letnik XLiii, št. 7      Ptuj, 22. februarja 1990       cena 4 dinarje
yu issn 0040-1978
glasilo
socialistične
zveze
delovnega
ljudstva
IZ VSEBINE:
Parcele pa mikajo, mikajo... (stran 2)
Bodi bistra, hči podzemlja (stran 5)
Ob tridesetletnici ptujskega kurentomja (stran 6)
Ko je poklic konjiček (stran 7)
Tržni kažipot - priloga _
Pesem je
govorila
»Menim, da niso potrebni ve-
liki govori, kadar gre za pevce;
bolje, da pesem govori!« je v pe-
tek, 16. februarja, dejal predsed-
nik Zveze kulturnih organizacij
občine Ptuj Franc Lačen, ko je v
Narodnem domu začenjal 16. re-
vijo pevskih zborov. »Sodimo
namreč med tiste kraje in občine
v Sloveniji,« je poudaril, »kjer
veselje do zborovskega petja še
ni splahnelo!« In res, domala v
sleherni krajevni skupnosti — iz-
jeme so le nekatere, praviloma ti-
ste najbolj oddaljene od Ptuja —
deluje eden, ponekod celo dva
zbora, tako da je že nekaj let po-
trebno deliti revijo na dva dela.
Letošnje seje v dveh dneh (16. in
17. februarja) udeležilo: sedem
mešanih, osem moških in štirje
ženski zbori, skupaj torej 19 pev-
skih zborov (!), kar je za občino,
kot je naša, prav gotovo razvese-
ljivo. Med skladbami, ki so jih
prepevali — vsak je nastopil s po
tremi —, so prevladovala dela
slovenskih skladateljev, ljudske v
priredbah ter dela jugoslovan-
skih in tujih avtorjev. Iz leta v le-
to pa je čedalje več tistih, ki po-
segajo že tudi po delih renesan-
čnih mojstrov.
Med uglednimi gosti, ki so
obiskali letošnjo revijo, vsekakor
velja omeniti strokovnega sode-
lavca Zveze kulturnih organiza-
cij Slovenije Marka Studna in
nepogrešljivega univ. prof. Jože-
ta Gregorca. Prof. Gregorc, velik
ljubitelj petja, ki že več let redno
spremlja delo naših zborov,
mnogim pa tudi nesebično po-
maga z nasveti, je ob koncu tako-
le ocenil 16. revijo:
»Za letošnjo prireditev z vese-
ljem ugotavljam, da je verjetno
najboljša od vseh dosedanjih; ta-
ko po izvajalski plati kot po iz-
boru pevskega programa. Opa-
žam pa, da nekateri zbori, k sreči
jih je manj, že več let capljajo na
mestu, medtem ko drugi vidno
napredujejo. In če pomislim, da
imamo v občini kar devetnajst
zborov, ki v glavnem dobro na-
stopajo, potem sem lahko zado-
voljen!« Velja še povedati, da bo
prof. Gregorc v našem časniku v
kratkem objavil podrobnejšo
oceno 16. revije in analitično
oceno vsakega zbora posebej.
Ob koncu prireditve, ki je vse-
kakor zadovljila ljubitelje petja,
je povezovalec programa Marjan
Sneberger postregel še z nasled-
njimi zanimivimi statističnimi
podatki: 16. revija pevskih zbo-
rov seje začela 16. februarja, na-
stopilo je 19 zborov s 467 pevci,
ki jim je dirigiralo 14 dirigentov.
Nekateri med njimi vodijo po
dva, Jože Drnikovič pa celo štiri
zbore. Okoli 500 poslušalcev pa
je slišalo 57 pesmi.
I. C.
(Posnetek: KOSI)
Kurentova počitniška delavnica
Letošnji predpustni čas je izjemen. Turistično
društvo Ptuj, ki je poleg Folklornega društva orga-
nizator tradicionalnega ptujskega kurentovanja, je
letos uspelo na več področjih. Predvsem pa zasluži
pohvalo za organizacijo likovne delavnice, v kateri
so osnovnošolci izdelovali pustne maske, in kurento-
ve delavnice pri zasebniku Branku Klincu v Obrtni-
ški ulici 5 v Ptuju, kjer je pod njegovim mojstrskim
vodstvom nastalo enajst novih kurentovih mask. V
glavnem so novi kurenti iz vrst učiteljev Srednješol-
skega centra. Odziv je bil nad pričakovanji, zato so
morali nekatere odsloviti. Letošnji udeleženci, pove-
zoval jih je Rajko Fajt iz Srednješolskega centra, so
bili z delom delavnice nadvse zadovoljni. Drugi, ki
tokrat niso mogli sodelovati, lahko postanejo njeni
člani po letošnjem pustu. Če bo pustna obleka na-
stajala leto dni, potem ne bo tolikšnih težav, kot so
jih imeli novi kurenti. Ni bilo ježev, gosjih peres,
zvonce so dobili po »zvezah«, Terezija Tekmec iz
Markovec 78 pa noč in dan plete »štulpe«. Tudi je-
ževke bodo unikatne, izdelal jih je Matevž Cestnik
mlajši iz Dražencev. Za pristnost kurentovih oblek
pa je porok Branko Kline. Prav imate: Branko je iz
znane družine izdelovalcev kurentov.
V mesecu dni, kolikor so bili skupaj, so se novi
kurenti že privadili novi vlogi in obljubljajo, da bo-
do »vzdržali«.
MG
30. KU RENTO VANJE
NA PTUJU 25. februarja 1990
V razpravi je osnutek kolektivne pogodbe
v zveznem izvršnem svetu za-
trjujejo, da se zakon o osebnih
dohodkih ne bo spreminjal. Po-
spešiti pa bo potrebno sklepanje
kolektivnih pogodb. V podjetjih,
ki bodo do 30. junija brez kole-
ktivnih pogodb, bo tudi po tem
datumu veljal zakon. Sicer pa ve-
lja: prej kot je sprejeta kolekti-
vna pogodba, prej preneha za-
kon.
Mnogi kolektivni pogodbi še
ne zaupajo in se vprašujejo, kaj
se bo z njenim sprejemom spre-
menilo. Veliko, če bomo uspeli s
ceno delovne sile. V preteklosti
je bilo vse drugo pomembnejše,
delo je bilo na koncu.
V razpravo o osnutku sloven-
ske kolektivne pogodbe so se že
vključili v različnih okoljih: go-
spodarska zbornica, društva eko-
nomistov in nekateri drugi. V re-
publiški skupščini pa so mnenja,
da je treba nekatere zadeve iz ko-
lektivne pogodbe »rešiti« v zako-
nu o delovnih razmerjih. Ta naj
bi bil sprejet v prihodnjem mese-
cu.
V sindikatih še predlagajo, da
se hkrati s sprejemom zakona o
delovnih razmerjih sprejmejo tu-
di ustrezne spremembe zakona o
pokojninskem in invalidskem za-
varovanju ter nekaterih drugih
zakonov. MG
Rok Hostnik odličen
v Ljubljani je bilo republiško
atletsko prvenstvo v dvorani za
starejše mladinke in mladince ter
za članice in člane.
Tekmovanja se je udeležilo
blizu 100 atletov iz 16 slovenskih
klubov. Atleti Ptuja so zasedli
nekaj odličnih mest. Najbolj se
je izkazal mladinec Rok Hostnik,
ki je postal republiški prvak v
troskoku, drugi pa je bil v skoku
v daljavo. Dobro je tekla Nataša
Vidovič, ki je v teku na 60 me-
trov dosegla drugo mesto med
članicami. V teku na 60 metrov
za mladince je bil Jerenko četrti.
Iskra pa peti.
Prvenstvo je bilo za tekmoval-
ce zelo naporno, saj se je razvle-
klo kar na dvanajst ur. Tako so
nekateri čakali na nastope tudi
po več ur. V bodoče bodo morali
prireditelji atletskih tekmovanj v
dvoranah morda razmišljati o
razporeditvi takih tekmovanj na
dva dni. MS
Priprave na volitve
v občini Ormož
14. februarja je predsednik skupščine občine Ormož Milan Rito-
nja sklical na pogovor predstavnike vseh strank, zvez in združenj, ki
so registrirane v občini Ormož. Ugotovili so, da je trenutno najštevil-
čnejša Socialistična zveza, ki v občini Ormož šteje 1959 članov, ZSMS
jih ima 250, ZKS — stranka demokratične prenove okoli 400, Sloven-
ska kmečka zveza 387, Slovenska demokratična zveza pa 103.
Pogovorili so se o materialnem položaju strank in zvez in prosto-
ru, kjer naj bi predvsem združena opozicija (SKZ in SDZ), ki svojih
prostorov nima, delovale do volitev. V občinski hiši so jim dali pro-
stor z možnostjo uporabe telefona. Na tem sestanku so se pogovarjali
o vsem, kar se v občini dogaja v predvolilnem času. Predstavniki zvez,
strank in združenj so bili mnenja, da vsi predvolilni postopki poteka-
jo normalno.
Ker so v vseh strankah, zvezah in združenjih občani, ki želijo, da
bi zaživel politični pluralizem, so se na seji izvršnega sveta 16. febru-
arja odločili, da za svoje predvolilno delovanje prejme vsaka za fe-
bruar, marec in april po 4000 dinarjev, seveda če zveza ali stranka šte-
je vsaj 100 članov.
Vida Topolovec
Množično včlanjevanje v Socialistično zvezo Slovenije
v vseh 35 krajevnih konferencah SZDL občine
Ptuj v teh dneh teče množično včlanjevanje v So-
cialistično zvezo Slovenije. V skladu z določilom
8. člena zakona o političnem združevanju morajo
vsi dosedanji in novi člani podpisati pristopno iz-
javo, da se včlanjujejo v organizacijo Socialistične
zveze Slovenije.
Ker se je SZDL s svojim delom potrdila in se
približala ljudem, ji ljudje zaupajo in jo podpirajo
v njenem preoblikovnaju. Njen program je zani-
miv, saj se zavzema za materialno in duhovno bo-
gatejše življenje, za visoko raven človekovih pra-
vic in temeljnih svoboščin ter za uveljavitev pra-
vne države. Jugoslavija mora postati država miru
in napredka. To so le poglavitni poudarki iz pro-
grama Socialistične zveze, ki tudi jasno zahteva,
da vstopimo v združeno Evropo in svet.
Franci GOLOB
Premalo trsnih cepljenk
čudeži se še dogajajo!
Saj drugače skorajda ni mogoče verjeti no-
vicam, da so vse trsne cepljenke letos proda-
ne. Tako v trsnici Kmetijskega kombinata
Ptuj kot pri trsničarjih skupnosti v Juršincih.
Toda ta čudež se ni zgodil kar tako, temveč
je bil pogojen z mnogo višjo, mogoče kar re-
alno ceno vina, z nepovratnimi sredstvi in
krediti za obnovo vinogradov. §e lani so stro-
kovnjaki tarnali nad zmanj.ševanjem vino-
gradniških površin v Sloveniji, ki ima sicer
idealne pogoje za pridelovanje dobrega
grozdja in vrhunskega vina.
Lani na pomlad so trsničarji vili roke v
obupu, saj so imeli polna skladišča trsnih ce-
pljenk in kazalo je, da bodo končale na gr-
madi. Zaradi silnih težav s prodajo so lani
cepili precej manj in tako je letošnje pomanj-
kanje toliko bolj razumljivo.
V skupnosti trsničarjev in drevesničarjev v
Juršincih, ki deluje že osem desetletij in ki
združuje 50 trsničarjev, v običajnih letih cepi-
jo tudi do 500 tisoč podlag. Letos so imeli na
voljo samo 250 tisoč cepljenk, te pa so v glav-
nem prodali kmetijskim zadrugam Podravja
in Pomurja, 80 tisoč cepljenk tudi KZ Ptuj.
Ker so spoznali, da bo teh premalo, bo po-
slovna skupnost za vinogradništvo in vinar-
stvo poskrbela za uvoz kakovostnih cepljenk
iz Zvezne republike Nemčije. Naročila spre-
jemajo kmetijske zadruge in Skupnost trsni-
čarjev Juršinci. Letos bodo trsničarji cepili
precej več kot lani, in sicer 250 tisoč sadik la-
škega rizlinga, 120 tisoč šipona in nadaljnjih
sto tisoč sadik belega pinoja, sovinjona, ren-
skega rizlinga in nekaterih drugih sort.
V trsnici Kmetijskega kombinata Ptuj, ki
prav tako kot juršinska sodi med največje
slovenske trsnice, so prodali vseh 300 tisoč
cepljenk, z letošnjim cepljenjem bodo poskr-
beli za 380 tisoč novih.
Nastopil je torej čas intenzivnejše obnove
vinogradov. Ker cepljenk primanjkuje, je to-
liko večja nevarnost, da bodo ljudje posegali
po cepljenkah z juga, ki so mnogokrat zelo
sumljive kakovosti. Zelo na mestu je tako
odločlitev poslovne skupnosti za uvoz kako-
vostnih cepljenk iz Zvezne republike Nemči-
je. Cepljenke, vzgojene v manj ugodnih raz-
merah na severu, bodo v naših vremenskih
razmerah uspevale mnogo bolje kot tiste s to-
plejšega juga. Nov vinogradniški nasad ali
obnova dotrajanega je velika investicija, ki
daje rezultate nekaj desetletij. Tako si ne
smemo kar za nekaj desetletij pokvariti vese-
lja z vinogradom, v primeru seveda, če bomo
sadili cepljenke neznanega izvora in sumljive
kakovosti.
J. Bračič
UVODNIK
Z lužnimi polji
v Evropo
Velikokrat slišim, kako politiki in ptujski velemožje strašijo ljudi z zapi-
ranjem tovarn. Največkrat pa je slišati, kako nevarni so ekologi, ker namera-
vajo »zapreti Tovarno glinice in aluminija«. S tem strašijo predvsem delavce
v tej tovarni. In razlagajo, da ekologi nimajo pojma o strokovnih stvareh, da
napihujejo podatke in da ljudi strašijo s podatki (izmišljenimi, seveda) o
škodljivih učinkih fluora in odlagališča rdečega blata. \
Sem le novinarček, ki v primerjavi z gospodi v TGA najverjetneje nima no- ■
bene moči. Nisem pa slepa in gluha in tudi na Zavodu za zdravstveno var- ,
stvo v Mariboru me z veseljem sprejmejo in mi povedo, zakaj njihovih stro- \
kovnjakov ne spustijo v TGA in okolico, da bi naredili prepotrebne analize. |
Ja. včasih so jih delali, pa so rezultati bili preveč kruti, da bi jih kdo upal ob- j
javiti. TGA pa sije izboril ekskluzivno pravico, da svoje dvorišče in dvorišče
nekaj sosedov sam analizira, inšpektorje pa od daleč obvesti, kako je pri njih
vse vredu. ■
Tuintam se zgolj zaradi svoje radovednosti sprehajam ob njihovem odla-\
gališču rdečega blata in pepela in se pogovarjam z ljudmi v Kidričevam in
Strnišču. Ali v tovarni res ne vedo, da so ljudje v njihovi okolici dejansko pri-
zadeti? Da kmetje iz Pleterij ne morejo na svoje njive in travnike ob njihovi
haldi. ker že nekaj tednov — iz halde izteka rdeča lužina, da prebivalcev Str-
nišča ne obveščajo o oporečnosti vode, medtem ko svojim delavcem takoj vo-
zijo vodo iz neoporečnega vira?
Pravzaprav ne verjamem, da se za ekologijo ne da nič storiti tudi v kolusu,
kakršen je TGA. Ne verjamem, da ne bi našli denarja za raziskave fluora in
odškodnino prebivalcem, ki trpijo zaradi odlagališča rdečega blata. Ne verja-
mem, da z ustreznim pritiskom inšpektorjev TGA-ja ne bi mogli prisiliti, da
ustavi elektrolizo A (stara obljuba), ne verjamem, da se ne da omejiti emisij
fluora. ki bližnjemu, svetovno priznanemu čebelarju pomori vsako pomlad
nekaj panjev čebel. Ne verjamem, da so ob koncu dvajsetega stoletja na vo-
dilnih mestih še lahko ljudje, ki ne vedo, kaj je ekologija, ki ne cenijo zdravja
svojih delavcev in okoliških prebivalcev in ki so tako sveto zaverovani sami
vase. da si celo domišljajo, da lahko odločajo o zdravju ljudi in narave. Mo-
goče ravno zaradi takih nikoli ne bomo mogli stopiti v Evropo 21. stoletja.
V trideseti pomladi
v resnici mladost
30., jubilejno kurentovanje bo 25. februarja, na ptujskih ulicah in trdih pa
bo živahno tudi v ponedeljek in torek. Posebej velja opozoriti na pustni vrhu-
nec v torek, ki bo stoodstotno mladosten. V Srednješolskem centru so letos
prevzeli organizacijo tega dela ptujske pustne prireditve, ki je bila v prejšnjih le-
tih žal bolj ali manj na stranskem tiru.
V Turističnem društvu Ptuj so pobudniki torkove pustne prireditve, komisijo
za organizacijo in izvedbo pa vodi Jožica Korpar. Srednješolci bodo tako v
okviru svojega kulturnega dne delili pustno veselje s skupinami iz vrtcev in os-
novnih šol. Da bo šlo v resnici za šov, obljubljajo tovarišice, ki v centru skrbijo
za organizacijo in izvedbo kulturnih dnevov. Natečaj, s katerim so vabili k so-
delovanju, je dobesedno »razgibal« mlade. V marsikaterem domu so te dni ime-
li šivalnice. Da trud ne bo zaman, bodo vsaki skupini oziroma stopnji podelili
tri nagrade: najboljša skupina bo prejela 200 dinarjev, druga 150 in tretja IGO.
Za pravično delitev bo skrbela posebna strokovna komisija, ki bo ocenjevala iz-
virnost, domiselnost in videz mask. Na tržnici bodo mladostniki rajali veselih
obrazov in brezskrbno že od 10. ure naprej. Najprej bodo svoja pustna oblačila
predstavili predšolski otroci, zatem pa mladinci.
S sodelovanjem na torkovi pustni prireditvi — obljubljajo, da takšne v Ptuju
še nismo doživeli — bodo tudi v šolah dokazali, da živijo s tem mestom in da
poznajo njegove navade. Ptujsko kurentovanje je moralo dočakati 30. rojstni
dan in dokazati, da je za prireditev potrebno navduševati že mlade. Kaže, da bo
poslej to »navduševanje« šlo organizirano.
Mladi pa bodo v veliki meri poživili tudi nedeljsko kurentovanje.
MG
2 — DRUŽBA IN GOSPODARSTVO
22. februar 1990 - TEDNIK
(Posnetek: M. Ozmec)
NOVI OBRTNIKI
Plin naročite in vam ga
pripeljejo na dom
v začetku meseca si je obrtno dovoljenje pridobil Janko Kolarič
iz Nove vasi 76 pri Ptuju, in to za prodajo in dostavo plina butana ter
preglede trosil. Potrebno izpopolnitev strokovnega znanja za novo de-
javnost si je pridobil na Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja
v Mariboru. Pred zaposlitvijo v Komunalnem podjetju, kjer dela kot
varnostnik, pa je nekaj časa delal na bencinski črpalki.
Dokler obrt ne bo vpeljana, bo Kolarič popoldanski obrtnik. Do-
ma v Novi vasi 76 je žena, ki sprejema po telefonu številka 774-889
vsa naročila za dostavo plina, preglede štedilnikov, peči, izdaje izkaz-
nic in podobno. Plinske jeklenke vozijo na dom brezplačno, in to ves
dan. Razmišljajo tudi o tem, da bi pridobili dovoljenje za polnilnico
manjših jeklenk (za kampiranje) in za črpalko za avtomobile na plin-
ski pogon. Pri črpalki se trenutno zatika, saj bo Kolaričeva prva v Slo-
veniji, zato obstaja še nekaj nejasnosti.
Pri Kolaričevih se bodo trudili za solidno poslovanje. Prepričani!
so, da težav ne bi smelo biti glede na to, daje pri njih plin mogoče do-i
biti ob nedeljah in praznikih, ko se najraje zgodi, da ga zmanjka. Če'
bo šlo vse po načrtih, bodo poleg mariborskega plina prodajali tudij
Ininega, kar se bo poznalo tudi pri ceni. 1
MGJ
Ormoške novice \
# Minuli teden je predsednik skupščine občine Ormož Milan Rito-
nja pripravil novoletni sprejem za duhovnike. Udeležili so se ga
vsi duhovniki ormoške občine. Govor je bil o osvobajanju člove-
ka, njegovih pravicah, svetovnem nazoru in vsem, kar se dogaja
ne samo v širši domovini, temveč tudi v občini. V pogovoru so du-
hovniki povedali, da ne bodo sodelovali pri ustanavljanju strank.
9 V ormoški občini v teh dneh ustanavljajo podružnico Slovenske
demokratične zveze. Sedaj imajo že 40 članov.
# V torek, 20. februarja, ob 18. uri je bila v Obrežu v vaškem domu
javna tribuna Naša bodočnost v demokraciji, ki stajo organizirala
odbor Slovenske kmečke zveze in podružnice Socialdmeokratske
zveze Slovenije v občini Ormož. Gosta srečanja sta bila prof. dr.
Franc Zagožen in prof. dr. Ludvik Toplak, oba z Ljubljane. Pogo-
varjali so se v glavnem o bodoči organiziranosti kmečkega zadruž-
ništva na Slovenskem ter o položaju kmeta in človeka nasploh v
pravni državi.
