Res novae letnik 6 • 2021 • številka 1 Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut Faculty of Law and Business Studies, Catholic Institute R e s novae issn2464-0344 R e v i j a z a c e l o v i t o z n a n o s t Journal for Integrated Science Bernard Goršak same Four-Fold structure oF sobornost and christian trilateral situation ethics Simon Malmenvall smrt borisa in Gleba kot poosebitev krščanskeGa političneGa ideala in pojav vladarskih mučencev Petja Mihelič racionalnost znanstveneGa raziskovanja naravneGa prava David Petelin prvi lastniki patidenčne hiše a na Gosposki ulici 10 in družina peer v ljubljani Jernej Šček piccolominijevo pismo mehmedu in krščanska lectio civilneGa humanizma Res novae Res novae: revija za celovito znanost Izdajatelj in založnik: Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut Naslov uredništva: Res novae, Krekov trg 1, 1000 Ljubljana Odgovorni urednik: Andrej Naglič Glavni urednik: Simon Malmenvall Spletni naslov: http://www.katoliski-institut.si/sl/raziskovanje/res-novae E-pošta: simon.malmenvall@kat-inst.si Uredniški odbor: Philip Booth (Institute of Economic Affairs, London, Velika Britanija), Andres Fink (Pontificia Universidad Católica Argentina, Facoltad de Ciencias Sociales, Buenos Aires, Argentina), José Ignacio Murillo (Universidad de Navarra, Instituto Cultura y Sociedad, Pamplona, Španija), Aniko Noemi Turi (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija), Mitja Steinbacher (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija), Anton Stres (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija), Zoran Vaupot (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Ljubljana, Slovenija). Leto izida: 2021 Tisk: Primitus d. o. o., Ljubljana Oblikovanje in prelom: Breda Sturm Naklada: 200 izvodov Letna naročnina: 28€ (Slovenija), 40€ (Evropa), 57$ (ostalo navadno), 66$ (ostalo prednostno) ISSN (tiskana verzija): 2464-0344 ISSN (elektronska verzija): 2464-0352 R e s novae R e v i j a z a c e l o v i t o z n a n o s t Journal for Integrated Science letnik 6 • 2021 • številka 1 Vsebina Bernard Goršak Same Four-Fold Structure of Sobornost and Christian Trilateral Situation Ethics 7 Simon Malmenvall Smrt Borisa in Gleba kot poosebitev krščanskega političnega ideala in pojav vladarskih mučencev 26 Petja Mihelič Racionalnost znanstvenega raziskovanja naravnega prava 69 David Petelin Prvi lastniki patidenčne hiše A na Gosposki ulici 10 in družina Peer v Ljubljani 85 Jernej Šček Piccolominijevo Pismo Mehmedu in krščanska lectio civilnega humanizma 129 UDK: 340.1:17(043.3) 1.02 pregledni znanstveni članek Petja Mihelič doktor prava, docent za ustavno in mednarodno pravo (Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut) (Ljubljana) Racionalnost znanstvenega raziskovanja naravnega prava Izvleček: Prispevek želi s predstavitvijo različnih iskanj in ust- varjanj objektivnega prava pokazati na nujnost objektivnega naravnega prava ter na bistveno istovetnost naravnega in pozitivnega prava. Pozitivni zakon, ki ureja določeno mor- alno relevantno vprašanje, mora biti popolnoma istoveten z etično normo naravnega prava. Šele takšen zakon more- mo imeti za pravičnega in legitimnega. Pozitivnopravna za- konodaja, kadar ureja družbena razmerja na področju morale, ne sme odstopati od zavezujočih (kogentnih) norm naravne- ga prava. Ima pa človek diskrecijsko pravico urejati mnoga druga področja dispozitivnega (naravnega) prava (tehnične norme, velika večina pravil v različnih pravnih panogah). Pri pravnih teorijah o izvoru človeške kulture (pozitivistične, in- tegralne, zgodovinske itd.) v resnici ne gre za iskanje objek- tivnega prava kot že v celoti izgrajene in postavljene pravne stvarnosti, pač pa za ustvarjanje objektivnega prava. Gre za kreacijo popolnoma nove stvarnosti: Grundnorm pri Kelsnu, Herkul pri Dworkinu, postopkovna objektivnost pri Fullerju, minimalna moralnost pri Hartu, sedem zapovedi dobrega pri Finnisu itd. Naštete teorije so subjektivistične narave, saj hočejo objektivno pravo ustvariti, same določati dobro in zlo, prevzeti vlogo Boga samega. 