DRAGO KOS* Prihodnost neformalnih dejavnosti v postsocializmu Zmedeno obdobje, v katerem so se znašle mnoge »postsocialistične« družbe, opozarja na zanimiva vpraSanja o razmeiju med formalnim legalno normiranim delovanjem in obsežnim spektrom neformalnega delovanja na vseh področjih in vseh ravneh družbe. Skoraj vsak dan doživljamo izbruhe manjših ali večjih »afer«, ki so dejansko posledica nejasnega razmerja med formalno in neformalno sfero. Takšno stanje v »prehodnem obdobju« seveda ni presenetljivo, zato so toliko bolj zanimive razprave, ki poizkušajo pojasnjevati včasih precej zapletena razmerja med (ne)legalnostjo in (ne)legitimnostjo določenega ravnanja. Neformalno prostorsko delovanje, kot označujemo npr. nelegalno stanovanjsko zidavo oz. preprosto »črne gradnje«, so zelo nazoren in v splošni javnosti najbolj prisoten problem te vrste, manj znanih in manj ekscesnih pa je še zelo veliko. Vendar se v tem besedilu nc bom ukvarjal s konkretnimi primeri, pač pa bom poizkušal pokazati, kako se teh vprašanj raziskovalno lotevajo drugod, predvsem v zdaj pri nas tako zglednih (zahodnih) modernih družbah, in zakaj je ta problematika pomembna za stabilizacijo družb v času. ko je zelo aktualno vse označevati s predpono »post« (Beck, 1992). Kompleksnost pristopov Mnogi raziskovalci ugotavljajo, da kljub empirični evidentnosti neformalne sfere konkretno empirično raziskovanje precej zaostaja v pojasnjevanju tega kompleksnega področja (Ferman/Henr>'/Hoyman, 1987; Boer, 1990). Eden pomembnejših razlogov je, da ni posebne teorije (Roberts, 1985), ki bi umeščala raznovrstno fenomenologijo v konsistentno pojasnjevalno matriko. To si lahko razlagamo z nekakšnim »institucionalnim optimizmom«, tj. s splošno sprejetim predvidevanjem, da so neformalne dejavnosti zgolj začasni odkloni od glavnega formalno institucionalnega toka dogajanja (Henry, 1988) in zato ne zaslužijo velike pozornosti. Ko pa je počasi prodrlo spoznanje, da se sočasno z razvojem formalno institucionalne sfere »razvija« in širi tudi neformalna, se je zanimanje za to področje povečalo (Pähl, 1984), čeprav je še vedno čutiti določeno zmedenost oz. presenečenje. Seveda pa obstaja cela vrsta konkretnih razlogov, ki dvigujejo zanimanje za težko ujemljivo neformalno delovanje: širitev črnega trga, nesposobnost registrirati in obdavčiti vse ekonomske aktivnosti, izredno povečanje mest v državah v razvoju, kar spremlja razcvet nereguliranih spremljajočih dejavnosti (vključno z deviantnimi oz. kriminalnimi aktivnostmi), kriza zaposlovanja in ne nazadnje vedno večji vpliv novih, tj. postmodernih družbenih paradigem. (Ferman et al. 1987, Henry 1988, Redciif in Mingione 1985, Harding/Jencks 1989, idr.) Indikator začetnega stanja pri raziskovanju tega področja so torej odprta konceptualna in terminološka vprašanja, s katerimi se običajno začenjajo razprave o neformalnih dejavnostih. Nestandardiziranost označitev je po eni strani znak dife- • Mag Diago Km. raiitkovakt na FDV. 100 renciranosti pristopov, po dmgi pa seveda tudi znamenje diferenciranosti same tematike. Poglejmo si nekatere najpogostejše pristope, ki jih najdemo v literaturi. Že bežen vpogled v način obravnavanja pokaže, da še vedo prevladuje pristop, ki se loteva neformalnih dejavnosti kot nekakšne eksotike oz. kot nekakšne rezidualne kategorije, ki presenetljivo ohranja svojo eksistenco v senci prevladujočih formalnoinstitucionalnih sistemov. Zdi se torej, da kljub povečanju z.anima-nja še vedno ni bil storjen odločilen korak (Boer. 1990) k priznanju neformalnih dejavnosti kot konstitutivnega elementa (tudi) modernih družb/sistemov. Kljub temu je mogoče identificirati naslednje načine obravnavanja neformalne prakse. 