34
Kapelica na Smeču.
Pripovedka.       SpisalJos. Vandot
      Pastirček Simonček je ravno preplezal strmo skalo in se je          ustavil pod visoko, široko smreko, ki je rastla vrhu skale. Z           rokavom si je obrisal vroči pot z obraza in se je oddihoval          težko vsled naporov zadnje ure. Potem se je pa sklonil in je gledal pozorno dol v prepad, iz katerega je šumelo in bobnelo, Razločno je videl, kako je brizgala iz srede skale razpenjena voda in je padala hrumeče in bobneče globoko doli v brezdanje brezdno. Dvigala se je mcgla iz globeli in skalovje se je potresalo kakor v potresu. Pastirčka Simončka je obšel mraz po vsem životu. Naglo se je obrnil pa je stopil skozi gosto zarastli gozd. Sveže je bilo vse kroginkrog in polno blesteče rose, Sem doli od strmih, do neba kipečih skal je vel mrzel veter, da je pričelo pastirčka res zebsti. Zato je pospešil korake in se je približal jarku, ki je zeval kraj smrekovega gozda. Ob tem jarku je zavil navzgor, in ni preteklo pol ure, pa je dospel do peščene planote, ki je bila le tupatam porastla s pritlikavim, grbavim rušjem. Sveta tihota \e vladala tu kroginkrog. Čule so se samo škripajoče stopinjc dečkove in udarjanje dolge, okovane palice ob trdo kamenje. Ta peščena planota je prešla končno v širno snežišče, ki se je raztezalo gor tik do razdrtega skalovja. Pastirček je obstal tam in se je ozrl v to mogočno, velikansko skladovje in je iskal steze, ki bi peljala med temi pečmi. A zaman jo je iskal. Pastir-čka Simončka pa ni ostrašilo to. Ali ni vedel? Planinka s trinajstimi lističi ne raste ob stezi. Treba jo je poiskati na goli skali. In pastirček je pre-mcril z očmi orjaški hrbet strmega Širokega sklada in )e takoj spoznal, kod se mora plaziti. Ni pomišljal dolgo. Trikrat se je prekrižal, potem pa zadrčal ob strmem robu po gladki skali navzgor.
Že je priplezal precej visoko, ko se je ustavil za trenutek in se je ozrl navzdol v zeleno dolino pod sabo, Razločno je videl Rovte in je raz-ločil vsako posamezno hišo. A najlepše se je videla pristava gospe Kuni-gunde. Stala je sredi polja, in njena streha se je svetila v solnčnih žarkih. Zagledal jo je pastirček Simonček, pa je dvignil klobuček. »Juhuhu!« je zavriskal. Od vseh strani je prihajal odmev, kot bi sedeli na vseh skalah škratci pa ga oponašali.
A naenkrat se je pričelo kotaliti nad njim kamenje. Z glasnim hru-ščem se je motovililo navzdol in je poskakovalo visoko in hrupno, Pastir-ček Simonček se je ozrl više, pa je zagledal tropo divjih koz, ki je bežala nevisoko nad njim po ozki črti in je prožila kamenje. Naglo se je stisnil Simonček k skali, in tedaj je pričelo frčati okrog njega kakor toča. Najprvo debeli kameni, potem kamenčki, a nazadnje se je usipal pesek, dokler ni prenehalo vse in je spet zavladala mrtva tišina.
