Znanstvena priloga „Zori". Na ta list se posebej nc naročnje. — Maja ml\ mesec 15, dne. Štev. 7. V Mariboru 15. julija 1873. Tečaj I. Jurij Washington. Spisal * * * (Dalje.) Okoli 1. 1751. so sosednji Francozi in Indijani po gostem nagajali britanskim naselnikom v Virginiji: Francozi so se razširjali prek mej imenovane naselbine, Indijani so jo pa pogostem napadali in po njej plenili. Zato so britanski naselniki sklenili, ustanoviti deželno brambo, ki bi dežele varovala škode. Tudi se je bilo bati bodoče vojske, ki se bi v kratkem lebko začela med Francozi in Angleži. Naselbino so razdelili v pokrajine ter vsakej za poveljnika postavili general-adjutanta, kateremu so priznali vojaško dostojenstvo majorja. Tako službo je dobil tudi 20 let stari Jurij Wasbington; pred ko ne so ga za njo priporočili prijatelji njegovi iz rodovine Fairfaxove. Ne glede na to, da mu je neslo na leto 150 funtov (sterlg.), imel je najlepšo priliko dejansko se seznaniti z vojaštvom. Brez odlašanja se je z vso mladenško navdušenostjo poprijel novega opravila, učil se pri najbolje izvedenih moževib ali častnikih, vadil se v raznih vojaških vajah, ter kaj pridno prebiral razne vojskoznanstvene knjige. Washington še ni bil dolgo časa major deželnih brambovcev, ko svetujejo zdravniki njegovemu bolehnemu bratu Lavrenciju iti na otok Bar-bados, ter tam nekoliko mesecev bivati. Otok Barbados, eden izmed malih Antilj, ima najbolj zdravo podnebje med vsemi zahodno-indijskimi otoki*). Tu sem pride Lavrencij, da bi mu bolečine na prsih se nekoliko olajšale. Ker ni mogel sam potovati, spremil ga je njegov brat Jurij. Ta je na *) Barbados ali Barbadoes meri okoli 8Q milj ter ima sedaj okoli 140.000 ljudi. Našli so ga Portugalci, poselili pa Angleži 1. 1524, ki mu gospodujejo še do današnjega dne. Milo, • zarad morja okoli njega ne prevroče podnebje sluje daleč po srednji in severni Ameriki. Barbadosu zbolel za kozami, vendar se v kratkem popolnoma ozdravi. Podnebje na otoku Barbadosu vendar Lavrenciju ni delo dobro, zato je je sklenil na spomlad potovati na Bermudo. Ta je eden izmed največih otokov bermudskih ali somerovih, po kterih vlada skoro vedna spomlad. Jurij Washington pa se je vrnil v Virginijo. Lavrencij mu je obljubil iz Bermude pisati, d& bi ga na spomlad obiskal ter mu njegovo ženo tje pripeljal. To se vendar ni zgodilo. Bolezen njegova se je pohujšala, moral je zapustiti Bermudo ter se vrniti v domovino, kjer je v Mount-Vernonu umrl 26. malega srpana 1752. Zapustil je ženo in malo hčerko; tej je tudi v oporoki izročil posestvo Mount-Vernon. Ko bi pa ona brez vlastnih dedičev umrla, dobi Mount-Vernon njegov brat Jurij Washington, ki bi moral vdovi vsako leto za kos kruha nekaj plačevati. Vrnivši se iz Barbadosa spolnoval je major Washington zel6 natanko vse vojaške svoje dolžnosti. Njegova navdušenost za vojsko in neprestana njegova delavnost ste bili v obče priznani. Ko je pod novim namestnikom Dinwiddiem Virginija bila razdeljena v 4 vojaške divizije, postavili so severni na čelo majorja Washingtona. V tej novi službi moral je potovati od grofije do grofije, brambovske častnike vaditi in učiti, stotnije v paradah pregledovati, orožje nadzorovati, sploh vse storiti, da bi se brambovci redne vojske privadili. Washington prvikrat v vojski. Ker so se Francozi onostran angležkih gor neprestano razširjali črez britansko zemljo, ukazala je angležka vlada namestniku Dinwiddiu ob reki Ohiu zidati dve trdnjavici pa vsilnike odganjati iz britanskega sveta. Din-vviddie je hotel najprej v imenu angležkega kralja prašati poveljnika francoskih vojakov, zakaj da napada angležko zemljo; ob enem je hotel tudi zvedeti, koliko močni so sovražniki in ali so z Indijani v zvezi ali ne. Jurij Washington, če prav še ne 22 let star, zdel se je namestniku najbolj pripraven za to prevažno opravilo. Ta je šel s sedmimi tovarši, katerih dva sta bila njegova tolmača: eden pri Francozih, eden pa pri Indijanih, sredi zime 560 milj angležkih daleč prek gozdov, močvirij in pustinj, kjer ni bilo ni ednega naseljenega človeka. Črez tri mesece težavnega in nevarnega potovanja vrnil se je v Williamsburg, glavno mesto virginjske naselbine. Imeniten dnevnik njegov je bil tiskan, in ker so ga skoro vsi časniki v Virginiji in na Angležkem ponatisnili, silno zelo razširjen med občinstvom. Namestnik Diwiddie se je nemudoma pripravljal za vojsko. Dosta pred navadnim rokom je sklical postavodajalni zbor virginjski, da bi sklenil in potrdil vse naredbe, ki so se mu zdele za vojsko potrebne. Celo namestnikom v drugih naselbinah angležkih je pisal, na bi se nagloma pri- pravljali na vojsko. A naselniki niso bili njegovih