21 Anton Luskovič1 KOLARIČEVI FANTJE S KOGA –Jožef, Franjo, Mirko, Miran in Branko, domoljubi, dobrovoljci in stebri slovenstva Zapis govori o pogumnih in velikokrat tudi uso- dnih človeških odločitvah, kot v primeru Kolari- čevih fantov iz Jastrebcev (Kog). Gre za predsta- vitev fenomena slovenskih dobrovoljcev2 v I. in II. svetovni vojni, ki sta, ob nepopisni tragediji in bedi ljudi na frontah, prelomila staro in odprla novo dobo sveta. Prispevek opisuje tudi tragedi- joKolaričeve družine, ki je v obeh svetovnih voj- nah izgubila štiri mlada življenja. Uvod Skoraj sto let bo že minilo, odkar so se pojavi- li jugoslovanski vojni dobrovoljci na bojiščih I. svetovne vojne, predvsem v Dobrudži na ozemlju Romunije; z orožjem ter s silnim juna- štvom so vsemu svetu pokazali, kako odločno so se pripravljeni boriti za zlom avstro-ogrske monarhije, ki je bila za Slovence domovina samo po imenu, dejansko pa črno rumena ječa vseh nenemških in nemadžarskih naro- dov. Danes silno težko razumemo, kaj vse so takrat žrtvovali Slovenci, Srbi, Hrvati in drugi avstrij- ski vojni ujetniki v Rusiji ali drugod po bojiščih, ko so pustili vse rodbinske in premoženjske dobrine in se kot nacionalni revolucionarji pri- javili kot dobrovoljci v takratno srbsko vojsko.3 1Anton Luskovič, univ. dipl. pravnik, predsednik Zgodovinskega društva Ormož, Jastrebci 25, 2276 Kog. 2»Dobrovoljci« – uporabljam poimenovanje, kot je veljalo v tistem času in ga povzemajo tudi uradni dokumenti, takšen je tudi naslov obsežne monografije: Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918. 3Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, samo- založba »Sreskih organizacij saveza ratnih dobrovoljaca Kraljevine Jugoslavije«, Ljubljana 1936, str. 15. Na prelomu 19. stoletja so zavedni Slovenci izgubljali vero v možnost sožitja v nemški ab- solutistični Avstriji. Narodno rešitev so videli v jugoslovanski ideji, ki je zahtevala, da se Slo- venci, Hrvati in Srbi osvobodijo tuje nadvlade in se združijo v lastni državi.4 Posebej močno revolucionarno vrenje se je okrog leta 1900 začelo med slovenskimi vi- sokošolci, ki so študirali v Pragi in so bili Ma- sarykovi učenci. Nova struja je bila narodno radikalna in je hitro pridobivala somišljenike na Dunaju in v Gradcu. Izdajali so časopise, ki so propagirali jugoslovansko idejo. Slovenski srednješolci so v Ljubljani ustanovili tajno or- ganizacijo, ki se ji je pridružilo tudi narodno- -radikalno dijaštvo. Izdajali so skupno glasilo Preporod, zato so jih imenovali preporodovci, ki jim je Oton Župančič posvetil pesem Kova- ška, v veliko oporo pa jim je bil tudi Ivan Can- kar.5 Ker je bilo ustvarjanje politične in gospodar- ske svobode znotraj avstro-ogrske monarhi- je praktično nemogoče, je med Srbi, Hrvati in Slovenci dozorelo spoznanje, da je njihov obstoj odvisen od izida svetovne vojne. Pred- vsem je to razumela jugoslovanska revolucio- narna mladina, ki je zahtevala popolno nacio- nalno zedinjenje vseh Jugoslovanov. Spoznali so, da se bo usoda Jugoslovanov in obenem usoda Avstro-Ogrske reševala na bojnih po- ljih. 4Prav tam, str. 30. 5Prav tam, str. 32 in 33. 929Kolarič:94(497.4)”1914/1945” 22 Da bi si torej priborili politično, gospodarsko in socialno svobodo in se združili v neodvi- sni državi Jugoslaviji, so že takoj na začetku I. svetovne vojne preporodovci in vsa ostala revolucionarna mladina ter narodnozavedni študentje, delavci, kmetje, trgovci, obrtniki, člani sokolskih organizacij pobegnili na stran antante. Ustanovili so »Pokret jugoslovanskih vojnih dobrovoljcev«. Gibanje se je silovito razširilo in se pozneje udejanjilo v vojaških enotah na bojiščih svetovne vojne.6 Osnovni cilj jugoslovanskih vojnih dobrovolj- cev v I. svetovni vojni je bil hitra ustanovitev nove države Jugoslavije na ruševinah central- nih sil. Ta cilj pa je bil neizbežno povezan z velikimi žrtvami, s popolnim samoodpovedo- vanjem, s tveganjem in z darovanjem vsega, kar človek premore: z mladostjo, s krvjo in z življenjem. Dobrovoljci so pisali zgodovino s svojo srčno- stjo, s svojo krvjo in prihodnjim pokolenjem oživeli obupana srca, zravnali upognjene hrb- tenice in obrnili oči v sonce svobodne bodoč- nosti.7 Enako lahko trdimo tudi za tudi za vse tiste, ki so svoja življenja položili na oltar domovine v II. svetovni vojni. 6Prav tam, str. 38. 7Dobrovoljci–kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, str. 811. Franjo Kolarič (1895–1916) Franjo Kolarič se je rodil v kmečki družini To- maža in Helene Kolarič v Jastrebcih. Po kon- čani osnovni šoli na Kogu in gimnaziji v Mari- boru je z odličnim uspehom končal trgovsko akademijo v Pragi. Vsi otroci v družini Helene in Matije Kolariča so bili vzgojeni v »naro- dnem duhu«, zato ni čudno, da se je Franjo že v zgodnjih dijaških letih boril proti nemškim oblastnikom in gospodarjem. V Pragi je bil član narodnih študentskih dru- štev, v katerih se je z vso odločnostjo in spo- sobnostjo zavzemal za slovansko idejo. Av- strijske oblasti so ga zaradi tega preganjale in večkrat zaprle. 23 Fotografija časopisa Slovenski jug: Dobrovoljci….str. 54. 