1. Najenostavneje lahko pristope diferenciramo glede na Urino zajemanja. 5 tem postopkom pridemo do treh smiselnih sklopov: a) Najširši pristop zajema vse neformalne aktivnosti, tj. vse dogajanje v družbi, ki ni formalizirano oz. institucionalizirano. Ti pristopi se ukvarjajo s filozof-sko-sociološkimi analizami nastajanja družbenih institucij, ki uokvirjajo, tj. formalizirajo določena ravnanja. Sem uvrščam npr. Habermasovo dihotomijo sistem - svet-življenja (Habermas. 1987/91). b) Drugi pristop omejuje zorni kot na opazovanje različnih vrst dela. Osnovna dilema pri tem je seveda opredelitev pojma dela, kar je dokaj zapleteno vpraSanje, predvsem odvisno od konteksta. Večina (npr.: Gershuny, 1983, Pähl, 1984. Harding & Jencks, 1989. Svetlik et al. 1988, idr.) si tu pomaga z negativno dedukcijo. Najprej je treba določiti formalizirane oblike dela (npr. zaposlitveni sistem), s čimer avtomatično določimo tudi neformalne oblike dela. c) Tretji, najožji in hkrati tudi najpogostejši pristop se omejuje predvsem na neformalno ekonomijo, tj. tiste gospodarske (produkcijske) aktivnosti, ki potekajo zunaj formalnega ekonomskega sistema. Tudi takšna opredelitev je dejansko negativna in zaradi tega pomanjkljiva, ker je odvisna od bolj ali manj široke opredelitve formalne ekonomije (npr.: Ferman/Henry/Hovman. 1987, Henrv, 1988/1987. Glas. et al. 1988 idr.). 2. Dokaj enostavno je razločevanje neformalnih dejavnosti glede na dLicipli-narni pristop. Identificiramo lahko več sorodnih disciplin, ki vsaka daje nekoliko drugačen poudarek raziskovanju neformalnih dejavnosti. a) 2Lelo so razširjeni ekonomski pristopi, ki pa so tudi najbolj specialistični. Ekonomiste zanimajo le »proizvodne neformalne dejavnosti«, tj. tiste dejavnosti, ki proizvajajo novo (dodano) vrednost (npr.: Weiss. 1987. Henry. 1988, Lever, 1988, Gershuny, 1983, Glas. 1988 idr.). b) Pravne opredelitve so zelo jasne in nedvosmiselne. Legalizem je osnovno in edino merilo razlikovanja med formalnimi in neformalnimi dejavnostmi. Problemi so pri tistih dejavnostih, ki formalnopravno sploh (Se) niso urejene. S temi se pravo kot stroka ne ukvarja oz. prepušča to vprašanje sorodnim oz. mejnim znanostim, npr. sociologiji prava, zgodovini prava (npr.: Fitzpatrick. 1984. Selva 6 Böhm. 1987, Pečar. 1989/1990. Pusič, 1990 idr.) c) Antropološko/etnološki pristopi so zanimivi predsem zaradi velikokrat velike natančnosti pri opisovanju različnih neformalnih aktivnosti, pomanjkljivost pa je predvsem v tem, da običajno ni vzpostavljen odnos do formalne sfere (npr.: Lomnitz. 1990. Dore, 1984, Davis 1985 idr.). c) Zgodovinski pristopi opozarjajo na razvojni vidik. tj. na dinamiko spreminjanja razmerja med neformalno in formalno sfero. Na ta način lahko zelo nazorno ponazorimo najprej prehod konkretnih dejavnosti iz neformalne v formalno sfero, v novejšem času pa tudi obratno, tj. »vračanje« določenih dejavnosti iz formalne v neformalno sfero (npr.: Pähl. 1984, Smelser, 1959, Thompson. 1964, Kumar, 1979. idr.) d) Geografski pristopi se večinoma ne spuSčajo v vzročno analizo niti se ne ukvarjajo z genezo pojavljanja neformalnih dejavnosti. Predvsem jih zanima porazdelitev tovrstnih dejavnosti glede na značilnosti (geografskega) prostora, npr. razlike v pojavljanju neformalnih dejavnosti glede na velikost in razvitost mest (npr.: Sanders, 1987. Bromley. 