misli, ,,'^akaj bi se prenaglili in spuščali v vojsko, za kojo nafli nič mar ni? Kaj je mar namestniku virginjskemu, če se Francozi hočejo ob Obiu naseliti? Kdo bi le spričal, da se oni res lastč kraljevega sveta? Kake predpravice pa ima kralj britanski na to zemljo? A če je oni svet res kralja britanskega, zakaj ne pošlje vlastnib vojakov, da bi Francoze odgnal; zakaj bi to rad storil se svojimi naselniki, katerim pa nič ni mar, ali se Francozi ob Obiu naselijo ali ne?" Res daje zastop virginjski privolil 10.000 fantov za brambo naselbine, a ono godrnanje bilo je zvestemu in svojemu kralju zel6 uda-nemu namestniku kaj zoprno. „Boli me, je pisal grofa Holdernessu, da med naselniki veje tak republikansk duh". Nabrala se je bila precej velika vojska brambovcev. Nek Anglež, polkovnik Fry (r. Fraj) je bil prvi njih poveljnik; Washingtona so imenovali za druzega poveljnika, ter mu dali vojaško dostojenstvo podpolkovnika. Namestnik virginjski in polkovnik Fry sta nabirala med naselmki brambovce, ter jim za plečila obetala posestva; Washingtona sta pa poslala naravnost nasproti Francozom. S tremi malimi stotnijami je imel obsesti imenitno mesto, da bi Francoze lože ustavil. Ko je Washington zvedel, da so Francozi vzeli britansko trdnjavo ob Ohiu, in da malo njihovih krdel nad njega gre , šel jim je sam nasproti. 27. maja 1754 naleti neko francosko krdelo, ki je štelo okoli 50 mož; vodil jih je de Junonville (r. Žinonvil). Precej so se sprejeli. Junonvill in 10 njegovih mož je bilo ubitih, 20 pa jih je bilo vjetih; Washington je izgubil le enega moža, trije pa so bili ranjeni. Ker vojska še ni bila oklicana, so celO grajali Washing-tona, ker je v njej bil prvo bitko, ter srečno zmagal. Zlasti Francozi so ga močno grajali, pa obžalovali Junonvilla, katerega so Angleži — tako so zabavljali Francozi, ne zmagali v vojski, ampak prav po grdo umorili. Opevali so ga cel6 v junaški pesmi, ki pa močno graja (po njihovih mislih; nevojaško dejanje Washingtonovo. Tudi Angleži niso posebno hvalili njegovega junaštva, kar se sklepa iz sledečega mesta v Horace Walpolovih spominskih zapisih: „o kralji Juriji" II. »Poročilo, pravi Walpole, ktero je major Washington poslal o svojej mali zmagi, se konča z besedami: „„Slišal sem krogle okoli glave žvižgati, in verujte mi, da je nekaj čarobnega v tem glasu."" Ko je kralj to slišal, rekel je prav dobro: „„Ne govoril bi tako, ko bi jih bil uže mnogo slišal."" Tudi je, nadaljuje Wal-pole, ta junaški bahač kmalu se sam sramoval svoje bakarije". Dosta pozneje so enkrat Washingtona prašali, če je on o zmagi res poročal z navedenimi besedami; odgovoril je: „Če sem to storil, zgodilo se je le v mojih mladih letih". Ko je polkovnik Fry na potu k vojski umrl, prevzel je Washington najviše poveljstvo. To mu je delalo mnogo sitnosti, ker so vojaki in čast- 7 * niki tožili, da jim oskrbniki kratijo njihov zaslužek. Kljubu vsem težavam je Washington v redu obdržal »vojsko, ki je takrat štela 300 brambovcev in 150 rednih ali pravih vojščakov pod poveljstvom stotnika Mackaya (r. Mekea). Da bi ga Francozi iz trdnjave Duquesne ne napadli in zmagali, peljal jo je na „velike travnike". Ker so se vojščaki na potu zelo vpehali in jim je tudi primanjkovalo živeža, sklenil je na mestu se utrditi in zdatne pomoči čakati. Napravil je trdnjavico, ter jo imenoval „fort Necessity". Kar so pridrli Francozi ter trdnjavo obsedli. Bilo jih je skoro 900mož. Washington je videl, da se ne more uspešno braniti; pogodil se je ž njimi pa častno odšel iz trdnjave Necessity, ter se umaknil v Wills-Creek (r. krik). Pri vsem tem se je obnašal tako spretno, da je državni zastop vir-ginjski (takrat še „house of burgesses" imenovan) njemu in mali njegovi vojski izrekel očitno zalivalo. Namestnik Dinwiddie je sklenil deželno brambo znova vrediti in zbolj-šati. Po tem bi bil imel Washington izgubiti svojo službo vojaškega majorja ter stotnik postati; da ! podredjen je bil celo onim stotnikom, ki so bili od kralja nastavljeni. Zato se je odpovedal vojaški službi ter doma preživel zimo od leta 1754 do 1755. Pomladi 1755 je prišel general Brad-dok v 2 polkoma rednih vojščakov iz Velike Britanije v Virginijo; Washing- * tona so zopet pregovorili, da je k vojski pristopil. Obdržal je prejšnje svoje dostojenstvo, ter bil generalu Braddoku prvi general. „Zakaj bi, je rekel Washington, ne poudarjal nekoliko svojih zaslug; pomislite, da mene nič drugega ne žene v vojsko kakor hvalevredna želja svojej domovini koristiti." Braddokova vojska je bila kaj nesrečna. General je sprva ravnal po izkušnjah in nasvetih Washingtonovih ter je brez nezgode dospel se svojim krdelom do reke Monongahele, 15 angležkih