o
(D ■Ö
O
letnik 46 - junij 2007 - št. 3
Ö U
O i/>
CD
e
N
e
e
CD
CO
CD N
CD
Izdajatelj
Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane
Urednik
Bogdan Lešnik
Uredniški odbor
Srečo Dragoš, Mojca Urek, Darja Zaviršek
In memoriam
Jo Campling
Uredniški svet
Viktorija Bevc, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Bojan Dekleva Vito Flaker, Andreja Kavar Vidmar, Zinka Kolarič Anica Kos, Blaž Mesec, Marija Ovsenik, Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek, Tanja Rener, Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač, Marjan Vončina
Naslov
Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809260, faks 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si www.fsd.uni-lj.si/sd
Subvencije
Ministrstvo RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Tisk
BOEX DTP, Ljubljana, naklada 500 izvodov
Naročnina (cena letnika)
za pravne osebe 63,39 za fizične osebe 36,22 (študentje 31,69)
Oblikovanje naslovnice
Jaka Modic
Vključenost v podatkovne baze
International Bibliography of the Social Sciences Linguistics & Language Behavior Abstracts Mental Health Abstracts Social Planning/Policy & Development Abstracts Sociological Abstracts Studies on Women Abstracts
Časopis zhaja dvomesečno, začenši s februarjem, številke pa so lahko tudi združene.
Navodila, kako pripraviti in predložiti prispevek za objavo, in s tem povezane informacije se nahajajo na spletnih straneh časopisa (www.fsd.uni-lj.si/sd - Pisanje za SD).
Natalija Povodnik KULTURNI NESPORAZUMI V SOCIALNEM DELU
UVOD
Kulturni nesporazumi so neizogiben del sporazumevanja med pripadniki različnih kultur. Za socialne delavce in druge strokovnjake, ki v času naraščajoče globalizacije vse pogosteje strokovno delujejo izven lastne kulture, so velik izziv, saj način, na katerega se z njimi soočajo, pomembno vpliva na učinkovitost socialnodelov-nega procesa.
Kulturni stiki so lahko pozitivni in celo temeljni za razvoj, vendar ne brez obravnave vseh zapletenosti in pritiskov, ki se pojavijo hkrati z njimi. Odsotnost podobnosti namreč vzbudi celo vrsto reakcij od neugodja, odmika, strahu pred izgubo do srditega varovanja lastnega območja. Če želijo razviti kulturno razumevanje, morajo socialni delavci priznati lastno neudobje v medkulturnih situacijah in proučiti svoje osnovne vrednote, predsodke in pristranskosti kot del samoocene. Zavedati se morajo, da je kultura kompleksen pojav, ki se nenehno spreminja, in da se bodo morali o njej učiti vse življenje. Zavestno se morajo truditi za etnično kompetentnost in postati sposobni ponuditi strokovne storitve skladno s pričakovanji določene skupnosti.
Eno pomembnejših vprašanj medkulturnega ali mednarodnega socialnega dela je vprašanje učinkovitosti:
Notranji svetovi ljudi so v večji meri družbeno konstruirani kot psihološko determinirani. Odnos ljudi do njihovih družbenih svetov razumemo s pomočjo razgovora, ki je nujno del tega istega družbenega sveta. Po konstruktivističnem pogledu je nujno raziskati, kako učinkovito je lahko posredovanje socialnega delavca tujca, kako trdno je lahko
njegovo razumevanje notranjega sveta klienta. Kaj natančno zmore svetovljanska feministka iz Berlina prispevati k dobrobiti alžirske imigrantske družine v mediteranski Franciji ali katoliško izobražen socialni delavec iz južne Italije k dobrobiti uživalca drog ali prostitutke v Amsterdamu ali Hamburgu? Čisto mogoče je, da je taka mešanica v glavnem nekoristna; da se ovir kulture, jezika in izvora ne da premagati, zaradi česar se klient počuti nerazumljenega in opeharjenega. Narobe pa je mogoče tudi, da je migrirajoči profesionalec zmožen najti nove izhode, poiskati nove strategije za reševanje problemov, saj prispeva s svojim novim pogledom na svet, z objektivnostjo zunanjega opazovalca (Harris v Mayadas et al. 1997: 436.)
V nadaljevanju predstavljena raziskava ugotavlja, da je medkulturno socialno delo smiselno in učinkovito, vendar le ob izpolnjevanju specifičnih pogojev, ki zagotavljajo največjo možno kulturno občutljivost socialnega delavca.
Tudi v Sloveniji se socialni delavci čedalje več ukvarjajo z medkulturnim socialnim delom. Pogosta je lokalna praksa, ki je mednarodno obarvana, npr. delo z Romi, pripadniki manjšin, begunci, delo na področju mednarodnih posvojitev. Neposredna mednarodna praksa (sodelovanje v mednarodnih humanitarnih organizacijah, delo na razvojnih projektih v manj razvitih državah itn.) je v zametkih, a se razvija. Upoštevati je treba tudi, da so z vstopom Slovenije v Evropsko unijo slovenski strokovnjaki upravičeni do zaposlitve v državah članicah, kot so tudi evropski strokovnjaki upravičeni do zaposlitve v Sloveniji. Iz tega izhaja, da se mora tudi slovensko socialno delo premakniti od monokulturnih in etnocentričnih perspektiv v kulturno in etnično občutljive perspektive.
RAZISKAVA
Raziskava se ukvarja z izkušnjami in subjektivnimi doživljanji socialnih delavcev, ki delajo v tuji kulturi, ter raziskuje težave, s katerimi se srečujejo, in načine, na katere te težave razrešujejo. Osrednja spremenljivka je prispevek socialnega delavca k večji učinkovitosti dela v tuji kulturi (način ravnanja, ki omeji vpliv kulturnih razlik na uspeh medkulturnega dela). Raziskava je kvalitativna. Kot primer medkulturnega socialnega dela obravnava razvojno delo (torej razvijanje skupnosti kot metodo skupnostnega socialnega dela) v manj razvitih državah Afrike. Jedro raziskave so tri študije primera1, na podlagi katerih je izdelana poskusna teorija o dinamiki dela v tuji kulturi. Empirično izhodišče raziskave so pisni sestavki2 sodelujočih, analizirani na kvalitativen
1	Prva študija temelji na izkušnjah avtorice. Leta 2000 je kot prostovoljka organizacije Humana pol leta preživela v centralni Zambiji, kjer je ozaveščala vaške skupnosti o pomenu zgodnjega izobraževanja, ki je ena od poti za preprečevanje revščine. Skupnostim je pomagala pri ustanavljanju in vodenju vaških vrtcev. Od dvajsetih vrtcev, ki so bili ustanovljeni z njeno pomočjo, jih je pet preživelo prvo leto samostojnega delovanja. Druga študija predstavlja poglede afriškega razvojnega delavca na delo s pripadniki drugih kultur. Mag. Alpha Kabamba, Zambijec, v času zbiranja raziskovalnega materiala star 33 let, je v obdobju od leta 1996 do leta 2001 deloval v okviru sirotišnice DAPP Children's Town Malambanyama v Zambiji. Njegova vloga je bila svetovalne narave (community counsellor). Bil je zelo uspešen pri svetovanju otrokom, mladostnikom in odraslim v skupnosti (približno 300 otrok od 2 do 21 let in 30 odraslih). Opravljal je tudi delo koordinatorja sirotišnice in bil odgovoren za uvajanje in prilagajanje gostujočih tujih strokovnjakov in prostovoljcev na projektu. Tretja študija predstavlja poglede evropskega socialnega delavca na delo s pripadniki tujih kultur. Mag. James Feeney, Irec, v času zbiranja raziskovalnega materiala star 29 let, je v obdobju 2000 - 2005 deloval v okviru Svetovnega programa za hrano Organizacije združenih narodov, in sicer zaporedno na Kitajskem (2 leti), v Etiopiji (1 leto) in Tanzaniji (2 leti). Kot vodja področne enote je deloval na terenu kot mobilizator skupnosti, načrtovalec programov, implementator programov in vodja administracije.
2	Sestavki vsebujejo odgovor na splošno vprašanje o izkušnjah pri delu s strokovnjaki in uporabniki iz tujih kultur. Napisani so v angleščini, dolgi približno 5 tipkanih A4 strani in poslani avtorici po elektronski pošti (dostopni v Povodnik 2006).
način po smernicah za oblikovanje utemeljene teorije po Glasserju in Straussu in upoštevajoč postopek, ki ga je predlagal Mesec (1998).
KAKO LAHKO STROKOVNJAK PRISPEVA K VEČJI UČINKOVITOSTI DELA V TUJI KULTURI3
Prispevek strokovnjaka se izraža v njegovih poskusih vživljanja, to je aktivnega prilagajanja in vključevanja v njemu tujo kulturo: »Vsako priložnost, vsakega človeka, vsak dogodek sem izkoristila za učenje o posebnostih skupine. Bile so me same oči in ušesa.« (Povodnik 2006.)
Za vživljanje potrebuje delavec osnovno držo odprtosti: »Zato se mi je zdelo pomembno, da sem ves čas čuječa; bila sem pozorna na razlike in podobnosti v našem mišljenju, na način komuniciranja, na običaje in njihov pomen itd.« (Ibid.)
Izmed številnih področij, ki se jih vživljanje dotakne, je posebej pomembnih naslednjih pet:
1.	Odnos spoštovanja. Spoštovanje lokalnega načina življenja je bistveno za uspešen proces vživljanja v tujo kulturo. Gre za preproste, a pomembne geste, ki cenijo in upoštevajo tuj način življenja: »upoštevajte pravila obnašanja, spoštujte lokalno religijo, pokažite, da cenite lokalno kulturo, npr. tako, da jeste lokalno hrano in pozitivno govorite o lokalnih ljudeh« (Feeney 2001.) Tradicija lahko v kulturi deluje kot pozitivna sila, ki povezuje člane skupnosti, jim daje občutek identitete, zgled uspešnega reševanja težav in drugo, problem pa je po navadi tradicija kot nazadnjaška sila, ki ohranja nasilnosti in diskriminacijo preteklosti (npr. spolno nasilje nad otroki in ženskami). Tuji socialni delavci ob stiku s praksami, ki kršijo človekove pravice oziroma škodujejo dobrobiti posameznikov, dostikrat reagirajo obtožujoče, nasilno, nepotrpežljivo ali s poniževanjem tistih, ki te prakse propagirajo. Spoštovanje tradicije v tem smislu pomeni priznavanje tradicije kot legitimne osnove delovanja in odpiranje prostora za spreminjanje škodljivih praks na neogrožajoč in nenasilen način.
2.	Besedno sporazumevanje. Ozaveščenost v sporazumevanju, torej pozornost na kulturne razlike v komunikaciji, je dobro načrtno gojiti: »Po vsaki svoji izjavi sem zavestno preverjala, kaj so
3 Vsi citati, ki kot empirična evidenca raziskave podpirajo ugotovitve, so del raziskovalnega gradiva in so zbrani in dostopni v Povodnik 2006.
moji poslušalci slišali« (Povodnik 2006). Besedno sporazumevanje v tuji kulturi je namreč v najboljšem primeru težavno; sporočilna vrednost stavkov je močno okrnjena: »Če ne govoriš jezika, nisi nikdar gotov, kakšno sporočilo predajaš naprej. Nikdar tudi nisi gotov, kaj ti ljudje odgovarjajo.« (Ibid.) Poznavanje lokalnega jezika je izredno pomemben prispevek strokovnjaka, ki omogoča odprto in učinkovito komunikacijo z uporabniki. Dokler strokovnjakinja še ne obvlada lokalnega jezika, je nujno, da zagotovi prevajanje vsega, kar reče. Govoriti mora jasno, se izogibati žargonu, obsojajočemu jeziku, sodbam in pridigam.
3. Strokovni prijem. Zaželena je vzpostavitev enakovrednega (delovnega) odnosa. Bistvena procesa pri tem sta gradnja odnosa zaupanja in soustvarjanje dobrih izidov. Strokovnjak naj prizna svoje pomanjkljivosti in neguje obojestran-skost v odnosu:
Svoja navodila jemljite kot potencialno uporabne nasvete in ne kot »edino pravo pot« h klientovi rešitvi. Izkoristite priložnost, da od klientov dobite povratne informacije. Opogumljajte jih k aktivnemu sodelovanju in delitvi mnenj. Strokovnjaki se morajo tudi sami učiti, ne pa učiti le drugih. (Feeney 2001.)
Pogosta napaka tujih strokovnjakov je, da se ne zavedajo zahtevnosti dela v tuji kulturi (vstop v popolnoma neznano okolje, delo v izrednih razmerah, delo na območjih z nizkim življenjskim standardom, dolgotrajno delo). S temi in drugimi stresnimi dejavniki se bodo morali aktivno soočiti: »Že od vsega začetka je bila mlada gospodična proti vsemu - območje je bilo preveč nerazvito, pritoževala se je, ker ni bilo tekoče vode, glede stranišč na štrbunk, ker ni bilo elektrike - seznam je bil neskončen.« (Kabamba v Povodnik 2006.)
Dodatno se je treba zavedati, da je oblikovanje strokovnih izhodišč v nekaterih primerih kulturno pogojeno. Medtem ko evropski in ameriški strokovnjaki delujejo iz izhodišča, da je življenje posameznika nedotakljivo, afriški socialni delavci delujejo iz izhodišča, da je dobrobit skupnosti pomembnejša od dobrobiti posameznih članov. Namen tega članka ni razpravljati o reševanju etičnih dilem, na katere lahko naleti strokovnjak iz individualistične kulture, ki deluje v kolekti-vistični kulturi, pač pa le opozoriti, da so take dileme pogoste, da se jih je treba zavedati in jih
reševati s kar največjo možno občutljivostjo za pravice vseh vpletenih. Strokovnjak mora sam pri sebi preveriti strokovna izhodišča, iz katerih izhaja, pri čemer ne sme zanemariti ne univerzalnih človekovih pravic ne pravice do obstoja kulture, v kateri deluje: »Kar je za pripadnika plemena Lenje spoštovan, nujen in legitimen obred očiščevanja, je zame kruto, nepotrebno, kriminalno posilstvo 12-letne deklice.« (Povodnik 2006.)
Upoštevati moramo tudi, da lahko v tujini postane vprašljiva strokovna avtoriteta delavca. V tuji kulturi imajo za dosego kredibilnosti morda povsem drugačne zahteve kot v delavčevi domači kulturi: »Lahko ženska nastopa kot uradna oseba? Moja izkušnja je, da so me moški sprejeli kot moškega [_], edino v vlogi moškega sem lahko organizirala sestanke« (ibid.).
4.	Uravnovešanje razmerij moči. Dejansko količino moči, ki pripada posameznim partnerjem v procesu iskanja rešitev, torej vpliv ali izvršno oblast, ki si jo lasti partner, lahko strokovnjak do določene mere zavestno odreja. Delitev moči, ki naj bi v idealnem primeru dala strokovnjaku enako količino moči kot uporabniku, je po izpovedih sodelujočih najbolj zaželen primer razporeditve moči. Na žalost resničnosti bolj ustreza uveljavljanje premoči enega partnerja nad drugim, kar ima po navadi negativne posledice za osebo z manj moči: »Tuja strokovnjakinja je vsakič, ko smo imeli sestanek osebja, takoj prevzela debato [_] Ni nam pustila do besede.« (Kabamba v Povodnik 2006.)
Neredko sodelujoči v odnosu svoj položaj dojemajo kot nemoč. Nemočni so lahko tako uporabniki kot tuji strokovnjaki. Slednjim je odvzet njihov običajni referenčni okvir delovanja, čutenja, mišljenja in obnašanja, kar lahko občutijo kot resno grožnjo svoji identiteti:
Če razvojni delavec postane tisti, ki enostavno obupa in se začne pritoževati nad vsem, potem ne vem, kaj ta oseba sploh počne. Kaj hoče? Moja razlaga je, da taka oseba ne ve, kaj je razvoj, ali pa da jo ekstremna revščina preveč prestraši in ogroža, tako da se lahko le sesede in nemočno opazuje. (Kabamba v Povodnik 2006.)
5.	Zavedanje lastnih predsodkov. Sodelujoči v raziskavi pripisujejo velik pomen tudi razkrivanju predsodkov, ki jih strokovnjak goji o tuji kulturi. Posebej je poudarjeno, da odklonilen odnos ni nujno zavesten, odkrito sovražno usmerjen, pač
pa je lahko tudi skrit, nezaveden, posledica kulturne pogojenosti. Posebej so omenjeni stereotipi in etnocentričnost, na »večvredne« dosežke lastne civilizacije osredotočen pogled na svet. Netočne in pogosto zavajajoče medijske podobe pomagajo pri njihovem širjenju, zato je načrtno ozaveščanje lastnih predsodkov nujno:
Šele po dolgem razmišljanju sem se zavedela, da je to najbrž posledica klišeja, ki ga v časopisih popularno označujejo kot hungry monkey. Afričane mediji tako pogosto predstavljajo kot lačne, nemočne primitivne ljudi, da večina Evropejcev sploh ne pomisli več, da je med njimi veliko visoko izobraženih, sposobnih, ambicioznih ljudi. (Po-vodnik 2006.)
KAKO LAHKO UPORABNIK PRISPEVA
K VEČJI UČINKOVITOSTI DELA V TUJI KULTURI
Prispevek uporabnika se izraža v osnovni drži strpnosti, torej sprejemajočega odnosa do nenavadnih ravnanj in postopkov tujega strokovnjaka. Tudi uporabniki imajo prikrite ali povsem očitne predsodke do tujcev. Pomembno je, da se jih zavedajo - najpogosteje gre za predsodke o državi izvira, spolu, starosti, načinu oblačenja, območju bivanja in slojevski pripadnosti strokovnjaka: »Na splošno Afričani verjamejo, in to dobesedno, da smo v Evropi vsi bogati, da vse znamo, da se po ulicah cedita med in mleko.« (Ibid.)
Kritično razmišljanje je morda najpomembnejši prispevek uporabnikov in tudi tisti, ki ga tuji strokovnjaki pri njih najbolj pogrešajo. Zaradi poveličevanja razvitejše kulture, velike ranljivosti v odnosu strokovnjak-uporabnik in iz drugih razlogov uporabnice včasih sprejmejo vse predloge tujih strokovnjakinj, ne da bi jih prej ocenile, preverile njihovo primernost zase ali ponudile kakršno koli povratno informacijo. Asertivnost je še ena od lastnosti, ki jih tuji strokovnjaki v odnosu z uporabniki zelo pogrešajo. Zaželeno je, da je uporabnik iskren, odkrit in pripravljen na aktivno izmenjavo povratnih informacij. Zdrava radovednost je velika usluga, ki jo lahko uporabnik napravi strokovnjaku, saj mu s svojim zanimanjem olajša pristop: »Kot edina belka v črnski skupnosti sem imela status slavne osebe, vsi so me poznali, sledili mojim premikom, ugibali o mojih namenih« (ibid.).
Preseganje hladnega, formalnega odnosa - pripravljenost strokovnjaka za odpiranje, osebno
sodelovanje in vpletenost in pripravljenost uporabnika, da tako sodelovanje sprejme - lahko zelo olajša vzpostavljanje odnosa zaupanja in razprši dobršen del predsodkov in sumničenj, zato je za učinkovitost dela v tuji kulturi pomembno in priporočljivo.
KAKO LAHKO ORGANIZACIJA PRISPEVA
K VEČJI UČINKOVITOSTI DELA V TUJI KULTURI
Organizacije, ki zaposlujejo tuje strokovnjake in strokovnjakinje, so pomemben akter medkulturnega dela. Gre večinoma za nevladne organizacije, ki delujejo mednarodno. K učinkovitosti delovnega procesa lahko prispevajo na veliko načinov, ki so strnjeni v treh točkah:
1.	Usmerjenost h kulturni občutljivosti. Temeljna politika mednarodne organizacije naj bo spodbujanje svojega osebja, da spozna lokalno kulturo. Brez stalnega motiviranja, konkretnih akcij in ponujenih bonitet namreč ni verjetno, da bi se osebje navdušeno vrglo v raziskovanje lokalne kulture: »Pošljite tuje osebje na tečaj lokalnega jezika in jih ustrezno nagradite, če uspešno opravijo izpit, npr. s povišico ali napredovanjem.« (Feeney 2001.) S sklepanjem pogodb za daljši čas bivanja v tuji kulturi bo organizacija zaposlenim omogočila boljše spoznavanje in razumevanje tuje kulture. Izobraževanje za kulturno občutljivost je pomemben del ozaveščanja osebja. Organizacija lahko za tako izobraževanje uporabi več prijemov, npr. igranje vlog, spodbujanje kritičnega mišljenja, poudarek na ozaveščanju predsodkov in vrednot in trening komunikacijskih spretnosti. Če je iz strukture organizacije jasno razvidno, da je status zaposlenih iz ene kulturne skupine višji kot tistih iz druge kulturne skupine, je to očiten znak diskriminacije, ki bo zelo verjetno povečal možnost za kulturne nesporazume: »Izogibajte se hierarhijam osebja, ki temeljijo na narodnosti. V Združenih narodih je očitno, da so tuji strokovnjaki bolje plačani in bolj pomembni kot domači strokovnjaki.« (Ibid.)
2.	Izbira osebja. Organizacija mora zavestno zaposlovati kulturno občutljive ljudi, pri čemer naj kulturno občutljivost preverja že pri pogovorih za službo, na primer s pomočjo igranja vlog. Ljudje, ki jih organizacija izbere za sodelavce, naj bi bili kulturni most med organizacijo in uporabniki, kar pomeni, da naj bi bili vsaj do neke mere kulturno podobni strankam: »če je polovica vaših klien-tov podeželskih žensk, muslimank, ki govorijo
amharsko, boste potrebovali nekaj podeželskih muslimanskih amharsko govorečih žensk v svojem osebju.« (Ibid.) Priporočljivo je, da je delež lokalnega osebja v organizaciji visok; pomemben pa je tudi izvir lokalnega osebja. Paziti je treba, da niso vsi lokalni strokovnjaki enake etnične pripadnosti ali z enakega območja bivanja.
3. Delovni postopki. Delovni postopki naj bi bili toliko prilagojeni, da so jih domačini pripravljeni sprejeti za svoje, hkrati pa naj bi bili usmerjeni na tista področja delovanja, ki jih morajo pripadniki tuje kulture osvojiti in izpopolniti. Izbira delovnih postopkov je torej lahko del procesa iskanja rešitev. Bistven delovni postopek je sodelovanje z uporabniki oziroma soustvarjanje dobrih izidov skupaj z njimi: »To se zdaj morda sliši preprosto, toda naučil sem se, da razvojni delavci naj ne bi le prinašali programov s sabo, ampak da naj bi sedli skupaj z domačini in programe načrtovali z njimi [_] Poudarek naj bi bil na partnerstvu in ne na vlogi delavcev kot inštruktorjev« (Kabamba v Povodnik 2006). Pomembno je, da so dejavnosti organizacije primarno usmerjene k potrebam uporabnikov, kar ni samoumevno. Eden od omejujočih faktorjev pri organiziranju skupnosti so namreč dostopna finančna sredstva: »Končno besedo imajo ljudje z denarjem, in če se jim upreš, odnesejo svoj denar drugam.« (Ibid.) Usklajevanje z željami donorjev je nujen delovni postopek, pri čemer naj bi lojalnost strokovnjaka veljala uporabnikom, trud pa naj bi se usmeril v ohranjanje integritete delovnega projekta: »On je trdil, ker nas Humana financira, naj bo vse tako, kot zahteva« (ibid.). Žal organizacije pogosto ne posvečajo pozornosti visoki kakovosti storitev, temveč le njihovi količini. Kazalci uspeha so večinoma kvantitativni: »koliko šol smo letos odprli, koliko vodnjakov zgradili, koliko ljudi testirali za AIDS« (Povodnik 2006.)
Socialna delavka more in mora svojim bolj ekonomsko, učinkovito naravnanim sodelavcem pojasniti pomen krepitve moči uporabnikov: »Socialni delavec mora tukaj preoblikovati vprašanja, kako dobro odprte šole delujejo, ali so zgrajeni vodnjaki v uporabi, so HIV pozitivni ljudje dobili potrebno svetovanje in oporo.« (Ibid.)
Vse to prispeva k trajnosti (zdržljivosti) projekta. Projekt naj bi uspešno deloval tudi po umiku organizacije, pod vodstvom uporabnic samih. Organizacija lahko pomaga skupnosti k razvoju le, če zavestno spodbuja trajnostni razvoj, s čimer se izogne tudi t. i. sindromu odvisnosti uporabnikov.
JE STROKOVNO DELO IZVEN LASTNE KULTURE SMISELNO?
Raziskava odkriva več prednosti tujih strokovnjakov pri delu v tuji kulturi, kar nakazuje, da je uspešno strokovno delo v tuji kulturi mogoče. Argumenti za medkulturno socialno delo so:
1.	Manjša verjetnost za diskriminatorno razlikovanje med uporabniki. »Manj je verjetno, da bodo diskriminatorno razlikovali med uporabniki na podlagi etničnosti, religije, politične usmeritve, razreda, statusa itn., ker so lokalne delitve za tujce po navadi manj pomembne.« (Feeney 2002.)
2.	Splošne izkušnje o dobrih izidih v različnih kontekstih. Strokovnjakinje, ki so delovale v različnih okoljih, so razgledane in tako bolj sposobne oceniti, katere rešitve so v kakšnih okoljih učinkovitejše: »Pričakujemo lahko, da imajo več izkušenj o tem, kaj deluje in kaj ne deluje v različnih kontekstih« (ibid.).
3.	Večja zmožnost za zagovorništvo uporabnikov. »Bolj so pripravljeni biti odkrito kritični, kadar branijo kliente, npr. pri kršenju človekovih pravic ali vladnem zanemarjanju« (ibid.). Koncept zagovorništva je v zahodnih državah bolj znan kot v manj razvitih državah. Poleg tega so tuji strokovnjaki do države, v kateri so le prehodni gostje, čustveno nepristranski (niso izpostavljeni domoljubju) in jih ne strašijo politične omejitve določene države (npr. sankcije diktatorskih vlad proti opoziciji oziroma kritiki družbe).
4.	Svobodnejša izbira delovnega okolja. »[V]e-čina tujih strokovnjakov si izbere socialno kariero na eksotičnih podeželskih lokacijah, medtem ko je treba lokalno osebje [ki beži v mesta] ,prisiliti' v tako delo, kar je mogoče samo zaradi pomanjkanja boljših služb.« (Ibid.) Tuji strokovnjaki lahko uspešno zapolnijo primanjkljaj strokovne delovne sile v vaseh, do katerega prihaja zaradi ruralno-urbanih migracij.
5.	Večja pripravljenost uporabnikov za sodelovanje. Uporabniki včasih raje sodelujejo s tujimi strokovnjaki zaradi poveličevanja razvitejše kulture ali zaradi nevtralnosti tujcev glede lokalnih delitev oz. razlikovanj: »v Tanzaniji in Zambiji klienti včasih napačno predpostavljajo, da je ,mzungu' (beli človek) bolj izobražen, večvreden in da nadzoruje finančno plat projekta.« (Ibid.)
Shema: Potek dela v tuji kulturi
Delo v tuji kulturi
Razmerja moči: premoč
Različnost: kulturne razlike
(NE)SPORAZUM
delitev moči
odziv na kulturne razlike odnos zaupanja (primeren odziv: spoštovanje)
Sodelovanje
Učinkovitost dela v tuji kulturi
DANOSTI
ODZIV
RAZPRAVA
Kulturni nesporazumi, ki so utemeljeni v boju za moč in v različnosti, se napajajo iz dveh virov (kot je prikazano v shemi 1, ki sistematično povzema ugotovitve poskusne teorije):
1.	iz konkretnih, vidnih danosti, ki se jim ni mogoče izogniti - v našem primeru iz neuravnovešenih razmerij moči v odnosih in iz kulturnih razlik, in
2.	iz subjektivnih odzivov na te danosti, ki jih je mogoče zavestno usmerjati - v našem primeru iz vpeljevanja delitve moči v odnosu in občutljivih odzivov na kulturne razlike.
V drugi točki se kaže tudi pot za razreševanje nesporazumov, torej za večanje učinkovitosti dela v tuji kulturi: samonadzor, samovzgoja, trud za večjo kulturno občutljivost in spoštovanje drugačnega.
Delo v tuji kulturi torej ni statično, pač pa se ravnovesje nenehno nagiba v smer sporazuma ali v smer nesporazuma. Tak dinamičen pogled na delo v tuji kulturi po eni strani močno poudarja odgovornosti vseh sodelujočih v procesu, po drugi strani pa odkriva, da nobena odločitev ni nespremenljiva, saj lahko vedno popravimo svoje prejšnje ravnanje.
Večina konceptov poskusne teorije se nanaša na splošne težave, ki jih imajo tujci pri vstopu v neznano kulturo, kar nakazuje, da moramo pri medkulturnem delu razlikovati probleme vživlja-nja, ki jih ima vsakdo, in probleme (ne)ustreznega
strokovnega prijema, ki jih ima le strokovnjak. Primeren in zaželen strokovni prijem, kot ga opiše raziskava z besedami enakopraven, enakovreden, spoštljiv, zaupljiv, sodelujoč, presenetljivo dobro ustreza konceptu delovnega odnosa, kot ga je oblikovala Gabi Čačinovič Vogrinčič (Čačinovič Vogrinčič et al. 2005); njegovi poglavitni elementi so dogovor o sodelovanju, instrumentalna definicija problema in soustvarjanje rešitev, osebno vodenje. Koncept delovnega odnosa je odlično navodilo za kulturno občutljivo delo v tuji kulturi, ki bo skupnostim socialnim delavcem pri razvijanju skupnosti v veliko pomoč. Ti morajo razumeti, kako pomembno je aktivno sodelovanje uporabnikov (tudi če so to skupnosti) pri delovnem procesu v tuji kulturi, pri čemer je prispevek uporabnika v iskanju rešitev enako cenjen in pomemben kot prispevek strokovnjaka. Začeten konsenz, torej dosežen dogovor o sodelovanju, bistveno zmanjša kulturne nesporazume, ki nastanejo med delom. Dodatno se morajo strokovnjaki poučiti o zakonih, prednostih in zankah dela iz perspektive moči - okrepljeni uporabniki bodo namreč bolj odprti in strpni v svojem odzivu do kulturnih razlik kot uporabniki brez moči in vere v spremembe na bolje.
Zanimiv je tudi opis prispevka organizacij k večji učinkovitosti socialnega dela. Vsi delovni postopki, omenjeni zgoraj, sodijo namreč v dobro prakso razvojnega dela (standardna navodila za delo razvojnih delavcev), ki sledi načelom trajnosti, soudeležbe uporabnikov, krepitve moči, okolj-ske ozaveščenosti, socialne vključenosti, spolne občutljivosti in stroškovne učinkovitosti (Feeney
2001). Ta navodila bodo socialnim delavcem pri razvijanju skupnosti prav gotovo koristila (ne glede na to, ali se skupnost nahaja v razviti ali manj razviti državi, in ne glede na to, ali je kulturno popolnoma ali samo nekoliko različna od okolja, iz katerega izvira strokovnjak), saj po vsebini popolnoma ustrezajo izsledkom raziskave.
Iz raziskave je jasno razvidno, da medkulturni delavci (ki niso izobraženi socialni delavci) pri delu najbolj pogrešajo znanja o dinamiki in spreminjanju medosebnih odnosov. Izražajo potrebo po večjem medsebojnem spoštovanju, bolj uravnovešeni delitvi moči in enakopravnejšem sodelovanju. Ti trije pojmi poskusne teorije, moč, spoštovanje in sodelovanje, so v temelju socialno-delovni. Sociologija, razvojno delo, antropologija in druge znanosti ali stroke, katerih izsledki so pomembni za medkulturno delo, manj poudarjajo odnos do uporabnikov in uporabnic kot socialno delo. Kot najprimernejši odnos do uporabnika sodelujoči v raziskavi opisujejo odnos, ki ustreza socialnodelovnemu konceptu delovnega odnosa (Čačinovič Vogrinčič et al. 2005). Močno poudarjajo pomen strokovnjakove osebnosti za uspeh medkulturnega dela, kar ustreza socialnodelov-nemu pogledu na strokovnjakovo osebnost kot občutljiv instrument v delovnem procesu. Iz teh in drugih izsledkov (Povodnik 2006) lahko sklepamo, da medkulturni delavci za uspešno delo potrebujejo specifične socialnodelovne veščine, torej veščine dela s posameznim problemskim primerom oziroma veščine socialnega svetovanja po Lüssijevi (1991) sistemski definiciji socialnega dela. Nadaljnje raziskave bodo pokazale, ali je obvladovanje specifičnih socialnodelovnih veščin res eno od orodij, ki učinkovito zmanjšujejo negativen vpliv kulturnih nesporazumov na učinkovitost dela v tuji kulturi.
Iz raziskave izhaja, da so tuji strokovnjaki primerni za delo v tuji kulturi:
1.	če med njihove osebnostne lastnosti spada kulturna občutljivost (predispozicija)
2.	če so na delo v tuji kulturi posebej pripravljeni (usposabljanje)
3.	če se v socialnodelovnem procesu držijo napotkov, s pomočjo katerih lahko zavestno omejijo nastanek in vpliv kulturnih nesporazumov na učinkovitost dela v tuji kulturi (odziv na konkretno situacijo).
Zagotavljanje teh pogojev je za socialnega delavca prav gotovo izziv, vendar ga je ob dobrem načrtovanju in sistematičnem delu na sebi
mogoče obvladati. Kulturno občutljivost socialnih delavcev lahko organizacija oceni že pri postopku izbire delavca za delo v tuji kulturi, na primer s pomočjo igre vlog. Če strokovnjak ta preskus uspešno opravi, sledi usposabljanje, ki ga senzi-bilizira za drugo kulturo in opremi z znanjem o najpogostejših kulturnih nesporazumih in načinih njihovega razreševanja. Na voljo so številni prijemi za ozaveščanje kulturnih gostov: atribucijski trening (učenje pripisovanja lastnosti dogodkom na način tuje kulture), kognitivni trening (učenje dejstev o tuji kulturi s predavanji, pogovori, izmenjavo izkušenj), prilagajanje vedenja (raziskovanje vloge nagrad in kazni v življenju strokovnjaka s pomočjo vizualizacije), izkustveni trening (igra vlog o potencialno problematičnih situacijah v tuji kulturi, življenje v simulacijah drugih kultur, izleti na teren), kulturno samozavedanje (proučevanje pogostih izkušenj v lastni kulturi s skupinskimi pogovori) itn. (prim. Brislin et al. 1986). Usposabljanje je lahko splošno, torej za delo v kateri koli tuji kulturi, po možnosti (glede na dostopnost podatkov) pa ga dopolnimo tudi s kulturno specifičnim izobraževanjem, prilagojenim določeni kulturi, v katero strokovnjak odhaja. Izsledki te in drugih raziskav o doživljanju socialnih delavcev - tujcev pa so v učinkovito pomoč pri izpolnjevanju tretjega omenjenega pogoja, torej pri usmerjanju in zavestnem prilagajanju odziva socialnega delavca na konkretne situacije v tuji kulturi.
VIRI
Brislin, R. W., Cushner, K., Cherrie, C., Yong. M. (1986), Inter-cultural Interactions: A Practical Guide. Beverly Hills: Sage Publications.
Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., Možina, M. (2005), Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Feeney, J. (2001), Partnership in Development: A Guide for Development Workers. Oyer, Norway: One World Institute. Neobjavljeno (interno gradivo).
Lüssi, P. (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern: Paul Haupt.
Mayadas, N. S., Watts, T. D., Elliot, D. (1997), International Handbook on Social Work Theory and Practice. Westport, Connecticut: Greenwood Press.
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Povodnik, N. (2006), Kulturni nesporazumi kot izziv medkulturnega socialnega dela. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Fakulteta za socialno delo (magistrsko delo).
Karmen Medica SODOBNE MIGRACIJE IN DILEME VARNOSTI
OPREDELJEVANJE MIGRACIJ
Pri pojasnitvi današnjih selitvenih procesov klasični push-pull dejavniki ne zadoščajo več. Sodobni push dejavniki vse močnejše presegajo tradicionalna povpraševanja po delovni sili v po-stindustrijskih družbah (Massey 1998: 12-13). Idealno ravnovesje ponudbe in povpraševanja, ki je popolnoma ustrezalo mikroekonomskim standardom industrijske družbe, lahko imamo za maksimo preteklosti. Tudi klasične države emigracije se spreminjajo v imigrantske države, kot je na primer Italija, Španija, Portugalska, Grčija pa tudi Slovenija.
