POZITIVNA BILANCA VOJNEGA STANJA
URUGVAJSKA DEMOKRACIJA PREGANJA KOMUNIZEM
Urugvajski parlament je z veliko večino odobril novi zakon o zaščiti države, ki ga je pred kratkim predložil kongresu v odobritev novi urugvajski predsednik Bordaberry, v nadomestilo za vojno stanje, katero mu je bil odobril in dvakrat podaljšal isti parlament, da lahko uspešno preganja in uničuje komunistične teroriste in gverilce Tupamare. Z odobritvijo novega zakona in njegovo objavo v uradnem listu je avtomatično prenehalo vojno stanje v Urugvaju.
V 85 dneh vojnega stanja so urugvajske varnostne sile zadale težke u-darce komunističnim Tupamarom, odkar so leta 1965 začeli nastopati s prvimi terorističnimi izpadi proti demokraciji v državi.
Še v prvih tednih letošnjega leta so se Tupamari širokoustili da „obvladajo že toliko javnega mnenja v državi, da bi lahko vsak trenutek oklicali svojo, paralelno vlado.* Izkazalo se je, da je bilo to cenena komunistična propagandna taktika, kajti urugvajski parlament je pametno sprevidel položaj in dal vladi proste roke za preganjanje komunističnih škodljivcev urugvajske demokratične družbe.
Novi predsednik Bordaberry, ki je 1. marca t. 1. prevzel predsedstvo nove vlade, po demokratskih volitvah, na katerih je komunistična široka fronta (koalicija komunistov, levičarskih krščanskih demokratov in drugih negativnih političnih gibanj in skupin) žalostno pogorela, je napovedal splošno preganjanje tupamarskih teroristov, že 15. aprila mu je parlament odobril o-klic „vojnega stanja“ ter so vojaške in policijske sile, ki so dobile proste roke za uničevanje tupamarskih zločincev, v naslednjih dveh mesecih polovile ok. 400 gverilcev.
Lansko leto so na zasedanju Come-cona v Bukarešti po načrtih, ki so jih pripravili v Kremlju, odobrili tkim. Program socialistične gospodarske integritete, po katerem naj bi se gospodarstva vseh osmih komunističnih držav, ki so članice Comecona, med seboj tako povezala, da bi tvorila zaokroženo gospodarsko celoto.
Da bi proučili, koliko je Moskvi ta načrt uspel, so sovjetski komunistični veljaki sklicali ta teden novo zaseda-danje Comecona. Opazovalci menijo, da v Moskvi pripisujejo temu zasedanju še posebno važnost, saj se ga bodo udeležili predsedniki držav članic te organizacije, s svojimi gospodarskimi in partijskimi svetovalci. Sovjetskega predsednika Kosygina spremljajo na zasedanje nič manj kakor trije podpredsedniki sovjetske vlade Lošečko, Babjakov in Kirilin ter tajnik central- * 1
V istem času so odkrili blizu 70 gverilskih skrivališč, od katerih so bila mnoga povezana s podzemskimi kanali in kloakami, kjer so se Tupamari gibali kakor v svojem elementu. Zaplenjenih je bilo na stotine brzostrelk, pušk, pištol, ročnih granat, municije in eksplozivov. Našli so tudi skrito „bolnišnico*, opremljeno z modernim zdravniškim materialom.
Poleg ok. 400 teroristov so varnostni oddelki zaprli še skoro 600 ljudi o-beh spolov, ki so bili „pomožne sile'* gverilske organizacije. Med temi so zlasti odvetniki, nekaj zdravnikov, dentisti, učitelji, časnikarji in nekaj duhovnikov. Z nekaj izjemami so vsi ti živeli dvojno življenje: v svojih poklicih in v protidružbenem delovanju. Daši široko-ustni, kadar so se čutili vame, pa se aretacijam vsled svoje strahopetnosti večinoma niso upirali, tako da imajo z njimi varnostne sile lahek posel tudi pri zasliševanju.
Doslej je bilo tupamarsko teroristično delovanje osredotočeno na Montevideo, kjer živi skoro polovica vsega u-rugvajskega prebivalstva. Državica šteje, kakor je znano, 2.800.000 ljudi. V zadnjih tednih pa so tupamari začeli prenašati svojo gverilo spet na podeželje, kjer skušajo, kakor ugotavljajo iz zaplenjenih dokumentov, vzpostaviti „drugo fronto“.
Latinska Amerika in svobodni svet pozorno zasledujeta razvoj v Urugvaju in ugotavljata, da je demokracija, če je odločna in ve kaj hoče, pravzaprav edina . zmožna uspešno preganjati komunistično zločinstvo, ki se pojavlja v različnih oblikah v svobodnem svetu. Razvoj pa seveda zasledujejo tudi zločinski elementi na Kubi, v Moskvi ter v Pekingu, ki so si takšno majhno državico, kakor je Urugvaj, predstavljali za lažji problem, kakor se je izkazalo.
nega komiteja sovjetske partije Katju-šev, poleg, seveda, velike skupine drugih strokovnjakov.
Na sedanjem zasedanju nameravajo razpravljati tudi o problemih goriva in energije na splošno, dasi je znano, da so sovjetski sateliti glede energetskih virov v glavnem odvisni od Moskve. Tako električna kakor petrolejska energija sovjetskih satelitov je pod popolno kontrolo sovjetskih gospodarskih Strokovnjakov. Električni tok dobivajo gospodarstva satelitov iz Sovjetske zveze, prav tako goriva, ki jih v ZSSR predelujejo iz romunskega petroleja iz Ploestija. Gospodarstva sovjetskih satelitov so tako povsem odvisna od dobre volje komunističnih veljakov v Kremlju.
Članice Comecona so: v Evropi Vzhodna Nemčija, Poljska, češkoslovaška, Madžarska, Romunija in Bolgari-
Mednarodni teden
Čilski komunistični predsednik A-llende je minuli ponedeljek na čilskem radiu in televiziji silovito napadel opozicijo, ki ji očita „načrtno uničevanje demokratskih ustanov, da bi tako preprečila socializacijo države.“ Napadel je tudi „mednarodni kapitalizem“, ki da rovari proti njegovi vladi in zagrozil, da bo lahko prišlo do „bratomornega boja“, če opozicija ne bo spoznala, „vrnitve s poti socializma ni“. Allen-de s svojim komunističnim programom vodi Čile v popoln politični in gospodarski polom, ker pač hoče konec dvajsetega stoletja voditi politiko in gospodarstvo po načelih Marxove ideologije iz 19. stoletja.
Pompidou in Brandt sta se dogovorila, da bo zahodnoevropska vrhunska konferenca sklicana prihodnjega oktobra ter da se bodo na njej dogovorili o nadaljnji graditvi enotne Evrope. Konerence se bo udeležilo deset zahodnoevropskih držav, članic SET-a. Glavna točka dnevnega reda bo vprašanje gospodarske in denarne enotnosti svobodne Evrope.
McGovern, glavni predsedniški kandidat severnoameriške demokratske stranke, je po sklepu apelacijskega sodišča dobil nazaj glasove delegatov, ki mu jih je pred kratkim poseben strankin odbor odvzel in jih razdelil med druge kandidate. S tem si je McGovern, kakor kaže, zagotovil večino strankinih delegatov za proglasitev predsedniškega kandidata demokratske stranke.