24 Po končanem študiju se je nameraval zaposliti v Beogradu kot bančni uradnik, vendar je mo- bilizacija julija 1914 preprečila njegove načrte. Nemiren narodnjak, kakršen je bil Kolarič, je v svojem rojstnem kraju, takoj po mobilizaciji, začel revolucionarno delovati. Oblasti so mu bile nenehno za petami, zato je tik pred are- tacijo pobegnil v Rusijo, kjer je med prvimi vstopil med vojne prostovoljce. Bil je rezervni pehotni podporočnik in vodnik 1. čete 1. ba- taljona 2. polka I. Srbske dobrovoljske divizije. Izobražen kot je bil, je sodeloval pri izdajanju časopisa Slovenski jug, ki ga je v Odesi izdajala skupina dobrovoljcev. Bil je tudi član uredni- škega odbora tega lista. 8 V bojih je pokazal izreden pogum in iznaj- dljivost. Najbolj se je izkazal v bojih okrog Dobrudže,9 za kar je bil odlikovan z zlato me- daljo za junaštvo Miloša Obilića. Pri vasi Kokar- dža10 je bil težko ranjen v trebuh. Zdravniške pomoči ni bilo nikjer, zato so ga dva dni težko ranjenega prevažali na volovskem vozu. Za posledicami rane je umrl 2. septembra 1916.11 Njegovi tovariši so pripovedovali, da so nje- gove zadnje besede bile: »Živela Srbija, živela svoboda!« Boji okrog Kokardže so bili med hujšimi v I. svetovni vojni. Nepripravljena I. Srbska dobro- voljska divizija je imela v bojih strašne izgube. Junija 1916 je krenila iz Odese in v naslednjem mesecu zasedla ozemlje med Bolgradom in Renijem v zahodnem delu Besarabije. Avgu- 8Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, str. 268. 9Dobrudža je ozemlje, razdeljeno med Romunijo in Bol- garijo. Severni del je v Romuniji in leži med spodnjim tokom Donave in Črnim morjem. Boji, ki so opisani v sestavku, so potekali na tem ozemlju. 10Kraj v Dobrudži. 11Podatek o datumu smrti navaja dobrovoljec, zdravnik dr. Milko Gnezda, v svojem dnevniku, »Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, na str. 290. sta je nato divizija nadaljevala pot na vlačilcih po Donavi in se nato skoncentrirala v središču Dobrudže. Prvega septembra 1916 je Bolgarija napove- dala Romuniji vojno in takoj prestopila mejo Dobrudže, zavzela mesto Turkulj in zajela 28.000 Romunov. V to praznino v borbenih linijah je moral vsko- čiti »47. Ruski osobeni korpus«, ki so ga sesta- vljale: 61. Ruska pehotna in 3. Ruska konjeni- ška ter I. Srbska dobrovoljska divizija. V frontalnih spopadih so v prvih septembr- skih dneh dobrovoljci zasedli 12 km ozemlja, vendar so ostali brez vsakršnih rezerv, brez ar- tilerije, brez tehničnih čet, ambulantne oskrbe in brez rednega dovoza hrane. Ostri protesti komandanta Hadžića niso zalegli, dobil je celo ukaz, da mora z dobrovoljci za vsako ceno za- vzeti bolgarsko mesto Dobrič ob romunsko bolgarski meji. V takšnih razmerah je bil smr- tno ranjen tudi Franjo Kolarič. Sledile so še najhujše bitke 7. septembra in nato še 18. septembra 1916. Prva srbska dobrovoljska divizija je v Dobru- dži pri Kokardži bila srdite boje in za junaštvo požela tudi najvišje priznanje takratnega pre- stolonaslednika Aleksandra in ruskega vrhov- nega poveljstva. Divizija je ob začetku bojev štela 20.541 voja- kov, od tega števila pa je izgubila 245 oficirjev in 8.036 vojakov.12 12Novica o junaštvu I. Srbske dobrovoljske divizije se je bliskovito razširila po vsem svetu. Ruski časopisi so ob- širno pisali o bojih v Dobrudži ter poročali o junaških dejanjih dobrovoljcev, ki so prejeli številna srbska, ruska in romunska odlikovanja. 25 Med slovenskimi žrtvami so bili: podporoč- nik Vladimir Kobler iz Ljubljane, podporočnik Franjo Kolarič iz Jastrebcev, podporočnik Fra- njo Bračič s Planine na Štajerskem, narednik Boris Potočnik, podnarednik Anton Batič iz Gorice, podnarednik Bruno Fon s Kozjega, Jo- sip Povšič iz Gorice, Franjo Mohar iz Ljubljane, Jakob Majer, Franc Škof in Franc Žganjar.13 Jožef Kolarič (1882–1942) 13»Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, str. 63. Jožef Kolarič se je rodil 19. marca 1882 v Ja- strebcih, v župniji Sv. Bolfenka na Kogu, očetu Tomažu in materi Heleni, rojeni Zadravec. Oče Tomaž Kolarič je bil več let župan v Ja- strebcih. Bil je skrben, delaven in narodnoza- veden, kar je bilo velikega pomena za celoten razvoj južnoštajerskega slovenstva.14 Na zadolženi kmetiji, ki sta jo prevzela starša Jožefa Kolariča, je bilo življenje težko, ven- dar je oče, navdušen slovanofil, lepo skrbel za vzgojo svojih otrok in jim že v otroška srca vcepljal ideal slovanske skupnosti.15 Na njiho- vo kmetijo so prihajali slovensko misleči učite- lji s kogovske šole in mladi Jožef je srkal pogo- vore o razpadu Avstro Ogrske ter o nastanku nove države, ki bi se ji priključili, kot svoboden narod, tudi Slovenci.16 Uporna mladost v dobi nasilne nemškutari- je17 Jožef je bil prvi otrok v družini Kolarič. Pozneje se je rodilo še pet otrok.18 Ko je Jožef začel obiskovati gimnazijo v Ma- riboru, je tja prišel že kot navdušen Slovan in Jugoslovan. Toda že prva leta v gimnaziji so prinesla spoznanje, kako nedopustno je sa- njati o narodni svobodi, kako kaznivo je vlačiti izpod železne pete habsburškega cesarstva razmesarjene ude zamirajočega slovenstva.19 Nemštvu naklonjeni profesorji so ga sovražili in, čeprav je bil odličnjak, so ga od študija po- skusili odvrniti in mu grozili, da študija nikoli 14Marija Zalar, učiteljica na Kogu: In memoriam Heleni Kolarič, Glas naroda, 9. junij 1935, str. 5. 15Ignac Koprivec: Josip Kolarič je brezumno prebijal so- lunsko fronto na Vetreniku, Jutro, 1937, št. 147, stran 4. 