Qeag,ca$skL obzornik Svetozar Ilešič: L E T O III št. 2 Vaivftis za geograf i Ut> oftgojo in is.ablag.ba 1956 SLOVENSKE POKRAJINE Zgodovina nas je Slovence postavila na košček zemlje, ki je sicer majhen, ki pa je po važnosti svo- jega geografskega položaja in po drobni pisanosti svoje pokrajinske podobe neprimerno pomembnejši in zanimivejši, kakor pa bi mu prisodili po njegovem ob- segu. Na tem mestu nas nad vse važni, naravnost kritični geografski položaj Slovenije ne zanima, pač pa se nameravam ustaviti pri njegovi pokrajinski raznolikosti. S te strani zasluži Slovenija mnogo več pozornosti kakor marsikatera mnogo večja dežela. Ce- lo v Evropi, ki je sama dokaj raznolična, ni zlepa dežele, k jer bi mogli na tako kratko razdaljo do- živeti podobne razlike v geografskem licu pokrajine. Že kdor na hitro preleti ali prepotuje Slovenijo, se čudi hitremu menjavanju pokrajinske slike. Od sonč- nih goric Panonskega obrobja je čez Slovenijo naj- krajši in najmarkantnejši prehod skozi bujne, sveže gorske gozdove in čez vedno bolj puste kraške goli- čave na svetlo in toplo Jadransko primorje. Že če se vzpneš na Ljubljanski Grad, je pogled poln pokrajin- skega kontrasta, čeprav ne seže čez samo osrčje Slo- venije. Na sever zreš v razgibano alpsko pokrajino, vzpenjajočo se od zelenih, pisanih polj z vasicami čez temna gozdna pobočja do svetlih, vitkih snežnih in skalnih vrhov, ki se zde kot da bi plavali v ozračju. Če pa se obrneš na jug, čez Barje proti Krimu, se ti zazdi, da si daleč nekje sredi dinarskega sveta, morda kje na obrobju kakega zahodnobosanskega kraškega polja, tako te na tamošnji svet spominja zeleno, za- močvirjeno dno Bar ja s svojimi leno tekočimi vo- dami ter s svojim enoličnim, gozdnatim in planota- stim okvirjem. Še bolj živa je seveda raznoličnost po- krajinske plastike, če se vzpneš kam više. S Snežnika zreš na eni strani v obsežne, mračne gozdove notranje Slovenije, na drugi ti plava pogled čez goli in svetli kraški svet v primorje. Na Gorjancih ali na Kumu čutiš, da si na zadnjih predstražah alpskega sveta proti širokemu, nepreglednemu svetu Balkana in Po- donavja. Z zložnega Pohorja gledaš na zahod še v globoke in tesne alpske doline z bistrimi, penečimi se vodami, v svet, ki je še močno zaprt v svoje go- zdove, resen in temačen, na vzhodu pa se prične tik pod teboj nizki svet sončnih goric, vedrega, odprtega in širokega obzorja, izgubljajoč se v zlato zeleno ru- menilo Panonskega nižavja. In če si končno na Tri- glavu, ti pogled ne potrebuje mnogo, da doseže mor- je, prav tako pa ti brž zaplava proti - poledenelim vi- sokim Alpam, v nejasne obrise Panonskega nižavja in proti enoličnim obrisom dinarskih planot. Ta na tako majhen prostor nakopičena pokrajin- ska raznolikost pa ni slučajna. Njen vzrok je v tem, da se ravno na Slovenskem stikajo štirje osnovni ev- ropski pokrajinski tipi: alpski, panonsko-podonavski, dinarsko-kraški in primonsko-sredozemski. Ti štirje tipi pa niso iz Slovenije ustvarili samo eno izmed po- krajinsko najlepših in najzanimivejših dežel, temveč so oblikovali vsak po svoje tudi življenjski način sloven- skega človeka. Alpski svet mu ni bil posebno prija- zen; v njem se je moral tudi naš človek trdo boriti z naravo. Ugodnejši je bil že od nekdaj v prometnem pogledu. S svojo vzhodno-zahodno slemenitvijo je od- piral celo vrsto širokih, svetlih vrat in oken iz alpske- ga sveta na sončno panonsko stran. Dinarsko-kraški svet je bil zaradi svoje kamenitosti in kraške sušnosti morda še man j prijazen kakor alpski, vrh tega mu je v razliko z Alpami stal tudi prometno na poti, sa j so dinarske planote tudi pri nas širok zid, ki otežuje do- stop do morja. Tako je alpsko ter dinarsko-kraško osrčje Slovenije pravzaprav v celoti svet, k jer živ- ljenje za človeka nikdar ni bilo lahko, k je r je pri- dobivanje gospodarskih dobrin komaj kdaj zadosto- valo za obstanek. Prava sreča, da ga na notranjem in zunanjem robu oklepajo dokaj široki predeli ugod- nejšega, prijaznejšega sveta. Na notranji strani je to obrobje Panonskega nižavja, naš subpanonski svet, svet ravnin in goric, ki se v širokih zatokih zajeda v hribovito Slovenijo, gosto preprežen z naselji in kul- turami, agrarno najaktivnejši v Sloveniji. Na zunanji strani pa je to naš primorski svet, obsegajoč prav ta- ko nižje pokrajine, ki pa zro že na sončno morsko stran in jim blagi vplivi sredozemskega podnebja da- jejo čisto poseben značaj v prirodi in v kulturi. Tudi primorski svet je po agrarni produktivnosti na bolj- šem od alpskega in kraškega. Toda danes, ko je Slo- venija že davno prenehala biti izključno agrarna de- žela, se je gospodarska prednost subpanonskega in primorskega obrobja zabrisala; še več, z izrabo go- zda, vodnih sil in s turizmom se je tehtnica celo nag- nila v korist notranjosti. Pokrajinska raznolikost Slovenije pa ni samo v stikanju in prepletanju označenih štirih osnovnih po- krajinskih tipov. Tudi v okviru vsakega od njih je v podrobnem zelo veliko razlik, veliko pokrajin, ki imajo vsaka zase svojski značaj. Med njimi jih je ' 2 5 precej, ld pomenijo prehod iz visokogorskega alpske- ga sveta v dinarsko-kraški ali subpanonski. Tako ob- sežne so in za Slovenijo tako tipične, da jim velja kot subalpskiin odmeriti še posebno, peto mesto poleg osnovnih štirih. Preden preidem k podrobnejši razčlenitvi vseh pe- tih glavnih pokrajinskih tipov na posamezne pokrajine, bi rad podčrtal dvoje. Shema, ki sledi, ne more biti še nič drugega kakor začetni povsem nedozorel osnu- tek. Nastala je pravzaprav iz orientacijske sheme, ki jo dajem vsako leto študentom prvega letnika geogra- fije na univerzi. V »Geografskem obzorniku« jo ob- javljam samo na ponovno izrecno željo njegovega uredništva in njegovih čitateljev, med katerimi je, ka- kor se zdi, potreba po nečem podobnem zares velika. Ne bi pa želel, da bi veljala za nekako dokončno, tehtno zgrajeno in utemeljeno shemo geografske ra- jonizacije Slovenije. To tem manj , ker sloni samo na enem načelu, po katerem lahko geografsko razčleni- mo Slovenijo. To je načelo enotne, homogene pokra- jinske fizlognomije, z drugimi besedami pokrajinskih tipov. Pri tem je seveda v ospredju prirodno-geograf- sko lice pokrajine, od antropogeografskih potez pa se v glavnem upoštevajo samo tiste, ki prispevajo k zunanji pokrajinski fiziognomiji in ki so povečini same precej odvisne od prirodnogeografskega okolja (raz- poreditev in oblika naselij, prevladujoče kulture i td.) . To načelo pa je pogosto, da ne rečem skora j vedno, v precejšnjem nasprot ju z načeli ekonomsko-geografske rajonizacije, k je r je v ospredju prometno in gospodar- sko gravitacijski ali funkcionalni moment, ki veže na- vadno ravno različne pokrajinske tipe v enotne živ- ljenjske, gospodarske organizme. Če bo na primer v našem pregledu Soška dolina razbita na več pokra- jinskih tipov, se moramo zavedati, da je pri tem pre- zrta n jena gospodarsko-gravitacijska enotnost, in če bodo Slovenske gorice označene kot tipična pokraj ina enotne geografske fiziognomije, ni nič m a n j res, da se njihov severovzhodni del vključuje v gospodarskogeo- grafsko področje slovenskega Pomur ja , njihov južni in jugozahodni del pa v območje nizkega Podravja . S klasifikacijo slovenskih pokrajin po njihovem po- kraj inskem licu smo tore j opravili samo eno od na- log, ki jih zahteva od nas regionalno-geografski po- gled na Slovenijo; druga, določitev ekonomsko-geo- grafskih področij, nas še čaka; nakazali jo bomo v »Geografskem obzorniku« morda drugič. I. SLOVENSKE A L P S K E (VISOKOGORSKE) P O K R A J I N E Osnovne skupne pokrajinske poteze našega alp- skega sveta so : njegova zgradba in slemenitev v alp- ski smeri, od zahoda proti vzhodu, močno plastična že na preglednem zemljevidu; velika intenzivnost reliefa, ki da je našim alpskim pokraj inam tipično lice mlade- ga goratega sveta z velikimi relativnimi višinskimi raz- likami na kra tke razdal je ; gorsko podnebje; tipična alpska hidrografi ja z močnimi vodami, ki jih je plei- stocenska glaciacija oskrbela še z jezeri in slapovi; visoko v gorske rebri segajoči gozdovi; med njimi in nad njimi rovti, senožeti in planinski pašniki ter še više goli, raztreskani, povečini apniški in dolomitni vrhovi, ki jih je priostril pleistocenski led, medtem ko je vmesne krnice, globeli in ravnote ugladil in obrusil. Naseljenost je v teh pokraj inah razmeroma redka, omejena na glavne doline in njihove terase; njihove naselbinske proge so doka j osamljene, ločene druga od druge. Kmetijsko gospodarstvo je izrazito planin- sko ; v n jem se skromno poljedelstvo veže z živinore- jo, slonečo na planinskem pašništvu. Stare obrti, zla- sti železarske in usnjarske, ki so jih svoj čas pri- klicale v življenje kra jevne surovine (železova ruda) , kurivo (les, oglje) in pogonska sila (voda), so po alpskih dolinah povečini opešale, le ponekod (Jese- nice, Tržič, Ravne) se je na njihovi tradiciji raz- rast la moderna industrija. V novejšem času sta poleg gozda okrepila produktivnost naših alpskih kra jev še moderna izraba vodnih sil in turizem ter s ta jim dala s tem neke čisto svojstvene gospodarske prednosti. Ker je težišče vsega življenja v naših alpskih po- kraj inah po dolinah in