milj od francozke trdnjave Duquesne. Da bi prišel do te, trebalo je dvakrat reko prekoračiti. Britanski vojščaki se bližajo v najlepšem redu rečeni trdnjavi; kar jih sovražniki — Francozi in ž njimi zavezani Indijani iz bližnjega gozda napadejo, ter popolnem potolčejo. Nad polovico vseh mož je bilo ali mrtvih ali pa hudo ranjenih, od 86 častnikov pa 6 ubitih, 37 ranjenih, ffa-shington se je jako hrabro obnašal med bitko; ne glede na velike nevarnosti jahal je z generalovimi povelji semtertje. „Vsegamogočna previdnost božja, je pisal po bitki bratu, mi je ohranila življenje; kajti moja suknja je na štirih mestih prestreljena in pod mano so ubili dva konja; in vendar jaz nisem prav nič poškodovan, če je prav smrt tovariše okrog mene kosila kot kosec travo". Vse velike nesreče je bil kriv general Braddok. Svetoval mu je bil Washington naprej poslati nekoliko Indijanov , ki bi gozde ogledali in ga zagotovili, da na njegovem potu ni nikjer skritega sovražnika. Še bolj pa so hvalili pogumnega Washingtona, da je v veliki zmešnjavi ostalo vojsko znova zbral ter jo srečno peljal nazaj prek reke Monongahele. Ker mladi junak ni imel stalne službe pri vojski, zapustil jo je, ter se domu vrnil v Mount-Vernon. To posestvo je bilo sedaj njegovo, kajti med vojsko je umrla hčerka rajncega njegovega brata. Doma se je pečal z gospodarstvom, posebno skrbno pa je kot generaladjutant severne pokrajine opravljal svoje dolžnosti. A le malo časa je živel za se na svojem posestvu. Braddokova nesreča je med vsemi naselniki vžgala vojaško navdušenost. Rastla je od dne do dne, tem bolj, ker so duhovniki cel6 na prižnici govorili o vojski, ter spodbujali domoljubje svojih poslušalcev. Posebno globoko so segle besede, katere je pridigar Samuel Davies o Waschingtonu govoril pred neko kompanijo prostovoljcev. Poudarjal je posebno srčnost virginjskih vojakov. ,.Najimenitnejši vzgled slavne hrabrosti nam je junaški mladeneč "VVasliington; njega je previdnost božja le zato na tako prečudni način ohranila, ker ga je namenila, da bode v bodoče svojej domovini posebno koristil". In Daviesa so poslej občudovali kot pravega proroka. Tako spoštljivo so govorili o Washingtonu po celej deželi. Po-stavodajalni zastop je sklenil novo vojsko začeti, ter je za njo privolil 40.000 funtov; Washingtona pa je prosil, da naj prevzame vrhovno poveljstvo črez virginjske vojščake. To je bil pripravljen storiti, a z raznimi pogoji, da mu namreč privolijo svoje častnike samemu izvoliti, vojni red prenarediti, rednejše plačevati vojščake zlasti pa vojskino oskerbništvo pre-narediti in zboljšati. Jeseni 1. 1755. za poveljnika izvoljen je "VVasliington skoro tri leta vodil virginjsko vojsko. Odveč bi bilo na drobno popisovati, koliko in kaj je storil v tem času. Uže v tej dobi trudapolnega dela se je odlikovala posebno njegova modrost in poldevnost, njegova potrpljivost in določnost, njegova vestnost in rednost. Večidel se je moral le braniti; sovražnika naravnost napadati ali z vojsko drzno naprej rivati, mu ni bilo mogoče, ker so ga počasne naselbinske gospodske le slabo podpirale. Vendar je poveljnik ostal do konca vojske v letu 1758; ko je Francoze izpodil iz angležke zemlje, ter Ohio zavaroval, odpovedal se je poveljništva, in se vrnil na svoje posestvo Mount-Vernon. V tej triletni vojski si ni pridobil neumrle slave s krvavimi bitkami, ampak pridobil si je ljubezen vojščakov in poštovanje vse dežele s svojim spretnim in uspešnim vodstvom. Vadil se je z malim krdelom braniti se pred dosta močnejšim sovražnikom, ga po priliki zalezovati, ter mu nagajati, tako da se je iz mesta do mesta moral umikati. Vse te lastnosti so ga tudi poslej posebno priporočale se-vero-ameriškim naselnikom, do so mu v uporu zoper angležko silo izročili vso svojo vojsko. (Dalje prih.) 0 senji ali Lukianovo živenjel (Iz grščine poslovenil K. L.) (Konec.) To in ešče več, kakor to je povedala umetnost jekljaje in po tujem zateguje, jako težavno dopovedajoča in trudeča se nagovoriti me. Toda ne mi več v spominu, ker mi je zelo dosti odletelo. Ko pa je tedaj nehala, začne ona druga tako le nekako: Jaz pa, otroče ljubo, sem omika, tebi tovarušiea in znanka, da-si v moji glavni stvari poskusil se nesi nikoli. Koliko blagost, ako kamenotesec doideš, je ona povedala. Ne scer, ka ne bi smel biti delavec, ki rokami dela in na nje vso nadejo svojega živenja polaga nepoznan, malo in bodikaj si prislužavajoč, slab v razsojevanji, ne-poštovan v javnih nastopih, neti prijateljem piiljubljen, neti sovragom strahonja, neti vzor državljanom, nego edino le težak in kdo bodi izmed velike množine, na veke naklanjajoč se izvrstnejšemu, voljen sluga