16Prav tam. 17Prav tam. 18Prav tam. 19Prav tam. 26 ne bo končal. Zasovražil je šolo in iz pete gi- mnazije pobegnil domov. Doma so ga sprejeli s solzami in z mračnimi pogledi. Oče je pre- klinjal, mati je tiho hodila okrog njega. Jožef je prepričeval očeta, da z nekaj razredi gimna- zije lahko prav tako gospodari na domačem gruntu ter se bori za ideje, ki mu jih je vcepljal in so bile zanj svete. Pritiski so bili vse večji in Jožef se je odločil, da bo gimnazijo končal pri- vatno. Odšel je na Ptuj, vendar ga študij ni več zanimal. Šolske knjige so ležale nedotaknjene pred njim, on pa je prebiral dela svetovnih kla- sikov. Navduševal se je nad Tolstojem, ljubil je Dostojevskega in druge ruske klasike. Ljube- zen do kmečke zemlje je dehtela iz prebranih knjig, klic zatiranih je odmeval v njih in spo- znaval je podobnost trpljenja ruskih kmetov s kmeti v svoji domovini, z eno razliko, da naš človek ni imel narodne svobode.20 Znova se je vrnil domov, vendar doma zanj ni bilo več prostora. Vpisal se je v viničarsko šolo nekje pri Ptuju. Kaj kmalu je prišel v spor z uči- telji, saj se je postavil proti kaznovanju nekega učenca, ki naj bi žalil čast avstrijskega cesar- stva. Malo je manjkalo, da med njim in učite- ljem ni prišlo do pretepa, zato je pobegnil iz zavoda in se vpisal na kmetijsko šolo Groten- hof blizu Gradca. Zaradi gorečega zagovarja- nja slovanstva je tudi v tej šoli imel težave. Ko bi ob neki priložnosti morali zapeti pesem, ki je žalila Slovence, se je temu odločno uprl in učitelj ga je, kljub temu da je bil najboljši go- jenec, kaznoval tako, da mu je dal slabo oceno iz vedenja, tako da šole ni končal z odliko. Po končanem šolanju je Jožef Kolarič odklonil kar nekaj ponudb za zaposlitev in se je raje vrnil 20Prav tam. domov k Sv. Bolfenku na Kogu, kjer je sprejel službo nadzornika v državnih vinogradniških nasadih. Aktivno se je začel vključevati v delo društev in tudi po njegovi zaslugi so se v domači fari prirejale gledališke igre, pevski nastopi in dru- žabni večeri, ki so imeli namen prebuditi v lju- deh interes za slovensko narodno vprašanje. Leta 1903 je bil vpoklican na služenje vojaške- ga roka. Že na začetku se je sprl z nemškim oficirjem, ki je zaničeval Slovence, in prišel na črno listo, tako da ni dobil čina, ki si ga je za- služil. Nato se je pritožil, saj so ga vpoklicali neupra- vičeno, bil je namreč hranilec matere, ki je ov- dovela, zato je bil odpuščen. Domače kmetije ni mogel prevzeti, ker jo je oče namenil sre- dnjemu bratu Mirku, zato se je Jožef oženil na Cven. Leta 1905 se je vključil v Ljutomerske sokole in se v sokolski opravi leta 1907 udele- žil sokolskega zleta v Pragi, 1911 pa še zleta v Zagrebu.21 Želel se je vrniti domov, zato si je leta 1911 pri Sv. Bolfenku na Kogu kupil posestvo. Imel je velike načrte, kako urediti kmetijo, vendar jih je prekinila mobilizacija. Vpoklican je bil med prvimi. Ko so zbrani mobiliziranci v središki gostilni popivali, je Jožef vstal in zavpil: »Svi- nja je, kdor bo brata Srba streljal!«22 Orožniki so bili o tem takoj obveščeni in so ga odpeljali v zapor, vendar je bil po posredova- nju središkega župana Šinka izpuščen. Je pa naj padla senca dvoma in avstrijske vojaške oblasti so ga ves čas budno nadzorovale. 21Prav tam. 22Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije 1912–1918, str. 658. 27 V ruskem ujetništvu 23 Že prve dni vojne je začel sanjati in snovati načrte, kako bi iz osovražene avstrijske vojske pobegnil v srbsko armado. Dolgo časa se mu ni ponudila nobena priložnost. V njem je čedalje bolj tlela slovanska ideja. Pre- pojen s sovraštvom do Avstrije je septembra 1914 prispel v Galicijo. Kot nezanesljivi osebi so mu onemogočili napredovanje v podča- stniški čin v polku. Med patruljiranjem pred sovražnikovimi položaji je večkrat nameraval pobegniti, vendar je opazil, da hodi za njim še ena patrulja, ki je imela nalogo paziti nanj. Decembra 1914 se je avstrijska vojska umakni- la s položajev, ki jih je zasedala blizu Tarnova. Jožef je ta umik izkoristil in se zakopal v slamo na konjskem hlevu ter počakal na prihod Ru- sov, ki se jim je nato predal. Zbrane begunce so odpeljali v begunsko ta- borišče Sarpolj v Vjatski guberniji. Na veliki četrtek so jih poslali v vas Čemašur blizu Je- ževskega zavoda, kjer so popravljali železni- ško progo. Tukaj je Kolarič začel agitirati za vstop med dobrovoljce srbske armade. Pri večini Slovanov je naletel na razumevanje za to idejo. Kaplar Majhen, po rodu Kočevar, mu je zagrozil, da ga bo ovadil kot revolucionarja. Prepričan je bil, da bo Avstrija zmagala. Prijavil ga je tudi ruskim oblastem z obtožbo, da je nevaren revolucionar, in vse to podkrepil z izjavo, da nosi orožje browning (imel ga že od prej). Takoj naslednji dan so prišli ruski orožniki, opravili preiskavo, vendar browninga niso na- 23Ignac Koprivec: Josip Kolarič je brezumno prebijal so- lunsko fronto na Vetreniku, Jutro, 1937, št. 147, stran 4. šli, saj ga že prej zakopal v zemljo. Pustili so ga pri miru, saj so idejo o dobrovoljstvu podpira- li. Še močneje je začel agitirati za dobrovolj- stvo.24 V ujetništvu je bil vključen v skupino, ki je gra- dila železnico. Razmere v begunskem tabori- šču