Pastirčck Simonček je vstal in je zopet pogledal v dolino. Še enkrat je zavriskal.  Ondi doli stoji pristava, a v njej leži bolni vitez Stojan in se
35
ne more geniti. Oj, počakaj le večera, vitez Stojan! Tedaj se vrne pastir-ček Simonček s čudotvorno planinko/ Ozdraviš tedaj, pa se spet razvese-liš življenja, Le počakaj, vitez Stojan! Pastirček Simonček je bil res pre-pričan, da doseže to, kar gre iskat na bele gore. Kako ne bi? Davi navse-zgodaj je bil v cerkvi pri sveti maši. Priporočil se je tam vsem angelom in je gorko molil. In v srcu je čutil trdno zavest, da doseže čudotvorno planinko, da jo resnično doseže. Po sveti maši je pa pohitel domov. Obul si je nakovane čevlje in je vzel to dolgo palico. Nikomur ni nič povedal, kam da gre. Samo k stari Maruši je še šel v čumnato. In Maruša mu je napolnila torbo z brašnom. Trikrat ga je pokrižala, vzdihnila in rekla: »Pojdi z Bogom, Simonček. Samo pazi se in ne bodi preveč predrzen. Bog daj, da bi našel tisto zdravilo... Molila bom zate, ves dan bom molila zate. Idi, Simonček, in se srečno vrni.«
In šel je pastirček Simonček, in nihče ga ni videl, ko je odšel na gore, vesel in svest si, da doseže svoj namen. Preplezal je strme gredi Martuljeka, prehodil planoto Ako in zdaj stoji na robu strmega hrbta Široke peči. .. A dolgo ne . .. Takoj prične plezati kakor mačka po glad-kih skalah. Bistro se ozira okrog sebe, če bi kje zagledal ono čudotvorno planinko. Toda na skalah ne raste niti najmanjše zelišče. Le tupatam zeleni ob razpokah boren mah. A Simonček še vedno ne obupa. Plazi se naprej in ne čuti nobene utrajenosti. Naposled dospe do navpične peči in tedaj izprevidi, da ne more naprej. Za trenutek premišlja, kaj naj stori. Ve, da mora naprej, kcr nazaj mu je pot zaprta. A tudi to ga ne ustraši. Naglo se prkne za ostre skale. S hrbtom se upre v steno, z nogami pa se oprijema nasprotnih skal. In tako se dviga dolgo, dolgo skozi ozko poč, viseč med nebom in zemljo. Tuintam pogleda preko roba, če bi videl ncmara planinko s trinajstimi lističi, A nič! Vsled silnega napora mu teče pot curkoma z obraza, a pastirček Simonček si ga ne raore niti utrniti, ker se mora upirati z rokami v gladko steno. Dolgo, dolgo se tako plazi; že cela večnost se mu zdi od tistega trenutka. ko se je pričel plaziti skozi poč. Noge se mu že treso vsled napora, in že se boji, da obncmore prej, preden pride iz te dolge poči. In kam potem? Naravnost v črai prepad, naravnost smrti v naročje .. . Pastirček se strese, obide ga mraz. Toda obupa ne. Še naprej sc poriva kvišku, in glej — kar naenkrat je vrhu poči, na razdrapanem vrhu Široke peči. Globoko se oddahne in vesel zavriska. Ozre se okrog sebe na divje, z večnim snegom pokrito gorovje, ki se raz-teza okroginokrog v daljne, meglene daljave. Tudi na solnce se ozre. In tedaj spozna, da je že davno prehodilo sredino neba.
