60 Članki ici razprave arhivi XXII inm l'DK 930.25:719(100) Skupna arhivska dec -sc na v luči zgodov. iskega nasledstva Republike Slovence" VIA D! MIR KOLOŠA 1, Opredelitev teoretičnih in praktičnih vidikov puj»i;i "skupini ¡irhivsku dediščin»" Ideja, da arhivska dediščina zaradi medsebojnih kulturnih m civilizacijskih vplivov in zaradi ozemeljskih sprememb dr?.;iv v preteklosti ni pomembna le za državo, v kateri je nastala ah je v nek^m ohdobui navzoča, ant Mk jC nj^n pomen mnogo širši, sc jc začela v livr^pi razvijati že na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Že takrat so arhivarji nekaterih najnaprednejših evropskih ar hivov pod vplivom splošnega razvoja družboslovnih ved, zlasti zgodovinopsja, začeli razmišljati, kako bi s strokovnega arhivističnega vidika zagotovili možnost uporabe te dediščine na ined-narodr ravni. Zavedali so sc, da je ta cilj ir.o goče doseči le z meddržavnim oz mednarodnim ■=odclcvanj-;m arh vistov pri ob^kovanju n \ sprejetju skiipnih strokovnih načel, postopkov in tehnike za vse fa/e arhivskega dela, kar bi omogočile medsebojno pr'merljivost arhivov :n s tem nastanek "skupne arhivske dediščine'". Zato je bil že leta 1910, ob svetovni razstavi v Bruslju, Tgani/iran prvi mednarodni arhivski kongres. Zal p;, je zaradi prve svetovne vojne in njenih posledic v Bruslju načrtovano mednarodno ar hivsko sodelovanje pozneje za nekaj desetletij zastalo. Eden izmed vzrokov je b.J tudi ta, da ni bilo neke stalne mednarodne stMkovnc organi zaeijc, ki bi za to skrbela Taka organizacija, Mednarodni arhi"skr svet (MAS), je lula ustanovljena šele po drugi svetovni vojni, tden iz med pomembnih pobudnikov za njeno nslano-viicv je bil ameriški arhivist Solon J. Buek; poudarjal je, da je svetovna arhivska dediščina enotna in da bi bila izguba katerega koli njenega dela izguba za vse človeštvo. Rcferal jc bil pripravljen /a Mednarodno ailiivskn knnfci:ncn d ría v srcilnjr in v/hmlni- Evnipc t. generalno it fin "Skupna arliivska dediščina driav in m auxin v srci!nje in v/lindne F;vropc Konferenco jc organizirala Generalna direkcija dríavnib ailiivuv Piljskc in je pn'ckiiln ixl 22, lin 24. nklnbra i*7 v Gnljwú'ah pií Varšavi, He fe nit je bil objavljen skupaj /. dro^imi v publikaciji Tlie Ciiiiiimin Archival Hctii age nT Slates and Nations of Ceniral jnu Rstcm Europe (Materials ■ if the Inlenntinnal Ci inference, Gilawiec, 1 Ml a no Oi.-lcilx.-r 2224, 1991, edited by Whdysiaw Slepniak) Wars/awa 1998, pod naslnv..... "Con....... Archival Heritage in Ibc L:",bt :if Historical Succession by the Hepublic uf S In venia", K;i sla v .Sloveniji le dva i/.vi id a navedene publikacije in ker neenju jenm. da jc rčfenil /aniiiiiv tudi M slnv-nske bralec, ga ob javljamo tudi v slovenščini. Šele MAS je s svojim sodelovanjem na številnih strokovnih področjih dosegel, d;i so danes povsod po svetu sprejeta nekatera temeljna strokovna načeia, ki so hila v državah, vodilnih na področju razvoja ar'iivske teorije in prakse, utemeljena že od konca prejšnjega stoletja naprej (načelo provenience, ločene hrambe, prvotne ureditve, nedotakljivosti evidenc), V veliki men mu je uspelo poenotiti načela valorizacije, popisovanja in dostopnosti za uporaba Ker pa so E*hivi zrcalo družbe, ki sc nenehno razvija, se spreminjajo vznoredno z njo, zalo je treba strokovna načela arhivskega d la ves čas posodabljati S nravnega vidika lastništva je vprašanje skupne arlitvskc dediščine postale aktualncjše šele po prvi svetovni vojni, predvsem kot po slediea razpada avstro ogrske monarhije na več držav, ki um jc bit priznan status pravnih na slednic, torej tudi pravica do nekdaj skupnih arhivov. Rešcvanic tega vprašanja jc domena mednarodnega p^ava oziroma meddržavnih in mednarodnih sporazumov Teh jc do danes v svetovnem merilu znanih več kot 200 in