Francija je na Tihem oceanu izvedla svoj program atomskih poskusov kljub protestom latinsko-ameriških držav ob pacifiški obali ter Japonske in Avstralije. Kadar preiskuša v atmosferi svoje atomsko orožje komunistična Kitajska pa nihče ne protestira. V Parizu so izjavili, da je varnost Francije prvo načelo njihove zunanje politike.
V	Parizu je predvideno nadaljevanje mirovnih pogajanj med ZDA in^ njenimi južnovietnamskimi zavezniki ter Severnim Vietnamom. Papež Pavel VI. je za to priliko izrazil upanje, da se bodo pogajanja uspešno zaključila ter „naj vodijo v svobodne volitve in teritorialno združitev Vietnama.
V	Atenah so sodili komunističnemu prvaku Paracalidisu 17. junija zaradi zločinov v državi in tujini med leti 1942 do 1952. Maja meseca so Paracadilisa pred sodiščem v Kardičiju obsodili kar osemkrat na dosmrtno ječo.
ja, v Aziji pa Mongolija. Jugoslavija ni redna članica Comecona, temveč ima „poseben status“. Doslej se še nobenega zasedanja Comecona ni udeležil kak najvišji funkcionar jugoslovanskega komunističnega režima, na zasedanje pa je odšel sedanji predsednik jugoslovanske federalne vlade Džamal Bijedič. Po Titovem obisku v Moskvi in po podelitvi Leninovega reda jugoslovanskemu komunističnemu diktatorju se Jugoslavija spet bolj ozira na vzhod.
Socialistična gospodarska integracija
JUGOSLAVIJA NA ZASEDANJU COMECONA
Maroltov spominski večer v SKA
Tretji kulturni večer SKA v soboto,
1. julija je bil posvečen Marijanu Maroltu ob polletnici njegove smrti.
Na posebni mizi v mali dvorani Slovenske hiše je bil portret rajnega. Marijana Marolta, delo akad. slikarice Bare Remec, ob njej pa akvarel z rožami, kakor ga je naslikal Marolt sam. Med njima šopek rdečih nageljnov. Okrog tega spominčka je bila razstava Maroltovih del: razprave in bibliografija iz ljubljanskih Zbornikov za u-metnostno zgodovino, tri knjige njegovih umetnostnih spomenikov dekanije Vrhnika in Celje (dva zvezka), odlomek iz disertacije o Bergantu, dijaški tiskani vrhniški list Močilnik, razprave in članki, ki jih je pisal v emigraciji, predvsem knjigi Zori, noč vesela in Rojstvo, življenje in smrt Ludvika Kavška, ter rokopisa: Zori, noč vesela in zadnja povest, leposlovno napisan življenjepis slikarja Jožeta Petkovška. Ta je Marolta zanimal kot rojaka že vse od akademskih let in katerega prvo biografijo je napisal prav on. Tako je že ta opis lepo označil prisotnost njegovega duha med nami.
Večer je odprl predsednik SKA prof. dr. Tine Debeljak, ki je pozdravil najprej družino Maroltove hčerke — gospa je odsotna pri sinu v Bariločah — kakor vse prijatelje pokojnega in prijatelje SKA. Podal je nato celoten portret pokojnega kulturnega delavca kot
človeka in občana, kot advokata in gospodarstvenika na Vrhniki in kot u-metnostnega zgodovinarja še doma. Potem njegova emigrantska leta v Italiji' ter njegovo delo v Argentini, kot sodelavca vseh tukajšnjih revij in ustanov. Kot znanstvenika predavatelja na bogoslovni fakulteti v Adrogueju, na ukrajinski fakulteti in člana Svobodne akademije znanosti in umetnosti v Parizu. Podal ga kot sodelavca Svobodne Slovenije in Zbornika ter kot kulturnega referenta Društva Slovencev. Predvsem pa je natančno orisal njegovo delo pri SKA kot soustanovitelja, dolgotrajnega tajnika, urednika Glasa, načelnika likovnega in zgodovinskega odseka ter pisca znanstvenih razprav in poročil za njene publikacije. Posebej mu je posvetil oznako kot leposlovnemu ustvarjalcu in organizatorju umetnostnih razstav med nami.
Urednik Meddobja Franc Papež je podal esejistično napisano oznako Marijana Marolta kot umetnostnega zgodovinarja in kritika, ustanovitelja in direktorja umetnostne šole pri SKA ter podčrtal njegovo mesto v naši emigracijski kulturi.
Nato je sledilo pismo prof. Joška Hutterja iz Celovca o spominih, ki jih ima na Marolta kot sošolca na benediktinski gimnaziji v Šent Pavlu na Koroškem, iz katere je bil izključen zaradi protinemškega izpada v času de-
klaracijskega gioanja v Avstriji. Zanimivo pismo, ki bi zaslužilo objavo, kajti iz tega njegovega mladostnega časa je bilo nam le malo znanega. Pismo je bral lic. Janez Zorec. Nato je prebral dramatik Jože Vombergar odlomek iz povesti Zori, noč vesela. Lic Zorec pa zopet pismo iz občinstva, kot ga je nekdo pisal Maroltu ob izidu Zori, noč vesela, in se je našlo v zapuščini. V njem je izražen splošen vtis, kakor ga je povest pustila med občinstvom, ki je knjigo tudi takoj do zadnjega pokupilo. Takega uspeha ni bila deležna nobena emigrantska knjiga. Debeljak je imenoval zato Marolta „Jalena naše emigracije“.
Po kratkem odmoru, med katerim so udeleženci gledali Maroltova dela, je sledilo branje odlomka iz nekaj mesecev pred smrtjo napisane povesti o slikarju Petkovšku, odlomek, ko se je Petkovšku ob njegovi poroki že pokazala njegova blaznost. Odlomek je prebral Stanko Jerebič. Za konec je sledilo 20 skiop-tičnih podob Marolta v družini in v zvezi s Slovensko kulturno akcijo, to se pravi: v območju njegove Umetnostne šole in raznih umetniških razstav. Zadnji podobi pa sta pokazali njegov pogreb in slovo SKA od njega na sanmartinskem pokopališču.
Lep večer je bil vreden poklon velikemu našemu kulturnemu delavcu, ki je med nami, morda izgubil največ, in dobil najmanj po 1. 1945, bil pa tako duhovno bogat, kot malokateri med nami, in tudi tako skromen, kot nihče.
Zdi se mi, da ni danes lepše naloge, zlasti za krščanske žene, kakor je delo za obnovo okolij, kjer se bo moglo razvijati krščansko življenje, človeška ljubezen, človeška inteligenca, človeško delo bodo našli tam tudi svoje dostojanstvo in svoj smisel.
Kardinal Jean Danielo«
Iz življenja in dogajanja v Argentini
GOVORI IN RAZGOVORI
Razburjenju, ki je sledilo objavi razgovorov, ki jih je polkovnik Corni-celli vodil v Madridu s Peronom v imenu vlade, so sledile razne reakcije. Seveda je bila najbolj zanimiva izjava ki jo je podal vrhovni poveljnik letalstva, generalni brigadir Carlos Alberto Rey. Na obisku v Cordobi je dejal, da letalstvo za te pogovore ni vedelo, in da torej pogajanje ni bilo v imenu Junte, temveč le v imenu suhozemske vojske. Podobno nevednost je izrazil poveljnik tretjega korpusa vojske, general López Aufranc. Brigadir Rey je tudi pojasnil, da bo prihodnje leto predsedstvo Junte v rokah letalstva, torej bo tudi vrhovni poveljnik letalstva moral biti predsednik države.