kotlinah, moramo seveda v pokrajinsko karakteristiko poleg visokih gora samih zajeti tudi nje. Še več, poseči kaže celo t j a , k j e r se v vznožju Alp svet bolj na široko odpre v obsežnejše medgorske ravnine in dobrave. To so povečini dna tektonskih kotlin, več ali m a n j zatrpana s fluviogla- cialnim konglomeratom in prodom, ponekod pa tudi s pravimi ledeniškimi nanosi. Sedimenti so razčlenjeni v terasne sisteme, zato imajo tudi ravnine same včasih več etaž, v katere so se globoko zajedle alpske reke. Po ravninah in terasah se marsikje drži še gozd (»do- brave«), drugod, zlasti v prisojnem znožju gora, vzdolž terasnih robov ter povsod, k je r je talna voda razmeroma blizu, pa se je umaknil polju in vasem. Jugovzhodne Alpe, h katerim spadajo slovenske alpske pokrajine, se — kakor znano — dele po geo- loških kriterijih v izrastke Osrednjih, kristalinskih Alp (Svinja, Golica, Kobansko, Pohor je) , v Dravsko gorsko skupino (Karnijske Alpe,1 Ziljske Alpe, Kara- vanke) in v Južne Apniške Alpe. Ta razdelitev pa v geografiji ne more in ne sme stopiti povsem v ospredje, s a j so na zahodu Julijske Alpe pokrajinsko na široko zrastle s Karnijskimi Alpami in Karavan- kami, na vzhodu pa Kamniške ali Savinjske Alpe še tesneje z Vzhodnimi Karavankami. Zato je pri po- krajinski razčlenitvi mnogo umestneje govoriti o za- hodnem in vzhodnem slovenskem alpskem svetu. Zahodne slovenske alpske pokrajine. Zahodne slo- venske alpske pokrajine, v katerih se Julijske Alpe st ikajo in vežejo z Zahodnimi Karavankami, Karnij- skimi Alpami in Ziljskimi Alpami, pomenijo nedvom- no glavno, osrednje osrčje slovenskega alpskega sve- ta. Lahko bi jih imenovali Osrednji slovenski alpski svet, če ne bi bilo nevarnosti zamenjave z geološkim pojmom Osrednjih Alp. Osrednje vloge jim ne od- mer jamo samo zato, ker so najvišje in najmasivnejše, temveč tudi zato, ker pomenijo osrednji slovenski raz- vcdni vozel: iz njih se vode usmer ja jo na štiri stra- ni, proti Savi, proti Dravi, proti Soči in celo proti Tilmentu. Še važneje je, da je to raztočišče voda v 1 Zdi se mi umestnejša pisava Karnijske Alpe in ne Karnske, ker gorovju brez dvoma niso dodelili imena direktno po Karnih, temveč po pokrajini Karniji. 26* znamenju nizkih, dolinskih razvodij: zgornja Sava in Bela tečeta po isti, tektonsko zasnovani dolinski bra- zdi vsaka na svojo stran, med nje se je z Ziljico za- jedlo porečje Drave in ustvarilo trosmerni dolinski razvoini svet na področju Rateče—Trbiž; vrh tega se je dravsko porečje zajedlo od tod še daleč na jug, se približalo soškemu ter z nizkim prelazom na Predilu pomagalo ustvariti razmeroma lahek prehod tudi na četrto stran, v Soško dolino. Tako je postal trbiški razvodni predel že po prirodi tudi eno najpomembnej- ših prometnih vozlišč v vsej Srednji Evropi; le ne- srečna razmejitev je kriva, da je ostal izven svobodne Slovenije, pa tudi, da so nekateri njegovi živci pro- metno močno omrtveli. Naš osrednji aplski svet, zahodne slovenske Alpe, kažejo seveda vse poteze apniško-dolomitne visokogor- ske pokrajine. Svetli, goli in razbiti apniški vrhovi ter vmesne, navadno še daleč v poletje s snežišči za- trpane krnice gospodujejo nad zelenimi planinskimi tratami, temnimi gozdovi in širokimi dolinskimi dni. Celo v Zahodnih Karavankah, ki pripadajo po zgrad- bi še k Dravski gorski skupini in ne k Apniškim Al- pam, so najvišji vrhovi in slemena iz apnenca in do- lomita. Podobno v Ziljskih Alpah, ki na vzhodu celo končujejo z Dobračem, apniško goro, ki je sicer strmo odlomljena na jug, po vršinah pa marsikje planotasta, zakrasela. Samo v Karnijskih Alpah prihajajo sta- rejše, mehkejše paleozojske kamenine v večjem ob- segu na dan; zato je tam tudi po višinah svet zlož- nejši, bolj strnjeno porastel in s tem ugoden za pla- ninsko pašo, ki je tu — v območju slovenskih vasi Ziljske in Kanalske doline — tako razvita kakor malo k je drugje na Slovenskem. Julijske Alpe so seveda od vsega našega zahodnega alpskega sveta najvišje, najmogočnejše in najbolj razbite. In če se na severu z impczantnimi stenami vzpenjajo iz v temne, po večini iglaste gozdove zagrnjenih dolin ter njihovih kotov in kočen, so po svoje še bolj divje na južni, soški strani. Le-ta je močno izpostavljena vetrovom z mor- ja ter dobiva nenavadno veliko padavin, ki odtečejo po hudournikih k a j hitro navzdol; svet je tam s t rm in razrit, po višinah suh in zaproden. Gozd, ki ima že mnogo več bukovine kot na severu, sta priroda, zlasti z vodo in plazovi, nič manj pa človek tu že dodobra uničila; lice gorske pokrajine je zato tudi v nižjih legah dokaj golo in pusto- Pa še ena pokrajin- ska poteza je značilna za Julijske Alpe. Apniška se- stava ter široke uravnave, ki jih je ta obrobna alp- ska pokrajina doživela v miocenu in pliocenu, sta dala zlasti njenim jugovzhodnim stranem že močno kraški značaj. Tam nas pokrajina ponekod spominja že čisto na dinarski gorski svet: široke planote, gorski podi, z vsemi drobnimi oblikami visokogorskega krasa se prično že na Kaninu, zajemajo Kriške pode, Triglav- ske pode, Komno ter nekaj nižje, že v gozd zavite stopnje Mežaklje, Pokljuke in Jelovice. Med dolinskimi pokrajinami, ki se zajedajo v naš osrednji alpski svet, inik vsaka svoje individualne po- teze. V porečju Soče je to Zgornja Soška dolina s Trento in Koritnico, v glavnem predel, ki ga imenu- jemo tudi Bovško. Tu je alpski relief najintenzivnejši, neposreden vzpon iz silno glotfckih dolin na vršine najstrmejši in najneposrednejši, pobočja divje razrita po močnih hudourniških vodah, pogosto gladka in slabo porastla, marsikje najlepša pot za plazove. Go- zda je malo in še ta je slab. Savska stran je precej prijaznejša. Tam je predvsem Bohinj, široka, tekton- sko zasnovana medgorska kotlina z jezerom, pokra- jina lepih gozdov, s precej prostora za polja, travnike in vasi v obeh Svojih »dolinah«, Zgornji in Spodnji, ter s širokim planinsko pašniškim zaledjem po višin- skih stopnjah in vanje zajedenih kraško-glacialnih globelih Triglavskih Alp. Spet drugačna je Zgornja Savska dolina, navadno kar kratko Dolina, široka k J ' r i tasta dolina t. im. Dolinske Save, iz katere se po stranskih, prav tako koritastih dolinah odpirajo ne- posredni, mogočni, turistično vedno bolj sloviti po- gledi in dostopi pod severne strani julijskih snežnikov. V Dolini so stopile mnogo bolj kot v Bohinju poteze nekdanjega skromnega, planinsko-agrarnega življenja v ozadje: intenzivno so jih prepletli vplivi industrij- skih Jesenic in zimskega ter poletnega turizma. Na zahod se onstran državne meje savska Dolina čez ra- teško in trbiško dolinsko razvodje nadaljuje v porečje Tilmenta, k jer je zgornja dolina Bele (Kanalska do- lina) zamirajoč izrastek slovenskega alpskega življa. Na vzhodu pa se Savska dolina pod Jesenicami na široko odpre v Gorenjske ravnine in dobrave, ki ob- drže svoj medgorski značaj, pa tudi močno gospodar- sko povezanost z gorskim svetom še vsa j do Kranja, če ne do pregraje osamelcev Šmarne gore in Rašice. V t a svet ravnin in dobrav se druži več manjših po- kraj in: po ledeniških morfoloških vplivih močno raz- gibani, vzvalovljeni Blejski kot, zaradi svojega jezera kulturnogeografsko že ves v znamenju turizma, rav- ninska Dežela okrog Radovljice, nekaj višje terasaste Dobrave med Radovljico in Kranjem, pa še Kranj- sko, Cerkljansko in Kamniško polje, medtem ko nas Sorško polje že vodi povsem izven visokogorskega sveta v nižji predalpski svet. V dravsko stran zahodnih slovenskih Alp se naj- markantneje zajeda dolga, široka, premočrtna Ziljska dolina, zasnovana v osrednji tektonski brazdi Dravske gorske skupine. Njeno široko, na severu ponekod s prisojnim gričevjem in terasami obdano dno, ki je v svojem spodnjem delu še povsod naseljeno s Slovenci, pomeni najširši pas naseljenega in kultiviranega sveta sredi gozdov in strmin naših Alp. Na vzhodu se po- dobno kot Savska Dolina odpre v Koroške ravnine in dobrave, obsežno dno tektonske Koroške ali Celovške kotline, ki spominja po svojem pokrajinskem licu na Gorenjske ravnine in dobrave, a je vsaj v svojem zahodnem delu, ki ga je še v celoti pokrival ledenik, mnogo bolj razgibano in slikovito. Tam se je pokra- jina izoblikovala v še močno gozdnate Beljaške do- brave, v podolje Vrbskega jezera, ki ga na severu omejujejo višine Osojskih Tur, na jugu pa široke konglomeratne terase Na Gurah, ter v vznožju Ka- ravank v dolino Drave, ki jo v glavnem zajema pokra- jinsko ime Rož. Vzhodni del Koroške kotline je bolj raven, bolj podoben Gorenjski, manj preoblikovan po ledeniku. Južno od Drave je to široka, konglomeratno- prodnata ravan Podjuna, severno od Drave pa bolj razgibano Velikovško podgorje. Toda v tem delu Ko- 27 roških ravnin in dobrav smo že izven območja zahod- nih slovenskih Alp, približali smo se vzhodnim. Vzhodne slovenske alpske pokrajine. Tam k je r se alpske doline ob Savi in Dravi nekje med Beljakom in Jesenicami odpro v široke podgorske ravnine in do- brave, se naš visokogorski svet, ki je na zahodu širok in masiven, zoži v eno samo gorsko panogo Srednjih Karavank okrog Stola in Begimjščice. Toda t a gorska pregra ja ni dolgo časa ozka. Brž se znova razleze v široko gorsko pokrajino med Ljubl jansko kotlino, Ko- roško