vsakteremu blejaču, po zajčjem živeč in jačišemu na hasen; in ako bi celo Fidija ali Poliklit bil in mnoga čudesna dela zvršil, umetelj-nost scer bodo vsi pohvalili, a nišče videvših, če je pameten, ne bode si želel biti tebi enak: bodi si vsaj koliko koli izvrsten, imenoval se bodeš zapečnjaški delavec, težak in rokodelstvom živeč se. Ako pa meni veruješ, pokažem ti tekoj mnoge umotvore starodavnih možev soznanivša te jihovimi čudesnimi dejanji in rečmi, ter te brže kakor ne vseh stvari zvedenca razo-devša, okrasim ti srce — kar je naj glavnejše — mnogimi in blagimi krasotami: nravnostjo, pravičnostjo, pobožnostjo, krotkostjo, spodobnostjo, razumnostjo, krepostjo, ljubeznijo do lepega, hrepenenjem po velečestnem; ker to je stoprv duši neoskvrnljiva krasa. Ničesar neti kar je kda imelo se, neti kar šče goditi se i sedaj ima, ne bodeš pozabil, nego kar se godi bodeš z menoj gledal. Pače sovsema vso, kar je stvari, te božjih te človeških, naučiti te hočem na skorem. In stradajoč sedaj po nečem onego-vein posvetuje se o tako neblagem remeslu, bodeš v kratkem blažen in vsim zaviden, poslavljen in pohvaljen, v poštenji imel se po svojih izvrstnostih; tebi po blagorojstvu in bogastvu presegajoči bodo ozirali se na te oblečenega takoj oblekoj — pokazavša svojo; nosila pa je zelo leskečočo so _ vreden imel se bodeš čestnih služeb in prvega mesta; in ako celo kam odpotuješ, bodeš i v tujini poznan in glasovit, takim znamenilom te naznačim, da bode vsak videvših te soseda storil in prstom na te kazal rekši: on je dečko! Ako je mar za kako važno stvar, ali ako prijatelje ali celo mesto kaj nadleguje, vsi bodo ozirali se na te; in ako bodeš kde kaj govoriti utegnol, vsi te bode zijaje poslušali čude se silovitosti tvojim besedam in tebi kakoti oči omiki. Kar se pravi, ka neki nekteri izmed človekov neumrljivi bodo, isto jaz tebi prizadeti hočem in ako iz živenja zgineš šče itako ne bodeš nehal omikancem tovaruš in izvrstnikom sodrug biti. Onega slavnega Demostena vidiš, čegav sin je bil in koliko slavno ime sem mu napravila? Esliina vidiš, ki je sin neke bobničarice bil, kako ga je Filip radi meni spoštoval. In Sokrat sam pri podobarstvu vzrejen, kako brž je nečesa boljšega zavedel se, odbežavši od onod imel je pogum do mene; čuješ, kako je pri vseli na glasu. V nemar pustivši tolike in take moževe, jibove svetle čine, čestne besede, čedno vedenje, cenitev, ime, pohvalo, prvo mesto, premožnost, čestne službe, slavo po vzgovornosti in srečo po razumetji, hočeš si neko umazano suknjico obleči in prijeti se vedenja dostojnega sužniku, hočeš v rokah imeti drogove, dletva, kladva in dolbila, nisko pripognen k delu, po tleh lazeč, prahu lačen, na vsak način čepeč, nikoli po moškem in svobodnjaškem neti kvišku stegnovši se neti doumevši se česa svobodnega nego le misleč kako bode delo v redu in lično, kako pa bodeš sam v redu in snagi, tega čisto nikako ne potrudivši se, nego brezsramneje kakor kamenjem seboj počinajoč. Dokler šče ona govori ne čakam jenim besedam konca, nego stanovši razodel sem svojo misel in opustivši ono nespodobno ženo in težakinjo prestopim k omiki zelo radosten, zvlasti, ker mi na misel pride batica in ka mi je začetniku uže včere ne scer malo prog nedrapala. Sprva je sr-dila se ona zapuščena in rokama ploskala in zobmi škripala, na zadnje pa, kakor o Niobi čujemo, zadrevenela in zakamenela. Jeli dogotilo se jej kaj ču-desnega, ne verujte; sicer so pač senje čudotvorne. Ona druga pa pogle-davša me reče: „Hočem ti tedaj povrnoti tvojo pravičnost, ker si tako lepo sodbo razsodil, hodi tekoj, stopi na ta kolesa, — pokazavša nek vozek s konji prerotnice imejočimi in Pegasu podobnimi naprežen, — da veš, kakih in kolikih stvari inače ne bi poznal, ako ne bi bil za menoj pošel". Ko sva vstopila, je ona vozila in vajeti v rokah imela; jaz pa na višini pov-zdignen ogledavam od vstoka počenši do zatoka mesta, narode, ljudstva in kakor Triptolem kaj sejajoč po zemlji. Sicer pa mi ne več v pameti, kaj bi ono sejano bilo, nego samo to, ka so spodej gledajoči ljudje, katere sem kdekde naletel, ono stvar čislali in pohvaloj odobravali. — Pokazavša mi take stvari, pripeljala me je naravnoč k onim hvalilcem in da si mi nikake take obleke ne oblekla, kakor sem je lete imel, menilo se mi je vendar, ka sem tamo prišel v bogato obrobljeni obleki. Sretša tedaj onde stoječega in čekajočega očo, kazala mu je mojo suknjo in mene, kdo sem prišedši, ter si je nekaj pomišljavala, kakor bi malo ka ne posvetovala se o meni. Spomnim se, ka sem ešče mladenec to videl, sicer ves preplašen gotovo oziroma na strah pred bitjem. V sredi tega pripovedavanja mi kdo poreče, za boga Herakleja, kako