Cerkvene zadeve. Pri Sv. Pavlu v Rimu. Spisal dr. Fr. K. (Konec.) V desni prvi postranski ladiji vidimo sliko sedanjega papeža Leona XIII.; za prihodnje papeže je še dovolj praznega prostora. Ljudska pravljica govori, da, kadar bo vse tako polno, da ne bo ve<5 kam djati slike novega papeža, tedaj bo sodnji dan. Pa to je le pravIjiea. Nad lokom, ki deli srednjo ladijo od prednjega dela, gledajo na nas resnobne starinske podobe iz barvanih kamenčkov. Dala jih je napraviti v petem stoletju pobožna princesa Gala Placidija, sestra cesarja Honorija in Arkadija. V sredini je Kristus, držeč palico na rami, ob straneh mu stoji 24 starešin, kakor nam jih opisuje skrivnostno razodetje sv. Janeza. Te slike so se ohranile v požaru, vendar so vsled starosti bile že poškodovane in so jih morali popraviti. Resnomile oči Kristusove nekako presunljivo zrejo na gledalca. Kdo bi preštel tisoče in milijone pcpotnikov, na katere so te oči že gledale v teku tolikih stoletlj! Tudi umetniki jako cenijo te slike. Ko je gorela Pavlova cerkev, vzkliknil je bolestno neki nemški umetnik, ki je takrat bival v Rimu: «Za Boga! ReSite slike nad lokomU Na nasprotni strani od teh slik so zopet starinski mozajiki, ki nam predstavljajo Kristusa, sedečega med Petrom in Pavlom. V obče v Rimu neštevilnokrat najdemo Kristusa s Petrom in Pavlom, ker sta ta dva apostola najboli razširila evangelij Kristusov in ustanovila rimsko cerkev, ki je glava in mati vsem drugim cerkvam. Te slike pa nas tudi učijo, da so že starodavni kristjani bili trdno prepričani, da je Kristus postavil Petra nad druge apostole in mu izročil ključe nebeškega kraljestva. Ravno tega se držimo tudi mi, ki spoštujemo v rimskem papežu namestnika Kristusovega, naslednika sv. Petra. Ob velikem oltarju se križata poprečna in podolgasta ladija. Tudi v poprečni ladiji je marsikaj zanimivega. Oglejmo si najprej desno stran. Tu vidimo nad oltarjem velikansko sliko iz barvanih kamenčkov, ki predstavlja Marijino vnebovzetje. Narejena je po stari, dragoceni izvirni sliki, ki se hrani v papeževi palači v Vatikanu. Blizu tega oltarja je vhod v velikansko zakristijo, kjer se hrani velik kos sv. križa in pa kosti neštevilnih mučencev. Romarii si dajo tukaj potrditi roraarski listek, da so res obiskali cerkev. Sv. Pavla cerkev }e namreč jedna izmed sedmerih poglavitnih rimskih cerkvij, katere mora obiskati vsak romar, ki se hoče udeležiti popolnega odpustka. Tudi škofje ko pridejo v Rim h grobovom sv. Petra in Pavla, si dajo v tej cerkvi polrditi listino, katero potem izroče sv. očetu. V levem delu poprečne ladije je zopet z dragocenim ruskim malahitom ozaljšan oltar. Velikanski mozajik narn prav lepo predstavlja dogodek pred Damaskom, ko je togotnega Savla obsijala nebeška luč in je padel s konja ter zaslišal glas: «Savel! Savel! Zakaj me preganjaš?> Na tem oltarju so ob Pavlovih praznikih izpostavljene v stekleni posodici verige, v katere je bil vklenjen nekdaj sv. Pavel. Ob določenem času jih da duhovnik poljubiti vernikom in jih vsakemu pritisne na čelo. Z velikim spoštovanjem poljubljajo verniki to hladno železje. In kako ne bi! Saj so to verige, katere je zaradi Kristusa nosil veliki apostol Pavel in katere z nekakim ponosom omenja večkrat v svojih pismih. Nekoliko dalje od tega oltarja je kapelica Najsvetejšega zakramenta. Tukaj se hrani starinsko razpelo, pred katerim je 22. aprila 1541. klečal Ignacij Lojola s svojimi tovariši in storil slovesne obljube ter tako položil temeli družbi Jezusovi. Ako si še ogledamo velikanska kamenita kipa sv. Petra in Pavla, ki štojita ob straneh pred velikim oltarjem, tedaj srao si po priliki ogledali vse večje znamenitosti prelepe Pavlove cerkve. Natančen opazovalec še zapazi, da so v postranskih dveh ladijah vse šipe v oknih razbite. Kaj je neki to ? Poprej so bile šipe oslikane z dragocenimi slikami. A v jeseni leta 1891. je nekdo v bližnji trdnjavi, polni smodnika, podvrgel ogenj. Z grozno silo je trdnjava zletela v zrak in to je napravilo ogromno škodo v Rimu in okolici. Več ljudij je izgubilo življenje, bližnje hiše so bile razdejane, vsa okna v Rimu so se razletele v kosce, celo na velikanski Petrovi kupoli so se pokazale vsled tega nevarne razpokline. A v mestu Tivoli, ki je kakih pet ur od Rima, so se zdrobile vse šipe. V tej nesreči so se razbile tudi šipe na Pavlovi cerkvi. Dragocene slike so stale velikansko svoto denarja in sedaj jih ne morejo nadomestiti z drugimi. Dolžnost bi bila italijanske vlade, da poravna storjeno škodo, ker se ie nesreča zgodila vsled nepazljivosti vojaštva. In tako razbita okna na Pavlovi cerkvi še sedaj oznanjujejo ptujcem, kako Lahi gospodarijo v Rimu. Poleg Pavlove cerkve je starodavni samostan, ki }e že od leta 1442. pripadal be- nediktincem. Tudi ta samostan je laška vlada zatrla in stoji sedaj prazen. Proglasili so ga za «narodni spomenik,» a ta «spomenik» bo sčasoma razpadel, ker ni nikogar, ki bi ga popravljal. Za dober «bakšiš» nam čuvaj odpre vrata, da si ogledamo dvorišee s čudovito lepimi hodDiki in stebrovjem. V obče pri vseh teh «narodnih spomenikih» na Laškem čepi kak postopač, ki ptujcem olajšuje mošnje. Nerad se človek loči od dragega svetišča sv. Pavla. Najlepši izlet je semkaj popoldne. Ko večerno solnce pošlje zadnje žarke čez bližnji, z vinogradi posuti hrib Monte Verde, stopimo v električno železnico. Še nekolikokrat se ozremo nazaj na Pavlovo cerkev in kmalu nas obzidje rimskega mesta sprejme v svoje naročje. Ptujcu pa ostane v duši sladek spomin: «Bil sem na grobu apostola Pavla!» —