^___________^.......       ^ ^ Vida Topolovec
V IMENU DRUŽBE DO POCENI PARCEL?
Parcele pa mikajo, mikajo ...
Saj poznate te zgodbe: Človeku, ki se upira, je treba dokazati, da
ga lahko, če si na družbeni lestvici dovolj visoko, zatreš, mu vzameš vo-
ljo do življenja in ga pahneš na rob preživetja. A ta zgodba se dogaja
vsak dan, pred našimi očmi. Zavita v celofan »družbenih koristi«. In ker
je nosilec družbenega interesa, kot se izkaže, vedno posameznik (pač ti-
sti bližje ali na oblasti), se danes, ko se je razkrilo že obilo socialističnih
zablod, z veliko hitrostjo snemajo maske. Igralci v zgodbi, ki jo bom
opisala, so znani — zaradi podobnih zgodb — najbrž velikemu krogu
ljudi, ki jih je tako ali drugače doletela krivica.
KO GARAŠ IN SI OPEHAR-
JEN
Pred nedavnim, ko je bil v na-
šem radijskem studiu Jože Smo-
le, je po telefonu poklicala Anica
Puntigan. Navidezna otoplitev in
obljube starih političnih organi-
zacij so v njej ponovno obudile
bolečino in ogorčenje. Anica je
pred dolgimi leti, ko so starši
ostareli in se je bilo potrebno
odločiti, kdo med otroki jim bo
posvečal pozornost, bila prisilje-
na pustiti službo. Z bratom in se-
stro so se dogovorili, da bo prev-
zela skrb za starše, in z dobro vo-
ljo je ta korak naredila. Seveda
je želela imeti zagotovljeno var-
nost in v dogovoru s sorodniko-
ma je podedovala tudi 18,68
arov zemljišča, na katerega pa je
občina stegnila svojo roko leta
1973. Lahko si predstavljate, ka-
ko bi se počutili, če bi vam odv-
zeli zemljo, ki ste jo obdelovali
za golo preživetje in ki ste si jo s
skrbjo in pridnim delom pridobi-
li.
Anica še sedaj ne verjame, da
so lahko na svetu tako podli lju-
dje. Seveda se je razlastitvi upi-
rala na vse mogoče načine. A ker
je v ptujski občini mogoče razla-
stiti ljudi tudi zato, da lahko po-
tem ceneje prideš do parcele, je
njen   problem   ostal   nerešen.
Zemljišču se ni odpovedala, niti
ne želi sprejeti nobene odškodni-
ne. Zakonodaja, ki ureja sociali-
stični umotvor razlastitve za
družbene namene, seveda dovo-
ljuje tudi razlastitev za individu-
alno gradnjo. Kakor da lastniki
ne bi mogliprodati svojih parcel.
Ja, potem bi seveda nekateri mo-
rali zanje drago plačati. Nič ne
pomaga, če je njeno zemljišče
kakovostno kmetijsko zemljišče,
niti ne pomaga, da so ji s tem
odvzeli edini vir preživljanja.
Le komu se sveti?
SPRENEVEDANJE OBČIN-
SKIH MOŽ IN ŽENA
Anica in Jože Puntigan sta se-
veda ogorčeno iskala pravico.
Obljubljali in tolažili soju, a nih-
če ni pomagal. V krajevni skup-
nosti so že zdavnaj povedali, da
so proti tej razlastitvi, a ni nihče
nič ukrenil, da bi ju zaščitil. Ob-
činski organi so plačevali pravni-
ka za tožbe v zvezi z njuno zade-
vo, nihče pa se ni poglobil vanjo
in ju skušal rešiti na človeški na-
čin. Anica in Jože poudarjata, da
sta prepričana, po vseh teh dol-
gih letih trme s strani občinskih
birokratov, da so zemljo namer-
no vzeli prav njima. Ne moreta si
drugače razlagati in najbrž si tu-
di nihče med nami ne bi mogel,
če bi poznal apetite svojih sose-
dov — občinskih mož, ki so v
vsej zadevi tudi držali škarje in
platno. Jože Botolin in Metka
Korošec sta, kot pravita Puntiga-
nova, še posebej pokazala veliko
mero ignorance in kljubovalno-
sti, predvsem pa nerazumevanja
položaja in stiske, v katero sta
spravila Anico. Odvzeti nekomu
vir preživljanja ni mačji ka-
šelj . . .
ZEMLJIŠČE JE RAZLAŠČE-
NO, KAJ BO Z NJIM
Ko Anica in Jože poslušata,
kako politiki obljubljajo, da bo-
do popravili krivice iz preteklo-
sti, se seveda upravičeno vprašu-
jeta, kdo bo popravil krivico, ki
so jo naredili njima. Ne gre sa-
mo za to, da je razlastitev nareje-
na proti vsem moralnim in člove-
škim normam. Navajata tudi ne-
pravilnosti, ki izhajajo iz zakono-
daje. Res je, da lahko velja biro-
kratski sklep občinske skupščine,
v kateri delegati niti ne vedo, ka-
ko bodo s svojim sklepom priza-
deli konkretne ljudi, gre pa tudi
za spreminjanje kategorij kmetij-
skih zemljišč, da bi jih lahko ra-
zlastili, kakor tudi ignoriranje
dejstva, da je Anici to edini vir
preživetja in da ji s tem sklepom
odvzemajo eksistenčni mini-
mum. Posebej tudi niso pojasnje-
ne okoliščine določitve ravno
njunega in sosedovega (Belšako-
vega) zemljišča za razlastitev, ko
pa vidita, da so povsod okoli nji-
ju prodajali zemljišče in ko tudi
po zazidalnem načrtu Vičava-za-
hod ni natančno jasno, zakaj ra-
zlaščajo ravno njihovo zemljišče.
MALENKOST ZA OBČINO -
VELIKO ZA ANICO
Kakorkoli človek obrača pa-
pirje, sodne zapisnike in dopise
občinske administracije, ne naj-
de pravega razloga v papirjih in
pravnih normah. Ne verjame, da
nekdo lahko hladnokrvno zariše
meje razlastitve, kakor tudi ne
verjame, da v občinskih službah,
ki so se z zadevo dolga leta
ukvarjale, ni bilo nikogar, ki bi
uvidel človeško plat zadeve. Ko
pa si človek pogleda še zemljiš-
če, ki je Anici nasilno odvzeto,
ga pograbi bes. Tistih nekaj arov,
ki toliko pomenijo zanjo, pa —
kot kaže — mika, mika ... za po-
ceni parcele, namreč.
Darja Lukman
FRANC GOJČIČ, VRŠILEC DOLŽNOSTI DIREKTORJA V PTUJSKEM
AGROTRANSPORTU. PRAVI:
»Moramo v Evropo...!«
Ob koncu lanskega leta so se v tej
ptujski transportni organizaciji »reši-
li« ukrepov družbenega varstva. Prve-
ga decembra je postal vršilec dolžno-
sti direktorja Franc Gojčič, in to za
eno leto.
V prejšnjem tednu so dobili dva
najsodobnejša kamiona italijanske
proizvodnje IVECO TURBOSTAR, s
katerima simbolično napovedujejo
pohod v Evropo. Njuna nabavna
vrednost je 340 tisoč nemških mark.
Letos nameravajo kupiti še vsaj šest
takšnih avtomobilov, če ne osem.
Glede na to da nikjer ni denarja, pa
tudi v Agrotransportu ga nimajo, so
se odločili za nakup po načinu lea-
sing, s tem da so 35 odstotkov vred-
nosti investicije že pokrili.
Preusmeritev v Evropo in poveča-
nje mednarodne dejavnosti je nuj-
nost. Če bo Markovičev program
vzdržal in bo dinar ohranil konverti-
bilnost, bodo domači prevozi sicer
ostali privlačnejši, kot da bi vozili po
Evropi.
Srbski bojkot jih je močno priza-
del, zato so se morali čez noč preu-
smeriti in poiskati novo tržišče. Hrva-
ška je postala močan partner. Z odpi-
ranjem novih poslovalnic pa bodo
poskušali priti na druga jugoslovan-
ska tržišča, kjer jih trenutno še ni. V
Beogradu delata dve (ena je »v odpo-
vedi«), delajo še v Zagrebu, Ljublja-
ni, nazadnje pa so jo odprli v Novem
Sadu, kjer čakajo samo še na telefon.
V načrtu za letos je odprtje posloval-
nic v Splitu ali pa v okolici Sarajeva.
V voznem parku Agrotransporta je
trenutno 78 tovornih vozil in 21 bul-
dožerjev. »V bodoče ne bomo širili
dejavnosti, vozni park bomo zmanjše-
vali. Z večjimi vozili se bomo lažje
uveljavili. Z novimi vozili moramo na
mesec narediti 10 do 12 tisoč km, da
bomo pokrili investicije. Letos bomo
z dejavnostjo mednarodnega tran-
sporta zaslužili deset odstotkov vred-
nosti naše realizacije, v prihodnjem
letu že več kot tretjino. >Odvisnost<
od tujega trga zahteva tudi kadrovsko
izpopolnitev. Zato bomo zaposlili
usposobljene kadre za mednarodno
dejavnost.
Trenutno je v družbenem podjetju
z dejavnostjo tuzemskega in inozem-
skega prevoza zaposlenih 197 delav-
cev. Njihovo število pa bomo še
zmanjšali. Novih delovnih mest ne
bomo odpirali. Naravno fluktuacijo
bomo reševali z notranjimi premestit-
vami.
Dejavnost zemeljskih del je v veli-
kih težavah, saj investicij praktično
ni. Zato je nekaj strojnikov in drugih
delavcev na dopustu.
Osebni dohodki Agrotransporta so
nizki. Zelo nas je prizadel Markovi-
čev zakon. Glede na svoje rezultate bi
lahko delili več, ne da bi >pojedli< se-
be.«
Nova Agrotransportova garnitura
si zelo prizadeva, da bi opozorili nase
doma in v tujini. Z dobrim in pošte-
nim delom ter potrebno mero smelo-
sti jim bo to slej ko prej uspelo. S tem
si bodo zagotovili primerne osebne
dohodke in socialno varnost.     ^q
Franc Gojčič
Nova avtomobila IVECO TURBOSTAR. (Posnetka: M. Ozmec)
Primatova Bančna oprema
iz Ormoža dobro posluje
1. julija lanskega leta je nekda-
nja Primatova TOZD Bančna
oprema iz Ormoža doživela sta-
tusno spremembo; spremenila se
je v Poslovno-ekonomsko enoto
Bančna oprema Ormož. Ko smo
ing. strojništva Mirka Tomažiča,
vodjo PEE vprašali, kako se ob
tej statusni spremembi počutijo,
je z olajšanjem dejal, da se sedaj
manj ukvarjajo s samoupravlja-
njem, več pa s strokovnim de-
lom.
Proizvodni program — izdelu-
jejo razne oblike blagajn — ki
mu pravijo tudi klasični, je ostal,
dopolnjujejo ga z novimi. V tem
času so dali na ameriško tržišče
posebne pultne blagajne za nji-
hove blagovnice; testira jih ame-
riška privatna firma. Sedaj čaka-
jo na njihov odgovor. Z varnost-
nimi ključavnicami in zaklepi za
blagajne so osvojili francosko tr-
žišče; bolje povedano — sodelu-
jejo s francosko firmo NUGUE.
Za njih izdelujejo tudi specialne
blagajne.
Dokaj dobro sodelujeta ormo-
ška in mariborska poslovno-eko-
nomska enota (v DO Primat —
Tovarni kovinske opreme iz Ma-
ribora so tri PEE — v Ormožu,
Mariboru in Ušču v SR Srbiji)
tudi z italijansko firmo DEFEN-
SOR. Prisotni so tudi na nem-
škem tržišču. Tega uspeha niso
dosegli čez noč. Je plod trdega
dela minulih let, ko so se na svo-
jih napakah veliko naučili.
Odstotek proizvodnje klasične
opreme je manjši — med 30 in
40 odstotki odpade na serijsko
proizvodnjo, ki pa je odvisna od
naročil; drugo je individualna
proizvodnja. Največji poudarek
dajo izvozu, ki ga je 40 odsto-
tkov, ker je tu zagotovljeno pla-
čilo, in individualnim naročilom,
kjer je zagotovljeno plačilo vna-
prej.
S svojo proizvodnjo so priso-
tni tudi na sejmih v ZRN. Tudi
letos se bodo udeležili enega naj-
večjih tovrstnih sejmov — CE-
BIT v Hannovru.
»Komaj letos gremo resnično v
Evropo,« je dodal Mirko Toma-
žič. »Kot celotna firma Primat —
Tovarna kovinske opreme smo
člani združenja proizvajalcev var-
nostne opreme v ZRN. Dve leti so
nas testirali in smo edini iz socia-
lističnega tabora prišli sploh v nji-
hov ožji izbor.«
Trenutno so na tržišče dali nov
izdelek — blok predalov, ki je
narejen za potrebe SDK. Odla-
ganje izpiskov lahko opravijo
stranke kar z ulice. Seveda bi bi-
lo vlaganje in dvigovanje izpi-
skov z ulice dokaj nerodno, zato
Nov proizvod — blok predalov, ki je narejen za potrebe SDK.
bodo predale, za katere imajo
stranke svoj ključ in šifro, name-
stili v hodnike hiš, kjer so prosto-
ri SDK. Takšen način poslovanja
je na zahodu že povsem norma-
len.
Omenili smo, daje zadnje čase
proizvodnja klasičnih blagajn
manjša, večje pa je povraševanje
po posebnih blagajnah, kot so te
za potrebe SDK.
PEE Bančna oprema sodeluje
tudi pri opremljanju poslovnih
prostorov in večjih hotelov v Du-
brovniku in Splitu, saj tuji in tu-
di domači gostje prinašajo s sabo
najrazličnejše dragocenosti in jih
lahko varno spravijo v hotelske
trezorje.
Kolektiv PEE Bančna oprema
šteje trenutno 117 ljudi. Vsi, ki so
jih zaposlovali v zadnjem času.
so kvalificirana delovna sila. Pre-i
cejšnje težave imajo zaradi pro-l
storske širitve in modernizacije, i
Poskušali so že marsikaj, vendar'
so naleteli na gluha ušesa. Zara-j
di težav v kotlovnici in tudi či-i
stejšega okolja v tem predelu Or-|
moža so se odločili za plin in do i
začetka oktobra letos, ko bo pli-i
novod dokončan, bodo preuredi-:
li kurilnico ter se tako rešili mar-j
sikatere nevšečnosti. \
»Revolucije sicer ne delamo, j
Vendar če izvozimo 40 odstotkov:
svojih proizvodov na zahtevno za-
hodno tržišče, izdelanih v prostor-
skih razmerah, ki so vse prej kot
primerne, s temi stroji in ljudmi,
je to brez dvoma veliko,« je s po-
nosom povedal Mirko Tomažič.
Osebni dohodki zaposlenih ni-
so najboljši. Ob tem je vodja
PEE pojasnil, da se je lansko le-
to Primat finančno saniral, niso.
pa uspeli urediti osebnih dohod-
kov, kar pomeni precejšen zao-
stanek v branži ~ kovinski indu-
striji. Sedaj to poskušajo urejeva-
ti mesečno glede na dosežene re-
zultate in v skladu z zakonodajo.
Na vprašanje, kako so poslo-
vali lansko leto, je Mirko Toma-
žič povedal, da sta tako firma
kot PEE Bančna oprema iz Or-
moža poslovno leto 1989 končali
pozitivno. vida Topolovec
foto Ema Žalar
TEDNIK - 22 februar 1990
SESTAVKI IN KOMENTARJI — 3
KONVENCUA ZKS - STRANKE
DEMOKRATIČNE PRENOVE
Za razvoj občine Ptuj
Pod tem geslom so se v ponedeljek sestali člani ZKS — stranke
demokratične prenove v naši občini ter sprejeli listo svojih kandida-
tov in program, s katerim se bodo predstavili v času predvolilnih
aktivnosti.
»Nismo usmerjeni v preteklost. Upoštevamo sedanjost in gremo
v prihodnost,« zagotavljajo v stranki. »Naše izhodišče je človek s svo-
jimi vsakdanjimi potrebami. Človek, ki hoče živeti v miru, ustvarjal-
nosti, skladno z naravo, kulturno, zdravo, socialno varno, v ljubezni,
sreči, igri in lepoti.«
Da se je Zveza komunistov prenovila, lahko razberemo tudi iz
ptujskega programa. Ni več visoko donečih besed, ni več pogledov v
daljno brezrazredno bodočnost, ni več obljubljanja nemogočega. Iz-
hajajo iz realnosti sedanjega časa, sedanjost pa saj vsi vemo, da ni
rožnata. Svoje delo stranka prenove utemeljuje na ljudeh, ki niso
obremenjeni s preteklostjo, partijsko oblastnostjo in nezmotljivostjo.
V programu pravijo, da podpirajo in zaupajo vsem drugim delega-
tom, ki se bodo zavzemali za napredek in razvoj občine kot celote. Da
pri tem ne gre za fraze, dokazuje tudi to, da so na ponedeljkovi kon-
venciji kot nosilko liste za družbenopolitični zbor občine potrdili tu-
di delegatko, ki sploh ni članica ZKS-SDP.
Za evropsko kakovost življenja se bodo torej zavzemali tudi ptuj-
ski prenovovci. Upajmo, da bomo čimprej dosegli vsaj povprečno slo-
vensko ... jš
Podružnica Slovenske
kmečke zveze na Hajdini
v petek, 16. februarja, seje v dvorani prosvetnega društva Hajdi-
na zbrala lepa množica kmetov, ki so se odzvali povabilu iniciativne-
ga odbora za ustanovitev podružnice Slovenske kmečke zveze v tej
krajevni skupnosti. Zbranim je uvodoma govoril Janez ŽAMPA,
predsednik občinske Kmečke zveze, in predstavil namen ustanovitve
te stanovske organizacije, ki bo aktivno vključena v letošnji predvolil-
ni boj.
V nadaljevanju so udeleženci ustanovnega zbora sprejeli sklep,
da za začetek delovanja izvolijo 13-članski odbor, sestavljen iz pre-
stavnikov posameznih vasi v KS Hajdina. Ena njegovih glavnih nalog
po opravljenem konstituiranju bo organizacija dela podružnice v bo-
doče in sprejem programa dela.
Ko bo konkretno dorečena pravna podlaga za ponovno pridobi-
tev nekdanjega zadružnega premoženja, bo potrebno napeti vse sile
za pridobitev zemlje, ki je bila v upravljanju nekdanje zadruge na
Hajdini. Ustanovnemu zboru je prisostvovalo nekaj članov -- ustano-
viteljev bivše zadruge in ti so z odobravanjem sprejeti sklep o tem, da
se prično aktivnosti za vrnitev zadružne »imovine«. g B.
V SZDL občine Ptuj
pripravljeni na volitve
čeprav se bodo letošnje voli-
tve razlikovale od prejšnjih, ko
ne bo glavno breme na plečih
dosedanje frontne organizacije,
so se pri občinski konferenci
SZDL Ptuj z vso resnostjo in od-
govorno lotili predvolilnih opra-
vil. Z novostmi so svoje člane se-
znanili po krajevnih konferencah
SZDL. Ker Socialistična zveza
tako kot druge stranke samostoj-
no nastopa s svojimi kandidati,
so doslej v vseh okoljih namenili
osrednjo skrb evidentiranju. V
skladu z načeli kandidiranja de-
legatov Socialistične zveze na vo-
litvah 1990 so predlagali najbolj-
še kandidate. Pri tem se je SZDL
zavzemala, da so bili predlagani
tisti posamezniki, ki poleg načel
kadrovske politike izpolnjujejo
še posebej naslednje: da so pri-
pravljeni uresničevati program
Socialistične zveze Slovenije, da
so si s svojim dosedanjim delom
pridobili zaupanje, da so pri svo-
jem delu prodorni ter da uživajo
podporo in ugled med ljudmi.
Socialistična zveza v ptujski
občini se je še posebej vključila v
evidentiranje svojih članov za
delegate družbenopolitičnega in
zbora krajevnih skupnosti občin-
ske skupščine. Veliko članov
SZDL pa je bilo predlaganih tu-
di za zbor združenega dela ob-
činske skupščine ter v republiške
zbore.
V petih volilnih enotah za
družbenopolitični zbor skupšči-
ne občine Ptuj so krajevne kon-
ference SZDL za 35 delegatskih
mest evidentirale 47 kandidatov.
O kandidatni listi SZDL bodo
odločali na kandidacijski konfe-
renci, ki bo v sredo, 28. februar-
ja. V okvir številnih predvolilnih
aktivnosti, ki jih že izvajajo in se
bodo še zvrstile, sodi tudi zbor
članov Socialistične zveze, ki ga
občinska konferenca SZDL Ptuj
pripravlja za ponedeljek, 5. mar-
ca. Na zboru, ki se ga bo med
drugimi udeležil tudi predsednik
republiške konference SZDL
Slovenije Viktor ŽAKELJ, bodo
podrobneje predstavili svoj pro-
gram »Z demokracijo in ustvar-
jalnostjo v bogatejše življenje«.
Hkrati bodo predstavili tudi kan-
didate SZDL, ki jih bodo občani
volili za zbore skupščin.
Socialistična zveza (SZDL-
Svoboda, Zaupanje, Demokraci-
ja, Ljudje) ima vse možnosti, da
na volitvah ne izgubi! Na volilni
izziv smo v SZDL pokončno pri-
pravljeni, ker smo in bomo tudi
v bodoče delovali za boljše in
človeka vrednejše življenje.