široka in dolga je ta senja. Vspet drugi segši mi v besedo pravi: zimska senja, kdar so naj dolžiše noči, ali skoro trivečerna, kakor je Heraklej sam. Kaj mu je v pamet došlo, da nam brodi o takib rečeh, spominja se otročjih noči, ter davnega in ostarelega senjarstva? to je govorica o predlanj-skem snegu. Vsaj menda ne vas koga zasačil, ki senje tolmači? Ne, dragi moj! vsaj tudi Ksenofont nekdaj ne (zasačil), razlagajoči senjfr, kako se mu je dozdevalo, ka je požar v dednem hramu, itd. —, vedite le, on ne radi tolmačenja, neti da bi navlašč kaj bedastega golčal, prikazni razlagal kakoti kaj ali v boji ali določnih hipih važnega, kakor da bi od vsih strani sovražniki uže nastavili se — nego jegovo razlaganje imelo je celo kaj hasljivega. — Tedaj sem tudi jaz vam to senjo za tega delo razložil, da mladenci vračajo se na kaj jačega, drže se omike in zvlasti, ako bi jih kdo po siromaštvu na vlašč skvarjal se in uk.anjal se svojemu prirojenemu slabemu nagonu nikako ne upiraje se mu kakoti nenravnemu. Oa isti, kdor je to basen slišal, bode gotovo jako okrepil se, mene sebi prikladen vzor postavivši, v kakih vazmerah soč sem prizadeval si za naj blažiše stvari, hrepenel po omiki nikako zbojavši se nekdanjega siromaštva in kaki sedaj pred vami stojim, ako že inače ne vsaj ničesar menje slaven, kakor so kamenotesci. — VI. Ptuj, peč in tuj. 0. Caf. V obči, ohranjeni slovanščini skupine pt, tedaj tudi bt ne, izvzemši nekoličko velikorusk.: zebt' = zebsti; od kraja besede jo najdeš samo v grčk.: jttdu), jc(t)(5Xs|j.o? — indi v besedi pa navadama biva v sanskrtsk. lit., lotv., latinsk. in grčk.; a Slovani se v pregibanji neposrednega skup-ljenja p in b s t raznimi načini ali o g i b 1 j e j o ali to ne istinito in šče mu v tem primerku nekoliko uhajajo; zato so besede s pt: I. T u j k e n. pr.: p. Mark. krp t Gang ambulacrum in xpu7rrif] crypta; Mark. in Gutsin. t i p t e k Kopey (sic), tudi Mark. slov. k o p a j a, tega jaz ne umem: če je po Adel. Kopey — Copie, je Mark. mislil? na grčk. lat. diptychum duplicatum. Miki. Lex. *) diptih, ali je mesto *) L e x i c o n palaeoslovenico — graeco — latinum, emendatum auetum, Vin -dobonae 1865, izdal naš slavni rojak, g. vit. dr. F r. Miklošič. Kakor blagi čitatelje vidijo, se jaz s to knjigo naj raj i bavim — po pravici; in sicer, ker je v tej stroki, naj izvrstnejša knjiga zakladnica, pravo „zlato-čršnije" ypoaoXa[3sg, lyysipi3iov ktero vsa slov. narečja jasni — in se s a m o po njih naopak jasni in ker se na vsaki strani — je jih 1170 — s priljubljenjem izvlasti na našo milo slovenščino, pa tudi na sorodne indo-evropejskejezike ozira, moralo bi pač vsakemu slovanskemu rodoljubu knjižnico krasiti! — Le golemim čudom se čudim in tu javno tožim, ka Slovani, ki se lo s svojim množtvom radi bahajo, ne vzro-čijo temu Vele umu pričine in potrebe, da bi se to slavno delo — tudi nemšk. Ckarpie, ker ima poleg šče Bandage floccus = hrv. tip tik nepredena svila, srbsk. t i f t i k, poljsk. dyftyk, češk. tykyta Taffet; — Miki. L. lep t a numus minutus Xeotov; — Miki. L. „1 ep tu g purpura vocabulum obseurum", menim, ka je iz Xsnv)y-avov twiuca cepae, črljena kožica lu-kove glave, prim. narobe novogrčk. axapvatžXtov Zwiebelschale mesto axapXa tsviov iz axa pXarov S c li a r 1 a c h, — odtoda slov. brv. črljenec — luk. •— Izrazi za šare (farbe = barve) so najmer v jezicih razno nastali: kakor ravno č r 1 j e n — črvljen, reziansk. črnjel = črmljen iz črv — črve c Purpurschnecke, prim. ital. ver me — in odtoda vermigliezza kochrothe Farbe = Mark. f u r m a č Alkermes; lat. m u r e x Purpurmu-scbel in Purpur; oatpsiov = lat. o s t r u m in o s t r e u m Muschel in P u r-p ur farbe; — od ribe: Miki. L. „triglen: trigleno vino, sensus igno-tus" iz z[AyXa mullus barbatus, Rothfeder, rotlie Meerbarbe, ital. triglia; brv. Beloszt. II, 464 triglja; „naš Erjav. Prirodop. živalstv. za spodnj. razr. 134" : rdeča bradačica, t r i 1 j a piše: „riba živa je lepo rdeča, kakor k ar m in", zato v franc. rose, rosi ere; — prim. Miki. L. ruj in ruj no vino; — od ptic: vran — vranec Rabe —Rappe; rusk. r g b pestr iz reb =: jereb Miki. L. 813; srbsk, slav grau iz slavuj = slavič — slavec; rusk. golubyj bimmelblau iz golob; češk. s t rak — strakota gesprenkelt iz sraka; — od drevja: slov. višnja v; sliv blaulicht Janež. I. iz sliva; — brezast; — in odinod: slov. grahast; srbsk. sur, s u r k a s t grau iz s u r i n a, s u r k a prim. aopa, ataopa, ataopva; — dodaj šče Mark. s u m a b Sumack rubia: rhus coriaria in odsoda jegovo izmišljenko: v.a.mpjra; — Miki. L. anit „vox obscura de ferro" pa je avitoto? n erjav iz lo? rja (pisati pa ne ruj a, arja in