»Moram, takoj moram naprej,« si reče. »Sicer me zasači noč v tem skalovju.« — Vsedc se, pa použije kos kruha in slanine. Kosček zmrzlega snega dene v usta, ker ga muči žeja, in ni studenca širom okrog med mrtvim skalovjem. Nato se pa prične spuščati po zapadnih stenah Široke peči navzdol. V začetku gre lahko, ker jc polica pri polici. Toda čim niže pri-pleza, tem nevarnejša je pot. Polic ni več, in pastirček Simonček mora za vsako stopinjo iskati varne zastave, Tuintam se prime z rokami za rob
36
skale in visi tako dolgo med nebom in zemljo, iščoč z nogami varne sto-pinje. Toda, hvala Bogu! že prepleza polovico stene. Na Široki polici po-stane in se oddahne za trenutek. Njegove oči pa iščejo okrog po skalovju čudozdravne rastline. Naenkrat se zgane in krikne na glas, Oči mu obvise na beli roži, ki raste tik pod njim sredi gladke skale,
»To je tista! To je moja planinka!« zavriska, da odjekne stotero od belih snežnikov. Že hoče kar skočiti tjadol. Toda še o pravem časn se zave. Pogleda dol in premeri z očmi razdaljo, pa žalibog spozna, da je ne-mogoče priti do srečonosne rastline. Dolgo ugiba in ukrepa. Toda kaj —? Rešilne misli ni. A pastirček ne obupa. Sezuje si čevlje, palico in torbo pa položi kraj sebe na polico. Sam pa se vleže na trebuh in se spušča počasi navzdol. V začetku gre gladko; toda kar naenkrat mu izpodrsne. Pastirček zakliče prestrašeno in lovi z rokami okrog sebe. Kakor blisk zdrkne navzdol in že misli, da je izgubljen. Toda hipoma, z zadnjimi močmi se zgrabi za oster rob in obvisi nad prepadom. Težko se dvigne navzgor in se oddahne, videč, da stoji na ozki polici. Ozre se okrog sebe kakor omamljen. In pri tem mu padejo oči na veliko planinko, ki cvete sredi police. Zavrisne pastirček Simonček od velike radosti in pozabi na vso grozo zadnjih trenutkov. Naglo se skloni, pa utrga z drhtečimi rokami planinko. Šteje žametne lističe in resnično — trinajst jih je.
»Našel sem jo, oh, našel!« zavpije, da jekne širom po skalovju. »Planinko s trinajstimi lističi sem našel! Oj, vitez Stojan! Veseli se! Še danes boš zdrav in se boš veselil lepega življenja. Veseli se, vitez Stojan!«
Pastirček Simonček je ves iz sebe vsled velike radosti. Niti pomisli ne, da se nahaja sredi gladkih pečin, nad strmim prepadom. Samo, da je našel čudozdravno rastlino! Kaj mu je vse drugo mar! Samo, da ozdravi vitez Stojan, pa rad premaga vse težave. Premaga te strme skale, premaga to brezdanjo žrelo in stopi vesel in zdrav pred viteza Stojana, pa mu pri-nese zdravilo za njegovo bolezen.
Toda naposled se pastirček Simonček le strezne. Vidi, da stoji solnce le še za ped nad gorami, in jasno mu je, da mora čimpreje splezati z nevarnih skal. Ozira se navzgor, da najde pot tjagor, kjer je pustil palico in črevlje. Toda ne najde je. Skala je navpična in gladka kakor steklo. Ozre se navzdol — pod njim zija prepad, in nikjer ni varne zaslombe. Splazi se po polici na desno in levo; toda povsod navpična stena brez naj-manjšega roba. Pastirčku Simončku stopi mrzel pot na čelo.
»Zaskočil sem se(« zakliče obupno. »Zaskočil sem se, in zdaj ni rešitve zame. Gorje, oh! Našel sem planinko, pa izgubil življenje ... In vitez Stojan ne ozdravi nikoli!«
Pastirčku Simončku se zježijo lasje. Krčevito stisne planinko k prsim in zastrmi obupno na gladke skale, ki strme vanj okroginokrog. »Zaskočil sem se,« si spet de, in blede ustnice mu zdrgctajo. »Izgubljen sem, ako me ne reši angel varih . . .«
Izprevidi pač, da je vsak poizkus zaman. Stisne se k skali in strtni predse v globoki prepad. Na ozki poiici )e komaj toliko prostora, da more
37
nepremično stati. A niti sesti ne more. Z desnico se drži za skalo, da ne bi omahnil; z levico pa drži krčevito planinko s trinajstimi lističi. Sam ne ve, kaj naj stori; sam ne ve, kako naj ukrene. Samo to mu je jasno, da se je zaskočil, da ne more ne naprej, ne nazaj.