praviloma predvidevajo tudi delitev arhivov države predhodnice med države naslednice, seveda ob upoštevanju strokovnih arlnvističnih načel provenience in integritete arhivskih fondov, V praksi to pomeni, da jc treba državam nasled moam izročiti le tisto arhivsko gradivo, ki jc nastalo na njihovem ozemlju n hilo pozneje z njega odpeljano. Izjema od lega načela pa je tisto arhivsko gradivo, ki novi državi omogoča izvrševanje nanjo prenesenih pooblastil, odgovor nesli in pristojnosti, in gaji je torej treba izročiti pe načelu funkcionalne pertinenec čeprav jc ta v nasprotju /, načeli provenience in integritete arhivskih fondov. V vseh primerih, ko jc neki fond del arhivske dediščine dveh ali več držav in ga ni mogoče deli i, ne da h: h;le uničene njegova pravna, upravna m zgodovinska vrednost, pa mednarodni pravni akti svetujejo, naj fond ostane v kraju, v katerem je nastal, in ga imamo f.\\ sestavni del nacionalne kulturne dediščine države, v kateri jc navzoč. (Ta država je v ccloti odgovorna za varovanje in strokovno obdelavo kot lastnica in kol čuvarka takega fonda. Preostalim državam naslednicam pa je treba glede dostopnosti ir upe rabe zagotovi i enake pravice, kol iii ima država, ki tak fond hrani, hkr:'i pa tudi pravico do soodločanja pri njegovi strokovni ob de ki vi (zlasti ARHIVI XXH 1999 Članki in razprave 61 v primerih, ko hi hotela država hranit; .j:ea uničiti kak del fonda, ki zanjo n ma velikega pomena) m pravico do nfljugotlnijših pogojev za rvidenliranjc in kopiranje listih delov Irnda, k\ ■ naje za neko državo naslednico poseben pc men. Skupna arhivski! dediščina so torej listi arhivski Inndi in zbirke, ki so praven umne, nedeljive organske celote m vsebujejo doku uieiUe, ki imajo prvnrazrcdiu pomen /,a /;',i> iJovnm vsaj dveh držav, aLi dokumente, pn-trebiu; za nepretrgano pnslnvanje njunih ura dnv. Taki fondi in zbirke so nastali z delovanjem- a) državnih uradov (centralnih, deželnih ipd.), ki so izvajali politično n sodno obiasl (ozemeljska pristojnost uradov oholi vej oblast_ n* deželni ravni je bila večkrat različna) na ozemlju, kasneje razdeljenem med dve držav ali več; b) cerkvenih (školijskih ali višjih) uradov, ki so bin v preteklosti pristojni za ozemlje vce Jržav (njihova ozemija sc v preteklosti riso polivala s političnimi mc|ainij; e) gospodarskih, kulturnih, znanstven h, pon-ičnih m drugih organizacij, ki so delovale v več državah, ah opravljale svojo dejavnost na mednarodni ravni; d) oseb in rodbin, delujočih v več državah, ter svetnih in cerkvenih zemljiških gospodov ki so ir.ieli posest in zalo tudi oblast na ozemlju več držav, l] Oris prnhlenialikL zgodovinskega nasleil-držav in narixlov srednje in vzhodne limipt v luči nastanka skupne arhivske dediščine Oaleč najpomembnejši del skupne arhW:,kc -diščinc držav in natodov srednje m vzhodne Evrope jc arhivsko gradivo, navedeno pod to ko a)< ki je poslalo "skupno" s spremembami dr-avnili meja na tem prostoru že od a^dnjega vcka nap>cj, V Kontekstu arhivske dediščine so c pomembnejše spremembe zgodile od lb. sto ktja m /lasti od srede 18, stoletj? dalje, kc so nastale absolutistične države s svojimi državnimi i'r;idi. Spremembe meja so bile predvsem pesk-dice vojn, pa tudi rodbinskih zvlz ir. z miinj Povezanih dednih pogodb evropskih vladarski!, rodbin, Med največje .spremembe državrih meja 'er,dijo liste, ki '. o nastale ob delitvah IVljsk< in °b postopnem umiku Turčije iz Podonav'a (m P odiranju habsburške monarhije v ta prostor) ter y\ Balkana (z ustanovitvijo nacionalni! dr/av po berlinskem kongresu), v našem stoletju pii sta Politični zemljevid lega dela Evrope močno spremenili obe balkanski in obe ,-vclovu vojm ^ zadnjem desetletju so tri večnacionalne države "a tern prostoru propadle zarac razkraja ko l11 mističnih družbenopolitičnih režimov