Vsako novo opredeljevanje migracij - prisilnih ali prostovoljnih, trajnih ali začasnih, organiziranih ali neorganiziranih, legalnih ali nelegalnih, vključuje tudi določanje novega teoretskega modela ali metodološkega okvira. Toda definicija odloči, kakšen status bo migrant pridobil v novem okolju, ali mu bo zagotovljena eksistenca in ali bo lahko legalno ostal. Ni namreč vseeno, ali je obravnavan kot begunec ali kot prisilni, prostovoljni ali ilegalni migrant; poimenovanje pomeni, da bo lahko ostal ali da bo vrnjen domov (Castels 2002). Za ilegalne migracije se vse pogosteje uporabljajo izrazi nedovoljene, nezakonite, nedokumentirane migracije. Čeprav najbolj radikalne definicije opredeljujejo vse migracije kot prisilne (razen turizma), je razvidno, da je med njimi vse manj legalnih, vse več pa ilegalnih migracijskih premikov.
Nekateri avtorji navajajo, da je pravzaprav velika večina migrantov ilegalnih, ki jim v nekaterih državah rečejo tujci brez papirjev (to so tisti, ki so v državo prišli po nedovoljeni poti in si pozneje tam pridobili dokumente), ilegalci ali kratko malo tujci. V Litvi so na primer begunci, prosilci za azil in »osebe brez papirjev« pred uvedbo
novih zakonov veljali za brezdomce. »Ilegalec« pomeni tistega, katerega identiteta še ni znana. Izraz »ilegalci« v Nemčiji označuje migrante, ki v državi živijo brez dovoljenja za prebivanje (Drolc 2003: 164-165). Danes poznamo raznotere in deloma prekrivajoče se oblike nedovoljenega, nezakonitega ali t. i. ilegalnega migriranja. V grobem bi lahko identificirali vsaj tri oblike tovrstnega preseljevanja. Najbolj prakticiran način je, da potencialni migrant legalno stopi v državo kot turist, sezonski delavec, poslovni potnik, prosilec za azil ali begunec. Njegova ilegalnost se začne v trenutku, ko brez dokumentov ostane dlje, kot mu je odobreno, in sploh, če sprejme zaposlitev brez dovoljenja za delo (overstayers, sans-pa-piers). Naslednja oblika je skrivna priselitev ali prestop meje s ponarejenimi dokumenti. Tretje in najbolj nevarno je delovanje mednarodnih tihotapskih mrež, ki imajo vlogo »dostavljanja priseljencev brez možnosti«. V mestih tretjega sveta se neredko predstavljajo kot zakonite, specializirane »turistične agencije«. Migrante izpostavljajo smrtnim nevarnostim, prevažajo jih v neprimernih prevoznih sredstvih, zaprtih zabojnikih, za plovbo neprimernih ladjah. Ravno ti »dostavljalci« ali »posredniki« največ profitirajo od evropskega ograjevanja.
Evropske sredozemske države so v osemdesetih letih omogočale zakonito priseljevanje, ki mu je sledila nezakonita zaposlitev, vendar to še ni veljalo za ilegalno priselitev. Takrat je bil to še odgovor na spremembe v ponudbi in povpraševanju na nižjih ravneh zaposlovanja, ki so se zgodile v določenih sektorjih zaposlovanja. Ob koncu osemdesetih let se »ekonomskemu beguncu«, ki prosi za azil, pridruži podoba »ilegalnega priseljenca« (op. cit.: 408-409). Najpogosteje srečamo tovrstno prakso v sredozemskih državah, zlasti v Italiji in Franciji. Tretjino avtocest v Franciji so
po utemeljenih ocenah zgradili »ilegalci«, ki so zelo prisotni tudi v francoski avtomobilski industriji. Tega seveda nihče javno ne prizna (Bade 2005: 446-447). Največ ogorčenja znotraj EU je povzročila italijanska selekcija, ki je šla na breme drugih držav. V Italijo so migranti lahko vstopili legalno in se zaposlili ilegalno. Če niso dobili dela, so potovali naprej v druge države. V devetdesetih letih je morala Italija svoje azilno pravo in politiko priseljevanja prilagoditi temeljnim pravilom, ki so veljala za zahodnoevropski prostor (Bade 2005: 415-418). Tema »ilegalnosti« je danes centralna tema »trdnjave Evrope«. Odločilna pobuda, ki je »harmonizirala« nacionalnodržavne politike na tem področju, je bila vsaj na evropskem prostoru usmerjena v odprtje notranjega trga, ki naj bi bil v skupnem varnostnem interesu sprejemnih držav. Za migracijsko politiko EU je od devetdesetih let postala odločilna povezanost obrambe navzven in integracije navznoter, z nedvoumno prioriteto obrambe navzven. Skupaj s tem trgom je začelo naraščati nezaupanje tudi do meddržavnih migracijskih procesov, ki so nenadzorovano potekali znotraj evropskih meja. V žargonu varnostne politike so to poimenovali »migracijska ranljivost« (Bade 2005: 418).
Države vse bolj otežujejo in omejujejo prihode, meje so vse bolj nadzorovane. Pogoji, v katerih imigranti delajo, če se srečno prebijejo do destinacije (te pa so, mimogrede, vedno manj predvidljive), so zelo slabi in v nasprotju s tem, kar je ljudem predstavljeno v medijih in kar jim obljubljajo in opisujejo posredniki. Imigracijski status vse bolj postaja vprašanje socialne vključenosti ali prej izključenosti. Idilična slika Zahoda kot kraja, kjer se cedita med in mleko, se kmalu po prihodu priseljenca razblini. Kvote priseljevanja, meje in tudi strukturo migranta pri tem postavlja t. i. razviti svet, zlasti Evropska Unija, ZDA, Kanada in Avstralija.
MEJE, TOKOVI IN STRUKTURA MIGRANTOV
V evropskem prostoru so se po padcu železne zavese popolnoma spremenili migracijski vzorci in tudi migracijske poti. Prej prevladujoči in ustaljeni tokovi od Juga proti Severu in od Vzhoda proti Zahodu ne veljajo več, stopnja nepredvidljivosti je vse večja, vse smeri se vse bolj prekrivajo in migracije vse bolj potekajo v smereh Jug-Vzhod-Zahod in Vzhod-Jug-Sever.
Tokove zlasti ilegalnih migracij percipiramo iz dvojne perspektive. Eno je osredotočenost na regionalno politiko, drugo pa so globalni pritiski, ki se jim v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Nobena država ne more zapreti svojih meja, vse meje so prepustne in selektivne, ljudje vedno najdejo pot čeznje. Po drugi strani pa danes vedno bolj težijo k temu, da bi jih obvarovali pred tujimi »vdori«. Priseljencev, ki se bodo priselili po legalni poti, z dovoljenjem priseljenske države, bo po projekcijah EU zmeraj manj, ilegalnih migrantov pa vedno več.
Kako se sploh soočati z ilegalnim priseljevanjem, če upoštevamo, da se prebivalstvo EU stara, narašča pa potreba po delovni sili, in glede na to, da se do nedavnega najbolj profitabilne narko mreže vse bolj preusmerjajo v tihotapljenje ljudi - tveganje je manjše, manjše so kazni, dobiček pa večji. Stroški za pot za posameznega migranta so odvisni od nacionalnosti, načina transporta in želene destinacije. Po podatkih International Organisation for Migration (IOM) je povprečna cena za tihotapljenje posameznega migranta iz Kitajske v ZDA približno 30.000 ameriških dolarjev, migranti v Litvo pa plačajo od 3.750 do 12.000 ameriških dolarjev. Organizirane tihotapske mreže določajo tudi cene ilegalnih prehodov. V primeru Kitajske in Litve lahko sklepamo, da gre za trgovino z ljudmi, ceno prevoza ljudje morajo odplačati ali odslužiti, pri tem gre za večje zneske. Znotraj mednarodne trgovine z ljudmi je postalo skorajda nemogoče ločiti med legalnimi in ilegalnimi posli. Na primer, popolnoma legalno podjetje, kot je letalska družba, lahko nevede prevaža ilegalne migrante.
Pri tihotapljenju ljudi se praviloma postavljajo ad hoc cene in gre za manjše zneske, čeprav so primeri, ko so s tihotapljenjem samo ene skupine Romunov in zagotovitvijo delovnih viz zaslužili tudi do pol milijona ameriških dolarjev (IOM, 20. 3. 2001). Vedenje o tihotapskih poteh temelji bolj na pripovedovanjih in ocenah, saj gre za ilegalno dejavnost. Razpoložljive informacije kažejo na raznolikost tokov. Znotraj Evrope je najbolj zaželena destinacija Nemčija, čeprav priljubljenost v določenem trenutku določa tudi dostopnost in bližina države. Povpraševanje po storitvah tihotapcev radikalno narašča in tihotapljenje postaja donosen mednarodni posel. V vse večjem razmahu so migracije, ki se opirajo zgodbe izkušenih migrantov, govorice o izjemnih priložnostih in medijsko propagando. Poti, ki jo
bodo migranti ubirali v prihodnje, ni mogoče določiti (ne historične poti, vzpostavljene na podlagi kolonialnih povezav, ne bližina sosednjih držav ne usmerjajo novih migracijskih tokov). Ne glede na to, ali gre za kvalificirane, nekvalificirane, dalj časa nastanjene ali začasno prisotne delavce, legalne ali ilegalne migrante, v vseh primerih migracije ustvarjajo nove vezi med krajem in pripadanjem. »V obdobju klasičnih migracij v Novi svet je bil stereotip migranta tak: mlad mož, ki je šel za srečo, se je vrnil kot heroj, ki je uspel v tuji državi. Migracija je bila enostransko potovanje ali pa začasno bivanje. V vsakem primeru so se s selitvami odpirale možnosti za začetek novega, morda tudi boljšega življenja.« (Papastergiadis 2000: 47). Motivacija današnjih migrantov pa ni enaka kot tista iz začetnega obdobja. Že izkušnje žensk iz tretjega sveta ne morejo biti opisane po starem vzorcu migracij. Migracije v današnjem času obravnavamo v drugačni luči kot migracije iz preteklega obdobja. Poleg nedovoljenih, nedokumentiranih ali t. i. ilegalnih migracij vse bolj izstopa tudi migracija ženske delovne sile v države Zahoda. Ženska populacija predstavlja danes več kot polovico vseh migrantov in glavno delovno silo. Prisotnost žensk v nacionalnih migracijah je povezana s poceni delovno silo in začasnim delom. Te ženske so videne kot dvojne žrtve - nase prevzemajo družinske dolgove, čez-oceanske družbe jih prodajo v tujo državo, tam pa nimajo možnosti ustvariti nov občutek skupnosti. Imajo kratkotrajne kontakte med seboj, živijo v izolaciji od ostalih migrantov, njihova odtujitev pa prinese nov premislek o njihovi identiteti in socialnem statusu.
Hkrati poteka tudi drug trend, ki vključuje migracije na ne-Zahod; to so »poslovne« migracije podjetij, ki locirajo proizvodnjo tam, kjer so ugodni pogoji za njihovo dejavnost (s tem je mišljena produkcija v celoti, ne samo posamezni pogoni kot nekoč).
Gibanje je raznovrstno in se odvija v različne smeri. Različnost po izviru nakazuje, da imajo migranti manj možnosti, da vzpostavijo etnične povezave, kajti vzpostavljene migrantske skupnosti so jim lahko enako tuje kot večinska ali t. i. hegemonska skupnost. Migracijski tokovi postajajo vedno bolj kompleksni in raznovrstni, s tem pa tudi vse manj obvladljivi. Migracije so zajele tako rekoč ves svet (ne glede na status in izvir migranta) in so sestavni del vsakdanje realnosti. Telekomunikacije, tehnologija, transportna
sredstva so prispevali svoje ter pripomogli k večji povezanosti sveta. Človeku je sedaj dostopen še tako nedostopen in odročen kraj. Migranti so vse bolj mobilni, njihove zgodbe pa vedno bolj različne. Fleksibilnost na trgih ne pomeni večje prepustnosti na državnih mejah. Migrant vidi v odhodu predvsem priložnost. Današnji zemljevid globalnih migracij naj bi bil tako kompleksen, kot so biografije migrantov, pravi Papastergiadis (Papastergiadis 2000: 50).
DILEME VARNOSTI
Okrog migracij, zlasti ilegalnih, se v Evropi in tudi globalno nabira strah, ki naj bi bil upravičen, kot nekateri navajajo, zaradi različnih oblik nasilja v odnosu do večinskega prebivalstva in države, ekonomskega neravnotežja, življenja na obrobnih območjih, ki rastejo v velikih mestih, in tudi političnega in ekonomskega okoriščanja s težavami migrantov. Strah se rojeva tudi pod vplivom sodobnih političnih sprememb, tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni. Naslednji razlog za strah pred ilegalnimi migracijami je naraščajoče kolektivno prizadevanje po varnosti.
Globalizacija, sploh pa globalizirana komunikacija in medijske kampanje so pospešili in olajšali migracije; prej to ni bilo enostavno in lahko izvedljivo. Res je, da so zgodovinske povezave pod kolonializmom določale nekatere poti migracij (Alžirci se selijo v Francijo, Indijci v Veliko Britanijo, Surinamci na Nizozemsko itn.), trendi pa kažejo, da (še zlasti po padcu vzhodnega bloka) migranti gledajo za novimi destinacijami, glede na priporočila prijateljev, sorodnikov, agencij, medijev.
Danes je velik tudi pretok poslovnežev, svetovalcev, tehnikov, ki so izjemno mobilni. Poimenovali so jih skilled transients. Na drugi strani pa ostaja trgovanje z ljudmi, vse pogosteje tudi z človeškimi organi in prostitucija, kljub zgodbam, ki krožijo, in kaznim, ki so obljubljene kršiteljem zakonov, vedno bolj v porastu.1 Trgovci z ljudmi se zavedajo pomanjkljivosti zakonov, sicer pa je zanje tovrstna dejavnost manj tvegana kot kateri koli drug nezakonit posel. Danes poskušajo
1 O odkritjih trgovine z človeškimi organi na območju Bosne in Hercegovine pričajo izpovedi svojcev žrtev, o čem je obsežno poročal tednik Slobodna Bosna, Sarajevo, 25. 8. 2005. Glej tudi: Lespresso, 17. 5. 2007.
nacionalne države regulirati tok delovne sile nasproti kapitalu, medtem ko kapitalizem poskuša definirati ceno delovne sile na podlagi najnižje globalne cene in ne glede na globalne potrebe, pravi Papastergiadis (Papastergiadis, 2000: 50).
Kljub vojaški poostritvi nacionalnih meja in strogim kaznim je internacionalna vojna proti ilegalnim migracijam daleč od optimalnih rezultatov. Kako naj se država brani pred procesom, ki je globalno povezan z njenim lastnim razvojem? Kako naj migracijske pisarne določijo točna pravila, ki bi razlikovale legalne migrante od ilegalnih? Državni zakoni v smislu odnosa med globalizacijo in migracijo si pogosto nasprotujejo. Deregulacija in vzročnost delovne sile naredi trg delovne sile bolj obvladljiv na globalni ravni, obenem pa stimulira neformalno ekonomijo, ki vključuje v večji meri migrante kot domačo delovno silo (op. cit.: 50). V ospredju političnega interesa in vladajočih elit je vprašanje, kdo pripada razvitemu svetu (Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji) in kdo ima pravico ostati »tukaj«. V Evropi so ilegalci »nevidni« in v interesu mnogih je, da bi postali še bolj.
Globalna mesta, kot so New York, London, Sydney, se kažejo kot multikulturna mesta le z različnimi vrstami kuhinj. Kakšen naj bi bil multikul-turni prostor, kako naj urbani načrti postavijo tuje kulturne razlike v domač prostor, kdo naj sodi, ko gre za spore glede kulturnih kodov? Ilustrativen je primer, ki ga navaja Alisdair Rogers o ohranjevanju kulture čikanov na Old Plaza v Los Angelesu izključno v turistične namene. Turistična atrakcija na Old Plaza so postali reveži, brezdomci in ilegalci, v veliki večini mehiškega rodu, prevladujejo čikani. Globalni kozmopolitizem današnjih mest ustvarja in v turistične namene prodaja globalni apartheid. Tipičen primer, kako se lahko vzdržujejo in uspešno tržijo različni kulturni kodi, je epizoda, ki jo navaja Rogers: »razpravljali so o prizadevanjih, da bi komercializirali in depolitizirali predel okoli Starega trga v Los Angelesu. Z umetno ustvarjeno kulturo čikanov so odvzeli pomemben vir revnim, brezdomnim in delavcem brez papirjev. Te epizode ponazarjajo, da lahko multikulturalizem prihaja tako od zgoraj kakor od spodaj in je usklajen z državnimi interesi, ko pritegne mobilni mednarodni kapital« (Rogers 1999: 252).
Zakonitost diskriminacije ne zmanjša njene rasistične diskriminatorne narave. Mesta in družbe postajajo vse bolj etnično raznolike in kompleksne strukture z novimi migracijskimi prilivi. V družbo vključujejo tiste, ki se zlijejo z prevladujočo
podobo o rastoči blaginji, tehničnih novostih in so tudi pomembni za produktivnost družbe. Mi-granti so večno izključeni, a po drugi strani bolj povezani, kot pričakujemo, saj elita služi na račun ilegalnih migrantov, delo revnih migrantov izkorišča za ustvarjanje lastne blaginje. Pravzaprav ni socialnega prostora, ki bi zagotovil migrantom pozitivno in permanentno prihodnost.
»Ljudi, ki ilegalno živijo v EU, je treba vrniti v države, od koder so prišli, a je to treba narediti dostojanstveno,« je pred kratkim povedal za medije evropski komisar Frattini (Delo, 2. 9. 2005).
Navidezno skrb, v resnici pa ustvarjanje fobije pred begunci in azilanti, nenehno spodbujajo kampanje proti »navideznim azilantom«, »azil-skim zajedavcem« in »ekonomskim beguncem« zlasti iz tretjega sveta. Že samo zapiranje meja, stroge kontrole, najbolj pa vizumski režimi repro-ducirajo nove migrante in potrebo po tihotapcih. Vedno znova se pri spodbujanju nestrpnosti političnim akcijam pridružuje tudi del medijev.
V člankih, intervjujih, reportažah, komentarjih, pismih bralcev ipd. je mogoče identificirati percepcijo nacionalne varnosti in odnos med mediji in javnostjo. Tovrsten diskurz je vtkan v vse sfere vsakdanjega življenja, zlasti pa spodbuja ustvarjanje nove ogroženosti, »nenehne nevarnosti«, svojevrstnega kroga panike. Ravno zadnje lahko vzamemo za značilen odnos do ilegalnih migrantov. Po drugi strani pa z ustvarjanjem slike o boljšem življenju drugje sami mediji posredno stimulirajo ilegalne migracije. Podobe bogatega Severa in Zahoda, ki jih prenašajo globalne medijske mreže, ljudem na Vzhodu in Jugu niso le porabniške, temveč tudi migracijske spodbude.
Tako v uradnih krogih kot tudi v medijih je vedno aktualno vprašanje, koliko smo pravzaprav varni pred ilegalnimi migranti. Lahko se vprašamo tudi narobe, namreč, koliko so ilegalni migranti varni pred evropsko potrebo po novi delovni sili, nizko nataliteto, željo po hitrejšem zaslužku.
SITUACIJA V SLOVENIJI
V zakonodaji EU, ki tudi Sloveniji določa pravila igre, intenzivno iščejo dolgoročne strategije in učinkovite programe imigracijske politike.
Različne oblike državnih prisil, administrativni ukrepi, klasične strategije in prijemi pri obravnavanju migracij so se izkazali za neuporabne oziroma povzročajo celo nasprotne učinke.
Slovenska družba še nima dolgoročnega programa imigracijske politike oziroma strategije, ki bi pripomogla k trajnejšem reševanju tega sicer globalnega vprašanja. Nova situacija je zlasti slovensko-hrvaški obmejni kontekst in imigracijska kontrola kot del evropskega mejnega režima, ki temelji na schengenskem sporazumu, ta pa na restriktivnosti in selektivnosti. Nova državnoteritorialna obmejnost je prinesla tudi novo socialnopsihološko percepcijo obmejnosti. Če je prva realna ovira, je druga plod in posledica strahov in predsodkov v družbi. V kakšni vlogi bo delovala nova shengenska meja oziroma slovensko-hrvaška državna meja v smislu prepustnosti in čezmejne interakcije? V širši družboslovni literaturi, pa tudi v politični terminologiji najdemo definicije meje kot območja stikov, bariere ali filtra. Tovrstna vprašanja, pa tudi konkretno dogajanje na področju vsakdanjega življenja, prehodnosti teritorija, legalnih in ilegalnih migracij, prisotnosti medijev na obmejnem prostoru in podobno, so integrativni dejavniki prihodnjega razvoja. Prav prehodnost današnjih obmejnih območij se v kontekstu lokalnih in transnacionalnih migracij vse bolj afirmira kot antipod globalizaciji, kar usmerja tudi k vse bolj poudarjeni nujnosti sinteze pristopov bottom-up in top-down.
Na lokalni ravni, zlasti tik ob meji, stroga mejna kontrola in neprepustnost nastopa za lokalno prebivalstvo kot ovira. Ilustrativen je primer prebivalca iz Pirana, ki pravi: »Zaradi pretoka tuje imigracije, ilegalcev, smo tudi sami deležni večjega nadzora državnih organov. Stroge mejne kontrole tudi za nas pomenijo otežaven prehod in pretok sredstev«.2
Prvič sem naletela na to problematiko, ko sem opravljala terensko delo na slovensko-hrvaškem obmejnem območju leta 1998. Prebivalci so se večkrat pritoževali, da jih je v odmaknjenih vasicah po noči strah neznanih ljudi, ki se podajajo čez mejo. Nočni prehodi so se začeli stopnjevati po nastanku državne meje na tem območju. Še bolj so se pritoževali nad strogimi kontrolami, ki so jim popolnoma spremenile dotedanjo rutino vsakdanjega življenja na obmejnem območju. Nekateri so povedali, da se včasih tudi sami počutijo kot ilegalni migranti, glede na to, da gre za prostor
2 Terensko delo na slovensko-hrvaškem obmejnem območju leta 1998 je bilo sestavni del projekta Inštituta za narodnostna vprašanja »Slovensko-hrvaško obmejno območje: Življenje ob meji«.
njihovega vsakdanjika, tako da so včasih sumljivi tudi na lastni njivi, gozdu, vinogradu.
Pogoste in rigidne mejne kontrole delujejo pokroviteljsko in ponižujoče tudi za navadne državljane, ki imajo urejene dokumente. Tistim, ki jih nimajo in jih zaradi tega lovijo, pa je krateno prav vse, od elementarnega človeškega dostojanstva do golega obstanka.
Urejenost, prepustnost in fleksibilnost državne meje v veliki meri določajo življenje teh obmejnih območij in vplivajo na bistveno komponento vsakdanjega življenja v obmejnem prostoru, to je, na vsebino in kakovost družbenih kontaktov.
Slovensko-hrvaška državna meja postaja zunanja meja EU in prav to območje je v nenehnem ospredju. Največ (80 %) vseh ilegalnih migrantov pride v Slovenijo iz Hrvaške. Na ministrstvu za notranje zadeve poudarjajo dobro sodelovanje, vse višje standarde s približevanjem Hrvaške EU, vse večjo kontrola, po drugi strani pa pravijo, da je pričakovati še naprej največje pritiske prav na tej meji. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je največ ilegalnih prehodov zabeleženih na meji s Hrvaško, in sicer leta 2005 3.249 ali za 23 % več kot v enakem obdobju leta 2004 (2.631). V deležu je obravnavano število ilegalnih prehodov na tej meji 80 % (skupnega števila ilegalnih prehodov). Med tujci je bilo največ državljanov Srbije in Črne gore (911 / 645), Albanije (568 / 559), Turčije (462 / 367), Bosne in Hercegovine (395 / 218), Makedonije (225 / 201), Moldavije (203 / 67), Bangladeša (155 / 34) in Hrvaške (92 / 93). Na meji z Italijo je bilo zabeleženih 571 (491) ali za 16 % več ilegalnih prehodov. Med tujci je bilo največ državljanov Moldavije (138 / 24), Srbije in Črne gore (127 / 135), Albanije (80 / 76), Turčije (56 / 50), Bosne in Hercegovine (35 / 28), Makedonije (32 / 34) in Romunije (16 / 30) (MNZ, Policija; druga številka v paru je za leto 2004).
V letu 2005 je bilo v primerjavi z letom prej zabeleženih za 19 % več ilegalnih prehodov državne meje. Največ ilegalnih prehodov je bilo zabeleženo v marcu, aprilu in maju, medtem ko jih je bilo junija, julija in avgusta nekaj manj. V zadnjem času se je nekoliko zmanjšalo število državljanov Albanije, Turčije in Bangladeša, povečalo pa se je število državljanov Srbije in Črne gore. Povečanje števila zabeleženih ilegalnih prehodov je opaziti na meji s Hrvaško, medtem ko se je njihovo število na meji z Madžarsko nekoliko zmanjšalo. Glavne poti v Slovenijo peljejo čez hrvaško mejo, glavno središče tranzita je v zadnjih letih postalo
Sarajevo, kjer postaja tihotapljenje pomemben vir zaslužka. V državnih službah poudarjajo, da se ob sedanjem izvajanju aktivnosti za preprečevanje ilegalnih migracij število ilegalnih prihodov ne bo povečevalo. Jezuitska služba za begunce, Slovenska Filantropija in druge nevladne organizacije pa opozarjajo, da ravno strogi predpisi povečujejo delež ilegalnih priseljencev (Tine Jenko iz Jezuitske službe za begunce v Ljubljani in vodja centra za psihosocialno pomoč beguncem pri Slovenski Filantropiji Franci Zlatar, aprila in maja 2005, osebna komunikacija). Migracija, ki je pravzaprav naraven in običajen človeški pojav, je postala eden od glavnih problemov evropskih vlad.
POLICIJSKO DELOVANJE
Od 80. let naprej, ko se je začela »trdnjava Evropa« vse bolj sistematično zapirati, na nad-državni ravni narašča dotok ilegalnih migrantov. V slovenski policiji so zaradi vse pogostejših prehodov državne meje delno spremenili koncept dela na obmejnih območjih. Z novejšimi ukrepi (uporaba termovizije, konjenice in psov za sledenje) so dosegli, da je bilo bistveno več tujcev prijetih v neposredni bližini državne meje. To jim je omogočilo, da so v skladu s sporazumi o vračanju v sosednje države, iz katerih so tujci nezakonito prišli (Madžarska in Hrvaška), vrnili celo več kot pol vseh prijetih tujcev. Anonimni informant na slovensko-hrvaškem obmejnem območju v Istri opisuje, kako poteka zasledovanje in odkrivanje ilegalnih prebegov:
Največ prebegov je jeseni in pomladi, zaradi sezonskega dela, ki ga navadno opravljajo v Italiji. Najpogosteje po polnoči, proti jutru, ko je še tema, in sicer v gozdovih in na mejah. Največ uspeha imajo akcije, ki so izvedene ob sodelovanju s hrvaškimi organi in so tako lahko že vnaprej skrbno načrtovane s potrebnimi okrepitvami, ali akcije, ki se organizirajo, ko policisti s termovizijo opazijo prebežnike. Prebežnike navadno zajamejo v gruči, saj so precej prestrašeni in se ne razkropijo, dostikrat niti ne vedo, da so v Sloveniji, saj se najde največ takih prebežnikov, ki so jih vodiči pretentali, jim pobrali denar in pustili ob slovensko-hrvaški meji. Občani solidno sodelujejo s policisti, vendar gre navadno za informacije, ko so opazili prebežnike nekaj dni nazaj. Praviloma so izmučeni, sestradani, neprespani, prestrašeni. V glavnem potujejo v skupinah od pet
do deset članov, največ je mlajših moških od 18 do 28 let. Redkejši so primeri, ko so v takih skupinah ženske, starejši ali mladoletniki. Ravno to je največji problem, ko so ilegalni migranti mladoletne osebe, brez spremstva in brez dokumentov. Mladoletnikov se ne sme vračati, namestijo jih v domove za tujce in jim dodelijo skrbnika. Potem se začne postopek preverjanja podatkov. Pogosto gre za trgovino z mladoletniki, zgodi se tudi, da so v matični državi že bili prodani. Včasih pridejo z kakšnim lažnim sorodnikom. (Informant, slovensko-hrvaško obmejno območje, maj 2005, osebna komunikacija).
Dileme, nasprotovanja in problemi se pojavljajo tudi, ko se izdajajo za mladoletne osebe, za katere domnevajo, da to niso, pravijo na ministrstvu za notranje zadeve. Gre večkrat za prebežnike iz Afrike, ki nimajo nobenih dokumentov. V Švici so nekaj časa prakticirali snemanje rentgenskih kosti, kar naj bi identificiralo starost osebe. Pod pritiski nevladnih organizacij so morali to ukiniti, ker je daleč pregrobo vdiralo v osebnost posameznika.
Policijsko delovanje je osredotočeno na varovanje sistema, družbene in politične dominacije, vključno z uravnavanjem trga delovne sile. To pa danes vključuje zlasti ekonomske migrante, begunce in migrante brez papirjev (Zorn 2005: 145). Njihov uspeh je merljiv z dobro organizirano akcijo, številom ujetih ljudi, mejno kontrolo. V tovrstnem merjenju uspeha se jim nemalokrat pridružijo tudi mediji. Boljša kontrola mejnih prehodov in udarne novice na straneh črne kronike o zajetih prebežnikih ustvarjajo vtis, da smo varni, preskrbljeni in seveda solidno informirani.
Bivši minister za notranje zadeve Rado Bohinc je nekoč izjavil, da je ob dosedanjem izvajanju aktivnosti za preprečevanje ilegalnih migracij pričakovati, da se število ilegalnih prihodov ne bo povečevalo. Za potrebe evropske komisije je bila l. 2004 pripravljena študija, imenovana »Zelena knjiga«, o povezavah legalnih in ilegalnih migracij. Podatki so pokazali, da kontrolni mehanizmi pravzaprav nimajo bistvenega vpliva ne na večanje ne na manjšanje migracij. Vsemu navkljub se odnos do sodobnih migracijskih tokov ni bistveno spremenil. Vse bolj rigidne mejne kontrole nacionalnih vlad in številnih forumov znotraj EU le še radika-lizirajo napetosti v odnosu do migrantov.
Vodja oddelka za nedovoljene migracije in tujce na ministrstvu za notranje zadeve Melita Močnik pravi (osebna komunikacija), da Slovenija
dejansko vse bolj postaja država destinacije ter da se vse pogosteje pojavljajo zlorabe vizuma, azila in azilantskih postopkov in napetosti v odnosu do teh pri lokalnem prebivalstvu.
Na ministrstvu za notranje zadeve, sektor mejne policije, pravijo, da je pri ilegalnih migracijah njihova vloga bolj represivna kot preventivna. Izhodišča so jim spremljanje države izvir, držav tranzita in države destinacije.
Kot države tranzita so trenutno na prvem mestu Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna Gora, Turčija. »Problem« se pojavi, ko odkrijejo kakšno novo državo izvira. Leta 1998 je bil to Bangladeš. Registriranih je bilo 309 ilegalnih migrantov, dve leti pozneje 1603, potem iz leta v leto manj, leta 2003 samo 37. Izpostavljajo, da iz te države ne pelje t. i. naravna pot, ki bi bila usmerjena v Slovenijo. Kako in zakaj torej, je morda kakšna nova mreža tihotapljenja v ozadju ali kaj drugega? Leta 2000 je bil izredno velik priliv ilegalnih migrantov iz Irana. Zabeleženih je 14.852 prebežnikov, v naslednjih leti bistveno manj (leta 2001 1227, leta 2002 41, leta 2003 54) (Melita Močnik, 25. 10. 2004, osebna komunikacija). Splošna značilnost geografije tihotapljenja je v tem, da se poti nenehno spreminjajo. Tihotapske poti so v preteklosti večinoma potekale z Juga proti Severu, danes se vse bolj prepletajo, najpogosteje pa potekajo z Vzhoda na Zahod.
Struktura ilegalnih migrantov v Sloveniji pa taka. Največ prihajajo moški (ženske manj, prisotne so večinoma v primerih, ko migrirajo cele družine), mlajši (25-45 let) in zdravi (fizično zdravstveno stanje je v glavnem dobro). Izobrazba se pa razlikuje od države do države izvira. Iz Indije, Pakistana, Bangladeša pa tudi Irana prihajajo ilegalni migranti s precej dobro izobrazbo (tehnične stroke, gimnazijski maturanti) z dobrim znanjem angleščine, ki v svoji državi ali ne vidijo perspektive ali so pripadniki kakšnih etničnih in verskih skupin pod pritiskom. Iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne Gore, Makedonije, Albanije, Moldavije pa tudi Kitajske prihajajo ljudje z zelo nizko stopnjo izobrazbe (osnovna šola, pogosto nedokončana).
Število ilegalnih migrantov se po podatkih Ministrstva za notranje zadeve povečuje v soodvisnosti od zakonov ponudbe in povpraševanja in tudi od varnostne situacije v širši regiji. V začetku leta 1999 je zaradi kosovske krize narastel pritisk na slovensko mejo. V letu 2000 se je struktura ilegalnih migrantov korenito spremenila. Vse
več tujcev je prišlo z Bližnjega Vzhoda in manj z območja nekdanje Jugoslavije. Trenutna slika je ravno nasprotna, največ tujcev prihaja iz Srbije in Črne gore, Bosne in Hercegovine, Albanije.
Ukrepi vladnih ministrstev, ki se pospešeno izvajajo, so v državah izvora vizumska politika, načelna stališča in državna politika, vplivanje na javno mnenje, ozaveščanje potencialnih migrantov, diplomatske dejavnosti. Ukrepi v tranzitnih državah so dvig kazni za ilegalen prehod državne meje, ozaveščanje javnosti, senzibiliziranje vseh vpletenih, obveščanje v drugih državah. Ukrepi v ciljnih državah pa so restriktivna politika zaposlovanja in restriktivna politika do vprašanja bivanja tujcev.
Že terminologija državnih služb implicira potencialno kriminalnost migracij, zoper katere so potrebni poostren nadzor, dobro organizirane obmejne kontrole, obveščanje v drugih državah, načelna stališča in vsestranski ukrepi (o tem gl. Zorn 2003). Pritisk po varovanju meja se povečuje, ukrepi zelo jasno pokažejo, da so v službi varovanja državnega aparata, ne ljudi. Vse bolj nadzorovano upravljanje migracij nedvomno pomaga pri pridobivanju poceni delovne sile. Vladna ministrstva ne odstopajo od vedno strožjih mejnih kontrol in organiziranem policijskem nadzoru meja. Situacija se z nastankom nove schengenske (slovensko-hrvaške) državne meje še zaostruje.3 Od 20. julija 2002 delujejo mešane patrulje na državni meji z Hrvaško, in sicer na območju policijske uprave Koper in istrske policijske uprave iz Pulja.
Dosedanji poskusi zmanjšanja ilegalnih prehodov na slovensko-hrvaški meji (nova EU meja) in slovensko-italijanski meji (bivša EU meja) z mešanimi patruljami vseh treh držav so dobro
3 Za primerjavo, kako daleč lahko seže obmejna kontrola, je zgovoren primer meja med ZDA in Mehiko. Meja je zavarovana z intenzivno osvetlitvijo, visoko jekleno ograjo, različnimi senzorji, opremljena je celo s senzorji, ki zaznajo bitje srca in gibanja, in z video nazorom. Na tej meji letno umre okrog 500 ljudi, najpogosteje v puščavi, brez vode, ali se utopijo ob prehodu rek. Zaradi tega je agencija mehiške vlade za človekove pravice na obmejnem območju razdelila 70 tisoč map z podatki, kje lahko ljudje, ki se izgubijo, poiščejo pomoč. Ameriško ministrstvo domovinske varnosti temu nasprotuje in zahteva še strožjo politiko ZDA do migrantov. O tem: Glas Istre 26. 1. 2006. O podobnih problemih poročajo tudi na morskih mejah med Evropo in Afriko (Driessen 1998).
zastavljen projekt, ki je dal dobre rezultate, pravijo na policiji. Zlasti naj bi bilo tako na območju policijske uprave Koper in istrske policijske uprave iz Pulja. Po drugi strani poudarjajo, da je še vedno nestabilna situacija v širši regiji (Bosna in Hercegovina, Kosovo, Albanija) potencialen vir ilegalnih migrantov. O učinkovitosti ali etičnosti tovrstnih projektov se ne sprašujejo. Trgovina z ljudmi je postala najbolj donosen posel. Cena nelegalnega prestopa meje oropa posameznika vsega razen golega življenja, če se pa samo ozremo na vse bolj razširjeno trgovino z človeškimi organi, postaja razvidno, da niti življenje ne pomeni kaj dosti.4
Praksa kaže, da z represivnimi ukrepi ne bo mogoče omejiti dotoka prebežnikov. Poleg tega negativni razvojni in demografski trendi opozarjajo, da priseljenci, begunci, legalni ali ilegalni migranti za državo, ki jih sprejme, niso nujno strošek, temveč tudi ekonomska priložnost.