70 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 Ključne besede: naravno pravo, pozitivno pravo, pravne te- orije, pravičnost The Rationality behind Scientific Research of Natural Law Abstract: The aim of this paper is to demonstrate, through the presentation of various pursuits and creations of objec- tive law, the necessity of objective natural law and the es- sential identity of natural and positive law. A positive law governing a morally relevant issue must be the same as the ethical norm of natural law. Only such a law can be consid- ered just and legitimate. When regulating social relations in the field of morality, positive law must not depart from the coherent norms of natural law. However, man has the dis- cretion to regulate many other areas of dispositive (natural) law, such as technical norms and the vast majority of legal rules in various legal branches. Legal theories of the origin of cultures (positivist, integral, historical, etc.) are not con- cerned about seeking objective law (as a fully constructed and set legal reality), but about creating objective law. It is a creation of a whole new reality: Grundnorm in Kelsen, Hercu- les in Dworkin, procedural objectivity in Fuller, minimal mo- rality in Hart, seven commandments of good in Finnis, etc. The theories listed are of a subjectivist nature, as they want to create objective law, to determine good and evil them- selves, to take on the role of God himself. Key words: natural law, positive law, legal theories, justice 71petja mihelič Razmerje med pravom in objektivno moralo Slovenski pravnik in filozof Milan Komar (2002) je v svo- jih delih izpostavljal, da se brez boja zmedi ne bomo mogli izogniti. V naravi stvari je, da tisto, kar zanemarjamo, pro- pada, tisto, čemur se posvečamo, pa raste. Ker je jasnost in določnost pravnih pravil pomembna prvina pravne varnosti in podnačelo pravne države, bi bilo po zdravi pameti pričakovati, da se bo zakonodajalec tega ne samo zavedal, marveč to dejstvo tudi upošteval pri oblikovanju pravnih aktov vse do ustave kot najvišjega pravnega akta. Še posebej ustavni členi, kjer so opredeljene in zavarovane človekove pravice in temeljne svoboščine, zahtevajo posebno visoko raven jasnosti in določnosti, a tudi druge pravne panoge, zlasti kazensko pravo, zahtevajo odpravo vsakršnih dvoumnosti, prevelikih abstraktnosti in nedoločnosti, kar omogoča zlorabo diskrecije in arbitrarnost pri njihovi uporabi. Pri iskanju racionalnosti raziskovanja si je potrebno zastaviti več vprašanj. Tako se je pri vprašanju ločitvene teze – ali sta pravo in morala ločena ali pa je med njima bistvena poveza- va – potrebno poglobiti v razmerje med bitjem in najstvom. Različni pravni teoretiki dovoljujejo različno raven prisot- nosti morale v pravu. Vendar pa če priznamo, da morala kot taka obstaja, moramo zahtevati polno, ne samo delno (ali celo minimalno) moralnost zakonov. Četudi priznamo nujno moralno vsebino pravnih norm, to nikakor ne pomeni, da more zakonodajalec s tem, ko ustvarja pozitivne zakone, ustvarjati tudi naravne zakone. Prej je stvar obratna: naravni zakoni naj bi ustvarjali pozitivne zakone v moralno relevantnih zadevah. »V kolikor ne obstaja nobena dokončna resničnost, ki bi vodila in usmerjala politično dejavnost, more oblast zamisli in prepričanja zlahka zlorabiti za svoje cilje. 