kotlino, Zgornjo Savinjsko in Mežiško dolino. Vanjo so se pokrajinsko tesno zrastle Kamniške ah Savinjske Alpe te r Vzhodne Karavanke. Kakršne koli zelen. V n jem se najizraziteje izoblikuje pokrajinska podoba, ki je na splošno značilna za severno in vzhod- no s t ran vzhodnih slovenskih Alp: lepi, gosti iglasti gozdovi gredo iz dolin visoko v pobočja, z njimi vred pa se po svetlih krčevinah in lazih vzpenjajo tudi velike samotne kmetije, držeč se prisojnih polic, po- molov in rigljev, ponekod, zlasti pod Peco, celo do višin 1200—1300 m. Doline, ki se s savske, dravske in savinjske strani zajedajo daleč naza j v gore, so povečini tesne, zato so se jim kmeti je izognile, pa tudi starejši , primitivnejši promet je pogosto iskal zvez r a j e po bolj zložnih, odprtih višinah. Samo po- nekod, k j e r je dno širše (Jezersko v povirju Kokre, Slika 1. Logarska «lolina. V ozadju te tipične ledeniške doline so Jermanova vrata, na desno od njih Brana, na levo pa Planjava in Ojstriška skupina izrazite pokrajinske meje med obema, geološko raz- ličnima gorskima sistemoma, tu ni. V drobnem pa so v pokrajini vendar razlike. Kamniške Alpe kot se- stavni del Južnih Apniških Alp so manjša analogija Julijskih Alp z markantnimi apniškimi vrhovi, prepad- o m : severnim stenami ter strmimi, globoko po hu- dourniških grapah razrezanimi južnimi stranmi, k j e r prodira daleč v gore bukovina, naselja pa zaradi strmine povečini zastanejo v dolini. Zaradi apniške se- stave se tudi tu, podobno kakor v Julijskih Alpah, pojavijo tipične gorske kraške planote (Podi, Dle- skovška planota, Velika planina, Dobrovlje), medtem ko so v Vzhodnih Karavankah apniško-dolomitni sa- mo najvišj i vrhovi, nj ihov podstavek pa je na široko zgrajen iz mehkejših paleozojskih skrilavcev, pogosto pa tudi iz magmatskih kamenin (porfir, tonalit, an- dezit). Zato je zlasti nižji svet v Vzhodnih Karavan- kah zložnejši, mehkejših oblik ter bujneje porasel, ves Zgornja Savinjska dolina, Gornjegrajsko z Zadrečko dolino ob Dreti) je gostejša kmečka naselitev segla tudi po dolinah daleč navzgor. Toda večje vasi so redke, celo v dolinah prevladujejo ponekod samotne kmetije (Jezersko), velikokrat pa je s t ranska dolina vsa v rokah ene od njih ter se po n j e j imenuje (Lo- garska dolina, Robanov kot, Matkov kot, Makekova kočna). Glavne doline s svojimi daleč, včasih celo čez osrednje sleme zarezanimi povirji (Kokra) pa so, če- prav v manjšem merilu, tudi tu, kakor v zahodnih slovenskih Alpah, prevodnice modernega prometa (Ljubelj , Jezerski vrh, Črnilec). Prot i vzhodu se do- line razširijo, gorske panoge pa znižajo in razmak- nejo, tako da segajo ob Savinji in Dreti navzgor tudi tu izrastki ravnin in dobrav. Na severovzhodu se vi- soke gore razlrobc v posamezne, skoraj čisto osamele visoke gore (Peca, Urš l ja ) , vzpenjajoče se že iznad sredogorskega, neapniškega sveta tako imenovanega 28 Pohorskega Podravja. Morda je na te j strani prehod iz našega alpskega, visokogorskega sveta v predalp- ski ali subalpski svet na jman j izrazit, najbolj po- stopen. n . SLOVENSKE PREDALPSKE (SUBALPSKE) POKRAJINE Skupna značilnost vseh tistih naših pokrajin, ki jih imenujemo predalpske ali subalpske, je v tem, da v njih prevladujeta še alpska zgradba in alpska re- liefna slemenitev, da pa je svet že nižji, sredogorski, porastel vse do najvišjih vrhov, ki se le izjemoma vzpno še čez 1500—1600 m visoko. Njihova skupna lastnost pa je tudi njihov prehodni značaj: čeprav v njih tako v pokrajini kot v življenju in gospodar- stvu še prevladujejo alpske poteze, so jim vendar tu bolj, t am man j primešane tudi take, ki nas spominjajo že na sosednje, drugačne pokrajinske tipe: na sub- panonski, na dinarsko-kraški in na primorski. Prav zato pa so te naše sredogorske pokrajine, ki se vle- čejo kot nižji obroč okrog vsega našega visokogor- skega sveta od roba Furlanskega nižavja v Beneški Sloveniji do roba Dravskega polja pod Pohorjem, v podrobnem precej različne med seboj. Predvsem kaže razlikovati zahodni slovenski predalpski svet, ki po- meni stopnico na prehodu iz Alp na Kras in v Pri- morje, ter vzhodni slovenski predalpski svet, ki nas vodi iz Alp že bolj na panonsko stran. Loči ju osrčje Slovenije, Ljubljanska kotlina. Zahodne slovenske predalpske pokrajine. Za ves naš zahodni predalpski svet je značilna zelo zapletena geološka zgradba, do katere je prišlo ob tesnem, zgnetenem stiku alpskih in dinarskih gradbenih črt. Njihovo prepletanje se očitno zrcali že v najosnov- nejši pokrajinski plastiki: nekatere glavne doline slede izrazito dinarskim prelomnicam (Soška dolina med Kobaridom in Tolminom, dolina Idrijce), druge pomenijo pokrajinske brazde v alpski smeri (Baška grapa, Selška in Poljanska dolina). V skladu z za- pleteno tektonsko zgradbo je tudi močna petrograf- ska pisanost in spremenljivost na kratke razdalje: apnenca je razmeroma malo, veliko je starejših (pa- leozojskih) pa tudi mlajših (mezozojskih) skrilavcev, veliko je dolomita, vse je tektonsko močno premetano in premešano, erozijski proces je posebno v skrilav- cih in dolomitih zelo nagel in intenziven, zato je svet povsod močno razjeden po grapah in dolinah. Kmeč- ka naselja, zlasti manjše vasice in zaselki ter njihova vzdolž pobočij razvrščena polja gredo visoko v pri- sojne strani po slemenih in terasah, za osojna, kasne- je izkrčena pobočja pa so značilnejše samotne kme- tije. Med dolinami poznajo vasi samo glavne, širše (Poljanska, spodnja Selška, Soška). Pač pa so doline, posebno tiste, ki se vlečejo v alpski smeri, pomenile od nekdaj važen sestavni člen v prometni povezavi Ljubljanske kotline, oziroma Podonavja s Furlan- skim oziroma Severnoitalijanskim nižavjem. Doline so marsikje tudi obrtno zaživele, v posebnih pogojih pa so ob lokalnih rudnih surovinah- in kurivu iz gozdov tudi ponekod v ožjih, nenaseljenih dolinah vzrasli ru- darski ah fužinarsko-železarski kraj i (Železniki, Kro- pa, Fužine v Poljanski dolini, Idri ja) , ki pa so le izjemoma obdržali svojo vlogo tudi v moderni indu- strijski dobi. Kmetijstva je po dolinah razmeroma malo, po hribih pa ima v glavnem še vedno značaj stare, drobne, ne k a j smotrne polikulture za dom, ki ne ustreza več potrebam sodobnega preživljanja. Ni čudno, da so ravno vasice in zaselki našega zahod- nega predalpskega hribovja med področji najmočnej- še depopulacije v Sloveniji. Prva slovenska pokrajina na zahodu, ki jo velja šteti še k predalpskemu svetu, je — še onstran dr- žavne meje i— Beneška Slovenija. Res je v marsičem že sorcdna primorskim pokrajinam; sestavljena je podobno kakor Goriška Brda iz eocenskega fliša, na- selja, kulture in način življenja kažejo, zlasti v nižjih legah, že močne primorske, mediteranske vplive. Toda tudi predalpskih potez ne manjka : svet je višji ka- kor v Brdih, močno razbit in razjeden, pa tudi go- spodarstvo se že veže s planinskim gospodarjenjem v neposrednem alpskem zaledju, čeprav je ta pove- zava v zadnjih desetletjih močno opešala. Tudi na Spodnjem Tolminskem, ki mu je osrednja pokrajinska os Soška dolina med Kobaridom in Tol- minom, stranski pa še Baška grapa ob Bači ter Bre- ginjski kot ob zgornji Nadiži, se poznajo, zlasti v obliki naselij in v tipu hiš že močni primorski vplivi. Toda v bistvu je vsa ta pokrajina še tipično predalp- ska, sredogorska. Tektonska in petrografska sestava sta močno pisani, relief intenziven, relativne višinske diference med dolinami in bližnjimi alpskimi vrhovi tako velike kot nikjer drugje v Sloveniji, pobočja zato tako nad Soško dolino proti Krnu kakor nad Baško grapo proti Bohinjskim goram nenavadno str- ma in razjedena po eroziji. Toda svet je vendar pri- ljudnejši kakor ob zgornji Soči na Bovškem, več je skrilavcev in celo krednega fliša, k jer so našle pro- stora obsežne senožeti in bujni planinski pašniki. Zato Spodnje Tolminsko ni pokrajina ovčarske živinoreje kakor Bovško, temveč področje dokaj bogate in do- nosne mlečne govedoreje. Čez Baško grapo se Tolminsko hribovje nadaljuje v širok kompleks predalpskega hribovja, ki se širi med Soško dolino in Ljubljansko kotlino in ki ga navadno imenujemo Cerkljansko-škofjeloško hribovje. Dejan- sko zajemamo v ta okvir na soški strani pravo Cerk- ljansko hribovje, po večini skrilavcev in dolomitni svet, ter Idrijsko hribovje, ki ima v svojem južnem delu vedno bolj kraški, planotasti značaj, tako da ni odveč govoriti celo že o Idrijskem Krasu, na prehodu v svet Trnovskega gozda. Na savski strani pa razli- kujemo Loško hribovje, Polhograjsko hribovje (»Pol- hograjske Dolomite«) in t. im. Logaško-žirovske Bov- te, ki nas prav kakor- Idrijsko hribovje že vodijo na Kras. Za ves t a svet med Soro in Savo najbolj velja pokrajinska karakteristika, s katero smo skušali zgo- r a j označiti vse zahodne slovenske predalpske pokra- jine: močno razrezani dolomitni in skrilavčevi hribi z vasicami, zaselki in polji po slemenih in terasah. V splošnem je svet bolj razdrapan ter doline globlje zajedene na soški strani, prijaznejši pa na savski, posebno še v Poljanski dolini. Doline spodnje Bače, Idrijce, Poljanske in Selške Sore so po prirodi dane posredovalke prometa od zahoda na vzhod; to svojo 29 Vzhodne slovenske predalpske pokrajine. V Po- savskem hribovju