Milan Dolgan
Pedagoška akademija v Ljubljani
OBLIKOVANJE NASLOVA
IN RAZČLENITVE (DISPOZICIJE)
Dobrodošla in potrebna je osnovna teorija (izobrazba) o zgradbi naslova, to je o možnostih njegovega oblikovanja (formulacije).
Glede zgradbe naslova se najprej zavedajmo, da je naslov lahko stavčen, lahko je tudi zlo-ženostavčen. Primeri:
Mary se predstavi, Drejčnik Andrej govori, Smili se mi, ker ima družino (črtica Berte Golob), V šolo radi hodimo (Berilo za 1. in 2. razred posebnih osnovnih šol), Ze berem in pišem (naslov učbenika; v zadnjem času so moderni stavčni naslovi učbenikov). Plesala je eno poletje (roman, film), Slovenci drvijo po gobe. Zidali brez malte (oboje v »Delu«, značilna je opustitev pomožnega glagola), Zemlja se z nami premika (roman M. Kranjca), Medvedek zleze vase (radijska igra F. Puntarja), Naredi sam (podnaslov: Leksikon hišnih del in popravil). Moj otrok je drugačen (psihološka knjiga). Narodnoosvobodilni odbori morajo postati resnični začasni nosilci ljudske oblasti (članek E. Kardelja iz leta 1941).
Za stavčni naslov je značilna osebna glagolska oblika. Stavčni naslov je tudi tale (je pač skrajšan): V gorah nevarnost plazov velika. Ali pa; V gorah velika nevarnost plazov. Ne-stavčno pa je oblikovan takole: Velika nevarnost plazov v gorah.
Zanimivo je, da lahko nastopa kot naslov samo odvisnik brez glavnega stavka, kar sicer ponavadi ne srečamo, razen v zgodbah in v dramatiki kot odgovor na vprašanje. (Npr.: Zakaj ne sadiš kumar? - Ker kumar pri nas ne jemo.) Primeri odvisniških naslovov:
Ko se otrok odtrže (novela D. Lokarja), Če se na razpis delovnega mesta javi samo en kandidat (članek v časopisu Delavska enotnost). Da bi se bolje razumeli (psihološka knjiga),
' Tako zastavljeno vprašanje nam namreč ponuja možnost, da se romanu približamo ne samo kot vrstnemu pojmu, ampak predvsem z vidika posebne ubeseditve veliko obsežnejših estetskih kategorij, med katerimi je za rusko-sov-jetski roman dvajsetih let še posebno značilna groteska (prim. Skaza A., Groteska v literaturi (poskus hisloričnotipo-loške opredelitve), JiS, XXIII, 1977/78 št. 3-4, str. 71-81).
lUi
Ko bom miren in tih (pesniška zbirka), Ko bi padli oživeli (igra). Preprost glavni stavek, vprašalen, z zaimensko besedo, si v teh primerih zamislimo. Npr.: Kaj se dogaja, če se na razpis delovnega mesta ...
Stavčni naslovi so bolj značilni za leposlovje in za poljudno znanost kot za strokovne spise. Izjemen, a značilen je zgoraj navedeni Kardeljev stavčni naslov; z njim se izraža posebna politična aktualnost
V zvezi s stavčnim naslovom moramo omeniti posebno dolge naslove ali podnaslove. To so kar kratke obnove, vendar ponavadi tako obUkovane, da popolnoma ne razkrijejo vsebine, marveč branje spodbujajo. Radi se uporabljajo vprašalni zaimki in prislovi. Dolge naslove imajo na primer poglavja v romanu Don Kihot, najdemo jih pri Dickensu, sploh pogosto v starejši literaturi. Primer dolgega (razširjenega) naslova v sodobni mladinski U-teraturi: Slavko Pregl, Odprava zelenega zmaja: 31. poglavje. Slabe in dobre strani poštar-skega poklica in kam odhiti poštar, ko odda skrivnostno sporočilo. Kakšno zvezo ima to z nepravilnimi glagoli pri angleščini.