72 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 Demokracija brez vrednot se preobrazi v izrecno ali prikrito samodrštvo, o čemer priča zgodovina. Cerkev vidi nevarnost totalitarizma ali fundamentalizma v tistih, ki v imenu lažne znanstvene ali verske ideologije hočejo vsiliti drugim svojo zamisel resnice in dobrega.« (Janez Pavel II. 1991, čl. 46) Benedikt XVI. (2011) meni, da mora demokracija temeljiti ne na volji ljudstva, ampak na logosu, ki je navzoč v celotnem stvarstvu. Strogo pozitivistično pojmovanje, ki ima sebe za edino veljavno, ker da je edino znanstveno in empirično preverljivo, nujno potisne religijo in etos v območje subjek- tivnega in iracionalnega. Pozitivna zakonodaja kot sistem je nujna, problem, ki nastane, je vsebinske narave. Kakšna je zakonodaja po vsebini in od kod črpa svojo legitimnost? Se skozi čas in spremembe družbenih navad spreminja tudi bistvena narava prava? Ali že obstaja od Boga postavljeni red v naravi ali pa red ustvarjamo ljudje z družbeno pogodbo, celo brez omembe Boga kot resničnega avtorja prava? Pri zasledovanju naravnega reda gre za postavljanje pravičnega in legitimnega sistema, skladnega z notranjo naravo stvari, skladnega z naravnim pravom. Pri ustvarjanju umetnega reda gre za postavitev krivičnega sistema, ki nasprotuje notranji naravi človeka in sveta. Gre pa tudi za protirazumsko dejanje, saj je človekov razum ustvarjen po podobi božjega razuma in potemtakem usmerjen proti svojemu izvoru, ki je najvišje dobro in izvir vsega reda. Krivičen sistem je malum in se in zato iz sebe (praviloma) proizvaja kršitve človekovega dostojanstva, ki je utemeljeno na absolutnem temelju človekove bogopodobnosti. Pri iskanju naravnega reda je teoretični cilj dober, čeprav v praksi prihaja do postranske škode. Pri ustvarjanju umetnega reda pa je že cilj sam na sebi napačen, škoda, ki pri tem nastane, ni izjema, ampak pravilo, saj izhaja iz narave dejanja samega (ipso facto). 73petja mihelič Nadalje se nam pri raziskovanju racionalnosti znanstven- ega raziskovanja naravnega prava zastavljajo tudi sledeča vprašanja: Ali gre pri vzpostavljanju pravičnega reda za kršenje človekovih pravic? Ali je prisojena zaporna kazen za storjeno kaznivo dejanje kršenje človekovih pravic? Ali so bile kanaanskim narodom kršene človekove pravice, ko je Bog ukazal njihovo popolno iztrebljenje? Ali gre pri prepove- di evtanazije za kršenje človekovih pravic? Ali so zavezniki med drugo svetovno vojno kršili človekove pravice, ko so nasilno hoteli odpraviti legalno oblast nacionalsocializma? Ali je šlo pri križarskih vojnah za obrambno vojno, ki je zados- tila merilom za pravično vojno: pravična stvar (cilj in smoter); razglasitev vojne s strani zakonitega organa po zakonitem postopku; izčrpanje vseh drugih možnosti za rešitev spora; razumna možnost za uspeh; sorazmernost uporabljenih sredstev s pomembnostjo cilja? Pri znanstvenem raziskovanju naravnega prava je potrebo odpraviti relativizem, ki v pravu predstavlja zelo učinkovito metodo neprava. Za to obstajajo nekateri uporabni obramb- ni mehanizmi: poznavanje nasprotnika (nepravo); pozna- vanje njegovih orožij (oblike relativizma); uporaba lastnega orožja (npr. pravni jezik, pravna logika in pravna argumen- tacija). Pomembno je tudi vprašanje