Na te izjave ni bilo nobenih pojasnil, a razne opazovalce je presenetilo, da so še istega popoldneva (sreda, 9. julija) razne letalske edinice imele manevre v bližini vladne palače med Plaza de Mayo in reko. Nihče ni popolnoma verjel letalskemu komunikeju, češ, da so to le vaje za parado za narodri praznik. Poleti so bili namreč ne v paradni temveč v napadalni formaciji, in parada je bila 9. julija na Plaza San Martin, ne na majskem trgu. Opazovalci so smatrali, da je to le dokaz letalstva, da je pripravljeno tudi s silo braniti svoje stališče.
Vendar ni prišlo do nikakih zapletov. Junta je po svojem sestanku objavila, da se bo problem nasledstva obravnaval šele novembra. Medtem so važnejši problemi, ki čakajo rešitve. Te probleme je obdelal predsednik Lanusse v svojem govoru na slavnostni vojaški večerji 7. julija. Tedaj je objavil več važnih sklepov, glede bodočih volitev in kandidatov. Naj tu omenimo le naj-
važnejše. Predsednik je objavil, da ne bo prepovedi, ne za stranke, ne za osebe, le to, da se mora oseba, hoče kandidirati za kako mesto, nahajati v državi vsaj do 25 avgusta in od tedaj dalje do volitev. To gre v bistvu za Perona, ki bi se tako moral vrniti v državo pred koncem avgusta. To politično potezo vlade je bilo sicer pričakovati. In jasno da reakcija nanjo pri peronistih ni bila mila. Sam Perón pa doslej ni dal nobene izjave, ker „se nahaja na počitku.“
Predsednik Lanusse je objavil tudi, da se ukine sindikalna personerija glavne delavske konfederacije CGT, ker se je preveč podajala na politično polje, kar je po zakonu prepovedano. Prav tako so bili blokirani (zamrznjeni) vsi sindikalni fondi, da jih sindikati ne bi mogli uporabljati v politične namene. Tudi ustava bo spremenjena po sklepu vlade. Medtem je omeniti, da bo volitev predsednika direktna, vladne dobe bodo izenačene po vsej državi, itd.
Seveda tudi politične stranke s temi izjavami niso zadovoljne, zlasti ne glede spremembe ustave. A vlada jo ho kljub temu izpeljala.
Medtem pa razni problemi vedno bolj otežkočujejo razvoj. Tako se je Zaradi lokalnega problema (nezadovoljstvo glede sodnih okrožij) uprlo mesto Grah Roca v Río Negro. Prebivalci so končno celo zahtevali ostavko guvernerja generala Requiejo. Na to je zvezna vlada napovedala vojaško stanje ha področju, da prepreči še hujše izgrede.
Tudi stavke so na vrsti: učitelji, zdravniki, univerzitetno osebje, uslužbenci Socialnega ministrstva itd. Rešitev problema pa je le malo.
Dialog med Severno in Južno Korejo
ZAČELI SO GA KOMUNISTI
Mnoge južne Korejce in ves svobodni svet je pretekli teden presenetilo poročilo iz Seula, prestolnice Južne Koreje, da sta se Severna in Južna Koreja dogovorili v tajnih pogajanjih, da bosta odslej naprej skupni iskali možnosti za „mirno združitev korejskega naroda.“
Na Japonskem, na Filipinah, v Tajski, Avstraliji in Indoneziji so akcijo pozdravili kot „korak k trajnemu miru v Aziji.“ Čangkajškova vlada na Tai-wanu pa je izdala opozorilo, da „iz lastne izkušnje vemo, da komunisti niso nikdar iskreni.“
Nekateri južni Korejci izražajo u-panje, da dogovor ne pomeni enostavne predaje svobodne Južne Koreje komunizmu, temveč, da bo začetek demokratizacije Severne Koreje. Vse je odvisno od spretnosti južnokorejskih političnih strokovnjakov, ki jih bodo v Seulu pošiljali na pogajanja.
Kakor je znano, je bila Koreja "az-deljena na Severno in Južno, ko so severni del leta 1945, po koncu vojne z Japonsko zasedli Sovjeti in se od tam niso hoteli umakniti. Leta 1950 je Severna, komunistična Koreja, napadla Južno Korejo, da bi jo komunizirala; pa so ZDA pod okriljem ZN preprečile ta sovjetski načrt. V boj so se takrat vmešali tudi Kitajci, dasi ne u-radno, temveč s pošiljanjem „prostovoljcev“ na korejsko bojišče. Legendarni severnoameriški general Mac Arthur je korejske komuniste silovito porazil in je prodrl s svojimi oddelki do severne korejske meje s Kitajsko na reki Yalu. Mac Arthur je mejo tudi nameraval prekoračiti in vdreti v komunistično Kitajsko ter skupno s čang-kajškom takrat napraviti konec Mao-cetungovemu komunizmu. Toda, iz strahu pred novo svetovno vojno mu je izpeljavo načrta preprečil takratni severnoameriški predsednik Truman, ki je MacArthurja odstavil.
Po dolgih pogajanjih je bilo med Severno in Južno Korejo sklenjeno premirje ter je vse ostalo kot prej. Komunisti sicer niso svojega dosegli, toda ni-
so nič izgubili, človeške žrtve pa komunistom ne štejejo.
V skupni izjavi, ki so jo istočasno izdali pretekli teden v južnokorejski prestolnici Seulu in severnokorejski prestolnici Pyongyangu, ise oba dela obvezujeta, da ne bosta napadla drug drugega in da bosta dialogirala v novoustanovljenem „koordinacijskem odboru“, da bo tako onemogočen izbruh kakršnih koli nepričakovanih vojaških spopadov.
Med Seulom in Pyongyangom je bila vzpostavljena direktna telefonska zveza, in sicer med direktorjem južno-korejske obveščevalne službe Lee Hu-rakom ter šefom severnokorejske komunistične partije Kirn Youngom.
Prve korake za „dialog“ so začeli komunistični Severni Korejci, ker da so se bali novih vojnih spapadov med obema Korejama. Niso pa dodali, da so spopade pripravljali v Severni Ko-leji. Severnokorejska tiskovna agencija je objavila, da pomeni dogovor med Severno in Južno Korejo „bleščečo zmago“ za Severno Korejo. To vsekakor bo, če se bodo Južni Korejci pustili prepričati o „iskrenosti“ severnih korejskih komunistov. Japonski in drugim azijskim državam pa gre predvsem za ohranjevanje miru (zaradi gospodarskega razvoja) in nameravajo, kakor iz izjav njihovih vlad kaže, vse storiti, da se dialog med Korejama ne bi prekinil.
CENE V SLOVENIJI
V Sloveniji so bile do 15. junija vse cene zamrznjene, s 15. junijem pa so sprostili cene 25.000 produktom iz 13 gospodarskih panog. Sicer so že tudi prej sproščali kakšne cene ali pa našli kako stransko pot sproščanja. (V Beogradu npr. so ostale cene za parkiranje avtomobilov iste, le čas so zmanjšali za eno tretjino.) Vodje slovenskih podjetij so sprostitev sprejeli različno, vsi pa razmišljajo, kaj bo treba ukreniti. Ker pa je zaenkrat precej omejitev, bo sprostitev prestavljala le 7% industrijske proizvodnje.