NAMESTO SKLEPA
Migracije, ki prispevajo k razvoju t. i. razvitega sveta in sooblikujejo večkulturne družbe, so v osnovi še vedno prisila za revne in izbira za elito. Položaj migrantov je močno odvisen od tega, kako, od kod in kdaj so prišli v deželo imigracije. Niti državam, odprtim za migracijske prilive, niti tistim, ki izvajajo stroge imigracijske kontrole, ni uspelo omejiti ilegalnih vstopov, ilegalnega bivanja in ilegalnega dela migrantov. Prepričanje v vladnih krogih, da je mogoče ilegalne migracije popolnoma odpraviti z varnostnimi ukrepi države in regionalnim in mednarodnim sodelovanjem med ciljnimi državami in državami izvira, se je pokazalo utopično. Iluzorno bi bilo razmišljati, da bodo ilegalne migracije odpravljene izključno z državnimi ukrepi in izboljšanim sodelovanjem med izvirno in državo destinacije. »Problem inšpektorja, ki opravlja svojo službo, in problem migranta, ki išče svoj cilj, nista enake narave. To je temeljna težava,« pravi Tapinos (1999: 246).
4 V Sarajevu sem lani med raziskovalnim delom opazila, da je v mestu več jumbo plakatov, ki opozarjajo na trgovino z ljudmi, kot tistih, ki reklamirajo hrano, avtomobile, obleke in podobne artikle razvitega potrošniškega sveta. Razsežnosti tovrstne trgovine so v veliki meri posledica vojne, revščine, nezaposlenosti. Opozorila so vse bolj alarmantna, vse skupaj daje slutiti, da so kriminalne dejavnosti izven vsake kontrole.
Predstave o prostem pretoku ljudi postajajo dokaj vprašljive tudi znotraj same EU. Varnost-no-politična argumentacija in vizije globalne ogroženosti v tej zvezi delujejo kot vsakdanja obrambna igra. Če so po eni strani ilegalne migracije dejanska kršitev zakona, so po drugi strani tudi izraz in dokaz, kot nekateri pravijo, posameznikove svobode, ali bolje, eksistencialne nuje. Nedvomno se za prebivalce iz tako imenovanih tretjih držav vrata EU vse bolj zapirajo. Vnemo držav za preprečevanje ilegalnih migracij je mogoče pojasniti tudi z vidikom varnosti v določeni državi, vendar gre pogosto za izkrivljanje realnosti in delovanje v korist določenih političnih interesov. Poseben problem je ilegalna migracija v povezavi s spremembami na trgu dela in sivo ekonomijo. Ilegalno zaposleni tujci so samo del sive ekonomije, ne pa razlog za njen obstoj, vendar obstaja močna povezava, ker je za ilegalne migrante edini način zaposlitve ilegalno delo.
Kar zadeva možne rešitve, je Evropa doslej najmanj naredila za to, da bi v izhodiščnih prostorih (zlasti v Afriki) prispevala k odpravi vzrokov za beg. Največ pa je naredila za to, da bi zajezila begunske selitve v Evropo. Sicer ne kaže spregledati, da obstajajo na državnih ravneh in tudi na evropski ravni in pri OZN številne pobude, pozivi, konkretni predlogi in načrti za odpravljanje vzrokov za beg, problem pa je v tem, da so bolj ali manj neobvezujoči, zlasti zaradi nejasnega statusa posameznih držav pri financiranju. Pričakovati je torej, da se bo začarani krog ilegalnih migracij nadaljeval tudi v prihodnje.
Etične, politične in ekonomske dileme, ki se odpirajo pri ilegalnih migracijah v slovenskem in evropskem prostoru, bi morda morale preusmerjati fokus tudi v to, da migracijski pretoki niso izključno breme in grožnja varnosti, temveč tudi priložnost in dolgoročna možnost perspektivnega življenja in razvoja tako migrantov kakor tudi domačinov, zlasti ker lahko pričakujemo, da bodo migracijskih gibanj postala še intenzivnejša in da bodo mednarodni migracijski premiki segli tudi v slovenski nacionalni prostor.
Za lokalno in globalno pravičnost ne potrebujemo toge in selektivne imigracijske politike, modelov priseljevanja in vključevanja, moderno opremljene policije in dobro educiranih državnih socialnih služb in nevladnih organizacij. Pristopiti posamezniku brez moči, vpliva in izbire naj bi bila naloga večinskega prebivalstva, vsak dan, v vsaki situaciji. To zgovorno ilustrira dogajanje v
devetdesetih letih v Nemčiji, ko so se vneli ekscesi proti tujcem. Najbolj nevarno je bilo to, da sovražno gibanje ni prihajalo iz desnih radikalnih skupin, ampak iz srednjih slojev. Zajezili ga nista ne politika ne policija, temveč civilni pritiski večinskega prebivalstva in njihove številne iniciative proti sovražnosti do tujcev.
VIRI
Bade, J. K. (2005), Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Ljubljana: Založba /*cf.
Castels, S. (2002), Ethnicity and Globalisation: From Migrant Worker to Transnational Citizen. London: Sage Publicatons.
Driessen, H. (1998), The New Immigration and the Transformation of the European-African Frontier. V: Wilson, T., Hastings, D. (ur), Border Identities: Nation and State at International Frontiers. Cambridge: Cambridge University Press.
Drolc, A. (2003), Imigranti med evropsko migracijsko politiko in posebnostmi prostora. V: Pajnik, M. (ur.), Migracije - Globalizacija - Evropska Unija. Ljubljana: Mirovni inštitut (147-167).
International Organization for Migration. Http//www.iom.int (20. 3. 2001).
Massey, D., et al. (1998), Worlds in Motion: Understanding International Migration at the End of the Millennium. Oxford: Clarendon Press.
MNZ, Policija (2007). Http://www.policija.si/portal//statistika /meja/il-prehodi2005.php (19. 6. 2007).
Papastergiadis N. (2000), The Turbulence of Migration: Globalization, Deterritorialzation and Hybridity. Cambridge: Polity Press.
Rogers, A. (1999), The Spaces of Multiculturalism and Citizenship. V: S. Vertovec (ur.), Migration and Social Cohesion 7. Oxford: Cheltenham (250-265).
Tapinos, G. (1999), Clandestine Immigration: Economic and Political Issues: Trends in International Migration. OECD (Annual Report).
Zorn J. (2003), Ritualizacija in normalizacija policijskega nasilja nad prebežniki. Časopis za kritiko znanosti, 31, 213-214: 125-159.
- (2005), Strategije izključevanja begunk, beguncev oziroma prosilcev za azil in oseb brez statusa. Socialno delo, 44, 4-5: 259-279.
DNEVNI TISK
Delo, Ljubljana, 2. 9. 2005.
Glas Istre, Pula, 26. 1. 2006.
L'espresso, Rim, 17. 5. 2007.
Slobodna Bosna, Sarajevo, 25. 8. 2005.
Srečo Dragoš SOVRAŽNI GOVOR
V ameriških debatah o sovražnem govoru, ki imajo najdaljšo tradicijo, velja, da so »spori o sovražnem govoru, kaj to sploh je in kaj ni, pomembni za samo bistvo demokracije« (Becker et al. 2000: 35). Prvi del tega besedila namenjam premisleku o citirani trditvi. Mislim, da povezava med problematiko sovražnega govora in bistvom demokracije ni samoumevna, je pa pomembna. V našem prostoru najdemo vrsto primerov sovražnega govora (omenil jih je celo varuh človekovih pravic v svojih poročilih), nimamo pa še tradicije polemik o tem problemu. Zato se je koristno vprašati, v kakšnem smislu je govor o sovražnem govoru tudi govor o demokraciji. Vprašanje o pravni regulaciji sovražnega govora si je treba postaviti čisto nazadnje, vsa druga prej. Kaj se dogaja, da nekateri tako pogosto in zlahka izrekajo nekaj, kar vznemiri druge? In ali res koga vznemiri? Odgovoru na vprašanje, kaj se dogaja, je namenjen prvi razdelek. V drugem razdelku opozarjam na kontekst takih dogodkov, v zadnjem pa analiziram nekaj konkretnih primerov izrekanja sovražnosti.
ADIAFORIZACIJA STALIŠČ
Gre za etičen premik. Dogaja se neke vrste tranzicija vrednostnih stališč, ki smo ji izpostavljeni v sodobnih, postmodernih razmerah. Tran-zicija vodi v transformacijo morale z nastankom povsem novega, tihega etičnega konsenza, ki ga v prejšnjih družbenih epohah ni bilo. Novi konsenz je bistven tudi za odnos do sovražnega govora, je njegov socialni kontekst. Od njegovega prepoznavanja je odvisno, kako kvalificiramo samo sovražnost, pa tudi potrebo po njeni regulaciji.
Pogosto pozabljamo, da se prehod iz pred-moderne v moderno in postmoderno družbo ni
zgodil le z drugačnimi načini produkcije, s spremenjenim načinom mišljenja in vsakdanjega življenja, ampak tudi z drugačnim načinom čutenja. Čustva so temelj moralnih sodb, medtem ko je etika njihova utemeljitev (teorija). Čustveni premik se zgodi, ko se predrugačijo večinsko sprejete etične sodbe o socialni stratifikaciji, kar pomeni, da moralna večina začne drugače vrednotiti in utemeljevati vrednost tistih, ki zavzemajo nižje in najnižje položaje na družbeni lestvici. S kakšnimi premiki imamo opravka, kaj se dogaja?
V predmodernih razmerah, ko je bila prehodnost med spodnjimi in zgornjimi sloji neznatna in izjemna - saj je večina ljudi celo življenje obtičala znotraj tistega statusa, v katerem je bila rojena -, se je družbena etika osredotočala na odpravljanje manjvrednostnih občutkov podrejenih. Socialno deprivilegirane, marginalizirane in stigmatizirane so tolažili na tri načine, ki jih je nazorno povzel Botton (2005). Prvi način je bil razlaga, da so tudi najrevnejši sloji enako ali pa še bolj koristni od bogatejših in da niso sami krivi za svoj nizek položaj. Šlo je za etiko, ki je utemeljevala, da kmetje niso nič manj zaslužni za družbeno blaginjo kot plemstvo ali duhovščina, zato tudi niso manj vredni. Resda jim je najtežje in da so vsi drugi nad njimi, a taka je božja volja in take so pač družbene potrebe, ker delitev dela določa, da mora vselej biti nekdo zgoraj in drugi spodaj, da se vzdržuje red. Tako je npr. okrog leta 1015 Aelfric (opat iz Eynshama) trdil, da so najpomembnejši za družbo orači, saj bi brez duhovnika ali plemiča družba lahko preživela, brez poljedelcev pa ne, ker le oni pridelujejo hrano. Druga varianta razlag (znotraj iste etike) o tem, zakaj tisti na dnu lestvice niso nepomembni in nevredni, saj imajo tudi oni dostojanstvo, je evangelijska. Najdemo jo v zgodbah iz Nove zaveze. Moralne vrednosti posameznika (izvirno) krščanstvo ne presoja po njegovem
bogastvu ali revščini, ampak po božji predanosti kot edinem merilu. Vse, kar od tega odstopa, je zlo. Ker pa je materialno bogastvo zapeljiva stvar, ki lastniku daje občutek svobode in neodvisnosti, saj si je mogoče z denarjem privoščiti skorajda vse ter živeti neodvisno od božjih zapovedi, so bogataši manj vredni od revežev. V tej zvezi je večkrat ponovljeno, da »lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (1 Kor 1, 26, Mr 10, 25, Lk 18, 25). S potenciranjem novozavezne logike se pojavi tretja vrste etične tolažbe, marksistična. Ta to poanto še zaostri; reveži z živim delom ustvarjajo novo vrednost, bogataši pa živijo na račun revežev, zato so prvi vredni več, drugi pa manj. Kot vidimo, je bila psihološka funkcija teh zgodb v tem, da je v predindustrijskih, nemobilnih družbah preprečevala občutke inferiornosti nižjih slojev, hkrati pa z vsako naslednjo različico iste tolažilne etike prižigala upanje, da bo nekoč bolje.
Modernizacija družbe, industrializacija proizvodnje in demokratizacija politike sproži tudi premike na etični ravni. Prejšnje prepričanje, da spodnji sloji niso inferiorni (ker niso sami krivi za svoj nizki status, ker je človekova vrednost neodvisna od denarja in ker so revni žrtve izkoriščevalcev), zamenja nova etika z nasprotnimi poudarki. Tudi ta ima tri variante - v zvezi s koristnostjo, zaslužnostjo in manjvrednostjo. Modernizacija afirmira kapitalsko logiko in s tem tudi njene nosilce. Zdaj prav lastniki kapitala in njegovi upravljavci postanejo najkoristnejši družbeni sloj, ker pospešujejo masovno produkcijo, ustvarjajo cenejše dobrine, množijo bogastvo celotne družbe in ker je potrošnja tistih, ki imajo največ, družbeno najkoristnejša, saj njihovo trošenje omogoča zaposlovanje tistih na nižjih položajih, s tem pa najbolj pomagajo k preživetju tudi najšibkejšim členom družbe. Skratka, višje ko si, bolj si koristen in narobe. Druga varianta te modernizirane etike izhaja iz zakonodaje devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki je v zahodnih državah afirmirala meritokratsko delitev dobrin in položajev ter postulirala načelo enakih možnosti. Če verjamemo, da imamo vsi člani družbe enake možnosti in da obstoječa neenakost izhaja iz individualnih zaslug, potem je vsak sam zaslužen za vse, kar se mu zgodi, kar ima in kamor se uvrsti, kot tudi za to, če ničesar nima in obtiči na dnu. Splošno verovanje, da je bogatejši boljši in revnejši slabši, postane versko prepričanje. Bogataš Rockefeller izjavi, da je
Bog tisti, ki ga je napravil bogatega; enako misli tudi škof William Lawrence (iz Massachusettsa), ki je leta 1892 zapisal: »dolgoročno gledano je bogastva lahko deležen le moralen človek [_] Premožnost je zaveznica pobožnosti« (v Botton 2005: 89). Brutalnost prvobitne akumulacija kapitala, brez katere bi bil kapitalizem nemogoč, spremeni večinske vrednote v škodo manjšin, revnih, marginaliziranih, nemočnih, neugledih, in ko se temu pridruži še krščanstvo kot najstarejši način proizvodnje resnic, ni čudno, da gredo v isto smer tudi nastajajoče znanosti. V enako etično past, ki se zgodi krščanstvu, pade tudi sociologija. Protestantizem se skozi protestantsko etiko dela, prilagojeno podjetniškemu duhu, emancipira izpod cerkvene, predmoderne hierarhije, medtem ko oficialno katolištvo dosledno podpira vse oblastniške režime, od katerih si obeta ohranjanje prejšnjih privilegijev - cena obeh drž je erozija novozavezne etike zaskrbljenosti za spodnje sloje. Začetniki sociologije pa so v to past zašli s prevajanjem naravoslovnih šablon v družbena dejstva, kar postane tretja varianta modernizirane etike. Matematično izraženo biologistično idejo, da se ljudje množijo z geometrijsko progresijo, rastlina in hrana pa z aritmetično, je Malthus povezal s presežkom človeškega prebivalstva: »Kdor se rodi v svetu, ki je že prisvojen kot lastnina nekaterih in ne more priti do življenjskih sredstev niti z delom niti z darežljivostjo svojih sorodnikov, nima nobene pravice do prehrane. Tak je na svetu odveč. Narava mu ukazuje, da izgine« (po Supek 1987: 73-74). A. Espinas, R. Worms, A. Schäffle, L. Gumplovitz, F. Oppenheimer, G. Ratzenhoffer, J. Gobineau, H. Chamberlain, O. Spengler, A. Rosenberg - sama znamenita imena - pokažejo, kako je biološki evolucionizem zašel v socialni darvinizem in ta v rasizem. Najnižji in najšibkejši postanejo nevredni, da bi sploh preživeli.
A z enaindvajsetim stoletjem je tudi te etike konec. Pravzaprav vsakršne. Postmodernizem ne radikalizira modernistične etike v smislu, da bi jo predrugačil, ampak jo spodjeda tako, da pretrga povezavo med etiko in mnenji - ta postanejo adiaforizirana. Zdaj se lahko razširjajo brez vsakršnih moralnih ozirov in etičnih utemeljitev. Adiaforizacija je izraz, ki si ga je Zygmunt Bau-man sposodil iz stoicizma, da bi opozoril na novo brezbrižnost. Stoiki so stvari in dejanja razvrščali v tri kategorije, v dobre, slabe in ostale, ki so z vidika prvih dveh razumljene kot ravnodušne (adi-aphora), brez moralnih konotacij. Postmoderna je
stopnjevala modernizacijske procese do fluidno-sti, v kateri so razpadle vse kategorije klasičnega modernizma, tudi razumevanje politike, javnosti, razrednih delitev in racionalizacij na področju etike. Podobno kot sta individualnost in identiteta postala potrošniški »artikel«, ki ga nenehno menjujemo s spreminjanjem življenjskega okolja, fizičnega in socialnega, je tudi z mnenji in stališči o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Ta niso več tako pomembna, da bi jih opremljali z utemeljitvami. Enako se zgodi tudi z etiko dela in odgovornostjo do šibkejših. Pretrga se povezava med interesi kapitala in moralnimi sentimenti družbene večine. Naj gre za odnos do bogatih ali revnih, mogočnih ali nemočnih, krivih ali nedolžnih, levih ali desnih, domačih ali tujih, vse to podleže adiaforizaciji, »procesu, v katerem so moralno sporna ravnanja razbremenjena etične sramote«. Posledica tega je - kot pravi Bauman - praksa in »družba, ki je zdaj razbremenjena vseh nadaljnjih odgovornosti, brez občutka krivde za opustitev njenih etičnih dolžnosti [_] Vsakršna refleksija, ki izhaja iz moralnih pobud in splošne občutljivosti do človeške bede, bolečine, trpljenja in ponižanja, postane odveč« (Bauman 2005: 83).
Sklep. Kot smo videli, je predmoderna etika s tolaženjem brezpravnih (da niso krivi in nevredni) blažila frustracije nemočnih, hkrati pa utrjevala slojevsko neprehodnost z legitimiranjem družbenih neenakosti. Z modernizacijo družb se zrušijo fiksirane slojevske bariere, posledica tega pa je pospešena mobilnost med višjimi in nižjimi statusi, kar okrepi občutek individualne zaslužnosti za uspeh in tudi individualno odgovornost za neuspeh. S tem revni, marginalizirani in nemočni postanejo še nekaj manj: družbeno nekoristni, nezaslužni in človeško manjvredni. Nato jih postmoderna oropa še te oznake ničevosti. Baumanova zasluga je, da opozori, da ta sprememba še ne pripada zadnjemu krogu pekla. Če nemočnim in stigmatiziranim kategorijam odvzamemo stigmo v razmerah, ko se njihov položaj ne izboljša, jih oropamo za družbeno prepoznavnost. Posledica je vsesplošna brezbrižnost, kjer etična kvalifikacija postane prekršek. Zdaj je mogoče kar koli, saj vprašanja zakaj ni več od nikoder, ne od levice ne od desnice, ne od liberalne ne od konservativne civilne družbe. Niti od intelektualcev, kot opozarja Bauman, čeprav je proizvajanje misli njihov poklic. Neodgovornost ni več klicana k odgovorom, ker postane
razvezana od njih. Socialnost je osvobojena etičnih premislekov, moralne norme niso več funkcionalne; kar družbo še drži skupaj, so le tehnikalije oblasti in kapitala - neprikrite, saj je tudi ideologija odveč. Samoumevno odpuščanje zaposlenih, samoumevno ukinjanje delavskega soupravljanja, samoumevna demontaža socialne države, samoumevno pridruževanje k okupaciji Iraka, samoumevnost političnega dirigiranja ekonomije, novinarjev, šolstva, zgodovine, samoumevno paktiranje oblastniških elit z verskimi, vse to postaja adiaforizacija - samoumevnost samoumevnosti.
Tudi v javnem govoru.
ALOGIČNOST RAVNANJ
Samoumevno dopuščanje sovraštva - v kakršni koli obliki - je njegova adiaforizacija. Ignoriranje adiaforizacije, brezbrižnost do brezbrižnosti, je simptom postmoderne etike, ki pelje v razkroj družbenosti. Pravilneje rečeno, adiafori-zirana »etika«, kot smo videli, sploh ni več etika. Bauman opozarja, da gre za stališča in drže, ki ne le da niso z ničemer utemeljene, še več, ni niti potrebe, da bi bile. Odsotnost utemeljitev in refleksij, vrednotnih ali racionalnih, pa pripelje h koncu vsakršne etike.
Kako se izogniti adiaforizaciji sovraštva? Kako onemogočiti adiaforizacijo govora, ki je začetek sovražnosti? Kje potegniti mejo med ne-še-sovra-štvom in pravim sovraštvom? Kako preide govor v socialno delovanje? V čem je dopustno izrekanje sovraštva drugačno od nedopustnega sovražnega govorjenja? Kakšna razlikovanja uporabiti znotraj teh razmejitev?
Ne smemo pozabiti, da iz pravne regulative ne moremo izpeljati odgovorov na ta vprašanja. Stališče, da lahko tovrstne dileme delegiramo pravnikom, je dvakrat napačno. Najprej zato, ker je pravna reglementacija stvari in dejanj mogoča le znotraj pravnega reda, ta pa je konsenzualno vzpostavljen od zunaj, je rezultat interesov političnih in civilnih akterjev. In drugič, ker redukcija kompleksnih vprašanj o (ne)sovraštvu zgolj na pravno vprašanje - s katerim se naj ukvarjajo le pravniki (ali celo samo sodišča) - že sama po sebi učinkuje adiaforno. Kajti namen delegiranja česa na določen sektor ali službo je »razbremenjevanje« ostalih; ko ta princip družbene delitve dela raztegnemo tudi na sovražni govor v celoti
in nasploh, se z distanciranjem od problema delamo, da ga ni. Zato se v nadaljevanju ne bom ukvarjal s pravno regulacijo sovražnega govora, ampak z njenim pogojem oz. kontekstom, v katerem lahko pravna presoja šele nastane.
Kontekst, brez katerega ni mogoče razmejiti dovoljenih od nedovoljenih dejanj, so »alogična ravnanja«. Prvi je nanje opozoril Vilfredo Pareto že pred sedemdesetimi leti, ko je tipologiziral človekova ravnanja v dve veliki kategoriji, od katerih se druga členi na štiri tipe. Prvo kategorijo je označil za »logično« in drugo za »alogično«; kategorizacijski kriterij pa je razmerje med objektivnimi cilji in subjektivnimi nameni akterja. Na hitro poglejmo, kaj je osnovno izhodišče Paretove tipologije:
Vsak družbeni fenomen lahko presojamo z dveh vidikov: kot takega, kakršen dejansko je (v realnosti), in pa z vidika take ali drugačne percepcije človeškega bitja. Prvemu vidiku bomo rekli objektiven, drugemu pa subjektiven. Tako razlikovanje je potrebno zato, ker dejavnosti, ki jih kemik opravlja v svojem laboratoriju, niso istega ranga kot dejavnosti osebe, ki se ukvarja z magijo. (Pareto 1963: 76.)
Pri tem velja ponoviti Paretovo opozorilo, da razliko med racionalno dejavnostjo (npr. kemika) in magijskim početjem nikakor ni nujno označevati prav z izbranimi termini logično, alogično, objektivno, subjektivno. Paretov namen ni feno-menologija pomenov, ki so v teh pojmih, ampak tipologija različnih dejanj, ki jim lahko rečemo tako ali drugače; bistveno je, da jih razlikujemo. Zato opozori, da naj poimenovanje ne zavede, saj je provizorično in bi bilo »mogoče bolje, da uporabimo druge, pomensko nevtralne oznake, npr. črke abecede. Po drugi strani pa bi tak način zmanjšal jasnost našega argumenta. Zato se pač sprijaznimo z uporabo terminov iz vsakdanjega besednjaka.« (Op. cit.: 77.)
Torej, v čem je razlika med objektivnim in subjektivnim (npr. med kemijskim in čarovniškim ravnanjem)? V resnici je - pravi Pareto - vsako ravnanje subjektivno, saj je tako tudi človekovo spoznavanje. Razlike med eno in drugo vrsto početja so le v smislu »večje ali manjše zaloge faktičnega znanja, ki ga imamo sami.« (Ibid.) Na primer, obredi žrtvovanja, ki so jih grški mornarji med plovbo namenjali Pozejdonu, da bi se obvarovali nesreč, so dejavnost subjektivnega
tipa, in sicer zato, ker mi vemo - ali pa smo vsaj prepričani, da vemo - da žrtvovanje Pozejdonu nima nikakršnega učinka na izboljšanje varnosti plovbe. Zaradi tega dejstva, ki takratnim mornarjem ni bilo znano, njihovo subjektivno namero razlikujemo od objektivnejših dejavnosti, kakršne so, denimo, orientacija po soncu ali zvezdah.
Objektiven cilj je realen, umeščen znotraj polja opazovanja in izkustva, in ni kakšen imaginaren cilj izven tega polja. Vendar pa lahko po drugi strani imaginarni cilj konstituira kakšno subjektivno namero. (Pareto 1963: 78.)
Objektivacija (v Paretovem smislu) se zgodi z opredmetenjem subjektivnosti - namenov, občutkov in drugih stanj zavesti - v zunanje oblike realnosti, katere obstoj postane neodvisen od zavesti. Če bi se kdaj v prihodnosti pokazalo, da smo v zvezi z grškimi mornarji v zmoti in da imajo žrtve, namenjene Pozejdonu, res usoden vpliv na navigacijo, potem bi morali prekvalificirati žrtvovanje v objektivno in ne (zgolj) subjektivno vrsto dejavnosti.
Razlaga je sicer nekoliko pleonastična, a opozarja, da vsa človekova ravnanja v principu spadajo v dve kategoriji. V eno se uvrščajo dejavnosti, katerih sredstva sovpadajo s cilji na način, da ostajajo z njimi v logični povezavi tako z vidika samih akterjev kot z vidika zunanjih opazovalcev. V drugi kategoriji pa so ravnanja brez teh značilnosti. V tem smislu je Pareto prvo kategorijo opisal kot logična ravnanja, drugo pa kot alogična (vendar ne tudi »nelogična«, kajti z vidika Pozej-donovih vernikov, torej z njihovega subjektivnega stališča, so povsem logična). Povzemimo:
I.	kategorija - logična ravnanja: to so tista, kjer sta objektivni cilj in akterjev subjektivni namen identična.
II.	kategorija - alogična ravnanja: to so tista, kjer se objektivni cilj razlikuje od subjektivnega namena akterja.
Razlog, da sem iz naftalina socioloških tipologij potegnil Paretov poudarek, je v tezi, da imamo s kvalificiranjem sovražnega govora težave zlasti takrat, ko pade v II. kategorijo. To sicer ne pomeni, da sovražnega govora v I. kategoriji ni. Poudarjam le, da je v primerih, ko se izrekanje sovraštva pojavlja v logični obliki (I. kategorije), najlažje prepoznavno in njegova obsodba praviloma ni sporna. Povsod, kjer obstaja zakonodaja, ki sankcionira sovražni govor, njeno apliciranje na
primerih iz I. kategorije ne sproža principialnih sporov. Takih dejanj ne zavaruje niti znameniti prvi amandma ameriške ustave iz leta 1791, kljub njegovi abstraktnosti in neopredeljenosti, saj je v zvezi z govorom rečeno le, da »kongres ne bo sprejel nobenega zakona [_], ki bi se nanašal na omejevanje svobode govora ali tiska.« (Jambrek, Perenič 1988: 505.)
Nazoren primer iz I. kategorije so t. i. »nürn-berški dosjeji« (Becker et al. 2000: 40). Gre za spletno stran z odkritimi grožnjami in pozivi k nasilju proti zdravstvenim delavcem, ki so zaposleni na klinikah, kjer opravljajo splave. V teh spletnih dosjejih so objavili celo fotografije zdravstvenega osebja in njihovih družinskih članov, skupaj z domači naslovi in časovnimi preglednicami o njihovem gibanju. Ko je bil eden od zdravnikov s tega spiska tudi dejansko umorjen, so njegovo ime črtali s seznama. Sledil je sodni pregon in omenjena »koalicija sil proti splavu« je bila kaznovana s plačilom 100 milijonov dolarjev, čeprav tisti, ki so vzdrževali spletno stran o sovražnem govoru, niso bili morilci. Takih primerov sovražnega govora (ali tiska) ni težko obsoditi, saj je subjektivna namera akterja dovolj jasna, da ne pušča dvomov, hkrati pa tudi realizacija objektivnega cilja dokazuje, da se doseženi učinki ujemajo z namerami akterjev. Zato primeri iz kategorije I niso sporni (z vidika pregona).
Drugače je z ravnanji iz kategorije II. Zaradi neujemanja objektivnih ciljev s subjektivnimi nameni združuje II. kategorija štiri tipe dejanj. Povzemam jih v spodnji tabeli:
Tabela: Alogična ravnanja (kategorija II)
4. tip: namerno dejanje z drugačnimi učinki od nameravanih
SUBJEKTIVNA NAMERA OBSTAJA
OBJEKTIVNI
UČINKI OBSTAJAJO
2. tip: namerno dejanje brez učinkov
3. tip: nenamerno dejanje z objektivnimi učinki
SUBJEKTIVNA NAMERA NE OBSTAJA
1. tip: nenamerno dejanje brez učinkov
OBJEKTIVNI UČINKI NE OBSTAJAJO
Prvemu tipu pripadajo ravnanja, ki so v človeških interakcijah precej običajna, a so z vidika sovražnega govora nepomembna. Gre za dejanja,
ki največkrat sledijo vljudnostnim ali tradicionalnim vzorcem in ostajajo brez izrecnih namer kot tudi brez učinkov; zasledimo jih v ritualih iz religijskega in vsakdanjega življenja. Ker pa ljudje tudi takim dejanjem radi pripisujemo pomene, jih s tem premeščamo v drugi tip.
Enega zanimivejših primerov takega premeščanja najdemo v prekmurskem ekološkem turizmu ob Bukovniškem jezeru. Ob gozdni poti je postavljenih 26 energetskih točk, ki sledijo »zmajevim črtam moči«. Za vsako od teh točk je izmerjena energetska vrednost v »B-jih« (B je Bovis, nekakšna merska enota, ki jo uporabljajo radiestezisti in bioenergetiki), naštete so bolezni, ki jih ozdravi zadrževanje na posamezni točki, in naveden je zdravilen čas zadrževanja. Na primer, točka s številko 23 ima izmerjenih 85.000 B in preprečuje raka v trebušni votlini, ki ga ozdravimo tako, da tam stojimo 11 minut. Ko se sprehodimo po vseh 26 točkah - za kar porabimo skoraj enajst ur - smo ozdravljeni (navajam po propagandni brošuri) žolčnih in ledvičnih kamnov, mentalnih težav, revme, problemov z ožiljem nog in debelim črevesom, glavobola, astme, migrene, težav s hrbtenico (60 %), sladkorne bolezni (75 %), težav s holesterolom (90 %), kožnega raka (90 %), psoriaze (75 %), pozdravimo si ožilje »od pasu dol«, krčne žile, prsna vretenca (90 %), dihala, koronarni sistem prsnega koša, artitis, srčna obolenja, želodec, dvanajsternik, odvadimo se kajenja, alkohola, drog, pozdravimo si prebavila in »uriniran trakt«, srce, organe glave, trebušno votlino, alergijo, rak v trebušni votlini, okončine, mišična vnetja, osteoporozo, normaliziramo si krvno sliko in odpravimo rak (razen levkemije).
Trženje teh točk je dejavnost 2. tipa. Če točke dejansko prehodimo, pa se praviloma pokaže, da smo opravili dejanje 4. tipa. Idiličnost gozdne poti, svež zrak in gibanje nas navdajo z zadovoljstvom, ki je v veliki večini primerov dejansko ugotovljivo, čeprav subjektivna namera (iz brošure) ni skladna z objektivnimi učinki. Seveda to velja le za uporabnike teh energetskih točk. Ne smemo pozabiti, da je za prodajalce, ki s tem služijo, markiranje točk na »zmajevi črti moči« prvovrstno logično dejanje (I. kategorije), saj so objektivno realizirali prav to, kar je bil njihov subjektivni namen. Kot manipulacijo lahko opredelimo neskladje ravnanj med uporabniki (II. kat.: 4. tip) in prodajalci (I. kat.). A ostanimo pri 4. tipu: verjetno je šlo za to tudi pri starogrških mornarjih. Čeprav je bilo njihovo žrtvovanje, namenjeno
Pozejdonu, brez vsakršne navigacijske vrednosti, je dejanje verjetno prispevalo k večjemu občutku kolektivne povezanosti, ki utegne res prispevati k varnejši plovbi. Objektiven učinek rituala je torej dosežen, čeprav ni v skladu s pripisanim pomenom, in to je temeljna značilnost alogičnih dejanj 4. tipa. Če tale članek pišem z namenom vplivanja na zavest bralcev, medtem ko bo objava dejansko koristila le bibliografskim točkam (potrebnim za habilitacijo), potem sodi tudi moje početje v isto kategorijo.
Še primer 3. tipa. Eno najstarejših pričevanj, ki se uvršča v ta tip ravnanj, najdemo pri starogrškem pesniku Hesiodosu (okrog 700 let pr. n. š.), ko nagovarja ljudi, »naj ne onesnažujejo ustja reke, kjer se izliva v morje, niti njenega izvira; izogibajte se tega« (v Pareto 1963: 79). Ker ne subjektivni ne objektivni namen Hesiodove prepovedi nista jasna in ker lahko upravičeno domnevamo, da se avtor navodila še ni zavedal povezave med onesnaženjem in nevarnostjo možnih bolezni, sodi njegovo dejanje v 3. tip. Danes vemo, da je imelo pravilo dobre objektivne učinke kljub nejasnim (neznanim) namenom. Če povzamemo s Paretovimi besedami:
Logična dejanja so vsaj v večjem delu posledica racionalnega sklepanja. Alogična dejanja pa se pretežno napajajo iz določenih psihičnih stanj, sentimentov, podzavestnih občutij in podobnih vzgibov. (Op. cit.: 87-88.)
Na podlagi predstavljene tipologije lahko v zvezi s sovražnimi dejanji izpeljemo pet načelnih sklepov.
Ni mogoče kriminalizirati vsakršnega izrekanja sovražnosti, če hočemo ohraniti pravico svobodnega govora, ki je eden od temeljev demokratičnih ureditev. Hkrati pa je treba opredeliti sovražni govor in ga prepovedati, saj napeljevanje k izvajanju sovražnih dejanj ogroža pravice drugih.
Tudi za govor ali njegov zapis velja, da postane socialno dejanje (šele) takrat, »ko je smiselno orientirano na ravnanje drugih. Na primer, naključen trk dveh kolesarjev je navaden naravni dogodek. Njun poizkus, da se izogneta trku, medsebojno žaljenje, pretep ali prijateljski razgovor po nesreči pa so dejanja, ki jih kvalificiramo kot socialna« (Weber 1987: 246).
Definicija oz. regulacija sovražnega govora je kontekstualna. Vzpostavlja se s konsenzom o
razmejitvi tipov socialnega ravnanja, ki so (pri izražanju sovražnosti) še dopustni, od onih, ki so prepovedani. Brezbrižnost do take razmejitve pelje v adiaforizacijo problema.
Sovražni govor je vsako izražanje sovražnosti v obliki logičnih ravnanj (I. kategorije).