pravne varnosti in pravičnosti, tj. pravo postaviti na absolutno podstat, ki jo poimenujemo univerzalna temeljna norma prava, ki v pravu predstavlja absolutno objektivnost, brez katere je v pravu možno le krožno sklepanje. Raziskovanju naravnega prava je potrebno vključiti test nepravnosti, katerega naloga je, da določi, kaj je pravo in kaj nepravo. Nepravo najbolje us- peva v okolju, kjer primanjkuje jasnosti, torej absolutno ob- jektivnega merila pravnega normiranja. Uporaba heglovske dialektike, kjer rezultate prinaša umetno vnašanje nereda v 74 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 postavljeni red, se je pri zagovornikih neprava izkazala za zelo učinkovito. Metoda imenovana ordo ab chao je sledeča: najprej odstraniti absolutno (objektivno) avtoriteto (npr. Bog, papež, kralj) in jo nadomestiti z relativno (de iure verski pluralizem, protestantizem, parlamentarizem). Kjer obstaja več resnic (de iure pluralizem), lahko vsak sebe razglasi za edinega zastopnika in razlagalca nove umetne resnice (plu- ralizem), ki je pravzaprav samo subjektivna resnica, ki pa je postala nova absolutna (objektivna) resnica. Tako človek sedaj razsoja med dobrim in hudim (kogentnimi normami naravnega prava). Na mesto absolutnega Boga in njegovih absolutnih zapovedi je postavljen človek, božje zapovedi pa so zamenjale t. i. »človekove pravice«, ki jih vsak razume in oblikuje po svoje. Glavni razlog, zakaj se človekove neodtu- jljive pravice kratijo, je v tem, da jim je odvzet absolutni izvor, iz katerega prejemajo svojo določnost in neomajnost. Dos- tojanstvo človeka ne izhaja več iz človekove bogopodobnos- ti, ampak iz pozitivnega prava, ki, prav tako kakor papir, vse prenese in vse legalizira. Ocena dosedanjih raziskovanj Eden od začetnikov materialističnega in relativističnega nauka je bil antični filozof Heraklit (1985), katerega nauk o dialektiki je učil, da na svetu ni nič trajnega razen mine- vanja samega: vse se spreminja, eno nastaja, drugo izginja. Vse teče kakor reka (panta rei) – človek ne more dvakrat sto- piti v isto reko, ker se ta hipoma spreminja. Protislovje, boj nasprotij, je za njega izvor gibanja: »Boj (polemos) je oče vs- emu, je vsemu kralj; ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje, iz drugih svobodne.« Anaksagora (1966) govori o začetnem kaosu, zmešnjavi najmanjših, neštetih in 75petja mihelič nespremenljivih delcev, ki jih je svetovni Um (Nous) spravil v red in gibanje. Čeprav je svetovni Um na skrivnosten način tudi prisoten v tvari, je od nje povsem različen. Heraklit in Anaksagora si nasprotujeta. Heraklit zagovarja večni kaos in boj nasprotij, ki se nikoli ne konča, ker ne obstaja Um, ki bi vse uredil v objektivni naravni red in iz katerega bi lahko prejeli lastno pozitivno zakonodajo. V novejši misli se to kaže v darvinistični dialektiki naravnega izbora in v heglovski di- alektiki, katero je uvedel že Schelling: teza nasproti antiteze proizvede napredek v obliki sinteze. (Greuter 2020) Nasprot- no pa Anaksagora predpostavlja urejenost v naravi, norme, postavljene v naravo, in njihovega Normodajalca – tu že lahko govorimo o naravnem pravu. Značilnosti naravnega prava po Aristotelu, kakor jih predsta- vi v Nikomahovi etiki (Aristoteles 2016), so nespremenljivost in univerzalnost. Naravno pravo zaobjema tako empirično preverljive biološke in kozmične zakone kakor tudi človekovo nravnost. Zanj bog ni stvarnik, ampak izvorna popolnost ali pravo gibalo, torej prvi vzrok vsega bivajočega. Ker vsa real- nost sestoji iz nižje (tvar) ali višje razvite forme, je nujno vse