DETEKTIV SAMEMU SEBI
Peter Svetina: Skrivnost mlečne čokolade in druge detektivske zgodbe. Ilustriral in opremil Damijan Stepančič. Založba Educy, Ljubljana, 2002, 80 strani
Knjiga, sestavljena iz desetih zgodb, je posvečena Piju i Piju, Naočniku in Očalniku, mojstru Elliottu O'Venu, Mavriciju pikcu in drugim najslavnejšim detektivom vseh časov. Je druga knjiga za otroke Petra Svetine. Prva, z naslovom O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov, je leta 1999 izšla pri Mladinski knjigi ter je pravzaprav knjižica z eno zgodbo. V njej nastopa mrožek, ki vztraja v svoji trmi, da si ne postriže nohtov, in je za svojo zvestobo sebi na koncu tudi nagrajen: dobi delo kot glasbenik na kontrabasu. prav trma in posluh za lasten občutek pa je tudi ena glavnih značajskih potez Lovrencija Pipa, detektiva, ki na hudomušen in samosvoj način reši deset nadvse zapletenih primerov.
Živi z babico, ki mu v težavah tudi priskoči na pomoč, puha pipo in z raznimi mešanicami tobaka neguje svoje misli, da mu služijo pri posebej zapletenih primerih, vozi se na skiroju, ko pa kaj pomembnega zasluti, izusti: »Babica, tukaj smrdi po cigaretah!«. Najrajši ima čokolado, mir za razmišljanje ter kak težaven primer. Najbolj pa se boji babiči-nega karanja, zobozdravnika in kuhanega korenja. Če ga primer ne poišče, vestno stika naokoli in ga najde sam. Nemalokrat se tako zgodi, da posten vzrok težav kar on sam ali pa njegove navade. Tako mnogokrat rešuje namišljene primere ali pa njegovi primeri segajo na domišljijsko področje. V prvi zgodbi išče ukradeni veter, v naslednji pa izginulo domačo nalogo, za katero se izkaže, da je bila napisana s peresom z nevidnim črnilom, ki ga je prav sam detektiv izgubil. Vedno je
na preži, nemalokrat opreza kar za sabo. Tako lahko na kratko opišem lik, ki ga je zgradil peter Svetina.
Kot zvemo iz Spremne besede (napisala jo je Darka Tancer - Kajnih), je Peter Svetina mlad univerzitetni učitelj (sedaj je vodja Pionirske knjižnice v Ljubljani), ki se je v strokovni javnosti uveljavil s prispevki o slovenski književnosti, že nekaj časa pa ga v otroški periodiki srečujemo kot ustvarjalca mladinske književnosti. Vsekakor obvlada, česa se je lotil. Tu mislim predvsem na duhovite in zabavne opise likov, ki nastopajo v zgodbah, ter na zgradbo zgodb na rekih ali besednih igrah. Slednje se tudi prepleta v dvogovorih, ki j ih moj ster pip uporablja ob reševanju posameznega primera. V svoje pripovedi peter Svetina vpleta tudi predmete, dogodke ali like iz druge tovrstne mladinske in otroške književnosti, svojega Lovrencija Pipa tako postavlja v širši čas in prostor. Istočasno pa ga postavlja v sedanjost in tukajšnjost, saj detektiv pridno prebira časopise, posluša radio in ob prostem času piše detektivski priročnik z naslovom Detektiv in multiračunalnik. K zabavnosti in poučnosti teh detektivskih zgodb prispeva tudi že omenjena detektivova lastnost, da postane vzrok primera kar on sam oziroma njegov način dojemanja sveta. Kot poučnost pa naj izpostavim detektivovo značajsko lastnost, da ne jemlje samega sebe pre-resno. Vedno namreč dopušča možnost, da je v svoji zavzetosti in zavezanosti primeru šel predaleč. Tako dodobra izpostavi samoposmeh, posredno pa smeši tudi književno zvrst, ki jo predstavlja. Menim, da je tudi to pomembna odlika obravnavanega dela.