brez vo jaških posredovanj drugih držav, 2e samo pooatek, da so bile okrog lela 187' na vsem ozemlju srednje in vzhodne Evrope [pri tem misum na proslor od zahodnih meja Nuncijl .n habsburške monarhije, upoštevam p;1 tudi Br.lkan:;ki polotok) le štiri suverene države (poleg že našlelih dveh še Rr.sija n Turči ja), da jih jc bilo po prvi svetovni vojni žc 15, po drugi spet Jc 12, danes pa jih. jc kar 24, jc dovolj zgovoren, Z vk,ika skupne arhivske dediščine je zlasti no-membno, da je bilo ozemlje šleviinih današnjih držav v preteklosti razdeljeno med več nekdanjih držav. Tako so okrog leta ¡870 centralni državni uradi na Dunaju izvajali popolno obiasl na tjffimjju, na katerem so danes poleg Avstrije še Češka, Slovenija, deli Poljske, Ukrajine in Hr vaške, v nekaterih funkcijah pa tudi na ozend u današnje Madžarske, Slovaške, uad preostale Hrvaško ter deli Jugoslav je :n Romunije; berlinski ccntralni državni uradi so bili pristojni za ozemlje današnje Nemčije, de! Poljske in celo del današnja Rusije, pctcrburški /.a današnjo Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, lr' baltske države, Moldavijo in velik del Poljske, carigrajsk. pa za današnjo Turčijo, Bolgarijo, Makedonijo, Bosno ir Hercegovino, Aloairjo, večino Jugoslavije ter za dele Grčije in Romunije Cc bi naredili tak pregled za leti 1860 ali 1880, bi bil politični zemljevid srednje in vzhcdnc Evrope preeej drugačen Skupne arhivske dediščine najmanj dveh današnjih držav pa niso ustvarili le ccntralni uradi nekdanjih držav, ampak ludi nižji uradi, v primerih, ko so bile nekoč enotne upravno administrativne regije pozneje razdeljene med vsaj dve državi. Navajam tri lake primere, ki zadevajo Slovenijo; 1,) Mesto Gradec (Graz) v današnji Avstriji jc bilo od r.rcdnjega veka dalje upravno-adnii-nistrativno središče dežele Štajerske v okviru habsburške monarhi|c, ob razpadu monarhije leta 1918 pa sta dve tretj-n ozcmlia dežele ostali v Republiki Avsfriji, tretjina pa je bila piik.jučena Jugoslavi ji m 'c danes sestavni d^l Slovenije. 2 ) V obdobju restavracije po Napoleonovih vojnah ic nila historična dežela Koroška za nekaj dcsctlctii upravno razdeljena; del dežele jc bil p ¡ključen Notranieavstriiskemti guberniju, ki jc imel svcjc urade v Gradeu (danes v Avstriji), drugi del pa iliiskcmu guberniju z uradi v Lju bljani (danes v Sloveniji). 3,) Celo arhivi najnižjih državnih uradov so lahko skupna dediščina dveh držav: n. pr. ozemlje nckda.ijega pel i ličnega okraja (Rczirks-Hauptmannschan) Radgona (Radkersburg) se dan :s nahaja v Avstriji m Sloveniji, Cc ob tem upoštevamo Šc skupno arhivsko dediščino, nastalo s poslovanjem sodnih in cerkvenih oblastev icr drugih ustvarjalcev (zglede navajam p I pregiedu problematike zgodovinskega nasledstva Republike Slovenije), imamo pred seboj vso širino obravnavane probicniatike. 62 Član ki in razprti ve ARHIVI XXII 1999 111. Oris problematike zgodovinskega nuslcd-stvn Republike Slovenije z arhivskega vidika Slovcnci vse do leta 1991 rusmo ime)' suverene nacionalno države. Današnje državno ozemlje jc bilo vedno le sestavni del drž.av, t ud' več držav sočasno, ki so imele središča politične oblasti zunaj Slovenije ¿a t o smn pr. raziskovanju svoje zgodovine močno odvisni od "skupne arhivsko dediščine". Večina ozemlja Slovenije jc do konca Iti. stoletja sodila pod habsburško monarhij z osrednjimi uradi na Dunaju (v prvem obdobju delno tudi v lnnsbrnckti in v Gradcu), manjši del pa pod Beneško republiko s središčem v Benetkah V Napoleonovem Času jc prišla dobra polovica ozemlja v I ¡irske prnvncc (z. glavnim mestom Ljubliano)r podrejene francoskim min' strstvom v Parizu, slaba polovica pa je ostala pod habsburško suverenostjo. Po Napoleonovem porazu so Habsbaržani postali vrhovni gospodarji na vsem ozemlju Slovenije, saj so že v 