J
AÑO (LETO) XXXI. (25) N!o. (štev.) 28
BUENOS AIRES 13. julija 1972
BSLOVENIA LIBRE
■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■a■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■	■■■■■■■■■■■! ■ ■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»» BaaaBBBBBaaBaaBaBBBaBBBBaaaaaBaaBaaBaBBaaBBaaBaBBBBBBBBaaaBaBBBaBBBBBBBBB
ŠE VEDNO NEGOTOVOST
„NOBENEGA DOGOVORA NI, KI BI OGROŽAL MEJE INi VARNOST JUGOSLAVIJE,“ ZATRJUJE ROGERS
Fracasos comunistas en América latina
Después de la victoria de Fidel Castro en 1959 y de la subida al poder de! Dr. Allende en 1970, la propaganda comunista se esfuerza sistemáticamente en fabricar una imagen del avance inexorable de la causa comunista en el continente latinoamericano. En tal caso, los comunistas no hacen más que aplicar una regla fundamental de su propaganda, que consiste en dirigir los proyectores de la actualidad sobre el lugar que les parece mác favorable, dejando en la sombre da casi totalidad del continente latinoamericano, comenzando por aquelles países donde las tentativas comunistas han fracasado desde hace un decenio.
En realidad, los comunistas han ensayado dos tácticas distintas para subir al poder en varios países latinoamericanos. En el primer caso, tratábase de emplear la violencia.; en el segundo, había que proceder con las apariencias de la legalidad.
En el primer caso, triunfaron en Cuba, pero en cambio fracasaron en otros varios países: Venezuela, Guatemala, Perú, Colombia, Bolivia, etc.
En el segundo caso, el único éxito —aún no definido— de conquista seudo-legal del poder fue el de Chile, éxito que sirve a los comunistas para silenciar tres países en los que esa táctica condujo a la derrota. Tal fue, primero, el caso del Brasil, donde la caída de Goulart puso fin a esa subversión legal; luego, el de la República Dominicana en tiempos de Bosch, y por último el de Bolivia con el general Torres. Estas tres tentativas fracasaron, por tanto, sólo queda la experiencia en curso en Chile, donde el comunismo y el castrismo aliados, aunque sólo representan poco más del tercio de la población, intentan efectuar una revolución política, social y económica irreversible.
..Svoboda tiska“
TRIBUNA, DRUŽINA IN AVSTRALSKE MISLI
Resnica o Katynu prihaja na dan
V zadnjem času stopa v Svetovnem časopisju zopet v ospredje zadeva o nad deset tisočih pomorjenih poljskih oficirjev v Katynu pri Smolensku, sedaj v Ljudski Republiki Beloruski r Sovjetski zvezi.
Ko so Nemci leta 1943 odkrili v gozdovih pri Katynu ogromne jarke, polne trupel poljskih častnikov, ustreljenih v tilnik in ko so obdolžili Sovjete tega pokola, je sovjetska vlada hitela zatrjevati, da je popolnoma nedolžna in da so ta pokol izvršili nacisti v času svoje „bliskovite ofenzive“ v letu 1941 proti Rusiji.
Angleška vlada je tedaj naročila svojemu poslaniku na Poljskem Owen-a O Malley-u, da naj kar najbolj diskretno preišče to zadevo. Ta je to storil in nato poročal svoji vladi, da zbrani rezultati njegove preiskave ustvarjajo resne dvome o resničnosti sovjetskih trditev. Ugotovil je namreč, da so sovjeti pripeljali poljske častnike v Katyn iz treh sovjetskih ujetniških taborišč. Tudi je ugotovil, da so te ujetnike zvozili v katynske gozdove, kjer so jih postrelili in zmetali v skupne grobove v obliki dolgih jarkov. Na teh so zasadili drevje.
To poročilo je po dolgem oklevanju zunanje ministrstvo poslalo Churchillu, članom vlade in angleškemu kralju, ki so bili torej dobro poučeni o zadevi. Vsi ti so bili tudi prepričani, da je zločin sovjetsko delo, toda — iz političnih razlogov so o njem molčali, oz. so se postavili celo odločno na sovjetsko stran in dolžili naciste umora, kot je to delala sovjetska diplomacija. Vse to le zaradi ohranitve medvojnega sodelovanja. Strašno so se zavezniki bali 'razpada koalicije AA s Sovjeti.
Toda ne samo to. Javno so Angleži odločno branili sovjetsko tezo, ter so listi po Edenovemu ukazu „vso katyn-sko zadevo prikazovali kot poskus nacistov razdvojiti zaveznike“. In zanimivo je, da niti po vojni nista o tej zadevi spregovorila niti Eden, niti Churchill. In še do danes niso te laži oficielno priznale britanske oblasti.
Manj znano je morda, da so že leta 1952 začeli v USA parlamentarno preiskavo o katynskem zločinu in komisija je enodušno ugotovila, da so ga povzročili Rusi. Zahtevala je, da pride zadeva v parlamentarno razpravo in tudi pred Združene narode, z omembo, naj se enako raziščejo še drugi podobni zločini v svetu. Tudi ta sklep se ni izvršil, največ po svetovanju Churchila ameriški vladi, češ da zdaj ni prilika za tako razčiščevanje.
A katynska resnica ni mogla ostati zakopana, kot ne bodo za večno zakopane resnice o drugih številnih zločinih, ki jih je zakrivil rdeči rabelj. Sedaj, ko je poteklo že skoro trideset let od tistega krvavega dogodka, angleška vlada objavlja razne tajne dokumente iz druge svetovne vojne. In prav nedavno so bili objavljeni tudi dokumenti v zvezi s pokoljem nad 10.000 poljskih častnikov v Katynu. Prišli so na dan tudi Malleyevi dokumenti in laž o zločinu je bila za vedno razkrinkana, čeprav zločinec še vedno zanika, in mu pri teni zanikanju marsikdo pomaga, zaradi trenutnih političnih koristi.
Kot pa se je sesula v prah laž c katynskem genocidu, tako bo zablestela, ko pride čas, tudi vsa resnica naših pobitih mučencev. Vseh dvanajsttisoč nasilno vrnjenih in zverinsko pomorjenih bo tedaj pričalo zoper rdeče krvnike, kot danes v Katynu pobiti pričajo pred vsem svetom.
Še nobeni dogodki v kaki komunistični državi niso povzročili toliko različnih, pa tudi nasprotujočih isi mnenj in komentarjev, kakor dogodki v Jugo-slavji v letu 1971, ki so dosegli svoj višek z odstranitvijo) nekaterih vidnih in vplivnih hrvaških političnih osebnosti.
Za nekatere opazovalce je bila jugoslovanska kriza enostavno obračunavanje med separatističnimi Hrvati in centralistično usmerjenimi Srbi. Ti opazovalci so bili mnenja, da je Tito pod pritiskom srbskih vodilnih članov partije in srbskih višjih oficirjev posegel v razvoj na Hrvaškem, da je zavrl proces decentralizacije, nad katero je centralno vodstvo partije na Hrvaškem že zgubilo kontrolo. S to izgubo kontrole naj bi bile v nevarnost; težnje Srbov po hegemoniji, pa tudi enotnost Jugoslavije. Drug; so bili mnenja, da so neostalinisti izrabil; dogodke na Hrvaškem in se prikopali do oblasti, da bi hrv*asko nacionalno gibanje imeli za povod, da zaustavijo celoten proces liberalizacije v Jugoslaviji in uvedejo režim trde roke. Tretja skupina opazovalcev pa je kar naravnost trdila, da so decembrski dogodki na Hrviaškem neposredna posledica vmešavanja Sovjetov v notranje razmere Jogoslaviie, ker so bil; mnenja, da je ravnotežje med zapadnimi in vzhodnimi silami ” jugovzhodnem delu Evrope porušeno in da so ga s posegom v Jugoslavijo Sovjeti zopet hoteli uravnovesiti.