Knjiga ima lahko vprašalni naslov, npr. Kaj mora ženska vedeti o sebi. Ta je posebno pogost pri dispozicijskih točkah. V leposlovju vprašalni naslov omogoča napetost, nepopolnost informacije, v šoli pa gre pogosto za pravo formulacijo vprašanja, to je za nalogo. Načelno je namreč mogoče, da vprašalni naslov oziroma vprašalno razčlenitveno točko pišemo ali z vprašajem na koncu ali s piko. Možno pa je nalogo formulirati velelno-vprašalno, npr.: Napiši (povej), kako je oče rešil sina. Možno je torej: Kaj mora ženska vedeti o sebi? Kako je oče rešil sina? Ali pa: Kaj mora ženska vedeti o sebi, Kako je oče rešil sina. S pedagoškega stališča je vprašalni naslov lahko slabši zato, ker učencu omogoča, da odgovori preveč na kratko, površno, medtem ko nevprašalni naslov zahteva, da je poročilo izčrpnejše, da učenec napiše spis. Primerjaj:
Kaj se je zgodilo v krčmi?
Kaj se je zgodilo v krčmi.
Dogodki v krčmi. Ali samo: V krčmi.
Zanimivo je, da medtem ko vprašalni naslov pogosto ni pravo vprašanje, pa na prinier pri izpitu govorimo o »vprašanju«, čeprav nima take oblike, na primer: 1. vprašanje: Število v jeziku.
Oblikovanje stavčnih naslovov posebno vadimo. Za stavčni naslov je značilen sedanjik, čeprav je zgodba iz preteklosti. Seveda pa lahko uporabljamo tudi preteklik. Sedanjik in preteklik vadimo na primer pri razčlenitvi.
Dalje je značilno, da v formulaciji stavčnega naslova pogosto nastopa dovršni sedanjik, s čimer se izraža učinkovitost dogajanja. Sedanjik izraža, da se besedilo dogaja vedno znova, kadar ga beremo oziroma doživljamo.
Poglejmo primer stavčne naslovitve poglavij v Jurčičevi povesti Tihotapec, ki ima podnaslov Pripovedka iz domačega življenja kranjskih Slovencev:
1. Pri Štivrnikovih se sprejo
2. France sreča Tekmeca
3. V krčmo pridejo tudi graničarji
4. Peter Peč vasuje
5. Tihotapci in graničarji se stepejo
112
6. Tihotapci s Francetom vred padejo v roke graničarjem
7. Kaj doživi Reza. Ali: Tihotapci zbežijo in ubijejo Peča
8. Tekmec se priduša
9. Kako France živi in umre
Opazimo lahko, da je jezik razčlenitvenih točk, ki jih v šoli sestavjamo učitelji, skoraj red- i no stvaren, razumski, pa čeprav gre za leposlovje. Dalje vidimo, da večinoma izčrpno od- ' krivamo glavno vsebino, medtem ko leposlovci raje ne povejo vsega. S tega stališča bi npr. za naslov 6. poglavja lahko izbrali nekaj, kar jeza zgodbo postranskega pomena: Zidanica pogori. Že v navedeni obliki je naslov 4. poglavja bolj postranski, saj bi bilo za zgodbo pomembnejše: France pobije Peča. j
j
Naslednja možnost naslavljanja so citatni naslovi. To se pravi, da za naslov izberemo daljši ah krajši (lahko tudi samo enobesedni, s tega stališča je zelo veliko naslovov citatnih) citat iz besedila. Gre pa vendarle za to, ali se zavedamo, da je naslov citat in poleg tega je citat lahko z narekovaji pravopisno označen. Citat je - iztržek ali pa je stavčna oziroma imen- : ska celota.
Brali smo začetni del Lokarjeve novele Rafaela. Vsebina je, kako mati in hči grabita listje, i se pogovarjata o hčerini želji, da bi postala babica, čemur mati nasprotuje, vmes pa se Ra- ! faela z veseljem spominja, kako je vzrejala prašičke. Novela ni razčlenjena. Kako bi na- ' slovili brani del? In kaj če bi naslovili s citatom? Prosim, izberite citat (stavek), ki najbolj zadene idejo branega odlomka! - Lahko sem ugotovil, da je dosti študentov predlagalo isti stavek, in to tistega, ki sem si ga zamislil tudi sam: »In zakaj bi bil človek po svoji vrednosti toliko pod prašičkom?« Narekovaji tu ne pomenijo samo, da gre za citat, ampak tudi to, da I je citirani stavek vzet iz dialoga v noveli. '
Iskanje citatnih naslovov ima svojevrstno pedagoško vrednost Treba se je poglobiti v besedilo, ga sintetično obvladati, preiskati. Potem pa je treba citat opremiti pravopisno ali pa ga osamosvojiti.