Franci GOLOB
Vabljeni na javno prireditev, ki bo v Ptuju pri Mercatorjevi blagov-
nici v sredo, 28. februarja 1990, ob 16. uri, kjer bo Ivan Kramber-
ger predstavil svoj program za kandidata za predsednika Sloveni-
je. Sporočil vam bo tudi, kaj bo storil za vaš kraj. Na prireditvi bo-
ste lahko dobili njegove tri nove knjige.
Pridite, kajti ne bo vam žal.
Nove
stranke na
volitvah
skupaj
v ponedeljek so se sešli pred-
stavniki vseh novih strank FHuja.:
Pogovarjali so se o tem, kako bo-
do nastopili na volitvah. Lahko
nastopijo kot Demos, združena
opozicija ali pa si izberejo kako
drugo ime. Srečali so se pred-
stavniki Slovenske kmečke zve-
ze. Zveze slovenske kmečke mla-
dine. Kulturnega foruma. Zele-
nih F*tuja, Slovenske demokrat-
ske stranke in Krščanskih demo-
kratov.
Načelno so se dogovorili, da
bodo nastopili skupaj in volil-
cem predstavili skupni program.
Nakazali so tudi nekatere točke,
na katerih bo ta slonel. Zavzema-
li se bodo za nevtralno in nepri-
stransko občinsko upravo, zago-
varjali le tisto, kar je možno
uresničiti. Zavzemali se bodo za
zakonodajo, ki bo vzpodbudna
za vse tiste, ki želijo delati, za
javnost zadev, ki jih vsi plačuje-
mo, za zmanjšanje občinske
uprave. Predstavnik Kmečke
zveze je poudaril, da je nemogo-
če upravljati s tako mogočno ob-
činsko upravo in imeti davke, ki
bi bili stimulativni za proizvajal-
ce. Eden temeljev, na katerih naj
bi se gradilo gospodarstvo Ptuja,
je za predstavnike liovih strank
turizem.
Dogovorili so se, da se pono-
vno dobijo v petek; takrat se bo-
do dogovorili, kdo bo koordina-
tor dela med strankami, kakšni
plakati bodo reklamirali njihove
predstavnike in kakšen program
si bodo zastavili kot združena
opozicija.
M. Samec
■pismo »od daleč«
»Začetek zgodbe« iz Beograda naj tokrat pri-
čnem z začetnimi rezultati gospodarske reforme v
prvih mesecih letošnjega leta. Informacije o komhi-
jih, ki so dovažali v razne tovarne po Srbiji denar
za plače direktno iz bank, kjer so najemale posoji-
la, očitno niso bile prazne govorice. Neuspešna
kontrola plač v decembru in neučinkovita denarna
politika močno ogrožata program premiera Mar-
koviča. Poslovne banke so izigrale Markoviča
predvsem po Srbiji, kjer »trener« v zadnjem času
dobiva presenetljivo podporo, toda ljubezen na prvi
pogled bo kratkega daha in se ho končala verjetno
pri poljubih in ne v postelji. Plače so se namreč naj-
bolj dvignile v Srbiji, medtem ko tudi v Sloveniji ni-
smo preveč zaostajali, toda še vedno nekoliko bolj
»spoštljivo« kršimo Markovičev program. Po napo-
vedih priznanega ekonomskega strokovnjaka Baj-
ta oziroma njegovega inštituta na Pravni fakulteti
v Ljubljani se bo ob »nerestriktivnosti« oziroma
nenačelnosti kreditno-denarne politike ponovil
znani scenarij: nadaljevanje inflacije, precenjen te-
čaj dinarja, novo zadolževanje v tujini, padec pro-
dukcije in standarda ter končno stabilizacija in vse
zopet od začetka.
Po podatkih Zveznega zavoda za statistiko je bi-
la inflacija od prvega do zadnjega januarja 17,3
odstotka, ker ne bi bilo zaskrbljujoče, če ne bi po
podatkih istega zavoda inflacija v zadnjih desetih
dneh decembra oziroma približno od takrat, ko naj
bi začel delovati sprejeti program, bila 38 odsto-
tkov. In če te podatke seštejemo po starem načinu
izračunavanja inflacije od 20. decembra do 20. ja-
nuarja, dobimo izračun, po katerem smo zopet pre-
šli v novi hipe. inflacijski val.
No, da ne ho videti, da širim nezaupanje do
Markovičeve vlade, o kateri sem na straneh tega
časpisa napisal že marsikakšno dobro besedo; mi-
slim, da je še vedno potrebno Markoviča podpreti,
saj je edini, ki lahko prepreči padec v peklensko
brezno. Ljudje si pač pomagajo sami in oh izredno
nestimulativnih obrestnih merah predvsem na hra-
nilne vloge do treh mesecev so po podatkih prešli v
množično potrošnjo — nakup trajnih ali manj traj-
nih dobrin. Bankam je torej očitno še vedno vse-
eno, ali bodo svojo likvidnost popravile z depoziti
občanov. Res je, da so tudi obvezne rezerve poslov-
nih bank pri Narodni banki Jugoslavije bile izred-
no nizko obrestovane, to pa so finančni veljaki
obljubili popraviti. V neformalnih pogovorih pa pri-
znavajo, da je še vedno najbolje kupovati nemške
marke in z njimi počakati, da mine prvih šest me-
secev programa, ko naj bi se pokazalo, ali je kon-
vertibilnost 7:1 res pravilno postavljena. To, ali naj
spoštovano bralstvo marke drži pri hiši, v bankah
sosednje Avstrije ali v naših bankah, pa prepuščam
vsakemu posebej ob vsem ^olžnem spoštovanju ob-
činstva in lojalnosti do države.
Naj se za trenutek še zaustavim pri bankah:
prav neverjetno je, kako so si zapravile kreditno
sposobnost z dajanjem kreditov tudi za ceno »žrtja
lastne substance«: tu se skriva vzrok, zakaj še v Sr-
biji pa tudi drugod po Jugoslaviji ni prišlo do steča-
jev in štrajkov, medtem ko v Sloveniji praktično
vsak teden vidimo, kako je kakšna tovarna »legla
na pare«. Sicer pa je res, da bo slovensko gospo-
darstvo ne glede na mpeh Markovičevega progra-
ma izšlo iz vsega skupaj bolj zdravo, pa tudi gospo-
darska blokada bi ga morala napraviti bolj imune-
ga za bodoči razvoj dogodkov v Jugoslaviji ter da
se, kot pravijo ekonomski modreci, reši kompleksa
»lahkih trgov«, kakršen jugoslovanski in še pose-
bej skrbski vsekakor je.
Visoke devizne rezerve, s katerimi vedno »operi-
rajo« ministri Markovičeve vlade, bodo prej ali slej
začele kopneti, če banke ne bodo ponudile bolj sti-
mulativnih obrestnih mer. Seveda pa povzročajo po
drugi strani velik glavobol strategom gospodarske
reforme, saj se je povečala tudi primarna emisija,
zato se ne čudimo prizadevanju vlade, da bi pote-
gnila iz obtoka čimveč denarja in ga spravila v svo-
jo kontrolo. Po drugi strani pa se mi zdi. da Beo-
grad ne ve kaj z visokimi rezervami, razen da jih
uporablja za vabo tujih finančnih upnikov. Sedaj
obljubljajo, da bodo nakupih za milijon dolarjev
blaga v tujini, da bi. kot pravijo, »zlomili monopo-
le«. No, ljudje bodo torej lahko prišli do tujega bla-
ga, ki pa ga zaradi »ugašanja« brezcarinskih pro-
dajaln ne bo več pametno kupovati zaradi visokih
carin in marž. Prav neverjetno je, kako znajo naši
trgovci in država napraviti drago tudi najbolj cene-
no blago.
Bodi dovolj razglabljanja o zgodah in nezgodah
Yugo-ekonomije. iz katerega ste, upam. dragi bral-
ci, potegnili vsak svoje sklepe.
Seveda pa svojega pisma ne morem končati, pre-
den ne napišem še nekaj vrstic o »novi selitvi Sr-
bov«, toda tokrat ne pod vodstvom Arsenija Črno-
jeviča, cerkvenega veljaka, temveč Slobodana Mi-
loševiča. V Beogradu so se odločili trajno rešiti
problem Kosova z naselitvijo 100.000 povratnikov
in tistih, ki bi želeli živeti in delati na Kosovu. Ko-
sovo je torej iz žarišča jugoslovanske krize postalo
obljubljena dežela za »kolonizatorje«. Problem bo
nastal predvsem zaradi tega, ker Kosovo pač ni več
»terra nullius« — nikogršnja zemlja, in prav zara-
di tega lahko pride tam resnično do državljanske
vojne, kije nihče ne bi mogel več zaustaviti. Ali pa
nekdo hoče prav to?
Akcija Samoiniciativnega odbora za vrnitev Sr-
bov in Črnogorcev ter vseh drugih »ljudi dobre vo-
lje«, ki so pričeli vpisovati nove prebivalce Kosova,
se utegne končati prav tako kot »posojilo za gospo-
darski razvoj Srbije«. V približno petih dneh so
zbrali več kot tisoč imen; med temi bodo nekateri
odšli na Kosovo z družinami, sicer pa kljub »pa-
triotičnim« razlogom, kijih postavljajo v prvi plan,
prevladujejo tisti brez zaposlitve.
Ne vem, kaj reči na vse skupaj, toda na faksu so
nas učili, da se je proces dekolonizacije končal v
šestdesetih letih; nazadnje se je. če me spomin ne
vara, J^žna Afrika odrekla Namibiji. Tukaj pa me
presenečajo z idejami, ki so v nasprotju z vsako
zgodovino, teorijo in ne nazadnje z zdravim razu-
mom. Toda politika je politika, in ta je v zgodovini
vedno presenečala s svojimi cilji in predvsem sred-
stvi, ki so prav gotovo daleč sicer miroljubnim pre-
bivalcem Beograda. Večkrat pomislim, ko se spre-
hajam po beograjskih ulicah, ali je vse, kar doži-
vljam, res ali pa se mi samo zdi in gre le za sanje,
iz katerih bi se bilo dobro zbuditi.
Vladimir Vodušek
Dober den . .. Glun, glun, glun, glun pojejo žmetni korantovi zvunci in
vas vse vobijo na nedeljsko korantovoje v stori Ptuj, ki se obloči v svoj '■
praznični gvant. Z Mico sma se kumer zgučala, kaj borna predstovlala ■
na toti fašenkovi prireditvi: jaz bom srbska, una pa slovenska politika. \
Nič se nema kregala, nič metala polena pod noge in po glovi, nič nema
jedan drugoga zajebovala, nič neboma mitingizirala, nič se nema bojko- ]
tirala . . ., lepo se bomo za rokice držala, se ljubčkala in golobčkala in se !
rada imela kak bratec in sestrica. Tak bi tudi moralo biti, ne pa da se j
je .. .o med seboj, kak da bi bili topli bratje in vroče sestre.
Tudi naš sosed Juža bode aktualna maska: namaškirani bode v striče-
ka Anteja Markoviča, predsedavajočega v zveznem završnem sveti. V ro-
ki bo drža trdega in v povorki sem pa tja skoka. (Seveda bode meja v ro-
ki trdi konvertibilni dinar, da si ne bi kokšna pregrešna ženska kaj dru-
gega mislila.)
~i
Predlogam, da bi ena izmed fašenkovih skupin priprovla za karneval- \
sko povorko naše stranke in zveze, kak se na volitve priprovlajo. Pre, ke.
bode priša v nedelo na Ptuj tudi Krambergerov Ivan, tisti predsedniški;
kandidat od Negove, s svojo znamenito opico, dvo mesca nosečo ženo in '
sinekom Ivekom.
Tudi moja Mica mi provi: »Lujz, s teboj nekaj neje vredik, vidiš, kak-
šni lampič ti je zrosa, kak da bi že v osmem mesci nosečnosti bija!« Jaz
pa jo nazaj zafrknem: »Saj je tudi tvoj kurečji britof tak vejki, kak da bi \
celo ptujsko Perutnino požrla . . .!« !
Hecje pač hec in brez heca .se še deca ne naredijo, so pravli včosik sto-\
ri Udje. Jaz stori še glih nesem, .samo let man preveč in bi jih nekaj po
znižani ceni prodal najbojšemi ponudniki. Lehko bi tudi ponudnica bila.;
tisti bi pa itak šenka, saj se ženske let bojijo kak ta rogati križa.
Te pa srečno. Vas pozdrovla križani Lujzek. ;
Govori se . . .
. . . da so na ptujski mladini ve-
liki dvoličneži. Zagnano zbirajo
podpise, da se iz imena republiške
črta socialistično. Le kaj menijo o
»socialističnem« v svojem imenu.
Bi ga že črtali, če bi uspeli pripra-
viti konferenco in sprejeti nova
pravila? Pa tudi po napisih, ki vo-
dijo v njihove prostore.so, kot ka-
že, še vedno socialistični. . . Za lju-
bi kruhek, ki se deli iz proračuna
najbrž.
. . . da nekateri menijo, da je v
svetlo prihodnost mogoče priti le z
lučjo. Ni pa znano, ali je to prav
reflektor z razstavnega prostora
Ljudske in študijske knjižnice, ki
ga je nekdo uspel odnesti (beri:
ukrasti) s stene. Morda bi storilca
lahko našli po odtisih čevljev na
steni stopnišča, ki vodi v knjižnico.
. . . da je ptujski župan upravi-
čen do socialne podpore, saj po
stečaju Iskre Delte delegati zborov
ptujske občinske skupščine še niso
spremenili svojega sklepa, da
opravlja županstvo neprofesional-
no, kar pomeni le 10 odstotkov
osebnega dohodka----
. . . da Zeleni Ptuja odgovornim
TGA predlagajo, naj si okopljejo
noge v rdeči lužini, ki se izpod na-
sipa ob rdečem odlagališču preta-
ka po poljih. Morda potem ne bo-
do več trdili,da je odlagališče po-
polnoma nenevarno.
... da v naši hiši pripravljamo
tekmovanje strankarskih prvakov.
Predlagamo plezanje po vrvi, da bi
preizkusili, kako močne povzpetni-
ške nagone imajo. ..
. .. da se aktiv ptujskih novinar-
jev počuti zelo nesrečno in osam-
ljeno. Obetal sije banket s koketi.
pa si še navadnega koketiranja s
ta glavnim ni zaslužil.
4 — NAŠI KRAJI IN LJUDJE
22. februar 1990 ^
TEDNIK
V vrtu
Za vzgojo in nego rastlin v vr-
tu uporabljamo različno special-
no rezilno orodje, ki je izpeljan-
ka iz osnovnih orodij: noža, ška-
rij in žage. Uspešnost in kako-
vost rezi ni odvisna samo od
oblike drevesne krošnje in kje
bomo rezali, temveč od kakovo-
sti rezi, torej kako bomo rezali.
Čeprav kakovostno vrtnarsko
orodje nikoli ni bilo poceni, se
pri nabavi ne glede na ceno
odločamo za kakovostno in upo-
rabno orodje. Rezilna orodja
morajo biti izdelana iz najkako-
vostnejšega jekla, da bo zagoto-
vljena gladka rezilna ploskev ne
samo pri lesnatih, temveč tudi
zelnatih rastlinah.
Škarje, ki niso primerno privi-
te in ki nimajo dovolj ostrih re-
zil, rozgo, lesno mladiko ali zel-
nato steblo »grizejo« in trgajo.
Takšna rana se ne zaceli, temveč
se vanjo naselijo škodljive glivi-
ce in rastlina prične trohneti.
Običajno propade tudi vrhnji ra-
stni brst ali oko, kar je za vzgoj-
no obliko in rast rastline škodlji-
vo.
Drevesne žagice z lokom ali ža-
gice s širšim listom, vsajenim v
ročaj, ki jih imenujemo lisičji
rep, morajo imeiti primerno raz-
pete zobe z nabrušenimi ostrimi
konicami in robovi. Delo z žago
ne sme biti naporno, rezilna plo-
skev pa ne razcefrana, kar priča,
da delamo z dobro pripravljenim
orodjem. Vsako večjo rano na
starejšem lesu drevnin po žaga-
nju obrežemo z ostrim nožem, ki
ima bolj ali manj ukrivljeno rezi-
lo. Zglajeni rezilni ploskvi se po-
vršina za celjenje rane zmanjša
in zato tudi lažje in prej zaraste.
Tako kot je kakovost rezi odvi-
sna v veliki meri od kakovostne-
ga orodja, pa je cepljenje sadnih
in okrasnih rastlin ne glede na
način cepljenja v celoti odvisno
od čistega, predvsem pa ostrega
in brezhibnega orodja. Če na
podlagi in cepiču nista kambijal-
na dela sklenjena z gladko in či-
sto rezjo, se po njunih celicah ne
more vzpostaviti pretok rastlin-
skih sokov v obeh smereh in ce-
pič se posuši.
V SADNEM VRTU naj mlado
sadno drevje, ki smo ga v jeseni
zaščitili pred divjadjo, še ostane
zavarovano. Beljenje mladih de-
bel z apnenim beležem je dober
ukrep za varovanje pred zmrza-
Ijo. Visoke temperature, ki čez
dan dosežejo tudi 20° C, vzbudi-
jo rastlinske sokove k pretaka-
nju. Ponoči ob jasnih nočeh pa
zdrknejo do — 10° C, kar pome-
ni v 24 urah toplotno razliko tudi
več kot 30° C. To pa je za rastli-
ne usodno in takrat zmrznejo.
Apneni belež na deblu odbije to-
liko toplote, da rastlinski sokovi
zastanejo ali se ne pretakajo tako
hitro.
Če smo z OKRASNEGA VR
TA v jeseni vskladiščili gomolje
dalij in gladiol in če so ti spra-
vljeni v preveč vlažnih kletnih
prostorih, se v tem času, ko se zi-
ma nagiba že proti koncu, rada
na njih pojavlja plesen. Na go-
moljih, ki so bili ranjeni, se poja-
vi gniloba, ta pa se hitro prenaša
na zdrave. Zato bodimo pozor-
nejši in tedensko preglejmo sta-
nje. Nagnite in gnile gomolje
sproti odstranjujemo, plesnive
izločimo, prostor pa vsak dan, ko
ne zmrzuje, zračimo.
V ZELENJAVNEM VRTU je
sredi februarja čas setve za pred-
vzgojo vrtnin. Sadike vrtnin, zla-
sti če jih želimo saditi za zgod-
nejši pridelek, običajno niso po-
ceni. Z malo iznajdljivosti si lah-
ko kakovostne in cenejše pride-
lamo kar sami.
Kupljeno seme je že razkuže-
no proti rastlinskim boleznim, če
pa bomo sejali doma pridelano
seme vrtnin, ga moramo pred
setvijo razkužiti. V lesena, glina-
sta ali plastična korita, ki smo jih
napolnili z drobno, dobro humo-
zno prstjo in z desko rahlo stlači-
li, posejemo. Seme pokrijemo z
drobno prstjo ali peskom tako
na debelo, kot je dvakratna de-
belina semena. Nato zalijemo z
zelo drobnim razpršilcem, da pr-
sti in semena ne speremo na eno
mesto.
Posode postavimo na topel in
svetel prostor, najbolje na oken-
sko polico ob centralni kurjavi.
Če smo korita pokrili s steklom,
skrbimo za redno zračenje, sicer
se nam mlade rastline preveč bo-
hotijo in se pretegnejo. Sadika s
stegnjenim steblom pa ni več
uporabna za sajenje.
Miran Glušič, ing. agr.
NASVETI ZA VSAK DAN |   Pustnj oblčajl ifi jetH
Po mestu odmeva oglušojoče
rožljanje kurentov, vedno več je
mask, ki nas s svojo razposaje-
nostjo opozarjajo, da nas do vr-
hunca letošnjega pustovanja,
30.-jubilejnega ptujskega karne-
vala, ločijo le še trije dnevi. Zani-
mivi pustni liki so orači. Moški
so vpreženi v lesen plug, ki ga dr-
ži kurent. Važen spremljevalec
oračev je pobiralec. Pravijo mu
tudi »mastnjak«. Ob prepevanju
pesmi pridejo na dvorišče. Orači
pojejo:
Prišli so, prišli
orači pred zorjoj,
orali so, zorali
rožo rožmarin . ..
Na dvorišču nekajkrat zakroži-
jo. Ko so brazde zorane, poseje
orač »repno seme« (pleve), pobi-
rač pa z grabljami zravna tla.
Nato stopi do gospodinje in ji
šaljivo zatrjuje, da bo repa debe-
la »kak tikve«, in jo prosi za obi-
čajni dar. Ponavadi so to bile
klobase, jajca, jabolka ali krofi.
Da ne boste v zadregi kaj da-
rovati, sem za danes izbral: re-
cept za pustne krofe — drugi na-
čin priprave, preizkušen recept
moje mame. Če se boste točno
ravnali po receptu, se vam skoraj
ne more zgoditi, da krofi ne bi
imeli venčkov, recept za pripravo
kvašenih flancatov in za tiste, ki
res nimajo sreče pri pripravi kro-
fov, recept za miške (istrske fritu-
le).
Pustni krofi po receptu moje
mame
I dl mleka in žlico sladkorja
malo segrejemo, dodamo razdro-
bljeni kvas, premešamo in pusti-
mo, da naraste. Rumenjake,
sladkor, rum, vaniljin sladkor,
sok oranže in sol dobro premeša-
mo. Preostalo mleko segrejemo
in dodamo margarino, da se raz-
tali. Ne prevroče prilijemo k ma-
si iz rumenjakov; tako dobimo
skupaj okrog pol litra tekočine.