so bile strašne in so opisane v dnevniku njegovega soborca s Primorske, ki se ni vrnil iz taborišča, Kolarič pa je dnevnik prinesel do- mov. Med drugim je v dnevniku zapis: 31. december 191525 »Danes je bil tu ruski general von Milde, ki je pregledal lager in spoznal našega komandan- ta, kapetana Filoretova, ki je do teh dni bil tako kapetan t.j. nadporočnik in komandant čez vse tukajšnje barake ruskega polkovnika Džikova. Najbrž je general pregledoval lager vsled pritož- be odposlanke RK, ki je izjavila, da je to najslabši lager vseh ujetnikov v Rusiji, kar jih je videla, me- naža pa da je za svinje in ne za ljudi. Ljudje so tako nagneteni po barakah, da mora v vsaki baraki od 50 do 100 ljudi cele dolge in mr- zle zimske noči presedeti na tleh. Prej, ko je bilo v 25. barakah okoli 7.000 mož, so bile nabito pol- ne, sedaj pa je v 18. barakah nagnetenih okoli 9.000 mož. Večinoma gre za invalide, ujetniki so skoraj po- polnoma nagi in bosi, tako, da jih je »sestra« fo- tografirala za dokaz, kako se nam godi v Aziji. Tako se torej končuje leto 1915. Na božični dan pa je bilo ravno 9 mesecev, kar smo ruski vojni 24Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, str. 659. 25Dnevnik neznanega dobrovoljca je majhen zvezek, v začetku še napisan s črnilom, pozneje s svinčnikom. Pisa- va je ne nekaterih listih že skoraj povsem zbledela. Dnev- nik hrani avtor! 28 ujetniki. Imam pa trdno upanje, da se bo leto 1916 končalo srečneje, čeravno nič ne kaže, da bi bil začetek dober. Vse je seveda odvisno od konca nesrečne vojne.« 1.februar 1916 »Zadnjih 14 dni se je tu zelo hitro razširil Fleck- typhus, ta morilska bolezen. Prava epidemija je to. V roku 24 ur je samo v 4. baraki obolelo 120 mož. Ker zdravil ni, je skoraj gotovo, da bodo vsi po- mrli. Zdravniki si prizadevajo za čim večjo čisto- čo in higieno med jetniki ter dezinficirajo barake, vendar obstaja velika nevarnost, da se lager kot okužen zapusti, nas ujetnike pa prepusti smrti zaradi okužbe. Prišli smo torej tako daleč, da bo v ujetništvu treba poginiti. Kaj nas še čaka? Ali nismo že prestali dovolj v tej vojni? Da se bolezni pri nas tako širijo ni nič čudnega. V barakah, v katerih je prostora za 300 ljudi je na- gneteno od 500 do 600 jetnikov. Tu se ne morejo ne umivati in ne čistiti. Ljudje so polni uši, in ta golazen prenaša bolezni. Mogoče bom utekel tej nevarnosti, ker sem še ve- dno pri oficirjih in ne sme nihče iz barak k nam. Če je pa naša usoda, da tu poginemo, pa naj bo. Saj to kar živimo ni nobeno življenje in se za njim ni vredno jokati. Še psu se bolje godi, edino, kar nas še ohranja pri življenju in nam daje pogum je upanje, da bomo vendarle prišli živi domov in ponovno postali ljudje…«. V prvi polovici leta 1916 so oblasti ujetnikom sporočile, da se kot prostovoljci lahko prijavijo v srbsko armado. Od skupine, ki jo je pri gra- dnji železnice vodil Kolarič, se je prijavilo 17 mož, vendar je vse skupaj potem zastalo. Dnevi negotovosti so bili daljši kot sicer, težko je bilo čakati, še posebej zaradi tega, ker no- vic o tem, kaj se dogaja na bojiščih I. svetovne vojne, ni bilo. Jože je počasi izgubljal upanje o ustanovitvi nove države Jugoslavije. Nekega dne mu je prišla v roke brošura dr. Franka Po- točnjaka, v kateri je pisec govoril o Jugoslaviji kot o dejstvu. Ko je Kolarič prebral to brošuro, se je počutil, kot da bi se ponovno rodil. Spo- znal je, da je napočil čas, ko mora sleherni svo- bodoljubni Slovenec ponuditi svoje življenje armadi, ki se bo borila za rojstvo Jugoslavije. Brošura mu je potrdila njegove sanje o pri- hodnji ureditvi države, katere sestavni del bo tudi njegova domovina. V njem se je prebudila neugasljiva želja, da se odpravi tja, kjer vstaja izza bregov zarja svo- bode.26 Ko so dobrovoljci še vedno čakali na svoj od- hod iz begunskega taborišča, je Kolarič vzpo- stavil stik z uredništvom lista Slovenski jug, ki ga je v Odesi izdajala skupina dobrovoljcev. Uredništvu je Kolarič pisal, da se serapoljske oblasti ne trudijo za ureditev dobrovoljskega vprašanja, njihov odhod celo ovirajo, zato je časopis prosil za pomoč. V uredništvu časopisa je takrat delal njegov brat Franjo Kolarič, ki je pozneje padel v Do- brudži kot podporočnik 2. polka Srbske do- brovoljske divizije. Bratu je uspelo urediti, da so serapoljski do- brovoljci dobili dovoljenje za odhod. Zbira- lišče dobrovoljcev je bilo v Odesi, kjer se je zbralo okrog 50.000 dobrovoljcev, ki so se urili za borbo.27 26Ignac Koprivec: Josip Kolarič je brezumno prebijal so- lunsko fronto na Vetreniku, Jutro, 1937, št. 147, stran 4. 27Prav tam. 29 Tu je Kolarič z odliko končal korpusno oficir- sko šolo, saj so za oficirsko šolo izbirali dobro- voljce, ki so že imeli kakšno predizobrazbo. Teoretični del šolanja je potekal pozimi 1916, praktični del pa spomladi 1917. Dobil je čin narednika dijaka. 