List 24.
Nekaj od žetve.
Žetva, kader je žito lepo, je veliko veselje za kmeta, pa tudi plačilo za vse njegovo delo in za pot 5 kteriga je prelil.   Dokler žito že na njivi
stoji, on večkrat svojo njivo obhodi in v glavi prevdarja, koliko pridelka se zamore od vsacigakosa veseliti, ter je v duhu prav zadovoljin.
Akoravno se je pobelilo, se ne sme žito poprej žeti, dokler ni popolnama zrelo. Žito je pa takrat popolnama zrelo, kader se je zerno večidel zmo-kovalo. Nekteri kmetje imajo napčno šego, kterim pa tudi za petami štrafmga šeta, de, kakor hitro žito rumenkasto prihaja, ga kmalo žeti pričnejo. Njih kazin ali štrafinga je: drobno in medlo zernje, in drugo leto snetljivec, ker nobena nezrela reč za seme in pleme ne velja. — Kakor so eni prenagli, tako so drugi prekasni, ki predolgo žetev odlagajo. Kader je žito prezrelo, se veliko zernja pri žetvi otrese, in klasje se močno polomi. Zato ti, kakor uni, če imajo veliko žeti, morajo ob jutrih in večerih, ali še clo pri mescu, ker žito odmekne, serpove v roke vzeti in k žetvi seči, ker se tačas toliko zernja ne pogubi in toliko klasja ne zdrobi.
Po enih krajih žito kosijo, po druzih ga žanjejo; boljši je zadnje. —Kader se žito kosi, veliko zernja zavoljo močniga maha kose odleti, boljši je tedej, de k žetvi raji serp, kakor koso vzamete. Na Bavarskim žito kose, kakor travnike, in ga z grabljami poravnajo. Ta šega je zlo slaba, veliko zernja se per tem delu pogubi, klasja po-drobi in slame pa pomeša. Boljši je navada Šleziške dežele, kjer tudi žito kosijo, pa tako, de se po-košeno žito na še stoječe nasloni; za koscam gre keršenca s serpam, de pokošeno žito povzame in v snope zloži. Če ima kdo veliko žita, žanjic pa dobiti ne more, je boljši, de svoje žito tako kosi, de se odrezano na stoječe naslanja, s serpam pobere in v snope deva.
Sploh že od starosti se per žetvi serp rabi, če ravno tudi serp svojo napčinost ima, ker se z roko, kakor tudi s serpam klasje močno stresa, in zernje odleti. Dokler nimamo za žetev še boljšiga orodja, s kterim bi mahljej v žito bolj rahel bil, smo pri-morani per žetvi žita se serpa ali kose poslužiti.
Ženjice in kosci morajo, kader k delu gredo, tako k žitu stopiti, de klasje proč od njih visi, sicer jim preveč v roke sili in ga odrežejo. Per košnji je to pa še bolj potrebno, ker se pokošeno žito na
94
stoječe nasloniti ne more. Tako postavim: kader visi klasje od sončniga izhoda proti zahodu, se morajo na sončni izhod postaviti. Klasje, ktero na njivi obleži, naj otroci v pletenice ali košarice poberejo, ali ubožnim, de ga pobero, puste.