se v marsičem ponavlja oziroma nadaljuje pokraj inska slika z zahodne strani Ljub- ljanske kotline. Zaobleno hribovje iz paleozojskih skri- lavcev se menjava z markantnimi, strmimi, razgled- nimi dolomitskimi vrhovi (Kum, Mrzlica, Lisca, Bo- hor) , pa tudi manjše apniške kraške planote so vmes (Slivna, Dole). Grape in doline, vštevši obe glavni, Savsko in Savinjsko (»Deber«) so zložnejše in širše v skrilavcih, zelo tesne in strme pa v apnencu in do- lomitu. Podobna kakor v škofjeloških hribih je do neke mere tudi kul turna pokra j ina : vasice, zaselki in polja slede bolj te rasam in prisojam kakor dolinam, njihovo skromno kmetijstvo služi le domačim potre- bam, doline so živele in žive bolj s prometom kot s kmetijstvom. Vendar je Posavsko hribovje do neke mere različno od Škofjeloško-teerkl jonskega. Njegova zgradba je enostavnejša, m a n j vkleščena in bolj raz- maknjena, značaj ji daje jo razmeroma enostavne »po- savske gube«, sistem podolžnih, v alpski smeri po- tekajočih sinklinal in antiklinal. V njihovi smeri pote- kajo glavne doline, ki so še laže prehodne kot na zahodu ter so zato še bolj v vseh časih posredovale promet med Celjsko in Ljubl jansko kotlino, oziroma med Podonavjem in Sredozemljem. Pri tem so prišle na vrsto vse, enkrat bolj ena, drugič bolj druga, ustrezno različni vlogi, ki so jim jo predpisovali ugod- ni prirodni pogoji (Črni graben s t rojansko cesto ^ rimski in moderni dobi), vloga fevdalnih postojank Slika 2. Dolina Rečice (zahodno od Laškega}, slikana s Huma. Ker ima zahodno-vzhodno smer (kot večina! subalpskih), je še bolj očitna razlika med prisojno in osojno stranjo Foto Toplišek < 30 vlogo so igrale že v davni preteklosti, jo do neke mere izgubile, ko so se jim (razen Baške grape) iz- ognile železnice in ko je vrh tega tod čez stekla tri- desetletna državna meja, a jo bodo nedvomno v bo- doče spet okrepile v interesu na jk ra j še povezave Ljubljane s Soško dolino in z Goriškim. Na vzhodu se zahodno predalpsko hribovje zniža in potone pod ravninske sedimente tektonsko zasno- vane Ljubljanske kotline. Ljubl janska kotlina je ne- dvomno izrazita gravitacijsko-geografska enota. To- da pokrajinski tip se tudi v njenem obsegu spremi- n j a : n jen severni, pravi gorenjski del je še docela alpski,- njegove ravnine in dobrave smo obravnavali že tam. Zato pa je samo osrčje kotline, obsegajoče Ljubljansko Polje in Ljubljansko Barje, k j e r je za- radi prometne odprtosti na panonsko in na kraško stran vzrastlo tudi srce Slovenije, naša Ljubl jana, de- jansko tipičen predalpski svet. Tu se — kakor smo to že poudarili ob primeru razgleda z Ljubljanskega Gradu >— stikata alpska in dinarsko-kraška pokrajina. Tu se pod mladimi rečnimi nanosi ali pa v obliki pre- ostalih višjih, apniško-dolomitnih (Šmarna gora, Ra- šica) in nižjih paleozojskih osamelcev (Rožnik, Grad, Golovec) dejansko nada l ju je geološko-petrografska zgradba škofjeloško-polhograjskih hribov, močno zni- žana po tektoniki ip eroziji te r deloma zakrita po akumulaciji, dokler se vzhodno od tod ne vzpne spet v Posavsko hribovje, tipičen začetek našega vzhod- nega predalpskega sveta. (Tuhinjska dolina v dobi andechs-meranskega Kam- nika), ali moderna železniška tehnika, ki se ni ustra- šila tudi tesnih debri (Savska dolina). Posavsko hri- bovje pa ima še nekaj, česar v škofjeloško-cerkljan- skem hribovju ni: po sinklinalah posavskih gub so segali v Ljubljansko kotlino zalivi terciarnega panon- skega morja, ki niso v teh geoloških globelih zapusti- li samo ozkih pasov tipične terciarne gričevnate po- krajine, temveč so s premogom v svojih sedimentih ustvarili osnove za premogovne revirje Zagorje—Tr- bovlje—Hrastnik, Laško in Zabukovica. Terciarni za- livi so se proti vzhodu široko odprli: še danes so v vzhodnem Posavskem hribovju, vzhodno od Savinje in Save, starejši dolomitni in skrilavčevi hribi tem bolj osamljeni in odeti v okvir terciarnih goric, čim bolj gremo proti vzhodu (Orlica, Bohor, Rudnica). Pre- hod iz Posavskega hribovja v subpanonske gorice je v torej počasen; temu ustrezno tudi v kmetijstvu sub- panonske poteze (koruza, svinjereja, sadje, vinska t r ta) v vzhodnem Posavskem hribovju vedno bolj iz- podrivajo subalpske. Tudi v Spodnji Savinjski dolini (Celjski kotlini) prehaja subalpski svet izrazito v subpanonski. Pokra- jinska slika je tam na prvi pogled zelo podobna ka- kor okrog Ljubljane: prodnate ravnine in dobrave sredi predalpskega hribovja. Toda razlika je v tem, da predalpski svet tu ne prehaja v dinarsko-kraški svet kakor okrog Ljubljane, temveč da se v njem občutijo očitni kulturnogeografski vplivi subpanonske- ga podnebja (sadje, t r t a in ne nazadnje hmelj) . Sub- panonsko pokrajinsko potezo pomenijo tudi terciarne gorice, ki jih marsikje pozna obod Celjske kotline; sa j se ravno ob njih svet v širokih vrzelih odpira na panonsko stran. Ena od takih vrzeli vodi ob Voglajhi proti vzhodu ter se nadaljuje mimo Šmarja pri Jelšah v povirje Sotle. Podobne vrzeli značilno prekinjajo Konjiško-ro- gaško gorsko pregrajo, vrsto osamelih, višjih apni- ško-dolomitskih gora, zadnjih odrastkov Karavank, ki štrle iz nižjega zložnejšega, povečini terciarnega sve- ta severno od Celjske kotline (Paški Kozjak, Konji- ška Gora, Boe). Vrzel na severovzhodu, z vmesno stopnjo v intenzivno naseljenem področju Šaleške do- line, kotline pliocenskega jezera, je od nekdaj posre- dovala promet od Celja v Mislinjsko dolino in skozi njo na Koroško, vrzeli bolj na vzhodu pa promet na Dravsko polje in v Podonavje. Eno od njih, zahodno od Konjiške Gore, še danes uporablja glavna cesta, drugo, vzhodno od tod, v terciarnem svetu med Po- nikvo in Poljčanami, pa železnica med Celjem in Ma- riborom., Antropogeografsko ločitvena vloga te pre- trgane gorske pregraje, ki so jo skušali podčrtavati nemški geografi, da bi vsa j do sem utemeljili svoje aspiracije, je torej iz t r te izvita. Onstran Konjiško-rogaške gorske pregraje se vle- če od Mislinjske doline t j a proti Konjicam spet pas nižjega, po večini terciarnega gričevja. Pri Konjicah se na široko odpre proti Dravskemu polju. Kot po- krajinski tip je to Južno pohorsko prigorje ali Doliško podolje vsekakor enota zase, gravitacijsko-geografsko pa je razdrobljeno: deloma teži proti Mislinji, deloma proti Dravinji, deloma pa skozi vrzeli v Konjiško- rogaški pregraji naravnost proti jugu. Tipičen izraz te lokalne gravitacijske razdrobljenosti sta stari kra- jevni središči Vitanje in Konjice, od katerih je dru- gemu moderna cesta dala več poudarka. Tu smo že v območju pcdravskega predalpskega sveta. Le-ta se začne že na avstrijskem Koroškem, k je r zavzema po- nekod še visokogorske višine (Svinja, Golica). Kar ga je vključenega v meje naše države, ga čedalje po- gosteje imenujemo Pohorsko Fodravje. To je v glav- nem tipična predalpska, sredogorska pokrajina, v ka- teri pa v nasprotju z večino drugega našega ialpskega in predalpskega sveta docela prevladajo neapniške ka- menine, deloma sedimentni skrilavci, še bolj pa kri- stalasti skrilavci in prodornine. Apnenec in dolomit se držita tu samo še v posameznih zaplatah, zadnjih odrastkih Vzhodnih Karavank. Zato ves ta svet ni samo nižji od drugih naših alpskih pokrajin, temveč je tudi zložnejši, brez skalovitih strmin, pokrajina zna- čilne menjave zložnih slemen in kop ter še posamez- nih strmih, osamljenih apniških gora (Peca, Uršl ja) , pokrajina bujnega iglastega gozda, visoko v prisoje segajočih samotnih kmetij ter senčnih, slabo naselje- nih grap, svet gozdarstva in hribovskega kmetijstva, deloma še zelo primitivnega, do nedavna ponekod po- žigalniškega. Doline je kmetijska naselitev zajela le tam, k je r so širše ali razčlenjene v terase (Mislinj- ska dolina nad Slovenjgradcem, Dravska dolina pri Muti in Radljah ter nad Mariborom). Pač pa so ne- katere doline postale že svojčas otoki rudarske in obrt- noiniustrijske dejavnosti ter so svojo vlogo v moder- ni dobi še stopnjevale bodisi zaradi svojih rudnih bo- gastev (Mežica) ali pa zaradi obrtnoindustrijske tra- dicije, ki je poleg ali namesto starih lokalno industrij- skih krajev (Prevalje, Guštanj) ustvaril i nove, veliko- potezne, moderne (Ravne). Najsodobnejšo gospodar- sko-geografško potezo v pokrajini Pohorskega Po- dravja pa pomeni Dravska dolina, s svojimi hidrocen- tralami čisto svojskega gospodarsko-geografskega po- mena ne samo za Slovenijo, temveč za vso Jugoslavijo. Posebno pokrajinsko vlogo igrajo nadalje tudi v Po- horskem Podravju terciarna podolja alpske smeri (Vzhodno-koroško pri Lešah, Lovrenško-ribniško), če- prav zaradi neapniške sestave svojega okvirja niso ' v tako ostrem nasprotju z njim kakor drugje v našem vzhodnem predalpskem svetu. Poseben poudarek gre še tistemu delu Pohorskega Podravja, ki je stisnjen med Dravo in državno mejo in je kljub spornosti svojega regionalnega imena (Kobansko) svojska po- krajina zase. Sicer smo o podrobnejši geografski ra- jonizaciji Pohorskega Podravja čitali že v zadnjem »Geografskem obzorniku«. Opozoriti velja morda sa- mo še, da se Pohorsko Podravje nekoliko razlikuje od drugih naših predalpskih pokrajin glede problemov svoje podrobne geografske razčlenitve: v njem se smer, v kateri se vlečejo pokrajinski tipi in smer temeljne prometno-gospodarske gravitacije (proti Mariboru) v glavnem ne nasprotujeta, temveč celo ujemata, za- to si tudi osnovna razčlenitev na homogene pokrajin- ske enote ter na gospodarsko geografska, gravitacij- ska področja tu v glavnem nista navzkriž. i . 