Splošno pa je bilo prepričanje, da je Nixon ob nedavnem obisku v Moskvi razpravi ial z Brežnjevom tudi o problemu Jugoslavije. Dejstvo pa, da v javnost ni prišlo nič konkretnega, kar naj b; se dogovorila, je povzročilo vsa mogoča ugibanja. Ko pa je za Ni-xonom hitel v Moskvo Tito, mn je Brežniev zagotovi,fal potrebo integritete Jugoslavije in podpisal s Titom skupno izjavo o „nevmešavanju v notranje razmere drugih držhv.“
Po vsem tem pa 'so vzbudile pozornost izjave Nixonovega odposlanca Ro-gersa, ki se je koncem zadnjega tedna mudil v Jugoslaviji. Rogers je zatrjeval, „da ni nobenega dogovora med ZDA in Sovjetsko zvëzo, ki bi ogrožal meje in varnost Jugoslavije“. Z zunanjim ministrom Jugoslavije Tepavcem je bil Rogers tudi soglasen, „da so bili odnosi med ZDA in Jugoslavijo že tra-
7. t. m. je bil v dvorani Mohorjeve družbe občni zbor največje koroške krščanske organizacije, namreč Krščanske kulturne zveze, ki ji predseduje župnik Lovro Kašelj.
V svojem uvodnem govoru oz. poročilu o delovanju v preteklem letu je najprej omenil, dh je že v začetku poslovne dobe poudaril nekaj vodilnih smernic, ki se jih je držhl, namreč: zahtevo po močnejši lastni kulturni ustvarjalnosti kot protiutež; k zgolj pasivnemu sprejemanju po večini malovredne in nujno raznarodovalne duhovne hrane, k; nam jo na dom prina-šattt radio in televizija; potem pa: potrebo dopolnila h gostovanjem iz Slovenije, ki ne smejo in nočejo biti nadomestilo za lastno kulturno ustvarjanje. In tretja: naj bi naša društva bila resnično izobraževalna društva, ki bi nadomeščala in dopolnjevala, česar državna šola ne nudi. Tu je mislil na podučna predavanja in izpopolnjevanja v jeziku.
To so bila načela, ki 'si jih je stavil predsednik Kašelj, ko je začel to poslovno leto, o katerem je sedaj dal podobo izvršenega dela. Vse se ni tako izvršilo, kot je bilo mišljeno, vendar pa so imeli tud; velike uspehe. Tako med drugim organizacijski in govorniški tečaj v Tinjah, Potujoča knjižnica, h kateri je veliko 'pripomogel ravnatelj študijske knjižnice v Rav-
dicionalno dobri, da pa so se v zadnjem Času še prav posebej izboljšavah“.
Rogers je tudi poudarjal, „da razlike med društvenimi sistemi ne morejo biti ovira medsebojnemu plodonosnemu sodelovanju“ med Jugoslavijo in ZDA in da to načelo zastopajo ZDA tudi v odnosu do Sovjetske zveze.
Rogers pa je v Jugoslaviji odkril tudi nekaj svojih pogledov na evropsko varnostno konferenco. 'Njegove izjave pa kažejo n‘a to, da ZDA ne soglašajo s Sovjeti, ki bi želeli, da evropska varnostna konferenca potrdi in prizna sedanjo delitev Evrope. Dejal je, da je evropsko varnost možno doseči le „za evropski kontinent kot celoto' in ne samo za en del“. In še to je dodal: „To je temeljno sthlišče politike Z'DA do konference o sodelovanju in varnosti Evrope. Taka konferenca mora pospeševati enotnost Evrope, ne pa priznati njene delitve in mora kar najbolj pospeševati 'svobodno gibanje oseb in idej na evropskem kontinentu/'
Ker ima Jugoslavija, kot edina komunistični država svoje meje odprte, je poudaril Rogers: „Jugoslavija — ki je Odprla svojo politiko v praksi na odstranitev zapor -— je viden primer, kakšne ugodnosti prinaša za vse tak 'svoboden stik.“
S tem je Rogers indrektno pokazal na Sovjete, ki imajo še vedno hermetično zaprte svoje meje in je tudi prehod Nemcev iz vzhodne v zahodno Nemčijo še vedno nemogoč ter zanje še vedno trdno stoji „zid sramote“.
Po vsem tem je zelo verjetno, da na svetovni šahovnici niti ZDA niti Sovjeti še niso potegnili odločilne poteze glede Jugoslavije. To potezo in njen trenutek bo narekoval razvoj v svetu.
Nekateri opazovalci v Washingtonu pa računajo tudi z možnostjo, da zaradi popolnega neuspeha titoizma na gospodarskem področju in zaostrenega narodnostnega vprašanja, lahko pride v Jugoslaviji do prosovjetske vlade brez kakega posebnega pretresa. Za Sovjete naj bi bil položaj bolj ugoden kot je bil leta 1968 na Češkoslovaškem. Dvomijo, da bi v tem slučaju ZDA zaradi svoje notranje krize kaj posebnega ukrenile.
Vsekakor pa je gotovo, da razvoj v Jugoslaviji sami ne bo brez skoro odločilnega vpliva na usodo te večna-rodne države in s tem tud; Slovenije.
nah dr. F. 'Sušnik. 'Tudi drugo kulturno življenje je bilo dosti razgibano. Bilo je 243 prireditev, medsebojnih gostovanj pa 137! Tako se je odlikovala pliberška farna mladina s predstavami. Razgibani so bili tudi dijaki, ki so z igrami gostovali po več krajih. Močno je zadela in ganila centralna prireditev ob 30 letnici hitlerjanskega izgona Slovencev v taborišča in na tuje. Pri proslavi so bistveni sodelovali dijaki. Toda poročevalci niso storili svoje dolžnosti: nobene ocene tega nastopa ni bili. Lepo so bilk sprejeta predavanja župnika Zaletela: imel jih je 106 na 50 krajih! Važno je tudi to, da je z njimi prodrl tudi na skrajne jezikovne meje, kamor redkokdaj pride kakšna slovenska prireditev. Omenjal je pevske koncerte raznih pevskih’ društev, tako Danice, Gallusa.
Koroška krščanska zveza skupno s Slovensko prosvetno zvezo sta bili povezan; z raznimi kulturnimi gostovanji iz Slovenije. Ob tej priliki se je predsednik dotaknil tudi razmerja med KKZ in SPZ, ki se je zmotilo ob Eliotu, češ, da je KKZ izrabila sodelovanje v svojo strankarsko korist. Predsednik je pojasnil zadevo in poudari spet iskrenost v 'sodelovanju za zadeve, ki morejo koristiti celotnemu narodu na Koroškem. „Biti popolnoma 'samostojen, pa pripravljeni kar najbolj sodelovati s Prosvetno zvezo v skupno korist, je slej ko prej stališče KKZ“.
