Metel ko V slovenskeiu slovstvu. Bogoslovne učence svoje na liceji je ogovarjal Metelko v zafct.ku šolskega leta tudi po nemški; po slovenski se glasi nekako po pervi osnovi ogovor nje.gov — iuorebiti še od 1. 1817 — takole: Prespoštovani prijatli in predragi učenci moji! Kar nied vsemi živirai stvarnri na zemlji človeku dajo posebno vrednost in prednost, to je um; kajti le po uinu, ali prav za prav po pravi rabi njcgovi more človek dospeti do tiste popolnosti in blažnosti, ktero mu je odločil premodri stvarnik njegov. Dokler je pa um človeški navezan na naše telo, dotlej se razvijati in v načelih svojih vtcrjevati more le po jeziku. Čim bolj si toraj človek lika in vraluje jezik, tiua terdnejši in čistejši so njegovi zaumki ali pojini, in nasproti čim ubožniši in manj olikan je njegov jezik, tiin bolj nejasni in zmedeni so tudi zapopadki in je vse mišljenje njegovo. Po jezikovi oliki se ravna tedaj umska in nravska omika človekova. Hočerao toraj svojim rojakom pripomoči k boljši umski in nravski omiki, pričeti moramo z olikovanjem njihovega jezika. Vsem prihodnjim rodovoin storimo veliko dobroto, ako si ohraniti, olikati in povzdigniti prizadevanio ljudski jezik, vzlasti tako jedernati, blagoglasni in umetno stvarjeni jezik, kakoršen je slovanski. Zgodovina v»eh stoletij in tudi lastna skušnja nam kaže, da narodu, kteremu propade jezik, za vse naslednje čase ohromi tudi duh ali miselstvo. In to ne velja samo o prav priprostih ljudeh, temuč neolika Ijudskega jezika zadeva jako tudi više in olikane stanove; kajti tudi učenemu se vzbuja duh po pervi strežnici njegovi. Svoje perve in poglavitne pojme o vnanjih rečeh ali predmetih dobiva v jeziku, ki inu jili dati ne morejo v nobenem tujem; le-ti se rau v dušo vsadijo po izrazih, po kterih jih je slišal vpervič, in na le-te se po rabi v vsakdanjem življenji vedno bolj naraščajo. Izrazi čistih pojmov v domačem jeziku morajo toraj za doraačina imeti veliko več jasnosti, vzbujati mu veliko bolj določne , natančne, žive in prilične zapopadke, kot izreki v tujem jeziku. Kolikanj mora tedaj vse miselstvo zgubiti jasnosti in živosti, moči in priličnosti, kadar se obleče v tuj jezik, ni težko razsoditi. Misli ali pojmi se le v olikanem jeziku dajo jasno in določno zaznamnjati. Toraj terdijo neki novejši modroslovci in sicer ne brez vzroka, da se celo otrokom nekteri prav tenki modroslovni razuraki dajo zlahkoma dopovedati, ako bi se z njimi nikoli drugače ne govorilo kot v jeziku po modroslovni določbi doveršenem. Bodi si že kakor koli, tega nam vsaj nihfie odrčkal ne bo, da ljudstvo more le po olikanem jeziku pustiti svojo sužnjivost in gerde predsodke ter napredovati v omiki. Kdo ne ve iz zgodovine, da so gerški pa latinski jezikoslovci, pesniki in zgodopisci omikovaje svoj jezik neznansko omikovali tudi ljudske nrave in vso ljudsko lastnijo? Enak zgled se nam kaže pri vseb druzih narodih. Ako premislimo to reč uekoliko bolj na tanko, vidimo, da ne le prosto ljudstvo, tudi mi sami, ki smo svojo oliko prejeli v tujem jeziku^ \7. učenja maternega jezika svojega dobivamo mnogotere koristi. Da ne govoriin o tem, kako velik je slovanski naiod, ki v tem previšuje vse druge znane ljudstva na zemlji, — šetje se jih že do 80 milijonov; da ne omenjam, da si mnogotere narečja v nobenem jeziku niso tako podobne kakor v slovanskem, da toraj človek, ki se je dobro naučil enega slovanskega narečja, vse druge za potrebo umeti in z njimi po svetu najdalje priti more: brez vsega tega ima jezik slovanski kakor gerški sam v sebi mnoge tenčine, ktere človeku um bistrijo ter mu čudovito prižigajo prav nove misli in zapopadke. 