us- merjeno k čisti formi, ki je bog. Teleološki pogled na življenje človeka usmerja k tistim dejavnostim, ki gradijo človekovo formo (duha). Gre za intelektualne dejavnosti, umetnost in znanost, ki je bistveno teoretična. Aristotelov nauk o sreči (evdajmonija), o kreposti (kalokagatija) in morali (zôon poli- tikón) je močno vplival na klasično naravnopravno teorijo. Apologetsko delo Avrelija Avguština O Božjem mestu (2002) je nastalo kot odgovor na obtožbe s strani poganov, da je krščanstvo krivo za propad rimskega cesarstva. V njem Avguštin zavrne malike, ki namesto iskanja večne sreče ponujajo časne užitke. V tem okviru izdela svoj pogled na 76 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 zgodovino, kjer zemeljskemu mestu (Civitas terrena) posta- vi nasproti božje mesto (Civitas Dei). Ti dve mesti si stojita nasproti v boju za človekovo usodo – prvo človeku ponuja mir (družbeno pogodbo) v obliki zemeljskega blagostan- ja, drugo v obliki večne sreče pri Bogu. Prva temelji na človekovem samoljubju, druga na ljubezni do Boga. Dokler živimo na zemlji, med tema dvema mestoma ni ostre ločnice – obe mesti živita skupaj kot ljuljka in pšenica (Mt 13,24-30). Med obema mestoma bo zaradi nepomirljivih nasprotij potekal boj do konca sveta, ko bo ob vesoljni sodbi prišlo do jasne in dokončne ločitve obeh mest in njenih prebival- cev (Mt 25,31-46). Teorija univerzalne temeljne norme prava označuje pravni sistem, znotraj katerega obe mesti obstajata in kateremu bosta nazadnje dajali odgovor. V svojem poglavitnem, obsežnem in sistematičnem delu Summa Theologica (1996) Tomaž Akvinski izrazi svoj teološki pogled na svet. Naravo prava razdeli na štiri dele od najvišjega do najnižjega: večno pravo, naravno pravo, božje pravo, poz- itivno pravo. Vsak posameznik z uporabo praktičnega razu- ma iz večnega prava razpoznava naravnopravne zapovedi, ki jih nato kodificira v pozitivno zakonodajo. Predpostavlja se samoočitnost temeljnih človeških vrednot in njihovo enot- no razlago s strani človeštva. V teoriji univerzalne temeljne norme prava so temeljne človeške vrednote razumljene kot kogentne norme naravnega prava, katerih samoočitnosti pa ne moremo uporabiti kot resnične premise. Omenjena teori- ja zato predlaga pooblaščene razlagalce v redu naravnega prava, s tem da je vsak posameznik prvi razlagalec naravno- pravnih aktov in norm (v skladu s pravilno oblikovanim in- telektom za razpoznavanje sodbe vesti). Za razlago namesto praktičnega razuma – kjer je praksa pred teorijo, kjer pred- postavljena realnost ni zanimiva in kjer vsak sam ustvarja ob- 77petja mihelič jektivni red – predlaga uporabo teoretičnega razuma (teorija je pred prakso, raziskuje se objektivni red in se mu podreja). Leo Strauss v svojem delu Naravno pravo in zgodovina (1977) zagovarja pojem naravnega prava, ki predpostavlja urejenost in teleološki smoter stvarstva. Njegova kritika se nanaša na subjektivnost meril za razlago naravnega prava, ki ga dojema kot objektivno urejen vrednostni sistem. Strauss meni, da so moderne filozofske in pravne teorije zaradi pre- napihnjene samozadostnosti človeškega praktičnega ra- zuma zaprte za objektivno razumevanje norm naravnega prava kot predpostavljene realnosti. Gustav Radbruch se je zaradi očitne pozitivistične zlorabe prava s strani samodržcev začel spraševati o vsebinski pravil- nosti prava. V svojem prispevku »Zakonsko nepravo in na- dzakonsko pravo« (Gesetzliches Unrecht und übergesetzliches Recht) se je navezal na Kantovo misel in zagovarjal, da na določeno znanstveno vprašanje obstaja le en pravilen