Največkrat so citatno naslovljene pesmi. Nekaj primerov: Jutri vzdignemo krila (D. Zaje), Ah bi res ne mogel? (A. Gale), Nazaj v planinski raj, Človeka nikar (ta citat je že prirejen, kajti izvirni Gregorčičev verz je: človeka - ustvariti nikar!). Veš, poet, svoj dolg?. Prišel čas \ je krog božiča. Iz moje samotne, grenke mladosti, Bosa pojdiva, dekle, obsorej. ]
Kot vidimo, je večkrat uporabljen za naslov ponavljajoči se (refrenski) verz ali beseda, dalje začetni verz. Tudi če pesem sploh nima naslova, vzamemo za naslov začetek, na pri- i mer Prešernov sonet M znai molitve žlahtnič trde glave.
Posebna vrsta citatnega naslavljanja je, če si citat zamišljamo kot predložek za ilustracijo. Ilustracija ima namreč v knjigi večkrat naslov (napis), ki je iztržek (citat) iz zgodbe. V tem primeru kakor da s citati predlagamo ilustratorju, kaj naj Uustrira. Nismo vezani na to, da bi bilo treba izraziti glavno dogajanje, kot je običajno pri naslovu, pač pa se izkažemo in preizkusimo v tem, kakšen je naš čut za vidnost (vizualnost) ali slikovitost Ali znamo izbrati tisto, kar je učinkovito kot podoba (slika), kar je avtor bolj ali manj dolgo, a ponavadi kratko opisal.
Tako vajo lahko imenujemo upodobitveni načrt. Zavedajmo se, da ilustracija zahteva omejitev na en \ sam trenutek, kar je spričo zgodbe težko. Zgodba je bolj podobna filmu kakor sUki. Lažje je ilustrirati potek zgodbe, to je z vrsto shk, kakor je pri stripu. Ko si zamišljamo ilustracije na podlagi citatov, se ¦ zavemo, da pisatelj ponavadi ne pove vseh podrobnosti. Podrobnosti si mora realistični slikar samo- ; stojno zamisUti, jih dodati. Ah pa sUkar ne ilustrira podrobno, realistično.
Kot primer navajam upodobitveni načrt za Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica: k : vsakemu poglavju eno aU več ilustracij:
113
I. Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star in siv, kakor je bil, je sedel na klop pod oknom .. .
2.a) .. .je ugledal od daleč, tam pod klancem, belo /ijšo z zelenimi okni in hlev in skedenj in kaščo ... b) ... so se mu napele žile na čelu, vrgel je klobuk na tla in je kričal. (O Sitarju) 3. Ne žlice ni bilo zanj ne stola.
4.a) ... ni bil ne gospod, ne študent, ne hlapec: oblečen je bil v črno, nosil je brado...
b) »... sem nakosil sena, da bi bila, če ga nakopičim, gora višja od Ljubljanskega vrha.«
5. ... široko je sedel župan, Jernej pa je stal.
6.a) »... morda bi še našli zate kot v ubožni hiši.. .«
b) Takrat so se razjezili kmetje in so govorili vsi vprek in so kričali.
7.a) Bosonožec je plaho iztegnil roko, stisnil je krajcar v pest in je pobegnil.
b) »Hej, Jernej pleše, Jernej je pijani« so kričali otroci: pred njim so plesali, za njim so se zaletavali vanj.
c) Pa je priirčal kamen od druge strani, zadel je Jerneja v čeljust in je presekal kožo, tako da se je prikazala kri.
č) ... droben, debeloglav, kodrolas deček; še krilo je nosil in bos je bil... objel ga je okoli kolena. 8.a) Na plahto je položil najprej prazniško obleko, nato perilo. ..
h) ... služabnik, suhljat, upognjen starec, ki je nesel pod pazduho velik sveženj rumenih papirjev.
