Leto 28____________ANCELČEK__________Stran 129
Janko Podtrojiški:                                            ;^^J
Troperesna deteljica.       j^H
(OtroSka ijjrica v dveh dejanjih )                        ^^^B
1. prizor.                                           "
|Ob poloku. Janezek in Mihec spuščaia papjrnate tadjice.)
J a n e z e k. Mihec, kaj misliš, ali bodo pripla-vale te ladjice v Črno morje?
Mihec. V Črno morje? Ojl — Ali ne veš, da jih Mlinarjev Peter pri zatvornicah vse polovi?
J a n e z c k. Peter ie hudoben.
M i h c c, Naš očc pravijo, da ie Pctcr vclik lažnik.
J a n c z c k. Zakai?
M i h e c, Menc jc obdolžil, da sem kradel ja-bolka — resnice ni govoril.
J a n e z e k.  Pa si bil tepen?
M i h e c. Tcpen, da. Ali ne zato, ker nisem kradel, marveč zato, ker sem ukradena jabolka jedel.
J a n e z c k. A? Veš kaj, Mihecl Narediva mu kaj!
Mihec.   Kai?
J a n e z e k.  Poreživa mu cepljcnke.
Mihec. Pa če naju dobi?
Janezek.  Utečeva mu.
M i h e c.   Pa če naju ulovi?
J a n e z e k (se praska za ušesi). Presneto na-ma bi trda predla.
M i h e c. Pojdiva po Kavačevega Žana. On naj gre z nama.
Janezek,   Tcga pa ne! Rajši grem domov.
Stran 130                  ANGELČEK                     Leto 2*
M i h e c. Ali si jezen nanj, ker je prvi v šoli, pa če ga imajo gospod katebet najrajše?
J a n e z c k.   Priliznjenec je. Takih ne maram. M i h c c. Tega ravno ne moreš reči. Uči se kot malokdo.
Janczck. če ima pa dobro glavo! Moj oče pravijo, da nimajo vsi ljudje enake glave.
M i h e c. In če sva midva slabša, meniš li, naj ga radi tega sovraživa?
Janezek. Jaz ga ne sovražim, a vendar ga ne maram,
M i h e c. On je ubožec. Oče mu je pade] na LaSkem.
J a n e z e k.  Kedaj?
M i h e c. Lani mcnda. Moj oče pravijo, da jc pomilovanja vredna sirota.
/•        Janezekfse zamisli). Ti Mihec! Ali bi ti šel na vojsko?...
M i h c c. Seveda bi šel. Kako je pa lepo v vojski!
Janezek. Jaz bi pa ne šel. Pomisli, kai če bi padel! Oči bi zatisnil (zakrije oči z rokami) in potem bi te deli v grob.
M i h e c. Pa moje ime bi bilo napisano na tisti tabli pred ccrkvijo, ki so io dali viidati gospod župnik v spomin tistini, ki so padli.
J a n c z e k.   Tebe pa le nc bi bilo več. M i h e c.   0 da! Z nebes bi gledal dol, kako se Ijudje ustavljajo ob plošči, in vsak bi bral na nji moje ime. To bi bila velika čast, veš, Janezek.
J a n e z e k. Pojdiva, Mihcc! Poglejva dol za ladjicamil (Vstane.)
M i h c c (vstane). Glei! Kovačev Žan vrti kolo. K nama prihaja.
Leto 28                  ANOELČEK       ^^SP^^^^*
Janezek.   Čuj, skrijva se za tole grmovje!
Mihec.   Zakaj neki?   Povabiva  ga, naj  naju spremi k mlinarju. I             (Žan, vrteč kolo, priteče od desne.)
Ž a n.  Mihec, Janezek! Vajine ladjice je pa Mli-narjev Peter vse polovil pa uničil jih je.
J a n e z e k.  Lažešl (Zavihti roko.) Ti si jih!
Žan (jokaje).   Jaz že ne! Še prosil sem ga, naj jih pusti.  Pa me je zapodil.