V moki naredimo jamico, vli-
jemo vso tekočino, naribano li-
monino lupino in zamesimo te-
sto. Najbolje, če testo zamesimo
z rokami. Mesimo tako dolgo, da
se testo loči od posode in rok.
Nato ga damo vzhajat. Vzhajano
testo damo na pomokan prt, po-
ravnamo ali valjamo 3 cm debe-
lo. Z modelom narežemo krofe,
težke 5—6 dag. Krof vzamemo v
roko in zunanje robove zaviha-
mo proti sredini podobno kot za
buhtelj, ga z rokami na mestu
oblikujemo in stiskamo. Ne sme-
mo pa krofov v rokah valjati kot
cmoke, kajti potem bodo imeli
venčke po strani ali pa jih sploh
ne bodo imeli. Obračamo jih na
pomokan prt s stisnjeno stranjo
navzdol. Paziti moramo tudi, da
jih ne polagamo preveč skupaj.
Pokrijemo in pustimo vzhajati.
Da ugotovimo, ali so pravilno
vzhajani, je najbolje enega po-
skusno ocvreti.
Krofe damo v ne prevročo
maščobo in jih pokrijemo. Nato
jih obrnemo in odkrite do konca
ocvremo.
Nadevamo jih z marmelado in
potresemo s sladkorjem v prahu.
Za 30 krofov smo porabili:
1 kg moke
7 dag kvasa
8 rumenjakov
1/2 dl ruma
I vaniljin sladkor
10 dag sladkorja
12 dag margarine
I oranžo (sok)
4 del mleka
marelično marmelado za nadeva-
nje
sladkor za po.  sanje
olje za cvrenje.
Kvašeni flancai'
Iz navedenih sestavin zamesi-
mo kvašeno testo. Vzhajano te-
sto razvaljamo za centimeter de-
belo. S koleščkom izrežemo za
dlan velike pravokotnike. V vsa-
kega zarežemo tri zareze centi-
meter narazen. Polagamo jih na
pomokan prt in jih pustimo
vzhajati. Ocvremo jih enako kot
krofe, dobro odcedimo in jih po-
tresemo s sladkorjem.
Naredili smo jih iz:
50 dag moke
3 dag kvasa
3 dl mleka
2—3 jajc
2 žlic sladkorja
soli
Miške (istrske fritule)
Iz sestavin zamesimo kvašeno
testo, le da testu dodamo rozine
in ga bolj redko zamešamo. Mi-
ške pečemo na olju tako, da testo
oblikujemo z jušno žlico in jih v
ne prevročem olju ocvremo. Do-
bro jih odcedimo in posujemo s
sladkorjem v prahu.
Za pripravo smo potrebovali:
50 dag moke
5 dag sladkorja
4 dag surovega masla
2 dag kvasa
10 dag rozin
mleko po potrebi
rum
sol
vaniljin sladkor
naribano limonino lupino
I I olja
Med drugimi jedmi pa sem že
omenil, da prevladujejo pred-
vsem jedi iz svinjine — razne
mesne klobase, krvavice, meso iz
razsola in drugo. Nekatere od
navedenih jedi boste lahko po-
kusili v lokalih Haloškega bisera
na dnevih pustnih jedi v času od
20. do 27. februarja.
Ob kuhanju pustnih jedi vam
želim obilo zadovoljstva, dober
tek in prijetno pustovanje.
V naslednji številki Tednika I.
marca boste lahko spoznali ne-
kaj receptov za pripravo prazni-
čnih jedi pod geslom: Samo za
moške — Priprave na praznova-
nje 8. marca.
Dušan Bombek
NOV"NA
STUDIO PODEŽEUA
Ravne na Koroškem
OBVEŠČA
da bomo po 22. februarju v okvi-
ru projekta razvojnega programa
za Haloze, katerega naročnik je
izvršni svet SO Ptuj, na izbranem
vzorcu kmetij iz celotnih Haloz
začeli izvajati
ANKETO O KMEČKIH GOSPO-
DARSTVIH.
Namen ankete je ugotavljanje
možnosti razvoja kmetijstva kot
primarne dejavnosti v tem pro-
storu ter zagotavljanja delovnih
mest, zato želimo pridobiti po-
datke o:
— možnostih in načinu kmetova-
nja;
— materialnih, kadrovskih in
prostorskih pogojih za orga-
niziranje širše in celovitejše
ponudbe;
— tradicionalnih dejavnostih, ki
bi lahko pomenile nova delo-
vna mesta ter
— vaša mnenja in razmišljanja o
možnostih nadaljnjega razvo-
ja vaše kmetije in širšega
prostora.
Zbrane podatke bomo analizirali
skupno s Kmetijsko zadrugo in
posameznimi strokovnjaki, poiz-
kušali za vsako kmetijo posebej
ugotoviti razvojne možnosti in
probleme ter na tej osnovi zasta-
viti potrebne ukrepe in jih predlo-
žiti ustreznim organom.
Anketo bo izvajala skupina dija-
kov Srednješolskega centra Ptuj,
zato vas prosimo, da jim posre-
dujete vse potrebne podatke in
čimbolj natančne odgovore, za
kar se vam že vnaprej zahvaljuje-
mo.
Informacija o domnevni obarvanosti oziroma
onesnaženosti reke Drave v začetku leta 1990
Nekatera sredstva javnega obveščanja v
Sloveniji so v začetku letošnjega leta obja-
vila novice o domnevni onesnaženosti ozi-
roma obarvanosti vode reke Drave, ki so
povzročile različne komentarje. Zadevo že-
limo razjasniti z naslednjo informacijo:
Zavod za zdravstveno varstvo Maribor je
17. januarja 1990 izdal sporočilo, ki zagota-
vlja, da je reka Drava čistejša, kot je bila v
preteklosti. Raziskave, izvedene 5. januarja
1990 in pozneje, kažejo, da se je obremeni-
tev reke Drave z organskimi snovmi bistve-
no zmanjšala. ZZV navaja, da bi bila to
teoretično in samo trenutno lahko sicer tu-
di posledica onesnaženosti Drave z apnom.
vendar pa na območju Maribora, kjer so
bile izvedene preiskave vode, ni bilo povi-
šane alkalnosti Drave. Sklep, ki sledi, je,
da je Drava čista, kot ni bila že dolgo.
Podoben odgovor smo te dni prejeli od
avstrijskega vladnega predstavnika. Dr. Er-
win Schmidt, ki je predsednik avstrijskega
dela Stalne jugoslovansko-avstrijske komi-
sije za Dravo in od katerega smo pojasnilo
zahtevali 18. januarja 1990, nas je obvestil,
da je po podatkih Urada koroške deželne
vlade Drava čistejša kot v preteklosti. To
pojasnjujejo z ustavitvijo delovanja tovarn
celuloze v Labotu in Beljaku, ki sta v prete-
klosti v Dravo spuščali odplake. Odkar to-
varni ne obratujeta več, se je prisotnost
snovi, ki so povzročale sivorjavo barvo in
motnost reke Drave, bistveno zmanjšala
oziroma približala ničli. Zaradi tega se je
bistveno zboljšala prosojnost vode, omogo-
čen pa je razvoj planktona, ki je bil zaradi
onesnaženosti v preteklosti možen samo
pogojno.
Kot vidite, prihaja v našem okolju tudi
do pozitivnih premikov. Prepričani smo, da
se tega skupno veselimo, mar ne?
Namestnik predsednika
republiškega komiteja
za varstvo okolja
in urejanje prostora
Maver Jerkič, dipl. ing. arh.

EPIDEMIJA KOZ
KAKO SMO ZMANJŠEVALI BIROKRATSKI APARAT
Na predvolilnem zborovanju v Litostroju je 20. marca 1949 govoril
Boris Kidrič, takrat predsednik gospodarskega sveta FLRJ. Glavna ost
njegovega govora je bila naperjena proti birokraciji. Med drugim je de-
jal:
»Ko torej grmimo proti birokraciji in birokratom, grmimo proti ti-
stim pojavom, kjer se pozablja, da sme vesten uslužbenec in član uprav-
nega aparata delati zgolj v interesu delovnega ljudstva. Nastopamo proti
tistim birokratom, ki so si začeli domišljati, da so na svojem področju
vse, a ustvarjalno ljudstvo pa da ni nič. . .«
V govoru je ponovil tudi znane Cankarjeve besede o fraku in tolarju
ter zagrmel: »Frak in talar smo končno veljavno strmoglavili z oblasti že
pred petimi leti, a danes dodajamo, da ljudstvu birokrat ne ho vladal,
kajti naše delovno ljudstvo si piše in si bo vse večne čase pisalo in to vse
bolj — svojo sodbo samo . . .«
Ta govor je bil med drugim tudi obvezna tema na študijskih sestan-
kih. Uslužbenci, po Kidričevi logiki — birokrati, smo ugotavljali, da se je
pri nas birokratski aparat preveč razmnožil, saj je celo po malih KLO-jih
bilo od 3 do 5 stalno plačanih uslužbencev. V okrajnih ustanovah so bile
vse pisarne natrpane, ponekod celo po dva uslužbenca pri eni mizi. O
vsem tem smo »kritično« razpravljali, videli napake navzdol, pri sebi pa
— no, če si sam sebi sodnik, navadno obdolženca oprostiš.
Začelo se je šušljati in pozneje vse glasneje govoriti, da ho tudi na
oblastnem ljudskem odboru treba skrčiti število uslužbencev. Po dobrem
mesecu takih govoric je bil v drugi polovici maja nenadoma sklican zbor
vseh uslužbencev OhLO. Bilo nas je že okoli 360. Spregovoril je sam
predsednik Viktor Avbelj, kije s tem govorom tudi končal funkcijo pred-
sednika. Odšel je na nov položaj v vlado LRS. Za novega predsednika je
bil izvoljen Vlado Majhen, dotedanji šef oblastne Udhe. učitelj po poklicu
in podpolkovnik po činu. Do ljudi je imel lep odnos, kar je bila za tisti čas
redkost med funkcionarji.
Viktor Avbelj je svoj govor začel z ideološko poglobljenim razpreda-
njem, kaj sta že Marx in Engels ugotovila o sovražnikih socialističnih
družbenih odnosov na prehodu iz kapitalizma v socializem. Glavna so-
vražnika sta: I. strmoglavljeni huržoazni razred in 2. birokratska kasta,
ki hoče ustvariti despotijo državnokapitalistične birokracije.
Po tem »učenem« uvodu, ki ga vsaj polovica navzočih ni razumela,
je prešel na naše povojne razmere. Najprej je povedal, kako smo takoj po
osvoboditvi opravili z buržoazijo s patriotično in drugimi nacionalizacija-
mi ter agrarno reformo.
»Naša partija je v taki situaciji bila prisiljena organizirati močan
državni izvršilni aparat s širokimi pooNastili. . .,« je govoril naprej in
omenil Kidričevo opredelitev »administrativnega socializma«. Značil-
nost tega obdobja, ki ga sedaj moramo končati, je v tem, da je po eni j
strani krepil številčno rast upravnega aparata, po drugi strani pa je tudi >
rasla pravica operativnega vmešavanja v gospodarstvo. To se odraža tu-':
di v krajevnih, okrajnih in oblastnih orghnih oblasti, čeprav je tudi res, ]
da je planiranje in gospodarska operativa bila v pretežni meri skoncentri-^
rana v zveznih in republiških organih. \
»Svoj višek je administrativni socializem pri nas dosegel v letih \
1948/49, to je v času, ko smo se v najtežjih pogojih tolkli za zmago so-'
cializma in resnice. Sedaj moramo to divjo rast administrativnega apa- i
rata zaustaviti, potem pa zmanjšati. Iz kvantitete moramo ustvariti kva-
liteto . . .,« je pribil Viktor Avbelj in svoje kritične misli usmeril na aparat •
oblastnega ljudskega odbora. Le malo je manjkalo, da ni kar naravnost;
rekel, da je bila njihova ustanovitev napaka, da ne dosegajo in ne izpol- \
njujejo tistih ciljev, zaradi katerih smo jih ustanovili. \
»Ko bi slišal njegove besede pred enim letom, ko smo ustanavljali ■■.
ObLO-je.« mi je zašepetal Mirko. \
Enako šepetaje sem mu odvrnil, da smo tega že vajeni — »kufre ]^
gor. kufre dol«, po direktivi od zgoraj. i
Sli.šal naju je Beg, planer za industrijo, kije sedel za nama in pogla-'
sno dejal svojo priljubljeno frazo: »Strinjam se, Boris Kidrič.« To frazo]
je vedno ponovil, če je bilo treba čemu pritrditi, pomenila pa je nekaj po- \
dobnega kot za vojaka »razumem«. j
Planske komisije so prejemale večino navodil in odredb iz Kidričeve- >^
ga kabineta v Beogradu. Vsak akt. ki so ga pripravili na gospodarskem
svetu ali ministrstvu, so morali dati v pregled Kidriču. Če je nanj napisal
»strinjam se« in se podpisal, je akt lahko šel navzdol, sicer ne. In ta — ]
prosto po Kidriču — »strinjam se« je pri večini planerjev postala ustalje- i
na fraza. '
Po tem skupnem sestanku so bili v naslednjih dneh še sestanki po \
poverjeništvih in oddelkih. Govorilo se je, da ho OhLO močno skrčen. S t
sposobnimi kadri bo treba okrepiti okraje, nekaj uslužbencev pa bo mo-\
ralo nazaj v svoje poklice, kar je pomenilo — vrniti se k fizičnemu delu.   '<
Ves junij je trajala agonija aparata mariborske oblasti. Najtežje je ]
bilo pri sestavljanju seznamov tistih, ki naj bi bili odpuščeni. Nobene pra- *
ve volje do dela ni bilo več. Samski uslužbenci smo prenehali popoldne ■
hoditi na udarniško delo pri gradnji samskega bloka za uslužbence \
OhLO. Nekateri so imeli že krepko čez sto udarniških ur pri gradnji do- \
ma. Zgradba je bila večnadstropna in že pod streho. Nekateri uslužbenci \
so si že izbirali luknje, kjer ho nekoč njihova soba. Trenutno je gradnja ■
zastala, pozneje so jo nadaljevali in iz načrtovanega »samskega bloka« \
je nastal sedanji hotel Turist, Ulica heroja Šlandra 10. |
i' planske komisije, ki je imela 25 zaposlenih, jih je nekaj odšlo v \
uprave mariborskih tovarn, večina pa v okrajne uprave. Predvideno je hi- j
lo, da bodo ostali le trije ali štirje. Sam nisem bil med njimi. Najbolj sem \
se ogreval za odhod v okraj Poljčane. Toda odločeno je bilo, da grem na-
zaj na poverjeništvo za kmetijstvo.
Na tem poverjeništvu je bilo precej kritično. Zaposlenih je bilo 35
uslužbencev, med njimi precej takih deklet, ki so končale 3-mesečni kme-
tijski tečaj v Svečini, bile so skojevke in zato »sposobne« za pisarniško
delo. Največ jih je bilo iz družin kolonistov iz Slovenskega Primorja, ki
so bili naseljeni v Apaški kotlini, od koder so bili izseljeni Nemci. Njihovo
pomanjkljivo izobrazbo, ki so jo imele zaradi italijanske šole, je nado-
meščala volja in politična zavest. Zato so se dežurstva pri telefonu, črta-
nja obrazcev in podobnih opravd kmalu priučile. Sedaj pa je bilo naen-
krat tega konec, treba je hilo iti nazaj na državna posestva in v KOZ-e
za evidentičarke, normirke, hrigadirke in na podobna delovna mesta.
Ko sem se ves junij srečeval z vso to žalostjo, ki je morala nazaj v
proizvodnjo, sem se spraševal, ali res s tem dosegamo tisto, na kar je
opozarjal Boris Kidrič. Ali so res ti pred leti ali meseci dvignjeni srečneži,
sedaj pa odpuščeni reveži, tisti birokrati, ki so »hoteli zavladati delovne-
mu ljudstvu«?
Poznal sem veliko takih, ki so si domišljati, da so vse, da lanKo v
imenu partije odločajo o vsem. tudi po svoje, z uveljavljanjem samovolje.
Taki navadno niso odhajali v proizvodnjo, temveč na ministrstva, v razne
direkcije ali nazaj v okraje, kjer so svojo samovoljo lahko uveljavljali še
naprej, še bolj nekontrolirano. Tako je pač, če birokrati sami odločajo o
svoji usodi.
Konec junija smo imeli še zadnji skupni študijski sestanek, ki ga je
vodil ing. Karmelo Budihna. poverjenik za gozdarstvo, odhajal pa je za
pomočnika ministra. Obravnavali smo Titov referat, ki ga je imel 27. ju-
nija v zvezni skupščini ob sprejemu temeljnega zakona o upravljanju dr-
žavnih gospodarskih organizacij in višjih gospodarskih združenj po de-
lovnih kolektivih. S tem je hilo v Jugoslaviji uzakonjeno delavsko samou-
pravljanje. Pr\>i v svetu!
Takrat sem se prvič srečal z besedo o direktorjih, ki si ob razvoju sa-
moupravljanja morajo sami žagati vejo, na kateri sedijo, in s tezo o dr-
žavi, kije začela odmirati. Že takrat so se nam porajali pomisleki, ali bo-
do direktorji res prizadevno žagali tisto vejo in ali ne ho država pogosto
iskala razne »zdravniške pomoči«, da bi njeno odmiranje hilo čimbolj
dolgotrajno.
Sledila so še razna poslovilna srečanja, odhodi, in od I. julija na-
prej nas je ostalo na OhLO le še okoli 10 odstotkov od prejšnjega apara-
ta. Vsi drugi zaposleni iz ptujskega okraja so odšli nazaj v okrajne usta-
nove. Najvidnejša sta bila Janez Petrovič in Borut Carli. ki sta kmalu za
tem postala predsednik in tajnik OLO Ptuj.
Prihodnjič: V PTUJSKEM OKRAJU PRED 40 LETI
TEDNIK ~      februar 1990
NAŠI KRAJI IN LJUDJE - 5
Bodi bistra, liči podzemlja
Ce leta in desetletja ne bi bili
tako zaverovani vase in v pravil-
nost svojega ravnanja, bi se lah-
ko kaj naučili že na napakah
drugih. Sedaj pa, ko zahodna
Evropa že uspešno skrbi za čiste
vodotoke in varuje svojo pitno
vodo, se mi ubadamo s prvimi
črkami te abecede. Kaže pač, da
Sporna gramoznica in njena vsebina v Selih.
mora človeštvo, tako tudi sloven-
ski rod, skozi težke preizkušnje
in da šele te prinesejo streznitev.
Težke in drage preizkušnje
smo preživljali lansko poletje, ko
so pesticidi prišli v pitno vodo
na skorajda celotnem območju
Dravskega polja; na srečo so bili
takrat izvzeti studenci v Lancovi
vasi. Letošnjo zimo se je ta nad-
loga lotila tudi teh »biserov«
ptujskega vodovodnega omrežja.
V njih je Zavod za zdravstveno
varstvo Maribor odkril nitrate, ki
so posledica gnojenja in deponi-
ranja gnoja v neposredni bližini
Dovoljena koncentracija nitra-
tov v pitni vodi je deset mili-
gramov na liter. V vodnjakih
črpališča v Lancovi vasi je
koncentracija 15 miligramov
na liter vode.
omenjenih vodnih virov. Vse
skupaj je pospešilo pripravo
odloka o zaščiti vodnih virov na
celotnem območju ptujske obči-
ne in sanacijskega programa
vodnih zajetij, pripravljamo pa
tudi odlok o obveznem zbiranju
in odvozu smeti; te so prav tako
izdaten vir onesnaženja podtal-
nice.
Še preden bomo vse skupaj
uredili z odloki in sanacijskimi
programi, pa ukrepa sanitarna
inšpekcija. Kot je povedala sani-
tarna inšpektorica Vera Lnnder,
so si inšpektorji skupaj s pred-
stavniki Zavoda za zdravstveno
varstvo Maribor in Komunalne-
ga podjetja Ptuj ogledali okolico
črpališča v Lancovi vasi in ugo-
tovili v prvem zaščitnem pasu ve-
like kupe svežega piščančjega
gnoja. V zvezi z rezultati analize
vode in ugotovitvami na terenu
je Zavod za zdravstveno varstvo
Maribor izdal strokovno mne-
nje; tudi Geološki zavod iz Lju-
bljane,ki je izdelal študijo o za-
ščitnih pasovih, je predlagal, da
v prvem zaščitnem pasu ne bi
smeli izvajati intenzivnega kme-
tijstva. Sanitarna inšpektorica ta-
ko prav te dni ukrepa z odločba-
mi: lastniki, ki imajo na tem ob-
močju kupe gnoja, ga morajo od-
straniti v šestih dneh, drugim
prepoveduje odlaganje gnoja na
parcelah v zaščitnem območju.
Prepoveduje tudi gnojenje z
umetnimi gnojili in uporabo
strupenih zaščitnih in drugih
sredstev.
Seveda lastniki zemlje niso in
ne bodo navdušeni nad takimi
ukrepi, morali pa se bomo slej
ko prej sprijazniti z njimi, saj je
pitna voda za življenje neobhod-
na, nihče pa je nima pravice čez-
merno onesnaževati ali zastru-
pljati. Podobni ukrepi bodo ve-
ljali tudi v okolici črpališča v
Skorbi, od koder uporabniki vo-
de z območja črpališča Lancova
vas sedaj dobivajo neoporečno
vodo. Sanacija vodnjakov v Lan-
covi vasi je nujna tudi zaradi mo-
rebitne ponovitve onesnaženja
vode v drugih črpališčih, saj je
bilo lani črpališče v Lancovi vasi
edino, ki je območje cele občine
oskrbovalo z neoporečno vodo.