Sovražni govor je lahko tudi alogično ravnanje (II. kategorije), čeprav ni vsaka alogična sovražnost že sovražni govor.
Največ zapletov je z razumevanjem zadnjega sklepa.
ZGLEDI
Iz prejšnje tabele alogičnih ravnanj je razvidno, da je od štirih tipov samo prvi tak, da ga lahko v tej razpravi zanemarimo. Ostali trije tipi pa so v zvezi s sovražnostjo aktualni zato, ker vsebujejo bodisi subjektivni ali objektivni vidik ali oba. Poglejmo zglede:
2.	tip: akter izraža sovražnost s pisno ali govorjeno besedo, a na način, ki ne sproži nikakršnih objektivno škodljivih učinkov (npr. v obliki privatnih zapiskov, ki niso objavljeni, ali v gostilniški debati, kjer izzove le posmeh).
3.	tip: določeno ravnanje sproži objektivne učinke, ker se posameznik, skupina ali cela kategorija ljudi zaradi akterjevih izjav počuti napadeno ali prestrašeno, čeprav namen akterja ni bil tak (ali pa mu sovražnih namenov ni mogoče pripisati oz. dokazati). Zgled te vrste bi lahko bile izjave predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija. V intervjuju, ki ga je dal ob državnem prazniku, je na novinarjevo vprašanje, ali šteje Rome za manjšino, izjavil:
Seveda zagotovo pa od Romov tudi pričakujemo, da bodo spoštovali družbeni red in slovensko zakonodajo. Zaščititi neko manjšino tako, da jo oprostiš dolžnosti spoštovanja zakonov, pa je neprimerno in nepravilno. Ne le v Prekmurju, tudi drugje bodo Romi morali spoštovati predpise, tudi tiste o registraciji avtomobilov in spoštovanju tuje lastnine.
Na novinarjevo vprašanje, ali šteje za manjšine tudi homoseksualce, samske ženske, izbrisane, muslimane, pa je predsednik parlamenta odgovoril: »Oh, po tej analogiji je manjšin zelo veliko [_] Seveda pa te manjšine ne morejo zahtevati neprimerno več pravic kot jih ima večina. Kot
Romi ne morejo zahtevati, da bodo imeli pravico z neregistriranim avtom voziti 120 kilometrov na uro skozi vas.« (Pušenjak 2006: 17.)
Te izjave lahko uvrstimo v 3. tip alogičnih ravnanj zaradi zelo verjetnih objektivnih učinkov in nedokazljivosti subjektivne sovražnosti. Cukjati seveda zanika, da bi bil sovražen do kogar koli (»Celo na domačega psa nisem nikoli kričal,« zatrjuje v intervjuju), pa tudi sicer je malo verjetno, da bi mu ob morebitnem sodnem postopku dokazali, da goji subjektivno sovraštvo do omenjenih kategorij prebivalstva; navsezadnje tudi nikjer izrecno ne zanika njihovega manjšinskega statusa. Pri presoji objektivnih učinkov njegovih izjav pa ne smemo pozabiti dejstev:
•	da se je Slovenija zaradi diskriminatornega odnosa do romske in muslimanske manjšine znašla v vseh mednarodnih poročilih, ki obravnavajo kršitve človekovih pravic, kot tudi v poročilih slovenskega varuha človekovih pravic, kjer je vsako leto omenjena problematika prav teh manjšin, o katerih je bilo govora v intervjuju;
•	da je prvi, ki je protiromsko vzdušje legitimiral kot državno politiko, ravno sedanji predsednik vlade in največje politične stranke Janez Janša, ko je 27. maja 2004 protestiral proti romski diskriminaciji Slovencev (!) - takrat je pred slovenskim parlamentom s pristaši SDS, z nekaj občani iz Dolenjske in z megafonom v roki pozival slovenske politike, naj že kaj ukrenejo za zaščito Slovencev, ker da se Romom preveč popušča (Hahonina 2005) -, in da je enako ksenofobično politiko nekdanja največja opozicijska in sedanja največja vladna stranka zagovarjala tudi proti Muslimanom v primeru izgradnje džamije;
•	da je volilno telo tako politiko nagradilo, kar kažejo tudi empirični podatki (Dragoš 2004);
•	da stališča glavnih koalicijskih strank niso različna od SDS;
•	da je bil ravno Cukjati tisti, ki je izrecno minimaliziral pomen izgreda, ko se je v parlamentu na vratih parlamentarne stranke (SNS) znašel plakat s pozivi na streljanje Romov. Kako lahko prejšnje Cukjatijeve izjave razume
romska manjšina? Kakšen učinek ima v opisanem kontekstu izjava, da »bodo Romi morali spoštovati predpise« in da »ne morejo zahtevati, da bodo imeli pravico z neregistriranim avtom voziti 120 kilometrov na uro skozi vas«? Je mogoče v
deželi, kjer živimo, kdo kdaj zahteval, naj predpisi ne veljajo za Rome? So Romi kdaj terjali, da se jim dovoli vožnja z neregistriranim avtom 120 kilometrov na uro skozi vas? Je kdo drug - kdor koli, kadar koli - zahteval za Rome kakšen tak privilegij? Je res v tem problematika Romov na Slovenskem? Ali objektivni učinki Cukjatijevih izjav dejansko pripomorejo k reševanju romske situacije ali pa v resnici prilivajo olje na ogenj, utrjujejo stereotipe in zamegljujejo problem? Če gre za slednje, ali lahko navedene izjave kvalificiramo za sovražni govor ali pa jih imamo zgolj za izraze nenaklonjenosti, ideološke zadrtosti ali (če smo prizanesljivejši) za verbalen spodrsljaj? Jih lahko preganjamo ali jih moramo tolerirati? Opozorila o možnih učinkih takih namigovanj najvišjih politikov je podal tudi varuh človekovih pravic na eni od tiskovnih konferenc:
Hanžek je povedal, da on sam in njegovi otroci prejemajo grozilna pisma in hkrati spomnil na vzorec sovražnega govora, ki se je dogodil v primeru nasilja nad Romi. Prav zdaj namreč poteka sodni proces zoper domnevne storilce, ki naj bi bili vrgli bombo v romskem naselju, pri čemer sta dva človeka umrla. Najprej je šlo za sovražni govor v politiki, nato se je to nadaljevalo na spletnih straneh. Potem se je našel nekdo, ki je ponudil milijon tolarjev za vsakega mrtvega Roma, in nazadnje še bedak, ki je to res bil pripravljen storiti, je opozoril Hanžek. Žal veljavna kazenskopravna zakonodaja omogoča le pregon zadnjih dveh členov v tej verigi, ne pa tudi tistih, ki spodbujajo nasilje s sovražnim govorom, je dodal Hanžek. (Zgaga 2006.)
4. tip: akterjeve izjave imajo objektivno sovražne učinke in sovražen je tudi akterjev subjektiven namen, čeprav v drugačnem smislu od dejansko nastalih učinkov (če ne bi bilo razlike med nameni in dejanskimi učinki, bi šlo za kategorijo I). Če bi se kakšni stranki posrečilo - s sklicevanjem na citirane Cukjatijeve besede - v parlamentarno proceduro vložiti diskriminatorni, protiromski, protimuslimanski ali kakšen drug protimanjšinj-ski zakon, bi morali prekvalificirati Cukjatijeve izjave iz tretjega v četrti tip alogičnih ravnanj.
V to kategorijo sodi tudi televizijska oddaja na TV Pika 14. 2. 2006, v kateri sta Zmago Jelinčič pl. in Manca Zver izražala sovražnost proti pedofilom (magnetogram oddaje je objavljen na spletni strani varuha človekovih pravic, gl. Varuh RS 2006). Primer omenjam tudi zaradi tega, ker
se v skladu s prej predstavljeno (Paretovo) tipologijo uvršča bodisi v I. kategorijo logičnih ravnanj bodisi v 4. tip II. kategorije alogičnih ravnanj ali pa je na meji med obema - vsekakor pa ga ni mogoče uvrstiti v nobenega od preostalih tipov (1., 2. ali 3. tip II. kat.). Poudarek je pomemben zaradi osnovne poante te analize, da sama definicija ni ne glavni ne začetni ne edini problem kvalifikacije sovražnega govora. Pravi problem je brezbrižnost oz. adiaforiziracija konteksta ravnanj, v katerih je sovražni govor sploh mogoč kot socialna interakcija, medtem ko je definicija - taka ali drugačna - šele derivativ.
V oddaji z Jelinčičem pl. in Manco Zver so bile izrečene trditve, da bi bilo treba pedofilom vžgati v glavo črko P, jih kastrirati, narediti javno dostopne spiske z njihovimi imeni, jim polomiti vse kosti, jih usmrtiti, jim odsekati roke, skratka, jih odstraniti iz družbe na najbolj brutalne načine, ki so bili v oddaji nazorno opisani. »Sej ni treba, da jih 100 ubiješ, ampak za mušter enega, da je druge strah, da premislijo, preden bodo kaj takega počel,« je povedal Jelinčič. Na to voditeljica oddaje odgovori: »Jaz bi naredila to, da vse te pedofile damo na en velik plac in da pridemo ljudje in jih tam [_] zbutamo.«
Težko si je predstavljati, kaj bi Zmago Jelinčič pl., predsednik parlamentarne stranke, še moral reči, da bi zagrešil verbalni delikt sovražnega govora. Kljub temu se je z javnim komentarjem oglasil le en pravni strokovnjak, mag. Andraž Teršek z ljubljanske pravne fakultete. Po njegovem mnenju izjave v omenjeni oddaji nikakor niso pregonljive, ker ne gre za sovražni govor, ampak zgolj za svobodno izražanje mnenj. Ker torej ne gre za sovražni govor, bi moral varuh človekovih pravic in svoboščin take izjave celo »javno braniti«, zahteva Teršek. S tem bi ščitil svobodo javne besede, ki jo je v tem primeru napadel ravno varuh z nekaj posamezniki, ki smo kritizirali tako hujskaštvo. Avtor trdi, da je sovražen samo tisti govor, »s katerim se izraža sovražnost do rasnih, verskih, etničnih, kulturnih ali podobnih manjšin« (Teršek 2006: 5). Enako stališče ponovi v izjavi za Večer, kjer pravi, da »sovražni govor (ustavno) pravo (dovolj) natančno definira. To je ustavnopravni koncept. Z njim posameznik izraža neposredno sovražnost do tistih skupin ljudi, ki jih opredeljujemo kot že v izhodišču ogrožene ali diskriminirane družbene manjšine« (Stepišnik 2006: 48).
Argumentacija ni prepričljiva. Je konkreten simptom adiaforizacije (v Baumanovem smislu),
ki ga proizvajajo eksperti. Poglejmo nekaj možnih pomislekov.
Ni jasno, zakaj bi moral biti sovražni govor omejen samo na kategorije prebivalstva, ki so tudi sicer v družbi diskriminirane kot družbene manjšine in so kot take prepoznane v ustavi. Če oseba, ki ima veliko družbeno moč, po TV napeljuje gledalce k linčanju cele kategorije ljudi, je tako dejanje prepovedano samo v primeru ustavno priznanih manjšin, hujskanje proti vsem drugim skupinam pa je dovoljeno (in bi hujskače moral braniti celo varuh človekovih pravic)? Pomislimo le na problem etničnih manjšin: v slovenski ustavi uživajo pravno zaščito le madžarska, italijanska in (do neke mere) romska manjšina, čeprav je neslovenskih etničnih skupin, ki živijo v naši državi in so številčno enako velike ali pa znatno številnejše od ustavno priznanih, kar šest (navajam po velikosti: hrvaška, srbsko-hrvaška, bosanska, srbska, albanska in makedonska). Te manjšine z ustavnopravnega vidika ne veljajo niti za diskriminirane in niti niso kvalificirane kot manjšine. Je torej javno izrekanje sovražnosti do njih dopustno? Mimogrede, je mogoče tu razlog, da izrazi sovražnega govora proti muslimanski skupnosti (v debati okrog džamije) niso bile sodno preganjane, čeprav so jih izrekali akterji z največjo močjo, politiki in strankarski forumi (več o tem v Dragoš 2004)?
Slovenska ustava ima poseben člen, ki zapoveduje (čl. 18.): »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.« Ta člen velja neodvisno od tega, ali potencialna žrtev pripada ustavno priznani manjšini, kakšni drugi, nepriznani manjšini ali pa sploh ne pripada nobeni manjšini. Hkrati ne smemo pozabiti, da prav nič od tega, kar sta Jelinčič in M. Zver predlagala v sporni oddaji, da bi morali narediti pedofilom, ni v skladu z veljavno zakonodajo, hkrati pa je prav vse, kar sta izrekla v zvezi s to kategorijo ljudi, izrazito sovražno in brutalno.
Po 63. členu ustave, ki prepoveduje »vsakršno spodbujanje« k nestrpnosti, ta prepoved ni omejena samo na narodno, rasno ali versko nestrpnost. Izrecno je rečeno, da se prepoved nanaša tudi na vsakršno obliko »drugega sovraštva ali nestrpnosti«.
Isti člen vsebuje v posebnem odstavku tudi izrecno določilo: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju.« Veljavnost tega določila ni omejena zgolj za določene kategorije, narobe,
velja brez izjeme za vse kategorije in vse posameznike.
Teršek predpostavlja, da je sovražni govor dovolj natančno definiran in vidi glavni problem v neznanju; čudi se, kako smo lahko »prišli že tako daleč, da ne vemo niti, kaj je sovražni in kaj napadalni govor« (Stepišnik 2006: 48). Ali ni problem povsem nasproten? Težava ni v tem, da ne poznamo pravilne pravne definicije sovražnega govora, ampak v dejstvu, da obstaja veliko definicij, pri čemer sploh ni jasno - niti pravnikom -, katera od možnih variacij velja v našem prostoru. Ali pa je problem še hujši, da tudi med strokovnjaki prevladuje prepričanje, da to sploh ni nikakršen problem?
Zadnji poudarek potrebuje komentar, ker je indikator adiaforizacije, na katero sem opozoril v prvem razdelku.
V Kanadi je sovražni govor definiran kot »razpihovanje sovraštva proti kateri koli razpoznavni skupini«, razpoznavnost pa je opredeljena kot »vsako javno razvrščanje ljudi po barvi, rasi, religiji, etničnem izviru ali spolni usmerjenosti« (Wikipedia 2006). Sovražni govor je sankcioniran s kaznijo v razponu od dveh do štirinajstih let. Kot zgled širine, v katero lahko gre razumevanje te problematike, poglejmo še definicijo, da za sovražni govor velja »zelo napadalna osebna žalitev in označevanje, ki je neposredno uperjeno proti individualni ali skupinski rasni, religijski, etnični, spolni ali seksualni značilnosti in ki lahko spodbudi nasilje, sovraštvo ali diskriminiranje« (Rua, Sexton 2006). Pri tem ne pozabimo, da je pedofilija seksualna značilnost, ki je inkriminirana šele, če se prakticira.
Strožja definicija, kot vidimo, uvršča v sovražni govor tudi osebne žalitve proti posamezniku in ne le proti skupinam. Pri tem zadošča že možnost, da lahko pride zaradi takih izjav do diskriminacije. Jelinčič je funkcionar vladne stranke, ki ima moč, da v zakonodajno proceduro vloži diskriminatorne zakone (kar je njegova stranka že počela). Če se vrnemo k izjemno tolerantnem (Terškovem) stališču, da Jelinčičeve izjave ni mogoče kvalificirati kot sovražni govor, potem se lahko vprašamo, kaj bi Jelinčič še moral izjaviti, da bi prestopil prag legalnosti.
Med najpomembnejšimi pridobitvami državljank in državljanov Slovenije z vstopom v Evropsko skupnost so svoboščine in večja pravna varnost. V politični in širši javnosti je podcenjeno dejstvo, da olajšano gibanje oseb, višji standardi varstva človekovih pravic, večje možnosti prak-
ticiranja protidiskriminacijskih načel, vključno z odškodninami žrtvam sodnih zaostankov, pomenijo prve konkretne in trajne pridobitve polnopravnega članstva v EU (finančna korist v smislu pozitivne neto bilance se izkazuje šele od lanskega leta dalje). V zvezi s pravico do svobode izražanja so v Evropski konvenciji o človekovih pravicah izrecno poudarjene tudi omejitve, ki so nujen pogoj, da se ta pravica realizira za vse enako in ne le za tistega, ki jo izvršuje ali ki ima več možnosti, da se sklicuje nanjo. V drugem odstavku 10. člena je rečeno, da je izvrševanje pravice do svobode izražanja »lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in so nujne v demokratični družbi zaradi [_] preprečevanja neredov ali zločinov [_] za zavarovanje ugleda ali pravic drugih« (Jambrek, Perenič 1988: 476).
Z enakim pogojem je v 11. členu varovana tudi svoboda združevanja kot analogna pravica. Svobode izražanja torej ni brez dolžnosti in odgovornosti upoštevanja teh pogojev. Če jih v svojih izjavah ignoriramo, ogrožamo demokratično ureditev, v kateri svoboda govora sploh lahko obstaja (tudi za druge, ne le za aktualnega govorca). Evropsko sodišče razlaga to določilo tako, da imajo nekateri posamezniki - zlasti državni funkcionarji in uradniki - zaradi svojega položaja in večje družbene moči tudi večje dolžnosti in odgovornosti. To državi omogoča, da lahko aktivno poseže v svobodo izražanja takih oseb (za več o tem gl. Kovačič 2000).
Skratka, temeljni problem z neodzivnostjo javnosti - zlasti kvalificirane - ni v tem, da bi se razhajali okrog take ali drugačne definicije sovražnega govora. Problem tudi ni v večji ali manjši toleranci do sovražnosti, saj je celo v primeru zelo velike oz. široke tolerance, za katero pledira Teršek, še vedno potrebna jasnost meja, do kod lahko toleranca seže in kje se konča, ker je zaradi zaščite drugih ne sme biti. Slovenski problem je, da takih meja sploh nimamo in da je večinsko mnenje brezbrižno do tega. Dovolj simp-tomatično je, da je od vseh državnih uslužbencev in voljenih funkcionarjev na tisto oddajo reagiral edinole varuh človekovih pravic.
SKLEP
Stanje človekovih pravic in dolžnosti (kot njihovih korelatov) je stanje demokracije. Da
brezbrižnost do teh vprašanj ni naključna, temveč strukturna, je že pred desetletjem poudarila Renata Salecl. Bistvo njene študije je v naslednji ugotovitvi:
Razlika med postsocializmom in zahodnimi družbami je v tem, da Zahod z zakonom omejuje sovražni govor, na postsocialističnem Vzhodu pa si tega ni mogoče zamisliti, ker bi taka regulacija veljala za ostanek komunistične miselnosti. Tako zagovorniki stroge kontrole govora kakor tudi nasprotniki pravne regulacije govora pa menijo, da rešitve so, le odločiti se je treba, ali jih sprejmemo ali ne. (Salecl 1994: 346.)
Tudi avtorica ugotavlja, da gre za strukturni problem. Ignoriranje teh poudarkov je simptom adiaforizacije. Ko beseda - v pisni obliki ali živi govorici - doseže druge, je že socialno delovanje. Ko je interakcijski kontekst vzpostavljen, je beseda njegov najpomembnejši element. Postane orodje, katerega pomeni se izmaknejo (ob)lasti govorca in konvergirajo z drugimi ali pa gredo v divergentne smeri. Subjektivne namere postanejo objektivni svet, neodvisen od psihičnih stanj zavesti. Pomembnejše od vprašanja tarče - proti komu - je vprašanje, kdaj, kdo in na kakšen način oblikuje izraze sovražnosti v sovražni govor. Brez razlike med obema ni strpne družbe in ogroženi so temelji demokracije. Strpnost ni odsotnost sovraštva, ampak njegova regulacija. Prepoved sovražnega govora varuje svobodo govora. Izogibanje adiafornim učinkom se ne začne (šele) z definiranjem nedovoljene govorice, temveč s konsenzom o kontekstu, v katerem uporabljamo definicijo prepovedanega (ožjo ali širšo). V smislu Paretove tipologije sta samo dve možnosti:
Prva varianta: če se odločimo za tolerantnejši pristop, ko v skrbi za svobodo izražanja določamo definicije sovražnega govora z manj restriktivnim posegom, potem ga je treba kontekstualno zamejiti le na ravnanja I. kategorije in na ravnanja 4. tipa II. kategorije.
Druga varianta: če se, narobe, nagibamo k restriktivnejši regulaciji, lahko (poleg prejšnjih kategorij) za sovražni govor kvalificiramo tudi vsako izkazovanje sovražnosti skozi ravnanja 3. tipa II. kategorije.
Zavedati se je treba, da so vsa druga početja nevarna. Z morebitnim kriminaliziranjem
sovraštva znotraj 2. tipa II. kategorije bi ogrozili temelj demokratične družbe. Isto se nam bo zgodilo tudi, če se ne odločimo niti za prvo niti za drugo možnost.
VIRI
Bauman, Z. (2005), Work, Consumerism and the New Poor. London: Open University Press.
Becker, P. J., Byers, B., Jipson, A. (2000), The Contentious American Debate: The First Amendment and Internet-Based Hate Speech. International Review of Law, Computers & Technology, 14, 1: 33-41.
Botton, A. de (2005), Skrb za status. Ljubljana: Vale-Novak.
Dragoš, S. (2004), Islamofobija na Slovenskem. V: Trplan, T., Autor, S., Kuhar, R. (ur.), Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti št. 3. Ljubljana: Mirovni inštitut (10-27).
Hahonina, K. (2005), Mehka segregacija. Mladina, 14. 3. 2005: 32-33.
Jambrek, P., Perenič, A., Uršič, M. (ur.) (1988), Varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kovačič, B. (2000), Problematika sovražnega govora v odločbah nadzornih organov Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravnik, 55, 9-10: 676-695.
Pareto, V. (1963), The Mind and Society: a Treatise on General Sociology. Vol. I, II. New York: Dover Publications.
Pušenjak, D. (2006), Celo na domačega psa nisem nikoli kričal (intervju s F. Cukjatijem, predsednikom državnega zbora). Sobotna priloga Dela, 29. 4. 2006: 16-17.
Rua, D., Sexton, N. (2006), Hate Speech Defined. Http://www. unc.edu/courses/pre2000fall/law357c/cyberprojects/ spring99/project_hate (11. 3. 2006).
Salecl, R. (1994), Beseda in nasilje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45, 4: 346-355.
Stepišnik, M. (2006), Ko ima vas s stotimi ljudmi 80 zvezd. Večer, 1. 4. 2006: 48.
Supek, R. (1987), Herbert Spencer i biologizam u sociologiji. Zagreb: Naprijed.
Teršek, A. (2006), Zaradi izjav o »rezanju udov« ne smemo »rezati« jezikov. Delo, 10. 3. 2006: 5.
Ustava Republike Slovenije (1992), Ljubljana: Uradni list RS.
Varuh RS (2006), Novinarska konferenca. Http://www.varuh-rs.si/indeks.php?id=10022#1725 (9. 5. ,06).
Weber, M. (1987), Opredelitev družbenega delovanja. V: Buric, M., Sociologija Maksa Vebera. Zagreb: 245-247.
Wikipedia (2006), Hate speech. Http://en.wikipedia.org/wiki/ Hate_speech (11. 3. 2006).
Zgaga, B. (2006), Pregon petih poslancev zaradi obrekovanja. Http://www.vecer.si/vecer2006 (11. 5. ,06).
Marino Kačič
OCENJEVANJE SAMOSTOJNOSTI ODRASLIH SLEPIH IN SLABOVIDNIH
PREGLED PROBLEMATIKE
ODNOS DO SLEPIH IN SLABOVIDNIH SKOZI ZGODOVINO
Odnos družbe do »slepote« je bil skozi zgodovino različno obravnavan, odvisno od filozofsko-gnoseoloških in etičnih pojmovanj. Popovic (1986) navaja Lowenfelda, ki govori o treh obdobjih:
a)	Obdobje primitivnega razumevanja, prisotnega v starih kulturah, ko so slepe smatrali za nepotrebne, nesposobne življenja in so jih zato ubijali.
b)	Obdobje azilov, ki se je začelo širiti z budizmom in krščanstvom v Rimu in zaokrožilo s koncem 18. stoletja, ko je Valentin Hauy leta 1784 v Parizu ustanovil prvo šolo za slepe.
c)	Obdobje socialne integracije, ko slepi zopet dobijo pravico do življenja in so pod vplivom francoskih razsvetljencev dane osnove za organizirano izobraževanje slepih.
d)	Dodajam še obdobje (naivnega) humanizma. To je obdobje integracije v izobraževanju, ki se je začelo sredi šestdesetih let v Kanadi, ZDA in nekaterih zahodnoevropskih državah z zahtevami po enakih možnostih za izobraževanje, zaposlovanje, neodvisno življenje (Rutar 1993). V sedemdesetih in osemdesetih so si v Sloveniji posamezniki s pomočjo združenj utirali pot v »normalne« šole. Konec preteklega desetletja pa je tudi na formalni ravni uveljavljena pravica do integriranega šolanja, ki na izvedbeni ravni poteka v obliki »naivnega humanizma«. Proces zaposlovanja pa poteka narobe; od razmeroma visoke stopnje zaposlenosti slepih in slabovidnih v preteklih desetletjih se zaposlenost vse bolj krči in to kljub sodobni tehnologiji in vse večji stopnji izobraženosti.
PREDPREDSTAVA SLEPOTE
Oseba, označena z besedo slep, je prepoznana kot oseba z eno najtežjih motenj. Zaradi nepoznavanja problematike je motnja dobila pridih mističnosti in strašnosti. V mističnem smislu je bila slepota simbolen opomin tistim, ki vidijo, naj pazijo, kakšen odnos bodo imeli do slepega, ker je slep po božji volji oziroma zaradi božje kazni. Slepi so bili slaba vest človeštva in slepota je bila nekakšno svarilo (Kačič 1993). Še danes lahko stališča do slepote identificiramo s predstavami o slepem beraču, o slepem geniju, o senzornih nadkompenzacijah pri slepih. Po B. A. Wright (1960) in Gowmanovi študiji iz leta 1957 (v Popovic 1979) lahko trdimo, da v družbi prevladujejo negativne predpostavke o slepih. Splošno mnenje je, da so slepe osebe nemočne, odvisne in da ne morejo biti srečne, še manj same živeti. V moralnem pogledu pa so ali svetniki ali veliki grešniki. V zadnjih desetletjih se vedenje in predstave o zmožnostih slepih širijo. S tem se po eni strani manjša strah pred osebami z oznako slepote, po drugi strani pa pretirana sočutnost. Sočutje namreč poudarja razlike in ustvarja inferioren odnos med tistim, ki pomaga, in onim, ki pomoč dobiva.
MEDICINSKI POGLED NA SLEPOTO IN SLABOVIDNOST
Stopnjo okvare vida po tem modelu določata ostanek ostrine vida in širina (kot) vidnega polja, ki ga določamo s perimetrijo. To je branje določene velikosti teksta na določeni razdalji. Pri tem uporabljamo formulo: V = d/D. Pri tem je d razdalja, s katere lahko oseba z okvaro vida
prebere vrstico teksta, D pa razdalja, s katere prebere to vrstico polnovidna oseba. Če dobljeni rezultat pomnožimo s 100, dobimo odstotek ostanka vida oz. ostrine vida. Primer: V = 6/60 je 0,1. Ko ta rezultat pomnožimo s 100, dobimo, da je ostanek vida 10% (Stančič 1991).
Tabela 1: Klasifikacija slepote in slabovidnosti po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO)
Kategorija	Osebe, ki imajo na boljšem očesu, s korekcijo ali brez, ostanek vida:
Slabovidnost	
1. kategorija	od 30% - 10% (6/18 - 6/60)
II. kategorija	od 10% - 5% (6/60 - 3/60)
Slepota	
III. kategorija	od 5% - 2% (3/60 - 1/60)
IV. kategorija	od 2% - dojem svetlobe
V. kategorija	Slepota (amaurosis)
FUNKCIONALNI IN PSIHOSOCIALNI POGLED NA SLEPOTO
Funkcionalna definicija slepote, kakor jo je definiral Richard Hoower (v Popovic 1986), pravi, da je oseba slepa do take mere, do kakršne mere zmore razviti alternativne metode za uspešno doseganje rezultatov, ki bi bili sicer doseženi, če bi videla. To pomeni, da je slepota pri posamezniku razlika med funkcionalnostjo v primeru polnovidnosti in funkcionalnostjo, kakršno doseže v določenem trenutku po izgubi vida. Funkcionalnost se lahko skozi čas veča, pač glede na razvoj, učenje veščin, prilagoditev okolju ipd. S takim načinom razumevanja je bi narejen premik od ocenjevanja ostanka vida k temu, kar oseba zmore. Zlasti pa je pomembno to, da ni za vedno zakoličena v eni kategoriji.
Korak naprej je naredila Mednarodna zdravstvena organizacija, ki je v mednarodno klasifikacijo funkcioniranja maja 2001 (resolucija 54.21) poleg okvare senzornega organa vključila v oceno tudi druge telesne in psihosocialne okoliščine, ki zmanjšajo funkcionalnost posameznika, in tako nadgradila svoja standardna pravila o izenačevanju možnosti invalidov (1996). S tem je bil narejen kompleksnejši instrumentarij za oceno slepote oziroma ostanka vida, vendar je ostal v okviru koncepta slepote, ki je hkrati medicinska
kategorija (diagnoza) in poimenovanje skupine ljudi, torej definicija družbene vloge. Beseda »slep« nima le pomena, da kdo ne vidi, ampak vključuje zahtevo in pričakovanje določenega vedenja tako od tistega, ki je nosilec te nalepke, kakor okolja do njega. Zato se zdi bolje, da bi uporabljali besede, ki opisujejo stanje organa: huda ali hujša okvara vida.
SLEPI IN SLABOVIDNI V SLOVENIJI
O številu slepih in slabovidnih v Sloveniji nimamo natančnega podatka. V Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije je bilo na dan 31.12.2005 včlanjenih 3823 oseb, od tega 2277 slepih in 1546 slabovidnih (ZDSSS 2006). Vendar se ne včlanijo vsi slabovidni z večjim ostankom vida in tisti slepi in slabovidni, ki so v zelo pozni starosti. Na očesni kliniki v Ljubljani vodijo register slepih in slabovidnih zadnjih deset let, pa še ta ne živi v celoti.
Vsako leto v Sloveniji odkrijejo približno 150 novih oseb s hudo ali hujšo okvaro vida. Po podatkih Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je bilo v obdobju 1991-1995 letno zabeleženih 80-90 oslepelih in 40 slabovidnih, starih med 20 in 60 let, ki bi potrebovali rehabilitacijo. V proces rehabilitacije je bilo vključenih le 10 % teh oseb (Slabe 1997). Odstotek formalno rehabilitiranih oseb v zadnjih letih pa je blizu ničle, zlasti potem, ko je bil leta 2004 ukinjen rehabilitacijski oddelek v Škofji Loki. Nova zakonodaja je uredila le t. i. zaposlitveno rehabilitacijo (privajanje na delo, prekvalifikacijo, usposabljanje), ne pa tudi rehabilitacije za ljudi, ki močno ali v celoti zgubijo vid in jim je treba pomagati, da se resocializirajo in usposobijo za osnovno samostojnost v življenju (socialna rehabilitacija). Vendar osebe nad 50 let starosti niti po stari zakonodaji niso imele pravice do rehabilitacije (razen če so bile v delovnem razmerju). Za te ljudi so le medobčinska društva slepih in slabovidnih (MDSS) izvajala in še izvajajo t. i. programe za vključevanje oseb v socialno okolje. Oblika in kvaliteta teh seminarjev sta odvisni od iniciativnosti in ambicioznosti zaposlenih na medobčinskih društvih slepih in slabovidnih pa od višine sredstev, ki jih pridobijo iz namenskega financiranja Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij in delno prek razpisov ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
IZOBRAŽEVALNI SEMINARJI ZA SLEPE IN SLABOVIDNE IN NJIHOVE SVOJCE
Projekt izobraževalnih seminarjev za odrasle osebe s hudo ali hujšo okvaro vida in njihove svojce (REHA) poteka od leta 1999. Takrat so iz MDSS Koper k sodelovanju povabili vodjo rehabilitacijskega oddelka v Škofji Loki in strokovnega sodelavca na tem oddelku (Fojkar, Haf-nar, Kačič 1994). Vodila sta seminar za skupino starejših slepih in slabovidnih ljudi iz njihovega društva, ki nimajo pravice do rehabilitacije po nobenem zakonu. Leta 2001 ga je organiziralo tudi MDSS Nova Gorica. Izkušnje po prvem in vseh naslednjih seminarjih REHA so bile za izvajalce in udeležence zelo pozitivne. Večina udeležencev je željna novega znanja in so zelo zadovoljni, ko izkusijo, da lahko kaj samostojno naredijo, kar se je prej zdelo nemogoče. Izkazalo se je tudi, da posamezniki že obvladajo kakšne veščine. Nekateri so zelo spretni pri kuhanju in pomivanju. Drugim gre boljše pri samostojni hoji kot tretjim, ki so boljši v čem drugem. Tako se je pokazalo, da je treba za boljše delo identificirati deficite in zmožnosti vsakega posameznika in mu prilagoditi pomoč. Postopoma se je razvil način ocenjevanja vsakega posameznika, poimenovan funkcionalna diagnostika, ki je izpeljan na začetku vsakega seminarja.
Izobraževalni seminarji REHA danes potekajo v obliki štiridnevnega skupnega bivanja in so razdeljeni na tri težavnostne stopnje; prva je za popolne novince, druga je nadaljevanje prve in tretja je za večkratne udeležence (Kačič, Hafnar, Možina 1996). Proces seminarja je skrbno načrtovan od začetka do konca. Začne se s pripravo individualiziranega programa, ki je vsakokrat prilagojen konkretnim udeležencem. Vse delavnice in ostale aktivnosti so skrbno načrtovane, da se od začetka do konca nadgrajujejo področja, vaje in stopnja zahtevnosti. S pomočjo skupinske dinamike želimo doseči sinergične učinke. Rezultati se kažejo v obliki večje samostojnosti posameznikov že po prvih dneh (poskušajo in naredijo, česar si sicer ne bi upali), v upanju v prihodnost (sicer so večkrat črnogledi in navadno močno obupani), v vzpostavljanju novih stikov in prijateljstev ipd. Vse to pri udeležencih aktivira zdravilne procese, motivacijo za nadaljnje raziskovanje in (samo-)rehabilitacijo. Opažamo veliko zadovoljstvo udeležencev, vidne premike v samostojnosti na določenih področjih že po prvih dneh, večjo
samostojnost v domačem okolju, širjenje zadovoljstva med druge člane društva, razmeroma veliko povratnikov na nadaljevalne seminarje ipd.
PROBLEM
Vprašanje, kako delati v skupini 20 do 30 ljudi z različnimi izhodišči, da bi vsak dobil prav tisto, kar mu manjka, in ne ponavljal tistega, kar že obvlada, je bilo razrešeno s t. i. funkcionalno diagnostiko, ostala pa je potreba po sistematiziranju in oblikovanju vprašanj, ki bi pokrila celoten spekter življenjskih področij, kjer so potrebne spremembe, in razvoj veščin, da bi lahko oseba z okvaro vida napredovala v samostojnosti oz. večala stopnjo rehabilitiranosti.
Pričujoča raziskava je bila opravljena na MDSS Nova Gorica.
Izhodiščne hipoteze so bile: H1: Osebe dosegajo na različnih rehabilitacijskih dimenzijah različne stopnje samostojnosti. (Nekateri so bolj samostojni pri domačih opravilih, drugi pri komunikaciji, tretji pri zaznavi, četrti pri vzpostavljanju socialne mreže itn.)
H2: Stopnja samostojnosti je odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot so starost, dodatne bolezni, socialni položaj. H3: Obstajajo različne življenjske oz. rehabilitacijske dimenzije, kjer morajo osebe po delni ali popolni izgubi vida obvezno izpeljati spremembe.
Odgovori na ta vprašanja bi lahko pripomogli k sistematičnemu spremljanju razvoja posameznika, kar bi omogočalo:
•	identificiranje in merjenje stopnje samostojnosti osebe s hudo ali hujšo okvaro vida;
•	spremljanje razvoja oz. spremembe v samostojnosti na posameznih življenjskih dimenzijah pri posamezniku;
•	spremljanje večanja samostojnosti posameznika med letnimi seminarji REHA;
•	z oblikovanjem bolj kompleksnega vprašalnika bi ga lahko uporabljali kot vstopni test za novince na izobraževalnih seminarjih REHA, na njihovi podlagi pa bi lahko izdelali prilagojeni program;
•	dolgoročno bi lahko z izboljšanim vprašalnikom izmerili stopnjo samostojnosti slepih in slabovidnih v Sloveniji, česar do sedaj ne poznamo.