16. slolcju, ko so postali ogirskt kralji, pridobil i tudi men skrajni vzhodni del, ki jc bil v sestavu Ogrske. Po razpadu avslro-ogrske monarhije leta 1918 sla hi I i dve tretjine ozemlia Slovenije priključene novo nastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov z osrednjo vlado v Zagrebu, Ki sc je nato združila s Kraljevino Srbijo v Jugoslavijo, tretjina pa Italiji. Leta 1941 jc bila vsa Slovcn.jii okupirana in tudi upravno-poldično razdeljena med Nemčijo, Italijo in Midžarsko. Po drugi svetovni vojni jc Slovenija poslala federalna enota nove Jugoslavije Zahodni del ozemlja, ki jc po prvi svetovn« vcjiii p ipadcl Haliji, jI jc hil piikljnčcn šele po mirovni pogodbi leta 1947 oziroma razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 19*54. kjiifck» dediščina za Slovenijo, ki su jo ustvarili deželni upravni uradi, jc šc bolj raz pršena. Po številnih spremembah meja dežel in pristojnosti njihovih uradov, tc so potekale ves čas, jc bila Slovenija v zadnjem obdobju pred razpadom avstro-ogrske monarhije razdeljena med štiri dežele (Kranjska, stujerska, Koroška, avstrijsko Ilirsko primorje) iii dve žnpaniji (Ze lcz.no in Žalsko). Danes so v Sloveniji samo arhivi uradov dežele Krati|ske Na področju sodstva Kranjska in Koroška v omenjenem obdobju nista imeli uradov na ravni Jczele, ampak sla bili piulrjjcni Višjemu deželnemu sodišču v Gradcu. Na področju cerkvene uprave so ledfj na ozemlju Slovenije delovale ljubljanska, lavan linska, koprska, tržaška, goriška, celovška, se-kovska in szombathclyjska škofija (satno prve tri so imele sedeže v Sloveniji) iz lega pregleda je razvidno, da c zelo pomembno arhivsko gradivo z.a zgodovino Slovenije predvsem v teh arhiuli zunaj Repnb-ike Slovenije Avstrijskem državnem arhij u (Oslcr-rcicbisches Slaats-arehiv) na Dunaju, Štajerske m deželnem arhivu ($teierinarl:'sclics I ,andes arehiv) v Gradcu, Koroškem deželnem arhivu (Kärntner Landesarehiv) v Celovcu, Centralnem državnem arhivu (Arehivio centrale dcllc Slato) v R;mu, drznvn'h arhivih v Benetkah (Arehivio di Slato di Vcncz.ia), Trstu (Arehivio di Stalo di Trieste) in Gorici (Arcluvio di Stalo di Gorizia), Madžarskem nacionalnem arhivu (Magyar Ors-zágos Lcvcllár) v Budimpešti, Arhi 'u železne županije (Vas Megyji Levéltár) v K zoni-bathelyju, Adiivu žalske županije (Zala Megyei Lcvčltar) v Zalae^crszcgu, Nacionalnem arhivu (Archives natío n; les) v I 1iriz.u, Zveznem arhi /u (Bundesarehiv) v Koblenzu, Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu in vseli arhivih nekdanje jugoslovanske federacije v Beogradu (Arhiv Jugoslavije, Arhiv zveznega sekretariata za zunanje zadeve, Arlii' zveznega sekretariata za notranje zadeve in Arhiv vojnozgodovinskLjga inštituta). Za cerkveno zgodovino pa poleg Vatikanskega ta nega arhiva (Arehivio Segrelo Vaticano) hranijo pomembne dokumente zlasti Skolijski arhivi v Graden (Diözesanarehiv Graz), Celovcu (Archiv der Diözese Gurk), Trslu, Gorici in Szombathelyu (Szombathelyi Piispöki Levcltilr). Za starejše obdobje so potnem še: arhiv oglejskega palriarhala v škoPtiskem arhivu v Vidmu (Udire), arhiv salzburške nadškofije (Konsislorialarchiv Salzburg) ter arhiva freisin-skili (Aieliiv des Erzbistums Miinehen und Frcising v Müncluui in Staatsarehi\ München) i-1 briksenških škofov tSkolijski arhiv v Brixnu), ki sta imela na ozcmlui Slovctrje veliko 'zemljiško posest. Tudi arhivi številnih plemiških rodbin, ki so imele svojo pos;st v Sloveniji, so danes v tujini (npr arhiv Ancrspergov na Dunaju, Her-bersteinov v Gradcu). IV, Prfiktično reševanji: probkmn skupne arhivske dediščine, pomembne irü Slovenijo Reševanja vprašanja velike razpršenosti ar ho'skcga gradiva kot najpomembnejšega vira za zgodovino Slovenije in Slovencev so se zgodovinarji načrtno lotil: v zadnjih desetletjih 19 stoletja, ko so