»Dobrotni Bog, usmili se me!« zaihti goreče in pogleda v modro nebo nad sabo. »Usmili se me, ko sem našel čudotvorno zelišče, Usmili se me in mi pošlji angela, ki naj me ponese preko tega strašnega kraja. Če ne, dobrotni Bog, umrem tu ...«
Pastirček Simonček je molil, kakor še nikoli v svojem življenju. Gorko je molil in je bil trdno prepričan, da se zdajci odpro nebcsa, da priplava zlat angel in ga ponese tjadol na varno zemljo. A nebesa se ne odpro. S strahom gleda pastirček, kako je zašlo solnce za daljne gore. Vidi, kako se mrači doli v dolini vednobolj. Že ne razločuje več vasice tamdoli. Zavila se je v temni mrak. Gore pa še žare. Vedno više se vzpenja rožni žar; poljubuje še daljne vrhove in ugasne hipoma. Nad pastirčkom pa tedaj krikne nekaj presunljivo. Čuje prhutanje močnih kril in s strahom zagleda velikega orla, ki kroži nevisoko nad njim. Pastirček Simonček se obupno stisne še tesneje k mrzli skali. Prepričan je, da ga napade silni orel in ga odnese visoko v nepristopno gnezdo, kjer čakajo njegovi lačni orliči. Brez orožja je pastirček Simonček in niti palice nima pri sebi, da se brani. A orel kroži nekaj časa nad njim; potem se pa spusti niže in izgine v mraku.
Za trenutek se oddahne pastirček Simonček. Toda že v naslednjem hipu se spomni svojega obupnega položaja. Noč se je spustila na mrzle skale, in na nebu so zagorele zlate zvezde. Mraz je zavel z mrzlih snežišč, in ubogega pastirčka je zazeblo, da se je pričel tresti na vsem životu. »Usmili se me, ti dobrotni Bog, usmili se me!« je klical obupno v temno noč. A nič se ni zganilo širom okrog. Le njegov glas je odmeval od mrtvih skal in se glasil tako strašno, da so se ježili pastirčku lasje. Zato je rajši umolknil. Drgetajoč se je stisnil k mrzli skali in je molil neprenehoma. Samo to je še prosil Boga; naj mu da toliko moči, da ne obnemore, samo nocoj ne obnemore. Jutri že mogoče pride rešitev; jutri pa poizkusi vse, da spleza iz tega groznega kraja.
Izza gora je prisvetil mesec. V njegovi bledi luči je videl Simonček komaj razločno bližnje skalovje, a prepad pod njim je postal še groznejši. Pastirček je mižal in je molil neprenehoma. Sam ni vedel več, koliko časa je že stal na ozki polici; vendar pa se mu je zdelo, da je minila že ccla večnost od takrat, ko je našel čudozdravno planinko. Toda naenkrat se zganc. Zazdi se mu, da sliši globoko tam doli za Akom klice. Odpre oči, pa posluša pozorno. In tedaj sliši razločno, kako vpije nekdo tam doli: »Simonček, oj, Simonček!«
Pastirček zakliče na glas vsled srčne radosti. Kri, ki mu je že za-stajala v žilah, prične spet krožiti, Glej, ljudje so ga prišli iskat. Povedala jim je gotovo stara Maruša, da je šel na gore. Pa ker ga ni domov, so se
38
prestrašili, pa so ga šli iskat, da ga rešijo, če je še pri življenju. Oj, ta mati Maruša!  Dobra mati Maruša!