9. Kraj gozda je odložil culo, legel je v travo.
lO.a) .. .je skočil z voza in se je opotekel proti jarku.
b) ».. .Pa ga lahko ščipljem.«
c) Prijela je otroka in ga je vzdignila in ga je pokazala Jerneju. Lep otrok je bil, oči pa je imel rdeče in tope.
II. Velika hiša je bila visoka in prostrana, kakor ji Jernej še ni videl enake.
12. ... za glavo je bil višji od sodnika in od lenuhov, ki so stali pred durmi.
13. Okno je bilo omreženo ... Na eni postelji je sedel razcapan človek.
14. Tam pa je videl na steni prelepo podobo ...
15. Človek je odprl zaspane oči, pogledal je Jerneja, zmajal je z glavo in se je stisnil v kot... »Ne razume!« je pomislil Jernej.
16. Naslonil se je na zid, klonil je z glavo in koleni. Ljudje so zadevali obenj...
17.a) Koje stopil poslednjikrat iz železnega voza, se je ozrl in je ves obstrmei Videl je tisti kraj nekoč...
b) Jernej je izpustil župnikovo roko, gledal mu je srepo v obraz, z bolno svetlimi očmi, in je govoril s trdim glasom...
18. Z gorečimi treskami so bili po njem, z okovanimi petami so stopali nanj, vsi opaljeni in osmojeni.
Pri upodobitvenem načrtu za Hlapca Jerneja vidimo, da so nekatera poglavja bolj slikovita kot druga, ki so bolj govorniška (akustična). Na primer v 7. poglavju se možnosti za upodobitev kar ponujajo, čeprav je poglavje tematsko enotno (lahko bi ga naslovili; Jernej z otroki), in bi najraje izbrali še več kot šuri upodobitve. Za vajo bi bilo dovolj samo to poglavje. Na drugi strani pa v 4., 5. in 6. poglavju ni veliko možnosti za upodobitev; v upodobitveni načrt pač postavimo nove osebe, čeprav so bolj ali manj skopo opisane: Goslačev ali študent (4.), župan (5.), ljudje v krčmi (6.); lahko pa izberemo k>«ko podobo, ki tako rekoč ne nastopa, nastopa samo v govoru, kot možnost (bodočnost) ali kot preteklost - tako na primer ubožna hiša (6.), Jemejevo spravilo sena (4.), Jernej kot zidar (5.).
114
Upravičeno lahko pomislimo; če delamo upodobitveni (vizualni) načrt, zakaj ne bi poskušali tudi go- ; vornega ali akustičnega načrta, pri čemer bi se pribUžali radijskemu mediju in bi obenem vadih upo- • števanje akusUke v besedilu. Akustika je tako in tako vsak dobesedni govor. Možno je, da si govor, kjer ga ni, zamislimo. ;
Upodobitveni načrt za Hlapca Jerneja ni treba delati shematično po poglavjih. Lahko postavimo ome- i jitev - vsega skupaj naj bo v povesti npr. pet ilustracij. Lahko si mjslimo, kakšno pedagoško vrednost"" bi lahko imela takšna naloga, ki jo damo učencem.
Običajni tip naslova ni stavčen, temveč je imenskL Imenski naslov je najbolj pogost in najbolj tipičen.
Najpreprostejši tip imenskega naslova je ena sama samostalniška beseda. Primeri: Ukana, Pestema, Zdravljica, Duma, Besi, Odiseja, Revizor, Hlapci, Gospodična, Delo, Blagoznanstvo, Fizika, Mikroskopiranje, Kriminalistika, Pleskarstvo, Avtomatizacija, Doberdob.
Najbolj značilen je 1. sklon. Lahko je seveda glagolski samostalnik.
Razširjeni imenski naslov je zgrajen podobno kot večbesedno ime. Okrog jedra, to je samostalnika v 1. sklonu, se spredaj, zadaj nizajo odvisne besede. Kolikor zgradba imena že ni znana, bi bilo potrebno zaradi spretnosti naslavljanja vaditi posamezne tipe imenskih naslovov, na primer up en pridevnik pred samostalnikom, tip dva pridevnika pred samostalnikom, tip samostalnik plus pridevnik s samostalnikom, ki sta v 2. sklonu, itd.