1978, idr.). e) ^ciološke obravnave spadajo nedvomno med najbolj celovite. Lahko bi rekli, da vključujejo tudi (vse) druge vidike in da so torej v določeni meri interdisciplinarne. čeprav bi bilo bolje govoriti o multidisciplinarnosti (Ferman. 1987. Velikokrat se navezujejo na ekonomske, jih dopolnjujejo, s tem da relativizirajo opredelitev produkcijskih dejavnosti, upoštevajo pravne in zgodovinske razsežnosti, prav tako pa tudi vključujejo etnološko/antropološke in geografske razsežnosti pojavljanja neformalnih dejavnosti Sociologi veliko pcizornosti namcnj.ijo samoorganizaciji, samopomoči, ohranjanju tradicionalnih dejavnosti, povezanih z lokalno tradicijo, pozitivnim in negativnim učinkom širjenja birokratske organizacije, relativiziranju pollegalnih oz. črnih dejavnosti itd. Zaradi tega bi lahko rekli, da je sociologija dejansko krovna disciplina za tovrstno raziskovanje (npr.: Pähl, 1984/1985/1990.Boer,1990,Mingione, 1985/1990, llardingA Jenkins. 1989, Lae. 1990. Svetlik, 1988. Kos. 1987/1988 idr.). 3. Prav zaradi zahtevane interdisciphnarnosti pri obravnavanju neformalnih dejavnosti je smiselna tudi razprava o -suhsiancialni«, tj. vsebinski razdelitvi pristopov. a) Znano je. da se z neformalnimi dejavnostmi predvsem v obliki domačega gospodinjskega dela ukvarjajo t. i. ženske Študije. Prav tovrstne razprave so precej prispevale k dvigu zanimanja za neformalno sfero (npr.: Lever, 1988, Veiss. 1987. Harris. 1983, Morris, 1988. Hoyman, 1987, Oakley. 1974/1980 idr.). b) Obstaja ogromno analiz, ki se ukvarjajo z razširjenostjo »nedržavnega sektorja', tj. pojavljanje dejavnosti, ki nadomeščajo državno distribucijo socialnih storitev, pomoči. Tovrstne analize so se zlasti razširile v osemdesetih letih, ko je nastopila t. i. »kriza države blaginje« (npr.: Glazer. 1983. Pasquinelli. 1986, Sampson, 1987. Henry. 1988, Carnea, 1989, Jones, 1989 idr.). c) Podobne motive imajo analize, ki se ukvarjajo z organizacijo in razširjenostjo volunterskih dejavnosti oz. organizacij. Sem lahko prištejemo še obsežno literaturo o procesih deinstitucionalizacije. ki se nanaša na nadomeščanje ali pa dopolnjevanje formalnoinstitucionalne organiziranosti storitvenih (predvsem zdravstveno/socialnih) dejavnosti (npr.: Bulmer, 1987, Penning in Chapell, 1990 idr ). č) Davčne utaje oz. strategije izogibanja plačil raznih davkov, razširjene tudi v ekonomsko in pravno urejenih državah, so pogosto predmet analiz, ki se posredno ali neposredno dotikajo razširjenosti neformalnih dejavnosti. Prav interes države. da bi zajela tudi čim več »nevidnega« dohodka, je zelo spodbudil analiziranje tovrstnih dejavnosti (npr.: Carson, 1984. Cassel/Cichy, 1987, Glas et al., 1988. Weiss, 1987. Galasi/Sik. 1988. Smith, 1987, Henry 1987 idr ). Raznovrstnost pristopov torej sama po sebi razkriva veliko konceptualno kompleksnost, ki jo srečujemo pri obravnavanju neformalnih pojavov v družbi (Boer, 1990). Nejasnosti so posledica različnih vzrokov. Boer poudarja tri splošne dejavnike: 1) heterogenost neformalnih dejavnosti (od gospodinjskih opravil do kriminalnih dejanj); 2) različna raven vsebinske obravnave (zelo razširjene »čase studies« in malo teoretsko zasnovanih obravnav; in 3) premajhna pozornost je posvečena zgodovinskemu razvoju ravnotežja med formalnim in neformalnim. Redki so npr. pristopi, ki bi na pt>dlagi zgodovinskega, tj. kronološkega