Kot lahko sklepam iz prebranih desetih detektivski zgodb mojstra Lovrencija Pipa, te zgodbe niso edini primeri, ki jih
100
je rešil. Vztrajno stika dalje in priča- otroškemu, mladinskemu in tudi starej-
kujem, da jih skozi umetelno pripoved šemu občinstvu.
Petra Svetine še mnogo pošlje željnemu	Andrej Lutman
REVIJA CHILLDREN'S LITERATURE IN EDUCATION 2002
Marec 2002
Roderick McGillis je uporabil slikanico Chrisa Raschke Arlene Sardine (1998) kot iztočnico za svoja razmišljanja o moči marketinške ekonomije. Arlene Sardine pripoveduje o sardeli, ki si je tako želela postati sardina, da je za to žrtvovala svoje življenje in pristala lepo pakirana v konzervi. V današnjem času se mora mladostnik, ki še išče svojo identiteto, spopadati s prisilami in zahtevami tržnega gospodarstva, z vsiljevanjem določenih modelov. Mladinska književnost mu lahko zelo pomaga, saj branje spodbuja kritično mišljenje in s tem zmožnost individualnega odločanja.
Stephen Cockett poroča o projektu, ki ga je na poljskem sponzoriral Britanski svet. Osem študentov dramskega oddelka Univerze v Exetru je ustvarilo »show poezije«. V tej 50-minutni predstavi so predstavili 12 pesmi v angleškem jeziku s pomočjo igre in plesa, ciljna publika so bili poljski otroci stari 9-12 let, pa tudi učitelji v mestih Torun, Krakow in okolici. Članek opisuje, kako so otroci brez velikega predznanja angleščine dojemali predstavo, pa tudi izkušnje, ki so jih pridobili angleški študenti.
Janis Dawson razmišlja, da sta si romana L. m. Montgomery Anne of the Green Gables in Kate Douglas Wiggin Rebecca of Sunnybrook Farm (romana sta prevedena tudi v slovenščino pod naslovoma Ana z Zelene domačije in Rebeka) vsebinsko v marsičem podo-
bna. Glavni junakinji obeh knjig sta deklici, ki ju je kruta usoda pognala od doma, zavetje sta našli pri neprijaznih starih devicah, njuno prilagajanje ni bilo lahko. Avtorica članka navaja veliko mnenj in ocen različnih kritikov predvsem o delu Ana z Zelene domačije, sprašuje se, kaj je v romanu resnično originalnega in kanadskega. Meni, da roman odlikuje neka posebna izpovedna moč, ki ga naredi boljšega od podobnih klišejskih zgodb.
Akiko Yamazaki pravi, da prevod literarnega dela nikoli ni samo avtomatičen proces, ob prevajanju nastaja veliko problemov prav zaradi srečanja dveh različnih jezikovnih in kulturnih sistemov. Težave se še povečajo, če gre za prevod mladinskega dela, saj otroci ne vedo veliko o kulturi, iz katere izhaja določen tekst. Posebno v nemških in angleških prevodih je zamenjava »originalnih« imen glavnih junakov z domačimi pogosta praksa. Avtorici eseja se zdi, da ta menjava ni potrebna in da kaže na pomanjkanje spoštovanja drugih kultur, mladi bralec pa je prikrajšan za spoznanje o kulturnih razlikah, ki delajo svet, v katerem živimo, zanimiv in pester.
Marla Harris v svojem eseju z naslovom Puste hiše in skrita mesta razmišlja o romanih, v katerih so glavni junaki otroci ali najstniki, ki živijo v urbanem okolju in ostanejo sami zaradi različnih vzrokov (vojna, revščina, epidemije, tehnološke katastrofe) in kako se organizirajo v skupine in skupnosti, ki jim pomenijo nadomestilo za dom,
101