pod vplivom panskivizma pripravlja1 1 temelje za pisanje zgodovine slovenskega naroda ko', calote (pred tem so, razen A. T Linharta ob koncu 18. stoletja, obravnavali le zgodovino posameznih dežel). Začeli so sistematično evidentirati in zbirati vire za spoznavanje starejših obdobii slovenske preteklosti (in tudi objavljali podatke o njih), v deželnih, mestnih, ecrkvenih in drugih arhivih, ki so bili tedaj v veliki večini znotraj avslro-ogrske mo narhijc Po nastanku Jugoslaviji je skoraj vse najpomembnejše arhivsko grad' 'O za slovensko zgodovino ostalo zunaj njenih meja, predvsem v Avstriji, kar ie otežilo njihove proučevanje. O usodi arhivov razpadle monarh'ic so odločali mirovne pogodbe in sporazumi med naslcd-sl veni mi državami. Za Slo verno je bi1 naj po menih nej si Arhivski sporazum med Jugoslavijo arhivi xxu iyyy Član ki in n znra ve 63 in Avstrijo, sklenjen lela 1923. Sporazum je icmcl ji I na načclii provenience, upošteva) pa je ti:d. načelo funkcionalne perunenec, kar pomeni, da se je Avstrija obvezala izročiti Jugoslaviji ne le liste irhivc, ki so n;:slali na ozemlju Jugoslavije in so hili pozneje prepeljani na ozemlje Avstrije, ampak ludi tiste dele arhivov centralni;!, poK raj i ns k i h in drn«ih uradov, nastalih nr avstrijskem ozemlju v zadnjih 30 ih letih "bstoja habsburške monarhije, ki so bili pomembni za administracijo jugoslovanske misled-stvene države. Podobna sporazuma jc po dnu* i svetovni vojni Jugoslavija sklenila tudi z. Madžarsko in Italijo. Sporazum z. Avstrijo je bil po številnih zapletih zadovoljivo uresničen šele po več kol 60 letih, vprašanje vmilve arhivskega gnidiva i/ izlije pa še danes n' pevsem rešeno. prašanje prn\': X do nasledstva arhivov zveznih inMituei- nekdanje Jugoslavije pri se zaradi različnih izhodišč držav nasledn.e še nili ri pi iv 'začelo reševali, razlogov, navedenih v prvem poglavju, pa Velike večine arhivskega gradiva centralnih in-stuncij neke države ni mogoče razdel u med "jene naslednice, saj so te institucije nslvarjnle Predvsem dokumente pomembne za državo kot celo.o, torej enako pomembne za vse naslednice, Judi reproduciranje ne omogoča, da bj vsaka ^'iKlcdiiica vr.ai v kopijah imela za svojo zgodovine pomembno arhivsko gradivo, saj bi lo v praksi pomenilo izddavo kopij cclolmh arhivov osrednjih ustanov države predhodnice za vsako naslcdnico posebej. To pa zaradi časovnih in finančnih ležav ni izvedljivo. velik del za Slovenijo zelo pomembnega arhivskega gradiva ho torej vza vselej ostal v tujini. Jo gradivo so doslej pri svoi :m delu uporabljali zc številni slovenski zgodovinarji, a žal v vcei ii "n mero v le za raziskovanje posameznih področij, Katera so se specializirali. Sistematično r;izi:ikovanjc najpomembnejših tujih arhivov in ^vLdciitiranjc gradiva, pomembnega za zgodovino Slovcni-e in Slovencev, pa so začeli šele arhivis.j. Ti ,io io svojo nalogo zapisali vz leta 1966 v ^on o arhivskem gradivu in arhivih. Do lela ko so pripravili posebno posvetovale o tcni vpr;išanju, so m podlagi u: ormaeii zgodo "narjev, ki so v okviru univerze, inšlitutov, "iiize.jcv in ludi arhivov že delali v inj'li «rltfv ih, zb:a)i prcccj podatkov o tem gradivu. Vendar rod;uk posameznih zgodovinarjev žara Ji nji--■O' ih različnih pristopov niso bili uporaba /a lriIge, niti primerljivi med seboj. Zato so itti ''nieiijencm posvetovanju sprejeli nekatera načela z'i sistematično kompleksno cvidenuranje terjili P(-z.iiejcše nekoliko dopolnili: I) Prednost pri evidentiranju miao arhivi v ^Siriji lialiji, Madžarski in Zvezni republiki J|,goslaviji. 2.) Nosilci evidentiranja so Arhiv ^Republike) jlo\r'iijc in regionalni zgodovinski arhivi. Rc Publiški arhiv vodi zhirno evidenco za vselarbivc. 