31 III. SLOVENSKE SUBPANONSKE POKRAJINE Temeljne skupne poteze vsega našega subpanon- skega sveta so tako geološko-morfološke kakor kli- matske. Vse to je že nizek svet, ki visi na panonsko stran, nekdanje dno Panonskega morja, ki je ponekod razrezano v valovite terciarne gorice, drugod pa glo- boko prekrito s kvartarnim prodom, peskom in glino ter izoblikovano v obsežne ravnine. Označujejo ga pre- vladujoči vplivi panonskega, zmerno kontinentalnega podnebja (toplo poletje, suha jesen, ostra zima) ter prirodno ras t je panonskega tipa (hrast, kostanj, aka- cija). Kultumo-geografsko so to kraji intenzivnega poljedelstva, ponekod močno usmerjenega v speciali- zacijo (vinograd, sadje), kraj i goste naseljenosti ter za slovenske razmere še dokajšne agrarne produktiv- nosti, ki pa spričo dejstva, da so pogoji za industrij- sko dejavnost na splošno dokaj slabi, ne preprečuje, da bi večine teh krajev ne morali uvrstiti med sloven- ske pokrajine z najnižjim narodnim dohodkom. Naše glavne subpanonske pokrajine. Med našimi ravninskimi subpanonskimi pokrajinami se je od prav- kar načrtane gospodarskogeografske karakterizacije še najbolj odmaknila Podravska ravnina, obsegajoča t. im. Dravsko in Ptujsko polje. K Dravskemu polju štejemo ravnino ob Dravi od Maribora do zahodne okolice Ptuja . To je tipična predalpsko-subpanonska prodnata ravan, ki jo na zahodu (Pohoreko podgorje) in na jugozahodu (Črete) obkrožajo bolj mokrotni, ( ilovnato-glinasti deli, ob Dravi pa je razčlenjena v te-' rase. Sredi n je se drže še široki kompleksi borovega gozda, polja, ki segajo vanje, pripadajo že vasem, ki so deloma razporejene v dolgih vrstnih tlorisih vzdolž dravskih teras med Mariborom in Ptujem ter ob robu Čreti, deloma pa v gručah v Pohorskem podgorju ob potokih, ki priteko s Pohorja in so speljani v »iz- gone (»izgonske vasi«). Dravsko polje se proti vzhodu brez izrazitega prehoda nadaljuje v zoženi del ravni- ne, ki ga navadno imenujemo Ptujsko polje. Vsa Po- dravska ravnina je tipična subpanonska agrarna po- krajina s tradicionalnim, dokaj intenzivnim kmetij- stvom, slonečim na žitu, krompirju in živinoreji, ven- dar ponekod s težnjo k specializaciji (»Lukova deže- la« na Ptujskem polju). Do neke mere v nasprotju z večino drugih naših subpanonskih področij je bila Podravska ravnina že od nekdaj na močnem promet- nem prepihu. Sa j je na široko odprta na podonavski vzhod, po že omenjenih vrzelih v Konjiško-rogaški pre- graji na jugozahod, po lahkih prehodih čez Slovenske gorice na sever ter po dolinah in podoljih Pohorske- ga Podravja na zahod. Zato je naseljenost tu že sta- ra. Prometna važnost Podravske ravnine je v starejši dobi pripomogla P tu ju k njegovi nadpovprečni vlogi, medtem ko je pozneje, ko se je, še posebno v dobi železnice, čedalje bolj uveljavljala osnovna prometna, pa tudi politično-geografska smer nekdanje Avstrije od Dunaja proti Trstu, težišče prestavilo v Maribor. Zato je Maribor postal sorazmerno močan moderni prometni in industrijski center, ki je — v najnovejši dobi nad vse okrepljen z močjo dravskih hidrocentral — posegel s tipalkami svojih industrijsko urbaniza- cijskih vplivov ne samo ob železnici v Pohorsko pod- gorje, temveč tudi na ostalo Dravsko polje. Posredno je sprožil tudi nastanek Kidričevega, osamele industri- je sredi ravninskih gozdov že na prehodu na Ptujsko polje. Pravo Ptujsko polje pa je ostalo zaenkrat še najbolj čisto agrarni del vse Podravske ravnine, pa tudi P t u j sam še ne more mnogo čez vlogo središča svoje agrarne okolice ter tipičnega mesta muzejev in izkopavanj. Podravsko ravan obrobljajo na severu Slovenske gorice, nedvomno naše najbolj tipično subpanonsko gričevje. Na zahodu so še dokaj visoke, gozdnate, na vzhodu, v tako imenovani Prlekiji, pa že nižje in zlož- nejše. In medtem ko je na zahodu razen vinogradov še mnogo polja in sadovnjakov, se na vzhodu uveljavi intenzivna vinogradniška pokrajina s hrami in vi- ničarijami, raztresenimi po slemenih in vrheh, z vino- gradi po prisojnih straneh, z gozdovi po osojnih, s travniki po širših dolinah ter z njivami po dolinskih terasah in zložnejših obronkih. Zlasti Ljutomerske in Radgonske gorice so naše najintenzivnejše in najkva- litetnejše vinogradniško področje, hkrati pa tipično področje do nedavna tuje, meščanske, polfevdalne in cerkvene vinogradniške posesti ter izkoriščanih vini- čarjev in želarjev. Prav tam je danes nekaj tipičnih primerov modernih zadružnih ali državnih vinogradni- ških gospodarstev. Gravitacijsko Slovenske gorice kajpada niso enot-i ne, temveč teže v glavnem na tri strani: na jugu pro- ti Ormožu in Ptuju, na zahodu naravnost na Maribor in na severovzhodu v Pomurje. Pomurje je široka, da- nes tudi upravno-organizacijsko uveljavljena enota, ki pa pokrajinsko ni homogena, sa j jo sestavljajo rav- nine in gorice. Pomurska ravnina sestoji na desnem bregu iz Murskega polja, ravnine med Radgono in Lju- tomerom, ter iz Apaškega polja (ne kotline!) zahodno od Gornje Radgone; le-ta je nastala prav tam, kjer segajo Slovenske gorice tik do Mure in ločijo obe rav- nini. Prekmurska ravan na levem bregu pa se deli na Ravensko, zahodno od Murske Sobote, in na Dolin- sko vzhodno od tod. V prirodi se na Pomurski ravni- ni ponavlja slika z Dravskega polja, kulturnogeograf- sko pa je pokrajina še mnogo bolj panonska. Ni pa v tem pogledu homogena; dolga stoletja t ra ja joča meja na Muri med Avstrijo in Ogrsko je vtisnila Prek- murski ravnini precej drugačnih potez kakor jih kaže Mursko polje. Medtem ko je na Murskem polju zem- lja intenzivno in dokaj sodobno obdelana ter kažejo vasi že po svojem videzu precej imenitno lice, je na prekmurski strani agrarna produktivnost precej slab- ša, tam je še precej slabih pašnikov in host, življenje in gospodarstvo je bolj zaostalo, večja je bila do ne- davna prometna osamljenost, močnejše drobljenje zem- ljiške posesti, krepkejše posledice dalj časa traja- jočega in izrazitejšega fevdalnega režima, s tem v zvezi manjša navezanost kmeta na zemljo ter močna težnja k trajnemu, posebno pa še k sezonskemu izse- ljevanju. Na zunaj so posebno značilne velike prek- murske ravninske vasi, pogosto na dolgo razvlečene, skrite v zelenje, s svojimi koruznjaki in gosmi zares tipično panonske. Toda tudi Prekmurje ima svoje gorice. Pokrajina Goričko z osamljenim nadaljevanjem v Lendavskih 32 goricah je gričevje sila zložnih, enoličnih oblik, raz- členjeno podobno kakor sosednji štajerski Graben- land skoraj povsod po grabah, potekajočih od severa na jug. Bolj kakor v Slovenskih goricah se tu uve- ljavijo že najmlajši terciarni, pliocenski sedimenti, zlasti pusti prodniki, ki se jih k a j rad drži borov gozd. Na splošno je sicer Goričko po prirodi podobno Slo- venskim goricam, kulturno-geografsko pa je dokaj različno: razen v Lendavskih goricah je tam zelo malo vinogradov, za katere na Ogrskem ni bilo ko- njunkture, pa še kar jih je, so slabi. Tudi ostalo kme- tijstvo je dokaj zaostalo, kmečka posest je silno raz- drobljena, zemlja izpostavljena eroziji, gozd steljar- jenju in degradaciji; kmetije so globoko pasivne, se- zonsko izseljevanje močno. Če se zdaj vrnemo na Dravsko polje in nadalju- jemo svojo pot po našem subpanonskem svetu proti jugu, naletimo na naše drugo najbolj tipično subpa- nonško vinogradniško področje, na Haloze. Haloze so bile do nedavna slovenska pokrajina z najbolj kri- čečimi socialnimi razmerami. Slovenskim goricam so bile podobne po močno razširjenem vinogradništvu in po krepkem deležu zunanje in nekmečke posesti; ker pa je svet tu višji in bolj strm, se domačin ni mogel niti zdaleč tako trdno opreti na polje kakor v Slo- venskih goricah, temveč je bil na milost in nemilost prepuščen izkoriščanju vinogradniških posestnikov, hkrati pa vsem muhavostim vinogradniške konjunk- ture. Položaj viničarja je bil še znatno slabši kakor v Slovenskih goricah, pa tudi vinogradništvo samo bolj zaostalo. Vinorodne terciarne gorice pa se s Halozami ne končajo, marveč se nadaljujejo proti zahodu in proti jugu. Proti zahodu preidejo Haloze polagoma v Dra- vinjske in Pod pohorske gorice, ki niso ugodnejše od Haloz samo po svoji nižji legi in zložnejšem reliefu, ki daje tudi polju več prostora^ temveč tudi po svojem položaju ob našem glavnem subpanonskem promet- nem hodniku med Mariborom in Celjem. Zato se je tu razvilo nekaj značilnih krajevnogospodarskih sre- dišč (Slov. Bistrica, Konjice, Poljčane), od katerih je prvo zajel tudi že val moderne podravske industriali- zacije. Na jugu se terciarni goriški svet nadaljuje onstran Konjiško-rogaške pregraje (Boča, Donačke Gore) na Sotelsko ali v Posotelske gorice. Tu smo na področju, kjer se zalivi terciarnega sveta iz Posavskega hribovja razširijo in sklenejo v široko gričevnato pokrajino. In če ima zahodni del pokrajine med Savo in Sotlo, ki se v glavnem odmaka še k Savinji in Savi, še to- liko značilnosti Posavskega hribovja, da ga lahko uvrstimo t ja , je njen