28 V začetku leta 1917 so končno odšli iz Rusije čez Belo in Severno ledeno morje na Škot- sko, nato v Anglijo, od tam z vlaki v Orange v Franciji. Tu so ostali okrog mesec dni in dobili nove obleke in orožje. Nato so se iz Oranga z železnico odpeljali v Italijo, do Tarenta, od ko- der so z ladjo odpluli proti Grčiji. Z železnico in avtomobili so se premaknili v Solun, kamor so prispeli aprila 1917, kjer so se nastanili v ta- borišču v Mikri. Od jeseni 1917 so na solunsko frontno območje prihajali vedno novi dobro- voljski bataljoni iz Rusije in iz Amerike, prišlo pa je tudi nekaj dobrovoljcev iz Italije, Francije in Avstrije. Vse se je pripravljalo na končne voj- ne operacije v I. svetovni vojni. V Mikri jih je obiskal tedanji regent Aleksan- der ter jih bodril pred odločilno fazo vojne, s katero si bodo odprli pot do svojih domov in skupne domovine. Regent Aleksander je 29. septembra 1917 z vojaškim ukazom razpustil vardarsko divizijo in ustanovil novo »Jugo- slovansko divizijo« dobrovoljcev. Z ustanovi- tvijo te divizije je solunska fronta dobila nov pomen. Okrepljena z vedno novimi četami se je pripravljala na končne boje, ki so se začeli 15. septembra 1918. Kmalu nato je bil Kolarič premeščen, imenovan za vodnika 3. čete 1. bataljona 12. pešadijskega polka Šumadijske divizije. Božič 1917. je prebil na fronti 28Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, str. 659. Kolaričevi junaški podvigi na solunski fronti 29 Čas, ko so potekale priprave za odločilne spo- pade na solunski fronti, je bil pester in zanimiv. Kolarič je bil neustrašen in včasih celo preveč drzen vojak. S svojo hrabrostjo je preprečil marsikakšen poskus sovražnika. Ob neki pri- ložnosti se je iz strelskih rovov na Kravici med žičnimi ovirami splazil do spečih bolgarskih vojakov in začel nanje streljati z njihovo stroj- nico. Predlagan je bil za odlikovanje z zlato medaljo Miloša Obilića, vendar je zaradi »svojeglavo- sti« dobil le divizijsko pohvalo. Vse te priprave in manjši spopadi so le napo- vedovali hude frontne boje. Tik pred začet- kom ofenzive je bil premeščen na Vetrenik in takoj so ga poslali v boj. Kolarič se spominja, da je bil 15. september 1918, ko se je začela ofenziva, sončen in lep. Na solunskih bojiščih sta si stali nasproti dve velikanski vojaški sili. V knjigi Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije, 1912–1918, je zapisano: Sovražnik je imel: 249 bataljonov, 1803 mitra- ljeze, 1176 topov, 21 eskadronov konjenice in 80 aeroplanov. Naša zavezniška vojska, ki ji je po spremembah v vrhovnem vojaškem vodstvu poveljeval fran- coski general Franchet d*Espery, je štela: 1. francoska vojska: 111 bataljonov, 29 eskadro- nov, 594 topov in 970 mitraljezov 2. angleška vojska: 52 bataljonov, 4 eskadrone, 32 topov, 160 mitraljezov 3. grška vojska: 15 bataljonov, 1 eskadron, 24 to- pov, in 36 mitraljezov 4. srbska vojska z dobrovoljci: 55 bataljonov, 18 29Ignac Koprivec: Josip Kolarič je brezumno prebijal so- lunsko fronto na Vetreniku, Jutro, 1937, št. 147, str. 4. 30 eskadronov, 263 topov in 314 mitraljezov 5. Esad paša: 1 bataljon in 1 mitraljez Razvidno je torej, da je bil sovražnik za 15 bata- ljonov močnejši, kljub temu pa je bil poražen. Šumadijska divizija, v sestavu katere je bil tudi Kolaričev 1. bataljon 12. pešadijskega polka, je že prvi dan ofenzive v silovitem naletu osvo- jila vzhodni Vetrenik in koto 1570. Francoska 17. divizija je zavzela dobro utrjeno postojan- ko Kravica, 12. francoska divizija pa je obvla- dovala Dobro polje. Sovražnik je nato ustavil nadaljnje prodiranje obeh francoskih divizij. Toda Šumadinci niso odnehali in so v drznem napadu osvojili Kra- vički kamen, najvažnejšo postojanko na vsej sovražnikovi obrambni črti. Zato se ocenjuje, da ima Šumadijska divizija največje zasluge za preboj solunske fronte. Zemljevid – slika Dobrovoljci, str. 100. Artilerija obeh vojsk je začela s strahovitim obstreljevanjem. Skale so se tresle in lomile, kriki ranjencev so neprestano parali ozračje. Ko se je artilerijsko obstreljevanje ustavilo, je nastopila pešadija. Levo krilo fronte so sesta- vljali francoski kolonialni črnci, sredino dobro- voljci, med njimi tudi Kolaričev vod. Srbska artilerija je preslabo poškodovala so- vražne žične ovire, zato je Kolaričev vod nale- tel na popolnoma nepoškodovane ovire. Pla- zili so se pod žico, srbska artilerija pa ni tolkla samo po sovražniku, ampak tudi po njih. Nastal je pravi pokol, saj je bilo 15 ljudi iz Kola- ričevega voda težko ranjenih ali mrtvih na žič- nih ovirah. Razen enega so padli vsi podoficirji in kaplarji. Nastala je zmeda, preživeli vojaki so bili prestrašeni in zbegani. 31 Francoski črnci so se silno bali artilerije in so se začeli neorganizirano umikati. Za seboj so potegnili tudi ostale vojake, tako da so Bolgari začeli prodirati iz strelskih jarkov. Kolarič je medtem odkril mesto, ki ga srbska artilerija ni obstreljevala. Drobec granate ga je zadel v obraz, vendar ga to ni oviralo, da ne bi skočil naprej ter zaklical svojim vojakom: »Naprej, tovariši! Kričite, streljajte, da se bo sli- šalo, kot da nas je deset tisoč. Samo naprej za menoj!