METODOLOGIJA
VRSTA RAZISKAVE
Raziskava je kvantitativne narave, saj smo spremenljivke (odgovore) na vprašalniku ovrednotili s točkami in nato dobljene rezultate kvantitativno analizirali. Je tudi aplikativne narave, saj smo pri oblikovanju vprašalnika črpali iz praktičnih izkušenj, na drugi strani pa dobljene rezultate takoj vnesli v prakso izobraževalnega seminarja. Pri tem smo dobili boljši pregled nad stopnjo samostojnosti udeleženca za vsako rehabilitacijsko dimenzijo in poddimenzijo (ki jo zastopa vsako vprašanje). Tako je bilo olajšano načrtovanje aktivnosti pri posamezniku.
MERSKI INSTRUMENT IN SPREMENLJIVKE
Merski instrument je bil standardiziran vprašalnik s 36 zaprtimi vprašanji. Na vsako vprašanje je lahko udeleženec odgovoril z enim od štirih možnih odgovorov. Vprašanja so oblikovana deskriptivno, vrednostno pa razporejena na lestvici od malo do zelo veliko. Združena so v osem smiselnih sklopov (štiri ali pet vprašanj v vsakem sklopu). Teh osem sklopov zastopa različne življenjske dimenzije, poimenovane »dimenzije REHA«, ki jih mora oseba na poti rehabilitacije osvojiti oz. v njih napredovati. Dimenzije REHA na vprašalniku so pojavljanje in soočanje z motnjo vida, zaznava, vsakodnevna opravila, komunikacija, mobilnost, socialni vidiki, doživljanje drugačnosti, tehnična prilagoditev.
Vprašalnik »Test REHA za slepe in slabovidne« (M. Kačič) je bil izdelan na podlagi 15-letnih izkušenj dela na rehabilitacijskih programih in poznavanja procesa izobraževalnih seminarjev. Ima tri funkcije: eksplorativno (pregled dosedanje usposobljenosti posameznika na določenih življenjskih področjih), aplikativno (uporaba dobljenih rezultatov krožno nazaj prek programov na teh istih osebah) in evalvacijsko (oceniti posameznikovo stopnjo samostojnosti in napredek na seminarjih).
Odvisne spremenljivke so: a) stopnja rehabilitiranosti za posameznika:
•	delni indeks rehabilitiranosti (vrednost v odstotkih od absolutne vrednosti znotraj posamezne dimenzije),
•	indeks rehabilitiranosti (vrednost v odstotkih od absolutne vrednosti pri posamezniku),
b) stopnja rehabilitiranosti udeležencev po posameznih dimenzijah.
Poleg standardiziranih vprašanj je na vrhu vprašalnika še nekaj osebnih vprašanj, ki so pomembna za razumevanje stopnje samostojnosti:
•	leto rojstva
•	leto nastanka ali hujšega poslabšanja vida
•	ostanek ostrine vida v odstotkih
•	druge bolezni, ki vplivajo na samostojnost (npr. naglušnost, gluhota, diabetes
•	kraj in način bivanja (vas/mesto, sam/z drugimi).
POPULACIJA
Populacijo raziskave sestavlja 17 udeležencev izobraževalnega seminarja za osebe s hudo ali hujšo okvaro vida in njihove svojce MDSS Nova Gorica. Izobraževalni seminar je potekal v domu oddiha ZDSSS v Izoli od 23. do 26. septembra 2005. Vseh udeležencev seminarja je bilo 25, od tega osem svojcev, kar pomeni, da so test reševali vsi, ki so bili na seminarju slepi ali slabovidni.
Vzorec raziskave je zaobjel 7,3 % članov in članic MDSS Nova gorica (na dan 31. 12. 2005 je bilo včlanjenih 234 oseb). Na državni ravni je delež vzorca populacije 0,44 % (na dan 31. 12. 2005 je bilo v Zvezo slepih in slabovidnih včlanjenih 3.823 oseb). Kljub razmeroma velikemu odstotku vzorca raziskava verjetno vseeno ne daje splošne slike stopnje samostojnosti slepih in slabovidnih, saj imajo mnogi izmed tistih, ki ne pridejo na izobraževalne seminarje, morgoče nižjo stopnjo samostojnosti in skrivajo nemoč. Izkušnje kažejo, da večina potrebuje določeno mero predhodne samostojnosti, da se je pripravljen udeležiti izobraževalnega seminarja. Druga oblika premostitve strahu je individualna podpora vodstva MDSS in tistih, ki so že bili na takih seminarjih.
ZBIRANJE PODATKOV
Udeleženci izobraževalnega seminarja so dobili vprašalnik s pojasnilom, čemu je namenjen in kako se izpolnjuje. Izpolnjevanje je trajalo okoli 60 minut in udeleženci so lahko ves čas dobili dodatna pojasnila. Tistim brez vida in onim z okvaro centralnega vida (ki ne morejo brati) so pomagali videči svojci.
OCENJEVANJE SAMOSTOJNOSTI ODRASLIH SLEPIH ALI SLABOVIDNIH Tabela 2: Povprečni indeks dimenzij REHA
Dimenzije	O bolezni	Zaznava	Vsakodnevna opravila	Komunikacija	Mobilnost	Socializacija	Doživljanje drugačnosti	Tehnična prilagoditev
Povprečni indeks	68	66	86	61	79	78	75	51
OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV
Podatki so bili obdelani v MS Excelu v več korakih:
1.	Vrednotenje odgovorov. Odgovor je lahko dobil od ene točke do štirih (gledano z leve proti desni), ker se je po tem vrstnem redu stopnjevala vrednost spremenljivke vsakega vprašanja.
2.	Seštevanje vrednosti odgovorov. V preglednico je bilo vpisano za vsakega anketiranca število točk za vsako vprašanje. Sešteto je bilo skupno število točk posamezne dimenzije pri posamezniku, skupno število točk posameznika v celoti in skupno število točk vseh anketirancev za vsako dimenzijo.
3.	Izračun indeksov rehabilitiranosti. Izračunan je bil delni indeks (aritmetična sredina posameznika znotraj vsake dimenzije), indeks posameznika (aritmetična sredina zbranih točk) in indeks dimenzij populacije (aritmetična sredina aritmetičnih sredin vseh dimenzij).
4.	Primerjava stopnje rehabilitiranosti med dimenzijami. Izdelana je bila frekvenčna distribucija za vsako dimenzijo. Najprej smo oblikovali razrede (po pet indeksnih točk) in nato razporedili delne indekse posameznikov v te razrede (za vsako dimenzijo posebej). To tabelo predstavljamo med rezultati v stolpičastih grafih (vsak zaobjema štiri dimenzije). Iz grafov lahko primerjamo stopnjo rehabilitiranosti med dimenzijami.
5. Vpliv kraja bivanja na stopnjo samostojnosti. Naredili smo primerjavo oseb, ki živijo bolj v mestnem okolju, in tistih, ki živijo v bolj podeželskem okolju. Vsaka od teh dveh delov populacije je razdeljena v tri stopnje samostojnosti (tretjine), nizko, srednjo in visoko. Izračunani deleži so prikazani v tabeli 3.
REZULTATI
H1: Osebe dosegajo na različnih dimenzijah različne stopnje samostojnosti. Povprečni indeks samostojnosti za vsako dimenzijo pokaže, da je populacija srednje dobro rehabilitirana. Razpon povprečnega indeksa rehabilitiranosti se giblje med 51 in 86 (tabela 2). Iz tega lahko sklepamo, da je populacija odraslih slepih in slabovidnih v celoti gledano razmeroma samostojna; tri četrtine oseb (76,5 %) je srednje dobro rehabilitiranih, slaba četrtina (23,5 %) zelo dobro rehabilitirana, slabo rehabilitiranih pa ni (tabela 3). Rezultati dobijo še večjo težo, če upoštevamo dejavnik starosti (povprečna starost je bila 69,8 leta; najmlajši član je iz tega povprečja izvzet, ker načeloma ni tako mladih na seminarjih, sicer bi bila povprečna starost 67,2 leta).
Koliko dejansko prispeva katera od dimenzij k stopnji samostojnosti, nam pokaže šele primerjava prikazov razpršenosti delnih indeksov
Tabela 3: Vpliv kraja bivanja na stopnjo samostojnosti
	Kraj bivanja		
	Bolj mesto	Bolj podeželje	Skupaj
Stopnja samostojnosti (indeks samostojnosti)	Povpr. 75	Povpr. 66	Povpr. 70
Nizka (25 - 49)	0	0	0
Srednja (50 - 74)	29,41	41,18	70,59
Visoka (75 - 100)	29,41	0	29,41
Skupaj	58,82	41,18	100
Numerus	10	7	17
Bolj mestno: večji kraji, ki imajo trgovine, banke, občino, pogost avtobusni prevoz. Bolj podeželje: odsotnost tega.
Graf 1. Frekvenčna distribucija delnih indeksov na posamezni dimenziji, 1. del
g
8 7 -6 5 4 3 2
1 -
mrm
Ju
30-34 35-39 40-44 45-49 50-54 55-59 60-64 65-69 70-74 75-79 80-84 85-89 90-94 95-99 ■ O bolezni □ Doživljanje drugačnosti ■ Socialni vidik ■ Vsal^odnevna opravila
Graf 2. Frekvenčna distribucija delnih indeksov na posamezni dimenziji, 2. del
I
m
30-34 35-39 40-44 45-49 50-54 55-59 60-64 65-69 70-74 75-79 80-84 85-89 90-94 95-99 ■ Komunikacija ■ Zaznava ■ Mobilnost ■ Teh. prilagoditev
znotraj vsake dimenzije (graf 1 in graf 2). Iz te primerjave lahko razberemo, da je večina anketirancev v nekaterih dimenzijah zelo samostojna (vsakodnevna opravila), v drugih povprečna, v nekaterih pa razmeroma nesamostojna (npr. tehnična prilagoditev).
Podrobnejša primerjava frekvenčne distribucije delnih indeksov nam pokaže:
•	da je absorbiranje težav očesnih bolezni pri večini razmeroma visoko, pri nekaterih pa srednje ali nizko
•	da doživljanje drugačnosti za večino ni hujši problem
•	da je populacija razmeroma dobro vpeta v socialno okolje
•	da je populacija pri vsakodnevnih opravilih zelo samostojna
•	da so osebe pri komunikaciji zelo različno rehabilitirane, od zelo slabo do zelo dobro, večina pa nekje vmes
•	da je vzpostavljanje zaznave zahteven del rehabilitacije te populacije
•	da se stopnja mobilnosti v nasprotju z splošnim mnenjem hitro povečuje
•	da je populacija razmeroma slabo oskrbljena s tehničnimi pripomočki.
H2: Stopnja samostojnosti je odvisna tudi od spremenljivk, kot so starost, dodatne bolezni, socialni položaj. Raziskava je pokazala (gl. tabelo 3):
•	Starost ne vpliva pomembno na stopnjo samostojnosti oziroma rehabilitiranosti. Nobene povezave ni bilo mogoče najti med stopnjo samostojnosti in starostjo.
•	Na stopnjo samostojnosti oz. rehabilitiranosti vpliva odstotek ostanka vida. Največja razlika se pokaže med tistimi, ki imajo največ ostanka vida, in onimi, ki ga imajo najmanj. Med njimi je od 10 do 20 indeksnih točk razlike (do četrtine).
•	Na stopnjo rehabilitiranosti vplivajo nekatere dodatne bolezni, kot so delna enostranska ali obojestranska naglušnost in še bolj gluhota, poškodbe nog in morebiti prstov na rokah ali zmanjšana občutljivost blazinic prstov zaradi diabetesa.
•	Slabši socialni in gmotni položaj bistveno ne poslabša stopnje samostojnosti oz. rehabiliti-ranosti. Sklepamo lahko, da se oseba adaptira na dane okoliščine. Vprašalnik je morebiti premalo zajel doživljanje osamljenosti, ker smo v tisti fazi menili, da to ni ključen dejavnik pri stopnji samostojnosti.
•	Na stopnjo samostojnosti oz. rehabilitiranosti dokaj pomembno vpliva kraj bivanja. V podeželskih krajih ni institucij, kot so občina, banka, trgovine. Največkrat tudi avtobusnih povezav ni ali so zelo redke. Vse to napravi osebo bolj ali manj odvisno od drugih ljudi. H3: Obstajajo različne dimenzije, kjer morajo
osebe po delni ali popolni izgubi vida obvezno
izpeljati spremembe. Raziskava je potrdila obstoj
teh dimenzij, saj:
•	tako rekoč ni bilo neodgovorjenega vprašanja
•	razen drobnih izjem niso imeli dodatnih odgovorov (kljub kompleksnosti pojava)
•	so anketiranci pokazali zadovoljstvo z vprašalnikom in po reševanju razvili diskusijo
•	je med izpolnjevanjem testa in analizo podatkov potekal seminar z novo skupino in se je pokazalo, da so te dimenzije uporabne za delo v praksi.
RAZPRAVA
Glede stopnje samostojnosti oseb s hudo ali hujšo okvaro vida iz raziskave lahko ugotovimo tole:
•	Predelava stiske glede očesnih težav (bolezni) je pri večini razmeroma visoka, pri nekaterih pa srednja ali nizka. Sklepamo, da na to vplivata dva dejavnika: ali se vid postopoma slabša (v tem primeru obstaja permanenten stres) in koliko časa je minilo od izgube ali zadnjega hujšega poslabšanja vida (sčasoma oseba na drugih dimenzijah napreduje, kar ugodno vpliva na predelavo spremljajočih kriz).
•	Doživljanje drugačnosti za večini ni večji problem, kar je v nasprotju s tem, da se zaradi tega večkrat pritožujejo. Možen odgovor je, da se zvečine gibljejo v znanih socialnih okoljih.
•	Populacija je razmeroma dobro vpeta v socialno okolje. Kaže, da kljub oviram ohranjajo stike oz. iščejo nove. Včasih so izjema najstarejši, ki živijo na vasi brez svojcev. Pri vseh imajo pomembno vlogo stanovska združenja. Društvo, kjer je bila opravljena pričujoča raziskava, organizira različne aktivnosti, kjer se lahko člani srečujejo, spoznavajo, gredo na seminarje, letovanja ipd. Posebej pohvalno je, da se angažirajo pri individualnem spodbujanju oseb, ki so na novo izgubile vid in se po principu krize umikajo v svoj svet. Udeležba
seminarja je velik in težek korak, ki ga večina ne bi zmogla sama ali vsaj ne nekaj prvih let. Populacija je pri vsakodnevnih opravilih dokaj samostojna. Navadno se oseba po hudi ali hujši izgubi vida najhitreje ponovno usposobi za aktivnosti, ki so v ožjem krogu gibanja (mikro mobilnost) in ne zahtevajo samostojnosti v makro mobilnosti. Osebe so glede komunikacije zelo različno rehabilitirane od zelo slabo do zelo dobro, večina pa je nekje vmes. Komunikacija je poleg mobilnosti dejansko največja ovira pri delni ali popolni izgubi vida. Kako jo oseba premošča, je odvisno od več dejavnikov (starosti, mentalnih in čustvenih potencialov, ostankov vida ipd.).
Učenje veščin za kompenzatorno senzorno zaznavanje je najtežji del rehabilitiranja te populacije. Na to težavo v raziskavi pokaže zelo razpršena distribucija delnih indeksov na tej dimenziji. Razvoj oz. reorganizacija zaznave in posledično notranje predstave prek drugih senzornih kanalov je dolgotrajen proces. Izkušnje pa tudi kažejo, da ljudje niti ne pomislijo, da je sploh mogoče kako drugače (saj tega ne morem, če ne vidim). Pri tej dimenziji je nujno potrebna strokovna pomoč oz. rehabilitacija. Pomembna motivacija za učenje te dimenzije so kolegi, ki so s seminarjev prišli drugačni. Večina namreč pove, da je prišla, ker je ta in ta povedal, da _ Stopnja mobilnosti se v nasprotju z s splošnim mnenjem hitro povečuje, saj so vsi v zgornji polovici, dober del pa skoraj na vrhu možnega indeksa. Menim, da k temu močno prispevajo tudi izobraževalni seminarji (večina šele po seminarjih uporablja belo palico, ki je večinoma osnova za mobilnost v širšem prostoru).
Populacija je razmeroma slabo oskrbljena s tehničnimi pripomočki (tehnična opremljenost je nekje okrog sredine možnega in navzdol). Glede na visoko povprečno starost (69,7 leta) to niti ni presentljivo. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je res glavni razlog starost ali slab socialnoekonomski položaj, saj so pripomočki dragi. Starost ne vpliva bistveno na stopnjo samostojnosti oz. rehabilitiranosti. Pomemben vpliv imajo odstotek ostanka ostrine vida (čim manjši je, tem manjša je stopnja samostojnosti) in druge bolezni, kot je naglušnost
(čim nižja je stopnja vida in stopnja sluha, tem manjša je samostojnost). Kraj bivanja pomembno vpliva na stopnjo samostojnosti (čim bližje je oseba mestnim centrom, tem več je možnosti za vključevanje in narobe, čim manjša in bolj oddaljena je vas, tem manj je možnosti za samostojno vključevanje oz. samostojnost). V podeželskih krajih ni institucij, kot so občina, banka, trgovine. Največkrat tudi avtobusnih povezav ni ali so zelo redke. Vse to dela osebo bolj ali manj odvisno od videčih ljudi, ljudi z avtomobilom. Življenjsko obdobje, v katerem je posameznik izgubil vid (ali ob rojstvu ali pozneje v odraslem obdobju), ne vpliva bistveno na stopnjo samostojnosti. Je pa pomembno, koliko časa je minilo od izgube vida; čim krajši je čas, tem manjša je samostojnost in čim daljši je čas od izgube vida, tem večja je samostojnost.
SKLEPI IN PREDLOGI
POMEN INDIVIDUALIZIRANEGA IN OSEBNEGA PRISTOPA
Po mnogih hvaležnih izjavah udeležencev seminarjev REHA se zaposleni na MDSS Nova Gorica zelo trudijo z individualnimi obiski in spodbudami. S tem večajo zaupanje in možnost, da pridejo osebe, ki so pred kratkim delno ali popolno izgubile vid, na izobraževalni seminar. Da so pri tem uspešni, kaže tudi podatek, da se je v zadnjih štirih letih vsako leto udeležilo seminarjev trikrat več novincev, kot se jih vsako leto včlanilo v društvo, kar pomeni, da so udeleženci »stari člani« društva, ki vidijo smisel v novih oblikah dela.
MERJENJE NAPREDKA STOPNJE SAMOSTOJNOSTI
Več kot polovica udeležencev seminarjev se ponovno vrača in mnogi več let zapored. Splošne ugotovitve so, da so mnogi izmed njih evidentno vedno bolj samostojni. Zato bi bilo smiselno s tem ali kakšnim drugim testom izmeriti napredek udeležencev izobraževalnih seminarjev npr. vsako leto. S tem resda ne bi izmerili le učinkov seminarjev, saj so še drugi dejavniki, ki v času med seminarji vplivajo na napredek ali nazadovanje v samostojnosti, bi pa imeli objektivnejšo sliko napredka v samostojnosti posameznika in s tem populacije.
RAZVOJ VPRAŠALNIKA
SINERGIJA RESURSOV IN POSLEDIČNO UČINKOV
Glede vprašalnika se je pokazalo, da ga moramo narediti bolj občutljivega. Ena možnost je, da dodamo rubriko (prazno okence) ob vsako vprašanje. Tako bodo anketiranci ob vprašanju poleg standardiziranega odgovora imeli možnost vpisati še svoj specifični odgovor v opisni obliki. Poskusna oblika reševanja takega razširjenega testa s poljem za vpis se je pokazala kot zelo dobra.
NAJPREJ LOČENI SEMINARJI ZA NOVINCE IN VETERANE, NATO SKUPNI
Kdor je pred kratkim izgubil vid ali se mu je vid tako poslabšal, da se mu je funkcionalnost bistveno zmanjšala ali je celo postal povsem odvisen, potrebuje individualizirano in specifično obravnavo, na primer, učenje drugačne zaznave (preusmerjanje percepcije s pretežno vizualnega na pretežno slušno in kinestetično), orientacija (mikro, makro, mezo), veščine za samostojnost (samourejanje, prehranjevanje, gibanje, komunikacija ipd.), reorganizacijo psihosocialnih vidikov (sprememba vlog, odnosov, socialne mreže, vrednot, smislov in ciljev življenja ipd.). Osebe, ki so uspešno opravile prvi dve osnovni stopnji seminarja ali so že več let v (sa-mo)rehabilitacijskem procesu, pa imajo navadno drugačne potrebe. Iz teh razlogov je smiselno seminarje na prvi stopnji ločevati (novinci svoj seminar, veterani svoj seminar), na naslednjih stopnjah pa zaradi medsebojnega učenja združevati.
ZDRUZITEV RESURSOV DVEH ALI VEČ MEDOBČINSKIH DRUŠTEV ZA SLEPE IN SLABOVIDNE
Izkušnje kažejo, da je v vsaki skupini nekaj ljudi, ki so osebnostno ali intelektualno zrelejši od drugih in so pripravljeni nadpovprečno veliko vložiti v svoj osebni razvoj. Zaradi prilagajanja nivoja seminarja večini ali »najšibkejšemu členu« ostanejo taki posamezniki le delno zadovoljeni. Ker pa je mogoče oblikovati program tudi za bolj zahtevne, a le, če se zbere dovolj velika skupina (npr. 10 do 14 oseb), bi kazalo zbrati ljudi iz dveh ali več medobčinskih društev in naredi specializiran seminar s specifičnim programom. Morda je smiselno razmišljati tudi v smer združevanja resursov pri organiziranju seminarjev za začetnike.
Ker je obravnavana populacija zelo hetero-gena - velik razpon v starosti, intelektualnih zmožnosti, osebni zrelosti, socialnoekonomskih zmožnostih, socialnem kapitalu oz. socialni podporni mreži itn. -, lahko sklepamo (in tudi izkušnje tako kažejo), da so potrebe izjemno heterogene in v velikem vrednostnem razponu. Ker jih posamezno društvo ali ustanova ne more zadovoljiti, bi kazalo med seboj povezati dve ali več medobčinskih društev, MDSS in delavsko univerzo, MDSS in druga društva prostovoljcev, MDSS in šole in zdravstvene ustanove itn. S tem bi dosegli sinergične učinke. Na tak način bi lahko v prihodnosti oblikovali skupne cilje za skupne projekte in tudi privarčevali, izkoristili človeške resurse (omejeni smo s strokovnjaki) in navsezadnje dosegli večje učinke v korist končnih uporabnikov.
ZAHVALA
Zahvaljujem se prof. Blažu Mescu za pomoč pri raziskovanju.
VIRI
Fojkar, N., Hafnar, M., Kačič, M. (1994), Rehabilitacija odraslih oslepelih oseb v Sloveniji. Škofja Loka: Center slepih in slabovidnih.
Kačič, M. (1993), Adaptacija družine na pojav slepote. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Kačič, M., Hafnar M., Možina M. (1996), Program rehabilitacije za kasneje oslepele. Škofja Loka: Center slepih in slabovidnih.
Popovic, D. (1979), Psihologija slepih i slabovidnih. Beograd: Univerzitet u Beogradu, Defektološki fakultet.
- (1986), Rani razvoj iprilagodavanje slepih. Beograd: Zavod za udbenike i nastavna sredstva.
Rutar, D. (1993), Na meridianah slepote. Rehabilitacija, 2 (Zgodovina sedanjosti): 46-50.
Slabe, D. (1997), Logoteoretska spoznanja v zdravstveni negi slepih in slabovidnih oseb. Ljubljana: Pedagoška fakulteta in Visoka šola za zdravstvo (diplomska naloga).
Stančic, V. (1991), Oštečenja vida: Biopsihosocialni aspekti. Zagreb: Školska knjiga.
Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov (1996). Ljubljana: Združeni narodi, Urad vlade RS za invalide.
Wright, B. A., (1960), Physical Disability: A Psychological Approach. New York: Harper and Brothers.
ZDSSS (2006), http://www.zveza-slepih.si (18. 11. 2006).
MARINO KAČIČ PRILOGA
TEST REHA ZA SLEPE IN SLABOVIDNE (M. KAČIČ)
OCENJEVANJE SAMOSTOJNOSTI ODRASLIH SLEPIH IN SLABOVIDNIH
SPLOŠNE INFORMACIJE
Ime in priimek: _
Leto rojstva in spol: Diagnoza in ostanek vida v %:
Začetek motnje vida:_
Druge pomembne bolezni:_
Živim skupaj z:_
Stanujem v:_
Seminarja REHA se udeležujem (št.): , Današnji datum:
1. POJAVLJANJE IN SOOČANJE Z MOTNJO VIDA
Zdravniki so mi pojasnili:	nič	malo	veliko	zelo veliko
O svoji bolezni vem:	nič	malo	veliko	zelo veliko
Pričakujem ozdravljenje:	močno računam	računam	malo računam	ne računam
Strah me je poslabšanja	zelo močno	močno	malo	nič
Misel na slepoto/slabovidnost:	se izogibam	grozljiva	ni prijetna	vseeno mi je
2. ZAZNAVA
S sluhom ločim:	bližnje stvari	razdalje	dogodke	kje se nahajam
Z tipom prepoznam:	obliko	predmete	razdaljo in predmete	okolje in predmete
Z vonjem ločim:	hrano	higiena	predmete in osebe	hrana, predmete in osebe
Pomaga mi (slepi):	pretežno sluh	sluh in dotik	sluh, dotik, noge	sluh, dotik, sence
Pomaga mi (slabovidni):	zgolj sence	barva	barva in mimika	barva, mimika, črke
3. VSAKODNEVNA OPRAVILA
Oblačenje:	vse drugi	s pomočjo drugih	večinoma sam	vse sam
Higiena:	vse drugi	s pomočjo drugih	večinoma sam	vse sam
Hrana v kosih:	ne jem	z roko	drugi mi zreže	z vilicami in nožem
Pijača v steklenici	drugi nalije	pijem iz steklenice	nalijem s prstom	nalijem brez prsta
Priprava hrane:	vse drugi	večinoma drugi	večinoma sam	vse sam
4. KOMUNIKACIJA
Osebo prepoznam:	le če se predstavi	le če govoriva	od daleč	na prvo zaznavo
Osebe ločim:	do 1m	do 3 m	do 5 m	6 m in več
V skupini ljudi:	ne sledim	sem čisto zbegan	sledim le v paru	bolj ali manj sledim
V paru (slepi):	zgolj glas	glas in občutek	glas, občutek, dotik	zaznam tudi vdihe
V paru (slabovidni):	zgolj glas	glas in sence	glas in geste	glas in izraz
5. MOBILNOST
Gibanje doma:	zelo malo	delno sam, delno s pomočjo	sam znotraj	sam znotraj in zunaj
Gibanje v neznanem prostoru:	ne gibam	le s pomočjo	le malo okrog	raziščem in gibljem
Prevozno sredstvo:	nikamor ne grem	kamor me peljejo	organiziram si prevoz	sam z avtobusom
Zunaj (slepi):	ne hodim ven	le s spremljevalcem	sam le v znanem okolju	sam z belo palico
Zunaj (slabovidni):	ne hodim ven	pretežno s spremljevalcem	le v znanem okolju	sam, kamor je treba
6. SOCIALNI VIDIKI
Prijatelji:	nimam prijatelja	le med svojci	svojci in slepimi/slabovidnimi	imam različne prijatelje
Prosti čas:	pretežno dolgčas	z radiom in tv	s svojci	s prijatelji
Vzpostavljanje stikov:	se izogibam	čakam, da pridejo k meni	če je nujno, stopim naproti	večinoma navežem stike
Stike vzdržujem:	pustim, kar bo bo	po telefonu	z obiski	družabni dogodki
Cilji v življenju:	čakam konec	vseeno mi je, kaj bo	sem razmeroma zadovoljen	delam, da bo boljše
7. DOŽIVLJANJE DRUGAČNOSTI
Počutje doma:	občutek manjvrednosti	zoprno zaradi omejenosti	delam, kar lahko	trudim se, da bi več prispeval
Počutje zunaj:	izogibam se ljudem	počutim se manjvrednega	če me nagovorijo, mi je nerodno	počutim se enakovrednega
Doma o slepoti/ slabovidnosti:	nikoli ne govorimo	se izogibamo pogovoru	ni prijetno, a je, kar je	govorimo odkrito
Zunaj o slepoti/ slabovidnosti:	skrivam	ne kažem, če ni nujno	povem, če vprašajo	normalno se pokažem
Bela palica:	nimam je	ne uporabljam	izogibam se, kolikor se da	redno uporabljam
8. TEHNIČNA PRILAGODITEV
Pripomočke uporabljam:	zelo redko	le doma	doma in zunaj	pogosto povsod
Prilagoditev bivalnega okolja:	ničesar	le kar je nujno	veliko sprememb	prilagajamo čim več
Knjige:	ne berem	iz kasete	brajica oz. povečan tisk	računalnik oz. elektronska lupa
Pisava (slepi):	ne pišem	zvočni zapis	brajica	računalnik
Pisava (slabovidni):	ne pišem	lupa	elektronsko povečalo	računalnik
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj OSEBE V POSTPENALNI OBRAVNAVI NA TRGU DELA
Študije socialne izključenosti kažejo na izrazito ogroženost nekaterih skupin prebivalstva. Med skupine oseb s povečanim tveganjem socialne izključenosti različne študije (npr. Trbanc et al. 2003) uvrščajo tudi osebe v postpenalni obravnavi. Med najpomembnejše dejavnike socialne izključenosti sodi brezposelnost oziroma status aktivnosti. Nacionalni akcijski program zaposlovanja (2004: 24-25), sprejet septembra 2004, v sedmi smernici z naslovom Integracija in boj proti diskriminaciji na trgu dela med najbolj ranljive skupine umešča tudi osebe v postpenalni obravnavi. Cilj te smernice je spodbujati socialno vključenost brezposelnih oseb iz ranljivih skupin in izboljšati možnosti za njihovo zaposlitev skozi ekonomske aktivnosti v zaščitenem oziroma prilagojenem delovnem okolju.
Zato je tudi namen prispevka osvetlitev položaj oseb v postpenalni obravnavi na trgu dela v Sloveniji, zaradi povezovanja v evropski prostor pa sva v prispevku orisali tudi prizadevanja Evropskega foruma za zaposlovanje prestopnikov za integracijo omenjene ciljne skupine na trg dela.
SOCIALNA IZKLJUČENOST IN RANLJIVE SKUPINE PREBIVALSTVA
Socialna izključenost je proces, v katerem posamezniki ali gospodinjstva doživljajo resno deprivacijo pri različnih pomembnih virih in/ali na področju socialnih vezi s širšo skupnostjo oziroma družbo (Johnson 2000). Gre za slabo vpetost v družbeno življenje, v priložnosti in možnosti, ki so sicer v družbi splošno na voljo. Proces socialne izključenosti navadno sproži kombinacija različnih subjektivnih in objektivnih dejavnikov, na primer:
•	že obstoječe deprivacije, ki jih posamezniki ali gospodinjstva doživljajo dlje časa
•	nizek osebni socialni kapital posameznikov ali gospodinjstev oziroma nezmožnost uporabiti svoj socialni kapital
•	neugodna objektivna situacija v zaostrenih gospodarskih razmerah in razmerah na trgu delovne sile, ki vključuje malo razpoložljivih zaposlitev, restriktiven ali neučinkovit socialni sistem, visoko regionalno koncentracijo brezposelnosti, težko dostopno ali drago izobraževanje in podobno
•	slaba vpetost v socialna omrežja in/ali nizka podpora socialnih omrežij.
Socialna izključenost se navadno koncentrira pri določenih skupinah prebivalstva, ki jih imenujemo ranljive skupine oziroma kategorije prebivalstva. S tem izrazom opišemo skupine, pri katerih se prepletajo različne prikrajšanosti, na primer materialna oziroma finančna, izobrazbena, zaposlitvena, stanovanjska, in ki so pri dostopu do pomembnih virov, na primer zaposlitve, pogosto v izrazito neugodnem položaju. Gre za skupine, ki so zaradi svojih lastnosti, ovir, načina življenja, življenjskih okoliščin ali pripisane stigme pogosto manj fleksibilne pri odzivanju na hitre in dinamične spremembe, ki jih prinaša sodobna družba, in manj konkurenčne na trgu delovne sile in na drugih področjih, ki delujejo po načelih tekmovalnosti. Te skupine so zato pogosto odrinjene na družbeno obrobje (margi-nalizirane) in ogrožene s socialno izključenostjo (Trbanc et al. 2003). Skupno posameznikom iz teh skupin je, da so zaradi različnih, prepletajočih se težav navadno v izrazito in dolgotrajno slabem socialnem in ekonomskem položaju ter da so pogosto tudi diskriminirani na trgu delovne sile, zaradi česar težko dobijo zaposlitev, so
dolgotrajno brezposelni, opravljajo občasna dela na črno ali pa postanejo apatični in nemotivirani za zaposlitev in tako trajno odvisni od socialnih pomoči.
Pojav socialne izključenosti je vse bolj prisoten, zato se v razvitih državah oblikujejo številni reintegracijski pristopi, ki iščejo učinkovito rešitev za zmanjšanje njenih negativnih posledic. V številnih evropskih državah se zadnjih 30 let vse bolj pojavlja socialno usmerjena ekonomija; pojavljajo se različni tipi oblik organizacije socialnega podjetništva, ki imajo veliko podporo v lokalni skupnosti (Poklicna in socialna reinte-gracija ... 2004: 8).
RANLJIVA SKUPINA NA TRGU DELA
Osebe v postpenalni obravnavi so osebe, ki so na prestajanju zaporne kazni, in osebe, ki so prestajanje zaporne kazni že zaključile. Zaradi daljše odsotnosti iz sfere dela, pogosto zmanjšanih delovnih sposobnosti pa tudi zaradi stigme, ki jim jo pripiše okolica, imajo te osebe večkrat težave pri iskanju dela in zaposlitve.
Prestajanje zaporne kazni ima za posameznika veliko posledic. Kažejo se zlasti na teh področjih (op. cit.: 5-7), ki se med seboj močno prepletajo in neredko sestavljajo začaran krog, iz katerega pot ni lahka:
•	Ekonomski položaj. Večina obsojencev zapusti zapor brez prihrankov, nima pravice do uveljavljanja takojšnjih pravic na zavodu za zaposlovanje in ima majhne možnosti za zaposlitev.
•	Izobrazbena raven in izobraževanje. Za obsojence in nekdanje obsojence so značilni nizka izobrazba, nizka raven delovnih spretnosti in izkušenj, zastarelo znanje in nizka motivacijo za spreminjanje omenjenega.
•	Brezposelnost. Izobrazbena raven, kvaliteta znanja, delovne izkušnje in brezposelnost so med seboj pomembno povezane (po enem letu po izpustu približno 60 % nekdanjih obsojencev nima zaposlitve na uradnem trgu dela).
•	Zdravje. Obsojenci imajo veliko zdravstvenih težav, saj pogosto živijo v natrpani množici, so večinoma ekonomsko deprivilegirani in pogosto zlorabljajo različne substance.
•	Družina. Otroci bivših zapornikov imajo večkrat občutke zmedenosti, obupa in stigmatiza-cije, katerih pogost rezultat so s šolo povezane
težave, nizka samopodoba in samospoštovanje, agresivno vedenje in porušeno čustveno ravnovesje. Če so starši slab vzgojni model, otroci težko razvijejo ustrezen pozitiven odnos do dela in prevzemanja odgovornosti. Z iskanjem zaposlitvenih možnosti oseb v postpenalni obravnavi se pri svojem delu srečujejo strokovne (so)delavke in (so)delavci centrov za socialno delo in svetovalke in svetovalci uradov za delo. Raziskovalci socialne in ekonomske izključenosti ranljivih skupin (Trbanc et al. 2003) so se za mnenja in informacije o zaposlovanju in zapo-sljivosti oseb v postpenalni obravnavi obrnili prav na omenjene strokovnjake. Zbiranje podatkov o položaju opazovanih ranljivih skupin (s poudarkom na vidiku dela in zaposljivosti) je temeljilo na metodi fokusnih skupin (strokovnjaki, ki v praksi delajo s posamezniki iz opazovanih skupin - strokovni (so)delavci in (so)delavke centrov za socialno delo in svetovalci in svetovalke uradov za delo) po metodi strukturiranih intervjujev (s posamezniki iz opazovanih ranljivih skupin) in s kvalitativno analizo pridobljenih podatkov in informacij. Zbiranje podatkov je bilo zaradi časovne omejenosti omejeno na pet slovenskih krajev.