Omenili smo že odlok o obvez-
nem zbiranju in odvozu odpad-
kov. Pri tem se spomnimo na šte-
vilne gramoznice, ki so sedaj po-
stale črna odlagališča odpadkov.
Ena takih je tudi v Selih, v nepo-
sredni bližini perutninskih farm.
V njej je mogoče najti vsakovr-
stne odpadke, njeno dno pa je že
v nivoju podtalnice. Tako je oko
inšpektorjev padlo tudi na to
gramoznico. Upajmo, da bodo
naši predpisi in ekološka osveš-
čenost prebivalcev v bližnji pri-
hodnosti prispevali k rešitvi tega
in mnogih drugih problemov
onesnaženja pitne vode.
J. Bračič
Tako se učijo umivati zobe najmlajši. (Posnetek: M. Ozmec.)
Zobna in ustna higiena
Pred zobno gnilobo in drugimi ustnimi boleznimi se obvarujemo
z natančnim in rednim čiščenjem zob. To naj nam že od rane mladosti
preide v nepogrešljivo higiensko navado. Zobe čistimo redno in do-
sledno; to pomeni 3-krat na dan, vselej po glavnih obrokih — po zaj-
trku, kosilu in večerji. Namen umivanja je predvsem odstranjevanje
zobnih oblog in ostankov hrane.
O pravilni tehniki čiščenja zob obstaja vrsta teorij, vendar velja
splošno pravilo: temeljito očistiti vse zobe v ustih z vseh strani; to so
jezične, grizne in lične strani zob. Ščetko postavimo pod kotom 45°
na mejo med zobom in dlesnijo ter jo vrtimo v smeri z dlesni proti
koncu zoba. Takšne gibe izvajamo tako dolgo, da postanejo vsi zobje
čisti. To traja približno 2^3 minute. Po vsakem umivanju usta dobro
izperemo s toplo vodo. Vendar pa je bolje, če se za napotke o pravilni
tehniki čiščenja zob odpravite v zobno ambulanto — v demonstracij-
sko sobo, kjer vam bomo sestre za zdravstveno vzgojo to tudi prakti-
čno pokazale.
Pribor za nego zob naj bo na vidnem mestu in dosegljiv vsakemu
družinskemu članu. Pri umivanju zob ima vodilno vlogo zobna ščet-
ka. Ni vseeno, kakšno bomo izbrali. Najboljša je tista, ki je vedno
uporabna, sicer pa prednost dajemo ščetkam z umetnimi vlakni. Te
nimajo lastnih kanalov, kjer bi se zadrževale bakterije. Vlakna so zao-
bljena in ravno pristrižena. So elastična in odporna proti vlagi. Ščeti-
ne morajo biti tanke in gosto razporejene. Le takšna ščetka bo zraven
čistilnega učinka uporabna tudi za masažo dlesni. Po vsaki uporabi
ščetko speremo pod mrzlo tekočo vodo in jo postavimo v kozarec s
ščetinastim delom navzgor, ker se tako najlažje posuši. Vsak v družini
naj uporablja svojo ščetko in svoj kozarec. Ščetko je potrebno zame-
njati vsake tri mesece. Zgodi pa se, da pri še tako doslednem umiva-
nju zob vendarle ostane nekaj ostankov hrane med zobmi. V ta na-
men priporočamo kot uspešen pripomoček za čiščenje zob zobno nit-
ko ali zobno prho. Močan vodni curek iz prhe bo očistil mesta, ki so
zobni ščetki težko dosegljiva. Namen zobne prhe je tudi masaža dle-
sni.
Čas čiščenja zob pa si skrajšamo z zobno pasto. Priporočamo
zobno pasto z dodatkom fluorja. Ta krepi zobno skienino in poveča
odpornost zob pred nastankom kariesa.
Torej na skoraj vsakodnevno vprašanje otrok ali odraslih, ZA-
KAJ SI MORAMO ČISTITI ZOBE, je odgovor zelo preprost: SA-
MO ČISTI ZOBJE SO LAHKO ZDRAVI! Tega se moramo zavedati
vsi in za zdravje svojih zob poskrbeti sami. Tudi sestre za zobozdrav-
stveno vzgojo v zobni ambulanti Ptuj si prizadevamo ohraniti čimveč
zdravih zob v ustih naših otrok v Ptuju in ptujski občini. To pomeni,
da smo v nekaterih vrtcih in šolah uvedle vsakodnevno umivanje zob
po malici ali po kosilu. Pri tem delu nam pomagajo učitelji in vzgoji-
telji.
Naši cilji in rezultati tega dela so: MANJ ZOBNE GNILOBE
IN VEČ ZDRAVIH IN LEPIH ZOB V USTIH.
Da pa bodo uspehi še večji, naj predšolskim otrokom čistijo zobe
starši, kajti že prvi izrasli zobki potrebujejo nego. Tudi pri otrocih, ki
si že sami umivajo zobe, moramo uspešnost umivanja zob večkrat
kontrolirati. Sicer pa samo s svojim vzgledom privzgojimo čiščenje
zob v življenjsko navado. .
Medicmska sestra za zdravstveno vzgojo
Helena SEIDL
Gnojnica in zakon
Ker je naša tako velika želja
vstop v Evropo, kjer naj bi ev-
ropsko delali in evropsko živeli,
se bomo pač morali navzeti ev-
ropskih navad. To niso samo do-
bro življenje, polne trgovine in
velika kupna moč, je tudi spošto-
vanje predpisov, dobro in pošte-
no delo v službi ali doma na
kmetiji. Seveda je mnogo dobre-
ga dela in poštenega ravnanja tu-
di pri nas, le da se izgublja v
splošnem neredu, samovolji in
ekološki neosveščenosti.
Kmetijstvo smo zadnje deset-
letje pospešeno razvijali in ga
klub številnim težavam pripeljali
blizu evropskega nivoja. Pri tem
pa smo pozabili na vzporedne
negativne pojave, med drugim
tudi na zastrupljanje okolja. Ni
namreč vseeno, kako in kdaj
gnojimo, kako in kdaj uporablja-
mo strupena zaščitna sredstva.
Že pred dvema letoma bi mo-
rali v Sloveniji sprejeti zakon o
pravilni in pravočasni uporabi
gnojevke. Zakon je bil pripra-
vljen, v skupščinske klopi pa ni
prišel, saj nam je bila takrat po-
membna samo hrana, če pa bo-
mo z intenzivnim kmetovanjem
uničili tudi naravo in sebe, nam
še ni bilo mar. Po dveh letih in v
ekološko drugačnih razmerah se
bo zakon slej ko prej spet poja-
vil. Menda je pisan po avstrij-
skem vzoru in upamo, da bo se-
daj sprejet.
jb
Program ptujske ZSMS republiškemu
podoben le v izhodiščih
Ptujski mladinci in člani stranke Za svobodo
mislečega sveta — liberalne stranke imajo v ognju
deset svojih kandidatov: dva v zboru združenega
dela in osem v zboru krajevnih skupnosti. Nekaj
kandidatov mislijo še predlagati na zborih volil-
cev.
Kot je povedal sekretar občinske konference
ZSMS Vlado Fridl, se pri iskanju kandidatov na-
slanjajo na srednjo generacijo, poudarek dajejo
strokovnosti. Naslanjajo se na primestne krajevne
skupnosti. Slovenske gorice in Haloze, saj se jim
zdi, da so bili ti kraji doslej zapostavljeni in jih
lahko zastopajo le ljudje iz teh okolij. Ti bodo po
besedah Vlada Fridla lahko naredili kaj večjega za
razvoj obrobnih krajev. Že na kongresu ZSMS so
strankini predstavniki poudarili, da je njihov na-
men zmagati na volitvah, ptujski ZSMS-jevci pa
pravijo, da si bodo prizadevali prepričati volilce,
da je njihov program najboljši in da so predstavni-
ki stranke, ki je v veliki meri zaslužna za prve po-
vojne svobodne volitve.
V programu ptujskih liberalcev so dali največ
poudarka reševanju perečih problemov mesta, kot
pravi njihov sekretar. Ti so: reševanje ptujskega
prometnega vozla; sanacija Tovarne glinice in alu-
minija po ključu: kdor onesnažuje, naj to tudi pla-
ča; prizadevali si bodo za razvoj turizma, saj je ta
po njihovem edina verjetna prihodnost mesta Ptu-
ja.
M. Samec
V.R.
SPOMINI NA BORL
I94I —1943
..........................________......_____________________________.....    . _ ______^^f^.      _.......
(18. nadaljevanje)
Na Borlu sem prenašala vse
hudo skupaj z zaporniki, ki
sem jih poznala pred vojno. Tu
so bili zaprti: lekarnarica Nada
Orožen iz Ptuja, sokolska dru-
žina Tušek iz Cerkvenjaka, Ba-
bic iz Ljutomera, Breznikov! s
Koga in še več drugih. Precej
teh je bilo kmalu izseljenih.
Spominjam se skupine borl-
skih talcev, ustreljenih konec
oktobra 1941, med katerimi je
bil zdravnik dr. Metod Spind-
ler. Na Borlu je bil kot jetnik
ambulantni zdravnik. Menda
ni pričakoval, da ga bo zadelo
najhuje. Kako me je pretresla
njegova smrt! Mislila sem na
njegove ljubke hčerkice, pred-
šolske deklice, ki jih je imel ne-
izmerno rad in jih je moral za-
pustiti, kakor tudi svojo drago
ženo. Bil je srčno dober človek.
Večkrat sem se javila za bolni-
co, da sem prišla lahko k nje-
mu v ambulanto na pogovor.
Spominjam se mnogih jetni-
kov in jetnic, ki so jih privedli
na Bori v začektu leta 1942.
Med njimi so bile Milena Berce
iz Središča, Milena Štampar s
Koga, Nežka Kramberger in
njena hčerka Štefka iz Ptuja in
še več drugih. Gestapovcj so
strašno pretepli Nežko in Štef-
ko, a tudi drugim ni bilo priza-
nešeno. Z vsemi sem globoko
sočustvovala.
Na Borili so me zaposlili.
Kuhala sem za borlske stražar-
je, ki jih je bilo tedaj okrog
osemnajst.
Meseci na Borlu so bili naj-
težje obdobje mojega življenja.
Kolikokrat se spomnim na tiste
dni in ljudi, ki so trpeli, ker so
izpolnjevali klic svoje vesti —
sodelovati v boju za svobodo.«
(Vir: Izjava Marjane Miki,
Ptuj, oktobra 1988; pri V. R.)
Ukinitev zapora v kraTJem hlem
Ko sta bila na Borlu zaprta
snovalca osvobodilnega giba-
nja na območju tedanje občine
Juršinci v Slovenskih goricah
zdravnik dr. Metod Spindler in
študent Franc Toplak, je bil
boriski jetnik tudi Ivan Rancin-
ger iz Hrastnika. Najprej je bil
zaprt v kravjem hlevu, od okto-
bra 1941 pa na gradu. Tu je dr.
Spindlerja nagovarjal, da bi z
Borla skupaj pobegnila. Zdrav-
nik se za beg ni mogel odločiti.
Bal se je, da bi se okupator
maščeval nad njegovo družino.
Tloris grajske pristave.
Upal je tudi, da mu nacisti ne
bodo odmerili najhujše kazni.
A zgodilo se je najhujše, kar je
opisano v poglajvu o talcih.
Ko je bil Ranciger še zaprt v
hlevu, sta bila hlevska zaporni-
ka študent Anton Hržič in nje-
gov bratranec Ivan Hržič iz Mi-
hovcev pri Veliki Nedelji, ki
sta kovala načrt bega iz jetni-
štva. Oktobra se jima je to tudi
posrečilo.
Anton Hržič je bil sin posest-
nika. Že pred vojno je bil poz-
van v narodnoobrambno giba-
nje in gibanje za družbeno pre-
obrazbo. Po vdoru okupatorja
je sodeloval z vodilnimi orga-
nizatorji upora proti okupator-
ju v ptujskem okrožju. Njegov
bratranec Ivan je živel od roj-
stva pri stricu, Antonovem oče-
tu. Ker sta Anton in Ivan živela
od otroških nog skupaj v istem
domu, sta se počutila kot brata.
Ivan je pozneje služil pri mor-
narici in je na dopustu doma
učakal usodne aprilske dogod-
ke v domovini. Skupaj z bra-
trancem Antonom sta se že ma-
ja vključila v osvobodilno giba-
nje. Oba je okupator kmalu
zaprl in znašla sta se na Borlu
skupaj s Tonetovim prijate-
ljem, mladim davčnim uradni-
kom v Ptuju Vladom Satlerjem.
Tesno sta bila povezana še s
študentom Rudijem Severjem iz
Moškanjcev na Ptujskem po-
lju, ki je bil tudi zaprt na Bor-
lu. Že junija je uspel beg obeh
Hržičev in Satlerja z Borla. O
tem bo več napisano na dru-
gem mestu.
Ko sta bila Hržiča julija
1941 spet aretirana in iz ptuj-
skega zapora poslana na Bori,
sta od tam oktobra pobegnila.
Pridružila sta se partizanom in
se tam odlikovala. Ivan je pa-
del v osvobodilnem boju, An-
ton pa je vojno preživel. Ko je
služboval v Beogradu, je bil ob
usodnih dogodkih v zvezi z in-
formbirojem krivično obdolžen
in zaiprt za dolgo vrsto (deset)
let. Temu trpljenju ne more biti
nikoli zadoščeno.
Naj povem še o Nežki Hrži-
čevi, sestri Antona Hržiča! Bila
jp dobrotnica boriskih zaporni-
kov, saj jim je od začetka ob-
stoja te mučilnice zavednih
Slovencev prinašala in vtihota-
pljala hrano. Izkazala pa se je
tudi z aktivističnim delom v os-
vobodilnem gibanju.
Po begu obeh Hržičev z Bor-
la oktobra 1941 je varnostna
policija prenehala zapirati je-
tnike v hlevskem zaporu. Med
zadnjimi jetniki, ki so morali v
tem zaporu čakati na izgnan-
stvo, je bil dr. Fermevc, odve-
tnik v Ptuju. Izgnali so ga šele
septembra 1941 v Srbijo. Že
pred tem so v hlev zapirali je-
tnike, osumljene sodelovanja v
odporniškem gibanju, z vse Sp.
Štajerske. Dnevno je bilo v hle-
vu zaprtih okoli sedemdeset je-
tnikov. O hlevskih zapornikih
in njihovi usodi so potrebne še
podrobnejše raziskave.
Se nadaljuje
Kravji hlev na Borlu, od 29. aprila 1941 do konca oktobra 1941 nacistični zapor slovenskih domoljobov.
1 — hlev: d-3S m, š-6 m, 2 — stanovanje hlevarja. Po spominu narisal ekonom na boriskem posestva
med okupacijo Anton Simonič, Zavrč (mere približne). Opomba: Hlev je zgorel 1. 1984.
6 — OD TU IN TAM
22. februar 1990 —
TEDNIK
Ob tridesetletnici ptujskega
kurentovanja
Nič novega ne bomo povedali,
če v uvodu zapišemo, da so nam
razna praznovanja — naj bo to
ob rojstnem dnevu, -godu ali
obletnici poroke — tako rekoč
zlezla pod kožo, da mimo njih
več ne moremo. Svoje obletnice
ali jubileje praznujejo tudi delo-
vne organizacije in društva in na
njih običajno poleg slavja oceni-
jo tudi prehojeno pot v nekem
obdobju. In kaj naj bi zapisali ob
tridesetletnici sedaj že tradicio-
nalnega ptujskega kurentovanja?
Mnogi namreč ne vedo veliko ali
pa nič o njegovem rojstvu, o tem,
kdo je bil pobudnik za to veliko
folklorno-turistično prireditev, ki
privablja vsako leto v staro me-
sto ob Dravi množice ljudi od
blizu in daleč.
Bila so težka prva povojna leta
— predvsem tisti s podeželja ali
bolje rečeno s kmetov se jih spo-
minjamo z grenkim priokusom.
Predvsem mladi, ki smo na pode-
želju v veliki negotovosti tipali v
temi, smo nekako živeli po svoje.
Pri nas v Markovcih je že prva
povojna leta bilo zelo aktivno
društvo Partizan in tega smo se
skoraj vsi mladi oklepali kot pi-
janec plota. Prirejali smo razne
igre, predvsem pa telovadne aka-
demije in nastope, pri katerih ni
nikoli manjkalo folklore. Tako
rekoč vsi smo bili igralci na
odru, telovadci in plesalci fol-
klorne skupine, ki je že takrat
poleg ljudskih plesov skrbela za
ohranitev ženitovanjskih in pust-
nih običajev. Za našo aktivnost
je kaj hitro zvedela Ljubljana in
si v predpustnem času leta 1950
prišla ogledat naše ženitovanjske
in pustne običaje. Radovednežev
— gledalcev seveda ni. manjkalo.
V Markovcih je bil ta dan pravi
ljudski praznik. Po vasi smo pri-
pravili pravo povorko — od že-
nitovanjskih kopjašev, korantov
(le kje so se vzeli — bilo jih je
nad 60), oračev, pokačev do ru-
še, medveda, pustnih vil, pice-
kov, kopanjaric itd.
Ljubljančane — bili so z radia
Ljubljana (televizije še takrat na-
mreč nismo poznali) — je naš
nastop tako navdušil, da so nas
Zvezi kulturnih organizacij Slo-
Ženitovanjski kopjaši.
venije predlagali za nastop na I.
jugoslovanskem mednarodnem
festivalu folklore, ki je bil v sep-
tembru 1951 v Opatiji. Na tem
festivalu pa smo bili izbrani za
svetovni festival folklore, ki naj
bi bil leta 1952 v Oslu na Norve-
škem. Žal je bil ta festival pozne-
je iz nepojasnjenih razlogov od-
povedan. To nas je seveda neko-
liko prizadelo, vendar zaradi te-
ga nismo odnehali delati. Prav
zaradi naše aktivnosti je prišlo v
Markovcih do pravega prebuja-
nja ljudskih, predvsem pustnih
običajev, le da takrat v skladu z
ljudskimi običaji nismo zahajali
v mesto, ampak smo v pustnih
dneh v skupinah prečesali vse
okoliške vasi po dolgem in po-
čez, se oglašali pri sorodnikih in
znancih za srečo in dobro letino,
pri dekletih pa nabirali robčke.
To so bila leta, ko na vasi še ni
bilo avtomobilov, kina in televi-
zije in ko je druženje pri folklori
in morda še na kakšni gasilski
veselici bilo na podeželju skoraj
edina zabava. Za nas mlade pa
takrat bližnji Ptuj tudi ni bil pre-
daleč s kolesi, da si ne bi vsaj ob
koncu tedna ogledali filma v
ptujskem kinu. Po predstavi pa
smo seveda običajno zavili k Zu-
pančiču ali Belemu križu, kjer so
ob sobotah in nedeljah v zim-
skem času prirejali ples. Tu smo
z mnogimi vrstniki navezali pri-
jateljske stike, se zabavali na ple-
su in pogovarjali o bližajočem se
pustu. S prijatelji smo kar tek-
movali, kdo bo lepši korant in
kdo bo ob pustu nabral kar naj-
več robčkov; to je v tistih skrom-
nih časih bila prava »manija«.
Mene so poleg korantije zelo
privlačili tudi ženitovanjski kop-
jaši, kajti v fantovskih letih sem
bil kar nekajkrat na gostovanjih
za kopjaša.
Prihodnje leto se
vidiva!
Pustni torek 1954. Ptujska
Svoboda je to leto kot nekaj let
poprej organizirala na pustni to-
rek popoldan otroško maškerado
Za debelo repo.
— povorko skupin po ptujskih
ulicah; tej se je obi,čajno pridru-
žila tudi kakšna odrasla maska,
tuintam tudi naključna manjša
skupinica korantov. Na čelu or-
ganiziranega sprevoda oziroma
povorke pa je običajno igrala
ptujska godba. Ko sem si tako
ogledoval to povorko — takrat
sem že vodil po pokojnem Anto-
nu Štrafeli folklorno skupino v
Markovcih — mi je šinilo v gla-
vo (ko sem opazoval dirigenta
ptujske godbe, ki je mahal s tisto
dirigentsko palico), kako bi se ob
dirigentu podal še ples kopjaša.
Bilo je na trgu Mladinskih bri-
gad. Ker se je povorka za krajši
čas ustavila, sem imel priložnost
govoriti z dirigentom — žal se
imena ne spomnim — in sem mu
pojasnil svoja razmišljanja o
kopjašu. Dirigent, ki je kot god-
benik očitno poznal običaj ženi-
tovanjskega kopjaša, je bil zelo
navdušen nad mojim predlogom.
Stisnila sva si roke in si rekla: Če
bova zdrava, se prihodnje leto vi-
diva.
Predpustni čas leta 1955.