ntdeč); in Miki. L. i z e k r — z e k r in z e r k iz arabsk. e z r 5 k cseruleus itd. II. Slovani se skupljenju p s t ugibljejo — (v velikorusk. razve zebt' kakor gore I, tudi mogt' = moči — mošti kiinnen, kar je prvotno — morti šče več takih!) temi načini: 1. Odpada p, b, pred t, le malogda n. pr.: Miki. L. 988 teti = tepsti = testi = naš tepsti percutere (velikorusk. tept'), Miki. L. greti — grebsti; po tem načeli je naš bistroumni Miki. izvedel klet' in kletec iz k 1 e p -1 - klenoti, primeri Miki. k 1 e p'c a in k 1 e t"k a; sem spada : češk. M. Verb. neti genit. — tere Nichte in N i f t e , wallisk. nitli. prim. Miki. L. netij, glej II. 2.; Brev. glag. Stulli ljet ž. obolus, učenjakom v največih hvalali —skoro po 10 letih! nanovo izdalo, ter se naše hibe poravnale — dokler — ta zvezda zorjanska s slovanskega neba z a v s e 1 i v zaton ne . . . .! Če se pa jaz te knjige gde teknem, ji izličnosti ne uščrbim — bil bi trud, kakor bi solncu žarke krhal -- vodilo je le: „č'to jest' istina" ? Joan. XVIII, 38. Caf. glej gore I. 1 e p t a; sedm' gotsk. sibun, lat. septem s{3oojio? — srca, rusk. eel6 s e m' = sedem; — sem stavim tudi de — tel' Baumhacker, 8poo% o X d je t t, picus, poljsk. dzieciol, tedaj den-tel': — tel', je kakor = lat. da-t o r naš da-tel'; korenike den nemarno, zatore je nekaj izpadlo: recimo b, tedaj = dem&tel', v sanskr. dambh, dabb ferire, laedere lit. d o b-ti. lotv. d o b e-t spalten, aushohlen, brv. Kristian. II. 31, o-dab-ati reissen, zupfen, sem id6 raznice naše drb — dlab-ati — d o 1 b-sti itd., odsoda ne ločimo detel', detelja, poljsk. dziecielina Klee, (ali starosl. detel'?) da tako lit. d o b i 1 a s lotv. d a b o 1 i Klee pridružimo, prim. nemšk. Klee iz k 1 i e b e n, angležk. cleave spalten in clover Klee; — tako pri nas nekoliko t i c a — t i č = ptica, Tuj = Ptuj (mesto) kakor negdi šnica = pšenica; čela = čebela = čbela in popačenka čmela mesto frčela ali kakor na Pohorji bečela; Miki. L. 764 pččeštija (Boft-pvjai«:, iz slovačk. p u č a t i — po-, najbrže m. b u č — ali b"č — iz par-ticip., prim. s"gore&evati in su Sija itd; — č m e F H u m m e 1, rusk. smel' je iz čum, šum; (žmdeti ni. Meti = Sedeti itd.) Ravno tako k pred t beži, če se v drugo obliko ne more skriti: pet' fiinf iz pek t' itd. Miki. L. p o d r e t m. prim. G u n d u 1. v Stull. podriet ž. genus, familia. 2. a) Se v infinit. deva s med p in b: tep-s-ti, zebsti itd. Pri grlni-kih g — k — h tega načela ne treba podkladati, ker so omehčanju sploh jako podvrženi: pek-ti, vrg-ti itd., = šče na vzhodnj. slovenskem peč-ti, vrčti, prim. pooStrjen itd.; tu mehča drug silnik, ki slovanska narečja najhuje razlikuje. b) Iz navedene skupine pst, bst se p, b opet izgublja: Miki L. 988 testi = tepsti = teti ■ 142 g r e s t i = grebsti = greti ■ rusk. s k r e s t' schaben — skrebsti, odtod skrb in ščrba: poljsk. skušc — skusti = skub-sti; tako je razlagati Miki. L. 442 „nustera" consobrina iz sanskrt. n a p-t r i lat. neptis m. nepfris, tedaj n e s t e r a iz negdanjega n e p s t i — nesti, genit — ere, prim. gore II. 1, češk. neti, in češk. M. Verb. sesti genit — stre = sestra, kakor mati — tere, d č i — hči — ere in poljsk. maeiora = matera Mutter in češk. dcera Tochter itd. III. Skupljenje pt ne istinito, ker se je med njima prvinsk samoglasnik prekrhnol in onemel, ter se tudi v narečjih, ka imajo cirilico načeloma ne piše. — Da se dalje umemo, stoj tukaj le nekaj in p o v r-h o m a za m 1 a d e prijatelje, kteri šče do odličnih Miki. knjig ne mog6, o slov. glasoslovji. — Kakor nemščino tako zvana „Laut-v e r s c h i e b u n g" znači, tako slovanščino krhanje ali slabljenje samoglasnikov in mehčanje soglasuikov: ravno po tem so v slov. narečjih čudne skupine glasnikov in jih razni izgovori nastali. Dokler naša („Vestnikova") tiskarnica značaj ni h pismen nema, si tečas pomagajmo (ker tudi lat. kratic s polumesecem nad m in ž inpoljsk. a in e s repcem greša) tako le: A. 1. Bodi jor = postali iz trdega samoglasnika: a, u, o, y (e). 2. Bodi jerek =', postali iz mehkega samoglasnika: i, e, in e. K 1. prim. t"kati weben, sanskr. taks texere in naš tesati Zeitschr. VIII, 70; duh = dyhati — d"hnoti itd., cel6 naša Vri na = borina iz bor = vzhodnjeslov. &orovica, slov. in hrv. grič = goric itd. K 2. prim. migati — m'gnoti — m'žati; uže v starosl. Miki. L. s'jati = sijati, p'jan = pijan itd.; zatore Miki. L. 471 „obljati signi-ficatio igrota" je obl'jati begiessen; kakor Miki. L. 464 „obidrati sens. ignot." mesto ob"drjati ava&apooveiv rusk. o&odrjat'; rusk. dlja wegen iz d'l j a = delja, tedaj je Miki. L. 516 samo p o l"g prav itd. Vrnimo se vzpet k " gore 1. izgovarja se v narečjih razno: ogrskoslov. vzhodnještaj. korošk. e, a (o) kranjsk, reziansk, beneČk. a, (o) (e), hrv. e (a); ogrskohrv. srbsk. a■ bolg.-", a, o- rusk. o; češk. poljsk. e, lužičk. e, (o) n. pr. s"t Honigwabe iz sw-ti, lit. šče swti nahen, lat. su-ere prim. lotv. šu-t- (naš šiti — šivati) in Honigseheiben machen. zato lotv. ŽM-nis = s"t, kakor oipaiveiv weben (Wabe) in jjiXiaaai w]pov 6

