Gerkveue zadeve. t Vincencij Plaskan, žnpnik šentjurski. Komaj so zvenele cvetlice, iz katerih smo bili srečni Šentjurčani spletli vence ob prihodu našega novega župnika, č. gospoda Vincencija Plaskana, in že srrio splelali novih šopkov, da jih posadimo na njih prerano gomilo. Na god sv. Uršule letos so bili k nam prišli kot naš g. župnik, na god sv. Katarine pa smo jih že spremljali k zadnjemu počitku. Kako kratko je bilo veselje, katero smo ž njimi delili! Pljučni prisad, na katerega niso g. župnik porajtali, napravil je njihovemu čvrstemu življenju že v 54. lelu prerani konec. Zadnjo nedeljo sicer niso pridigovali, ker so bili čast. gvardjan o. Gregor zavoljo 3. reda sv. Franeiška prišli iz Celja k nam, a sv. mašo so še služili, da, v nedeljo popoldne so še rajni gospod svate poročevali. Da ne bi bili naš g. Valentin skrivaj poslali po zdravnika g. dr. Ipavica, nam bi bili naš ljubi g. župnik bržčas umrli brez sv. zakramenlov. Ko iim je g. zdravnik razodel smrlno nevarnost, so se lakoj vlegli na posteljo, s katere smo jih že črez 23 ur prenesli na mrtvaški oder. Pater Gregorij so jih še o pravem času prevideli s sv. zakramenti za umirajoče. Bog jim naj to povrne sloterno! Do ponedeljka jutra so ostali rajni gospod še pri zavesti, potem so pa začeli umirali in na večer ob 4. uri so zaspali za ta svet. Nihče skoraj ni mogel verjeti tužne novice, katero je zvonov glas širil po fari, a brzojav nesel na vse kraje. Vendar je bila to resnica, ki se ni dala utajiti. Urno smo delali potrebnili priprav, da se naš gospod župnik, katerib smo vsi spoštovali in ljubili iz dna srca, tudi dostojno pokopljejo. V sredo, na god sv. Katarine, so od vseh stranij dolge vrste pogrebnikov vrele v Šentjur. Došlo je 33 tujih čč. gg. mašnikov iz raznih dekanij naše škofije. Iz Maribora so prišli preč. g. kanonik dr. Križanič, sošolec našega raj. g. župnika, da so vodili sprevod; iz Šmarij naš vlč. g. dekan Jug, ki so nam spregovorili prisrčnih besed, rajnemu g. župniku v slovo, nam pa v tolažbo in poduk. Obilne solze, katere so poslušalcem tekle po licib, naj jim bodo skromno plačilo za njihov nagovor! Bog naj jim pa ludi poplača, da so peli slovesno mrtvaško sv. mašo. Pri tej sta jim stregla dva časlita sošolea rajnega g. župnika, .1. Lenart in Blaž Cilenšek, četrti sošolec, vč. g. nadžupnik J. Voh so pa rajnemu zapeli zadnji »Requiescat in pace«, predno smo jih odnesli iz osirotelo cerkve na domače grobišče. Petinlrideset duhovnikov je stalo okoli mrtvaškega odra, na katerem je ležalo več lepih vencev. Najlepši med njimi je bil dar »šentjurskih tržanov«. Ti so bili razun navzočega občinskega odbora, v obilnem številu oblekli oblačilo požarne straže, ler so hvale vredno skrbeli za lep red v cerkvi in pri sprevodu. Ni se prigodila najmanjša nezgoda vkljub toliki gneči. Tudi šolarji naših šol z učiteljstvom niso zaostali za nami odraslimi. Vse se je vršilo po najlepšnem redu. Ura je bila že davno poldne odbila, ko smo tik rajnega g. župnika Vošnjaka spuslili v krilo mrzle zemlje truplo našega novega g. župnika Plaskana. Kako jih je vendarškoda! Koliko so storili dobrcga, kjer koli so bili! Koliko so žrtvovali za Zibiko, za olepšanje njenih eerkva, koliko za druga potrebna popravila! Koliko dobrega bi bili tudi golovo pri nas storili! Toda šli so po plačilo, ki čaka dobre predstojnike. Naj nam bi kmalu izprosili sebi in svojemu g. predniku vrednega naslednika v Šentjuriju! —o—