Strast po korantiji me je pri ose-
mindvajsetih že nekako minila
— na vrsti so bili mlajši. Svoje
namere, da bom po dogovoru z
dirigentom plesal kot kopjaš na
pustni torek pred ptujsko godbo,
pa nisem opustil. Rekel sem si:
Kar bo, pa bo. Ker mi je pa le bi-
lo nekoliko nerodno, sem nago-
voril prijatelja iz naše folklorne
skupine in se mi je z veseljem
pridružil. Tako sva kar dva kop-
jaša plesala na čelu povorke. Se
danes, po več kot tridesetih letih
se spominjam takratnih ugodnih
komentarjev; še zdaleč nisem
pričakoval, da bo prav ta moja
ideja usodna za nastanek ptuj-
skega kurentovanja. Ko so fantje
iz naše folklorne skupine zvedeli
za mojo nakano, se jih je kar ne-
kaj obleklo v korante in odhiteli
so v Ptuj, prignali pa so tudi ru-
šo. Ko se je povorka pred ptuj-
sko občino za krajši čas ustavila,
me je nekdo ob pločniku rahlo
pocukal za rokav, na katerem so
viseli svileni svatovski trakovi.
Pred mano je stal sivolasi go-
spod v črnem plašču in se mi
predstavil: — Veste, jaz sem pro-
fesor Drago Hasl. Iz najinega
kratkega pogovora sem razbral,
da ga področje folklore še pose-
bej zanima. Naročil mi je, naj se
enkrat po pustu oglasim v Ljud-
ski in študijski knjižnici, kjer je
takrat služboval.
Obljubo sem držal, saj sem do-
bro vedel, da želi čimveč zvedeti
o našem bogatem ljudskem izro-
čilu. Kar nekaj ur je trajal najin
pogovor. Ko sem že bil prepri-
čan, da sva končala, je spet načel
novo področje, se zanimal za to
m ono in si pri tem vse skrbno
zapisoval, na koncu pa mi dejal:
— Veste, še sami se niti ne zave-
damo, da imamo na našem pode-
želju tako bogato kulturno dedi-
ščino.
Povedal sem mu med drugim
tudi, da smo že leta 1951 gosto-
vali na velikem mednarodnem
folklornem festivalu v Opatiji in
da smo bili po vojni že kar tri-
krat v Ljubljani na raznih fol-
klornih prireditvah z ženitovanj-
skimi in pustnimi običaji. Nič mi
pa ni dal vedeti, da je že takrat
imel v načrtu PTUJSKO KU-
RENTOVANJE.
Življenje in delo je v nasled-
njih letih teklo po povsem nor-
malnih tokovih. V letu 1956 sem
vzel od fantov slovo, zato so me
v ptujski povorki na pustni torek
nasledili mlajši fantje iz naše fol-
klorne skupine in se predstavili
kot ženitovanjski kopjaši. Nekaj
podobnega je bilo v letu 1957.
Kurentovanje
se rojeva
Po novem letu 1958 sem prejel
od profesorja Draga Hasla prija-
zno pismo, da bo prišel v Mar-
kovce na pustni ponedeljek ali
torek. Z našim predsednikom
Alojzem Simoničem sva mu ho-
tela predstaviti vsaj nekaj pust-
nih skupin; žal ga zaradi bolezni
ni bilo. Proti koncu leta 1958 pa
sva s tov. Simoničem prejela va-
bilo za sestanek v Ptuju. Tokrat
nama je odkrito povedal in zau-
pal, da od takrat, ko je prvič vi-
del plesati ženitovanjske kopjaše
v ptujski povorki, že pripravlja
načrt za organiziran nastop ženi-
tovanjskih in pustnih likov v Ptu-
ju. Od naju je hotel tudi zvedeti,
kaj je bolj prav: KURENT ali
Ples picekov iz Markovec.
KORANT. Povedala sva mu, da
je KURENT novejše, potvorjeno
ime in da pri nas v deželi koran-
tov ne bo nihče rekel KURENT.
Spraševal naju je še nekatere
druge podrobnosti — predvsem,
ali še pred cerkvijo ob poroki
plešejo kopjaši ali se svatje še vo-
zijo k poroki na paručih (kole-
seljnih); žal sva ga morala razo-
čarati, kajti gostuvanja z okraše-
nimi konji in paruči so počasi
postajala zgodovina.
Januarja 1959 je šlo zares.
Spet sem bil povabljen na sesta-
nek. Tov. Hasl mi je predstavil
svoje sodelavce, ki so kot začasni
odbor pripravljali še ne rojeno
ptujsko kurentovanje. Kar prijet-
no je bilo poslušati dobro izbra-
no druščino ptujskih intelektual-
cev, med katerimi sem se nekoli-
ko nerodno počutil. Veliko so
me spraševali o tem in onem —
predvsem pa so hoteli vedeti, ali
se koranti na svojih obhodih ob
pustu še kaj spoprimemo in »sla-
čimo«, kot je to bil zelo pogost
pojav v predvojni Jugoslaviji.
Kar hitro sem dojel, da ti ptujski
možje kar veliko vedo o naših, če
hočete neljubih dogodkih. V
splošno zadovoljstvo sem jim po-
jasnil, da je verjetno »slačenje
korantov« enkrat za vselej od-
pravljeno in da tudi tistih zlo-
glasnih pretepov, ko je veliko-
krat ob pustu omahnil kak mlad
fant, ni več.
Po dveumem sestanku smo se
dogovorili, da bomo za pustno
soboto popoldan pripravili
manjšo pustno povorko po neka-
terih ulicah. Veliko smo se tudi
pogovarjali o tem, kakšen naslov
naj bi imela ta prireditev. Ker je
korant najbolj izvirna in demon-
ska pustna maska, smo prišli do
sklepa, naj bi prireditev nosila
naslov PTUJSKO KURENTO-
VANJE. Menim, da smo že ta-
krat kar dobro pogruntali, saj ta
naslov nosi prireditev še danes.
Markovčani smo pripeljali po
dogovoru vse obstoječe pustne
skupine, in sicer ženitovanjske
kopjaše,  korante,  orače,  rušo.
medveda, pustne vile, piceke, ko-
panjarice. Našim korantom pa
so se pridružili še nekateri ko-
ranti iz Spuhlje in Budine. Bila
je kar lepa povorka, saj je za ta-
kratne skromne razmere sodelo-
valo že čez trideset korantov. Zdi
pa se mi, da so na tem poskus-
nem kurentovanju sodelovali tu-
di ploharji iz Cirkovc, takrat še
pod vodstvom Vinka Koržeta, in
orači iz Lancove vasi. Povorka se
je zavlekla skoraj pozno v noč.
Po končani povorki je bil profe-
sor Drago Hasl videti zelo zado-
voljen, pripomnil pa je, da mora-
mo do prihodnjega leta, ko bo
Dobrodošli na kurentovanju!
uradno prvo ptujsko kurentova-
nje, angažirati še vse druge sku-
pine v ptujski okolici in še neka-
tere druge, KURENTOVANJE
pa organizirati na pustno nede-
ljo.
Prvo ptujsko
kurentovanje
Pisali smo leto 1960. Že nekaj
dni po novem letu smo morali
markovski koranti v Kranjsko
Goro, kjer smo za VIBA FILM
posneli nekaj kadrov za celove-
černi- film DEŽELA PETIH
KONTINENTOV. Doma so
medtem že mrzlično tekle pripra-
ve na prvo uradno PTUJSKO
KURENTOVANJE, ki naj bi bi-
lo na pustno nedeljo 27. februar-
ja. Na sestanku v Ptuju nam je
profesor Drago Hasl, ki je kot
predsednik iniciativnega odbora
že med letom pridno delal pri
pripravah in angažiranju skupin,
poročal, da se sodeč po številu
prijavljenih skupin obeta bogato
kurentovanje. Ni se motil — bilo
je zares enkratno, pa čeravno le
kot povorka po ptujskih ulicah.
Pa naslednja — bila so še več-
ja in lepša. Leta 1966 smo prene-
sli prireditev na ptujski stadion
— predvsem zaradi gledalcev, da
bi si lažje ogledali program sku-
pin. To leto smo prvič, pa verjet-
no tudi zadnjič priredili kurento-
vanje kar dva dni, in sicer v so-
boto, 19., in nedeljo, 20. februar-
ja, z namenom, da bi v mestu za-
držali dalj časa turiste v korist
našega gostinstva, pa se žal ni
obrestovalo. Pa tudi prireditev
na stadionu se zaradi odmaknje-
nosti od mesta ni preveč obnesla.
Naslednja prireditev je bila
spet prenesena na ptujske ulice,
kjer naj bi skupine na nekaterih
mestih izvajale svoj program; žal
je tudi pri tej zamisli bilo preveč
zapletov.
Že nekaj let imamo dopoldan-
ski nastop skupin na ptujski trž-
nici, popoldan pa še skupaj s
karnevalskimi skupinami tradi-
cionalno povorko po ptujskih
ulicah. Mnogi dobri poznavalci
menijo, da je tak način še naj-
boljša rešitev. Kaj hočemo, je že
tako, da se na napakah učimo.
Ce bi se vprašali, kdaj je ptujsko
kurentovanje doseglo svoj vrhu-
nec, bi bili odgovori verjetno ra-
zlični. Vsekakor pogrešamo sku-
pine, ki smo jih v F*tuju že videli,
pa jih že nekaj let ni, na primer:
kmečko gostiivanje s paruči, do-
brepoljske šelmarje, reške zvon-
čarje, cerkljanske laufarje, boro-
vo gostiivanje, maškare iz Tur-
nišča, avstrijske perhte, bolgar-
ske kukere, pa — če že hočete —
tudi izvirne dornavske cigane in
še bi lahko naštevali. Če hoče-
mo, da bo postala prireditev za-
nimivejša in privlačnejša, bo po-
trebno nekaj storiti za njeno os-
vežitev.
Po tridesetih letih te velike fol-
klorno-turistične prireditve, ob
kateri sta se pokojni Drago Hasl
in pozneje tudi Jože Štrafela s
sodelavci veliko trudila, da bi
stari, zgodovinski Ptuj ob Dravi,
ki ga imamo zares vsi zelo radi,
postal karnevalsko in turistično
mesto in da bi vsakoletna prire-
ditev v Ptuju dobila republiško
etiketo, se vprašajmo, ali smo v
vseh teh letih storili dovolj za
popestritev prireditve. Če ne, kje
smo delali napake? Smo imeli
pri organizaciji vedno dovolj de-
lavoljnih ljudi, gmotne in moral-
ne podpore? Smo Ptujčani sploh
zainteresirani za to prireditev?
Bomo vsaj ob tridesetletnici sku-
šali oceniti prehojeno pot in se
vprašati, kako naprej? Bomo
vsaj tistim velikim entuziastom
in okoliškim folklornim skupi-
nam, ki so bile vsa leta steber te
velike prireditve, kot so Markov-
čani, Cirkovčani, Lancovljani,
Pobrežani, Podlehničani in mor-
da še nekateri, dali primerno pri-
znanje?
Mnogih, ki so zaorali ledino
na tem področju, žal ni več. Smo
pripravljeni žrtvovati kaj več kot
do sedaj za to veliko prireditev,
ki bo najboljši porok, da čas, v
katerem živimo, ne bo poteptal
našega bogatega ljudskega izro-
čila in da bomo vsaj nekaj tega
ohranili še prihodnjim rodo-
vom?
Ustanovni član odbora
ptujskega kurentovanja
Franc Kolarič
Spored 30. kurentovanja
v nedeljo, 25. februarja
0 Ob II. uri: nastop folklornih skupin na tržnici
Spored:
1. Pozdrav pokačev iz Podlehnika
2. Ples kopjašev iz Markovec
3. Nastop oračev in ruse iz Podlehnika
4. Ples vil s kraljico iz Zahovec
5. Nastop ploharjev iz Cirkovc
6. Ples z bosmani iz Markovec
7. Nastop malih oračev iz Lancove vasi
8. Haloški »Jiirek« iz Dolene
9. Nastop kopanjaric iz Slojncev
10. Lucije iz Lancove vasi
11. Pustna baba iz Šmartnega ob Paki
12. Nastop velikih oračev iz Lancove vasi
13. »Klada« s Spodnje Polskave
14. Nastop oračev iz Markovec
15. Piceki iz Markovec
16. »Košuta« iz Poljčan
17. Rusa. medved in drugi liki
18. »Bik« iz Makol
19. FS »Obrez«
20. Nastop kurentov s Ptujskega polja
0 Ob 14. uri: FOLKLORNA IN KARNEVAL-
SKA POVORKA PO PTUJSKIH ULICAH
Zbirališče za udeležence povorke:
— Vozila in karnevalske skupine na Muzejskem
trgu, v Cafovi in Muršičevi ulici
— Folklorne skupine v Vošnjakovi ulici
Smer povorke: Dravska ul. — Trg svobode —
Krempljeva ul. — Trg MDB. — Lackova ulica —
Trstenjakova ulica — Osojnikova ulica — Gregor-
čičev drevored — Potrčeva ulica — Srbski trg —
Titov trg — Miklošičeva ulica — Trg MDB —
Krempljeva ulica — Trg svobode — Dravska ulica
0 Ob 17. uri: Računalniško žrebanje priponk
na Trgu MDB
Cena priponke: 20 dinarjev
Organizatorja prireditve:
Turistično in Folklorno društvo Ptuj
TEDNIK
- 22. februar 1990
OD TU IN TAM — 7
^VELIKA OUENKA ZA JAKOBA EMERŠIČA
Ko je poklic konjiček
Takoj na začetku moram napisati, da imam slabo vest — no-
vinarsko vest, da šele zdaj, ko je prejel najvišje občinsko priznanje
za delo na področju kulture, predstavljam Jakoba Emeršiča, višje-
ga bibliotekarja ljudske in študijske knjižnice. Jakoba, ki ga tisti,
ki ga poznamo že dolga leta, kličemo Jakec. Skrit med knjigami,
revijami in časopisi je skoraj neopazen in hkrati nepogrešljiv, če bi
radi imeli kakšen poseben podatek, če iščete kaj, kar je raztreseno
v več knjigah, časopisih. 1\i kol i ga ne boste spravili v zadrego, naj-
večkrat vam bo tudi vedel takoj povedati, kje najdete kaj napisane-
ga o tem ali onem pomembnem možu, o tej ali oni pisateljski duši.
Domoznanstveno literaturo, pa brez pretiravanja, pozna najbolje v
ptujski občini le on. Ga ni, ki bil bi mu kos.
Tednik: Kakšno je delo višjega
bibliotekarja?
Jakob Emeršič: Ponavadi nam
rečejo kar knjižničarji ali pa nas
celo zamenjajo s prodajalci
knjig, s knjigarnarji. Moje delo
višjega bibliotekarja je zelo raz-
noliko, kar je po eni strani čudo-
vito, saj ti pri delu ni nikoli dolg-
čas. Na drugi strani pa je to delo
precej naporno, ker v ptujski
knjižnici manjka ljudi že leta in
leta in tako nehote postaneš »de-
klica za vse«. Zbirarrt domoznan-
stveno literaturo, pripravljam
razstave, skrbim za popularizaci-
jo knjižničnega gradiva, obdelu-
jem starejše gradivo. To bi bilo
sila na kratko in enostavno pove-
dano, kaj je moje delo.
Tednik: Kaj ti pomeni za tvoje
dosedanje delo velika oljenka; to
najvišje priznanje za kulturno de-
lo?
Jakob Emeršič: Moram reči,
da sem se ob prejemu počutil po-
vsem normalno. Te pa obidejo
misli, da je kdo, ki si je bolj za-
služil to priznanje, pa ga zaradi
tega ali onega vzroka ni dobil...
Mislim pa, da to ni samo moja
nagrada, zakaj vsako delo je od-
visno tudi od ustanove, v kateri
delaš, od družine, ki razume ta
tvoja prizadevanja...
Tednik: Spremljaš zgodivno
Ptuja in okolice v pisani besedi v
knjigah, časopisih, revijah. Kaj bi
lahko povedal o kulturnem utripu
včeraj in danes?
Jakob Emeršič: V tem trenut-
ku sem se spomnil romana Tone-
ta Šifrerja, ki se dogaja v Ptuju.
V knjigi pripoveduje o obisku če-
ške delegacije v Ptuju leta 1937
ali 1938. Ptujčani so jih slavno-
stno sprejeli. Potem pa nadalju-
je, da kadarkoli so meščani Ptuja
govorili o kulturi, so se ponosno
vzravnali, potem pa vse velike
besede zalili z žlahtno kapljico.
Veliko smo in še govorimo o kul-
turi, literaturi, manjka pa tiste ši-
rine, ki naj bi jo imeli ne samo
kulturni delavci. Manjkajo pa tu-
di dejanja, preveč samo govori-
mo. Ptujčani nikoli niso znali ce-
niti svojezgodovine. Niso imeli
ponosa. Že 23 let službujem in
bili so časi, ko je kateri od občin-
skih mož izjavil, da stare knjige
ne gredo na nove police. Saj radi
rečemo: imamo to in to, toda za
to je treba nekaj žrtvovati. Ne
gre samo za denar, gre bolj za
odnos, kulturni odnos. Ta se ne-
kaj spreminja. So ljudje, ki imajo
širino in ponos, da živijo, kjer ži-
vijo, toda hkrati se pojavlja mno-
žica tistih, ki kaže vedno večjo
nezainteresiranpst do problemov
kulturnega življenja.
Tednik: Od kod ta tvoja želja
po knjigah, po poklicu v katerem
ti bo dano brskati in raziskovati
po pisani besedi, in še več, da boš
tudi sam posegel po peresu?
Jakob Emeršič: Misel, da bom
nekaj napisal, me je obšla že v
drugem razredu osnovne šole, v
četrtem pa sem že prebiral vse,
kar mi je prišlo pod roke. Oče je
bil zidar, zrasel sem brez mame
in doma kakšnega posebnega za-
nimanja za knjige nisem bil dele-
žen. Niso ločili, ali se učim ali
berem roman. Zelo rad sem imel
slovenščino in tudi zgodovino, in
ko sem se odpravljal študirat v
Ljubljano, sem se že takrat zani-
mal, ali se bom lahko zaposlil v
ptujski knjižnici. Takrat je bii bi-
bliotekar Andrej Kovač, ki ni bil
samo bibliofil, ampak je obvla-
dal tudi takratno ptujsko zgodo-
vino, objavljal je članke tudi v
Tedniku, in ko je videl moje za-
nimanje za knjige, sem smel tudi
v skladišče, kjer sem po mili volji
brskal in stikal po knjigah.
Tednik: Pa ne prebiraš samo
drugih, ampak tudi sam kuješ ver-
ze, pišeš prozo, se spopadaš z dra-
matiko. ..
Jakob Emeršič: To je moje
najljubše delo, pa žal ni dovolj
časa in čakam na pokoj, ko mi-
Obsežnejši teksti Jakoba
Emeršiča:
Nekatere pomembnejše oseb-
nosti Ormoža in okolice (Or-
mož skozi stoletja II, 1983);
Važnejša literatura o Halozah
(v Zagorski. C: Zločin. 1978):
Gradivo za zgodovino ptujskih
knjižnic (30 let Študijske knjiž-
nice v Ptuju, 1978): Knjižne
redkosti in dragocenosti v štu-
dijskem oddelku (30 let Študij-
ske knjižnice v Ptuju, 1978):
Gradivo za bibliografijo Ptuja
in okolice, 1985: Minoritska
knjižnica na Ptuju. 1989:
Manjši in ponižani bratje.
1989 (dramski tekst).
slim, da bom za to imel več časa.
Zdaj se strokovno posvečam lite-
raturi, imam rad zgodovino, rad
raziskujem. . . Menim, da pri vsa-
kem strokovnem delu moraš ime-
ti nekaj umetniške žilice, zakaj
ko prideš do nekega spoznanja,
ga moraš spraviti na papir.
Tednik: Zbiraš, raziskuješ in
urejaš domoznanstveno literaturo,
pišeš bibliografije; za kakšno de-
lo gre?
Jakob Emeršič: V domoznan-
stveni bibliografiji poskušaš
zbrati vse, kar je bilo napisane-
ga, kar je ohranjenega o nekem
območju. Materialni predmeti so
naloga muzeja, pisani viri arhiva,
kar pa je bilo napisano v knji-
gah, pa je naloga knjižnice. Ta-
krat, ko imamo vse to zbrano,
odkrivamo neizmerno bogastvo
večno revnih Haloz, večno prepi-
rajočih se Slovenskih goric ali
purgarskega Ptuja. To je ogrom-
no gradiva, ki ne govori o zgodo-
vini zgolj lastnemu narodu, am-
pak tudi drugim. Tako naj spom-
nim, da je bila mati zadnjega
rimskega cesarja Ptujčanka. To
znamo danes premalo izkoristiti,
tudi v turistične namene.
Tednik: Da ohranjaš domo-
znanstveno zbirko v knjižnici pri
življenju, moraš ogromno brati.
Pa utegneš res vse prelistati in
prebrati?
Jakob Emeršič: Moral bi, pa
kot sem že v začetku omenil, mo-
ramo delavci knjižnice, ker nas
je premalo, početi še vrsto dru-
gih del. Sam s sabo moram skle-
niti marsikateri kompromis, zna-
no je tudi diagonalno branje,
marsikdaj bi se rad v zadevo, ki
jo odkrijem, natančneje poglobil,
pa ne gre vedno. . .
Tednik: Bi lahko rekel, da je
Ptuj nekoč in danes prisoten v slo-
venskem kulturnem prostoru? Ka-
ko bi iz gradiva, ki ga že toliko let
zbiraš in urejaš, ocenil njegov de-
lež v tem prostoru?
Jakob Emeršič: Mislim, da po-
membno odseva v slovenskem
kulturnem prostoru tako včeraj
kot danes. Najbolj je F*tuj znan v
slovenskem kulturnem prostoru
po osebnostih, ki igrajo po-
membno vlogo v kulturnem, po-
litičnem in gospodarskem življe-
nju. Naj jih nekaj naštejem: dr.
