebeška žena — jaz sem blazen — jaz sem nesrečnik — (poljubi jo na rame.) Izgubljen sem —
Carevna (vstanša). Vojvoda! — (Glasno pozove.) Grof Valov!
Deveti prizor.
Prejšnja. Grof.
Grof. Veličanstvo — Aleksij (zase). Nu, sedaj sem izgubljen. Carevna. Grof Valov! Po sedaj je naša volja, svojemu ljubemu netjaku podeliti neomejeno slobodo in dalje ga želimo videti za soboj prvega kneza v kraljevstvi.
Aleksij (zase). To je moja smrtna sodba.
	64
Carevna. Idite, vojvoda, v svojo sobo!' Skoro bodem sama priča sreče, v kateri bodete! uživali zlato slobodo — modrino neba — duh cvetja — čar umeteljnosti! — Idite in zaupaje^] v mojo prijateljstvo, katero bode vedno jednakoi Vaši zvestosti. (Da mu roko, da jo poljubi.)
Aleksij (poljubi jej nem roko. — Ko od-haje, zase). Lehko noč, lepi svet!
Deseti prizor.
Carevna. Grof.
Grof (ki je stal kakor okamenen). Veličanstvo, dovolite, veličanstvo — ta mladi vojvoda —
Carevna (obrača pogled na Aleksija). Poln zvestosti je do naše osobe — poln srčnosti —
Grof. Dovolite, veličanstvo jaz bi imenoval to srčnost predrznost —
Carevna. Predrznost;? — Zabili ste, da so naji še otroka zaročili.
Grof. A sedaj! — Skrivne zaveze, veličanstvo, zelo sumnjive zaveze —
	65
Carevna. S kom?
Grof. Naznanjalo se mi je, da hči povelj-nikova, katera ga je danes zjutraj skrivaje tukaj videla —
Carevna. Hči? — Čemu imajo moji poveljniki hčere? — Kdo se je drznil, ujetniku dovoliti — je li krasna?
Grof. Mlada kri — sedemnajst let. — Skrivaje mu je htela poslati pismo —
Carevna. Njemu? Cesariču? Dajte je sčm! Kde je pismo?
Grof. Vteknila je je v žep. Carevna. Nerodnež! Grof. Ukazal sem, naj jo primejo. Carevna (zatepta z nogo). Semkaj pridi! Noter!
Grof. Kakor ukazujete! (Gre proti durim.) Carevna. Zvedeti ne sme, kdo sem jaz. Le bliže!
Jednajsti prizor.
Carevna. Feodora. Grof.
Feodora. Gospod grof, za božjo voljo, gospod grof! Prijeli so me — česa želje od
5
	66
mene? — Kde so moj očka? Vedite me k njim.
Grof. Gospodična — ne morem, ne smem —
Carevna (ruto trgajoč). Lepa je!
Feodora. Gospa! Oj, milostlva gospa, smilujte se me!
Carevna (prisiljeno prijazno). Ljubi grof, kaj li je pregrešilo to mlado dekletce? — Pomirite se, dete moje!
Feodora. Ta dobrost — oj, izvestno, Vi ste lepa grofica Valovna?
Carevna. Tako je! (Grof kče govoriti, čare v n a ga ostro pogleda.) Tamkaj leže knjige s podobami, legenda o sveti Simpliciti — berite malo, ljubi grof. (Bliža se Feodori.) Vi iščete?
Feodora. Svojega očeta —
Carevna (tiho). In njega, ujetnika?
Feodora. Vi veste? (Zase.) Se ve!
Carevna (tiho).	Tudi jaz gojim srčno sočutje zanj.
Feodora (zase).	Pri mazurki.
Carevna (tiho).	Vi imate pismo zanj?
Feodora (tiho).	Tudi to veste?
Carevna (tiho).	Vem tudi, da Vas ljubi.
	67
Feodora (tiho). Res, kakor sestro!
Carevna. A Vi njega?
Feodora. Kakor brata!
Carevna (si oddahne). Oh!
Grof. Ve—veličanstvo ukazuje ?
Carevna. Berite, grof! (Feodori.) Pismo!
Feodora. Vender —
Carevna (ostro). Pismo! (Feodora, vstra-šena.) Moj Bog!