3.) Evidentiranje se začne s pregledom popisov arhivskega gradiva, ki so jih izdebli nje gov iiTmniki, niijprcj na ravr, fondov (pregled Inkih popisov naj bi, Če je mogoče, opnmli že doma) m nato hierarhično do popisov na Hivoui zadev, šele nalo se, če jc Ireba, preide na cvidentirarjr. neposredno po arhivskem gradivu. 4.) Podlaga za vsako evidentiranje je fond, kar pomeni, da jc treba evidentirali gradivo v celotnem fondu. Evidentirano gradivo v fondu se, če jc treba, popiše po podfondih, serijah an posameznih dokument.!) 5.) O evidentiranju se vodi dokumentacija. Ta vsebuje naziv imetnika fonda, ime fonda, čas naslanka in obseg gradiva, podatke o vseh popistn m drugih pripomočkih za uporabo gradiva, o sistemu ureditve fonda in o pogojih za uporabo, signature evidentiranih delov londa s kratkimi povzetki vsehinc in označbo evidentiranih delov fondov, predlaganih zn kopiranje, ime o :ebe, ki je evidentirala in datum evidentiranja. Dolgoročni program evidentiranja, ki polekr se danes, pa jc bil sprejel šele v ■začetki' 80 ill let, na podlagi Zakona o naravni in kulturni dcdišeir. iz I c t ji, 1981. Bolj al1 manj nepretrgano poteka evidentiranje v nekaterih avstrijskih, italijanskih in madžarskih arhivih, v Vatikanu, v zadnjih letih pa tudi v Londonu, Pirizn in Pragi, Rezultati dosedanjega cvidcnlirinja v Centralnem državnem arhivu v Rimu, Osrednjem državnem arhivu ČSR v Pragi in Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu so hili objavljeni v posebnih pnblikiiciiah. Evidcnliranj,, kakršno opravljajo slovenski arhivi v tujih arhivih, nima n;imcna odvračali 'Zgodovinarjev in drugih raziskovalcev od nepo sralnc uporabe arhivskega gradiva. Nasprotno, z informacijami, pridobljenimi na la način, za vse enako uporabnini i dostopnimi, jim delo le olajšuje V. Predlogi /n rešrvunje vpriitfflj skupin, arhivske dcdisuiit n i podlngi slovenskih iz-kiiscn.i iu smcrupc Medniiriidn<,i;;i arhivske;;;! SVttfl ]■/. razlogov, navedenih v poglavju o problematic zgodovinskega nasledstva Republike Sloveniic, v Sloveniji zelo podpiramo vsako pobudo, vsak projekt, k: bi na mednarodni ravni pripomogel k lažjemu dostopu do sknpnc rhivske dediščine. Prnvni pogoji dostopnosti (izenačenje pravic domačih in tujih uporabnikov, sktaiševanie rokov dostopnosti, skrajševanje časa od naročila do prejema gradiva) so se v zadnjih de.icliclj;,i zelo izboljšali, ludi po velikih zaslugah Mednarodnega arhivskega svela in njegovih priporočil V duhn teh priporočil jc bd na primer icla 1993 (!o.;cžen sporazum o reciprocated glede uporab-, trhivskih fondov v Avstrijskem držav neir. arhivu na Dunaju in v slovenskih državnih arhivih. Premulo pa jc bilo doslej storjenega na m Članki in razprave ARHIVI XXII 1999 Cisto strokovnem področiu medsebojrega infor miranja, obveščanja o tem. v katerih arhivsk:b in stilnega h sc skupna dediščina lirani, na katere države se nanaša,- kolikšen )c njen obseg, kdaj je naslala i:i k;;kšnc podalke vsebuje. MAS-ov Vodnik po virih /.a zgodovino narodov je bil doslej narejen le za države, ki so bile v preteklosti pod oblastjo evropskih kolonialnih sil. Vsega spoštovanja vredno delo pa ima po minjkljivost, da posamezni ari.1^1 niso navedli podatkov za vse sestavne dele, ki naj 1 i jih vodnik vseboval, m tla so sestavu; dili (elementi popisa) navedeni po različnih metodologijah, to pa zmanjšiijc preglednost in medsebojno primerljivost podatkov. Pomamkluvosl je posledica različnih pr.stopov k izdelavi popisov arhivskega gradiva v posameznih aHiivskih institucijah, iz katerih so te črpale, podalke za vodnik. Vodilu, strokovnjaki pri MAS u so morila Indi na podlagi izkušenj pri pripravi tega vodnika ugotovili, da je potrebno poenotit, različna načela. postopke in tebudo arhivskega popisovanja, saj je le na ta način mogoče zagotovili i;:dclavo med sebo primerljivih, uporabnih in razumljivih popisov, ki bodo olajšal' iskanje in medsebojno