Vladimir Bračič, Kajetan Gan-
tar, jezikoslovec in prevajalec
Sovre, Anton Ingolič, Ivan Potrč,
Miha Remec, France Mihelič,
Koprivec, ki je znan po slikovi-
tih opisih Haloz, Anton Slod-
njak, Janko Jurančič, ne nazad-
nje dr. Štefka Cobelj in še bi lah-
ko našteval. Naj omenim še pr-
vega pisatelja na jugoslovan-
skem ozemlju, ki je Ptujčan. To
je sveti Viktorin, ki je v cerkveni
zgodovini v svetovnem merilu
prvi med razlagalci, komentator-
ji svetega pisma.
Tednik: Tvoje delo ti vzame
ogromno časa. To je delo, kjer ni
mogoče ničesar preskočiti ali
spregledati, biti moraš izredno
natančen in zbran. Ali ti sploh
ostane kaj prostega časa?
Jakob Emeršič: No, za druži-
no moram najti čas. Če premi-
slim, človek še vedno veliko časa
tako na slepo preživi, čaa, ki bi
se ga dalo še izkoristiti ob boljši
organiziranosti. . .
Tednik: Se ti zdi, da ima kul-
turni delavec, takšen, kot si ti, v
Ptuju dovolj sogovornikov, da
imaš možnosti soočiti svoja spo-
znanja?
Jakob Emeršič: Ker imam
otroke, največ svojega prostega
časa preživim doma. Sicer pa mi-
slim, da bi našel sogovornike. So
ljudje, s katerimi bi se dalo ime-
nitno pogovarjati in bi lahko
marsikaj  skupaj  »razčistili«...
Res pa je, da nimamo v Ptuju
razvite nobene takšne oblike ra-
zgovorov, debatnih krožkov___
Tudi v Tedniku manjka takšne
vrste polemike.
Tednik: S čim pa se zdaj ukvar-
jaš?
Jakob Emeršič: Z zapuščino
dr. Štefke Cobelj, ki je svoje knji-
ge podarila ptujski knjižnici. Pre-
gledujem in sortiram knjige — ti-
ste, ki jih je imela v Ptuju; po ti-
Za izredne uspehe na biblio-
tekarskem področju je leta
1987 prejel najvišje strokovno
priznanje — Čopovo diplomo.
Letos je prejel najvišje prizna-
nje za kulturno delo ptujske
občine za leto 1989 — veliko
oljenko. .
ste v Beogradu pa bomo morali
še iti. Jeseni pa bom pripravil
razstavo zanimivejših knjig, ki
nam jih je podarila.
Jakoba Emeršiča v tem pogovo-
ru nismo uspeli predstaviti v vsem
njegovem delu in življenju. Pa tu-
di ni bil namen. Poskušali smo
pokramljati o njegovem pokli-
cnem delu, ki pa je tako tesno pre-
pleteno z njegovo osebnostjo in s
tistim, s čimer se ukvarja v pro-
stem času, da preprosto ni mogoče
ločiti Jakoba, če ga srečate v
knjižnici s knjigo ali doma s pere-
som v roki, ko kuje verze ali pre-
vaja iz francoščine...
NaV
Pojasnilo k članku Ali bo trgovina v kulturni dvorani
!Sa članek pisca pod naslovom »Ali bo trgovina v kulturni
dvorani« (Tednik št. 4) daje svet skupščine krajevne skupnosti
Majšperk naslednje pojasnilo:
IS a podlagi zapisnika in članka, objavljenega v Tedniku I. fe-
bruarja 1990, se je sestal svet KS, na katerem so bili še: predsed-
nik skupščine KS, član izvršnega sveta občine Ptuj, predsednik K K
SZDL in povabljena člana vaškega odbora oz. tako imenovanega
odbora »napredno mislečih krajanov« iz Sestrž. Seja je bila 5. fe-
bruarja 1990. Po vsestranski analizi in razpravi vseh članov je bilo
sprejeto stališče, da se da celovit odgovor, kot ga želijo »napredno
misleči« nezadovoljni krajani.
Na sestanek vaščanov Šestrž
ni bil povabljen noben predstav-
nik krajevne skupnosti.
Podpisniki na sestanku v Se-
stržah so potrdili le navzočnost
in ne strinjanje z vsebino članka.
Nekateri podpisniki so v nasled-
njih dneh sporočili na KS, da se
ne strinjajo z vsebino članka in
da so podpisali samo navzo-
čnost. Da gre za nezadovoljstvo
samo dela krajanov, kažejo šte-
vilke, saj šteje KS 2.300 prebival-
cev, naselje Sestrže pa 280.
Organi krajevne skupnosti
Majšperk so bili izvoljeni 27. fe-
bruarja 1987. leta in ne sedijo 20
let na monopolnih položajih. K
temu ne prištevamo tajniških
opravil, saj je to redna zaposli-
tev.
O nedokončanih projektih ne
more biti govora, kot navaja pi-
sec, kajti projekt obstaja le za
gradnjo »DOMA KRAJANOV«
s trgovino; ta je še v gradnji in
bo predvidoma končan v letu
1990. To je zapisano v referen-
dumskem programu krajevnega
samoprispevka.
Projekt za gradnjo vodovoda
je na samoupravni komunalni
skupnosti Ptuj, ki je tudi investi-
tor, in je končan. Manjše po-
manjkljivosti pa so povzročili ne-
kateri krajani, ki niso bili zado-
voljni in je tekel postopek na so-
dišču med samoupravno komu-
nalno skupnostjo in krajani.
Krajevna skupnost je k izdelavi
regionalnega vodovoda zbrala le
potrebni prispevek in ga prene-
sla v sofinanciranje. To je bil pri-
spevek, ki ga plača vsak občan,
ko si naroči javni vodovod.
Projekt za gradnjo trafoposta-
je ima Elektro Ptuj, dela so bila
povsem končana.
Za urejanje (asfaltiranje) že
obstoječih cest ne poznamo pro-
jekta, pač pa le pogodbe cestne
skupnosti Ptuj, ki ima letne in
petletne programe za celotno ob-
čino in jih tudi tako izvaja. Ce-
ste, ki jih pisec navaja, so lokal-
ne ceste in so v pristojnosti ce-
stne skupnosti, sedaj komiteja za
urbanizem, gradbene, komunal-
ne zadeve in promet občine Ptuj.
Da ne bo nesporazuma: ne gre
za krajevne poti oz. ceste, ampak
lokalne. Krajevna skupnost daje
sicer pobude, predloge in se zav-
zema za čimprejšnje asfaltiranje
teh cest, moramo pa vedeti, da v
občinskem merilu ni mogoče po-
vsem zanemariti vseh drugih kra-
jev in dati poudarek le enemu
naselju. Pojasniti moramo, da je
na območju KS Majšperk bila
ena prvih lokalnih cest asfaltira-
na prav v Sestržah, drugi odsek
leto kasneje in tretji odsek, s ka-
terim je naselje povezano z obči-
no in KS, v letu 1989. Cesta Se-
strže—Pečke še ni bila v progra-
mu asfaltiranja, kot piše pisec, in
ne vemo, kje je pobral takšen po-
datek. Res je, da so krajani pri-
spevali delež za asfaltiranje vsa-
kega posameznega odseka, ni pa
res, da bi jim kdo kdaj omenjal
zbiranje sredstev za drugo asfalt-
no prevleko. To je natolcevanje
in povzročanje razburjanja med
ljudmi.
Omenili smo, da je dom kraja-
nov v gradnji. Pojasniti je treba,
da je bila že v letu 1978 izražena
želja krajanov — ne samo Sestrž,
ampak tudi naselja Medvede —
za gradnjo trgovskega lokala. O
taki želji in zahtevi obstajajo za-
pisniki zborov občanov. Objekti-
vni zadržki pa so čas začetka
gradnje premaknili. Pridobiti je
bilo potrebno zemljišče, ki ga je
krajan odstopil prav z namenom
gradnje trgovine. Ker je bila v ti-
stem času gradnja trgovine ote-
žena, lažje pa je bilo pridobiti
dovoljenje za »dom krajanov«,
smo pridobili vsa potrebna zem-
ljišča, lokacijsko in gradbeno do-
voljenje za gradnjo večnamenske
zgradbe pod imenom »DOM
KRAJANOV«. Uradno je bila
gradnja začeta v letu 1986.
Zgradba je zgrajena le do tretje
gradbene faze in ne more biti go-
vora samo o kulturni dvorani, za
katero pa je prostor resnično za-
gotovljen. Od leta 1987 je grad-
nja stala (mirovala) v tretji fazi. S
sredstvi samoprispevka celotne
KS je bila gradnja ponovno akti-
virana v letu 1989. Pred vsakim
ukrepom je svet KS kot celota
razpravljal in sprejel sklepe.
Eden takih je bil tudi sklep, da
se odda del prostora za trgovino,
kar bo omogočilo lastno vzdrže-
vanje stavbe.
Krajani bodo imeli vse potreb-
ne prostore za svoje kulturno
udejstvovanje v preostalem delu
zgradbe. Glede odločitve o vzdr-
ževanju stavbe pa bi morali imeti
besedo tudi ljudje s preostalega
področja KS, saj je v samopri-
spevku denar vseh krajanov.
Omeniti je treba, da je v bliž-
njem naselju MEDVEDCE tudi
primerno velik gasilski dom z
vsemi primernimi prostori, v ka-
terih so se do sedaj zvrstile kul-
turne in veselične dejavnosti in
tudi vsi sestanki, saj obe naselji
skupaj zaokrožujeta vaško skup-
nost.
Naselje Sestrže je nekaj zad-
njih let bilo deležno precej po-
zornosti. Urejena je telefonska
mreža (Medvedce in Sestrže), od
130 hiš jih ima nad 80 telefonske
priključke, zgrajen je bil regio-
nalni vodovod, električna mreža
s trafopostajami, zgrajena je bila
cestna razsvetljava. Lokalna ce-
sta je asfaltirana, da povezuje
občino in KS.
Za dosego teh pridobitev ni bi-
lo malo prizadevanj, posebno ne
zato, ker nekateri krajani vse
prepogosto menjajo mišljenje.
Tako urejenost bi želelo marsika-
tero naselje v občini.
S tem pa nikakor ne misli svet
KS, da je vse postorjeno. Urediti
in vzdrževati bo treba vaške poti,
pa tudi  v  bližnji  bodočnosti
vztrajati pri modernizaciji cest
Sestrže—Šikole, Sestrže—Pečke
in Sestrže—Savinsko-Ptujska
Gora.
Pobuda za ustanovitev lastne
krajevne skupnosti oz. odcepitev
iz občine Ptuj in priključitev v
drugo občino (Slovensko Bistri-
co) je zadeva drugih krajanov
KS, predvsem pa naj postopek
»zahtevajoči« sprožijo na pra-
vem naslovu. Svet KS smatra, da
je to mišljenje le peščice ljudi in
še bolj iluzija.
Zahteva po razrešitvi njihovih
delegatov v skupščini KS in
predsednika sveta Rafka MO-
HORKA je možna, vendar na
enak način, kot so bili izvoljeni.
Svet KS je kolektivni izvršilni
organ skupščine krajevne skup-
nosti in vseh krajanov (2300 pre-
bivalcev) in ne enega naselja, še
manj par ljudi. Po dosedanjih
ugotovitvah je svet KS delal po
sprejetih programih, potrjenih v
skupščini in na zborih krajanov,
in je bil v okviru možnosti in fi-
nančnih zmogljivosti dosežen
kar velik napredek.
V februarju 1990 bo skupen
zbor krajanov, na katerem se bo-
do o vsej problematiki lahko iz-
rekli tudi drugi, ki še vedno ča-
kajo na hitrejši razvoj.
Priporočamo vsem tistim, ki so
ob akcijah stali ob strani, nekate-
ri pa jih celo onemogočali iz ra-
zličnih vzrokov in s tem zavirali
razvoj svojega kraja, da se vklju-
čijo v organizirano delo ter prev-
zamejo tudi odgovornost in vo-
denje. Skušajo naj zagrizniti tudi
v kislo jabolko, da bodo spozna-
li, kaj je organizacija in delo, in
večkrat tudi doživeli kritiko za
požrtvovalno delo.
Član odbora »napredno misle-
čih krajanov«, ki je v času, ko je
že tekel postopek za oddajo lo-
kala za trgovino, postal trgovec-
zasebnik, ni izrazil zahteve za lo-
kal v domu krajanov, pač pa je
mimo tega na hitro uredil iz bi-
vše delavnice trgovski lokal in
začel trgovino. Na sestanku sve-
ta KS je izrazil mišljenje, da je
bojazen glede rentabilnosti dveh
trgovin v tem kraju. To pa je ja-
sno pokazalo vzrok nezadovolj-
stva »napredno mislečih kraja-
nov«.
SVET KS MAJŠPERK
Območno srečanje lutkarjev
v Slovenski Bistrici
Združenje gledaliških skupin Slovenije in območni odbor Mari-
bor ter ZKO občine Slovenska Bistrica prirejajo srečanje slovenskih
lutkarjev, ki bo 22. in 23. februarja. Danes in jutri se bo zvrstilo 11
gledaliških skupin iz vse SV Slovenije, med njimi tudi lutkovna skupi-
na Palčki iz osnovne šole Gornji Senik v Porabju. V dvorani doma
kulture in obnovljeni kinodvorani v Slovenski Bistrici bo prava gne-
ča, saj si bo lutkovne predstave ogledalo nad 2200 šolarjev slovenjebi-
striških osnovnih šol in malčkov iz vrtcev, na lutkovnih odrih pa se bo
zvrstilo 130 nastopajočih. Danes se bo mlademu občinstvu predstavi-
lo sedem lutkovnih skupin in krožkov, jutri pa štiri. Po končanih na-
stopih bo potekal razgovor z mentorji skupin, kjer bo podana ocena
srečanja.
Vida Topolovec
Kulturni križemkražem
Ptuj • V restavraciji hotela Poetovio si lahko do 17. marca ogle-
date razstavo del Krešimirja Novaka, člana likovnega združenja Va-
raždin, sicer doma iz Čakovca. Doslej je svoja dela postavil na ogled
že na petdesetih skupinskih in sedemnajstih samostojnih razstavah po
Jugoslaviji.
Ptuj • V študijskem oddelku ptujske knjižnice je na ogled spo-
minska razstava ob 40-letnici smrti Prežihovega Voranca.
Ptuj • V razstavnem paviljonu Dušana Kvedra bo 2. marca ot-
voritev prodajne likovne razstave, s katero se ptujski likovni ljubitelji
vključujejo v akcijo pomoči Halozam.
Ptuj • V četrtek, 1. marca, in v petek, 2. marca, gostuje v ptujski
občini Lutkovno gledališče KUD Kobanci iz Kamnice s predstavo
Pravljica o Janku in Metki. Odigrali bodo devet predstav, za izven bo
v četrtek, I. marca, ob 17.30 v ptujskem gledališču. Druge predstave
so za osnovne šole Vitomarci, Dornava, Trnovska vas, Videm, Mar-
kovci, Olga Meglic in za vrtec.
Ormož • Jutri, 23. februarja, se bo ob 10. uri šolarjem ormoške
občine v domu kulture v Ormožu predstavila Neca Falk z Mačkom
Murijem.
Slovenska Bistrica • V petek, 2. marca, bo v Domu kulture v
Slovenski Bistrici osrednja prireditev o Juriju Vodovniku, ki jo izvaja
amaterski igralec Marko Cvahte v režiji Branka Gombača.
8 — TV SPOREDI
22. februar 1990 ~
TEHNIK
TEDNIK
- 22. februar 1990
ZA RAZVEDRILO - 9
10 — ŠPORT IN ŠE KAJ
22. februar 1990 - TEDNIK
Šport v luči aktualnih družbenih dogajanj
Da bi pravilno dojeli prave vredno-
sti športa (zakaj se vanj izplača vlaga-
ti) in možnosti njegovega ravno vrst-
nega vpliva na življenje in delo ljudi,
moramo poznati ključne funkcije, v
katerih nastopa šport. Med temi naj
omenim najpomembnejše:
— zdravstvenopreventivna in ku-
rativna
— delavnostnostorilnostna (pro-
duktivnost, obramba države)
— vzgojno-izobraževalna
— kultumo-estetska
— razvedrilna.
Ukinitev sisov in ponovna vključi-
tev športa z nekaterimi najpomemb-
nejšimi funkcijami v okrilje državne-
ga skrbstva bi lahko bila korak k od-
pravi večtirnosti izvajanja politike in
programov na tem področju. Je pa tu-
di priložnost za ukinitev nepotrebnih
organov in birokracije na športnem
področju, ki so močno dušili pobude
športnikov in športnih delavcev.
Poraja se vprašanje, kako bomo v
•novi organiziranosti zastavili funkcijo
občinske Zveze telesnokulturnih or-
ganizacij. Ce naj bi novo ustanovljeni
odbor za športno dejavnost pri izvrš-
nem svetu občine bdel nad politiko v
športni sferi (pri tem mora nujno do-
biti možnost večjega vpliva vsaj pri
sprejemanju odločitev v skupščini ob-
čine), mora strokovna služba Zveze
telesnokulturnih organizacij postati
kreator in izvajalec strokovnih nalog
ter operativni povezovalec klubov in
društev. Pri tem je nujno uveljaviti
načelo: »Stroka naj odloča, za svoje
odločitve pa tudi odgovarja!«
V organih, ki bodo v novi organizi-
ranosti športa še delovali v okviru
Zveze telesnokulturnih organizacij
občine, bodo lahko ostali samo resni-
čno podkovani poznavalci športa in
posameznih športnih panog. Ne bo-
mo smeli dopustiti, da bi si nekateri
funkcionarji tako rekoč dosmrtno
prisvojili posamezne funkcije, šport-
no življenje pa bi vodili praktično iz-
ključno administrativno z avtoritarni-
mi metodami, značilnimi za realni so-
cializem.
V bistvu gre za to, da stvari postavi-
mo na pravo mesto, da se bo lahko
šport enakovredno z drugimi družbe-
nimi dejavnostmi vključeval v ži-
vljenjski utrip ljudi.
S športnim dinarjem ne moremo
podpirati irealnih, nesmiselnih ambi-
cij, ampak ga moramo usmerjati v ti-
sta okolja, kjer že obstajajo strokovni
kader, tradicija, programi, rezultati in
še kaj.
Preobrazba športne sfere je torej
nujna in potrebna, ljudje, ki delajo na
področju športa, pa bodo morali v
novih razmerah upoštevati tudi politi-
čni pluralizem.
Izkušnje športa v večstrankarskem
političnem sistemu v svetu kažejo, da
so praktično povsod ohranili enotno
športno združenje. Pri tem so nekate-
re stranke posebej organizirale dejav-
nost v društvih. S številom članstva je
šport dejavnik, ki ga nihče ne sme več
podcenjevati ne glede na to, kako se
bodo športniki in športni delavci
strankarsko opredeljevali.
Moje stališče je, da naj športniki
ostanejo v športnem (nadstrankar-
skem) združenju ne glede na strankar-
sko pripadnost članstva in možno or-
ganiziranost športa v okviru posamez-
nih strank. Športnike in organizacije
mora povezovati šport s svojimi te-
meljnimi smotri. Seveda pa bomo
športniki na bližnjih volitvah podprli
programe in kandidate tistih strank,
ki dajejo športu ustrezno vlogo.
Prof. Ivo Cuš
Konec tekmovanja za memorial
Pohorje 1989
Bistriški radioklub je bil ustanovljen leta 1956. Delo smo pričeli tako, da
smo vzgojili kadre, ki so delali na doma napravljeni radioamaterski postaji. Do
danes smo vzgojili precejšnje število operaterjev od razreda A do F.
Precej smo tekmovali v mednarodnih in jugoslovanskih tekmovanjih in do-
segali solidne rezultate kot klub in tudi posamezno. Na eni od sej takratnega
UO smo že leta 1972 sklenili, da tudi mi organiziramo vsejugoslovansko tekmo-
vanje, ki bo posvečeno legendarnemu pohorskemu bataljonu. Imenovali smo ga
MEMORIAL POHORJE. Ta je danes postal že tradicionalen in ga lahko uvrš-
čamo med zelo dobra jugoslovanska tekmovanja. Tudi z množičnostjo udele-
žencev in številom poslanih tekmovalnih dnevnikov smo lahko zadovoljni, saj
vsako leto tekmuje okrog 200 do 300 radioamaterskih postaj, dnevnike pa jih
pošlje od 140 do 180.
Z radioklubi, ki mejijo na Pohorje, je dogovorjeno, da bo sklepna priredi-
tev (podelitev diplom, pokalov, plaket in doprsnih kipov narodnega heroja Al-
fonza Šarha) vsako leto v drugem kraju. Letos je to odgovorno nalogo prevzel
radioklub Hinko Košir iz Titovega Velenja. Prireditev bo v soboto, 24. februar-
ja, ob 18. uri v hotelu Kajuh v Šoštanju.
YU3ZY
Rokometaši zmagujejo
Prejšnji teden so rokometaši ptujske Drave igrali kar tri tekme za medrepu-^
bliško zimsko prvenstvo Varaždina. V torek so zmagali z ekipo Ormoža, v četr-
tek pa z rokometaši Banfice. V soboto so v dvorani Center premagali hrvatske ;
ligaše — ekipo Varteksa iz Varaždina s 24:20. Za Dravo so igrali: Koštomaj, j
Matjašič (i), Kramberger (2), Vajda, Vrtarič (3), Osterc, Terbuc, Žuran (I), Ši-
mac (3), Celeš (I), Ramšak (2), Kelenc (5), Sagadin (3), Hrupič (2), Bučar in
Čučko(l). Največ zadetkov za Varteks je dal Novak; kar 5-krat je zatresel mre-
žo Drave. Vse tekme, ki so jih odigrali rokometaši Drave, so bile zelo kakovo-
stne, vendar ekipa fizično še ni dovolj pripravljena. Obdobje rednih treningov
za rokometaše namreč šele prihaja.