tam si koli ognja, ki celu noč gori, posedeju, spominaju, jedu i no-rije teraju. Da se najedu, onda se razdeliju, ako ji je fnogo, po dva, ako pak malo, po jeden, ki moraju tak do dve vure stražiti koli konj, kaj nej kam v kv ar odišli. A da ovi prvi dva odstražiju, onda zbudiju druge dva, kaj pak ovi idu stražit, a oni si ležeju spat. Tak budiju jeni druge dok je tre (-treba), dok dč zorja. Z vekšinom onda ovakovi stražari onim ki spiju peka puščaju; to je, deneju mu čisto blizo k goloj peti žerečega vuglena i to strašno jako boli. A da vre zorja dojde, onda se spostaneju, vmijeju, boga zmoliju i na konje poskačeju pak jašeju dimo, kem je tre, a drugi, ki nemaju posla, ostaneju na paši celi den. — Vol ari: Saki gospodar od hiže obično se koli četrte vure v jutro stane i zbudi svoje družinče pak je odpravi na pašu. Fnogi istina s težka ide, kajti bi rad domaj spao, ali kaj si oče, da mora, da to njega samo čaka. No da je vre jem put na paši, onda je vesel i počme si vu žveglu igrati dok drugi dojdu. Ali oni zjutra nečeju skupa biti, nego saki sam, da se tak leži saki sam v svoj kut skrije i da se tak leži i prejdi marha naje. Tak koli desete vure marhu napoji i ne tira ju dimo drugač ako je domaj treba, nego v takvo mesto, de je veliki prestor, ograj i de je graja, da si tam marha poleže. V takvo mesto ji več skup dojde kak su si vre pajdaši. Onda se igraju sakojačke igre: smiljkuju se (-svinjču se), več put si škorjančuju: saki ima, koliko ga ji' gojd je, botu pak se postaviju v red. Onda si napraviju škorjanca (klip), to je kratko drevo Qd fertal refa, na jeni strani špičasto. Onda mora biti jeden, ki ga nastavlja, i to po redu a ne 'sim skup na jen put, a to mu ga nastavi od njegove ki bije jame po priliki dva klaftra daleko i to na počkal (= koso), da ga leži vudri. Onda on ki je pri jami hiti svoju botu vu njega tak, da mora škorjanec dale odleteti nego bota, kajti drugač ako bi on ki je na-staj (= nastavil) prejdi svojim škorjancom v njegvu jamu šturnuo: onda mora iti on, ki ga je bio, nastavljat a njemu mora svoju botu dati dok pak on koga ne dobi i tak nastavlja po redu dok se igraju. Več put se k o 1 i č k u j u: količ, ki se zove b a b a, je najvekši. Ovu babu zapičiju v zemlju v sredini med sobom, onda od ove babe meriju v krug 'saki kak si vse odrediju po tri, četiri pednje od babe i tu si saki zapiči svoj koli-čec, ki je mejši od babe. Onda idu po redu z nožom v zemlju hitat i kak davko se nož zapiči tak davko on svoj količec bliže k babi zapikne i to tak dogo delaju dok si dojdu k babi i onda on, ki je zadnji ide run tat (= die runde machen?), to je, 'se količece mora pobrati, samo babu ne, i jen ga vodi koli sim tam tak, da mu oči zatisne i v jenom mestu 'se količe pusti; onda ga nazaj vodi i pri babi ga zavrti i pusti, a ov mora iti iskat dok najde. Onda se idu nazaj igrat. — Več put si ognja zakuriju i v sredini ognja zapičiju drevo. 'Si si koli posedeju i onda odrediju , čije bu to drevo i ovo drevo onda zgori ocpod i kam se ono prehiti na šteru stran, odnud se bu on ž eni o. — Koli štrte vure se 'si raziju 'saki svojom marhom na pašu a na večer po zdravi Mariji ju dimu tiraju. G o r i č a n i v Medjimurju. Brati — čteti, šteti, citati. R. B. Naša slovenska pisava, tlačena od raznih.tujih življev, izrinena iz učilišč, pisarnic, višega društvenega žitka, brez pazljivega in umnosodnega ravnala, zanemarjena, vsaj prezirana in zatirana od nehvaležnih in izda-jalnih domačinov, zabredla je mestoma na krivopotja; zato je dolžnost sedanjih knjižnikov spravljati in navajati jo izlasti v jakšili spisih na pravo tir, da se tem načinom bližamo drugim Slovanom. Bode li vsak pisec se trsil jezikovim zahtevam primerno in brez tujizen ne samo po izrazih, nego tudi gledč na skladnjo narodno pisati, na hitrem doveslamo v ugodno luko slovstvene sloge. Ta pot kaže se najporabnejši, najumnejši in povse naraven. Omenjeno načelo pa veleva, da vsak slovenski pisatelj ume, ako že ni vsa, konči več slovanskih narečij, inači niti ne more zanesljivo presoditi, je li mu je slog sevsema slovensk, ali maše in bije na tujino. — Prosto ljudstvo nam ne dela ovir, da ne bi pisali lepega, čistega ih pravilnega jezika, ono je po neprijaznih okolnostih seglo na košate spake in napake, prisvajajoče