Od vsega začetka komunistične vlade v Jugoslaviji, pa do danes, stoji v državni ustavi tudi zagotovilo, da je svoboda tiska zaiamčena. Kakšna je ta svoboda, in kako si režim pomaga, da kliub ustavnemu zagotovilu izvaja prečni strogo cenzuro, je bilo tekom teh let dovolj dokazov. Sicer je res, da jugoslovanski režim ne izvaja brutalne cenzure v uredništvih. Je pa metoda pač bolj fina in prikrita, a tem bo!j nevarna, ker se tlačenje svobode tiska skriva nod navideznim popuščanjem. A o tem je že Milovan Diilas v svoiem ..Novemu razredu“ zatrdil, da bo jugoslovanski komunisti raje segli po „avtocenzuri“, da bi ohranili videz svobode.
Kadar pa se dogodi, da avtocenzur;;, nima praktične uporabe, tedaj pač sežejo po krepkejših sredstvih, če pa je to izven njihovega območja, tedaj postavljajo zapreke in pišejo laži, da le narod ne bi imel dostopa do popolne svobodne informacije.
Naj danes navedemo le tri primere nastopa, ki so značilni za režim, in so naperjeni proti trem jasno različnim sektorjem: do lastnih članov; do Cerkve in do emigracije.
Do lastnih članov: preganjanje. Temu je najlepši dokaz ljubljanski študentovski list Tribuna, katerega je sodišče letos že četrtič zaplenilo in prepovedalo. Zaradi pisanja Tribune je bil iz ZK izključen študent Jaša Zlobec. A to jim še ni bilo dovolj. Na seji univerzitetne organizacije ZK su junija sklenili proti vsem študentom, ki so sodelovali pri akcijah okoli Tribune sprožiti disciplinski postopek na fakultetnih sodiščih, „že četrta prepoved Tribune v letošnjem šolskem letu ne meče slabo luč le na komuniste, ki delajo pri Tribuni, temveč na celotno univerzitetno organizacijo ZK, študentsko organizacijo in na vso ljubljansko univerzo kot tako,“ je dejal član zvezne konference ZKJ Marko Bulc. Seveda ni pomislil, kakšno luč meče štirikratna
Glede razmerja do matične Slovenije veljajo prav tako obojestranske obveznosti: Korošci se zavedajo, da so integralen del celotnega naroda, oni v matici pa, da zamejsko delo podpre pri njihovih naporih za ohranitev jezika 'in kulture, ne glede na kakršne koli razlike v življenjskih nazorih.“ Zahvaljuje se matičnim ustanovam za pomoč ter izjavlja v imenu KKZ, da hočejo najtesneje sodelovati z njimi v mejah pogodb in raznih izjav odgovornih ljudi.
'Predsednik je nata govoril za poglobitev stikov z drugimi zamejskimi Slovenci, z Goriško in Trstom. Slabše pa so bile zveze med centralo in z včlanjenimi društvi v njej. Glede „ideološke ozkosti“ pa je predsednik izrekel mnenje, da „ni KKZ nič manj in nič več ideološko opredeljena kakor katera koli druga kulturna organizacija... da KKZ ne bo tajila svoje oz-
prepoved na jugoslovansko „svobodo tiska“.
Drug način postopanja je proti tistemu večinskemu delu naroda, ki se ne udinja režimskemu pritisku. Komunisti se pač radi pobahajo, da je dokaz svobode tiska večje število verskih listov. A kako postopajo z njimi. Zlasti jim ne dovolijo do svobodnega dostopa do informacij. Tako se je zgodilo, ko je bila 17. maja v Ljubljani seja Koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med „samoupravno družbo in verskimi skupnostmi“ pri Republiškem komiteju SZDL. časnikarji ljubljanskega. verskega lista „Družina“ se seje niso mogli udeležiti, ker je organizator pustil dostop le dopisnikom tistih listov, ki jih je ustanovila Socialistična zveza delovnega ljudstva. Torej tipičen primer cenzure z omejitvijo dostopa do informacij.
Proti emigrantom pa režim nastopa: z molkom in lažjo. Večkrat smo že beležili tudi v našem listu neresnične trditve režimskega časopisja, zlasti glede informacij o emigrantih. Prav sedaj pa smo zasledili nov tak primer. Ljubljansko „Delo* je 2. aprila prineslo kar obsežen pogovor predsednika Slovenske izseljenske matice po vrnitvi iz Avstralije. Na vprašanje, kaj avstralski Slovenci berejo, se je odgovor glasil: „...Imajo svoja društvena glasila. Na Rodno Grudo je bilo že doslej naročenih 300 Slovencev, sedaj po našem obisku pa bo to število znatno večje. Radi bi knjige, pa jim jih nihče ne ponudi. . . ‘ Glede teh trditev pa v junijski številki avstralskih „Misli“ z žalostjo ugotavljajo: „Kaj res 21 let kulturnega dela mesečnika MISLI za naš narodni obstoj v Avstraliji ni vredno niti omembe? Poleg tega je prav uprava Misli v teh dveh desetletjih razpečala med avstralske izseljence na tisoče slovenskih knjig."
Preganjanje? Izigravanje? Laž? Molk? Da! Vse to so orodja, katerih se poslužuje partija, da prepreči sicer po ustavi zagotovljeno svobodo tiska.
nake, ne bo je pa tudi brez potrebe nosila na trg.“
Na koncu se obme na koroško deželno vlado, od katere ima — kot registrirana kulturna ustanova — pravico do podpore, ter zato prosi za povišanje te podpore. Posebno pa je poudarjal potrebo po posebnem slovenskem kulturnem domu za Slovence r Celovcu.
To je povzetek iz najvažnejšega poročila na občnem zboru Koroške krščanske zveze, katerega sta se udeležila tudi predsednik Narodnega sveta dr. J. Tischler in predstavnik Prosvetne zveze Hanzi Weiss. Novo izvoljeni odbor sestavljajo: predsednik župnik Lovro Kašelj, podpredsednik prof. J. Zezer in kaplan Peter Sticker, tajnik Nužej Tolmajer.
M; želimo tej največji katoliški prosvetni organizaciji koroških Slovencev največ uspeha.
Občni zbor Krščanske kulturne zveze v Celovcu
SLOVENCI V
CASTELAR
Očetovski dan na Pristavi
V	nedeljo, 19. junija je slovenski, mladina, ki se zbira v svojima organizacijama 'SDO in SiFZ _ pripravila^ po dopoldanski maši, ki jo je daroval župnik Matija Lamovšek, prisrčno voščilo svojim očetom za očetovski dan. V imenu slovenskih mladenk je spregovorila nežne pozdrave Lidija Čopova, v imena slovenskih fantov p'a je očetom govoril Rudi Gričar. Poudarjal je, da kot sinovi ne pozabljajo na žrtve in junaštva svojih očetov v njihovem boju proti največjemu zlu modernega časa, komunizmu, v Sloveniji in zagotavljal, da bodo sledili očetovskim navodilom in zgledom. Zaključil je svoje vdanostne besede s prošnjo: „Ostanite nam vedno očetje!“
Iz dekliških grl je nato zaorila slovenska pesem, ki so se ji pridružili vsi v dvorani, nakar so mladenke postregle svojim očetom, ki so jim prej pripele rdeče nageljne z rožmarinom v gumbnice, s čajem in pecivom.
V	veselem razpoloženju in s prijetnimi občutki v srcih so vsi, fantje ir, dekleta pa njihovi očetje in matere zaključili lepo srečanje.
Prisrčna spominska proslava
V	torek, 20. junija, na argentinski dan zastave, je slovenska mladina na Pristavi v Castelarju pripravila izredno uspelo spominsko proslavo za slovenske žrtve komunistične revolucije med drugo svetovno vojno.