MS'
Med šahisti še nič odločenega
Dve koli pred koncem društvenega prvenstva za posameznike je
borba za vrh izredno napeta. Trenutno vodi Janko Bohak s 5 točkami
(1 nedokončana partija), na drugem mestu je Albin Žganec, zmagova-
lec lanskoletnega prvenstva, s 4,5 točkami (1), 3. in 4. mesto si delita
Oliver Težak in Milan Šeruga s 4,5 točkami, 5. Boris Žlender, 4 točke,
6. pionir Matjaž Plajnšek, 3 (1), 7. Benkič 3, 8. Lazar 2, 9. M. Prelog
1,5 in 10. S. Prelog I (1).
Tudi v zadnjih dveh kolih je pričakovati ogorčeno borbo, saj je
prvenstvo obenem kvalifikacijsko za uvrstitev v ekipo, ki bo jeseni na-
stopila v drugi zvezni ligi. To pravico si bodo priborili trije najbolje
uvrščeni igralci brez ratinga. Za ta mesta so praktično štirje kandidati
(Žganec, Težak, Šeruga, Zlender) in prav njihova medsebojna sreča-
nja bodo odločala o vrstnem redu.
Zadnje kolo bo v petek, 23. februarja, ob 17. uri s podelitvijo po-
kalov ter priznanj.
Silva Razlag
Ptujske odbojkarice za prvo mesto
Ekipa odbojkaric SŠC Ptuj je v tretjem kolu medobčinske lige v
dvorani Center Brez težav s 3:0 premagala mlade igralke OK Paloma
Branik, v četrtem pa se bo pomerila z vodilno ekipo O K Rogoza. Tek-
ma bo v petek, 23. februarja, ob 17.15 v dvorani Center, odločila pa
bo o zmagovalcu lige.
L k..
STRELSTVG
Odlične uvrstitve
v Osijeku je bil tradicionalni
turnir republik in pokrajin v stre-
ljanju s standardnim zračnim
orožjem. V reprezentanci Slove-
nije je nastopil tudi Alojz Trste-
njak in v tekmovanju članov s pi-
štolo s 567 krogi osvojil tretje
mesto (lani je zmagal). Repre-
zentanca je bila v tej disciplini
tretja, v skupni uvrstitvi pa četr-
ta. Zmagala je Hrvatska pred Sr-
bijo ter Bosno in Hercegovino.
V Trbovljah pa je bil finale re-
publiške dopisne lige v streljanju
s serijsko zračno puško. Ekipa
članov SD Jože Lacko je s 1083
krogi zmagala pred ljubljanskim
Železničarjem in Partizanom iz
Zaloga. V Ptuj je šel tudi posami-
čni naslov; osvojil pa gaje Tonči
Planine, ki je zmagal s 369 krogi.
T. k.
Strelske novice iz Ptuja
V nedeljo, 18. februarja, je bilo iz-
vedeno v Ptuju tekmovanje za občin-
sko zlato puščico, sodelovalo je 37
strelcev in strelk. Normo za regijsko
puščico so dosegli strelci; I. Stanko
Lenart (Žel.) 551 kr. — prejel prehod-
no obč. zlato puščico, 2. Zvonko Pe-
tek (MIP) 539; 3. Andrej Orešek (J.
Lacko) 537; 4. Danilo Janžekovič
(MIP) 535; 5. vlado Lovrenčič (Ope-
kar), 534; 6. Marjan Gajzar (Agis)
533; 7. Franček Ljubeč (Kidr.) 532;
B. Franc Hmčič (MIP) 531; 9. Majda
Raušl (Vitom.) 530. S. D.
=SUPER CLEANERH
IVAN TKTICKOVIC. /,).. Hajdina 1.V1
ČISTIM vse talne oblo-
ge ter parket, marmor in
zaščitni premazi. Tetič-
kovič. Tel. 781-149.
Ekspres optik Leo Pire
izdeluje očala na zdravniški recept.
Vsak ponedeljek od 15. ure dalje brezpla-
čni okulistični pregledi.
Naročila sprejema vsak dan
Tel.: 771-104.
10 let • 10let •     let
TEDNIK - gg- februar 1990
OGLASI IN OBJAVE - 11

Mnogo gramo/a bo požrlo blato na Zasadih. In gramozu bo sledil tudi
asfalt.
Večkrat je treba pogledati v finančni zvezek nad katerim se sklanjajo
Stanko Cvetko, Alojz Novak in Stanko Majcen.
Na Zasadih »sadijoic napredek
Prebivalci zaselka Zasadi na repu vasi Bra-
tislavci na repu krajevne skupnosti Polenšak
in tudi na repu ptujske občine zelo lepo in
složno uresničujejo tisti znani rek, ki pravi:
»Najprej si pomagaj sam, potem ti bo poma-
gal tudi bog in morda še kdo drug.. .!«
Pred 25 leti je med zadnjimi zaselki v ptuj-
ski občini pri njih zasvetila elektrika, že pred
štirinajstimi leti si je 22 domačij zgradilo kra-
jevni vodovod, lani so z veliko truda napelja-
li v svoj zaselek dve telefonski številki, letos
pa bijejo bitko za gramoziranje in potem tudi
asfaltiranje ceste, ki jih povezuje s sosednjo
krajevno skupnostjo Juršinci in z matično
krajevno skupnostjo Polenšak.
»Lotili smo se velike in denarno zahtevne
naloge. Cestni odsek, dolg 1,7 kilometra, do-
slej prašnat in blaten, nam je povzročal veli-
ke probleme. Ko smo izračunali samo nakup
in navoz gramoza, smo se ustavili pri 290 ti-
soč konvertibilnih dinarjih oziroma pri 290
prastarih milijardah. Na vsako domačijo smo
si razdelili v povprečju 11 tisoč konvertibil-
nih dinarjev, ki jih moramo plačati v šestih
obrokih. Skoraj 90 odstotkov celotne vsote
odpade na ob cesti živeče krajane, deset od-
stotkov pa pričakujemo od KS Polenšak. Pri
tem se moramo posebej zahvaliti prevozniku
Jožetu Bolcarju iz Spuhlje, ki nas kreditira in
brez njegove delovne ter kreditne pomoči te
naloge ne bi zmogli. Z nabiralnimi polarni
zbiramo denarno pomoč tudi zunaj matične-
ga naselja. Vsak dinar nam mnogo pomeni,«
so na delovišču pripovedovali Alojz Novak,
predsednik gradbenega odbora, Stanko Maj-
cen, podpredsednik in Stanko Cvetko, ki ima
skupaj z drugimi člani odbora na skrbi finan-
čne posle.
Navoz gramoza in utrditev vozišča so v
glavnem že sklenili. Zdaj jih čaka še težja na-
loga — asfaltiranje ceste. Znova bodo vzeli v
roke nabiralne pole, iz domačih hlevov se bo
morala posloviti kravica ali druga žival,
skratka asfalt jih bo stal kar celo premoženje.
Pa pravijo, da ne bodo odnehali. Še v tem le-
tu se želijo zapeljati po asfaltni cesti. In koli-
kor jih poznamo, bodo z vso svojo delovno
trmo in z velikim odrekanjem to tudi dosegli.
Posnetka in besedilo: JOS
ZGODBA Z ROBA MOJEGA MESTA
Življenje na greznici
Zjutraj ste se zbudili v prijetno
toplem stanovanju. Iz pipe je pri-
tekla topla voda. Odprli ste okno
in se nadihali svežega zraka. Tu-
di v sanitarijah je bilo toplo. Ste
kdaj pomislili, da pa pri vseh ni
tako? Življenje nekaterih je na
robu obupa, pri tem pa tisti, ki bi
lahko pomagali, govorijo v biro-
kratskem jeziku.
V neprijaznem okolju na Za-
grebški cesti 19 živi mlada druži-
na Hliš: mama Irena, oče Viktor
in prikupni deklici — triinpollet-
na Lilijana in šele štirimesečna
Mojca. Viktor je avtomehanik v
Petovia-avtu, Irena nezaposlena
delavka.
V luknji, ki ne zasluži ime sta-
novanja, životarijo Hliševi. Soba
meri 16 kvadratnih metrov. Pod
njo je speljana kanalizacija, grez-
nica je tik pred vhodom. Bivalni
prostor je večnamenski: služi kot
spalnica, dnevni prostor, otroška
soba, kopalnica. Je brez sanitarij.
Regal, ki bi ga sicer postavili v
dnevno sobo, uporabljajo za ku-
hinjske elemente.
Prostor je zatohel in izredno
vlažen. Oblačila že po nekaj
dneh napade plesen. »Oblačil si
ne moremo kupiti, pa še to, kar
imamo, nam sproti jemlje vlaga.
Edinega okna ne moremo odpre-
ti, prostor zračimo tako, da od-
premo vrata in začasno obesimo
rjuho. Dojenček potrebuje svež
zrak, pa tudi drugi ga potrebuje-
mo.
Dokler ni bilo dojenčka smo
hodili vsako popoldne k drugim
sorodnikom. Na stanovanjski so
obljubili, da bomo človeka do-
stojno stanovanje dobili še pred
rojstvom drugega otroka. Pa zno-
va ni bilo nič. Prvo vlogo je Ire-
na še pod dekliškim priimkom
Krajnc napisala leta 1985 in —
zanimivo — v arhivu stanovanj-
ske skupnosti je nimajo. V Peto-
viaavtu poznajo našo stanovanj-
sko stisko.«
Ob vhodu obiskovalca »pozdravi« greznica. (Posnetka: KOSI)
Hliševa sobica je v zasebni hi-
ši, in kar je najhujše, »gazdari-
ca« jim jo odpoveduje. Izseliti se
morajo do konca aprila. Ali bo-
mo v resnici morali pod železni-
ški most, se vprašujemo. Lilijana
Družina Hliš v »svoji jazbini«.
pa z igračami v rokah modruje
na postelji, ki je njena igralnica,
in govori: »Mami, polno hiš je,
zakaj nam jih ne dajo?«
Irena ima 21 let in za seboj hu-
do življenjsko morijo. Svoji dru-
žini želi najboljše. Viktorja poši-
ljajo nekateri v dijaški dom, sa-
mo da bi se ga rešili. Družina —
ti osnovna celica naše družbe —
kaj je s teboj? Kdo je že zapisal,
da je od srečne družine odvisna
sreča v družbi?
»Zakaj ste si naredili socialni
problem?« jih vprašujejo. Slo-
venke, rojevajte, kaj bo z otroki,
pa nam ni mar!?
Življenje na greznici je načelo
zdravje Hliševih. Lilijana ima pri
svojih treh letih in pol kronični
bronhitis in vnetje mehurja, mala
Mojca je komaj ugledala luč sve-
ta in njene oči so neprestano
vnete. Irena ima pri vsej svoji
mladosti hudo revmo: zjutraj v
vodi razgibava roke pol ure in
več, da lahko previje zvedavo
Mojco. Zdravniki in patronažne
sestre pišejo priporočila ~ kot
kaže, za arhiv. Delovne organiza-
cije so majhne in brez moči. Ali
res?
Hliševi so zaradi odpovedi v
hudi stiski. Še odpirajo vrata ti-
stih, ki naj bi jim pomagali, ven-
dar z vedno večjim strahom, saj
iz njihovih ust letijo samo nepri-
jazne besede in neslutena osor-
nost, kot da ne bi šlo za življenje
ljudi. Pet let od prve prošnje je
dolga ali kratka doba, kakor se
vzame. Pri vsem tem pa človek
sploh ne more verjeti, da nikjer v
Ptuju ali okolici ni zdravega ži-
vljenjskega prostora za mlado
družinico. Ali pa se bo »našlo«
po pismu predsedniku izvršnega
sveta? Njemu še verjamejo.. .
Majda Goznik
Degustacija
v restavraciji Ribič
v petek so gostinci restavracije Ribič pripravili za predstavnike
ptujskih gostinskih organizacij degustacijo. Na njej so predstavili svo-
je proizvode predstavniki Kolinske iz Ljubljane, Radenske in Raden-
cev in Perutnine ter Kmetijskega kombinata iz Ptuja.
Degustacija je bila dobro obiskana, predstavljene jedi in pijače
pa okusne in dobre. Kuharji iz Kolinske so pripravili jed iz svojega
bogatega gastronomskega programa — porovo juho s kislo smetano.
Predstavniki Radenske so povabljene pogostili s svojimi že poznani-
mi brezalkoholnimi pijačami, napovedali pa so nove proizvode, saj so
pred kratkim podpisali pogodbo o sodelovanju z multinacionalno
družbo Pepsi Cola.
Perutninini predstavniki so pogostili prisotne s svojimi novimi
proizvodi, hitro pripravljivimi koketi iz piščančjega mesa. Kmetijski
kombinat Slovenske gorice—Haloze je predstavil novo polnitev vin-
skega letnika 1989.
Ob tej priložnosti so predstavniki delovnih organizacij, ki so tu-
kaj predstavile svoje proizvode, delavcem restavracije Ribič čestitali
za državno priznanje za kvalitetno postrežbo. Pred kratkim so delavci
Ribiča dobili Zlate vilice, visoko priznanje za kakovost postrežbe.
M. Samec
Ob robu rdečega
odlagališča
Kmetje iz Pleterij, ki imajo njive in travnike v Strnišču v nepo-
sredni bližini odlagališča rdečega blata Tovarne glinice in aluminija,
so nas opozorili na nov ekološki prestopek. S kolegom Francem Mi-
lošičem z Dela sva se odpeljala tja in pogledala, kako je pravzaprav s
to rečjo, na katero krajani Strnišč že dolgo opozarjajo. Kar vidite na
sliki, je rezultat najine radovednosti, najbolj pa posledica halde, iz ka-
tere se izteka rdeča lužina po poljih in travnikih. Niti tovornjak, ki ga
vidite, ni mogel do avta, ki se je pogreznil v rdeče blato.
Kot je znano, je pred leti Zavod za zdravstveno varstvo tekočino
na rdečem odlagališču analiziral in ugotovil visok pH, težke kovine in
v oceno zapisal, da je stik s tem materialom škodljiv, saj povzroča po-
škodbe kože in ima negativne fiziološke posledice.
D. Lukman
Razstava na stopnišču Blagovnice
Na stopnišču Mercatorjeve blagovnice v Ptuju se te dni znova
ponuja tudi kulturni užitek. Tam namreč razstavlja ptujski amater
Stane Vičar. Stopnišče blagovnice krasi 15 njegovih likovnih del.
Stane Vičar je znan po olju in platnu, njegovi najljubši motivi so
stare haloške in slovenskogoriške domačije. Na tokratni razstavi sta
dve sliki posvečeni lepotam Ptuja, predstavlja pa se tudi z nekaj tiho-
žitji. JB
ČRNA KRONIKA
PEŠEC OBLEŽAL MRTEV
Prejšnji torek, 13. februarja,
ob 5.40 se je po regionalni cesti
proti Ormožu peljal z osebnim
avtomobilom Vladimir Markovič
iz Ivanjkovcev. Pred naseljem
Pavlovci je prehiteval 45-letnega
Konrada Cimermana iz Libanje,
KS Ivanjkovci. Zaradi pretesne-
ga prehitevanja je pešca, ki je ho-
dil po desni strani ceste, zadel.
Cimerman je padel na vetrobran-
sko steklo, od tam pa ga je odbi-
lo v jarek, kjer je obležal in umrl.
NEZGODA NA ŽELEZNIŠKI
POSTAJI POUCANE
Na železniški postaji v Poljča-
nah je v sredo, 14. februarja, ob
15.47 sestopala s potniškega vla-
ka 19-letna Stanislava Kotnik z
Dolgega Vrha 17, KS Poljčane.
Pri tem je izgubila ravnotežje, se
opotekla in padla pod zadnji va-
gon kompozicije. Hudo ranjeno
so odpeljali v mariborsko bolniš-
nico.
OTROK PRED AVTO
Prejšnjo sredo je po ulici Šar-
hovih v Mariboru vozil osebni
avto Zdravko Haložan iz Podlož,
KS Ptujska Gora. Iz parkiranega
avtomobila je izstopil 3-letni de-
ček Ž. Š. in stekel pred Haloža-
nov avtomobil. Voznik trčenja ni
mogel preprečiti; otrok je bil hu-
do ranjen.
ZAPELJAL V LEVO IN ZA-
DEL KOLESARJA
V soboto, 17. februarja, se je
po cesti skozi Markovce pri Ptu-
ju peljal z osebnim avtombilom
Peter Žnidarič z Dupleškega vr-
ha 16. Na cesti pred seboj je ne-
nadoma opazil desko, in da bi se
ji izognil, je zapeljal na levi vo-
zni pas. Tam pa je trčil v kolesar-
ja, 45-letnega Vincenca Kosta-
njevca iz Nove vasi 5a pri Mar-
kovcih, ki mu je pravilno po de-
sni strani pripeljal naproti. Hudo
poškodovanega Kostanjevca so
prepeljali v ptujsko bolnišnico.
FF
osebna Urontka
Rodile so:
Darinka Mojzer, Ul. B. Kraig-
herja 36 — Evo; Sonja Polanec,
Vareja 25 — Dejana; Štefka Go-
ričan, Trnovci 47 — Klemna; Su-
zana Sambolec, Vičanci 80/a —
dečka; Vlasta Jeza, Ul. 25. maja
3 — Katjo; Jožica Mlakar, Go-
rišnica 177 — dečka; Ana Habja-
nič, Drbetinci 38 — dečka; Mari-
ja Svenšek, Dravinjski Vrh 36 —
deklico; Tanja Prapotnik, Or-
mož, Ljutomerska 16 — Anama-
rijo; Marija Lazar, Mihovci lO/b
— Danija; Irena Muhič, Mo-
škanjci 14 — dečka; Marija Grd-
ja, Drbetinci 41 — dečka; Lidija
Koželj, Finžgarjeva 27 — Jerne-
ja; Irena Vek, Kidričevo, Tovar-
niška 21 — deklico; Tatjana Fa-
rič, Volkmajerjeva 23 — Jasno;
Nada Feuš, Ormoška II/a —
Sama; Vesna Rizvanovič, Greg.
dr. 8 — Emino; Marjanca Per-
šuh, Lovrenc 51 — dečka; Nata-
lija Drevenšek, Erjavčeva pot 2
— deklico.
Poroke:
Miran Ules, Rogozniška 4, in
Sergeja Tukovič, Rogozniška 4;
Zdravko Ciglar, Ložnica 15, in
Jasmina Brglez, Breg 55; Viktor
Vidovič, Zagojiči 13/a, in Slavi-
ca Lašič, Zagojiči 13/a; Anton
Zelenik, Svetinci 40, in Irena
Holc, Svetinci 40; Branko Veršič,
Sobetinci 28, in Milena Šume-
njak, Placerovci 23.
Poroke v Ormožu:
Edvard Hržič, Mihovci 13, in
Branka Moravec, Strmec pri Or-
možu 8; Anton Pevec, Drakšl 22,
in Stanka Šerod, Sodinci 91.
Umrli so:
Alojz Marinič, Dolena 18, roj
1912, umrl 19. febr. 90; Stanko
Žumbar, Bukovci 1, roj. 1918,
umrl 11. febr. 90; Avgust Cavni-
čar, Grabe 9, roj. 1924, umrl 12.
febr. 90; Rudolf Bratec, Cojzova
pot 2, roj. 1918, umrl 12. febr.
90; Jožef Peršoh, Mihovce 31,
roj. 1910, umrl 12. febr. 90; Ma-
rija Šoštar, Podova 43, roj. 1919,
umrla 12. febr. 90; Marija Vrabl,
Markovci 1, roj. 1921, umrla 13.
febr. 90; Slavko Toplak, Zg. Ve-
lovlek 15, roj. 1952, umrl 14.
febr. 90; Marija Arnuš, Dom
upok. Ptuj, roj. 1894, umrla 15.
febr. 90; Marija Golob, Prerad
48, roj. 1913, umrla 16. febr. 90;
Bruno Meus, Lešnica 15, roj.
1923, umrl 16. febr. 90.
TEDNIK
Izdaja Zavod za časopisno de-
javnost RADIO-TEDNIK Ptuj.
UREDNIŠTVO: Franc Lačen (di-
rektor in glavni urednik), Ludvik
Kotar (odgovorni urednik), Jože
Šmigoc (namestnik odgovorne-
ga urednika in lektor), Štefan
Pušnik (tehnični urednik), Jože
Bračič, Ivo Ciani, Majda Goznik,
Darja Lukman, Martin Ozmec,
Vida Topolovec, Nataša Vodu-
šek in Milena Zupanič. NASLOV:
Radio-Tednik, Raičeva 6, 62250
Ruj p. p. 99; tel.: 062/771-226.
Celoletna naročnina 200 dinar-
jev, za tujino 380 dinarjev. ŽIRO
RAČUN pri SDK Ptuj:
52400-603-31023. Tisk: GZP Ma-
riborski tisk Maribor. Na podlagi
zakona o obdavčevanju proizvo-
dov in storitev v prometu je
TEDNIK uvrščen med proizvode,
za katere se temeljni davek ne
plačuje.