Primeri različnih imenskih naslovov: Martin Kaču[, Kralj Lear, Vojna in mir. Veverica pe-karica, Nesrečna krogla (iz časopisa). Pomladni dan. Šolske lutkovne skupine (iz časopisa), Krst pri Savici, Ključavničarstvo za vsakogar. Psihologija otroka in mladostnika, Izobraževanje pedagoških delavcev. Fizika za tehniške šole. Ostrejše kazni za kršilce enotnosti domačega trga (iz časopisa). Vojni roman slovenskega naroda (podnaslov Prežihovega Doberdoba), Gradivo za samoupravni sporazum o pravicah iz enotnega programa zdravstvenega varstva v SR Sloveniji in o načinu urejanja drugih pravic iz zdravstvenega varstva.
Imenski naslov načelno ne vsebuje osebne glagolske obUke (pogost pa je glagolski samostalnik kot jedro), vendar je imenski naslov lahko sestavljen iz imena in stavka (ponavadi »ki« stavka). Primeri: Jama, po kateri se pride na oni svet (J. Jurčič), Deklica, ki sovraži (črtica B. Golob), Muca, ki je imela vzeti peska (Zverinice iz Rezije), O človeku, ki je izgubil prepričanje (L Cankar). Take naslove imamo za imenske.
Podobno kot za stavčni naslov lahko uporabimo samo odvisnik, je tudi imenski naslov lahko tak (to je kar pogosto); da njegovo jedro ni prvi sklon, ampak je naslov neprvi, in sicer predložni sklon. Tak naslov se torej začne s predlogom. Predložni naslov ie krajevno, časovno ali kako drugo določilo. Kot naslov torej obstaja del stavka, ki sicer kot ime ni obstojen, obstaja le v dramatiki in sploh v dialogih kot odgovor na vprašanje, npr.; Kje si bil? - Na pokopališču.
Primeri; Na klancu. Pod svobodnim soncem, V pepelnični noči, Za narodov blagor. Na očetovem grobu. Izza kongresa, Med gorami. Skozi puščavo in goščavo, Od Kotelj do Belih vod. Pred sončnim vzhodom. Od pastirja do izumitelja, Z letalom nad domačo hišo, V spomin Andreja Smoleta, Med zimskimi počitnicami.
Osnovno besedo, samostalnik aU glagol, si lahko mislimo. Npr.: Prizadevanje za narodov blagor, Živeli so na klancu. Pot od Kotelj do Belih vod. Razvoj od pastirja do izumitelja, Razmišljanje na očetovem grobu, Kako sem se imel med zimskimi počitnicami.
Pedagog mora razmisUti, ah vsi učenci lahko dojemajo predložni naslov spričo njegove nedorečenosti.
115
Predložni naslovi so večinoma primerni za leposlovne in poljudne spise. Njihova nedorečenost učinkuje dinamično.
Ustavimo se ob vprašanju, ali je možen naslov, ki je v 2., 3. ali 4. sklonu, a ni predložen.
Izjemoma je v nepredložnem 2. sklonu časovno določilo. Tako poznamo naslov filma Tistega lepega dne.
V naslovu je mogoč nagovorni 3. sklon. Rečemo lahko nagovorni naslov. Npr.: Strunam, Dekletom, Oljki, Manom Josipa Murna Aleksandrova, Materi padlega partizana. Tretji sklon je tudi sklon posvetila.
Tretji sklon lahko uporabljamo kot naslov dopisa, npr.:
Davčni upravi občine Ljubljana-Šiška. Včasih tudi na ovojnico napišemo naslovnikovo ime v 3. sklonu, vendar je bolj enostaven kar 1. sklon. Primerjaj: Tovarišu Marjanu Belcu : Tovariš Mar j cm Belec.
Nepredložni 4. sklon pač lahko nastopa v dialogu (npr.: Kaj imaš v žepu? - Knjigo.), kot naslov pa brez predloga ponavadi ne obstaja. Kaj bi na primer povedal naslov Vlake, Mamo?