znan- stveni odgovor. Pravo poveže s pojmom pravičnosti, ki ima teleološko sestavino – veljavno je tisto pravo, ki ima namen biti pravično. Načelo pravičnosti uravnoteži z zapovedjo pravne varnosti in zaupanja v pravo, ki zahtevata, da se zako- ni kot splošni in abstraktni predpisi sprejemajo za daljši čas. To v veliki večini primerov onemogoča samovoljno odrekan- je pravnosti zakonitim predpisom. Čeprav načelu pravičnosti ne prisoja absolutne narave, vseeno očitnim primerom nečloveških zakonov odvzema pravno naravo, s čimer ipso facto potrjuje obstoj absolutnega reda oz. naravnopravnih norm, ki so pozitivnemu pravu nadrejene. Evdajmonistična etika Johna Finnisa, kakor jo predstavi v svojem temeljnem delu Naravno pravo in naravne pravice 78 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 (2011), temelji na: značajski zrelosti, zunanjih dobrinah, skladnem sožitju s širšo človeško skupnostjo. Temu doda se- dem temeljnih oblik človekovega dobrega: življenje, znanje, igra, izkušnja lepote, družabnost, praktična razumnost, re- ligija. Teh sedem temeljnih oblik podpira še devet temeljnih načel praktične razumnost, vse skupaj pa tvori univerzalna in nespremenljiva načela naravnega prava. Načela naravne- ga prava nam kažejo pot do sreče oz. pot do tistega, kar je resnično dobro za ljudi. Kakor pri Tomažu Akvinskem, ima praktični razum ključno vlogo pri razpoznavanju tega, kar je resnično dobro za posameznika in za človeško skupnost. Iz praktičnega razuma namreč prihaja neposredno spoznan- je, ali neko dejanje spada v okvir sedmih oblik temeljnega človekovega dobrega ali ne. Za pravnike sta bila pravo in nravnost (morala, etos) eno, dokler ni Hugo Grotius pravo subjektiviziral in sekulariziral (Aure 2008), kar je kasneje v skrajnih oblikah pripeljalo do popolne ločitve med pravom in moralo. Morala je bila tako dodeljena območju subjektivnega, notranjemu območju, v katerega pravo ne posega, ga ne ureja. Filozofija in teologija nasploh sta od začetka protestantizma močno zaznamova- ni s subjektivizmom. Tudi Hans Kelsen v svojem delu Čista teorija prava (2008) moralo in pravo strogo loči. Z gibanjem za človekove pravice pa je omejitev morale na notranje območje človeka preseženo, saj sámo gibanje za človekove pravice temelji na moralnih temeljih in zahtevah. (Lecheler 1994, 6–7) Nenazadnje so se strogi ločenosti med pravom in moralo (pravnemu pozitivizmu) odpovedali tudi pred- vojni pozitivisti, kakor denimo Hans Kelsen (Schmölz 1963, 119–120) in Gustav Radbruch (1946, 105–108). Med pravne teoretike, ki zavračajo ločitev prava in morale, štejemo tudi Ronalda Dworkina (2011), za katerega je pravo splet pravnih 79petja mihelič pravil in moralnih načel. Pravno vrednotenje ni nikoli nev- tralno, temveč vedno vključuje vidik moralnih načel. Njegov moralni objektivizem tudi ni združljiv s strogo pozitivistično ločitvijo dejstev in vrednot – predpostavlja namreč vnap- rej postavljena merila nravnosti in pravičnosti. (Novak 2010, 488) H. L. A. Hart pa v svoji teoriji (2018) dopušča minimalno prisotnost morale v pravu. Hans Küng (2008) v svojih prizadevanjih za izgradnjo »svetovnega etosa« zagovarja tezo, da sta človekova etika in religija nujno povezani z družbeno-kulturnimi dejavniki. To je zanj očitno dejstvo skozi vso zgodovino človeštva in zato današnji »svetovni etos« (Welt Ethos) temelji na Praetosu (Ur- Ethos). Po Küngovem prepričanju lahko vse religije in filozo- fije na svoj način prispevajo k izgradnji »svetovnega etosa«, kajti Jezus iz Nazareta (biblični etos) ni nujno izvor etičnega. Čeprav Kristus sebe