M i h e c.   Pusti  ga, Janczek!  Saj  jih  je  Peter. Pojdimo! Jaz grcm domov po papirja, in potem na-    ^i pravimo nove.                                                          ^H
J a n e z e k. Jaz ne grem! S tem že ne! (Obrne ^H mu hrbet.)                                                                ^H
M i h e c (potegne Žana za roko). Pa pojdiva, ^H Žan, sama. (Odideta.)                                                ^H
J a n e z e k (se ozira za njima). Le pojdita! Jaz ^H grem pa sam k Petrovun cepljenkam. Porežem mu ^B jih s tcm-lc! (Vihti nož. Odide.l                                 ¦
2. prizor.                     ^^^^B
(Mihec in Zan se vrneta s papirjem.)            "l^^^^^^l
M i h e c. Žan, nič se jfa ne bojl                 ^^^^H
Mihec (sede ter striže papir]. Če bom jaz tu, ^H se te ne bo upal.                                                    ^H
Žan. Pa zakaj je jezen nanie?                         ^H
M i h e c. Ker si prvi v šoli. Vidiš, jaz te iraam ^H pa rad.                                                                    ^H
Ž a n. Veš kaj, Mihcc! V nedeljo sem bil pri go- ^B spodu katehetu.                                                       ^|
M i h e c (začuden). Pa so ti dali podobico?
Ž a n, Ne! Rekli so mi, če ne bi hotel telov»dM^^
Siran 132               ANGELČEK                  Leto 28
Mihec (osupel). Kaj \e to?
Ž a n. To je druŠtvo .. . vcŠ!
M i h e c. Pa ne ognjegascev?
Ž a n, Ne! Toda gospod katehet so rekli, kdor se vpiše v to društvo, bo postal enkrat dober mož.
Mi h e c. Ti si pa še majhen. AJi tudi takc spre-jemajo?
Ž a n. Vse, so rekli! Sanio pridni morajo biti in ne hudobni
M i h c c. Jaz bi tudi precej Šel.
Ž a n. Pojdiva torej h gospodu katehetu!
M i h e c. Saj res! (Vstane, a se obotavlja.) Pa, Žan! Čc bi me ne raarali?
Ž a n. Poprosim jaz zate.
Mihec. Žan, ti si doberf (Odideta.)
3. prizor.
(Šolarice pritečejo od leve. Ena lovi. Ko ujame prvo, jo udari z roko in nato isia lovi. Pod6 se po odru.)
Anica (ko je bila udarjena, zakliče). Zapek! To ne velja. Jaz se nc grem več.
Vse, Ti si! Sedaj loviš ti!
A n i c a (sc uscde). Nc morem. Sem trudna.
M i I i c a, MoraŠ, zakaj se pa ijjraš?
A n i c a. Saj se nc grem več.                                 ,
Milica (držeč šop cvetic v roki). Potem pa 1 spletimo venček, da ga podarimo majniški Kraljici za I god. (Sede in spleta.)
{Ostale se love dalje. Čez čas prenehajo. nato obstopijo Milico.)
Milica (|e že izgotovila venček. vstane), Ve-ste kaj, deklice. Zapojmo tisto: Žc slavčki žvrgolijo! (Pojejo.) Že slavčki žvrgolijo,
se maj vesel budi------
Leto 28                     ANGELČEK                  Stran 133
(Ko izpojeio, se začuje nenadno za odrom glasen krik. Vse se ozro tja.}
A n i c a (zakriči). Jezus! Glejte! Požarjev Jane-zek je padel v vodo.
Vse   (kriče). Janezek! Janezek! (Odhite.) Zastor.
II. dejanje.
(Pozorišče kakor v I. dejanju.)
1. prizor.                                ^H
(Žan leži ob strugi ler zamigljeno čiia iz knjige.   Mihec priteče ^^^ z dolgo krivko od desne.]
M i h e c (sedc k Žanu). Učiš se?
Ž a n.  Čitam zgodbe.
M i h e c. Daj, Žan! Igrajva se!
2an.  Škoda časa za igre. Telovadiva rajši!
M i h c c. Kaj ne, Žan, kako ie bilo v nedeljo prijetno! Mlinarjev Peter nas je učil. Peter pa le ni tako hudoben.