Za naslov v leposlovju, zlasti pesništvu, lahko uporabimo prislov, kar tudi ni 1. sklon. Npr.: Zvečer, Zunaj, Ponoči, Doma.
Teoretično vprašanje je, ali je naslov osebek ali predmet Po obliki - ker je tipičen naslov prvosklonski - je naslov podoben osebku, sicer pa radi rečemo, da naslov pove predmet obravnave.
Pisatelj Janez Jalen ima na primer v povestih Bobri in Trop brez zvoncev vse naslove poglavij oblikovane v istem imenskem tipu - pridevnik plus samostalnik. Na primer Razgledni hrast, Naostreni som. Zobati tesarji, Risov kožuh. Trd spoprijem itd. To je s šolskega, vadbenega stališča zanimivo, v resnični literaturi pa učinkuje kot oblikovna manira in ni dobro. Če ne gre za vaje, naj bo naslavljanje svobodno.
Naslovi (!) svobodno, to je uporabljajoč razUčno obliko ah tip naslova, odvisno od primernosti in funkcionalnosti, poglavja v Bevkovi povesti Pestema! Ko vajo narediš, primerjaj s temle izdelkom:
/. Nežka sama doma, 2. Punčka, 3. Rožičasta oblekca, 4. Pri Mejačevih, prvi dan, 5. Pri Me-jačevih, 6. Materin obisk, 7. Kazen za strah, 8. Igra, 9. Pestema, 10. Tinče vzame punčko, 11. Nežka po punčko, 12. Premočena Marička, 13. Nežka in Tinče tepena, 14. Nežka in Tinče, 15. Domov, 16. Grivarica reši Nežko, 17. Bolezen, 18. Tinče na obisku.
Zanima nas še, kakšen je odnos med stavčnim tipom naslova oziroma razčlenitvene točke in med imenskim tipom. Rekli smo, da je imenski tip osnoven. To velja predvsem za naslov, manj za razčlenitveno točko. Poglejmo, kako je mogoče stavčni naslov ah razčlenitveno točko spremeniti v imensko obliko, to je v najbolj tipično naslovno obliko. To spreminjanje bi bilo treba posebej vaditi. Vzemimo stavčno obhkovane naslove poglavij vJur-čičevem Tihotapcu in jih spremenimo v imenske naslove:
1. Pri Štivrnikovih se sprejo - Spor pri Štivrnikovih
2. France sreča Tekmeca - Srečanje Franceta in Tekmeca
3. V krčmo pridejo tudi graničarji - Nepričakovan prihod graničarjev v krčmo
4. Peter Peč vasuje - Vasovanje Petra Peča
5. Tihotapci in graničarji se stepejo - Pretep med tihotapci in graničarji
116
6. Tihotapci s Francetom vred padejo v roke graničarjem - Zajetje tihotapcev in tudi Franceta
7. Tihotapci ubijejo Peča - Uboj Peča (ali: Pečev uboj)
8. Tekmec se priduša - Tekmečevo pridušanje
9. Kako France živi in umre - Francetovo življenje in smrt
Kot vidimo, v imenskem tipu naslova uporabimo bolj ali manj izrazite glagolnike. Pri spreminjanju je treba biti precej spreten. Poseben problem je, da v imenskem naslovu včasih težko uporabimo vse podatke (stavčne člene), ki so v stavčnem naslovu. V 6. naslovu smo morali ne samo izumiti poseben glagolnik »zajetje«, ki nekako ustreza izrazu »padejo v roke«, ampak smo morali žrtvovati (izpustiti) podatek »graničarjem«, kajti precej nerodno bi bilo: Zajetje tihotapcev in tudi Franceta s strani graničarjev.
Podoben problem je v 7. naslovu. Stvar je v tem, da tako osebek kakor predmet pri spremembi v ime preideta v 2. sklon, npr.: France zbeži - Pobeg Franceta. Ubijejo Peča - Uboj Peča. V obeh primerih je možno uporabiti pridevnik: Francetov pobeg, Pečev uboj, včasih pa si s pridevnikom ne moremo pomagati, npr.: France Štivrnik zbeži. Tihotapci zbežijo. -Te težave kažejo, v čem so vendarle lahko prednosti stavčnega naslavljanja.