si težke in neumljive tujke, toliko leže se hapi svojega na slovenske korenike opirajočega se in umevnega blaga. Naši ob-novitelji slovenskega slovstva za Lutrove dobe ne znajoči sorodnih narečij kovali in zavijali so naščino po nemškem slogu in pojmovih, ter tako v pisavo vrinoli jezikove prikazni, o kterih na vsem slovanskem svetu niti sledu ni najti. Med te se šteje glagol brati v pomenu čteti, citati, s vsemi zvedenkami. Do Trubarja itd. te besede nikdor ni rabil za pojem čitanja, vsaj pisemski spomeniki o tem ničesar ne navajajo. Mi ti- Slovenci počeli smo v najkesnejši dobi priučevati se tej tujki; na drobnejše ne rešetajoči te na zahodu rabljene prijave sprejeli smo jo za drag biser a svojo narodno in pravilno krasotico v nemar puščali. Na levem pobrežji dravskem šče skoro vsak neškolan človek golči: šteti, štetje. Prekmu-rec pravi: čteti, hrvaški Slovenec čteti, čtevec*), primerjaj hišno knjižico vu Zagrebu 1783. Žitek Svetcev javlja: k pobožnomu čtaucu; Vračtva ladanjska vu Varaždinu 1776: k čtavcu, a sedanja hrvaška pisava kaže: čitati, čitalac, čitatelj, čitanka, štiti, štioc, šti-vo; bolgarski: čitati, čitatelj; ruski: česti, čitati, čitatelj; češki: čisti, čitati, čitatel; poljski: czytač, czytelnik, czytelnic-tvo, czytelny, czytywač; staroslovenski: čisti, numerare, legere, čitati, legere, colere, čitatel', lector. A brati pomenja v staroslo-venščini capere, colligere, nsl. brati a) = jemati, b) zbirati: hruške, ja-belka, grozdje, tedaj tudi: brač, bratva; istega pomena je brati v vseh drugih slovanskih narečjih, in nikder ne nahajaš brati = čitati. Odko- *) Čtevec iz čte-v-ec, v je zevni soglas, primerjaj pe-v-ec, pi-v-ec. Pis, der se razvideva, ka so naši pisatelji 16. stoletja iz misli pustivši glagol čteti, citati, nemški lesen drugotnega pomena poskusili prevesti z brati v prvotnem mend, ka kakor se bere grozdje s trsja, tako črke in besede iz knjige. Tore brati — citati je nemčizna s vsemi zvedenkami odtod: branje, lectio, berilo, berilnik, bralec, bralstvo in šče kaj takih, a naše je: čteti, citati, čtelec, čitalec, čitalstvo, čitatelj, Čitalen, čitalo, čitalnik, čitalnica, čitališče, čitanka itd. To nas nikar ne moti, ako rabimo šteti = brojiti, vsaj češki p oči tat i isto znači; ruski sčitat', a čislo == število iz čitlo. Slobo dakle nemČizni brati v pomenu čitati, konci v boljših spisih! Drobnost. j. p. Francoz Les s ep s, ki je sueški kanal prekopal in skoz to južno Azijo Lvropi približal, dobil je nedavno od strani ruske vlade ponudbo, z Orenburga do Taškenda železnico zdelati, ter je z Ignatevom, ruskim poslancem^ v Carigradu, zaradi tega v dogovore stopil. Magjarskemu imenitnemu učenjaku orientalistu Vanibery-ju zdi se ta projekt neizvršljiv. — Pri tej^ priliki naj opazimo, da se je isti Lesseps izkopanja korintskega kanala, o cem smo v enem „Vestniku" poročali, odpovedal. Književni vestnik. j. p. 1. Slovenska književnost. — Naslov knjigi, ktero, kakor smo slednjič spome-V! ,sl g- mšP- Solar- Slasi 8e: J>eutsch . slovenisches Worterbuch zu }"'[• fad'era's deutschen Lesebiichern fiir die 1. und 2. Klasse an Mittelschulen. Lai-bacli 1873". Jako nas veseli, da se je našo šolsko slovstvo s tem, 150 drobno natiskanih stranij obsegajočim delom obogatilo. Slovenskim dijakom bode s tem slovarjem v roci mogoče, nemško Madier-ovo čitanko tudi brez učitelja in kakega živega tolmača razumevati m se po prirodnem poti nemškega učiti; kajti ta slovar jim bode izvrstni tolmač. Naj bi se učitelji srednjih šol za vvedenje tega slovarja (in z njim Madierove čitanke) po svoje trudili. — Od početka julija meseca izhaja v Ljubljani nov list: Slovenski tednik, politični in gospodarski list za kmetsko ljudstvo.' Izhaja vsak petek. Cena 2 gld. 40 kr." 2. Druge slov anske književnosti. — Na Hrvatskem jeziku je prišla na svitlo knjiga: Mali Krasnoslov ili sbirka deklamacija sastavljenih po hrvatsko-srbskih pjesnicih. Sakupio i našoj školskoj omladini oosvetio Antun Truhelka." V vvodu razlaga pisatelj na kratko , kako se ima deklamirati. — Imeniti skladatelj Ivan plem Zaje je poslal vsa svoja muzikalna dela v Beč na izložbo. G. Zaje je rojen na Reki 1. 18o4 m je počel za rane mladosti napeve skladati. Do zdaj je zložil 335 glasbenih del; med drugimi 11 celih oper in 2 šče nedovršeni. — Jako zasluženi nabiratelj narodne glasbe koch pripravil in izložil je za svetovno razstavo jako veliko zbirko narodnih napevov m narodnih plesov. Material jegov je nepričakovano velik in bogat. ditins/in. Obecani životopis J. St. MiUa zarad obilnega drugega gradiva izostane. Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek, Tisk in založba Narodne tiskarne v Mariboru,