Feodora (jej da pismo). Nate! Dajte je ujetniku, a bodite pozorni, da grof ničesa ne zapazi.
Carevna (brzo odpre pismo).
Feodora (vsklikne). Ljubi Bog!
Grof (priskoči). Vsi svetniki pomozite! ,
Carevna. Berite, grof. (Bere.) Nebesa! (Vzburjena.) Grof, grof, Vi ste slepar! Ali pak ste — najgršim načinom sem prevarjena! — Ta človek — kdo je? — (Krčevito stisne roči.) Kdo se je drznil ?
Grof. Moj Bog! Ta ujetnik —
C arevna. Nij vojvoda ! — Berite — berite—
Feodora. Oh, moje pismo — izgubljena sem — (hče mu iztrgati pismo).
Carevna. Nazsaj! Berite vender!
	68
Grof (beroč). „Plemeniti moj osloboditelj! Rajši grem v ječo nazaj, nego, da bi se življenje «dobrega človeka stavilo v nevarnost. Rajši se odpovem vsem pravicam, katere imam, nego, da bi prelival kri svojih someščanov, ali rušil mir države. Vpotrebil sem svojo slobodo, da sem zatrl neko pregrešno zaroto. Sedaj je moja jedina želja, da bi smel iti v svoj nekdanji samostan nazaj, kder bi prosil Boga za srečo svoje vladarice in za Vašo. — Vojvoda Kurland s k i."
C ar evna. Mož je sloboden ! Ali nekdo drug
—	To je paznost mojih služabnikov!
Feodora. Nebesa!
Grof (tresoč se). Zaklinjam se, veličanstvo! Feodora. Oh, carevna! — Milost! (Pade jej vsa preplašena pred nogi.)
Grof. Veličanstvo, takoj pohitim v Konstantinov samostan, osvojim si cesarica —
Carevna. Kaj meni cesarič — ah on, o n ! Neznanec —
Grof. Major mora povedati — Carevna. Major —res je —tudi slepar! Polno je tukaj blaznikov in zvijačnikov! — Pridi. (Grof otide v ozadje.) In on, ujetnik
—	toda ne, ne! Nehčem ga videti. — Ali major, major!
	69
Feodora. Milost, veličanstvo! Jaz, jaz jedina sem krivičnica. Jaz sem oslobodila vojvodo, katerega nisem poznala, in častnika Aleksija, da bi rešila nas —
Carevna. Kaj, kako, Aleksij — častnik Aleksij! (Zase zelo ginena.) Takovo dejanje more zvršiti sama ljubezen. Ljubi jo !
Dvanajsti prizor.
Prejšjni. Grof. Major. Ivan.
Feodora (plane k očeti). Zlati očka, jaz sem Vas pehnlla v propast!
Carevna. Le bliže, major, le bliže! Kde ste? Kde?
Grof. Veličanstvo ga ne želi videti?
Carevna. Molčite! (Grof pove nekaj Ivanu, kateri stopa proti durim.) Major, Vi ste me pre-varili!
Maaor (hče govoriti).
Carevna. Molčite, vse vem! Cesarič je ubegnil, oni Aleksij se je drznil, na njega mesto —
Major. Plemeniti mladi mož! Da bi mi utegnili ubežnika dobiti v pest.
	70
Grof. To lehko platite se svojo glavo.
C are v na (ponosno). Čutite li Vi svojo tako tvrdno nasajeno, grof?
Feodora. Oh, le očku mojemu ne jemljite glave!
Major. Žrtvoval se je za nas.
Čare v na. Iz čestiželjnosti!
F e o d o r a. Iz plemenitosti!
Carevna (rezko). Iz ljubezni!
Feodora. Ne, veličanstvo, iz gole zvestosti.
Carevna. Zvestost — prazna beseda! Srečni ste, ki verujete vanjo! Za Vas se žrtvujejo — (zase) mene pak vodijo za nos.
Gr o f. Hudodelec!
Carevna (srdito). Ha! (Drugim.) Tiho! ni besede, ni pogleda! On ničesar ne ve! Preiskati hčem sama, kako daleč seza ta (zaničljivo) plemenita žrtev,
Feodora (zase). Oj, kako si takšne visoke glave umejo brzo pomoči!
	71
Trinajsti prizor.
Feodora. Major. Ivan. Aleksij. Carevna. Grof.
