Rezalec delikates donosen poklic
Da ne bo pomote: poklica, omenjenega y naslovu ni (vsaj mislim) še v nobenem registru poklicev; bi pa ne bilo napak, če bi ga le — že zaradi možnih dobrih plač — uvedli, oziroma registrirali.
Pa k stvari! Misel o novem poklicu se mi je porodila, ko sem, nezadovoljen z vsebino in količino domačih zalog do-brot, odhitel v bližnjo prodajalno delikates, da dokupim to in ono, kar sodi na mizo, ko pričakuješ obisk. »To in ono« mora, seveda, vsebovati tudi kako specialiteto, denimo pršut. In sem se odločil za goveji pršut, katerega Slovenci zaenkrat še bolj redko uporabljamo. Lepo in prav — v prodajalni je bil na voljo tak, na kavlju, v velikem kosu in pa na pultu, že lepo tanko narezan - prava poslastica za gospodinjo, ki ne premo-re rezalnega strojčka. Kot zaveden potrošnik sem si seveda ogledal pred nakupom tudi cejie dobrot, ki sem jih nameraval kupiti. Torej, goveji pršut »na kose« velja nekaj nad šestnajst starih tisočakov, narezan pa - sedaj pozor! — nekaj nad dvajset.
Se vam svita, tovarišice in tovariši sopotrošniki, kam sem meril v naslovu? Takole, sek, sek, sek in pri »kilci« govejega pršuta, kjer je vse, kar je v kosu, uporabno tudi če je nareza-no (goveji pršut namreč nima niti kosti niti kaj drugega, kar nam pri običajnem, svinjskem, »greni življenje«) mimogrede pričaraš še dodatne štiri »jurčke«.
Kot zgleden član naroda inovatorjev sem takoj začutil živ-ljenjsko priložnost: nekje lepo na toplem bo rezljal goveji pršut, in, sek, sek, sek... Kakih deset kilogramov na uro bi morda šlo, to bi naneslo štiristo novih din; osemurni delav-nik bi mi na dan »prinesel« tritisoč dvesto din (ne dolgo tega še povprečni slovenski meseeni OD), na teden torej 19.200 N din, ... sek, sek... na mesec pa 73.000 prav tako novih dinar-jev (toliko sem jih lani dobil v dvanajstih mesecih) in tako sek, sek, sek nekaj let, denar pa v banko, od obresti bom pa sproti živel, po malem rezljal pršut in se veselil svoje bistre domislice.
No, pa šalo na stran! Da nisem omenil prodajalne, kjer sem naletel na te cene, me zadržuje le domneva, da je verjetno v vseh toliko in toliko prodajalnah delikates v Ljubljani in tudi drugod pristop k zaslužkarstvu enak. In, tovarišice in tovariši sopotrošniki, kako kaj sodelujemo v naših svetih, zvezah in drugačnih združbah potrošnikov — ali raje kar ta-kole, vsak pri sebi bentimo, ko družinski »odhodek« usklaju-jemo s prihodkom? In, tovarišice in tovariši, ki v (ne)omenje-ni prodajalni združujete svoje delo, se vam zdi, da vaše delo in sredstva, ki ste jih vložili v rezanje pršuta pri vsakem kilogramu res nanese cele štiri tisočake (pa čeprav stare)?
Mišo Javornik