BILI SO MED NAMI
Franc Krese 
- Čoban
Zastalo je še eno, veliko junaško srce. Srce našega Čubana, narodnega heroja, prvoborca, člana sveta republi-ke, aktivnega družbenopolitičnega de-lavca, ki je prav vsa povojna leta aktiv-no deloval na številnih dolžnostih, v upravi državne varnosti, vMuzeju Ijud-ske revolucije, v glavnem odboru ZZB NOV Slovenije, kot ljudski poslanec in še bi lahko naštevali.
Pa vendarle, ga je tudi na razvoj naše občine, kjer je opravljal dolžnost ob-činskega sekretarja ZKS in nato tudi vrsto let vodil tovariško razsodišče, ve-zalo vrsto aktivnosti, razmišljanj in spoznanj.
Utihnilo je biti srce, ki je živelo, se borilo in ustvarjalo v soju plamenic na-še revolucije, v žaru.doslednega odpora sovražniku, v luči svobode in smisla naše sedanjosti.
Dejanjem in spoznanjem najsvetlej-ših hotenj pravičnega, revolucionarne-ga in boljšega, je Franc Krese-Čoban zapisal svoje življenje, že v tistih mla-dih letih, ko je kotgozdni delavec služil gospodarjem s Hmeljnika. Tako je od mladih nog občutil vso socialno krivico tedanjih družbenih ra-rner. In že v prvih dneh vojne vihre, zalotila ga je v vojašnici na Sušaku, je stopil na pot pravičnega za boljšim ciljem predanega boja. S puškomitraljezom v roki se je marca 1942 priključil Dolenjski parti-zanski četi že kot zaveden aktivist. Nje-gova osebnost, njegov nazor, njegovo prepričanje in predanost, so se kalili v borbah Jelenovega ž/eba, v vrstah dru-gega bataljona Gubčeve brigade, ob napadih Trške gore, vjurišu pri Karte-Ijevem, v akcijah obveščevalca...
Poleti 1944. leta pa je bil imenovan za komandanta 12. brigade. Kmalu je bil težko ranjen. V Kočevskem rogu so mu morali opraviti amputacijo noge. Prepeljan je bit na zdravljenje blizu
Barija. Potem seje vrnilže vosvoboje-ni Beograd. Želja po vrnitvi v Slovenijo je bila močnejša in tako je svobodo dočakal v Prekmurju.
Po osvoboditvi se je kot aktiven družbenopolitični delavec posvetil ra-zreševanju številnih problemov in od-govornih nalog.
In v teh zadnjih letih, ko je v krogu svoje dmžine užival trenutke sprosti-tve, se je rad vračal, moral se je vračati med nas, svoje tovariše. Tako mu je velevalo srce. Skorajda nikoli ni zamu-dil nobene seje občinske konference ZKS, živo se je zanimal za razvoj druž-benopolitične skupnosti, še posebej pa za vlogo in delovanje, njemu tako dra-ge Zveze komunistov.
Z njegovimi dobročutnimi očmi, pol-nimi topline in tovarištva, s premišljeno besedo in tistim iskrenim nasmehom na njegovih licih, se ne bomo več srečeva-li. To spoznanje za nas ostaja kruto, neizprosno. Toda, toplina tovarištva, skromnosti, junaštva in predanosti, bo ostajala z nami ob spominu na našega Čobana! Slava mu!            *