izmenjavo mlormacij o arhivskem grud i vu ter omogočili rabo enotnih normativnih podatkov m zurnževaije popisov iz različnih arhivov v enoten informacijski istem. Za tisto arhivsko gradivo, ki vsebuje skupno arhivsko dediščino več držav ali narodov, so prizadevanja MAS-a z.a mednarodno poenotenje popisovanja še posebno pomembna. Dosjcj je n.ijvcčji dosežek teb prizadevanj izdelava prvih mednarodr.ih pravil v arhivski slroI:i, Splošnih mednarodrih pravil za popisovanje arhivskega gradiva (General mterrational standard arcbivai dcseriplion lSAD(G)), ki so bila objavl,ena v angleščini leta 1994. Pra/ila so zasnovana tako. da omogočajo popisovanje arhivskega gradiva hierarhično, na rnzličnib ravneh, od fonda kot celote preko podfonda, serije, podseriic do posa mezne zadeve alt dokumenta. Predvidevajo 26 elementov popisa, ki so razdeljeni v sest skupin. Prvo skupino sestavljajo elementi, ki omogočajo identifikacijo enote popisa (Unit of dcscrntion), naslov enote popisa (Titlc). čas nastanka gradiva v njej (Dale of ereation), raven popisa (Level of dcsciipiion) in količino grad v« v enoti popiha. Druga skupina elementov zagotavlja podulke. o ustvarjalcu enote popisa (Crcalor) in o njeni zgodovini, tretja o njeni vsebini in načinu ureditve, četrta o pogojih njene dostopnosti in uporabe (v to skupino sodijo tudi podalk. o vseh informacijskih pripomočkih), pela o povezavah s soroti-nim gradivom, v šesti skupini pa naj ni bile opombe Za potrebe mednarodne izmenjave i iformacij o arhivskem gradivu naj b! po mnenju avtorjev pravil zadoščalo že samo ncka; elementov: sig natura (ta vključuje tudi oznako države in imetnika), naslov, čas nastanka in fiz. čni obseg enote popisa, naziv ustvarjalca popisne enote, če m vsebovan v njenem naslovu, in oznaka ravni po pisa. Popisovanje po enotnih mednarodnih pravih1! ho resnično omogočeno Šele z nj'hovo vkiju-čit\'jo v strokovne normative posameznih držav, zalo jih bo še prej treba prevesti v nacionalne jezike. (Slovenski prevod je izšel leta 199fi.) To bo zahtevna naloga, saj nimamo mednarodno standard '.iranega strokovnega terminološkega slovarji*. Olcdc na ogromne količine arhivskega gradiva. ki vsebuje skupno dediščino držav in narodov srednje in v/hodne Evrope bi sc moral-, če bi želeli v p. imcrno dolgem obdobju dob : enotno bazo podatkov o tem gradivu, pa tudi zaradi njene preglednosti, omejiti na popise na ravni fonda (že pri tem bo veliko Icžiiv, saj pejem lonja žal šc do danes m mednarodno standardiziran^. Izhajati bi morali iz. že obstoječih vodmkov po fondih posamezni1! nrh vskth inslilucij, izbriui iz njih fonde, ki predstavljajo skupno dediščino, pnrediti njihove popise mednarodnim pravi lom in poskrbeti za njihovo izmenjavo. Poleg elementov, ki jih za potrcnc mednarodne izmenjave informacij p r. p o ročaj o avtorji mednarodnih pravil, bi bilo zelo koristno upoštevati vsai šc tele* I.) povzetek vscKnc popisne enote (fonda) z, navedbo držav, na katere sc nanaša; vsebina je temeljni element, na podlagi katerega je mogoča presoja o pomenu fonda za zgodovino neke države, 2,) podatki o načinn ureditve fonda in o tem, na kakšni ravni je popisan. 3.) podatki t) vseli prpomoekih, Ki vsebujejo informacije o vj-ebai, fonda, ter 4.1 poclatk; o omejitvah dostopnosti in uporabe. Po skrbeli hi bilo treba tudi za izmenjavo pri no močkov. navedeni'i v tretji ločki, ali vsaj za izmenjavo informacij, ki jih vsebujejo. Tr.ko zasnovana enotna baza podatkov bi s strokovnega vidika zelo olajšala iskanje virov za nacionalno zgodovino predvsem majhnim in mlad.m državam, nasprotno pa bi moral največ naporov v nastanek lake baze vlož.ili arhivisli v vchk.il in slanb državah oziroma v državah, k. danes branijo njihove arhive. V Sloveniji imamo na primer zelo malo arhivskega gradiva skupne dediščine in lahko v kratkem