vpogleda, relativizirali razvoj formalnoinstitucionalne sfere. Lahko se torej strinjamo z ugotovitvijo raziskovalcev (Roberts, Finnegan in Gallie (1985)). da osnovne okoliščine, ki spodbujajo zanimanje za neformalno ekonomijo, še vedno ostajajo raziskovalni izziv za družboslovce. Te ugotovitve na prvi pogled niso preveč izvirne, vendar pa zadenejo bistvene praznine raziskovanja neformalnih pojavov. Zaradi tega je spoznavno koristno in celo nujno zavzeti določeno stališče do tovrstne terminološke kompleksnosti. Zastavi se nam torej vprašanje, kakšna je razlika med pojmi, kot so neformalne dejavnosti, neformalno delo, neformalna ekonomija ipd. Na teoretični ravni je odgovor relativno enostaven. Gre predvsem za različno stopnjo splošnosti. Neformalno delovanje je najsplošnejši pojem, ki vključuje najširši spekter dejavnosti, od prostočasnih do najbolj intenzivnih delovnih in od povsem enkratnih spontanih dejanj do neformalno institucionaliziranih dejavnosti z dolgo tradicijo. Neformalno delo je že precej ožji pojem, vendar pa še vedno precej širok. Odvisen je predvsem od tega, kako široko definiramo pojem dela.' Neformalna ekonomija je seveda še vedno relativno razločljiv pojem, čeprav med ekonomisti ni soglasja' o najbolj ustrezni definiciji. Na praktični (empirični) raziskovalni ravni pa se pojavijo mnogi problemi, zaradi katerih je velikokrat težko potegniti jasno črto med različnimi oblikami delovanja in zaradi česar se razpravljavci največkrat zadovoljijo z disciplinarnim razlikovanjem. Največkrat se torej srečujemo z različnimi sociološkimi, ekonomskimi. pravnimi ipd. opredelitvami neformalnega delovanja. Sociologi se seveda ne moremo izogniti relativiziranju pojma dela in s tem tudi pojma neformalnega dela. Kot ugotavljajo nekateri (Svetlik. 1988:7). o delu s strogo znanstvenega vidika tako niti ne moremo razpravljati, dokler mu ne določimo njegove oblike oziroma dokler ga ne postavimo v konkretne družbene razmere.' Razmejitev med formalnim in neformalnim delom je torej bistveno odvisna od družbenih razmer oz. od stopnje institucionalizacije družbenega delovanja. Kar je v nekem družbenem konteksu neformalizirano. je v drugem lahko povsem natančno institucionalno določeno, tj. formalizirano.' Poanta sociološkega pristopa bi bila lahko torej dejansko prav v tem, da je razločevanje med neformalnimi in formalnimi dejavnostmi, med neformalnim in formalnim delom ali celo med neformalno in formalno ekonomijo dejansko arbitrarno, tj. odvisno od zornega kota tistega, ki arbitrira. Takšno razmišljanje pa nas ne sme zapeljati v sklep, da obstaja subjekt, ki je sposoben določiti mejo med formalno in neformalno sfero. V modernih družbah je dejansko formalno sistemska sfera tista, ki določa pogoje razmejitve. Administrativni in ekonomski sistem določata svoje meje in s tem tudi meje neformalnega sistema. Ta lastnost sistemske sfere vzpostavlja nekakšen »sistemski kolonializem« (Habermas, 1987/91), tj. vsrkavanje neformalnih dejavnosti v sistem. Značilnost modernizma je torej legalna in načeloma tudi ' R-upravc o tem w bilc tcdno teki hvahnc (gkri npi £>uikhcim (I«?»). Pjhl (I9W). Ru» (1984). Svetilk (I98A). /hiimik Boj proii delu (1985) i(>d ). v iU|iHivc)!cm času pa so nekoliko zamtle. čeprav -novi časi. Je bol| zamegljujejo razločevanje med razWnimi vrstami dela Nekateri npr govorijo o -destandardizacip dela- (Beck. 1992) ' M rilas (1988) na<4eva veliko različnih ekonomskih dermicij neformalne ekonomije. Številne tovrstne razprave so objavljene v zborniku The Informal Economy (1987) ' Iz takSne relativistične pozicije izhajajo tudi ttevilni drujo raziskmaki (npr Pähl. 1984. Ilaiduig m Jenkms. 