« Huronsko vpitje je bilo uspešno, saj so uspeli pobiti vse sovražnikove izvidnike in tako niso imeli podatkov o številčni moči Ko- laričeve enote. Po izdanih komandah in bodrilnih besedah komandirja čete Mihaldžića je Kolaričev vod z njim na čelu prodrl skozi pretrgano žično ovi- ro na črti 2. voda in se takoj razvil za nadalje- vanje borbe. Njegovemu vzgledu so se priključili tudi umi- kajoči se dobrovoljci, tako da se je vojska ka- kšnih petdeset vojakov neustrašno zapodila proti sovražnikovim položajem. Kolarič je prodrl v sredino bolgarskih položajev, saj so Bolgari pozornost posvečali levemu krilu. Bol- gare je ta prodor popolnoma zmedel, tako da so francoski črnci ponovno uredili svoje vrste in posegli v boj. Da bi zamašil vrzel, ki je nastala v njegovem zdesetkanem vodu zaradi žrtev topovskega obstreljevanja, je Kolarič poslal svojega pod- častnika h komandantu s prošnjo, naj mu do- deli razpoložljivo rezervo in zmaga bo izboje- vana. Komandant ni verjel v uspešnost Kolaričeve- ga početja, zato je odklonil dodelitev rezerve in Kolariču ukazal, da se mora takoj umakniti, ker je njegovo početje blazno in bo odgovar- jal zanj. Kolarič se za ukaz ni zmenil in je, kljub temu da je bil medtem ranjen v desno roko, z levico pograbil karabinko in s svojim vodom prodiral naprej. Pri tem je bil po nesreči ranjen še v levo roko. Ranil se je sam, z zaplenjeno karabinko, ki mu jo je prinesel njegov kaplar. Karabinka mu je zdrsnila iz ranjene desne roke, padla na tla ter ga ranila v levo roko in obraz. Kljub prepričevanju, da z dodeljeno rezervo lahko prebije fronto, mu komandant okrepi- tev ni dodelil in mu je zagrozil, da ga za ne- spoštovanje ukaza čakajo hude sankcije. Z nejevoljo je poveljstvo predal svojemu ka- plarju, nakar so ga poslali v prevezovališče in nato v bolnišnico v Solun. Ko je naslednji dan prišel k zavesti, mu je ose- bje bolnišnice povedalo, da je njegov naskok na bolgarske položaje rodil ogromen uspeh, kajti fronta se je medtem ponovno uredila in zmaga je bila izbojevana. Še isti dan ga je v bolnišnici obiskal koman- dant in mu povedal, da ga je predlagal za odli- kovanje s Karađorđevo zvezdo z meči. Po analizi so namreč ugotovili, da je bilo prav Kolaričevo »neposlušno« prodiranje odločilno za zmago na Vetreniškem odseku solunske fronte. Ukaz za odlikovanje je bil podpisan 1. decem- bra 1920, odlikovanje po je po silnih admini- strativnih peripetijah in pritoževanju prejel šele leta 1934. Njegovo hrabrost in junaštvo na solunski fronti so spoznali in cenili tudi Francozi, ki so ga leta 1919 odlikovali s francoskim vojaškim križcem s palmami. V bolnišnici v Solunu je Kolarič ostal 14 dni. Mirovanje mu je presedalo, zato se je prijavil za letalskega izvidnika pri bombarderjih, ven- 32 dar mu komandant tega ni dovolil, ker je zve- del, da je poročen in da ima otroke. Kolarič je vztrajal, da ga pustijo nazaj v nje- govo komando, sicer bo pobegnil. Ko je ko- mandant uvidel, da Kolariča ne bo zadržal, ga je s prvim transportom poslal za Donavsko divizijo. Po dveh dneh je Kolarič samovoljno zapusti transport, ker se mu je zdelo, da po- tujejo prepočasi, ter nato nekega večera, med tuljenjem volkov prispel v Kratovo. Tam je na- šel telefoniste, ki so ga nahranili, pri njih pa si je tudi pošteno odpočil. Naslednje jutro se je odpravil za svojim polkom, ki ga je dohitel v bližini Kumanovega. Komandir Mihaldžić ga je prisrčno sprejel in mu takoj dodelil poveljstvo nad njegovim vo- dom. Polk je nato prodiral skozi Skopje, Kosovo po- lje, Čačak, Beograd, od tod pa so prišli v Pan- čevo. V začetku leta 1919 je Kolarič dobil dopust, nato pa je še ostal v vojski v Pančevu in Temi- švaru. V Temišvaru so mu dodelili poveljstvo nad zajetim štabom maršala Mackensna.30 Po tem je bil premeščen v Gostivar, kjer sta z njegovim kaplarjem dobila visoko francosko odlikovanje: francoski bojni križ s palmo. Zadnjo vojaško službo je opravil kot vodnik v 45. Pehotnem polku v Celju, kjer je bil po de- mobilizaciji leta 1920, razrešen aktivne voja- ške službe. 30Mackensen – maršal, ki je poveljeval nemški armadi na Solunski fronti, tudi na območju Dobrudže. Kolarič je pozneje napredoval v čin podporoč- nika ter svojo vojaščino končal po demobiliza- ciji kot rezervni kapetan. Kmalu po vrnitvi domov, konec leta 1920, mu je pri porodu dvojčkov zaradi tuberkuloze umrla žena. Ostal je sam, s šestimi nepreskr- bljenimi otroki, na zapuščenem in prezadol- ženem posestvu, kjer se je zanj začela nova Golgota. Kamor koli se je obrnil za pomoč, so mu jo od- klonili, tako da je bil v nekem trenutku finanč- no in gospodarsko skoraj popolnoma uničen. Jože Kolarič se je po vojni vrnil na svoje pose- stvo pri Sv. Bolfenku. Leta 1920 mu je umrla prva žena. Poročil se je drugič z Marijo Volaj z Vitana in v tem zakonu se je rodilo še deset otrok. »Naj bodo krepki Sokoliči«, je zapisalo Jutro.31 Kolarič je do konca življenja ostal pokončen in zaveden Slovenec, kar je dokazal tudi v II. sve- tovni vojni kot član Kerenčičeve odporniške skupine, ob aretaciji in na zaslišanju v Sredi- šču, kjer so ga zaradi njegove revolucionarne drže označili za »dvakratnega veleizdajalca«. 32 Navajam izvleček iz sklepnega poročila tajne policije (dobeseden prepis) 31Otroci iz prvega zakona: Miran (1909–1943); Mira (1911–1993); Miroslav (Dušan) (1913–1922); Dušica (1914–1991); Hranimir (1920–1973) in dvojček Branimir (1920–1942). Otroci iz drugega zakona: Marica (1928– 1928); Dušan (1929–1981); Ivan (1930–1931); Milka Ma- rija (1933); Peter (1935–1992); Stanislav (1937–2001); Aleksander (1939–1940) Minka (1941). 32Zapisnik o zaslišanju pred nemško tajno policijo v Sre- dišču ob Dravi in sklepno poročilo – arhiv RSNZ – ZA 104 -141. 