Obisk v Mladinskem počitniškem domu občine Šiška v Poreču
Poreške morske sapice
Z Miroslavom Mižigojem, upravnlkom Mla-dinskega počilniškega doma obclne Siška v Po-retu, sem se pogovarjal lepega poznega po-poldneva. Rumena vroča krogla sonca se je pravkar jela dotikati borovcev in po umirjeni gladini morja raztresati svojo sled v neštetih drobnih bliskavicah. Kopaici so se prijetno utrujeni vračali v počitniške domove in bliž-nje poreške hotele, Miroslav Mižigoj pa je praV takrat visoko zavihtel kramp in udaril po grudi trdega kamenja:
•   »Ograjo postavljava,«  se je ozrl po svo-jem pomočniku Jožetu Oleniku. »Danes sva se namenila izkopati luknje in to bova tudi stori-la.« Jože Olenik je moiče pokimal ter zavzeto vihtel   lopato  nad kupom pes,ka.  Pa  vendarle smo čez čas sedli in Miroslav Mižigoj se je na-smejal:
•   »I.eta  1972 sem semkaj  prišel  za  15  dni in   ostal   do   danes.«  Pridružila   se   narn je  še Cita   Papič,   pedagoški   vodja  kolonije.   Potem smo  se lahko resnično  celovito  pogovarjali  o naraenu Počitniškecfa doma:
•   »Leta  1962 so otroci tukaj  prvič  taboriii pod   šotori,«   fe   pripovedoval  upravnik   Miro-slav. »Kot vojaški zdravstveni delaVec sem vo-dil in  izvajal  sanitarne  predpise  za  šotorišče. Dve leti kasneje so Siškarji tukaj zgradili tale dojn. V slavnostnem nagovoru nam je takratni predsednik    občinske   skupščine   Poreč   izrekel zahvalo za  začetek organiziranega  turizma na tem    koncu   poreške   riviere.   Zdaj,«  je   Miro-slav  Mižigoj   pogledal bližnje  hotele,  »zdaj je seveda vse drugače.«
•  Resnično jeJom nekako stisnjen med ve-ličastne hotelske zgradbe poreškega množične-ga turizma. Pred leti je bilo tudi nekaj  težav, dandanes  pa  ima dom  že uveljavljeno  domo-vinsko pravico na tem lepera delu obale. Am-
pak zato je bilo potrebno tudi garati:
i
•   »Zabetonirali smo 243 kvadratnih metrov morskega dna,  tako rekoč  bazen  imamo.   Na-meravama  urediti   še   kakšnih   400  kvadratnih metrov. Letos so nova pridobitev pipe- za umi-vanje (zunaj), postavjli smo tuše, različna igra-la   (gugalnice, mize za  naniizni tenis). Radi bi -vsekakor  obnovili tudi veliko fresfco  Marjana Dovjaka nad jedilnico. Bi bilo tudi prav, kajti večina  njegovih  de]  je  bila  uničena  med po-tresom    v    Banjaluki.   Tudi   oprema   doma   bo sčasoma  dotrajana,  zamenjujemo jo s pogradi In tako pridobimo še nekaj  prostora. Toda za-menjava je potrebna po vseh sobah. Pred dvc-ma   letoma   smo   uspeli   posodobiti  kuhinjo   in popraviti streho.« Ni pa Miroslav Mižigoj po-
vedal, kako je praktično kar sam pobelil pro-store in tudi sveže zeleno obarvane oknice ter vratna krila so sad njegovega truda. Dejal je le:
•   »Boli  me,   da  bi  naša družbena  imovina kar tako propadala .. .«
•  Da.nda.nes Jahko dom sprejjne 190 goslov. Tako lahko že dolga leta šišenski šolarji svojo šolo v naravi doživljajo v Poreču. Med počit-nicami   društvo   prijateljev mladine   tukaj   or-ganizira    kolonije     za  socialno  šibke otroko. Precej je tudi različnih zamenjav, lako se sre-čujejo   in  tudi  med   seboj   spoznavajo   danski, avstrijski, italijanski otroci. Vsako leto so gost-je doma tudi skupine otrok iz pobratenib Ka-vadarcev. Tako razvejana kolonija seveda za-hteva dobro  pripravo  življenja  in dela. Peda-goški vodja Cita Papič je pripovedovala:
•  »Vse se domenimo že v Ljubljani. Izbere-mo vodnLke. Veste,  ni vseeno, kdo  je vodnik in se mi zdi, da delo vodnika nekako premalo vrednotimo. Prvi cilj je znanje plavanja. Potem spoznavanje   okolja   in  medsebojno   spoznava-nje.  Zatem  razne igre,  nogomet,  šah,  tudi  se-stavljanje Rubikove kocke. Sprehodi, vožnje z ladjo. Tako so združeni zdravstveni, psihološki in socialni vidiki. Otrok spoznava kolektiv in postane  njegov  član.«
•   Organizirano imajo tudi pionirsko  samo-upravo, ki seže vse do ocenjevania sob do de-la   različnih   komisij.   Mirosiav   Mižigoj   pa   je želel še povedati, kako je delo jasno razdelje-no. Eno je delo z otroki, drugo je upravljanje doma.   Prav  tega  upravljanja  doma  pa  ne  bi bilo brez predanega dela Danice Popovič, dol-goletne    kuharice,    Anice   Sekulič   in   Fanike Anžlovar:
•   »Tako nam torej  tukaj  teče življenje  od maja pa do septembra. V delu in zabavi. Prav danes,«   se   je   veselil  Miroslav   Mižigoj   »srao imeli meddržavno pionirsko nogometno tekmo med Avstrijo in Jugoslavijo.«
•  Modro, toplo nebo nad nami je temnelo. Otroški živ žav v jedilnici se je uinirjal. Kdo-ve  kaj   so  si  najstniške glave  zdajle  mislile? Misel  na mamo, zasejane prve klice ljubezni, na   lep   dan, junaštvo   plavanja,  večerni  ples? Segli smo si v roke. Miroslav Mižigoj in Jože Olenik  pa  sta še  pohitela  napet  vrvice.  Jutri bosta postavljala ocjrajo ,. .
Tekst in foto: Bogomir Šefic