1989. Henrv. 1988 kir.l ' Kontekstualno «idvisnost razmejevanja med formalnim m nefurmabiim zlasii poudarjajo Harding in Jenkins (1989) pa tudi Eerman. Henry . Hoyman (1987) legitimna prevlada formalno racionalnega, tj. proceduralno določenega delovanja, ki se izloči iz kompleksnega neformalnega delovanja. Aktualnost sedanjega »post-modernega« časa pa je prav v nastajanju fleksibilnejših oz. poroznejših mej med formalno in neformalno sfero. Ta »nova stvarnost« veliko prispeva k dvigu zanimanja za raziskovanje neformalnega delovanja. Neformalne dejavnosti v (post)socializmu Poseben problem pa je. kako dihotomijo formalno/neformalno obravnavati v t. i. »postsocialističnih« družbah. Glede na to da se v teh okoljih šele vzpostavlja moderna formalnoinstitucionalna struktura, je nadvse aktualno vprašanje, ali je mogoča nekakšna korigirana moderniazcija, tj. takšen razvoj, ki bi anticipiral že spoznane probleme me doseženih dcmokratizacijsltih siaisdatdov na Zahodu, ker proces modemizaaie v začetni fazi zahteva >dokičeno stopnjo-nedemokratičnosti (Ode. 1991) * Sampson kol eden boljiih poznavalcev neformalnega sektorja v realnem socializmu ugotavlja: da je neformalni sektor ne samo obstajal, temveč deiansko uspeval v razpokah birokratske organizacije; da je btl po mnenju nekaienh pravo bisivo birokratskih socialističnih sistemov, da je bil nekakien Mažilcc fkripajočega socialističnega sntema, kjer je bilo mogoče izražati avtentične interese; da so biti twfomuhii kanali in neformalna soaaUia mreža absolutno vitabii za vsakda-llje živ^enje v teh družbah (Sampson 1985/86). zagrizeno borile, bi bilo delovanje teh sistemov v veliki meri paralizirano. Opraviti imamo torej s specifično »socialno shizofrenijo« (Sampson, 1986). »Ostanki« predhodne družbe so bili nekaj, proti čemur se je bilo »treba boriti«, hkrati pa prav ti elementi omogočajo »normalno« delovanje družbe. Nekonsistentnost je bila torej strukturno pogojena in kot taka tudi bistvena značilnost t. i. »socialističnega prehodnega« obdobja.' V nasprotju z dokaj razširjenim prepričanjem je torej tudi v najbolj »totalitarnem« socializmu obstajal precejšen prostor, ki so ga zapolnile neformalne strukture. To je bil dejansko nujni strukturni pogoj delovanja teh sistemov oz. kot pravi Sampson, je »sekundarna ekonomija strukturalna posledica socializma« (Sampson, 1987:122). Lahko bi pristali celo na metaforo, ki jo Sampson pripisuje madžarskim avtorjem, da je »realni socializem dejansko sekundarna (neformalna) ekonomija«. Postsocialistični sistemi so torej podedovali razvite neformalne dejavnosti na skoraj vseh področjih. Zaradi tega je eno bistvenih razvojnih vpraSanj dejansko prav formalizacija, tj. vključevanje zelo razvitih neformalnih dejavnosti v formalno urejene institucije sistema. S tega vidika problem postsocializma ni zgolj odpiranje prostora za spontanost, samoiniciativnost ipd., pač pa je na videz presenetljivo treba precej prizadevanj usmeriti v institucionalizacijo oz. formalizacijo dosedanjih »praznih prostorov«. Zaradi tega zasluži ta pojav bistveno večjo pozornost, kot so mu jo namenjali »graditelji« socializma in kot mu ga namenjajo postsocialistični reformatorji. Raziskovanje teh pojavov v nekdanjih socialističnih družbah je bilo dejansko v obratnem