vzhodni del, v porečju Sotle, ti- pičen subpanonski svet živo razgibanih goric z gosto drobno naseljenostjo v zaselkih, ter z močnimi sub- panonskimi potezami v podnebju in zato tudi v kme- tijstvu, k jer se močno uveljavljata na severu bolj sadje, na jugu (Bizeljsko) pa vinograd. Pokrajina ne spominja na sosednje Hrvatsko Zagorje samo po svo- ji fiziognomiji ter po svoji zgodovini (zelo močan ne- kdanji fevdalizem, kmečki upori, mnogo gradov in nekdaj pomembnih, danes nevažnih trgov), temveč tu- di po svoji današnji, nad vse gosti kmečki naselje- nosti, ki pomeni že pravo agrarno preobljudenost, po svoji drobni zemljiški posesti ter po svoji splošni go- spodarski in družbeni zaostalosti. Še posebno usodna je za Sotelsko izrazita prometna odmaknjenost, ki je malokje na Slovenskem tako močna. Zaradi nje iz teh krajev ni prišlo-siiti do močnejšega izseljevanja, ki bi morda nekoliko olajšalo prenaseljenost. Zaradi neizgrajenosti modernega prometnega omrežja pokra- jina tudi nima enotne gravitacije, temveč teži po kra- jevnih prometnih žilah proti oddaljenim železnicam ob Savinji in Savi. Samo njen severni del ob progi Grobelno—Rogatec je prometno bolj zaživel in zahaja vedno močneje v gravitacijsko območje Celja in in- dustrijskih Štor. Nova železnicaj ki jo grade ob Sotli navzgor, bo verjetno položaj precej spremenila. Zadnja naša povsem subpanonska pokrajina na jugu je Brežiško-krško polje. Poiobno kakor druge naše subpanonske ravnine, je tektonsko zasnovana ravan, s terciarnim gričevnatim obrobjem, ob Savi in Krki zatrpana s prodom, ob manjših vodah in na ob- robju pa z glinastimi in ilovnatimi sedimenti. V svo- jem podnebju ima izrazite subpanonske poteze, ki se ne zrcalijo samo v vinogradih po obrobnih terciarnih goricah, temveč tudi v širokih ostankih hrastovih go- zdov (Krakovski gozd, Dobrave). V kulturni geogra- fiji spominja na druge subpanonske ravnine tudi po tem, da so po prodnati ravnini razvrščene sorazmerno velike vasi s širokimi odprtimi polji, medtem ko ka- žejo obrobne gorice bolj raztrgano zemljiško in na- selbinsko lice vinogradniške pokrajine. Pokrajine • na prehodu iz subpanonskega v pred- alpski in kraški svet. Medtem ko je meja med subpa- nonskim goriškim in ravninskim svetom ter predalp- skim hribovjem v severovzhodni Sloveniji, zlasti v Podravju .razmeroma ostra ter se prične rahljati šele med Sotelskim in Posavskim hribovjem, je na Dolenj- skem, k je r se nizki subpanonski svet neposredno stika z nizkimi pokrajinami predalpske in kraške (notranjo- sti, na jmanj markantna. Tu segajo daleč v notranjost pokrajine, ki bi jih težko imenovali že predalpske ali dinarsko-kraške, ki pa jih kljub močnim subpanon- skim klimatskim, vegetacijskim in kulturnim vplivom ne moremo še šteti k pravim subpanonskim. Takšna je na primer pokrajina na Srednjem Do- lenjskem, k je r se svet s subpanonskimi potezami ob Mirni zajeda v predalpski, ob Temenici pa v nizki do- lenjski kraški svet. Vse to je zložna, prijazna gri- čevnata pokrajina, silno močno obdelafra in naseljena, sa j je v n j e j odstotek obdelane zemlje tako močan, kakor nikjer drugje v notranji Sloveniji. Subpanonski vpliv se v pokrajini ob Mirni in Temenici kaže naj - bolj v tem, da sega tod čez subpanonsko vinogradni- štvo še do okolice Litije, še nedavno pa je segalo celo v bližino Ljubljane. Drugo podobno področje je dolina Srednje Krke ali Novomeška pokrajina. Krka s pritoki se je tu za- jedla v gričevnati svet, nadaljevanje Krške kotline, ki je na vzhodu še terciaren, povečini pa že mezozojski, apniški, s prvimi kraškimi potezami, ki pa pokrajini še ne dajejo izrazito kraškega značaja. Pokrajina je podobna kakor ob Mirni: označuje jo s tara gosta na- seljenost, pisana menjava gozda in polja, po strmih, 33 prisojnih rebreh pa osamljene, a intenzivne zaplate vi- nogradniškega sveta. Svojevrstno prehodno pokrajinsko vlogo imajo Gor- janci, osamljen tektonski gorski čok. Gorjanci pome- nijo stik vseh t reh pokrajinskih elementov: alpskega, dinarsko-kraškega in subpanonskega. Alpska je v njih osnovna tektonska in orografska smer, dinarsko-kra- pridemo bliže, brž spoznamo, da so njena tla izrazito kraška, da gre pravzaprav za nizko, suho, močno ka- menito kraško ploščo, ki se čez Kolpo nadal ju je v Hrvatski nizki Kras. Redke vode teko počasi, zaje- dene v živo kraško skalo, zemlja rodi malo, pokrajina je siromašna, prometno od rok in pasivna. V tem nedvomno spada bolj k dinarskemu kot k subpanon- Slika 3. Globodol, fotografiran izpod Brezove rebri (vzhodna Suha Krajina) proti severu. Kraško polje je v resnici »polje« sredi hribovite gozdnate okolice ške so nekatere sekundarne zgradbene poteze, ter ne- kater i tipični kraški pojavi, zlasti ponikalnice in vr ta- časte planote (Opatova gora) . Subpanonski pa so Gor- janci po svojem v nizko panonsko obrobje pomaknje- nem položaju, ki spominja že na panonske osamelce, pa po svoji vegetaciji, s a j ras te po njih skora j samo listnat gozd, z močno vlogo hras ta in kos tan ja zlasti v nižjih legah. Onstran Gorjancev, v Beli krajini, predalpskih po- tez ni več. Pač pa se tu enakovredno prepletajo sub- panonski in dinarsko-kraški elementi. Če gledamo na Belo kraj ino z roba Gorjancev ali Dolenjskega Krasa, se nam pokaže kakor morje, široko odprto na panon- sko s t ran. Mnogo panonskih potez ima Bela kraj ina tudi v podnebju, v gospodarstvu (vinogradništvo) in v kulturni geografij i na sploh (tip hiše). Toda, če skemu svetu. Ta n jena odprtost proti dinarskemu Bal- kanu in sorodnost z nj im se kaže tudi v vsej njeni zgodovini, v pisanem poreklu njenega prebivalstva, v njeni folklori, ki je v marsičem že bolj dinarsko-bal- kanska (kolo) kakor pa alpska; kot most Slovenije na Balkan pa se je še posebno jasno pokazala s svojo vlogo v narodnoosvobodilni borbi, ko je v povezavi z ostalimi jugoslovanskimi narodi postala prvo jedro osvobojene Slovenije. IV. KRAŠKE P O K R A J I N E N O T R A N J E S L O V E N I J E Naš notranj i kraški svet k a j radi dele na Dolenj- ski in Notranjski Kras, kar pa je prav malo nazorno, s a j je ravno po kraških planotah okrog Blok in Lo- škega potoka tradicionalna meja med Dolenjskim in 34 Notranjskim k a j nejasna, predvsem pa ne igra v po- krajinskem licu nobene vloge. Zdi se mi primerneje razdeliti naš notranji kraški svet na Nizki Dolenjski Kras, na pokrajino Visokih planot in polj ter na Vi- soki kraški rob, s katerimi se te planote lomijo proti nižjemu primorskemu svetu. Nizki 'Dolenjski Kras se širi predvsem na obeh straneh osamljene dolinske brazde ob zgornji Krki, ki je že sama po sebi izrazito kraška. Vso pokrajino ta- mošnjih sorazmerno nizkih, pa močno zakraselih pla- not, porastlih z malo vredno hosto, pogosto imenu- jemo tudi Suho krajino, čeprav je to ime prvotno označevalo samo njen del južno od Krke. Pokrajina je prometno odmaknjena, siromašna in zaostala, med najbolj zaostalimi v Sloveniji. Samo s svojim sever- nim delom ob Temenici in okrcg Šentvida sega v gosto naseljeno področje Srednjega Dolenjskega, ki smo se ga dotaknili že v prejšnjem odstavku. Edino tam je ne- k a j več prometne odprtosti prinesla dolenjska želez- nica, ki pomeni še vedno glavno, čeprav dokaj skrom- no dolenjsko prometno arterijo. Svet Visokih planot in polj je povečini precej vi- sok in porastel z bujnimi gozdovi. V ničemer še ne spominja na kraško pokrajino primorskega tipa, s a j je proti klimatskim vplivom z morja še močno zaprt. V njem se planote ali široki, po suhih dragah in žle- binah razčlenjeni kraški masivi (Kočevski Rog, Ve- lika gora, Mala gora, Zahodne kočevske planote, Blo- ke, Rakitenska in Logaška planota, Snežnik, Javor- niki, Hrušica, Nancs, Trnovski gozd, Banjšice) pre- pletajo s kraškimi, povečini v dinarski smeri razpore- jenimi polji (Kočevsko, Ribniško, Dobrepolje, Loški potok, Loška dolina, Cerkniško, Planinsko in Logaško polje), ki jih suhe doline, ostanki nekdanjih nadze- meljskih tokov ne samo morfološko, temveč tudi pro- metno vežejo med seboj. Glavno bogastvo teh krajev je gozd; plodna zemlja in vasi sa drže le kraškiH polj in suhih dolin, le izjemoma in v manjšem obsegu tudi kraških planot (Bloke). Kmečko gospodarstvo je bilo tu od nekdaj močno pasivno, zato so si l judje pomagali z domačimi obrtmi (suha roba), So krošnja- rili (nekdanji Kočevarji) ali pa se izseljevali, s a j so ravno ti kraj i dali največ naših izseljencev v Ameriko. Gospodarska perspektiva notranjekraških planot in polj je skoraj samo v gozdu, lesni industriji in do neke mere še v živinoreji. Relativni gospodarski po- men gozda je tako močan, da prihajajo celo interesi enotnega gozdnega gospodarjenja na tem širokem, sklenjenem gozdnem področju v navzkrižje z različni- mi interesi okrajev (Ljubljana, Kočevje, Koper), ka- terih meje potekajo po teh dokaj redko naseljenih planotah. Svet notranjekraških planot in polj pa prekinja več manjših, a pokrajinsko silno značilnih nekraških pokrajinskih oken, v katerih prihaja izpod apnenca na dan starejša, deloma paleozojska, deloma spodnje- triadna skrilavčeva osnova. Vsako od teh oken po- meni otok normalnega, po nazdemeljskih vodah in dolinah razrezanega hribovitega sveta sredi kraških planot. Vsako od njih ima svoje normalno