Aleksij (preprosto). Veličanstvo želi — Carevna. Le bliže, cesaric! Aleksij. Kako me osrečuje moja sloboda! — Prepotoval sem vrte — htel sem —
Carevna. V Konstantinov samostan, kder Vas pričakujejo Vaši privrženci.
Aleksij. Mene?
Carevna. Foda major je porok o Vaši zvestosti!
Aleksij. Mož me pozna!
Carevna. Moji državni svetniki pak, kateri Vas pobliže še ne poznajo, smatrajo v Vas sovražnika javnega miru — ter Vam prete, da izgubodete —
Aleksij (naglo). Svojo slobodo — zgodi se! Podelila mi jo je moja vladarica —■ jaz jo pokladam Vašemu veličanstvu v roko! — Idite, major.
Feodora (zase). Blagi človek!
Carevna. Ostanite! Vi ne izgubo dete same slobode!
Aleksij. Ne same slobode?
Carevna. Ne! — Še več! — Vse!
	72
Aleksij. Življenje? — (Dolg oddih.) Oh! (Ginen pogleduje vkrog.)
Carevna. In še danes, cesaric! — Vaše slavno dostojanstvo je mojemu svetovalstvu nevarno.
Aleksij. In Vaše veličanstvo je izvolilo—
Carevna. Podpisati, česar zahteva mir države. — Major, odvezan svoje težke odgovornosti, se bode brez Vas se svojo hčerjo vrnil nazaj. Vi pak — cesarič!
Aleksij. Mene potegnejo na vešala —(oddih). Bodi si! Vedel bodem umreti po knežje.
Carevna (vstane). Oj, da bi ne bili —
Aleksij. Pa sem le vender. — Se ve, rad pritvrdim, rajši bi svoje življenje bil žrtvoval za svojo vladarico na bojnem polji — rad bi pokazal bil nje veličanstvu svojo hvaležnost, svojo zve-stost, ki prestaneta z mojim življenjem — z življenjem, katero se mi je nedavno tako lepo pričelo — polno najslajšega upanja! (Carevna se vidi osupnena.) Oj, prelepo je bilo — moje sanje, izpremenjene v nebeško resnico, so me omamile! — (Prisiljeno miran.) Zg6di se! Z Bogom, major! Spominajte se svojega zvestega prijatelja — in Vi, Feodora, jedno solzo na grob!
Feodora (jokajoč). O moj Bog!
	73
Carevna (začudena). In sicer, cesaric, nčmate meni ničesar več povedati — ničesar odkriti?
Aleksij. Ničesar, veličanstvo! — Oh, pač, pač! — Ako bi pozneje kedaj hudobnost ali sovraštvo tega-le mojega starega prijatelja katere 1 koli si bodi krivde dolžila — odpustite mu, meni na poslednjo milost. — In njega hči Feodora — | je nevesta tega srčnega častnika — naj moja mila j carevna dobrostno skrbi za mlado dvojico!
Čare v na (navidezno globoko ginena, potegne skrivaje s prstom črez oči).
Aleksij (prime majorja in Feodoro za rod; oba se obrneta). Srčnost, prijatelji moji! — Kaj je tudi zato! Preje ali pozneje — srečni mi ostanite!
Carevna (zase, veselo pogledajoč proti nebu).
Aleksij. Idite, gospod grof! (Obrne se na odhod.)
Major. l (klečeč). Milost, milost, veli-
F eo d o r a. / čanstvo!
Carevna. Molčite! (Izpremlja ga z očmi do vrat.) Aleksij! (A leksij sj vstrašen obrne.) Stotnik Aleksij, ostanite!
Aleksij (pade prednjo). Veličanstvo zatorej veste —
Carevna. Vem, da ste Vi najblažji, naj-zvestejši mojih državljanov — vem, da bi dali
6
74
svoje življenje za rešitev svojih prijateljev. — Vaši prijatelji so uže rešeni. —— Vaše življenje pak zahtevam jaz zase! — Grof Aleksij, poglavar-moji gardi — ali je hčete posvetiti svoji carevni v večni zvestosti?
Aleksij (njej pred nogama). Dh, v večni zvestosti! (Carevna ga dvigne.) Dajte roko! — Nate mojo! Levica je — prihaje od srca! —
(Zavesa pade.)