33 K o l a r i č Jože posestnik, rojen 19.3.1892 v Ja- strebcih, rim. katoličan, poročen, Slovenec, sta- nujoč v Jastrebcih št. 22, občina Kog je bil kot znan vodilni Slovenec tudi aretiran 19.11.1941. Ima za seboj zelo razgibano življenje, dal se je zajeti v Rusiji pozimi 1914, vstopil je v južnoslo- vansko legijo leta 1916 prostovoljno, obiskoval je v Rusiji oficirsko šolo in prišel potem s prosto- voljnimi zvezami preko Anglije, Francije in Italije v Solun, kjer se je potem bojeval spet proti Av- strijcem. V Jugoslaviji so mu dali enega najvišjih ordenov (odlikovanj) Karadjorjevo zvezo v sre- bru. Nazadnje je bil kapitan prvega razreda. Po lastni izjavi je odklonil sprejem v Heimat- bund, ker tega ni mogel združiti s tem, da je do- ber Slovenec, nekdanji rezervni oficir in nosilec jugoslovanskega odlikovanja. Ugovarja, da bi bil pristaš slovenske osvobodilne fronte in da naj bi bil vodil odpor in bil odgovoren za uspeh ak- cije. Oporeka sploh vse, kar je v zvezi s slovensko osvobodilno fronto. Istočasno pa priznava, da bi bila zanj kot oficirju in dobremu Slovencu častna zadeva kot voja- škemu strokovnjaku prevzeti vodstvo pri vstaji proti Nemcem, ki bi jamčil uspeh. Jasno dalje priznava, da je prijatelj Srbov in da ne ljubi nem- škega naroda. Prizadeva si, kot Nemci združuje- jo Nemce, da bi se tako združili tudi vsi Sloven- ci. Odkrito zahteva, da bi se morali vsi Slovenci združiti proti Nemcem. Poudarja v nekem za- ključnem zapisniku o zaslišanju, da je svobodo- ljuben nacionalen Slovenec in prepričan, da bo Rusija to voljo proti Nemcem dobila, kakor tudi, da bo potem vstala od Nemcev osvobojena Slo- venija. Ponovno izrazito poudarja, da bi v kon- čanem boju proti Nemcem aktivno sodeloval. Pri njegovem zaslišanju smo dobili vtis mirnega in zanesljivega, govoril je o osvobodilnem boju Spodnje Štajerske kot razumljivo dejstvo, ki je svojska samo zagrizenemu Slovencu in prijate- lju Srbov. Mož je že enkrat v svojem življenju so- deloval pri veleizdaji in izdaji dežele in misli, da to lahko še enkrat naredi, ne da bi bil kaznovan. Ni obdržal te potrebe po osvoboditvi samo zase, ampak se je z enako mislečimi Slovenci o tem razgovarjal. Glede na to, da ima pri prebivalstvu velik ugled, njegova beseda veliko velja in je to- rej vodilna sila pri gibanju za odpor na Kogu. Ko- larič naj bi tudi skrbel za dobavo strojnic za ob- čino Kog, vendar je Vlado Zabavnik edini, ki je o tem govoril, pa ne dá izjave priznanja. Kolariča moramo označiti kot veleizdajalca s praktičnim izkustvom.33 Predlog za kaznovanje: Prosi se naslednje osebe kaznovati kot sledi: 1. Kerenčič Jože po čl. 83.III, in čl. 80.I 2. Kerenčič Slavko.Alojz, Otmar po čl. 83.III in čl. 80.I 3. Zabavnik Branko, Franc po čl. 83.III in čl. 80.I 4. Rizman Janko po čl. 83 III in čl. 80.I 5. Pokrivač Mirko, Gottfried po čl. 83 III in po čl. 80.I 6. Zabavnik Vlado po čl. 83. III in čl. 80. I 7. Kolarič Jože po čl. 80. I in čl. 83. III 33Prepis dela sklepnega poročila Tajne policije Obmejne policijske postaje v Središču ob Dravi, dne 3. decembra 1941, dnevnik št. 272/41. 34 Osebe od 1. do 7. naj bodo zaradi teže njiho- vega zločina in brezizglednosti na izboljša- nje kaznovani s smrtjo; 8. Kolarič Branko 9. Drofenik Janez 10. Borko Ignac 11. Štampar Ivan (Johann) 12. Štampar Ivan 13. Zabavnik Drago 14. Kerenčič Franc in 15. Štampar Milena Osebe od 8. do 15. so manj udeleženi toda zaradi nepoboljšljivosti in trme naj bodo za daljši čas poslani v taborišče. 16. Lukman Marija 17. Rizman Marija in 18. Rizman Franc Osebe od 16. do 18. bodo poslane na Borl (Ankenstein) in po kratkem zadržanju, pou- ku in Auflagerteilung (?) odpuščeni. Na znanje in v nadaljnje postopanje Po nalogu: vodja postojanke R. Kunesch l.r. Jožef Kolarič je umrl je 18. maja 1942 v ta- borišču Oswieczim, skupaj s svojim sinom Brankom34. Le leto pozneje, leta 1943 je bil 34Branko Kolarič je bil sin Jožefa Kolariča. Rodil se je 29. decembra 1920, skupaj z bratom dvojčkom Hranimirjem, ki so ga Kogovčani poznali kot »püklastega« Mirka iz Vodranskega Vrha. Skupaj z očetom Jožefom se je takoj na začetku vojne priključil h Kerenčičevi skupini. Že novembra 1941 so ga Nemci aretirali in ga zasliševali v Središču, kjer je bil sedež tajne policije. Tudi o njem je zapis v zaključnem poročilu, ko je Gestapo za 15 članov kogovske odporniške skupine predlagal taborišče in smrt z ustrelitvijo. Odpeljali so ga v Mariborske zapore, od tam pa v taborišče Oswiezim, kjer je 18.06.1942 umrl, star še ne 22 let. v Ludbregu na Hrvaškem ustreljen še Jože- fov brat Miran.35 Mirko Kolarič (1893–1957) Mirko Kolarič se je rodil 19. februarja 1893 v Jastrebcih. Na srednje veliki kmetiji je bilo več 35Miran je bil Jožefov brat in se je kot oficir bivše Jugoslovanske vojske poročil v Ludbregu na Hrvaškem, kjer je služboval. Leta 1943 je bil ustreljen v nepojasnjenih okoliščinah, ko bi se naj na tamkajšnjem pokopališču hotel sestati s predstavniki hrvaškega osvobodilnega gibanja. 35 otrok. V prvi svetovni vojni je bil, kot njegova brata Franjo in Jožef, vpoklican v avstro-ogr- sko vojsko. Kljub težkim preizkušnjam v prvi svetovni vojni se je Mirko po vojni takoj odzval pozivu generala Maistra in postal njegov borec za se- verno mejo. Po prvi svetovni vojni se je Mirko Kolarič poro- čil z domačinko z Vitana, Magdaleno Tropovo. Rodili so se jima Mimika, Marta, Vera, Draga in Dušan. Leta 1932 je v Vukovskem Dolu kupil srednje veliko kmetijo in z ženo sta začela gospodariti na novo. Bil je preudaren kmet, po pošteno- sti so ga poznali daleč naokoli. Ko je nanesla beseda o tem kremenitem človeku, so ljudje govorili: »Če je tako rekel Kolarič, potem bo že držalo!