Ž a n. Dober je Peter. Pa tudi telovaditi zna. Si videl?                                                                 ^
M i h e c. Požarjevega Janezka pa ni bilo iiič ^H blizu. Sram ga je.                                                    ^H
Ž a n, Bog ga je kaznoval. Maščevati se )e ho- ^H tcl nad Petrom radi ladjic, pa je padel v vodo. A^H Petcr ga je polegnil vun.                                         ^H
M i h e c. Ko bi bil jaz na njegovem mestu, bi ^H ga btl pustil, naf bi utonil, Vse cepljenlce mu je uničil. ^H
Ž a n. Si čul gospoda kateheta v nedeljo pri ^H telovadbi? Kako lepo so priporočali, da moramo l)u- ^B beznivo občevati med sabo?                              ^^^^B
Stran 134_____ANOELČEK__________Leto 26
Mihec. Ali! (Skoči pokonci in steče proti desni.) He, les, sivka, kam greš? (Se obrne proti Žanu.) Žan, poženem sivko od sosedove njive. Takoj se vrncm. (Odide.)
(Zan čita.   Od  leve   se  prikrade   Janezck.  Počasi  sc  bljža.   Za grmom tik za 2anom se skrije.)
M i h e c (se vmc). Čuj, Žanl MJinariev Peler tni je pravil, da bomo tudi igrali. Pa ne tako kot smo sedaj. Na odru bomo nastopili v Draštvenem domu. Joj, to bo lepot (Tleskne z rokami.)
Ž a n. Vem! Pa vsi bomo nastopili.
M i h e c. Jaz bom za vojaka, Žan.
Ž a n. Ti imaš veselje za vojaštvo. Jaz pa nc znam nastopati kot vojak.
2an  (boječe). Mihec, ali bi me ti branil?
Mihec (nežno). Ti si tako ponižen. Žan, veš kaj! Ti boš pa za poveljnika.
Žan. Ali ni ]epo sedaj, ko imamo tolilco za-bave? Prej smo delali ladjice iz papiria, seda^ smo pa postali glcdališki igralci. Dobro je to!
M i h e c. Pa obleke bomo tudi doblli. Mlinar-jcv Peter |e rekel, da dobitno rdcče sraice in čepice.
Ž a n.   Pa prej moramo iraeti denar.
M i h e c. Denar? Kako ga dobiti?
Ž a n. Zato pa moraino prirediti igro.
Mihec (zamišljeno). Kaj, ko bi prosil očeta? Krono bi mi dali.
Ž a n. To |e premalo.
M i h e c (otožno). Ko bi imeli sto kron?
Žan. Pustiva to! Pojdiva zdaj rajši malo telo-vadit. Tam pod kozolcem je napravil Gašperjev Jo-žek drog.
Leto 38__________ANOELČEK_________Stran 135
Mih ec. Pojdiva!
[Vstaneta in hočeta oditi. Pa zagledata Janezka. Janezek osra-močen gleda v tln in si ne upa ne naprej ne nazaj.)
Mihec (stopi k njemu). No, Janezek, pojdeš tudi ti z nama? Telovadit greva.
J a n e z e k, Si nc upam.
Ž a n. Pojdi, Janezek!
Janezek (prime Žana za roko]. Ali mi od~ pustiš, Žan?
Ž a n. Nikoli nisem bil jezen natc, Janezek. Pojdi!
Janezek. Pa bi me vzeli v društvo, ko sem bil tako hudoben?
Ž a n. Saj si sedaj spet dober.
J a n e z e k. Mlinarjev Peter bi me zapodil.
Mihec. Lej ga! Peter ti je dober, Saj te je bil potegnil iz vode, da nisi utonil.
J a n e z e k. Pa gospod katehct in gospod uči-telj me ne marata?
Žan. Oblfubiti jima pač moraš, da sc boš od-slej pridno učil. In vesela te bosta še bolj, ko nas katerega.
Janezel. Priden bom. Učiti se hočem (levico da Mihcu, desnico Žanu), da me bodo veseli vsi, Bog in ljudje.
(Vrsta dečkov v rdcčih sraicah koraka čez oder od leve prott desni, Pridmžijo se jim Mihec, Janezek in Žan.)
Zaator.