porečje, katerega glavna odvodnica pa navadno ponikne, brž ko dospe na sosednja kraška tla. Tudi vasi, pogosto manjši zaselki, ki jih sam kras ne pozna mnogo, nas s svojim licem in svojo razporeditvijo po slemenih, kopah in terasah bolj spominjajo na pokrajino, ka- kršna je v Posavskem hribovju kakor pa ma sosednji Kras. Eno od takih oken je že skoraj v celoti izven slovenskega ozemlja, na Čabranskem: van j se je glo- boko zajedlo povirje Čabranke pri Čabru. Drugo okno je na Kostelskem ob Kolpi, južno od Kočevja, kjer se zlasti pokrajina okrog Banje Loke značilno razlikuje od prave, kraške kočevske pokrajine. Jasno prihaja pokrajinsko do izraza tudi okno Velikolaške pokrajine, k je r zbira svoje vodovje Rašica, ki potem na svoji poti proti Dobrepolju ponikne. Četrto okno pa so Vidovski hribi severovzhodno od Cerknice, v na- sprotju s sosednjimi Blokami in Logaškim Ravnikom živo razčlenjen svet, ki omogoča normalno nadze- meljsko življenje Cerkniščici, Iški, deloma tudi še Rašici. Visoki kraški rob, v katerem se notranje-slovenske kraške planote (Javorniki, Snežnik, Nanos, Hrušica, Trnovski gozd) vzpno še nad 1000 m visoko, preden se odlomijo proti nižjim planotam in goricam, je po- krajinsko izredno markanten, sa j pomeni dokaj ostro mejo proti primorski Sloveniji. To mejo pomeni v dveh pogledih: po višini, ki se tu v skoku zniža in nas pri- pelje v kraje, k jer se lahko že uveljavi primorski kli- matski vpliv, in po pokrajinski sliki, k jer se bujni gozd notranjosti umakne mnogo šibkeje ah sploh ne- porastlim, proti morju obrnjenim pobočjem, notranje- slovenski tip kmečke hiše s strmimi, prvotno slam- natimi strehami pa primorskemu tipu kamenite hiše z zložno, iz žlebnikov sestavljeno ter zaradi burje po- gosto s kamenjem obloženo streho. Tudi kmečko na- selje spremeni svoje lice: medtem ko so na notranji strani, tudi k je r ni samotnih kmetij ali razloženih naselij, domovi po vaseh razporejeni dokaj vsak sebi, se ob visokem kraškem robu prične vedno pogosteje uveljavljati sredozemska močno kompaktna zazida- nost. Ta prirodnogeografska in kulturnogeografska meja, ki je sicer močno markantna povsod na pre- hodu iz notranje Evrope na Sredozemlje, je ravno ponekod na Slovenskem (posebno v območju Trnov- skega gozda, Nanosa in Snežnika) izredno ostra. Dru- god pa nas tudi tu vodijo pokrajine močno prehodne- ga značaja iz gozdnate slovenske notranjosti v od- prti, toplejši in svetlejši, pravi primorski svet. Zato se moramo na jpre j nekoliko ustaviti ob njih. V. SLOVENSKE PRIMORSKE POKRAJINE Skupna poteza vsega našega primorskega sveta je podobno kakor pri subpanonskem v tem, da je nižji in že zato klimatsko ugodnejši, še posebno pa, da se v njem bistveno uveljavljajo vplivi sredozem- skega podnebja, vegetacije, kulture in življenja. Zna- čilna je tudi menjava apniških nizkih kraških plano- tastih pokrajin z vmesnimi flišnimi pasovi, ki so jih vode razrezale v razgibana brda in gorice. Flišne po- krajine so na splošno za naselitev in obdelavo ugod- nejše, ne morda ker bj bila njihova zemlja boljša, tem- več zato, ker je je več, ker v flišu ni golih ah slabo zaraslih skalnatih tal in ker je tudi vode več. "Do neke mere velja vse to že za pokrajine, ki smo jih zgoraj označili še kot prehodne. 35 Prehodne primorske pokrajine. Že pri predalpskem svetu smo našteli nekatere pokrajine, ki kažejo bolj ali manj jasne primorske poteze. Močan primorski pri- rodni in kulturni vpliv smo zabeležili v Beneški Slo- veniji, hekaj šibkejšega smo opazili na Spodnjem Tol- minskem in v spodnji Bnski grapi, do kamor seže predvsem mediteranski tip hiše Ln naselja. Na stiku z notranjim kraškim svetom pa je takš- na izrazita prehodna pokrajina Pivka. To je obsežna, nad 500 m visoka zajeda plitvega flišnega sveta v visoki kraški rob. Samo rahla, večkrat prekinjena vrsta kraških zaplat pri kra ju Pivki, nekdanjem Šent- petru na Krasu, jo loči od sosednjih flišnih področij, vipavskega in brkinskega. Pokrajina ima sicer na i - zemsko vodovje, ki se zbira v Pivki, ki pa na sever- nem obrobju (Postojna, Predjama) izgine v kraško notranjost. Pa tudi sicer je ves okvir pokrajine tako izrazito kraški, da štejemo Pivko kljub njenemu fliš- nemu pokrovu med klasične kraške pokrajine. Poseb- no Zgornja (ali Podsnežniška) Pivka okrog Kneža- ka, Bača in Zagorja ima značaj kraške pokrajine s širokimi, plitvimi, sorazmerno plodnimi kraškimi glo- belmi. Na Srednji Pivki okrog Prestranka in Slavine se uveljavi že fliš, Spodnja ali Podnanoška Pivka, ki jo k a j radi, čeprav ne posebno posrečeno, imenujejo tudi Postojnsko »kotlino«, pa ima skoraj značaj kra- škega polja na meji med flišem in apnencem. V piv- ški pokrajini se na splošno meša značaj visokega kra- škega polja s prvimi primorskimi potezami. V glav- nem pa je notranjekraški pokrajinski element mnogo močnejši ne samo v prirodi, temveč tudi v kulturni geografiji, s a j je kmetijstvo tu še čisto notranjeslo- venskega tipa, pa tudi kmečka hiša in naselje imata še čisto notranjeslovenski, lahko bi rekli notranjski značaj. Če ne bi v času tridesetletne italijanske za- sedbe prodrli sem dokaj močni primorski življenjski vplivi in če ne bi pokrajina do neke mere reliefno in prometno visela na primorsko stran, bi jo še teže ali sploh ne uvrstili med »primorske« pokrajine, tem bolj ker je tudi gospodarsko krepko navezana na gozdove visoke kraške notranjosti. Prehodni, še daleč ne čisto primorski so tudi Br- kini ali Brkinska Brda, precej visoko, skoraj do 800 metrov visoko flišno hribovje jugozahodno od tod, v glavnem že onstran doline Brkinske (ali Notranj- ske) Reke. V Brkinih so kljub hribovitemu svetu vasi precej velike, razporejene po širokih, močno uravnje- nih slemenih in brdih. Njihovo lice je sicer že močno primorsko, ne pa njihova polja. Mešanih mediteran- skih kultur v terasah še ni, precej je sicer sadja, to- da sadovnjaki spominjajo bolj na notranjo Slovenijo kot na primorsko; vinogradov je malo, čeprav jih je bilo verjetno nekoč več. Razmeroma obsežna odprta polja so razdeljena na delce, njihova glavna kultura je žito, njih obdelovanje podobno kakor v notranji Sloveniji. V Brkine je na severovzhodnem obrobju vrezana dolina Reke (ali Velike vode), ki je v spod- njem delu ozka, skoraj nenaseljena, še brez primor- skih kultur. Šele kjer se pri Vremah, že v apnencu, dolina, odpre proti Krasu, k je r Reka zatem ponikne v Škocijanskih jamah, je dokaj ostra klimatska meja: tam se začno vinogradi in tam sadno drevje dokaj prej zacvete in obrodi kakor više gori. Pokrajina nekako zase je Ilirskobistriško podgor- je, obsegajoče zgornji, širši del doline Brkinske Reke ter Podgoro, vasi v jugozahodnem vznožju Snežnika. Čeprav je po prirodi tudi to brkinska pokrajina in se od višjega zaledja kraške notranjosti razlikuje pred- vsem po tem, da pozna sama skoraj samo listnat gozd, je na njeno življenje bistven j vplivala bližina snežniških iglastih gozdov, ki je prišla do gospodar- ske veljave posebno pod Italijo, ko je bila zadrega, bolje rečeno konjunktura za les velika. Na ta način se je pokrajina okrog Ilirske Bistrice gospodarsko nerazdružno navezala na visoko kraško notranjost. Pri tem je sodeloval še drug moment, ki je tudi sicer vtisnil pokrajini poseben kulturno-geografski pečat: to je stara prometna pot, ki vodi tod mimo čez kraške suhe doline pri Jelšanah in Šapjanah proti Reki. Zato se v tem podgorju bolj kot na Pivki kažejo zlasti v fiziognomiji hiš in naselij že precejšnji primorski vplivi. Prehodna je tudi še pokrajina jugozahodno on- stran Brkinov: široka, pusta in kamenita suha kra- ška dolina med Brkini in čičarijo, ki jo najprimerneje imenujemo Podgrajsko podolje. Ker je še precej vi- soka ter jo čičarlja zapira proti močnejšim vplivom z morja, je še vedno bolj kraška kakor primorska. Njene vasi so siromašne, kamenite in kraške, njihovo močno razdrobljeno polje se drži vrtač ali pa zagat- nih kotanj slepih dolin, v katerih končujejo svojo nadzemeljsko pot normalni potoki z Brkinov. Prave slovenske primorske pokrajine. Če se po- vprašamo, k je je tista najbolj severna slovenska po- krajina, v kateri so primorski vplivi že tako močni, da jo smemo uvrstiti pod zgornji naslov, se mi zdi, da se moramo ustaviti na Kanalskem, v Soški dolini okrog Kanala. Tam sega ob Soči navzgor nekako do Ročinja nad Kanalom močan zatok primorske pokra- jine s tipičnimi sredozemskimi hišami in naselji, z brajdami in sadovnjaki v terasah, marsikje že v ob- liki tipično sredozemskih mešanih kultur, kjer rasteta t r ta ali sadno drevje kar sredi žita ali drugih poljskih sadežev. Vendar velja to v glavnem samo za dolino in nižja pobočja Kanalskih hribov, medtem ko so više gori, na desnem bregu od Korade mimo Liga proti Kolovratu, na levem pa na Banjški planoti, naselja sicer že močno primorska, kulture pa še bolj kraške ali predalpske. Vsekakor je hribovje na desni strani doline (Liško ali Koradsko hribovje) tudi v tem po- gledu močneje primorsko pobarvano, sa j nas njegova pokrajinska podoba že močno spominja na Beneško Slovenijo. Koradsko hribovje, ki je že samo povečini iz fliša, se proti jugu zniža v Goriška Brda, nizke terciarne gorice z intenzivno, čedalje bolj specializirano in ko- mercializirano