sorazmerju z njihovo pogostostjo oz. z njihovo dejansko družbeno vlogo. Razlogi so znani in segajo od teze. da gre zgolj za ostanke preteklosti, ki bodo z razvojem izginili, do tega. da je te zunaj.sistemske pojave treba preprečevati. ne pa raziskovati. Poleg ideoloških vzrokov je bil eden glavnih razlogov relativnega »ignoriranja« neformalne prakse pomanjkanje zanesljivih, tj. preverljivih podatkov (Sampson, 1987:123). Se bolj kot v zahodnih modernih družbah se je bilo treba zanesti le na posredno sklepanje in zgolj ocenjevati približni delež neformalnega v posameznih družbenih sektorjih. Eden od kazalnikov nerazvitosti tovrstnih »vzhodnih« Študij je nedvomno tudi premalo diferenciran pristop, ki je zanemarjal precejšnje razlike med posameznimi socialističnimi družbami. Od »Breginja pa do Vladivostoka« so bile razmere precej različne. Se posebej na področju neformalnega, kjer so se razumljivo kazale razlike v kulturi, ekonomski razvitosti in Se mnoge druge posebnosti. ki se v relativno homogenem socialističnem formalnoinstitucionalnem sistemu niso mogle in smele pokazati. Zaradi mnogih vzrokov torej ne poznamo dovolj neformalne življenjske prakse v socializmu, ki je dejansko mnogim omogočila nekoliko lažje preživetje tega obdobja in zaradi česar nekateri avtorji ugotavljajo, da je imela neformalna praksa v socializmu dejansko »svstem-maintaining« značilnosti (Sampson, 1985:86). Podobno kot drugje je bilo tudi v socialističnih sistemih največ govora o ekonomskih neformalnih dejavnostih. Kot ugotavlja (Sampson, 1987), je najpogosteje -Ncfomulnt «IciamoMi w »pulnicvalc prazen prouor hipcrbirokralskih druib (Sampson. IVSA/STMt). iz česar je sčasoma nastala medseboina soodvisno» med formalnim m neformalnim sektorjem (prav lam. 61). Nelagodje pa Je povzročalo dcisivo. da neformalni sektor hkrati tudi ogroža formalni ustem (prav tam. 63). Podobno nekaten govorijo o neformalnih dejavnoulh kot odgovoru na «birokratske disfunkaje- oz. da »neformalnost« ni zgolj ostanek tradicionalizma. pač pa tudi bistveni notranji clemetn -formalnosti-, ki nadomeiča pomanjkljivosti formalnega sistema (Lomnitz: 19118. 42/4.3) uporabljan pojem za opisovanje raznovrstnih neformalnih pridobitniSkih dejavnosti »sekundarna ekonomija«, ki enostavno razločuje neformalno ekonomsko prakso od »primarne« formalne ekonomije. Uporabljal se je tudi pojem »neplanirana ekonomija« (Lomnitz, 1988), ki je v planskih socialističnih sistemih avtomatično pomenil neformalno ekonomsko prakso, kar seveda ne velja za neplanske tržne sisteme. Drugi posegajo po bolj literarnih oznakah, ki pa vsebujejo več kot zgolj metaforično sporočilo. Med take npr. spada pojem »nevidna ekonomija« (Galasi in Sik. 1988). ki poudarja, da jc tovrstno zelo razširjeno prakso dejansko težko videti, registrirati in seveda tudi obdelovati (analizirati, raziskovati). Pogoste pa so tudi splošne oznake kot neformalni sektor (Portes/Borocz, 1988) in neformalno delo, ki pa se seveda ne nanašata zgolj na ekonomske, tj. pridobitniške dejavnosti, pač pa obsegata širši spekter aktivnosti." Večina raziskav neformalne ekonomije je nastala v zadnjih petnajstih letih. tj. v zadnjih letih življenja siKialističnih sistemov. Sampson (1987) govori o bibliografiji. ki (1. 1987) presega 150 naslovov, kar nedvomno potrjuje relativno skromnost tovrstnega raziskovalnega dela. Glavni avtorji so zahodni ekonomisti (Simes, 1975, Katsenelinboingen, 1985 in predvsem Grossman. 1987/1988). med vzh