0 tein se prepričamo posebno pri glagolih. Iz tega vzroka se mnogi razumniki na Neraškeni učijo jezika slovanskega. (Tako se je pruski poslanec baron Humbold, sedaj na Britanskem, tedaj na Dunaju, v slovanščini podučevati dal Kopitarju.) S tira bolj se smemo mi rojeni Slovani po učenji svojega maternega jezika nadjati dotičnih koristi. Ljudje se ponašajo s titn, da znajo mnogotere jezike. Iskreno se učijo jezikov prav daljnih ljudstev, v kterih govoriti jim je le redko prilika; zakaj ne bi se dobro naučili jezika domačega, kteri jim je potreben vsaki dan. Dan danes vsaj ne zasluži noben Slovan imena učenjak, kteri je v svojem uiaternem jeziku nevednjak! Cesar Karl IVT. je že spoznal, da je teraeljito znanje slovanskega jezika kaj potrebno vsein tistim, ki imajo opraviti s kteriin koli plemenom slovanskim; toraj je v svojem zlatera razpisu koj ukazal, naj se sinovi, dediči in nasledniki volilnih knezov vsi od sedmega do štirnajstega leta učijo jezika slovanskega, da ga razuinejo ter znajo govoriti, ker je ne le koristen, temuč jako potreben. Da je tudi vam, predragi prijatli moji! ue le koristen, temuč zelo potreben, kdo bi pač dvomil o tem, sej bode vaš vradni ali službeni jezik. Odmenjeni ste ljudstvu biti kedaj predstojniki in učeniki ali po besedah Zveličarjevih: ,,svetu luč in zemlji sol". Po vas se bo ravnala vsa olika v občinah vam izročenih. Sodite toraj satni, kako vam bode pravo znanje deželnega jezika poraenljivo ter neogibno potrebno. Kdorkoli tedaj želi z dobrim vspehom spolnovati dolžnosti svojega stanii, gotovo si bo prizadeval, da si prilasti k temu potrebuib pomočkov. Da se ljudstvo prav olika in se mu vcepijo čisti pojnii o Bogu in o verozakonu, k temu neogibno potrebno je pravo znanje Ijudskcga jezika. Kako ko- ristno in potrebno je to znanje, o tem se bote prepričali najbolj, kadar vam bo treba govoriti slovenski. Še preden doveršite svoje šolske nauke, vara bodo poglavitne reči in pravila, kar si jib bote sedaj prisvojili iz maternega jezika, dobro koristile, ker bi sicer v pastirstvu, posebno v djanjskih vajab, nahajali velike težave. Po splošnjera priznavaDJi in po moji lastni skušnji je pa zlasti težko, očitno govoriti Ijudem v jeziku, ki ga zna kdo nekoliko po verhu, le po sluhu. Vsem tem težavam pridete v okom, ako se pridno učite svojega doraačega jezika, in pripravite se tako v stan, da bote tim več koristili domovini naši. Naj čistejše govorijo naš jezik hribovci, ki so z nemci in tujci najmenj v dotiki. Pri njih se nahajajo še prav dobre slovanske besede in prislovice, ktere se v naših bukvah in pri meščanih popolnoma pogrešajo. Da se kdo na tanko nauči kakega živega jezika, se mu je učiti ne le iz dobrih bukev, temuč tudi iz ljudske govorice. Nihče naj ne meni, da je v ljudski govorici vse grobo; nahaja se v njej obljubim marsikaj nježnega. Samo po sebi pa se razume, da ga nikjer ni kraja, kjer bi se med ljudstvom popolnoraa čist bil ohranil jezik slovanski. Povsod je več ali manj tujk v njem; da toraj človek to, kar je res slovansko, ločiti zna od tujega, raora poprej dobro preučiti se pravil slovniških, posebej iz skladnje. Ker se bomo učili po slovnici Kopitarjevi, ktero naj si vsakteri omisli, nam bo tedaj nepotrebno vsaj nekoliko pisarjenje. Dasiravno se ta slovnica jako priporoča s pravo razlago sostave slovenskega jezika, vendar je pomanjkljiva, in na nekterih mestih enostranska in ne povsod resnična. Kar je pomanjkljivega in nepravilnega, vam bom pojasnil z nekterimi dostavki in zgledi, ali po potrebi pozneje tudi marsikaj narekoval, da si zapišete. Ker ste doma iz raznih krajev, vaših lastnih opomb, ki jih bode kdo povedal po svojem krajevnem narečji, ne bom nikakor zaraetal, marveč rad sprejemal, če bodo vterjene. Iz svojega domačega govorjenja bote lahko povedali marsiktere besede in izreke, ki doslej niso še naznanjeni. nNon sunt contemnenda quasi parva, sine quibus magna constare non possunt", pravi slaven pisatelj. Vsaka dobra reč iina v začetku težave, in le polagoma ter po mnogi vzajemni pomoči dospe do popolnosti. Sicer si boin, kar se bo dalo, prizadeval zlajševati vam nauk in zmanjševati vam trud, kolikor se sme v tako imenitni reči, in svest sem si, da jo bo lahko dobro opravil vsakteri v tem nauku.