Avgust Senoa: Rer&č Lulta Povest iz vaškega življenja 40 V tem žalostnem času je bil zakotni pisar Mikica bolj žalosten kakor kdaj koli poprej. Ljudje so ga vrgli iz siromašnega stanovanja, ker je bil že dosti na dolgu zanj; vrgli so ga na cesto, odpustili so mu dolg, huda zima pa mu nikjer ni dala zavetja. Ljudje so ga gonili izpod strehe, zima ga je gonila pod streho. Kam hočeš, ko nikamor ne moreš? Šklepetajoč se je prijel za srce, da bi ga stisnil od jeze, ker mu je šepetalo: »Mikica, Mikica, zdaj je menda vsemu konec! V pipi tvojega življenja je komaj še majhna iskrica, a mnogo, mnogo pepela!« Zdaj je bil približno tak, kakor ga je mati rodila: ki ne more hoditi, stati, ki nima kaj jesti, ležal je strt na dlani velikega sveta brez pomoči. Le nekaj je imel več kakor otrok — zavest, ono večno mučiteljico hudobnih duš, ki ne miruje niti podnevi niti ponoči, niti kadar spiš, niti kadar bdiš. Ta zavest je rekla pisarju: >Tako je, tako tudi mora biti, ker si ti takšen bil!« »Ne!« je kriknil in zagrozil s pestjo rujnemu soncu, »naj se zaroti proti meni tudi ves svet, jaz ae ne dam.« Drhteč in šklepetajoč v svojem tenkem suknjiču je začel gaziti globoki sneg in se je sopihajoč vlekel proti Savi, kjer je bil ciganski tabor. »Kaj!« si je govoril; »ljudje me nočejo vzeti pod streho? Vrgli so me na smetišče. Dobro. Ne grem več Ijudem pod streho. Prekleta bodi vsaka hiša, ogenj naj jo požre! Tu se bom grel, tu bom jedel in dobil denarja. Ej, Ugarkovič! Molzel te bom do krvi! Ali misliš, črni potepuh, da se bom sam gnal, da se bo samo moje srce peklo na ražnju, ti pa da ne bi ničesar občutil?« Ugrezajoč se nekoliko v sneg se je pisar privlekel do grmovja. Tu se je ustavil, vzdihnil, puhnil v rdece, omrzle roke in stopil v vrbje. Korakoraa je napredoval, z glavo, z rokami in lakti je razgrinjal zmrzlo šibje, trdo ivje: prav potil se ie. Zdaj je prispel na jaso pri reki. Snec; se je razprostiral naokrog, vodo je pokrival gost led. Žaloaten je bil pogled na pusto pokrajino. Pisar je pogledal dalje. Kaj? Vse je prazno! Ciganov m. Še se vidi sled, kjer jim je stal šator, še je mrtvo oglje njihovega ognjišča, njih pa ni in ni. »Oh!< se je zgrabil pisar aa glavo. »Torej niti za cigana nisem, tudi ti potepuhi bežijo pred menoj.« Glava se mu je, zavrtela, sredi te hude zime mu je gorela kri kakor živ ogenj. Pusta širna krajina je zijala nanj kakor orjaška lačna zver, ki je pripravljena, da ga požre. Obup mu je stiskal dušo, stopi! je, da bi se vrgel v vodo, da bi šel za Lukom, toda voda je bila zmrzla, niti ta ga ni hoteia. Mraz r,rn 'y stres?' Pogledal je proti nebu, že je sonce zahajalo. Skoro bo prišel tudi 7.2 mrak, z nii>i one ^rne d^lgc sence, ki Sf" plazijo po tleh kakor ogromne pošasti. Ali ne bo med njimi tudi Luka? Ali ga ne bo gledal z ledeniml očml, grabil z ledenimi rokami, ali ga ne bo zadušil? Naglo Be je obrnil pisar na peti in je pohitel proti vasi. Letel je kakor nor. Vsak štor, vsaka veja se mu je zdela živa. Lice mu je gorelo od mraza, mraz se mu je zabadal v prste kakor iglice, telo mu je postajalo trdo, toda hitel je, da bi vsaj živo srce prinesel v vas. Bil je lačen, bil je žejen. Od lakote mu je gorel drob, od žeje se mu je ¦tiskalo grlo. Ko bi bil koga srečal, bi ga bil zaradi skorJice kruha, zaradi dveh treh kapljic žganja zadušil. Pri»pel je v vas, a noge mu niso znale druge poti kakor do krčme. Saj tam imajo jesti in piti, morda bi se našel način, da človek kaj ulovi. Stopil je v hišo, sedel za mizo. Bilo je več kmetov tu, toda nobeden ga ni pogledal, niti krčmarica Jana ne. Sedel je tu, kakor da ga ni. Med krneti je stal kramar iz rnesta. Blizu je božič. Kramar prodaja vrvice, trepetljike, papirnate svetnike za božič, pa kupuje tudi stare reči, perje, kosti, zajčje in lisičje kože, ponošene škornje in staro obleko. Široko je razlagal svoje blago po mizi, hvalil se je in rotil, da nima niti pare dobička, ko je tako poceni. Kmetje so gledali, ©bračali to drobnarijo, kimali z glavo, grebli z rokami po žepih, da bi še našli kak krajcar. Mikica je vse to gledal od strani. Podivjal bi od žeje. Kar mu šine misel v glavo. Pogleda svoj suknjič. Res je bil zadnji, pa ni bil slab. Odvetnik Andrič mu ga je bil podaril, pa mu je pri tem tudi rekel, naj mu ne pride več pred prag. Mikica je skočil, slekel suknjič, stopil h kramarju in se zadrl: »Kaj ml daš zanj?« Vsi bo se zavzeli, kramar je pretipal suknjič, pregledal šiv in podlago ter dejal mirno: »Goldinar.« »Daj denar!« se je zadrl pisar mrko, ko pa mu je kramar vrgel goldinar na mizo, je Mikica veselo zaklical: »Ej Jana! Žganja! Veliko steklenico žganja! Za goldtnar žganja!« Jana je prinesla steklenico, prej pa je vzela goldinar. Pisar je začel piti in piti, da mu je bilo grlo preozko. Kri se mu je vžgala, glava zavrtela. S pestjo je začel po mlzi udarjati in se dreti: »Ha, ha, ha! Piši me v uho ves svet! Vsi ste lopovi, vsi, ki vas je mati rodila, samo jaz, jaz sem pošten in pameten. Vsi ste lopovi!« Kmetje so bili dolgo tiho, nazadnje so se lotili pijanca in zletel je pri priči pred vrata v sneg. Drugi dan so našli pisarja sedečega pod križem. Bil je mrtev, zmrznil je bil. »A joj, joj! Mikica, kje ti je bila pamet!« je ob tej novici zajecal pijani župan. Tiho teče Sava ob vrbju, kjer so bili nekoč ciganski šatori, zamolklo in skrivnostno šumi, tiho teče Sava in šepeče še danes skoz noč pesem o beraču Luku, ki je hotel postati človek. (Koneo)