Centri za socialno delo izvajajo postpenalno obravnavo oseb na podlagi javnih pooblastil. V letu 2003 so po podatkih Statističnega urada zabeležili 991 oseb v postpenalni obravnavi (Statistične informacije 206/2004). Ocenjujejo, da gre pri okoli 70 odstotkih obsojencev za povratnike.
Za potrebe raziskave (Trbanc et al. 2003) so strokovni (so)delavci, (so)delavke centrov za socialno delo povedali, povedale, da med osebami v postpenalni obravnavi opažajo precej odvisnikov od alkohola in drog, brezdomcev, oseb s težavami v duševnem zdravju in oseb z izkušnjo nasilja. Opažajo, da se vsi ti vzorci vedenja prenašajo iz generacije v generacijo. Ko osebe prevzamejo tovrstne vzorce vedenja, se kazniva dejanja nizajo skozi njihova življenja - večina je deležna institucionalnih kazni že v mladosti (kot mladoletniki so kaznovani za razne prekrške), pozneje pa jih kazniva dejanja pripeljejo v zapor.
POLOŽAJ OSEB V POSTPENALNI OBRAVNAVI Z VIDIKA DELA IN ZAPOSLITVE
Po mnenju strokovnih delavcev in sodelavcev centrov za socialno delo in svetovalcev na uradih za delo je večina obsojencev - z izjemo tistih, ki jih bremenijo prometni prekrški - že pred
prestajanjem zaporne kazni brezposelnih (ibid.). Podobno kažejo tudi podatki in ugotovitve iz strokovne literature (Meglič, Planinšič Florjančič 2000). Če je bila oseba pred prestajanjem zaporne kazni brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, se mora za čas trajanja zaporne kazni - kadar je trajanje zaporne kazni daljše od 6 mesecev - odjaviti iz evidence brezposelnih. V tem času se tudi ne more vključiti v programe aktivne politike zaposlovanja (na primer izobraževanja ali usposabljanja).
Če je bil obsojenec pred prestajanjem zaporne kazni zaposlen, je za ohranitev njegove zaposlitve temeljnega pomena dolžina prestajanja zaporne kazni. Če obsojenec začasno (šest mesecev ali manj) ne more opravljati svojega dela, pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca. Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Suspenz pogodbe preneha veljati z dnem prenehanja prestajanja zaporne kazni. Delavec se ima pravico in dolžnost vrniti na delo najpozneje v roku petih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. Če se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved, traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi (Zakon o delovnih razmerjih: člen 51). Izredna odpoved delovnega razmerja je mogoča tudi, če mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela (op. cit.: člen 111). Če traja prestajanje zaporne kazni več kot šest mesecev, osebi, ki je bila pred prestajanjem zaporne kazni zaposlena, preneha delovno razmerje.
Delo obsojenca med prestajanjem zaporne kazni je zakonsko opredeljeno (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij: člen 52). Obsojenec praviloma dela v okviru zapora, lahko pa se mu v zadnjih šestih mesecih prestajanja kazni zapora omogoči delo tudi zunaj zavoda. Vključevanje obsojencev med prestajanjem zaporne kazni v delo (v okviru zapora oziroma izven njega) ali izobraževanje je odvisno od želje posameznika. Posebej pri izobraževanju pa so velikokrat problem tudi finančna sredstva, saj je treba izobraževalne programe (razen osnovnih) plačati (Pavlinec, Štrukelj 2002: 23).
Večinoma so osebe po prestajanju zaporne kazni brezposelne. Strokovne (so)delavke in (so)delavci centrov za socialno delo se največ srečujejo z mladimi brez delovnih izkušenj, brez delovnih navad, ki se pogosto niti ne prijavijo na Zavodu RS za zaposlovanje. Včasih se tudi zgodi, da se osebe, ki so bile brezposelne že pred prestajanjem zaporne kazni, niso odjavile iz evidence brezposelnih in so bile, ker se niso javljale na zavodu, iz evidence izbrisane, zato se na zavodu za zaposlovanje po prestani kazni ne morejo spet prijaviti in izkoristiti katerega od ukrepov zaposlovanja (Trbanc et al. 2003: 56).
Če se osebe po prestajanju zaporne kazni ne morejo zaposliti ali vsaj vključiti v kakšen program, se lahko hitro spet znajdejo v začaranem krogu in pogosto pride do ponavljanja kaznivih dejanj.
Slabost večine obsojencev, ki poskušajo zopet vstopiti na trg delovne sile, je poleg raznih odvisnosti nizka izobrazbena raven. Osebe se po prestajanju zaporne kazni pogosto srečujejo tudi s problemom neurejenih stanovanjskih razmer, saj po odpustu nimajo prebivališča.
Tudi ko osebe, ki pridejo s prestajanja zaporne kazni in iščejo zaposlitev, nimajo drugih zaposlitvenih ovir (odvisnosti, težav v duševnem zdravju in podobno), jih delodajalci, če vedo za njihovo preteklost, neradi sprejemajo v delovno razmerje. Zato se pogosto zgodi, da posameznik svojo zaporno kazen pri iskanju zaposlitve zamolči, odsotnost iz sfere dela pa pojasni na drug način (op. cit: 57).
Strokovne (so)delavke in (so)delavci centrov za socialno delo in svetovalke in svetovalci na uradih za delo ugotavljajo (op. cit: 57-58), da si mnogi pravzaprav sploh ne želijo zaposlitve. Mnogim bivšim obsojencem se ne zdi smiselno zaposlovati, saj lahko z raznimi oblikami finančne pomoči, priložnostnim delom, delom na črno in nekaterimi oblikami nelegalnih poslov zaslužijo dosti bolje, kot bi glede na svoj položaj na trgu delovne sile (nizka stopnja izobrazbe) zaslužili, če bi sklenili delovno razmerje.
Iz intervjujev, ki so bili opravljeni z osebami v postpenalni obravnavi (ibid.), je razvidno, da intervjuvane osebe kot najpomembnejše področje za izboljšanje svoje situacije večinoma ocenjujejo prav zaposlitveno situacijo. Nato so navedli željo po izboljšanju družinskih odnosov in urejanje stanovanjske problematike, saj večina ni imela urejenih stanovanjskih razmer. Vsi razen enega,
ki je delal doma na kmetiji, so izrazili, da bi se radi zaposlili. Poudarili so, da so imeli pri preteklih zaposlitvah dobre odnose tako s sodelavci kakor tudi z nadrejenimi. Nasploh se intervjuvane osebe zavedajo splošnega pomanjkanja delovnih mest in dejstva, da jim stigma znižuje konkurenčnost na trgu delovne sile. Kot bistveni problem za svojo brezposelnost in iskanje zaposlitve so navajali neresnost delodajalcev (ti naj bi nekaterim zaposlitev obljubljali, a obljub niso izpolnili), stigmo in pomanjkanje izobrazbe.
Položaj opazovane skupine glede možnosti zaposlovanja je na splošno mogoče označiti kot razmeroma slab. Raziskava (Trbanc et al. 2003: 65-69), v kateri so bili opravljeni intervjuji tako z osebami v postpenalni obravnavi kot s strokovnjaki in strokovnjakinjami s centrov za socialno delo in uradov za delo, je pokazala, da na slab položaj teh oseb na trgu delovne sile vpliva več dejavnikov, ki se pogosto prepletajo:
•	Specifične težave posameznikov, zaradi katerih je njihova delazmožnost zmanjšana ali okrnjena (npr. posledica dolgotrajnih odvisnosti).
•	Nizka izobrazba in težave s funkcionalno pismenostjo. Nizka izobrazba že v izhodišču pomeni slabši položaj na trgu delovne sile zaradi slabih, neatraktivnih, pogosto fizično napornih in slabo plačanih del, ki bi jih lahko taka oseba opravljala.
•	Daljša odsotnost iz sfere dela: posamezniki so zaradi prestajanja zaporne kazni dalj časa odsotni iz običajnih načinov življenja in sodelovanja v družbi, s tem pa tudi iz sfere dela ali izobraževanja. Zato se pogosto težko hitro vključijo nazaj v običajne in pričakovane življenjske vzorce. Daljša odsotnost iz sfere dela pa vpliva tudi na upad delovnih sposobnosti, upad in zastaranje poklicnih znanj in spretnosti in upad delovnih navad. Delodajalcem se odsotnost kaže kot neredna, dolgotrajno prekinjena delovna zgodovina posameznika, zaradi česar so pri zaposlovanju takih posameznikov zelo previdni. Na drugi strani pa naj omenimo, da so nekateri posamezniki po »vrnitvi« večinoma zelo motivirani in si želijo takojšnje zaposlitve, hkrati pa imajo navadno tudi visoka pričakovanja in merila glede zaposlitve, ki bi jo želeli. Ob pogosto nizki izobrazbi, pretrgani delovni zgodovini in včasih precej pomanjkljivih delovnih izkušnjah se morajo posamezniki ne glede na
visoko motivacijo pogosto soočiti z neuspehom pri iskanju zaposlitve.
•	Apatičnost in slaba motiviranost za iskanje dela in zaposlitve. Slaba motiviranost posameznikov za iskanje dela in zaposlitve (ali negativen odnos do dela in zaposlitve kot skrajna oblika tega) je lahko posledica slabih izkušenj, nezaupanja v lastne zmožnosti ali v morebitne priložnosti, življenjskih stilov, ki so jih posamezniki razvili ob svojih težavah in življenjskih okoliščinah in ki so težko združljivi s kolikor toliko redno zaposlitvijo. V raziskavi so strokovni delavci in sodelavci centrov za socialno delo in svetovalci na uradih za delo pogosto ugotovili, da osebe same niso motivirane za iskanje zaposlitve in za zaposlitev bodisi zato, ker ta ni združljiva z njihovim načinom življenja, ali pa zato, ker lahko s kombinacijo denarne socialne pomoči in drugih socialnih prejemkov in občasnega priložnostnega dela in dela na črno dosežejo višje prihodke kot z zaposlitvijo. Te ugotovitve kažejo, da osebe iz ranljivih skupin v situaciji dolgotrajne odsotnosti s trga delovne sile pogosto razvijejo svoje strategije preživetja. Po drugi strani pa je veliko intervjuvanih oseb v postpenalni obravnavi trdilo, da bi se želele zaposliti, saj v tem vidijo izhod iz svojih težav. Seveda je vprašanje, kako trden namen stoji za to izraženo željo po zaposlitvi in koliko volje in motivacije posameznik premore za razrešitev svojih težav in za iskanje zaposlitve, vendar že to, da izražajo željo po zaposlitvi, nakazuje, da pri posameznikih iz ranljivih skupin morda prehitro posplošimo ugotovitve o šibki motiviranosti za zaposlitev.
•	Pripisana stigma in nezaupanje delodajalcev. Delodajalci so glede zaposlovanja oseb, za katere ocenijo (ali ugotovijo), da imajo posebne težave, ki bi lahko vplivale na delo ali ki bi jim morali nekoliko prilagoditi delovni čas in podobno, zelo nefleksibilni. Pripisana stigma deluje na možnost zaposlitve izrazito negativno. Po izkušnjah svetovalcev na uradih za delo je nezaupanje delodajalcev vezano na posamezne skupine nasploh, medtem ko je zaposlitev lažje realizirati, če delodajalec konkretno osebo pozna in ima z njo pozitivne izkušnje.
Poleg teh dejavnikov pa tuje raziskave opozarjajo tudi na druge ovire pri zaposlovanju bivših
prestopnikov:
•	nizka samopodoba in nizko samozaupanje
•	problemi v obnašanju
•	udeležba v segregiranih socialnih mrežah in s tem pomanjkanje neformalnih virov za službo
•	revščina in dolgovi, ki onemogočajo samo-zaposlovanje ali prehod od podpore k delu ali kritje stroškov prihodov na razgovore, nakup oblačil ali potrebne opreme
•	negotovost o preskrbljenosti s stanovanjem (What Works with Offenders?... 2003: 11). Več kot je pri posamezniku opisanih dejavnikov, težji je njegov položaj in manj je verjetno, da bo iskal zaposlitev ali da jo bo našel in obdržal. Večina teh dejavnikov, z izjemo pripisane stigme, se kaže kot subjektivnih, torej na strani posameznikov, vendar velja opozoriti na kombinacijo življenjskih okoliščin in razmer, v katerih se pri posameznikih formirajo in stabilizirajo določeni vedenjski vzorci. Da se marginalnost reproducira znotraj posameznih socialnih skupin, je v strokovni literaturi že dolgo dokazano, zelo jasno pa se je pokazalo tudi skozi življenjske zgodbe posameznikov iz ranljivih skupin, s katerimi so bili v raziskavi opravljeni intervjuje. Vzorci kaznivih dejanj so bili pri večini intervjuvanih oseb prisotni že v mladosti oziroma v njihovih izvirnih družinah. Ker ima večina intervjuvanih oseb otroke, obstaja nevarnost, da se bodo ti vzorci prenesli naprej - še zlasti če posameznikom s temi težavami ne bo omogočena ponovna ekonomska in socialna vključitev v družbo s pomočjo različnih programov. Dva dejavnika, ki še posebej izrazito delujeta v smer reprodukcije marginalnosti, sta slaba (nizka) izobrazba in brezposelnost.
UKREPI, KI SO NA VOLJO ZA POMOČ PRI ZAPOSLOVANJU
Centri za socialno delo izvajajo postpenalno obravnavo na podlagi javnih pooblastil, kot pomoč, namenjeno osebam, ki prestajajo ali so prestale zaporno kazen ali so v obravnavi na sodišču zaradi kazenskega postopka. Oblike pomoči so:
•	pomoč v procesu resocializacije (odprava ali zmanjšanje težav) in polnovredna vključitev v normalno življenje in delo
•	svetovanje in informiranje pri urejanju pereče problematike po odpustu iz zavoda za prestajanje kazni
• pomoč svojcem - materialna pomoč v obliki denarnih socialnih pomoči (Center za socialno delo Ljubljana - Šiška 2005). Z namenom preprečevanja brezposelnosti posameznikov po prestani zaporni kazni naj bi bil že v času prestajanja kazni izdelan program individualne obravnave za vsakega obsojenca, pri čemer naj bi sodelovali centri za socialno delo, zavod za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve in javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja. Program potrebnih ukrepov za čim boljšo obsojenčevo družbeno re-integracijo je treba pripraviti vsaj tri mesece pred odpustom s prestajanja kazni (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij: člen 111). Obsojenci naj bi s pomočjo te obravnave spoznali svoje možnosti in sposobnosti, si pridobili znanja in spretnosti ter sprejeli odgovornost za svoje ravnanje. Zavod za zaposlovanje mora na podlagi ocene delovne sposobnosti posebnih kategorij obsojencev med prestajanjem kazni podati mnenje o poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb (op.cit.: člen 103). Vse to pa se izdela, če posameznik na prestajanju zaporne kazni pomoči ne odkloni, kar tudi ni redko.
Nekateri centri za socialno delo izvajajo koordinacijo pomoči osebam v postpenalni obravnavi: organiziranje mesečnih sestankov predstavnikov centra, zavoda za zaposlovanje, stanovanjske skupnosti, včasih pa se jim posreči v tim pritegniti tudi kakšno podjetje (Trbanc et al. 2003: 59).
Zakonska določila po mnenju nekaterih svetovalcev na uradih za delo (op. cit.: 59-60), omejujejo možnost sodelovanja Zavoda RS za zaposlovanje že v času prestajanja kazni zapora, saj obsojenci ne morejo izkoristiti pravic kot iskalci zaposlitve (sredstev za prekvalifikacijo, dokvalifikacijo oziroma izobraževanje nasploh), na uradih za delo pa tudi ne morejo biti prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Ko pridejo iz zapora, pa zaradi tega, ker imajo prednost tisti, ki so dlje časa prijavljeni kot iskalci zaposlitve, nimajo prednosti pri obravnavi. Zaradi nasičenosti trga delovne sile, nižje izobrazbene ravni obsojencev in sprememb v oblikah zaposlovanja (vedno manj možnosti za redno zaposlitev, še posebej za nedoločen čas) je zagotavljanje zaposlitve obsojencem po prestani kazni bolj težavno, kot je bilo v preteklosti. Seveda pa so lahko osebe v postpenalni obravnavi kot brezposelne vključene v ukrepe in programe aktivne politike zaposlovanja, med katerimi se zdijo še posebej ustrezni
programi EQUAL, ki so namenjeni promociji socialne vključenosti ranljivih skupin (Predstavitev programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leto 2005: 2).
Strokovni (so)delavci in (so)delavke centrov za socialno delo in svetovalci, svetovalke na uradih za delo tudi menijo, da se v proces postpenalne obravnave vključijo prepozno, saj jih (na željo zavodov in uporabnikov samih) večinoma vključijo na koncu, le nekaj mesecev preden posamezniki zaključijo prestajanje kazni (ibid.).
Poleg javnih institucij bi lahko pomoč obsojencem organizirale tudi nevladne organizacije - društva, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne družbe (Zakon o izvajanju kazenskih sankcij: člen 100).
EVROPSKO ZDRUŽENJE ZA ZAPOSLOVANJE PRESTOPNIKOV
V okviru programa »Pripravljalne akcije za spopadanje s socialno izključenostjo in njeno preprečevanje« je Evropska Komisija podprla projekt Evropskega združenja za zaposlovanje prestopnikov (European Offenders Employment Forum), ki je poskušal razširiti znanje v zvezi z uspešnimi modeli dela s prestopniki in na tej podlagi predlagati izboljšave politik in programov, ki bivšim prestopnikom omogočajo zaposlovanje in polno družbeno integracijo (What Works with Offenders?... 2003).
Odnos med kriminalom in brezposelnostjo je poudarjen v številnih diskusijah, sprejeta je ugotovitev, da obstaja povezanost med brezposelnostjo in kriminalom, vendar smer povezave ni jasna (ali kriminal povzroča brezposelnost ali narobe). Raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da:
•	sta bili dve tretjini zapornikov pred prihodom v zapor brezposelni
•	tri četrtine zapornikov po končanem prestajanju kazni nima službe
•	zaposlitev za tretjino do polovico zmanjša tveganje povratništva.
Jasnih dokazov o dejavnikih, ki vplivajo na povratništvo prestopnikov, ni. Na podlagi kriminoloških in drugih raziskav so določili devet dejavnikov, ki so pogosto povezani s pov-ratništvom: izobrazba, zaposlitev, zloraba drog in alkohola, duševno in fizično zdravje, odnos in samonadzor, stanovanje, finančna situacija in dolgovi, družinske mreže.
Težnje strokovnjakov, ki si prizadevajo za integracijo bivših prestopnikov na trg dela, so jasne, manj pa je soglasja o tem, na kakšen način bi cilj bolj realizirali. Pogosta praksa držav je, da so lahko bivši prestopniki udeleženci različnih shem zaposlovanja, ki so namenjene vsem skupinam nezaposlenih ljudi, zato po navadi ni dodatnih sredstev, ki bi spodbujala zaposlovanje bivših prestopnikov. Eden od vzrokov je tudi vrednostni sistem, znotraj katerega pač najdemo skupine ljudi, za katere širša javnost meni, da si zaslužijo več pomoči kakor bivši prestopniki. Javno mnenje in njegova projekcija v politiko pa sta bistvena za urejanje vprašanja socialne integracije bivših prestopnikov. Na drugi strani pa pogosto zagovarjajo tudi stališče, da bi ustvarjanje posebnih programov zaposlovanja bivših prestopnikov vodilo k utrjevanju stigme in marginalizacije in tako ne bi spodbujalo integracije.
Program evropske mreže za identifikacijo uspešnih praks integracije prestopnikov na trg dela je analiziral 111 projektov iz 15 držav članic EU. Izbranih je bilo 35 primerov, ki so bili opredeljeni kot primeri dobre prakse. Kar 11 izmed njih so izvajali v Veliki Britaniji, 7 na Irskem, 5 na Nizozemskem, 4 v Franciji, po 2 v Nemčiji in Španiji, po 1 primer dobre prakse pa so zabeležili v Avstriji, Belgiji, Italiji in na Portugalskem.
Po analizi je bilo podanih pet priporočil, ki po eni strani poudarjajo pozitivne točke programov, po drugi pa kažejo na morebitne pomanjkljivosti.
Prvo priporočilo se nanaša na oblikovanje mehanizma držav članic EU, ki bo identificiral skupne kriterije za zbiranje osnovnih podatkov; ti naj bi obsegali vsaj število nezaposlenih bivših prestopnikov (ta podatek je namreč temelj za oceno potreb) in število programov, ki se trenutno izvajajo.
Predstavniki programov so opredelili dejavnike, ki vplivajo na učinkovitost programov.
Drugo priporočilo poudarja pomen oblikovanja minimalnih kriterijev, ki bi zagotovili ustrezno financiranje. To je pogoj za uresničevanje ostalih dejavnikov, ki prispevajo k uspešnosti programov za integracijo oseb v postpenalni obravnavi na trg dela. Poleg financiranja so med dejavniki uspešnosti navedeni tudi tile:
•	vodenje projekta - za uspešno vodenje so potrebne številne veščine, ki se dotikajo tako socialnega dela kakor administrativnih zadev
•	kvalificirano osebje, za katerega je pomembno znanje, izkušnje in številčna zadostnost,
saj pogosta večplastne ovire bivših prestopnikov zahtevajo osebje s številnimi veščinami
•	učinkovito partnerstvo je pomembno s stališča financiranja, razvoja, delovanja in vzdrževanja programov - večina uspešnih programov razvije strateško razmerje s ključnimi lokalnimi partnerji in jih po navadi vključuje v vodstvene odbore večine projektov
•	individualiziran pristop, ki ponuja fleksibilno shemo upoštevanja potreb posameznika (What Works with Offenders?... 2003: 30-31). Poleg teh ključnih dejavnikov pa so navedeni
tudi drugi, ne-ključni dejavniki učinkovitosti programa, npr. vpliv državne politike, vpliv lokalne politike, trajnost programov, prostovoljnost udeležbe, ciljna skupina in vrsta zagotovljenih storitev (op. cit.: 32).
Naslednje priporočilo pravi, da je treba nameniti enako pozornost tehniki projekta, ki poskuša privabiti, motivirati in podpirati uporabnike programa, kakor tudi ostalim vidikom načrtovanja programov. Ključne zahteve, ki so jih izvajalci dobrih praks poudarili kot temelje uspešnosti programov, so se nanašale na potrebo po natančnem načrtovanju programa, sodelovanju izkušenih in izobraženih strokovnjakov, zasno-vanosti programa glede na stopnjo težavnosti ukvarjanja z bivšimi prestopniki (nemogoče je enako obravnavati bivše prestopnike, ki si želijo najti zaposlitev in potrebujejo zgolj nekaj pomoči, in bivše prestopnike, ki so pri doseganju tega cilja večkratno ovirani) in po natančnem notranjem in zunanjem nadzoru in evalvaciji.
Raziskovalci poudarjajo ženske, mlade in pripadnike etničnih manjšin kot posebne populacije v skupini prestopnikov, katerim bi lahko bili namenjeni posebni programi. Posebne obravnave so potrebni tudi prestopniki, ki zlorabljajo droge, prestopniki s stanovanjskim vprašanjem in prestopniki s težavami v duševnem zdravju. Poudarili so tudi pomen povezave z delodajalci, nadaljevanja stikov z bivšimi prestopniki, ki so stopili na trg dela, in ustvarjanja mreže sodelujočih partnerjev, ki so vključeni v prizadevanje za zaposlitveno integracijo bivših prestopnikov.
Zadnje, peto priporočilo se nanaša na potrebo po nadaljnjem raziskovanju ustreznih praks programov, da bodo poskušali zaobjeti tudi naštete večkratno deprivilegirane skupine bivših prestopnikov, da bodo poskušali upoštevati tako potrebe delodajalcev kakor udeležencev programov, da si
bodo z namenom zagotavljanja napredka prizadevali ponujati pomoč prestopnikom, tudi ko dobijo zaposlitev, ter da priznajo pomen neformalnih mrež kakor tudi formalnih partnerskih ureditev (op. cit.: 32-34).
Programi, ki spodbujajo zaposlovanje bivših prestopnikov, so tako opredelili temeljne točke, na katere je treba usmeriti pozornost za doseganje uspešnosti. Posebnost omenjenih programov je njihova multidimenzionalnost, saj je, kot smo videli, problematika zaposlovanja bivših prestopnikov pogosto večplastna.
SKLEPNE MISLI
Med pojavoma kriminalitete in brezposelnosti obstaja tesna povezanost, a soglasja o smeri vpliva ni. Dejstvo je, da se osebe po prestajanju kazni pogosto ne morejo hitro vključiti (nazaj) na trg dela, pogosto zaradi prepletenosti številnih dejavnikov, ki ovirajo dostop do zaposlitve. Nizka izobrazbena raven in z njo povezana dostopnost do manj zaželenih in slabše plačanih delovnih mest, stigma, slaba motivacija, neustrezne socialne mreže, izkoriščanje možnosti priložnostnih del so le nekateri dejavniki, ki zavirajo zaposlovanje oseb po prestajanju kazni.
Osebe v postpenalni obravnavi so znotraj politike zaposlovanja umeščene med najbolj ranljive družbene skupine, ki imajo po navadi nizko stopnjo izobrazbe, zaradi česar imajo (ne glede na svoje druge težave) že v izhodišču slabši položaj na trgu delovne sile. Zato bi kazalo več pozornosti nameniti zlasti vključevanju teh oseb v izobraževanje (za dokončanje izobrazbe, pridobitev kvalifikacije, prekvalifikacije in podobno), kar je pomembno z več vidikov. Najprej zato, ker lahko slabo izobražene osebe dobijo le slabe in nestabilne zaposlitve, ki so slabo plačane, in jim stalno grozi, da bodo spet izgubile zaposlitev (ponovno postale brezposelne, kar lahko spet sproži druge težave). To je pomembno tudi z vidika prihodnjega razvoja trga delovne sile v Sloveniji, saj napovedi kažejo na eni strani presežke slabo izobražene delovne sile (ki postaja težko zaposljiva), na drugi pa prihodnje pomanjkanje usposobljene delovne sile v nekaterih segmentih trga. Drug razlog za večji poudarek na (ponovno) vključevanju oseb iz ranljivih skupin v izobraževanje je neskladje med pričakovanji samih oseb glede zaposlitve in njihova motivacija za pridobitev boljših
zaposlitev na eni strani in njihovimi dejanskimi opcijami, če so slabo izobraženi, na drugi strani. Tudi v raziskavi (Trbanc et al. 2003) intervjuvane osebe iz ranljivih skupin pogosto poudarijo, da si želijo več priložnosti za izobraževanje ali da bi se želele vključiti v kakšen program za dokvalifikacijo, prekvalifikacijo in podobno. Nazadnje pa je izobrazba tudi eden ključnih dejavnikov (če ne celo najpomembnejši) v procesu preprečevanja reprodukcije marginalnosti ranljivih skupin in je zato omogočanje posameznikom iz ranljivih skupin, da dvignejo svojo izobrazbeno raven, pomembno tudi za boljšo družbeno vključenost teh oseb. Poleg tega ima že sama vključenost v proces izobraževanja, podobno kot vključenost v delo oziroma zaposlitev, močne reintegracijske učinke in učinke na širjenje socialnih omrežij in osebnostno rast posameznikov. Še zlasti je poudarek na vključevanju v izobraževanje (in šele nato v iskanje zaposlitve oziroma v zaposlitev) pomemben za mlajše osebe iz ranljivih skupin, ki so iz izobraževanja zaradi svojih težav predčasno izpadle (opustile šolanje) in imajo pred seboj še večino delovne dobe. Mlajše osebe so za različne oblike izobraževanja navadno tudi bolj motivirane kot starejše. Podpora posameznikom iz ranljivih skupin se torej ne more končati pri vključitvi v izobraževanje, temveč jo je treba dajati ves čas - če jo seveda oseba potrebuje.
Pri tem naj kot primer dobre prakse omenimo eksperimentalni mednarodni projekt »Poklicna in socialna reintegracija obsojencev v postpenalni obravnavi« (Exit), ki je finančno podprt s sredstvi programa Leonardo da Vinci in je bil zasnovan pred dvema letoma in pol. Projekt je poskus razvoja alternativnega izobraževalnega modela, ki bi s širino in večplastnostjo omogočil obsojencem pridobitev modernejših in uporabnejših znanj, s pomočjo katerih bi se lažje, hitreje in učinkoviteje vrnili ter vključili v delovno in socialno okolje po prestani kazni. Temeljna ideja projekta je dejavna obravnava obsojencev - vključitev v izobraževalni proces ob vzporedni psihosocialni podpori - že med prestajanjem kazni, s čimer bi kar najbolj zmanjšali posledice dolgotrajne socialne in delovne izključenosti, ki pozneje ovirajo prizadetega pri uspešni reintegraciji v okolje, ter na ta način izpolnili vrzel pomanjkljive, nepopolne,
neustrezne ali nedokončane izobrazbe (Poklicna in socialna reintegracija ... 2004).
Izobrazbo tako predstavljamo kot ključ za zaposlovanje, ki ima za posameznike poleg finančnih učinkov še številne druge - zagotavlja socialno vključenost, širi socialno mrežo posameznikov ter ima ugoden vpliv na samopodobo. Zaposlitev bivših prestopnikov pa je pomembna tudi s tega vidika, da pogosto preprečuje povratništvo ter je včasih edini možni izhod iz zapletenih življenjskih situacij bivšega prestopnika in njegove družine.
Nujno je torej, da osebam v postpenalni obravnavi zagotovimo možnost vključevanja na trg dela, za kar je treba podpirati posebne programe, ki bodo poskrbeli za celostno družbeno integracijo. Vzori evropskih programov dobre prakse nam povedo, da v ta namen potrebujemo zlasti zagotovljena finančna sredstva, kakovostno osebje, partnerstvo s potencialnimi delodajalci in individualiziran pristop. Če dodamo še heterogenost skupine, med katerimi najdemo mlade, ženske in moške, vidimo, da bi bilo morda smotrno oblikovati celo programe, ki bi se specializirali za posamezne populacije bivših prestopnikov. Zdi se namreč, da zgolj formalna umestitev med najbolj ranljive družbene skupine ni dovolj, in sicer zaradi prevladujočega vrednostnega sistema družbe, v katerem je pomembno vprašanje, kdo je bolj upravičen do pomoči.
Tako z vidika izboljševanja zaposljivosti posameznikov kot z vidika njihove ekonomske in socialne vključenosti v družbo se kot ključni kažeta vprašanji motivacije in izobrazbe. Pri posameznikih, ki imajo težje akutne probleme, je pogosto problem že trdna motivacija za spremembo stanja oziroma želja in pripravljenost, da bi razrešili svojo akutno problematiko.
Razvija se družbena atmosfera, v kateri si določen del populacije, ki ima sicer različne težave, a je v delovno aktivni dobi, ustvarja vzporedne strategije in oblike preživetja, ki lahko solidno, če ne celo dobro funkcionirajo. Vzdušje vdanosti v zaostreni ekonomski situaciji in dvomi glede možnosti ekonomske in socialne reintegracije oseb z različnimi težavami tako pri njih samih kot pri strokovnih delavcih, ki s temi osebami prihajajo v stik (centri za socialno delo, uradi za delo), pa lahko postanejo razvojni problem.
VIRI
Center za socialno delo Ljubljana - Šiška (2005). Http://www. csd-lj-siska.si/ (15. 2. 2005).
Johnson, A. G. (2000), The Blackwell Dictionary of Sociology. Oxford: Blackwell Publishers (druga izdaja).
Meglič, M., Planinšič Florjančič, A. (2000), Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni: Usposabljanje obsojencev za življenje na prostosti. Univerza v Ljubljani: VŠSD (diplomska naloga).
Nacionalni akcijski program zaposlovanja 2004. Http://www. mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/ dokumenti__pdf/nap04_05.pdf (7. 3. 2005).
Nacionalni program razvoja trga dela in zaposlovanja do leta 2006 (2001). Ur. l. RS, 92-4597/2001.
Pavlinec, L., Štrukelj, K. (2002), Problematika obsojencev pred odpustom iz Zapora Koper. Univerza v Ljubljani: VŠSD (diplomska naloga).
Poklicna in socialna reintegracija obsojencev v postpenalni obravnavi in Pregled evalvacij v psihosocialnem delu projekta
(2004). Http://www.zavod-irc.si/exit/programmes_ results/BZ_poklicna-in-socialna-reint.doc (15. 2. 2005).
Predstavitev programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leto 2005. Http://193.2.236.95/dato3.nsf/OC/ 0503021519343/$file/dato3_apz05_nk_mediji_07a. pdf (7. 3. 2005).
Statistične informacije 206/2004. Http://www.stat.si/index. asp (7. 3. 2005).
Trbanc, M., Boškic, R., Kobal B., Rihter, L. (2003), Socialna in ekonomska vključenost ranljivih skupin v Sloveniji: Možni ukrepi za dvig zaposljivosti najbolj ranljivih kategorij težje zaposljivih in neaktivnih oseb. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede (raziskovalno poročilo).
What Works with Offenders? European Networking for the Identification of Successful Practices in Preparing ex-Offenders for Employment Integration (2003). London: European Offender Employment Forum.
Zakon o delovnih razmerjih. Ur. l. RS, 42/2002.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Ur. l. RS, 22/2000.
Iain Ferguson, Michael Lavalette, Elizabeth Whitmore (ur.) (2005) Globalisation, Global Justice and Social Work London, New York: Routledge, 253 str., ISBN 0-415-32538-2
V zadnjih dveh desetletjih svet preplavlja globalni neoliberalizem. Njegovi zagovorniki pravijo, da bo prosti trg vsem ljudem na svetu prinesel koristi. Dolgove in revščino naj bi odpravili s pomočjo strukturnega prilagajanja; to pomeni zmanjševanje ovir prostemu trgu in odpiranje nacionalnih ekonomij mednarodnim korporacijam, spodbujanje tujih investicij, krčenje javnega sektorja države blaginje, privatizacija državnih podjetji itn. Vendar podatki kažejo, da se globalne neenakosti in revščina povečujeta in ne zmanjšujeta (prim. Leskošek 2005, Ferguson 2006). Ta proces neoliberalistične globalizacije neposredno občutijo tako zaposleni kot uporabniki storitev socialnih služb. Po eni strani je to demontaža države blaginje, ko ni več konsenza o državi, ki naj redistribuira bogastvo in skrbi za socialno varnost ljudi (kompenzira socialne neenakosti, ki jih generira kapitalistični sistem). Demontaža države blaginje se kaže tudi v spremenjeni vlogi socialnega dela. Nekateri avtorji te spremembe opisujejo kot »biznis socialnega dela« (Harris 2005), pri čemer bistveni gonilni sili nista socialna pravičnost in enakost, temveč zapoved, da morajo biti storitve »vredne denarja«. Na prvem mestu je menedžersko upravljanje proračunov, uporabniki, njihove pravice in potrebe pa pridejo na drugo mesto. Mnogi socialni delavci in delavke so spričo takega razvoja države in socialnega varstva demoralizirani, čutijo se odtujene svojim organizacijam in svojemu poklicu (gl. tudi manifest radikalnega socialnega dela, Jones et al. 2006).