Sv. mašo je daroval župnik Matija Lamovšek, ki je v pridigj prikazal vso strahoto komunistične revolucije v Sloveniji in njene posledice, ki jih prenaša danes (slovenski narod, doma m v svetu.
Po maši je bila v dvorani proslava, ki jo je zamislila in režirala Lučka Pavšerjeva ter je na njej tudi sama nastopila.
Pred publiko v temni dvorani se je odprl v črnino zavit oder ter je v popolni tihoti Lučka Pavšerjeva z vso d iživetostjo prebrala črtico Karla Mausèrja ,Mrtvi bataljoni1.
Zbor fantov (Janez Mežnar, Tone Mežnar, Rok Fink-Kačar in Janez Jerebič) je nežno ■’apel, Kje so tiste stezice' iin žalostinko ,Oj Doberdob', nakar je skupina fantov in deklet (Maruška Batagelj, Jožica Kopač, Pavel Fajdiga, Marjan Pograje_ vn Tomaž Rant) z vso resnobo dn pieteto recitirala Franceta Balantiča ,Umiram'.
'Sledil je duet piščali (Maruška Batagelj in Lučka Pavšer) : ,Gozdič je že zelen' in ,Lipa zelenela je‘. Nežni melodiji sta dekleti interpretirali precizno in tekoče, da je občinstvo še bolj dojelo resnobo spominske proslave.
Jože Oblak je nato zaključil dogajanje na odru z recitacijo odlomka iz govora lic. Janeza Zorca, ki ga je imel ob priliki (spominske proslave pred spomenikom slovenskim žrtvam komunistične revolucije v Slovenski hiši.
Lučka Pavšer je nato pozvala dvorano k enominutnemu molku in k molitvi Očenaša za naše padle junake.
Električne naprave in svetlobne efekte sta upravljala Franci Gričar in Janez Golob.
Ni bilo človeka med nami, ki smo se udeležili proslave, da ga ne bi v dno duše presunil spomin na tiste hude dm, katere nam je nastopajoča mladina znala tako resnobno predstaviti.
Spominska proslava je bila tako skrbno pripravljena, tako temeljito naštudirana in tako doživeto podana, da je treba vsem nastopajočim, posebej pa še Lučki Pavšer, iz srca čestitati.
PF
Občni zbor na Pristavi
Že sedmič je povabil odbor Društva Slovenska Pristava n'a svoj redni letni občni zbor, kj je bil 25. junija. Čas je bil razmeroma ugoden, takoj po maši na Pristavi, in da bi gospodinje no imele prevelikih težav zaradi kosila, je z občnim zborom združil še družinsko nedeljo. Pa kljub temu ni bilo toliko odziva, kot ga Slovenska pristava zasluži in kot si ga odborniki društva, vsj vneti za napredek in rast Pristavo, tudi žele, nekoliko tudi računajo na to, saj že nekaj let pridno in morda včasih celo pretiho delajo.
Občni zbor je o tv or il predsednik Franc Pernišek, pozdravil vse navzočo člane; po običajnih uradnih točkah dnevnega reda iso posamezni odborniki dajali račun svojega hiševanja. Eno leto hitro mine, toda v tem času je mnogo dela, včasih skritega, na videz nepomembnega, ki ga nekateri celo nočejo videti, ali pa se še posmehujejo temu delu in delojemalcu. In vendar je tako potrebno za skupnost, tako za
IZ UREDNIŠTVA
Uprava in uredništvo Svobodne Slovenije sporočata vsem naročnikom in bravcem, da zaradi nerednega delovanja pošt zadnjih štirinajst dni nismo prejeli nobenih pisem, pošte ne tiskovin, razen priporočenih. Zadnje dni se je to stanje izboljšalo. Prosimo tiste, ki so morda poslali kako pismo na uredništvo ali upravo, naj imajo potrpljenje, če bi se z odgovorom zakasnili. Enako prosimo naročnike, tako v Argentini, kakor v inozemstvu, ki morda katere zadnjih številk niso prejeli, naj nam to sporočijo, da jim manjkujoče številke, nadoknadimo. Hvala.
ARGENTINI
ožjo pristavsko kot za splošno slovensko skupnost v Argentini. Tajnik je na primer povedal, da je odbor imel 19 rednih sej, kjer so odbornikj poročali o delu društva in kovali načrte: Blagajnik, kje bo staknil denar za vračanje najetih posojil in za redne stroške, odbor komisije za gradnjo, kako bi stisnil od blagajnika denar za nadaljevanje zidave. Ni dosti dosegel, ker je v glavnem šlo za vračanje dolga, ki je skoro ves poplačan. Nekaj p’a ise je le naredilo s prostovoljnim delom, samo material je plačalo društvo. Mladinski referent je poročal o delu in sodelovanju z mladinskima organizacijama za čim širšj razm'ah dela med mladino in za mladino. Tudi kulturnemu referentu ni šlo vse^ gladko: cilj je visok, a objektivnih težav mnogo. Vendar je Niecodemijeva Učiteljica le prišla in to uspešno na oder, prosvetni večeri so bili — razen nekaterih — bolj slabo obiskani. Pa je referent le našel vabo: vrti dokumentarne filme z Različnimi temami in ljudje so prišli v lepem številu.
Predsednik France Pernišek je nato v svojem poročilu povedal, da je delo na ‘Pristavi živahno, povezanost pri-stavske družine raste bolj in bolj, mladina je vedno pripravljena (sodelovati in se pridno vključuje v delo, kar je tudi potrebno, saj jo je treba uvesti v delo, da bo sčasoma prevzela Pristavo tudi v upravo, ne samo v uporabo. Zahvalil se je vsem sodelavcem, članom, društvu Zedinjena Slovenija in časopisom za delo, za naklonjenost in za pomoč.
Po poročilih Je sledila debata k po-rocilonj, ki so jih članj odobrili. Nato je Janez Kokalj, ki je pregledal društvene knjige, predlagal odboru raz-resnico s_ pohvalo, kar so člani soglasno sprejeli. Sledile so volitve novega odbora. Ker je bila samo ena lista, k; jo je predložil tajnik v imenu odbora, je bilo glasovanje z dviganjem rok; lista je bila izvoljena soglasno. Odbor je v glavnem isti, kot v prejšnji dobi, predsednik France Pernišek, ostale funkcije pa si bodo člani odbora razde-
. na Prvi seji. Po izvolitvi se je novoizvoljeni predsednik zahvalil za zau-panje m izjavil, da bo novi odbor vs~ naredil, da bi se čimprej uresničil cilj — dograditev doma na Pristavi.
Pri slučajnostih se je govorilo tudi o potrebi zvečanja članstva, o zvišanju članarine — pa zaenkrat še ostane po starem -—, o uvedbi članskih izkaznic, in o načinu, kako spet urediti kegljišče; novi odbor naj na svojih sejah preišče m ukrene vse potrebno za izvršitev teh zadev.
Po zaključku VI. rednega občnega zbora je udeležence že čakalo nad vse obilno kosilo, ki so ga pripravile pri-stavske gospodinje in priznana in znana „asadorja“.