obdobni pripravimo elemente za enotno bazo podalko' , v Rusiji denimo bo to nalogo teže opravili, i s bi želeli, da bi bili v bazi vsi podaik. za srednje- ni vzhodnoevropski prostor, skupaj z jugovzhodno Evropo hi morali v projekt pritegniti ludi Avstrijo, le-ta branj veliko skupne arhivske dediščine Ccškc Poljske. Ukrajine. Slovenije m Hrvaške, ter Turčijo. Popis, arhivskega gradiva, namenjeni cnolr.i bazi podatkov, hi morali hiti na vsak način vneseni v računalnik Samo računalniško podprta baza je lahko učinkovita, splošno dostopna omogoča lurizonlalnc (združevanje popisov iz različnih arhivov) n veruki.lne povezave (od ARHIVI xxil 1999 Član ki m razpravi a pnpisa fonda prek dasiopa k popisom na ni/jih ravneh do dostopa k posamezniin dokumentom °b pomoči skeniranja). Vi. Skupna arhivska dediščina v nrluvih lic-Pulilikc Slovenije . lzj razlogov, navedenih v tretjem poglavju, je v Sloveniji relativno malo arhivskih 1'ondov, ki vsebujejo z.clo pomembno gradivo za zgodovino ''rug;h držav. Z nekaj izjemami so vsi v Arhivu 1 'ep:ib-iko Slovenije v Ljubljani. Največ takega gradiva vsebujejo starejši upravni fondi, nastali P" poslovanju uradov dežele K:anjskc Najpomembnejši lom!i ki vsebujejo skupno arhivsko dediščino, kot je opredeljena v prvem poglavju, so t iic: 1 ) Viecdoirrski urad za Kranjsko (Viz.c-doniamt Tür Kram), Ljubljana, gradivo od 1492 1747, obseg 40,5 metra, Viccdom je bil upramik deželnokncžjcga imetja v deželi Kranjski, ki jc v 15. in 16. stoielju obsegala tudi cjIc ozemlja današnje Italije (Devinsko fos-postvo, meslo Trst) in Hrvaške (Pazinsko grolijo v »srednji Istri, ta je sodila h Kranjski vse do -*>e ;tki 19. stoletja in mesto Reko). Fond sc-sif.vljajo tri serije. Prva serija (splošni spisi) jc dc na viccdomove prirtojnosti razdeljena na •sl'ri oddrdke; 1.) ccrkvcnc zadeve - ceclesiastiea vicedom je imel na i>t\i.\chci> iJtmkr ond gliederle i111i deinenl spreeliend in seelis Knpilel .nif. Im erslen Kapilel deliiinrt er die Iheurelisdieii und präkludiert Aspekte des Begriffs "gemeinsames' Aretiiverbe", im /weilen und drillen UNirt er tlie Ii ismri seilen Gründe fiir dessen l-.iilMdinnj, an unter besonderer Herücksietiligung Sloweniens, im vierien scliilderl er die hhtierige l.iisung der l'mbleinaiik des ge nie i nennen, fiir Slowenien bedeutenden Ardi i verbes, d,"s sieli im Aushnd befindet. Im fünften Kapitel maeiil er ;iufgniud der skiweniselicn ] rfaliningen und binpidilnngcn des Internationalen Arehivrates einige Vorschläge /(ir Lösung dieser Pmbk mnlik im sechsten fuliri er Angaben über das gemein-siinc Arcliiverhv an, das in sKiweiiiseheii Archiven 'inf-bewahrt wild und l'cir andere Sl/ialen vnn Hedeuinng isi. rtttHivi xxii vm Članki in ruz£mve 67 SUMMARY COMMON ARCHIVAL HERITAGE IN THIi IJÜIIT OF HISTORICAL .SUCCESSION BY THh Klil'UHUC 01- SLOVENIA In pic paring this contribuí ion llie author lias followed ihc recommendations of the organizers of International ^onlercnccs on Areiiives of Ihc States nf Central am Easicm Europe and lias divided it inlo six sections. The "rsl scclion deals Willi llie ihcoictical and practical aspeas of the term common archival heritage', the second anil lliint sceliiirs piumm the histnrical rcsons for its formation, witli special emphasis on SlnwiiiJ. the fourth describes the existing methods of solving problems related tojnint archival heritage of significance for Slovene hisuiry and Incaled abrnad, Ibe fiftli scclion proposes .Sim snlutions lo such problems on the bans of Slovene experiences and llie recommendations of the Ir'.erna-lional Archive Council, and the Sixth scclion provides some basic data on enmmon archival heritage kepi by archives an Slovenia which is of significance for olher countries. Božidar Jakac prt slikanju v zalivu Golden Gate «rt Sal l'ianeisen, ]