Urednika in urednica knjige so zbrali tekste iz različnih držav in kontinentov, ki poskušajo odgovoriti na te probleme, in sicer v treh sklopih. Prvi del raziskuje učinke neoliberalistične globalizacije v povezavi z družbeno pravičnostjo, socialnim delom in državo blaginje. Drugi del
natančneje pogleda učinke na socialno delo oziroma kako družba, ki temelji na izključevanju prizadene uporabnike in uporabnice. Hkrati s tem podajo avtorji tudi alternative opisanim negativnim trendom. Tretji del začrta pot naprej. Odlika knjiga je po mojem mnenju prav v tem, da se avtorji in avtorice ne zaustavijo ob opisovanju negativnih družbenih trendov in pesimističnih ugotovitvah o naraščanju neenakosti, revščine, izključevanja, »odvečnosti« ljudi itn. Raziskujejo možne rešitve in smeri pozitivnega razvoja, s čimer ustvarijo konceptualni okvir kritičnega oziroma radikalnega socialnega dela. Alternative so, »drugačen svet je mogoč«, pravijo (Ferguson, Lavalette 2005: 207). Inovacija knjige je v tem, da jasno in odločno poveže gibanja za pravičnejšo globalizacijo s socialnim delom. To gibanje, ki je postalo resnično vidno in prisotno v Seattlu leta 1999, nadaljevalo pa se je na ulicah Prage (2000), Quebeca (2001), Washingtona (2002), Genove (2001), Porto Alegra (Svetovni socialni forum 2002), na Škotskem (2005), v St. Peter-burgu (2006) itn., v različnih okoljih imenujejo različno; za nekatere je to gibanje za socialno pravičnost, za druge antikapitalistično gibanje, za tretje gibanje gibanj. Mediji pa so ga ne le očrnili, ampak tudi narobe razumeli kot antiglobalistično gibanje. Narobe zato, ker gibanje nikakor ne nasprotuje globalizaciji. Nasprotno, moč gibanja je ravno v njegovi globalni dimenziji. Skupno najrazličnejšim vizijam in iniciativam gibanja je, da sta drugačen svet in drugačna globalizacija (onstran neoliberalističnega kapitalizma) mogoča. Sicer pa je gibanje izredno raznoliko, tako glede ciljev kot strategij boja. Skupaj delujejo sindikati, študenti in študentke, okoljevarstveniki, priseljenci in priseljenke, skvoterji, hendikepirani, razlaščeni staroselci Latinske Amerike, brezposelni in tisti v prekernih delovnih razmerjih, geji in lezbijke
itn. Knjiga Globalisation, Social Justice and Social Work se umešča v gibanje, saj avtorice in avtorji reflektirajo prakso socialnega dela v kontekstu krčenja javnega sektorja in spremenjene vloge socialnih služb, upoštevajoč globalne socialnoekonomske razmere. Avtorji in avtorice se ukvarjajo tudi z vprašanjem, katera znanja, veščine in izkušnje prinašajo gibanja za prakso in teorijo socialnega dela. Gibanja razvijajo ideje in zahteve od spodaj, kar je blizu socialnemu delu. In tudi narobe, katere so veščine in pristopi socialnega dela, ki lahko obogatijo gibanja.
V	prvem delu knjige najdemo prostorsko najbolj raznolike prispevke, od Mehike in Argentine do Indije, Senegala, Francije in Velike Britanije. Maria del Carmen Mendoa Rangel obširno predstavi razvoj in socialne razmere v Mehiki. Mehika ni doživela le pogubnih neoliberalističnih ukrepov (kot sicer večina latinskoameriških držav), temveč tudi svetovno znan upor staroselskih ljudstev, zapatistično vstajo v Chiapasu (prim. Gregorčič 2005, Holloway 2004). Zapatistično gibanje poveže s prizadevanji socialnih delavk in delavcev za socialno pravičnost. Poleg zapatistov je pomembna referenca socialnega dela Paolo Freira. Zanimiv je podatek, da se je mehiško socialno delo v veliki meri razvilo tudi kot posledica potresa leta 1985 v glavnem mestu. Potresu sta sledila vsesplošna solidarnost in razvoj nevladnih organizacij.
V	Argentini, pišeta Estela Grassi in Norberto Alayon, se je »ekonomski čudež« 90-ih sesul v masovno obubožanje prebivalstva v začetku novega tisočletja. Sledili so spontani množični ulični protesti, rušenje predsednika za predsednikom, kar se je izteklo skoraj v revolucijo. To so razmere, v katerih je moralo delovati tudi socialno delo.
Članka iz Indije (Susan Kuruvilla) in Senegala (Fatou Sarr) analizirata družbene razmere in socialno delo v kontekstu neokolonializma.
Natančneje bom omenila le članka, ki sta me najbolj pritegnila k branju. Prvi je »Educating for Justice: Challenges and Openings in the Context of Globalisation« Suzanne Dudziak, ki je povezan s poučevanjem socialnega dela ob udeležbi na protestu in ljudski konferenci (People's Summit) v Quebecu aprila 2001. Protest je bil organiziran proti učinkom in nadaljnjemu poslabševanju sporazuma o prosti trgovini v Amerikah (Free Trade Area of the Americas, FTAA). Začetek tega sporazuma sega v leto 1994 in obsega vse ameriške države (Južne in Severne Amerike) razen Kube.
Njegov predhodnik je Severnoameriška zveza za prosto trgovino (North America Free Trade Agreement, NAFTA) iz leta 1994, ki vključuje ZDA, Kanado in Mehiko, še pred tem pa je obstajal Sporazum o prosti trgovini (Free Trade Agreement, FTA), podpisan leta 1989 med ZDA in Kanado. Neoliberalistična določila teh sporazumov so vpeljala pravice mednarodnih korporacij in investitorjev, katerih delovanje učinkovito uničuje javne sektorje posameznih nacionalnih držav. Na podlagi dokumenta NAFTA je korporacijam celo dovoljeno tožiti države. Kar nekaj korporacij s sedežem v ZDA je uspešno iztožilo odškodnino od kanadske vlade. To ima negativne posledice za kanadski javni sektor, zlasti zdravstvo in varovanje okolja. Sporazum o prosti trgovini v Amerikah (FTAA) gre še dlje, saj predlaga zmanjševanje javnih servisov, vključno z državnimi socialnimi službami. Namen meddržavne konference Americas Summit v Quebecu leta 2001 je bil pregledati in dopolniti novi predlog dokumenta o prosti trgovini, ki povečuje pravice korporacij in posledično krči javni sektor, uradno pa so ga vlade definirale kot »varovanje demokracije«.
O tem se je avtorica članka Suzanne Dudziak pogovarjala s študentkami in študenti socialnega dela, ko je nekdo v razredu predlagal, da bi se udeležili protesta proti konferenci »vrha Amerik« v Quebecu. Tako je skupina 21 študentk in študentov začela dvomesečne priprave, ki jih je avtorica članka natančno opisala kot učenje o socialni pravičnosti, ki iz teorije in razreda preide k političnemu delovanju, na ulico, v skupnost in v neposredno učenje iz izkušenj ljudi iz drugih okolij.
Na alternativni Ljudski konferenci (People's Summit) so študentke in študenti preživeli štiri dni. Udeležili so se delavnic, razgovorov in predavanj, kjer so aktivisti in aktivistke iz Latinske Amerike, Evrope in Afrike govorili o učinkih neoliberalističnih politik na okolja in skupnosti, iz katerih prihajajo. O Ljudski konferenci mediji večinoma niso poročali ali pa le zelo skromno. V stilu korporacij je bil predlog dokumenta, o katerem je tekla razprava na Americas Summit, za širšo javnost dostopen šele na dan konference. Poleg tega je kanadska vlada omejila demokratično izražanje nasprotovanja in različnost mnenj z ograjo, ki so jo postavili pred konferenčno zgradbo v razdalji štirih kilometrov. To je bilo jasno sporočilo kanadske vlade, kako funkcionira korporativna globalizacija. Ograja je izključila
javnost in s tem tudi gibanje za pravičnejšo globalizacijo. Razjezila je lokalne prebivalce, saj je mesto spremenila v vojno cono. Študenti in študentke so na svoji koži doživeli krhkost demokracije.
Močno nasprotje izključujoči logiki delovanja globalnih elit je bil neposreden stik, razprave in druženje s predavatelji, aktivisti, raznolikimi skupinami iz celega sveta. Študentje so postali del skupnosti gibanja za globalno pravičnost. Dudziak (2005: 145) je poudarila tudi dimenzijo skupnega bivanja: »Naša skupna je najela veliko hišo na obrobju Quebec Cityja, ki je bila dovolj velika, da smo stanovali vsi skupaj. [_] Na ta način smo lahko v velikanskem, včasih kaotičnem dogodku sodelovali iz majhnega, obvladljivega, bolj prizemljenega prostora. Razvili smo običaj dolgih večernih ali jutranjih skupnih razgovorov, da bi ,pregledali', kje smo, osebno in politično, reflektirali tekoče dogodke in določili naslednje korake.«
Po vrnitvi v New Brunswick so ostali povezani. Večina je na tak ali drugačen način nadaljevala delo; sodelovali so v javnih diskusijah in na nacionalni konferenci socialnega dela, objavljali članke v študentskem časopisu, se aktivirali v lokalni skupnosti, raziskovali na področju pravične trgovine, organizirali pravično prodajo kave v univerzitetnem kampusu itn. Z administracijo so se dogovorili o izbiri tistih dobaviteljev hrane za študentsko menzo, ki so vključeni v pravično trgovino in podpirajo skupnosti v Mehiki, Gvatemali in lokalne skupnosti proizvajalcev hrane. Pomembno pa je poudariti, da so svoje socialne akcije oziroma politično delovanje integrirali v fakultetni učni proces.
Študentje so imeli priložnost na svoji koži izkusiti poleg krhkosti tudi dragocenost demokracije. Odkrili so »svoj glas« in s tem novo samozavest, pa tudi občutek odgovornosti kot državljanov in državljank in bodočih socialnih delavcev in delavk. Pomembna je bila tudi širša refleksija o temah, ki so se odprle ob takem učenju socialnega dela. Eno od vprašanj zadeva mandat socialnega dela za socialno pravičnost. Kaj to natančno pomeni? Avtorica je zapisala, da je socialno delo v Kanadi pogosto opredeljeno kot »nevtralno« (seveda to ni zgolj kanadska posebnost; gl. denimo Mesec 2006). Kot da bi bilo mogoče priti do sprememb brez delovanja. Delovanje je vedno politično, pravi Dudziak, s čemer se lahko strinjamo. Socialno in politično
sta v našem mandatu, strokovni identiteti, pravzaprav nerazdružljiva, čeprav bi ju pogosto najraje ločiti. Izkušnja Quebeca je omogočila, da »smo se pomaknili iz socialnega v politično, študentje so bili pripravljeni stopiti v to presečišče tako fizično kot emocionalno in delovati po svojih moralnih in intelektualnih prepričanjih« (str. 148).
Drugo pomembno vprašanje je razmerje med močjo in znanjem. Tu sicer avtorica ne misli pomanjkljivega medijskega odziva o verjetno enem največjih političnih dogodkov v Quebecu, ampak poudari znanje, ki ga imamo in na podlagi katerega delujemo. Če nismo informirani o tem, kaj se dogaja, tudi ne moremo oblikovati zahtev in protestov. Po drugi strani pa nihče ne more »vedeti vsega« - in tudi ni potrebno vedeti vsega, da bi lahko delovali legitimno (kot že rečeno, je z besedo delovanje mišljeno politično delovanje, praxis, prim. Arendt 1996). Čeprav je znanje, na podlagi katerega delujemo, le delno, pa je artikulirano skozi vrednostni sistem, kar je dovolj dobro izhodišče za nadaljnje učenje.
Tretje vprašanje je skupnost, ki ima več vidikov. Po eni strani skupnost študentk in študentov, ki se je vzpostavila v Quebecu, pa globalna skupnost vseh delujočih skupin in posameznikov in posameznic na People's Summit. Vendar je koncept skupnosti lahko tudi problematičen. To je koncept, ki ga promovira neoliberalistični diskurz kot zamenjavo za krčenje države blaginje. Skupnost (sosedje, sorodniki, prijatelji, prostovoljke itn.) naj bi brezplačno poskrbela za ljudi in s tem državo razbremenila stroškov plačanega skrbstvenega in strokovnega socialnega dela.
Na koncu se avtorica dotakne še mita o zanašanju zgolj sam nase; nasproti temu postavi situacijsko delovanje (za situacionizem gl. Debord 1999, Gregorčič 2005), ki povezuje skupnosti v solidarnosti tako globalno kot lokalno - kajti globalno je vedno prisotno v lokalnem.
Drugi članek, ki ga želim posebej predstaviti, je »American Exceptionalism and critical social Work: A retrospective and prospectve Analysis« Michaela Reischa, ki je tudi soavtor zanimive knjige o zgodovini radikalnega socialnega dela v ZDA (Reisch, Andrews 2002).
Kritično oziroma radikalno socialno delo lahko rabi kot konceptualni okvir v strategijah upora proti globalnim socialnoekonomskim neenakostim. Kritično socialno delo prevprašuje konvencionalna verovanja o revščini, spolu, etnični oz. rasni pripadnosti, funkcioniranju
prostega trga. Kritično socialno delo raziskuje in poudarja pomembnost zgodovinskega in sedanjega razmerja med socialno pravičnostjo in političnim delovanjem. Kljub spreminjajočim se zgodovinskim okoliščinam in teoretskem razvoju kritičnega socialnega dela pa je po Reischevem mnenju mogoče izluščiti nekatera bolj ali manj stalna načela: 1. poudarek na institucionalni oziroma družbeni strukturi kot tisti, ki je primarni vir uporabnikovih osebnih problemov, 2. osredotočenost na ekonomsko neenakost, 3. razumevanje socialnih služb tudi kot instrumentov družbene kontrole in stigmatizacije, 4. poudarek tako na strukturnem kot internaliziranem zatiranju, 5. povezanost osebnega in političnega (osebnih težav z širšo družbenopolitično situacijo) (Longres 1996 v Reisch 2005: 158).
Po definicijah radikalnega oziroma kritičnega socialnega dela avtor poda njegov zgodovinski pregled v Združenih državah od 30-ih let 20. stoletja naprej. Zanimivo, pravi avtor, kritično socialno delo se je v ZDA pojavilo kot eksplicitni konceptualni okvir in praksa v 30-ih letih, torej takrat, ko se je socialno delo vzpostavilo kot priznan, institucionalno organiziran poklic. Ključna je bila povezanost s feminističnim, sindikalnim in protivojnim gibanjem: »Skozi sodelovanje s sindikati in feminističnimi organizacijami so povezali radikalne ideje s socialno akcijo« (str. 159). Predstavniki in predstavnice kritičnega socialnega dela so se zavzemali za volilno pravico žensk in zahtevali nove vloge za ženske na poklicnem in političnem področju. V tem sodelovanju so »prispevali k razvoju skupnega političnega besedišča in spodbudili nove načine mišljenja in delovanja« (Evans 1989 v Reisch 2005: 159). Nastopili so proti otroškemu delu, za boljše delovne pogoje tovarniških in drugih delavcev in delavk, podprli prizadevanja afroameriških žensk, nasprotovali vstopu ZDA v prvo svetovno vojno ipd.
Reisch posebej omenja gibanje, imenovano Rank and File Movement, ki je bilo v času velike depresije v 30-ih letih organiziran, kolektivni glas omenjenih skupin. »Moč gibanja je izhajala bolj iz osebnih izkušenj njegovih članov kot iz teoretskih analiz« (str. 160). Gibanje se je eksplicitno identificiralo s klienti socialnih služb in tistimi, ki so imeli v družbi manj moči, ko je prisostvovalo stavkam in bojkotom ter vzpostavilo zavezništva z marksisti, socialisti in drugimi levimi gibanji. Tudi pozneje, denimo v 80-ih, se je radikalno socialno delo definiralo skozi socialistično in
marksistično vidijo sveta: »Radikalno socialno delo [_] je socialistično socialno delo« (Galper 1980 v Reich 2005: 164).
Po drugi svetovni vojni so v ZDA najprej nastopili črni McCarthyjevi časi, pozneje, v 70-ih in 80-ih letih, pa se marksistični analizi socialnih problemov in neenakosti pridruži analiza vseh oblik družbenega zatiranja. Feministične skupine, geji, lezbijke, temnopolti, hendikepirani si prizadevajo za strukturne oziroma sistemske spremembe.
V	90-ih, potem ko je bila socialistična ideologija diskreditirana, se politika identitet še poglobi. V novem tisočletju, ko v ospredje stopijo prekerni pogoji zaposlovanja in s tem večanje socialne negotovosti za široke množice, je ponovno v ospredju ekonomska neenakost; tokrat je še zlasti poudarjena njena globalna dimenzija.
Znotraj radikalnega socialnega dela so že od 70-ih let naprej potekale diskusije o mestu strokovnega socialnega dela. Zastavlja se vprašanje, ali je deprofesionalizacija nujen pogoj resnično radikalnega socialnega dela. Nekateri so opozorili, da je koncept strokovnega socialnega dela stranski proizvod kapitalizma in zato ohranja strukturne neenakosti. Po tem prepričanju, ki v socialnem delu vidi kapitalistične premise o delu in socialnem statusu, so socialni delavci in delavke hote ali nehote agenti družbenega nadzora, saj morajo prilagajati tako svoje vedenje kot vedenje uporabnikov zahtevam dominantnih kulturnih institucij in vrednot.
Drugi kritični socialni delavci in delavke pa verjamejo, da je mogoče spojiti radikalno ideologijo s strokovnim socialnim delom. Prav tako kot prvi se zavedajo škodljivosti kapitalizma, ob tem pa menijo, da je spoj radikalizma in strokovnosti mogoč. Za to strujo radikalnega socialnega dela so socialne delavke in delavci zagovorniki, ki ljudem pomagajo razviti njihove lastne moči. Poudarjajo tudi pomen razvijanja odnosa med uporabnikom in strokovnjakom in njuno skupno delovanje.
V	razmeroma kratki zgodovini radikalnega socialnega dela so se zvrstile ideje, koncepti in prakse, ki skozi čas držijo rdečo nit, še zlasti simptomatična in stalna pa je njihova pozaba. Številna načela, ki danes v severnoameriški družbi veljajo za običajna, kot so pravica do socialne pomoči, krepitev moči in samodeterminiranost uporabnikov socialnih služb, vpliv strukturnih dejavnikov na osebne probleme in spoštovanje
dostojanstva vseh ljudi, je sprva promoviralo kritično socialno delo.
Za današnji čas avtor predlaga tri ključne točke radikalnega socialnega dela: multikulturalizem (kot konceptualni okvir ukrepov, prakse in izobraževanja), reintegracijo političnega delovanja v prakso (povezanost praxis s prakso socialnega dela in razvoj novih metod boja proti zlorabam družbenoekonomskega sistema), uresničevanje načel socialne pravičnosti v institucionaliziranih ukrepih in socialnih intervencijah (str. 170, 171).
Čeprav so članki v knjigi zelo raznoliki, pa kot celota kažejo vizijo socialnega dela, ki gre onkraj ozkega razumevanja socialnih problemov, osredotočenih okoli posameznika ali posameznice in njegove oz. njene družine. V družbi, ki temelji na izključevanju in marginalizaciji, zgolj »tradicionalni« koncepti dela z posameznikom in družino ne zadoščajo. Naloga socialnega dela je analizirati pogoje izključevanja, da ga ne bi nehote reproducirali in da bi bili zmožni ustvariti pritisk na širši ravni, ko gre za politike in ukrepe, izobraževanje, javno mnenje itn., ter se pridružiti akterjem, ki se v skupnosti in na globalni ravni zavzemajo za socialno in ekonomsko pravičnost in politično enakost.
Nerešeno pa ostaja vprašanje med aktivizmom in skupnostnim socialnim delom na eni strani in državo kot organizatorko in financerko socialnega skrbstva na drugi strani. Neoliberalističnim idejam ustreza širjenje skupnostnega socialnega dela (naraščanje nevladnih organizacij in prostovoljnega dela, neplačana skrb za sorodnike, prijatelje ipd.) kot argument za umik in krčenje države, ki financira in zagotovi minimalne standarde storitev. Za radikalno socialno delo je bila vselej država naslovnik zahtev in vizij o socialnih potrebah, pravicah in storitvah. Kaj nam še ostane, ko se država vse bolj umika iz socialnega skrbstva in naraščajo razdrobljene nevladne in privatne iniciative? Ta dilema se je izrazito pokazala v nedavnem primeru šestih fantov, nogometašev
iz Gambije, ki so bili zaprti v centru za tujce pri Postojni. Aktivistična Mreža za stalni obisk je s pomočjo večmesečne kampanje fante osvobodila zapora, na prostosti pa so se fantje lahko zanesli zgolj na mlade ljudi, ki so jim hoteli pomagati (jih gostili v svojih stanovanjih, jim pomagali pri organiziranju bolj samostojnega življenja, rednega treniranja nogometa itn.), in na že omenjeno Mrežo. Ko je ena skupina aktivistov v celoti poskrbela za fante iz Gambije (od delovnih pogodb z nogometnimi klubi do hrane, oblačil, telefonskih kartic itn.), druga (Mreža) pa prostovoljno, s svojimi sredstvi gradila Socialni center (za priseljence in priseljenke brez stanovanja in denarja), je država prihranila. Če se bo trend nadaljeval, se ne bomo mogli izogniti vprašanju, v čem je potem sploh še legitimnost obstoja države.
Jelka Zorn
VIRI
Arendt, H. (1996), Vita activa. Ljubljana: Krtina.
Debord, G. (1999), Družba spektakla. Ljubljana: Študentska založba.
Ferguson, I. (2006), Drugačen svetje mogoč: Radikalno socialno delo v 21. stoletju. Socialno delo, 44, 4-5: 241-249.
Gregorčič, M. (2006), Alerta roja!: Teorije in prakse onkraj neoliberalizma. Ljubljana: Študentska založba.
Holloway, J. (2004), Spreminjamo svet brez boja za oblast: Pomen revolucije danes. Ljubljana: Študentska založba.
Jones, C. I., Ferguson, Lavalette, M., Penketh, L. (2006), Social Work and Social Justice: A Manifesto for a New Engaged Practice. Http:://www.liverpool.ac.uk/sspsw/manifesto (30. 8. 2006).
Leskošek, V. (2005), Globalne neenakosti. Socialno delo, 44, 4-5: 241-249.
Mesec, B. (2006), Očarani z močjo. Socialno delo, 45, 3-5, 235-248.
Reisch, M., Andrews, J. (2002), The Road not Taken: A History of Radical Social Work in the United States. New York, London: Brunner-Routledge.
Mojca Urek (2005)
Zgodbe na delu: Pripovedovanje, poročanje in zapisovanje v socialnem delu Ljubljana: Založba /*cf., 319 str., ISBN 961-6271-76-8
Socialno delo temelji na zgodbah ljudi, ki so na različne načine prišli v stik s kakšno službo ali storitvijo. Osebne zgodbe, ki jih ljudje pripovedujejo strokovnjakinjam, niso le posnetek situacije, v kateri se nahajajo, temveč so način predstavitve in zato sredstvo za oblikovanje osebne identitete. Vsaka zgodba je tudi interpretacija dogajanja in ne le posnetek kronologije dogodkov. Govorjena beseda pripomore k temu, da zgodbe bolje razumejo tudi pripovedovalci sami, čeprav jo pripovedujejo zato, da bi jo predstavili drugim. Zgodbe so tudi v središču socialnega dela. Zgodbe poslušamo, pripovedujemo drugim, si jih zapisujemo, prenašamo naprej in spreminjamo. Dojamemo jih skozi lasten spekter vednosti, izkušenj in prepričanj. S tem, kako zgodbo zapišemo ali jo povemo drugim, vplivamo na to, kakšno mnenje si bodo ustvarili o avtorju, avtorici (uporabniku, uporabnici). Zapisovanje in poročanje torej nista objektivni in nevtralni strokovni opravili, ki posnameta gola dejstva, temveč sta že interpretaciji tistega, kar nam je kdo pripovedoval.
Pomembno se je zavedati, da zgodbe poslušamo in dojemamo z zadržkom, ker se zavedamo prehajanja med dejstvi, domišljijo in interpretacijami. Prepričljivost zgodbe je odvisna tudi od spretnosti pripovedovalca in njegove interakcije s poslušalcem. Resničnost zgodbe postane odvisna od interakcijskih pogojev pripovedovanja in poslušanja, od pogajanja o osebnih pomenih iz vsakdanjega življenja. V interakcijskem so-cialnodelovnem odnosu zgodba ni odvisna le od spretnosti pripovedovalca, temveč tudi od spretnosti spraševalca. Socialno delo je namreč poglobilo interes za teorijo o narativnem tedaj, ko je družboslovje odkrilo pomembnost »majhnih zgod«, in sicer po razpadu ideje o racionalnosti (objektivnosti) zgodovine in znanosti nasploh, ko »prihaja v ospredje znanstvenega interesa
mnoštvo ,lokalnih' racionalnosti - etničnih, spolnih, verskih, kulturnih ali estetskih manjšin, ki so tako dobile priložnost spregovoriti v svojem imenu« (str. 16). Socialno delo je s tem pridobilo priložnost, da »skritim glasovom« omogoči dostop do javnosti ter tako prispeva k njihovi krepitvi. Vendar lahko prispeva tudi k povečanju premoči stroke nad ljudmi, ko s svojo interpretacijo zgodbe oblikuje negativne like in prispeva k zmanjševanju moči uporabnikov. Konstrukcija negativnega lika se uporablja kot argument za dosego kakšnega cilja, na primer, ko želijo strokovne delavke in delavci zaščititi otroke, za katere domnevajo, da jih starši zanemarjajo ali ogrožajo. Avtorica opiše primer, ko so neko žensko konstruirali kot alkoholičarko, nemarnico, »ki kadi in ima močan vonj«, poleg tega pa je tudi psihiatrična bolnica. Tako osebna stiska postane obremenilni dokaz za nekompetentnost, ki je tudi sredstvo za diskreditacijo in odvzem pravice glasu.
Po krajšem zgoščenem uvodu, kjer avtorica pojasni ključne pojme in koncept narativnega, nadaljuje pripoved s prikazom področij, na katere se lahko narativna analiza v socialnem delu nanaša. Za prikaz uporablja osebne zgodbe ljudi, ki so bili obravnavani v kateri od socialnih služb. Tako želi dokazati zanimivo tezo, da se socialno delo konstituira prav skozi svojo pripovednost. V prvem poglavju z naslovom »Narativna konstrukcija socialnega dela: Ustvarjanje primera« avtorica na primeru Ane pokaže, kako se ustvari negativen lik neprimerne matere, ki legitimira postopke strokovnih delavk in delavcev. Še več, zdi se, da se Ana čez čas s pripovedjo poistoveti, sebe začne razumevati tako, kot o njej govorijo drugi. Avtorica se pri tem osredotoči na pripoved, ki se dogaja v interakciji z drugimi, tudi s sodiščem, kjer zgodba socialne delavke bistveno vpliva na obsodbo Ane. Na koncu poglavja so nanizane
tehnike pripovedovanja zgodb, ki bi (če bi bile uporabljene) lahko vplivale na povsem drugačen potek Aninega življenja. V drugem poglavju se avtorica loti pisnih virov pripovedi oziroma dokumentiranja in zapisovanja in pri tem opozori na dve plati zapisovanja; ena je represivna, ko zapisovanje uporabnike popolnoma izključi in pri konstruiranju lika popolnoma prevladajo strokovnjaki, druga pa je nasprotna, ko poskuša zapisovanje čim bolj verno slediti zgodbi uporabnika, ki v zapisovanju sodeluje in tako obdrži nadzor nad pripovedjo o sebi. Pripoved lahko torej hkrati »zatira in osvobaja«, kot se izrazi avtorica. Moč se odrazi v vseh fazah dokumentiranja, tako v interpretaciji kot v reprezentaciji zgodb. Tako zapisovanje že postaja eden od načinov socialno-delovne intervencije oziroma postopka. Še več, zapisovanje je bilo v zgodovini socialnega dela bistven element profesionalizacije, ki je dokazovalo strokovno usposobljenost. Dobro zapisovanje je dokazovalo dobro strokovnost, ker so zapise razumeli kot objektivno in nepristransko beleženje. Dobri zapisi so bili tisti, ki so reflektirali zmožnost kategoriziranja in uporabljanja sofisti-ciranih izrazov, zlasti medicinskih. Obvladovanje kategorij in medicinskega označevanja je pomenilo tudi objektivnost in nepristranskost zapisovalk in zapisovalcev. S to dilemo se socialno delo ukvarja še danes, čeprav v nekoliko drugačnih okoliščinah, ko se miti objektivne znanosti razblinjajo. Tako tudi objektivnosti zapisovanja ni, saj je vsako zapisovanje že interpretacija. Avtorica zato kot možno dobro prakso zapisovanja ponudi možnost zapisovanja dveh zgodb, uporabnikove in strokovnjakinjine, ki potem v procesu pogajanja določita poti, kako naprej. Avtorica opozori še na zakonske in upravne podlage zapisovanja. V naslednjem poglavju z naslovom »Pripoved v dokumentarnem polju: Zapisovanje primerov« se osredotoči na kontekste, v katerih se zgodbe dogajajo, in na življenjske zgodbe, ki jih v teh kontekstih pripovedujejo uporabniki. Bolj podrobno opiše biografsko in etnografsko metodo, ki jo ponazori na primerih iz svoje prakse. Poglavje je bogati opremljeno s pripovedmi ljudi in njihovimi zgodbami. V naslednjih poglavjih se avtorica
nekoliko odmakne od vsakdanjih pripovedi ljudi in se usmeri v določanje mesta pripovedi v sveto-vanem in terapevtskem delu, kjer je pomembno izhodišče »resnice« (posameznik ima na voljo več zgodb o sebi) in identitete (možnost uporabe različnih avtobiografij), in potem v raziskovalnem delu, kjer premisli razmerje med kvalitativno in kvantitativno metodologijo in govori o mestu, ki ga ima ena in druga vrsta v družboslovju. Poudarek poglavja je na narativni analizi in uporabi te analize v socialnem delu. Vmesno poglavje z naslovom »Pripovedovanje kot upor« obravnava pripoved kot sredstvo ali način upora, pri čemer se osredotoči na skrite glasove, ki so dobili pomen šele z uporabo sodobnih metod, usmerjenih na »majhne zgodbe«. Avtorica navaja po Plummerju, da je »moč, da poveš svojo zgodbo s svojimi pogoji ali je ne poveš, del političnega procesa« (str. 222). Moč povedati zgodbo je lahko enaka moči vplivanja na potek lastnega življenja, kar je še posebno pomembno za zatirane skupine ljudi. Zgodbe zatiranih vsekakor decentrirajo veljavne in prevladujoče kolektivne spomine.
Podobno bi lahko ugotovili tudi za pričujočo knjigo. Gre za delo, ki bo vsekakor imelo učinek na strokovne prakse v socialnem delu. Ne gre namreč le za teoretiziranje, premišljevanje in prepisovanje iz relevantne literature, temveč je poglobljeno delo, ki je bogato ilustrirano z vsakdanjimi praksami pripovedovanja, zapisovanja in dokumentiranja z različnih pozicij, tako strokovnih kot uporabniških. Avtorica na konkretnih primerih pokaže to, kar je premislila na teoretski ravni. Pokaže tudi, kako je socialno delo sposobno hkrati ustvarjati kompleksno teorijo na povsem primerljivi ravni z ostalimi družboslovnimi in humanističnimi disciplinami. Nima ambicije, da bi podala natančna navodila za dobro zapisovanje, poslušanje in pripovedovanje, obširno in s poglobljeno analizo socialnodelovne dokumentacije pa predstavi primere dobrih in slabih praks. Knjiga je pisana tekoče, v razumljivem jeziku in zato dostopna širšemu krogu bralk in bralcev, ne le tistim iz kroga socialnih delavk in delavcev.
Vesna Leskošek
klovni zdravniki
INOVATIVNA PRAKSA V AVSTRIJI
Idejo za obiskovanje otrok po bolnišnicah je v okviru holistične medicine začel ameriški splošni zdravnik Hunter Patch Adams. Prvi organizirani projekt klovnov zdravnikov Clown Care Unit v okviru cirkusa The Big Apple v New Yorku je začel Michael Christensen leta 1986. Obiskujejo otroke in starejše v bolnišnicah na klovnovskih vizitah, ki so parodija zdravniških vizit s smehom kot glavnim zdravilom.
Kot mojstri prefinjene parodije klovni zdravniki pretirano obravnavajo strah vzbujajoči medicinski žargon in postopke do humornih eks-tremov, kar razbije strah in tesnobnost pacientov. Ob bolniških posteljah klovni zdravniki izvajajo specializirane medicinske postopke, kot so transplantacije rdečih nosov, transfuzije s čokoladnim mlekom in merjenje vročine z metrom.
Klovni zdravniki niso prostovoljci, temveč izurjeni strokovnjaki in so kot profesionalni umetniki za svoje delo plačani, kar omogoča ohranjanje profesionalnih standardov. Kandidate, ki so iz različnih strok - od igralcev, glasbenikov, pantomimikov, lutkarjev, glasbenikov, terapevtov, psihologov, socialnih delavcev do poklicnih klovnov -, izberejo na avdiciji.
Klovni zdravniki torej niso zdravniki, preoblečeni v klovne, temveč profesionalni umetniki s specifičnim občinstvom. So hkrati izjemno senzi-bilni in močne osebnosti. Nimajo se za terapevte, vendar je njihov učinek terapevtski. Medicinsko osebje jih ceni.
V Avstriji so dejavne tri organizacije klovnov zdravnikov: CliniClowns, Rote Nasen in Clown-doctors Salzburg. Začeli so leta 1991 CliniClowns z dvema klovnoma zdravnikoma na eni izmed najpomembnejših avstrijskih bolnišnic AKH-Wien. Začetki so bili težki, saj medicinsko osebje ni verjelo v potencial klovnov zdravnikov.
V okviru usposabljanja sem srečala Petro Weikl, ki je bila več let pri organizaciji CliniC-lowns in mi je predstavila to prvo avstrijsko organizacijo klovnov zdravnikov. Klovnovske vizite so začeli na pobudo princese Stephanie von Windisch-Grätz, ki je idejo prinesla iz ZDA. Idejo so prenesli v Belgijo, na Nizozemsko in v Moskvo. CliniClowns obiskujejo kronično in težko bolne otroke ob bolniških posteljah in jih poskušajo popeljati v domišljijsko deželo, kjer ni bolečin, žalosti ali bolezni in kjer vlada smeh, ki pomaga otrokom povrniti upanje in moč za boj z boleznijo. Bolnišnično okolje povzroči otroku skrb, strah in stres. Najhujši je strah - pred operacijami, bolečinami ali samoto.
CliniClowns že od vse ustanovitve poleg kronično bolnih otrok obiskujejo tudi starejše bolnike v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih.
Vsak kandidat za klovna zdravnika pri organizaciji Cliniclowns mora opraviti tridnevno avdicijo, imenovano Clownision. Delo klovnov zdravnikov se opira na Watzlawickovo tezo, da je zgolj 5 % komunikacije med ljudmi verbalne narave, medtem ko je ostalo neverbalna komunikacija. Zato je najpomembnejša veščina, ki jo iščejo pri potencialnih klovnih zdravnikih, sposobnost improvizacije. Na posebnih seminarjih se izbrani kandidati za klovne zdravnike naučijo oblikovanja balonov, ličenja in tehnik razvoja karakterja, podobno kot igralci. Poleg tega pa opravijo tudi tečaj iz higiene v bolnišnici in bolnišničnih postopkih.
Med klovni zdravniki velja posebno rangira-nje. Začetnik (Jungclown) med uvajanjem obiskuje vizite z mentorjem (Elderclown), ki že dlje časa obiskuje otroke na klovnovskih vizitah. Klovnovske vizite trajajo do tri ure, v manjših bolnišnicah pa tudi samo uro. Klovni zdravniki gredo najprej
v garderobo, kjer se napravijo v svojo »delovno uniformo«. Potem gredo do sobe s sestrami, kjer se poučijo o posebnostih posameznih pacientov (ali jih čakajo operacije ipd.). Po sobah gre vedno klovnovski par, moški in ženska, tako da lahko otrok izbira, s kom se identificira.
Preden klovn zdravnik stopi v sobo, malega pacienta prosi za dovoljenje za vstop. V redkih primerih, ko jih otrok neprepričljivo zavrne, poskusijo vseeno najti možnost, da se mu približajo, na primer, vprašajo, ali bi morda medvedek sprejel klovnov obisk, ali pa se v sobo prikradejo z izgovorom, da bi uporabili kopalnico. Dober klovn zdravnik vedno najde pot do bolnega otroka.
Pri improviziranem nastopu klovni zdravniki uporabljajo glasbo in čaranje. Klovn lahko kdaj pri svoji točki uporabi tudi katerega izmed otrok za asistenta, ki dobi za nalogo, da ostale otroke nauči trike. Tako dobi občutek smiselnosti in pomembnosti. Bolečina, razen v primeru resnično kronično bolnih pacientov ali po operacijah, večinoma ni najhujši občutek v bolnišnici. Hujše je otroku neprijazno bolnišnično okolje, dolgčas in osamljenost brez družine.