« Še isti dan, ko je bila napadena Jugoslavija, torej 6. aprila 1941, se je javil med prostovolj- ce, čeprav je doma ostala kmetija, ki je nujno potrebovala njegove roke. Javil se je v sloven- skobistriški vojašnici, po enem tednu pa se je vrnil v Vukovski dol. Pet tednov je bil zaprt v Meljski kasarni, potem so ga Nemci izpustili. Povezal se je s Kerenčičevimi v Pesnici, kjer je srečal svojega nekdanjega sovaščana Jožeta Kerenčiča. Od njega je zvedel za organiziranje Osvobodilne fronte. Proti koncu leta 1941 je prišel na Občino Ja- renina v službo Vojko Lovše, ki ga je Jože Ke- renčič zadolžil za organiziranje OF na tem ob- močju. Kmalu je Mirko Kolarič navezal stike z Lovšetom, skupaj sta pritegnila nekaj zaneslji- vih domačinov in organizirala nekaj kmečkih postojank. Organizacija OF se je počasi širila in 6. aprila leta 1943 je bil ustanovljen krajevni odbor OF, njegov sekretar pa je postal Mirko Kolarič, ki je dobil ilegalno ime Kmet. Njegove zavzetosti za odpor proti okupator- ju ni bila omajana niti takrat, ko je na začetku leta 1942 zvedel, da so v koncentracijskem ta- borišču Auschwitz ubili njegovega brata Jože- ta in Jožetovega sina Branka. Narodnoosvobodilno gibanje ga je popolno- ma prevzelo. Novembra 1943 je bil sprejet za člana Okrožnega odbora OF Maribor. Vsa njegova družina je bila vpeta v narodno- osvobodilno gibanje. Hčerka Draga je odšla marca 1943 na Gorenjsko, kjer je na območju Gorje-Bled delala kot aktivistka OF. Sin Dušan se je junija 1943 vključil v partizansko enoto na Gorenjskem. Hčerka Marta se je kot bolni- čarka zaposlila v termah v Topolšici, kjer je bila prav tako vključena v krajevno organizacijo OF. Hčerka Mimica-Mojca je bila od jeseni 1943 kurirka OK KPS Maribor za Gorenjsko, kamor je vodila skupine novincev. Hčerka Vera je bila aktivistka in kurirka na jare- ninskem terenu. Kolaričeva mati je kot dobrodušna gospodinja skrbela, da so se terenski aktivisti počutili kar najvarneje pod njihovo streho. Konec februarja so gestapovci aretirali Mirka Kolariča in njegovega invalidnega nečaka Mir- ka ter ju odpeljali v taborišče Šterntal. Maja 1944 je Mirkova žena Magdalena dobila poziv, da naj se javi na Občini Jarenina. Tam jo je zasliševal sam Steindl, ki ga je predvsem zanimalo, kje je njen sin Dušan. Magdalena mu je odločno odvrnila: »Vam sem ga poslala, zato mi vi povejte, kje je!« 36 Mirko Kolarič-Kmet je iz taborišča Šterntal pobegnil domov v Prlekijo, kjer se je nato za- drževal pri svoji sestri Tereziji Zabavnik v Ja- strebcih. Ko je hotel oditi v partizane, mu je partijski funkcionar Majhen to, zaradi njegove starosti, odsvetoval. Tako je Mirko do konca vojne ostal na terenu okoli Koga. Po osvobodi- tvi se je vrnil na svojo domačijo v Vukovskem Dolu. Svojo hišo je našel zasedeno, ni imel ne žlice ne vilic, praktično ničesar. Takratna go- spodinja mu ni hotela dati niti vode. Ko so se vrnili še drugi iz Kolaričeve družine, so od sosedov dobili nekaj pohištva in po- steljnine ter hrane. Ponovno so morali začeti ustvarjati dom. Toda vse te težke preizkušnje Kolaričevim niso vzele poguma. Zagnano so se vrgli na delo in obnovili domačijo. Magdalena Kolarič je zaradi vsega, kar je do- živela v II. svetovni vojni, močno zbolela in je umrla leta 1949. Mirko Kolarič, vojak v I. sve- tovni vojni, Maistrov borec ter udeleženec NOB, zapornik in taboriščnik, je zaradi bolezni umrl leta 1957, star 64 let. Ključne besede Dobrovoljci, Kolarič, Solunska fronta, I. svetov- na vojna. Ustni viri - Marija Kolarič, Jastrebci - Jožko Kolarič Jastrebci - Milka Bolkovič, Lačaves - Iztok Medved, Mali Vrhek, Kurešček Pisni viri - Časopis Jutro, 1937, št. 147, stran 4, Ignac Koprivec: »Josip Kolarič je brezumno pre- bijal solunsko fronto na Vetreniku. » - Dnevnik neznanega primorskega dobro- voljca (rokopis). - Osebni dnevniški zapiski Marije Kolarič. - Poročilo Tajne policije Obmejne policijske postaje v Središču ob Dravi, dne 3. decem- bra 1941, dnevnik št. 272/41. - Zapisnik o zaslišanju pred nemško tajno policijo v Središču ob Dravi in sklepno poročilo- arhiv RSNZ – ZA 104–141. Literatura - Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavi- je,1912–1918, samozaložba »Sreskih orga- nizacij saveza ratnih dobrovoljaca Kraljevi- ne Jugoslavije«, Ljubljana 1936. - Tonček Luskovič: Kog, Krajepis in zgodovi nopis, Založba Pozoj, Velenje 2009. Povzetek Prispevek opisuje življenjske usode štirih kmeč- kih fantov iz Jastrebcev v današnji krajevni sku- pnosti Kog, ki so bili v dveh svetovnih vojnah pred usodnimi odločitvami:ali služiti v tuji vojski ali se boriti za svojo lastno domovino. Na primeru Kolaričevih fantov, vojakov, govo- ri zapis o žrtvovanju Slovencev, Srbov, Hrvatov in drugih avstrijskih vojnih ujetnikov v Rusiji ali koder koli drugod po bojiščih, ki so zapustili vse, svoje domače in premoženjske dobrine in se kot nacionalni revolucionarji prijavili kot dobrovolj- ci v takratno srbsko vojsko.