imenuje luč sveta (Jn 8,12), po Küngu obstajajo še druge luči, ki jih najdemo v islamu, hinduizmu, konfucianizmu in drugje. Za Künga pravzaprav biblični etos ni nekaj, kar bi krščanstvo posebej ločevalo od drugih re- ligij; krščanstvo izstopa zaradi osebe Jezusa iz Nazareta, ker je abstraktne moralne nauke utelesil v svoji osebi. Ti nauki naenkrat niso več abstraktni, ampak dejanski, dostopni vsem našim čutom. V jubilejnem letu 2000 je Kongregacija za nauk vere katoliške Cerkve objavila izjavo Dominus Iesus, v kateri se je zaradi naraščajoče vloge relativizma in subjektivizma v družbi, ki se med drugim kaže v govorjenju o »več resnicah« in prev- ladi subjektivne resnice nad objektivno, cerkveno učiteljstvo odločilo priklicati v spomin objektivno Resnico, na katero je zahodna civilizacija pozabila ali pa jo pokopala pod gomilo »več resnic«. Dejanski (de facto, praktični) religiozni plural- 80 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 izem, ki ga priznava 7. člen Ustave RS, in svoboda mišljenja, vesti in vere, ki jo zagotavlja 9. člen EKČP, v ničemer ne sme vplivati na načelno (de iure, teoretično) suverenost krščanskega razodetja, ki se mora v čisti obliki ohranjati in predstavljati svetu. Šele dva suverena subjekta, katerih nauk je notranje sklenjen (koherenten), sta zmožna enakovredne- ga in enakopravnega pogovora v spoštovanju drug drugega. Spoštovanje drugega mora najprej temeljiti na spoštovanju samega sebe in dobrem poznavanju svojih stališč, sicer po- govor zaradi občutka manjvrednosti in strahu pred drugim ni mogoč. Objektivno resničnost se vedno išče in najde na odprtem polju, brez skrivalnic. Kongregacija za nauk vere je pod vodstvom kardinala Josepha Ratzingerja dokument pripravila z namenom, da v načelni obliki predstavi svetu temeljne resnice katoliške Cerkve, v središču katerih vedno stoji oseba Jezusa Kristusa. V tem dokumentu predstavljene resnice tvorijo religiozno, kulturno in pravno istovetnost ter objektivno resničnost zahodne civilizacije. Mednarodna teološka komisija v dokumentu z naslovom V is- kanju univerzalne etike – nov pogled na naravni moralni zakon (2010) ponuja celovit pregled razvoja naravnopravne misli, ki naj bi prispeval k utemeljitvi univerzalne etike. V zadnjem poglavju tega dokumenta z naslovom »Jezus Kristus – izpol- nitev naravnega zakona« je na nekaj straneh pokazano, kako se je celoten naravnopravni nauk dejansko utelesil v osebi Je- zusa iz Nazareta, ki je na samem sebi razodel idealno zamisel naravnega prava. Kristus potrdi zapovedi naravnega prava, kakor so zapisane v človekovi naravi (čeprav zatemnjene zaradi izvirnega greha) in kodificirane v dekalogu. Obenem pa – na pobudo Očeta in v moči Svetega Duha – človeštvu podarja soudeležbo pri trinitaričnem občestvu božjih oseb. 81petja mihelič Evangeljsko naravno pravo nam preko Kristusove osvobod- itve od moči greha daje moč (zakramenti Cerkve) živeti po naravnopravnih zapovedih (posvečevanje), kar nas pripelje do večne sreče pri Bogu. Sklep Znanstveno raziskovanje naravnega prava nam v zgodovin- ski osebi Jezusa iz Nazareta postopoma odkriva norma- tivno ureditev pravnega in pravosodnega sistema božjega kraljestva. Ta red, ki ga imenujemo naravno pravo, je institu- cionalno organiziran normativni sistem, ki vsebuje naravno- pravne subjekte, naravnopravna razmerja, naravnopravne akte (splošne in posamične), naravnopravne vire, razlagalce, pa tudi naravnopravno varstvo. Okrog njega obstaja oblast- ni aparat, kar se tiče ustvarjanja, razlaganja in izvrševanja naravnopravnih norm in aktov. V naravnopravnem