Klovni zdravniki so se pokazali kot izredno koristni pri otrocih s psihosomatskimi motnjami (npr. anoreksiji). Ti otroci so v težkem vzorcu, in če ga klovnu uspe prebiti, lahko otrok razvije nove, manj škodljive vzorce vedenja. To se lahko posreči le, če je delovanje klovna na umetniški ravni z jasno določenimi standardi.
Vsak klovn razvije klovnovsko identiteto, ki je enaka pri vsakem nastopu. Hkrati pa vedno uporabi situacijo, zazna atmosfero, je odprt za dogajanje v prostoru in ves čas improvizira. Prav improvizacija je glavno orodje klovnov zdravnikov, ki ga razvijajo tudi na rednih usposabljanjih na različnih improvizacijskih delavnicah.
Klovn zdravnik lahko v nastop vključi tudi starše in druge obiskovalce bolnišnice, vendar mora biti dovolj senzibilen, da opazi, kdaj hočejo sodelovati in kdaj jih mora pustiti pri miru. Enako pravilo velja pri kontaktih z zdravniki in medicinskimi sestrami. Medicinske sestre so koristen vir informacij za klovna zdravnika; lahko povedo o posebnostih posameznih pacientov, na primer, da se otroci z operiranim slepičem ne smejo smejati.
Druga organizacija klovnov zdravnikov Rote Nasen (rdeči noski) in njena sedanja partnerska organizacija Clowndoctors Salzburg, ki deluje zgolj na območju mesta Salzburg, sta nastali iz
sekcije Cliniclowns. Mnogi želijo postati klovni zdravniki, še zlasti na »dan rdečih noskov« v septembru, ko se klovni zdravniki predstavijo širši javnosti na dunajskih ulicah. Vendar je klovnov po izobrazbi malo, ker v Avstriji ni primerne šole; večinoma se izobrazijo v Parizu v šoli Jac-quesa Lecoqa. Med interesenti pri izbiri dajejo prednost igralcem, pantomimikom, lutkarjem in glasbenikom.
Klovni zdravniki Rote Nasen so posebej izurjeni umetniki, ki prek humorja pošiljajo bolnim pacientom voljo do življenja. Klovnovske vizite potekajo enkrat ali dvakrat tedensko v izbranih bolnišnicah, ki se odločijo za programe klovnov zdravnikov. Rote Nasen so tako kot Cliniclowns umetniki z različnih področij (igralci, lutkarji, kabaretisti, čarodeji, pantomimiki, akrobati, žonglerji itn.), ki morajo poleg talenta imeti tudi socialni čut in močno osebnost. Po avdiciji se izbrani klovni zdravniki dodatno izobražujejo in usposabljajo tako v različnih klovnovskih veščinah in tehnikah, čaranju, glasbi kot tudi v medicinskem in psihološkem pogledu; opravijo tudi trening senzibilnosti. Delavnice in usposabljanja vodijo strokovnjaki z različnih področij.
Po trimesečnem poskusnem obdobju kandidati postanejo pravi klovni zdravniki, vendar se tukaj njihovo izobraževanje ne konča. Nadaljuje se s kontinuirano umetniško in psihološko super-vizijo pa tudi intenzivnim nadaljnjim umetniškim usposabljanjem z domačimi in mednarodnimi učitelji. Supervizija je nujna tudi zaradi refleksije timskega dela in za izobraževanje o higienskih standardih pri bolezni in psihologiji razvoja. Vodja programa klovnov zdravnikov pri Rote Nasen Elisabeth Dietl poudarja: »Dokler imajo klovni na sebi rdeči nosek kot zid, so varni, potem pa tudi sami reflektirajo trpljenje otrok.«
Klovni zdravniki v okviru organizacije Rote Nasen obiskujejo tudi nekatere šole, kjer izvajajo zlasti preventivni izobraževalni program, imenovan SchoolCare: zdravim otrokom prikažejo bolnišnično okolje kronično bolnih otrok v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih.
Da bi lahko celostno spoznala obe glavni organizaciji, sem obiskala tudi klovnovsko vizito s klovnovskim parom Cliniclowns na Kinderstation St. Pölten, s parom Rote Nasen pa na Kinderstation Krems. Kinderstation Krems, kamor sem šla s klovnovskim parom »dr. Franzom Wiffzac-kom« in »dr. Oberwichtig«, je bila že po prvem vtisu otroku izredno prijazna bolnišnica zaradi
številnih ročno izdelanih predmetov, ki krasijo vrata, stene in strope bolnice. Zaradi množice barv ni čutiti bolnišnične sivine. Na hodniku je bila tudi razstava izdelkov hospitaliziranih otrok, od katerih so bili nekateri resnično posebni. Tudi samo okolje in opremljenost bolnišnice daje prijeten občutek, ki tudi otrokom verjetno pomaga premagovati osamljenost in bolezen. Vizita je trajala dobro uro in je med mojimi naj-intenzivnejšimi in edinstvenimi izkušnjami. Oba klovna zdravnika sta se izkazala kot profesionalna
umetnika z izjemno senzibilnostjo ne zgolj do hospitaliziranih otrok, temveč tudi do staršev, medicinskega osebja in obiskovalcev.
Skupina izdaja Rote Nasen News, informacije o obeh organizacijah pa najdemo na spletnih straneh http://www.cliniclowns.at in http://www. rotenasen.at.
V okviru Rote Nasen deluje tudi slovenska organizacija Rdeči noski pod strokovnim in umetniškim vodstvom Eve Škofič Maurer.
Sabina Škarja
mednarodna konferenca »evalvacije v družbi: kritične povezave«
LONDON, 4. - 6. OKTOBER 2006
V	londonskem kongresnem centru kraljice Elizabete Druge je potekala mednarodna konferenca, ki sta jo pripravila skupaj Evropsko društvo za evalvacijo (European Evaluation Society) in Britansko društvo za evalvacijo (United Kingdom Evaluation Society) z naslovom »Evalvacija v družbi: Kritične povezave«. Udeleženci iz prek 50 evropskih in drugih držav so pripravili širok spekter prispevkov, s katerimi so raziskovali in oblikovali povezave med evalvatorji na različnih družbenih področjih (ekonomija, socialnoekonomski razvoj, zdravje, izobraževanje, socialna politika, okoljevarstvo, kmetijstvo _), iz različnih organizacij in kultur.
V	treh dneh je bilo predstavljenih okrog 350 prispevkov, večina v obliki vzporednih sekcij, ki so bile tematsko razdeljene v šest večjih skupin:
1.	Vloga evalvacije v javni politiki. V tem okviru so bili predstavljeni prispevki, ki so tako na teoretski kot praktični ravni pokazali, kako je mogoče povezati evalvacijo z oblikovanjem in razvijanjem politik, vplivati na politično kulturo in organizacijsko kulturo, uporabiti dokumentacijo (evidence) za evalvacijo ter uporabiti rezultate evalvacije za izboljšanje procesov. Opozorili so na možne izzive v združevanju in kombiniranju podatkov, ko jih uporabimo za obveščanje in informiranje politike.
2.	Evalvacija v odnosu do stroke, sektorjev politike in različnih disciplin. Prispevki v tej skupini so bili precej raznoliki. Pokrivali so evalvacije programov za različne ciljne skupine oz. področja (otroci, izobraževanje, zdravje, skupnostno delo); udeleženci so pojasnili, kako lahko evalvacije vplivajo na razvoj institucij in organizacij, opozorili so na pomen glasu različnih vpletenih strani v izvajanje programa, ki ga evalviramo, in
na razvoj veščin in metod evalviranja v različnih strokah. Predstavljenih je bilo tudi nekaj teoretskih in metodoloških prijemov v evalvaciji.
3.	Evalvacija in evropski projekt. V tem okviru so bili predstavljeni obsežni projekti, ki jih v Evropski uniji evalvirajo različne področne komisije. Udeleženci so opozorili na številne težave pri načrtovanju in izvajanju evalvacij, med njimi na medkulturne razlike, različne nacionalne politike, razvijanje metod za eval-viranje skupnih projektov, zbiranje podatkov in zapleteno analizo pogosto neprimerljivih podatkov. Opaziti je bilo, da indikatorji uspeha programov ali projektov v glavnem temeljijo na kvantitativnih podatkih, do katerih je na eni strani razmeroma lahko priti (npr. podatki, ki jih že tako zbirajo statistični uradi), na drugi strani pa tudi politiki najraje operirajo s konkretnimi številkami. Kljub temu je zaslediti pomemben premik v razmišljanju skupin, ki so odgovorne za evalvacijo na ravni EU. Zavedajo se namreč, da je treba kriterije dopolnjevati in sproti odpravljati oz. popravljati opažene napake. Pri evalviranju nacionalnih politik v zvezi z bojem proti socialni izključenosti pa imajo izrazito velike težave, saj so ne glede na stalna usklajevanja in opozorila skupin za koordinacijo podatki o izpolnjevanju nacionalnih načrtov na tem področju, ki jih pošiljajo države članice, popolnoma neprimerljivi in zato skupnega poročila sploh še niso naredili. Zato je tu še kako pomembno stalno sodelovanje in definiranje konceptov in kriterijev, ki jih uporabljajo za merjenje napredka.
4.	Evalvacije v mednarodnem okolju in v državah v razvoju. Tudi pri evalviranju projektov, ki jih opredeljujejo kot razvojne, se pojavljajo
podobne težave kot na ravni EU, so pa še bolj trdovratne, saj v državah v razvoju ni tradicije evalviranja, kar pomeni, da v tej fazi veliko časa namenjajo izobraževanju za evalvacije, ozaveščajo javnosti ipd. Obstajajo pa posamezni uspešni primeri, kjer jim je v sodelovanje uspelo vključiti precej več zainteresiranih javnosti, kot je to mogoče izpeljati na ravni EU.
5.	Evalviranje institucij, programov in sistemov. Ker je bila tema zastavljena precej široko, so sodelovali udeleženci s področja evalviranja izvedbe vladnih politik na različnih ravneh in področjih. Po pričakovanju je bilo le malo prispevkov s področja socialnega varstva, saj je v zadnjem obdobju opaziti krčenje javnih sredstev za te programe, s tem pa se zmanjšujejo tudi razpoložljiva sredstva za evalvacijo. Velik poudarek je bil na etiki evalviranja, standardih in načelih evalviranja, na funkciji krepitve moči s pomočjo evalvacije in na kvalitetni izvedbi evalvacij.
6.	Prihodnost evalvacije. V zadnji skupini je bilo predstavljeno manjše število prispevkov, v katerih so udeleženci opozarjali, da je treba evalvacijo stalno prilagajati kontekstu zaradi spreminjajočega se političnega, mednarodnega in tudi posameznikovega okolja. Čeprav so izdelane teorije evalvacij, se nekateri prijemi še ne uporabljajo v praksi, verjetno po eni strani zaradi omejenih virov, po drugi strani pa konfliktnost različnih vpletenih strani v izvajanje programov, projektov in politik velikokrat ne omogoča konsenza o tem, kako naj bi evalvacija potekala, in zato tudi rezultatov takih evalvacij ne upoštevajo za nadaljnji razvoj oz. jih upoštevajo le selektivno. Avtorji poročila smo na konferenci predstavili
projekt vzpostavitve enotnega sistema evalviranja socialnovarstvenih programov v Sloveniji, pri katerem aktivno sodelujemo že četrto leto, poleg tega pa smo želeli pridobiti čim več informacij o možnih metodah evalviranja in o povezavah na evropski ravni ter slišati izkušnje tistih udeležencev konference, ki izvajajo evalvacije na podobnih področjih.
Če bi želeli vse informacije strniti v kratek opis, lahko nedvomno rečemo, da je to, kar so udeleženci predstavljali kot evalvacijo, zelo razširjeno, da v različnih kontekstih različno definirajo evalvacijo in da so cilji, ki jih želijo doseči z njo, precej različni - razvoj politik, ocenjevanje projektov in programov, dokazovanje, da so izvajalci projektov oz. programov »vredni«, da dobijo sredstva, kazanje odgovornosti, spodbujanje »učeče se družbo«, samovodenje, ocena oz. primerjava vložkov in rezultatov, nadzor, menedžment, strokovni razvoj in še več. Predstavljeni so bile različne metodologije, pri čemer nekateri še vedno dajejo prednost kvantitativnim pred kvalitativnimi, večina pa jih poudarja pomen in uporabnost kombiniranja obojih. Širšega konsenza glede uporabe metod najbrž še ni pričakovati. Za nadaljevanje našega projekta vzpostavljanja sistema evalviranja socialnovarstvenih programov je bilo pomembno tudi spoznanje, da smo v primerjavi z velikim številom udeležencev, ki so predstavljali podobne projekte in ki se na teoretski ravni strinjajo in poudarjajo pomen sodelovanja vseh vpletenih tako pri oblikovanju načrta in kriterijev evalviranja kot med izvedbo in ocenjevanjem, na konkretni (praktični) ravni v našem projektu prišli še precej dlje. Sistem evalviranja socialnovarstve-nih programov v Sloveniji, kot ga predlagamo, temelji na vključevanju izvajalcev programov in uporabnikov in to nameravamo v nadaljevanju pri predvideni širitvi sistema še okrepiti. Tako se vse bolj potrjuje naša domneva, da ne samo na papirju, ampak tudi v konkretni izvedbi evalvacije sledimo temu, čemur v teoriji pravijo dialoška, demokratična evalvacija.
Na koncu samo še majhen namig za tiste, ki bodo potrebovali prenočišče v Londonu. Če vam hotel v propagandnem materialu ponuja excellence in comfort and service, sicer pomeni, da imate sobo, tuš, stranišče, televizijo, telefon in sušilec za lase, v kakšnem stanju to dobite, pa je že drugo vprašanje. Z vidika evalvacije za nas še ena potrditev več, ko zahtevamo, da so kriteriji, ki jih uporabimo za evalvacijo, jasni in nedvoumni. Pod besedo excellence smo si sami namreč predstavljali nekaj povsem drugega kot lastnik hotela.
Liljana Rihter, Barbara Kobal, Nino Rode
PISMO
javna pooblastila centrov za socialno delo v upravnem postopku
ODGOVOR NA ČLANEK DR. POLONE KOVAČ
Dr. Polona Kovač v članku z naslovom »Javna pooblastila centrov za socialno delo v upravnem postopku« nepravilno opredeli vlogo Skupnosti CSD Slovenije in njenih javnih pooblastil. Skupnost CSD Slovenije ima namreč na podlagi člena 68 c Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 UPB, v nadaljevanju ZSV) javno pooblastilo za določanje kataloga nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo, in standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog. Nikakor ne gre za določanje javnih pooblastil, saj je tukaj dikcija zakona popolnoma jasna in gre samo za katalog že sprejetih in opredeljenih nalog v zakonih.
V članku omenjena javna pooblastila za vodenje zbirk podatkov in skrb za informacijske sisteme in izobraževanje pripadajo Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in ne Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Skupnost CSD Slovenije ni nadrejena centrom za socialno delo ne neposredno ne posredno. Centrom za socialno delo je nadrejeno samo Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve. Razmerja med centri za socialno delo kot člani Skupnosti CSD in Skupnostjo so opredeljena v Statutu Skupnosti CSD, saj gre za združenje javnih zavodov.
Dr. Polona Kovač navaja, da se v praksi vodijo postopki znotraj strokovnih timov, kar iz konkretnih odločb ni razvidno, in da to ni pravilno, saj stranka ni seznanjena, kdo je odločal o njeni zadevi. Strokovni tim je konzultativna delovna skupina posameznikov različnih poklicnih profilov, ki se oblikuje le v bolj kompleksnih primerih, ko je potrebno sodelovanje več različnih strokovnjakov (npr. socialni delavec, psiholog, pravnik ...). Gre le za notranjo organizacijo dela, ki za stranko niti ni pomembna. Kdo je odločal in vodil postopek - torej, kdo ima pooblastilo za odločanje in kdo za vodenje postopka do izdaje odločbe (28. in 30. člen ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 UPB, 105/06) -, je razvidno iz podpisa na odločbi, tako da je stranka o tem vedno seznanjena.
Pridružujemo pa se mnenju dr. Polone Kovač, da bi bilo treba zaradi večje zaščite strank in boljšega delovanja centrov predpisati posebne določbe za kar nekaj postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo.
Za aktiv pravnikov, zaposlenih na centrih za socialno delo:
Sendi Murgel, univ. dipl. prav.
Skupnost CSD Slovenije
socialno delo, 46 (2007), 3
Natalija Povodnik KULTURNI NESPORAZUMI V SOCIALNEM DELU
Kulturni nesporazumi močno vplivajo na učinkovitost socialnodelovnega procesa pri delu v tuji kulturi. Izhajajo iz zunanjih danosti (npr. iz očitnih kulturnih razlik) in iz subjektivnih odzivov delavcev na te danosti, ki jih je mogoče zavestno usmerjati. Strokovnjaki lahko k večji učinkovitosti dela v tuji kulturi prispevajo s spoštljivim odnosom do drugačnega, ozaveščenim sporazumevanjem, uravnovešanjem razmerij moči, ozaveščanjem lastnih predsodkov in primernim strokovnim pristopom. Najustreznejši strokovni pristop vključuje vzpostavitev delovnega odnosa z uporabnikom in stalno preverjanje strokovnih izhodišč. Kulturna trenja lahko omejujejo tudi uporabniki, zlasti z držo strpnosti, iskrenosti, samozavesti in kritičnosti, in organizacije, ki strokovnjake zaposlujejo, z usmeritvijo h kulturni občutljivosti, pazljivo izbiro osebja in prilagajanjem delovnih postopkov. Specifične veščine socialnega dela so izredno učinkovito orodje za premagovanje kulturnih ovir in bi jih zato morali vsaj v osnovi poznati medkulturni delavci vseh strok.
Ključne besede: kulturni nesporazumi, medkulturno delo, delovni odnos, kvalitativna raziskava.
Mag. Natalija Povodnik, socialna delavka, deluje na razvojnem projektu v Ugandi [natalija_povodnik@yahoo. com].
Karmen Medica SODOBNE MIGRACIJE IN DILEME VARNOSTI
Migracije, ki prispevajo k razvoju t. i. razvitega sveta in sooblikujejo večkulturne družbe, so v temelju še vedno prisila za revne in izbira za elito. Njihov položaj je močno odvisen od tega, kako, od kod in kdaj so prišli v deželo imigracije. Niti državam, odprtim za migracijske prilive, niti tistim, ki izvajajo stroge imigracijske kontrole, ni
uspelo zagotoviti rešitve za omejevanje ilegalnih vstopov, ilegalnega bivanja in ilegalnega dela migrantov. Zamisli o prostem pretoku ljudi postajajo vprašljive tudi znotraj same EU. Varnostno-politična argumentacija in vizije globalne ogroženosti v tej zvezi delujejo kot vsakdanja obrambna igra. Tako v uradnih krogih kot tudi v medijih je vedno aktualno vprašanje, koliko smo pravzaprav varni pred ilegalnimi migranti. Lahko se vprašamo tudi narobe, namreč, koliko so ilegalni migranti varni pred evropsko potrebo po novi delovni sili, nizko nataliteto in željo po hitrejšemu zaslužku.
Ključne besede: ilegalnost, policija, država, meje, trdnjava Evropa.
Dr. Karmen Medica je docentka in raziskovalka na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani in Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem [karmen.medica@guest.arnes.si].
Srečo Dragoš SOVRAŽNI GOVOR
V prvem delu prispevka avtor opozori na temeljne premike v etičnih stališčih, ki označujejo posamezno družbeno obdobje. Problematična značilnost postmoderne družbe je porast brezbrižnosti (adiaforizacije) do ključnih etičnih dilem, tudi do posledic in odgovorne uporabe besed. V drugem delu je v zvezi s sovražnim govorom predstavljena tipologija socialnih ravnanj (po Paretu), ki je podlaga kontekstualne analize. V zadnjem delu besedila je predstavljena analiza konkretnih primerov sovražnega govora nekaterih slovenskih politikov, ki ilustrira glavne poudarke tega prispevka. Te lahko povzamemo v nekaj ugotovitvah. Definicija oz. regulacija sovražnega govora je kontekstualna. Vzpostavlja se s konsenzom o razmejitvi še dopustnih tipov izražanja sovražnosti od onih, ki so prepovedani. Brezbrižnost do potrebnih razmejitev vodi v adiaforizacijo problema.
Njeno preseganje se zato ne začne (šele) z definiranjem nedovoljene govorice, temveč s konsenzom o kontekstu, v katerem uporabljamo definicijo prepovedanega (ožjo ali širšo). Tu pa lahko izbiramo samo med dvema možnostma. Če se odločimo za tolerantnejši pristop, ko v skrbi za svobodo izražanja določamo definicije sovražnega govora z manj restriktivnim posegom, potem ga je treba kontekstualno zamejiti le na logična ravnanja (po Paretovi tipologiji) in na namerno početje, a z drugačnimi učinki od predvidenih. Naslednja varianta, ki gre v smeri restriktivnejše regulacije, pa raztegne kvalifikacijo sovražnega govora tudi na vse izraze sovražnosti v nenamernem početju z dejanskimi učinki. To sta edini izbiri, ki sta na voljo. Z morebitnim kriminaliziranjem sovraštva tudi na ostale kategorije ravnanja bi ogrozili temelj demokratične družbe. To pa se nam bo zgodilo tudi, če se ne odločimo za nobeno od obeh možnosti.
Ključne besede: etika, morala, postmoderna, strpnost, dialog.
Dr. Srečo Dragoš je docent za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, Topniška 31, 1000 Ljubljana [sreco. dragos@fsd.uni-lj.si].
Marino Kačič OCENJEVANJE SAMOSTOJNOSTI ODRASLIH SLEPIH IN SLABOVIDNIH
Osebe, ki v odraslosti zelo močno ali v celoti izgubijo vid, so načeloma ocenjene po medicinski metodologiji. Ta oceni ostanek vida na enem očesu ali obeh in klasificira osebo kot slepo ali slabovidno. S tako oceno pa ne zvemo nič o posameznikovih sposobnostih ali potencialih. Prav to je osrednji raziskovalni problem pričujoče raziskave; ali je na katerih področjih razlika v samostojnosti med ljudmi, ki izgubijo vid v odraslosti. Da bi lahko prišli do rezultatov, je bilo treba izdelati ustrezni merilni instrument. To je avtoriziran vprašalnik (Test REHA slepi in slabovidni), s pomočjo katerega merimo osem za samostojnost slepih in slabovidnih ključnih življenjskih področjih. Pilotska raziskava oseb, ki se udeležujejo rehabilitacijsko-izobraževalnih seminarjev, je pokazala,
da je stopnja samostojnosti odvisna od starosti, kraja bivanja (mestno ali podeželsko okolje), naučenih novih veščin, tehnične opremljenosti ipd. Ostanek vida ne sovpada vedno s stopnjo samostojnosti, kar potrjuje potrebo po kompleksnejših načinih ocenjevanja. Avtorjev vprašalnik to omogoča. Tak psihosocialni pristop k ocenjevanju je dobro izhodišče za načrtovanje individualizirane pomoči ali osebnega svetovanja.
Ključne besede: slepi, slabovidni, rehabilitacija, življenjske dimenzije, samostojnost.
Marino Kačič, univ. dipl. soc. del., je sodelavec Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Zasebni naslov Dolenjska 45-b, 1000 Ljubljana, tel. (01) 4274400 [marino.kacic@guest.arnes.si].
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj OSEBE V POSTPENALNI OBRAVNAVI NA TRGU DELA
Študije socialne izključenosti pokažejo izrazito ogroženost nekaterih skupin prebivalstva, med katere se vse pogosteje uvrščajo tudi osebe v postpenalni obravnavi. Med najpomembnejše dejavnike socialne izključenosti sodi brezposelnost oziroma status aktivnosti. Povezanost med kriminaliteto in brezposelnostjo obstaja, a soglasja o smeri vpliva ni. Osebe se po prestajanju kazni pogosto ne morejo hitro vključiti (nazaj) na trg dela, pogosto zaradi prepletenosti številnih dejavnikov, ki ovirajo dostop do zaposlitve. Med njimi so nizka izobrazbena raven in z njo povezana dostopnost do manj zaželenih in slabše plačanih delovnih mest, stigma, slaba motivacija, neustrezne socialne mreže, izkoriščanje možnosti priložnostnih del in drugi.
Ključne besede: zaposlovanje, reintegracija, Evropsko združenje za zaposlovanje prestopnikov.
Mag. Barbara Kobal je višja raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo, Rimska 8, 1000 Ljubljana, tel. (01) 2000250 [barbara.kobal@guest.arnes.si]. Tjaša Žakelj, univ. dipl. soc., je strokovna delavka na Centru za socialno delo Škofja Loka, Kapucinski trg 2, 4220 Škofja Loka, tel. (04) 5170106 [tjasa.zakelj@guest. arnes.si].
socialno delo, 46 (2007), 3
Natalija Povodnik CULTURAL MISUNDERSTANDINGS IN SOCIAL WORK
Cultural misunderstandings influence the effectiveness of the social work process in a foreign culture to an important degree. They appear as a consequence of obvious external inevitabilities (such as cultural differences) and of a worker's response that can be consciously managed. Experts can contribute to greater effectiveness of work in a foreign culture by relating respectfully to the different, by communicating attentively, by balancing power relations, by being aware of their own prejudice, and by choosing the appropriate professional approach. The most suitable professional approach includes establishing a working relationship with the client and constantly re-evaluating one's professional starting-points. Clients can help reduce cultural clash by being tolerant, honest, assertive and critical. The organisations that employ experts can contribute by orienting themselves towards cultural sensitivity, choosing personnel carefully, and by adapting their working procedures. Specific skills of social workers turned out to be a very effective tool for overcoming cultural barriers, which entails that all intercultural workers should be familiar at least with their basic points.
a choice only for the elite. The immigrants' positions depend on how, whence and when they arrive. Neither the countries open to influx nor those enforcing strict immigration controls have yet found a solution to restrict illegal entry, residence and work. The notion of the free flow of people is becoming dubitable even within the EU itself. The political arguments of security, as well as the imagery of global threat, function largely as everyday defensive games. The perpetual question raised by the official circles and the media is how safe we really are from illegal migrants. But the opposite might be asked as well: how safe are illegal migrants from Europe's need of fresh labour, its low birth rate, and its desire for faster gains?
Keywords: illegal migrations, security, police, state, frontiers, fortress Europe.
Karmen Medica, Ph.D., is a senior lecturer and researcher at the ISH - Ljubljana Graduate School of the Humanities and the University of Primorska Faculty of the Humanities [karmen.medica@guest.arnes.si].
Srečo Dragoš
HATE SPEECH
Keywords: cultural misunderstandings, intercultural work, working relationship, qualitative research.
Natalija Povodnik, MSW, works in a development project in south Uganda [natalija_povodnik@yahoo.com].
Karmen Medica CONTEMPORARY MIGRATIONS AND DILEMMAS OF SECURITY
Migrations, which contribute to the development of the so-called developed world and to the formation of multi-cultural societies, are imposed on the poor and
The author presents a typology of social conduct (according to Pareto) as the basis of a contextual analysis. His analysis of several examples of hate speech by some Slovenian politicians illustrate his main points, which may be summarised as follows. Any definition (and thereby regulation) of hate speech is contextual. It is constituted by a consent about the delimitation of permissible types of expressions of hate from the forbidden ones. Indifference towards such a delimitation leads to the adiaphorisation of the problem. Its overcoming therefore does not begin with the definition of impermissible speech but with a consent about the context in which the definition is used. Here, there are only two
choices. The more tolerant approach that, concerned with free speech, defines hate speech less restrictively is contextually confined to logically consequent actions and to reasoned actions with unpredicted effects. The more restrictive position extends the attribution of hate speech to all expressions of hate within non-reasoned but effective actions. These are the only choices available. The criminalisation of other categories of actions would threaten the democratic society, as would if none of those choices are taken.
Keywords: ethics, morals, post-modernity, tolerance, dialogue.
Srečo Dragoš, Ph.D., is a Senior Lecturer of sociology at the University of Ljubljana Faculty of Social Work, Topniška 31, 1000 Ljubljana [sreco.dragos@fsd.uni-lj.si].
Marino Kačič ASSESSMENT OF THE BLIND AND VISUALLY IMPAIRED PEOPLE'S INDEPENDENCE
People who in their adult life lose eyesight completely or to an extensive degree are usually assessed on the medical basis. The latter estimates the remaining sight and classifies a person as blind or visually impaired. Such assessment says nothing about the individual's capabilities or potentials, which is the central issue of the presented research: are there differences in the degree of independence between people who lost eyesight as adults, and if so, in which areas? To answer this question, a relevant measuring instrument had to be developed. The author devised a questionnaire (the REHA test for blind and visually impaired) about eight life areas that are essential for the blind and visually impaired people's independence. A pilot research performed on persons who attend seminars on rehabilitation and education has shown that the level of independence depends on age, place of residence (urban or rural environment), acquired new skills, possession of technical aids, etc. The degree of the remaining sight does not always correspond with the degree of
independence, which calls for assessment methods of a more complex nature. The presented questionnaire is capable of such assessment. It is a good basis for planning individualised help and personal counselling.
Keywords: the blind, visually impaired, rehabilitation, independence, life dimensions.
Marino Kačič is a social worker and an associate of University of Ljubljana Faculty of Social Work. Private address Dolenjska 45-b, 1000 Ljubljana, phone (+386 1) 4274400 [marino.kacic@guest.arnes.si].
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj PERSONS IN POST-PENAL TREATMENT ON THE LABOUR MARKET
Studies of social exclusion show marked vulnerability of certain groups of population, and among them increasingly of persons in post-penal treatment. One of the most important factors of social exclusion is unemployment, or the state of activity. There is a connection between criminality and unemployment, though opinions vary as to the direction of influence. The fact is that ex-convicts often find it difficult to (re)enter the labour market, often because of many intertwined factors that hinder access to employment. Low education level and the related access only to less wanted and less paid workplaces, stigma, weak motivation, inadequate social networks, and orientation towards odd jobs are only some of them.
Keywords: employment, reintegration, European Offender Employment Forum.
Barbara Kobal, M.A., is a Senior Researcher at the RS Institute of Social Protection, Rimska 8, 1000 Ljubljana, phone (+386 1) 2000250 [barbara.kobal@guest. arnes.si]. Tjaša Žakelj is a social worker and an associate of the Centre of Social Work Škofja Loka, Kapucinski trg 2, 4220 Škofja Loka, phone (+386 4) 5170106 [tjasa.zakelj@guest.arnes.si].
Napovedujemo:
3. KONGRES SOCIALNEGA DELA
SOCIALNO DELO ZA ENAKE MOŽNOSTI ZA VSE
Maribor, Hotel Habakuk, 10. - 12. oktober 2007 Organizatorja:
Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije
Soorganizatorji:
Socialna zbornica Slovenije
Skupnost centrov za socialno delo Slovenije
Skupnost socialnih zavodov Slovenije
Častni pokrovitelj:
Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek
Pokrovitelji:
Evropska unija
Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS
Informacije:
Fakulteta za socialno delo Univerze v ljubljani Topniška 31, 1000 Ljubljana
organizacija kongresa: kongres@fsd.uni-lj.si uredništvo prispevkov: kongres-prispevki@fsd.uni-lj.si spletna stran: www.fsd.uni-lj.si/kongres telefon: +386 (0)1 3006238, 2809240 fax: +386 (0)1 2809270 Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije Topniška 31, 1000 Ljubljana
www.fsd.uni-lj.si/dsdds
IZBRANE KNJIŽNE IZDAJE FAKULTETE ZA SOCIALNO DELO
Maja Bračko, urednica (2006), Drugačno življenje: Izpovedi uporabnikov psihiatrije. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 204 str. ISBN 961-6569-01-5.
Barbara Kresal (2006), Delovno pravo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (učbenik), 137 str. ISBN 961-6569-08-2, 978-961-6569-08-8.
Ines Kvaternik Jenko (2006), Politika drog: Pogledi uporabnikov in uporabnic. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 201 str. ISBN 961-6569-04-X, 978-961-6569-04-0.
Tanja Lamovec (2006), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup: Nove oblike skrbi za osebe v duševni krizi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo (druga, popravljena izdaja), 329 str. ISBN 961-6569-02-3.
Nino Rode, Liljana Rihter, Barbara Kobal (2006), Evalvacija programov v socialnem varstvu: Model
in postopek izvedbe. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Inštitut RS za socialno varstvo, 166 str. ISBN 961-6569-03-1.
Darja Zaviršek, Vesna Leskošek, urednici (2006), Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: Med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 358 str. ISBN 961-6569-06-6, 978-961-6569-06-4.
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Leonida Kobal, Nina Mešel, Miran Možina (2005), Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 124 str. (zbirka Katalog socialnega dela). ISBN 961-91026-9-X.
Srečo Dragoš, Vesna Leskošek, Polona Petrovič Erlah, Jelka Škerjanc, Špela Urh, Simona Žnidarec Demšar (2005), Krepitev moči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 92 str. (zbirka Katalog socialnega dela). ISBN 961-91026-8-1, 961-91026-9-X.
Darja Zaviršek, urednica (2005), »Z diplomo mi je bilo lažje delat!« Znanstveni zbornik ob 50-letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 246 + 9 str. ISBN 961-91026-6-5.
Gabi Čačinovič Vogrinčič (2006), Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 159 str. ISBN 961-6569-07-4, 978-961-6569-07-1.
Milka Cizelj, Zdenka Ferlež, Vito Flaker, Josip Lukač, Miha Pogačar, Vesna Švab (2004), Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 163 str. ISBN: 961-91026-4-9.
Vito Flaker (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog centrov za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije (Zbirka Katalog socialnega dela), 104 str. ISBN 961-91026-1-4.
Publisher
University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved
Editor
Bogdan Lešnik
Editorial Board
Srečo Dragoš, Mojca Urek, Darja Zaviršek
In memoriam
Jo Campling
Advisory Board
Viktorija Bevc, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Bojan Dekleva Vito Flaker, Andreja Kavar Vidmar, Zinka Kolarič Anica Kos, Blaž Mesec, Marija Ovsenik, Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek, Tanja Rener, Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač, Marjan Vončina
Address
Topniška 31, 1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386) 1 2809260, fax 1 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si www.fsd.uni-lj.si/sd/eng
Subventions
RS Ministry of Higer Education, Science & Technology
The Journal is issued bimonthly; however, multiple issues are frequent.
Instructions and information to foreign authors may be found on the Jourrnal's web pages (www.fsd.uni-lj.si/sd/eng - To authors).
SELECTED CONTENTS
Natalija Povodnik - Cultural misunderstandings in social work - 117
Karmen Medica - Contemporary migrations and dilemmas of security - 125
Srečo Dragoš - Hate speech - 135
Marino Kačič - Assessment of the blind
and visually impaired people's independence
-	145
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj - Persons in
post-penal treatment on the labour market
-	157
ENGLISH ABSTRACTS - 185
SOCIALNO DELO LETNIK 46 JUNIJ 2007 ŠTEVILKA 3
ČLANKI
KNJIŽNI RECENZIJI
POROČILI S POTI
PISMO
POVZETKI
ISSN 0352-7956 UDK304+36
I
I
m
V)
Natalija Povodnik - Kulturni nesporazumi v socialnem delu - 117
Karmen Medica - Sodobne migracije in dileme varnosti - 125
Srečo Dragoš - Sovražni govor - 135
Marino Kačič - Ocenjevanje samostojnosti odraslih slepih in slabovidnih - 145
Barbara Kobal, Tjaša Žakelj - Osebe v postpenalni obravnavi na trgu dela - 157
Jelka Zorn - Ferguson, Lavalette, Whitmore (ur.) (2005), Globalisation, global Justice and social Work - 167
Vesna Leskošek - Urek (2005), Zgodbe na delu: Pripovedovanje, poročanje in zapisovanje v socialnem delu - 173
Sabina Škarja - Klovni zdravniki: Inovativna praksa v Avstriji - 175
Liljana Rihter, Barbara Kobal, Nino Rode - Mednarodna konferenca »Evalvacije v družbi: Kritične povezave« - 179
Sendi Murgel - Javna pooblastila centrov za socialno delo v upravnem postopku: Odgovor na članek dr. Polone Kovač - 181
SLOVENSKI - 183
ANGLEŠKI - 185
9770352795008