kulturo sadja in vinske trte. Pokra- jinsko lice je v Brdih tako močno mediteransko ka- kor redko kje drugje v Sloveniji. Mediteranska so velika, tesno strnjena naselja po vrheh in slemenih z vmes raztresenimi domačijami kasnejših naseljen- cev in kolonov, mediteranski je tudi tradicionalni na- čin obdelovanja z mešanimi kulturami v terasah. Ta način se sicer s specializacijo čedalje bolj umika či- 36 stim vinogradom in sadovnjakom, s tem pa izpo- stavlja Brda nevarnostim konjunkturnih kriz in kole- banj, od katerih je bila najznačilnejša kriza briškega vinogradništva in sadjarstva pod italijansko zasedbo, ko za briške proizvode ni bilo nikjer primernih tržišč. Intenzivna specializirana agrarna pokrajina se iz Brd čez nemogočo mejo okrog Sabotina nadaljuje v Goriško ravan, izrazit zatok mediteranskega vpliva, sončno, zeleno, prijazno in vrh tega prometno ugod- no pokrajino. Sredi nje je zrastla Gorica kot izraz važnega prometnega razkrižja in gospodarske gravi- tacije vsega Posočja, ki pa ji je nedavno prerezala glavne življenjske živce nesmiselna nova meja. Tudi goriška okolica se je s posredovanjem goriškega tr- žišča v moderni dobi usmerila v specializirano, inten- zivno, povečini čisto vrtnarsko kmetijstvo z zgodnjo zelenjavo in sadjem kot glavnimi proizvodi. Onstran s soškimi prodnimi nanosi zatrpane Go- riške ravnine se flišni svet Brd široko nadaljuje na Vipavsko. Hrbtenica Vipavskega je sama Vipavska dolina, ki je ponekod, zlasti v svojem zgornjem delu ter ob Lijaku, široka in ravna, drugod pa vsa pre- prežena s flišnimi brdi. Južno od nje se vzpenjajo nekaj višja Vipavska Brda ali Vipavski Vrhje, ki se končajo na jugozahodu nad globoko, tektonsko za- snovano dolinsko zajedo ob Raši in Braniti, onstran katere se prične že apniški Kras. Ne samo po pri- rodi, temveč tudi kulturno-geografsko spominja vi- pavska pokrajina močno na Goriška Brda. Tudi tu se velike, močno strnjene vasi primorskega tipa mešajo z manjšimi in mlajšimi zaselki, tudi tu sta vinska t r t a in sadje močno v ospredju. Vendar vipavsko gospo- darstvo ni šlo v specializaciji tako daleč kakor Brda. Veliko bolj se še naslanja na polje, posebno pa na živino, ki najde v danjih travnikih Vipavske doline kakor tudi po višinskih pašnikih Trnovskega gozda in Nanosa pogoje, kakršnih v Brdih ni. Vipavsko je vrh tega prometno bolj odprto kakor Brda. Zato je doživelo tudi več težnje k industrijski dejavnosti, na- slanjajoči se na krajevne surovine (industrija sadnih izdelkov in lesna industrija v Ajdovščini). In čeprav je meja med gozdno kraško notranjostjo in nizkim primorskim svetom ravno na Vipavskem najostrejša, še več, morda ravno zato, se je Vipavska dolina, po- dobno kakor že tudi Solkan, s svojo na tradiciji slo- nečo lesno industrijo gospodarsko navezala tudi na visoko gozdnato zaledje. Tega seveda v Brdih tudi ni bilo. V srcu rodovitne goriške in vipavske pokrajine človek ne bi slutil, da se v neposredni bližini širi še ena, prav tako primorska, a že izrazito kraška in za- to nekaj man j prijazna in radodarna pokrajina. To je Tržaški Kras. Njegov rob se riše južno nad Go- riško ravnino in spodnjo Vipavsko dolino, kakor da bi se tam vzpenjale gore. Šele pri pogledu z višine se pokaže, da to niso gore, temveč samo v nekaj višji obod uokvirjena kraška planota. Prav tako nas pre- seneti prehod iz Vipavskih Brd na Kras. Onstran doline Raše in Branice se nadaljuje svet približno iste višine kot v Vipavskih Brdih. Toda kamenina se je spremenila, vode so izginile v zemljo, namesto raz- gibanih slemen in dolin se pred nami širi enolična kraška planota, razjedena po vrtačah in suhih dolinah, z velikimi tesno zgrajenimi kamenitimi vasmi, z nji- vami med ogradami, po vrtačah in suhih dolinah ter z vinogradi po terasiranih pobočjih vmesnih vzpetin. Enolična pokrajina, še najživahnejša spomladi, ko za- cvete sadno drevje in je rdeča kraška zemlja sveže preorana in prekopana. Ponekod, k j e r je apnenec man j čist ter daje obilnejšo in boljšo zemljo, kakor je to na primer v domovini terana med Toma jem in Komnom, so kraška tla mnogo bolj obdelana in do- nosna kakor drugod. S strmim robom se Kras na jugozahodu spusti v Tržaško primorje, ki je v svoji osnovi še vedno slovensko. Tam nas čaka še eno po- krajinsko presenečenje: v znožje skalovite kraške planote je prislonjeno veliko primorsko mesto, ki ga uzreš šele, ko si tik nad njim. Mesto velikega moder- nega pomorskega obtoka dobrin in bogastev, mesto, ki iz bližnje kraške puščave že stolet ja črpa najple- menitejše življenjske sokove, delovno silo slovenskega Kraševca, ne da bi mu iz tu jega ali potujčenega žepa vračalo v s a j skromen del teh dobrin in bogastev. Res je ironija, da je usoda postavila najbornejši del slo- venske zemlje tik pred vrata , skozi ka tera se odpira pot v veliki in bogati svet ter ga je celo z državno mejo odrezala od njega. Ta za slovensko zemljo tako simbolični kontras t se nam pokaže še v bolj jarki luči, če se podamo še v slovenske k ra je južno od Trsta , na Koprsko primorje. Tam, v slovenski Istri, zadnji slovenski pokrajini na naši poti, se Trs tu ne približa samo kraška goličava. Res se sicer Tržaški Kras nadal ju je na jugovzhod v skalnato valovje Podgrajskega podolja in v visoko apniško stopnico Podgorskega Krasa, ki se širi v pod- gorju čičarije proti osrčju Is tre . Toda ravno pod to podgorsko kraško stopnico se svet s strmim, prisoj- nim Bregom (Bržino) nenadoma prelomi v zelene, sončne in plodne flišne Šavrinske gorice, ki segajo t j a do tržaških v ra t in ki j im dva široka in plitva zaliva, v ka te ra potoneta dolini Rižane in Dragonje (Koprski in Piranski zaliv) živo razčlenjata obalo. Šavrinske gorice spominjajo po svoji pokrajinski sliki na Goriška in Vipavska Brda. Po svoji agrarni specializaciji (vin- ska t r ta , oljka, zgodnje sadje, zelenjava) pa še močno prekašajo Brda. Od njih se razlikujejo po tem, da so še mnogo bolj mediteranske, s a j se pravzaprav edino tu in to šele od Črnega kala po Bregu navzdol sre- čamo na Slovenskem z oljko, to najtipičnejšo sredo- zemsko rastlino. Razlika z Brdi je tudi v tem, da Koprsko primorje zajema primorsko življenje s plov- bo, ribištvom in drugimi na morje navezanimi go- spodarskimi panogami. V celoti vzbuja Koprsko pri- morje, zlasti njegov nižji del, tako imenovani Spodnji Šavrini, nedvomno vtis ene najrodovitnejših in človeku najbol j naklonjenih slovenskih pokrajin, če ni med njimi sploh prva. Tu se je slovenska zemlja še enkrat prijazno nasmejala, iz lica v lice tržaškemu mestu in njegovemu puščobnemu, skopemu kraškemu zaledju, v katerega precej neprijazno uda r j a b u r j a in mu jem- lje pravo sredozemsko svetlobo in toplino. Ob pogledu na to pokrajino se v nas do skrajnost i s topnju je vtis usodnega kontras ta celotne slovenske zemlje, ki ni zadnji kriv nesrečnih kontrastov v slovenskem živ- l jenju in nehan ju : trdih kraških in gorskih tal ter zameglenega, zaprtega ozračja v slovenski notranjosti , ki koma j na svojem obrobju, na Štajerskem in na Primorskem, doživi neka j več sonca, svetlobe, mehko- be ter radodarnih tal. Silvo Kran jec : IP III S 1 M III S W IIE 11 (POGLAVJE IZ GEOGRAFSKEGA IMENOSLOVJA) Barvna pestrost zemeljskega površja in vsega, ka r je na njem, ima velik delež pri zemljepisnih imenih. Zanimivo pa je, da so posamezne barve pri tem zelo različno zastopane. Predvsem lahko rečemo, da so bili prvi prebivalci, ki so dajali imena, močno »črno- gledi« ah pa — če govorimo v jeziku literarnih kri- tikov — da so se posluževali »črnobele tehnike«. Ka j t i povsod daleč prevladujejo »črna« imena, t ako j za nji- mi pa slede po številu »bela«. N a Zemljevidu sloven- skega ozemlja MS naha jamo po Svetličevem Kazalu na primer nad 50 »črnih« imen (od teh je ravno 17 Črnih vrhov) in sko ra j toliko je tudi »belih« (med temi je Bela ena js tkra t zastopana) . Vse druge barve zaos ta ja jo ; še največ je rdeče (vštevši pridevek »kr- vav« k o m a j 10 imen) in r jave, ostalih pa prav malo. Podobno sorazmerje bomo našli, če pregledujemo tu- jejezična zemljepisna imena v imenskih seznamih pri- ročnih atlantov. Pri tem se postavlja geografu zani- mivo vprašanje, zaka j in odkod ta imena ali z dru- giim besedami, katera s t ran posameznega zemljepis- nega predmeta je s svojo barvo napravila na človeka tolik vtis, da mu je dal ime prav po t e j barvi. Brez dvoma je bila v mnogih primerih za to me- rodajna sama barva tal, zemlje ali kamenine, posebno pri golem površju brez vegetacije. Klasičen primer ta- kega poimenovanja je razlikovanje med apnenčasto Belo Istro, flišno Sivo Is t ro in z jerino pokrito Rdečo Istro. Del Rdeče Is tre je bil tudi otok Mons rubens (Rdeči hrib), na ka terem je nastalo »rdeče mesto« Rubinium, današnj i Rovigno ali Rovinj. Šele konec 18. stol. s ta se otok in mesto na n jem združila s kop- nim, ko so zasuli kanal med otokom in celino.1 Tudi danes se mali otok pred Rovinjem imenuje Crveni otok; isto pomeni ime severnodalmatinskega otoka Vrgada, ki je nastalo iz »rubricata«, namreč terra 2 (lat. rubrica = rdeča glina, okra). Marsikaterim go- 1 S. Rutar Trst in Istra. Ljubljana 1897. Str. 263. a P. Skok, Dolazak Slovena na Mediteran. Split 1934, str. 123. 38