sistemu je uporaba naravnopravnih aktov načeloma analogna upo- rabi pravnih aktov pozitivnega pravnega sistema. Pozitivni pravni sistem je namreč samo nepopolna različica ali od- litek idealnega naravnopravnega sistema. Pozitivni pravni sistem je v sebi sklenjen v svojih sestavinah, sistematizaciji, znanosti in praksi. Vendar je kljub temu še zelo nepopoln v primerjavi z večnim in vesoljnim sistemom naravnega pra- va, njegovo urejenostjo, dodelanostjo bioloških, naravnih in moralnih zakonov. Ko torej govorimo o pravnem redu omejenega človeka in pravnem redu absolutnega Boga, je vse, kar je skladno s kogentnimi normami naravnega prava, normalno in pravno, vse, kar jim nasprotuje, pa nenormalno in nepravno. 82 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 Reference Akvinski, Tomaž. 1996. Summa Theologica. Chicago: Ency- clopædia Britannica. Anaksagora. 1966. Anassagora: testimonianze e frammenti. Prev. Diego Lanza. Firenze: La nouva Italia. Aristoteles. 2016. Nikomahova etika. Prev. Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovenska matica. Aure, Andreas H. 2008. Der säkularisierte und subjektivierte Naturrechtsbegriff bei Hugo Grotius. Forum historiae iuris. https://forhistiur.de/2008-02-aure/ (pridobljeno 3. 6. 2020). Avguštin, Avrelij. 2002. The City of God. Prev. R. W. Dyson. Cambridge: Cambridge University press. Benedikt XVI. 2011. Besuch von Papst Benedikt XVI. im Deutschen Bundestag. Berlin: Deutscher Bundestag, Referat Öffentlichkeitsarbeit. Dworkin, Ronald. 2011. Izbrane razprave. Prev. Vera Lamut. Ljubljana: GV založba. Evropska konvencija o človekovih pravicah. Evropsko sodišče za človekove pravice. https://www.echr.coe.int/Documents/ Convention_SLV.pdf (pridobljeno 3. 6. 2020). Finnis, John. 2011. Natural Law and Natural Rights. New York: Oxford University Press. 83petja mihelič Greuter, Beat. 2020. Die Bewegung des Begriffs bei Hegel. Hegel Auslegen. http://www.hegel-auslegen.ch/Der%20Be- griff.html (pridobljeno 3. 6. 2020). Hart, H. L. A. 2018. Dve razpravi o pravu in morali. Prev. Vera Lamut. Ljubljana: GV založba. Heraklit. 1985. Fragmenti. Prev. Miroslav Marković. Beograd: Grafos. Janez Pavel II. 1991. Centesimus annus. The Holy See. http:// www.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/docu- ments/hf_jp-ii_enc_01051991_centesimus-annus.html (pri- dobljeno 3. 6. 2020). Kelsen, Hans. 2008. Reine Rechtslehre. Tübingen: Mohr Sie- beck. Komar, Milan. 2002. Red in misterij. Ljubljana: Študentska založba. Kongregacija za nauk vere. 2000. Dominus Iesus. The Holy See. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/ documents/rc_con_cfaith_ doc_20000806_dominus-iesus_ge.html (pridobljeno 3. 6. 2020). Küng, Hans. 2008. Svetovni Etos. Prev. Roman Štrus. Ljublja- na: Društvo 2000. 84 res novae − letnik 6 • 2021 • številka 1 Lecheler, Helmut. 1994. Unrecht in Gesetzesform?: Gedank- en zur »Radbruch‘schen Formel«. Berlin: Walter de Gruyter. Mednarodna teološka komisija. 2010. V iskanju univerzalne etike: nov pogled na naravni moralni zakon. Prev. Peter Jerebič. Ljubljana: Družina. Novak, Marko. 2010. Uvod v pravo. Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici. Radbruch, Gustav. 1946. Gesetzliches Unrecht und überge- setzliches Recht. Süddeutsche Juristenzeitung 1, št. 5, 105– 108. Schmölz, Franz M. 1963. Das Naturrecht in der politischen Theorie. Dunaj: Springer Verlag. Strauss, Leo. 1977. Naturrecht und Geschichte. Stuttgart: K. F. Koehler Verlag. Sveto pismo. 2002. Sveto pismo. Študijska izdaja. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.