»Simon... oj, Simonček!« kliče glas tam doli za Akom. Simonček posluša, kakor bi ne hotel verjeti lastnim ušesom. Toda naposled le uvidi, da je tam doli resnično človeški glas, ki ga kliče. Razveseli se ga tako, da se razjoče na glas. »Oj, ljudje!« zakliče na ves glas. »Rešite me, rešitc!«
Glas tamdoli utihne za trenutek. Potem pa nadaljuje; »Kje si, Simon-ček, Simonček?«
»Zaskočil sem se!« zavpije pastirček. »Na Široki peči sem se za-skočil. Naprej ne morem, nazaj ne morem .. . Rešite me, oj, rešite me! . .. Planinko sem našel, tisto — tisto. .. Rešite me!«
Glas tam doli molči dolgo časa. Pastirček Simonček postane nestr-pen, pa vpije venomer tja dol: »Rešite me! Rešite!« — Naposled se oglasi spet neznani glas za Akotn: »Rešimo te, Simonček. Drži se kolikor moreš, drži se. Rešitev je blizu in dan je tudi blizu . . . Drži se, Simonček!«
Iz teh besedi spozna ubogi pastirček, da ga pred dnem ne morejo rešiti. Izprevidi tudi sam, da ponoči ne more nihče na skalovje. Toda sam Bog vedi, ali bo zdržal do belega dne? Sam Bog ve, kdaj mine ta strašna noč. — Pastirčka stresa vedno huje, da mu šklepečejo zobje. Noge in desnica mu odrevene tako, da se le še komaj, komaj zdržuje. Loteva se ga zaspanec, in tupatam mu že zdrkne glava na prsi. A še pravočasno ga vzdrami glas, ki kliče v enakih presledkih za Akom: »Simonček, Simon-ček!« — In tedaj sc vzdrami, pa gleda prestrašeno okrog sebe. Zapazi globoko doli majhen, komaj vidcn ogenj, in pri pogledu nanj ga strese mraz še huje. »Dobrotni Bog, usmili se me!« zaječi. »Usmili se me in daj mi dočakati jutra.«
Počasi mineva čas. Zvezde na nebu žare vedno jasneje, in mesec pluje počasi k zahodnim goram. Mraz pritiska vedno silneje, in pastirčck Simonček že ne čuti več rok in nog. Odrevenele so mu popolnoma. Misli se mu prično mešati, in nazadnje že ne ve več, kje se nahaja. Zdi se mu, da se je zakril ves svet pred njim v gosto meglo, in širom nikjer ni nobene zvezdice več. »Kje sem?« zajeclja ubožec. »Ali sem šel iskat Ciko, ki mi je ušla? Ali sem se izgubil sam? Ali pojdem, naprej pojdem, pa po-gledam .. .«
Pastirček Simonček hoče stopiti naprej. A tedaj zavpije glas za Akom: »Simonček, hoho, Simonček!« — Pastirček se zdrzne in se zave. Spozna, kje da je, in spozna tudi, da bi se bil lahko zvalil naravnost v prepad. »O Bog dobrotni, varuj me!« si reče z grozo v srcu. »Ne daj, da končam tako žalostno .. .«
Potem se mu zmešajo spet misli. Zdi se mu, da je v koči tam kraj vasi. Njegova mamica ga češe in ga boža po licih. »Siromak si, Simon-ček,« pravi mamica in glas ji je mehak. »Siromak si, kakor je tvoja ma-mica, kakor je bil tvoj oče ... Pa ne boj se, Simonček. 2e pride čas, ko ne boš več siromak. In tedaj se spomni mamice, ki bo že počivala v grobu. Reva je bila tvoja mamica in je trpela dosti. . .«   In mamica ga češe lju-
39
beznivo in se mu smehlja.   A Simonček je srečen, tako srečen!   Saj ima mamico, zlato mamico ...
»Mamica!« krikne tedaj pastirček Simonček nad prepadom z drhtc-čim glasom. Že hoče spustiti rob skale in objeti mamico. A tedaj zakliče tam spodaj glas presunljivo: »Simonček, hoho, Simonček!« — Pastirček se predrami, pa pogleda z motnimi očmi okrog sebe. Izginila je megla in tudi noč je izginila. Krvavo se svetijo vrhovi snežnikov v jutranji zarji, in dan se dela. Samo to vidi pastirček Simonček, a drugega nič. Nič vcč ne ve, kje je. A vendar se še vedno drži krčevito za skalo s premraženo, otrplo roko. Samo enkrat se mu zazdi, da čuje nad sabo človeške glasove. Začuti, kako se ga je nekaj dotaknilo, a sam ne ve, kaj je. Kakor v sanjah zgrabi tisto in tedaj se domisli, da je to najbrž vrv. Ovije si zanko okrog pasu in spusti skalo, In tedaj se mu zazdi, da ga vleče nekaj kvišku, vedno više, više ...   A potem mrak in noč in------------          (Konec prihodnjič.)