MLADINSKI ŠPORTNI DNEVI Nadaljnje tekmovanje v ping-pongu
8. julija
: Slov. vas SDO San Martin SFZ(2) : Slov. vas SFZ(l) : San Justo
18.	— San Justo
18.30	Slov. vas
19.	— San Justo
19.30	Ramos M. : San Justo SFZ(2)
20.	— Morón : Ramos Mejía SDD
20.30	San Martin : Morón SFZ(2)
21.	—Morón : Ramos Mejía SFZ(l)
21.30	Slov. vas : Morón	SFZ(2)
22.	— San Martin : Slov. vas SFZ(l)
15.	julija *
18.	— Ramos M. : Slov. vas SDO
18.30	Slov. vas : Morón	SFZ(l)
19.	— San Justo : Slov. vas SFZ(2)
19.30	Morón : San Martin SFZ(l)
20.	— San Justo : Morón	SDO
20.30	Ramos M. : San Martin SFZ(2'»
21.	— San Justo : Ramos M. SFZ(l)
21.30	Ramos Mejía : Morón SFZ(2) Predstaviti se je treba pol ure prea
pričetkom, da.se moštvo vpiše in podpiše. Igre pričnejo točno.
OBVESTILA
SOBOTA, 8. julija 1972:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 20 igra “Svojeglavček”.
V	Slomškovem domu v Ramos Me-jia ob 20 članska večerja. Vstopnice v domu in pri odbornikih.
V	Slovenski hiši ob 17.30 sestanek SKAD-a. Predava dr. Tine Debeljak o simbolih in emblemih slovenske državnosti.
V	Slovenista hiši ob 20 prosvetni večer Zedinjene Slovenije. Govori g. Jože Košiček o svojih doživetjih kot bolniški kaplan.
NEDELJA, 9. julija 1972:
V	Slovenski hiši ob 16 zlata maša gg. Košmerlja in Stanonika.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 18 ponovitev igre Svojeglavcem.
V	Slovenskem domu v San Marti nu koline. Začetek ob 17.
V	Našem domu v San Justu po sv. maši sestanek Zveze mater in žena. Predava Miloš Stare o temi: Slovenski narod v času revolucije.
PO ŠPORTNEM SVETU
Pokal Neodvisnosti. V polfinalni del tekmovanja za brazilski pokal Neodvisnosti so se uvrstili: Portugal in kljub nekaterim težavam Argentina in Jugoslavija. Argentina je premagala v nadaljevanju v svoji skupini še Kolumbijo s 4:1, v tekmi s Francijo, ki 'e imela enako število točk, a slabšo razliko v golih, je argentinska ekipa izsilila neodločen rezultat in se tako uvrstila. Jugoslavija, v kateri ekipi sta igrala _ tudi dva igralca ljubljanske Olimpije — Slovenec Brane Oblak m Popivoda — je premagala Perú in Paragvaj, obakrat z 2:1.
V polfinalu igrajo v eni skupini Brazd, Jugoslavija, škotska in ČSSR; v drugi pa Portugal, Argentina, Urugvaj in SZ. Prvo presenečenje je pripravila Brazilcem češkoslovaška ekipa, ki je dosegla neodločeno 0:0. Portugalci so presenetili Argentince in jih gladko premagali s 3:1. Ti so se rehabilitirali z zmago nad SZ z 1:0. Kritiki pravijo, da je edino rezultat nekaj vreden, igra pa ni nikogar zadovoljila. Jugoslavija je^v prvi tekmi s škotsko igrala neodločeno 2:2, z Brazilom pa je gladko izgubila z 0:3. Ker je Portugal z Uru-gvajem igral le neodločeno, je še dosti teoretičnih možnosti o finalistih.
Argentinska nogometna reprezentanca je v 70 letih odigrala 444 med-
97Zneodí íekT'- DosegIa je 247 zmag, 97 neodločenih m 100 porazov, razlika v golih pa je 944:503.
v	Olimpija se ni uvrstila
v tíñale letošnjega pokalnega prvenstva. Po zmagi nad Crveno zvezdo so bHanTCorall’--f!® ^Wtika v Lju-
iS.i°Sna;”apjr**,i-p*ni a°-
še ne 16-letna Mariborčanka Miria-ZiaUSTC--!e na mednarodnem mla-rros .mp«tn,Skem tarnirJu Roland Ga-kar ie rW aU- pre.Jela srebrno medaljo,
peh sloven«taJ najYecJ1 mednarodni uspeh slovenskega m jugoslovanskega min dinskega tenisa. V skupini jeigfalo 20 mladink iz devetih držav Mirfana 2 e krepko prebijala proti vrhu. V fina!
Tnrmfri Je Premagala češka igralka 1 omanova z 2:6, 3:6 Ker m™
ra prihodnje leto že stara 18 i!?ano’ bo mogla braniti naslova tega celin6 skega Wimbledona (kakor fravZ ñ turnirju Rolland Garros) zato
,eta ,„3 „	«o
v Evropi s lahkoatleti že kar v formi, sicer pa ni nič Čudnega „
SSilil
lai ¿!etek°l|0v82 Oll f0mYnka Uona^sT-najboljši rezultet/ v Zagrebuíe^
je bila četrta s 2,02,2.	Vei* Nlkoliá
Denarne naložbe, posojila Pod najboljšimi pog.oji!		
KREDITNA	ZADREGA SLOGA	Z. Tj O. Z.
Bmé. Mitre 97	658-6574	Ramos Mejia
Uradne ure	ob torkih, četrtkih in sobotah od	16. do 20.
V nedelja, 9. julija, od 17 dalje v Slov. domu v San Martinu SANMARTINSKE KOLINE Sodeluje orkester PLANIKA
Slov. radijska «ra na LR 9 — Radio Antartida v soboto ob 17,34
Ečenci Slomškove šole iz Ramos Mejia RECITIRAJO „MARTIN FIERRA44
SREDA, 12. julija 1972:
Zveza slov. mater in žena vab) na sejo širšega odbora ob 17.30 v Slov. hiši SOBOTA, 15. julija 1972:
V	Slovenski hiši ob 16 sestanek staršev dijakov srednješolskega tečaja. Ta dan ni pouka.
V	Slovenski hiši ob 20 peti kulturni večer SKA.
Na Pristavi ob 20 filmska predstava NEDELJA, 16. julija 1972:
Na Pristavi v Castelarju koline. ČETRTEK, 27. julija 1972:
V	Slovenski hiši ob 16.30 predavanje prof. Pavleta Verbiča: “Prof. dr. L. Ehrlich, njegova doba in naš čas” pri sestanku Zveze mater in žena.
Zveza Mater in žena v San Justu
bo imela sestanek v nedeljo 9. julija ob 9 uri, t. j. takoj po sv. maši v Našem domu. (Na sporedu je predavanje „Slovenija v času revolucije in okupacije", ki ga bo imel g. Miloš Stare. Predava nje bo v počastitev trpljenja slovenskih mater in žena v tisti dobi. Vabljeni tudi možje.
V. kulturni večer SKA v soboto,
15.	julija, ob 20 v gornji dvorani Slovenske hiše bo predstavil dramaturške in režijsko zamisel Alojza Rebula sakralne drame „Pilatova žena", katere krstno predstavo pripravlja Gledališki odsek s sodelovanjem Slov. gledališča v Buenos Airesu za prve dni avgusta na odru Slov. hiše. Večer bo vodil dramaturg Nikolaj Jeločnik z igralci in scenografom.
JAVNI NOTAR
FRANCISE® RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
ESLOVEHIA UBRE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N" 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1972: za Argentino $ 5.500.— Pri pošiljanju
po pošti $ 5.700.-------ZDA in Kanada
13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
UNIV. PROF.
DR. JEAN BLAZNIK
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
Prvi prosvetni večer Zedinjene Slovenije bo v soboto, 8. julija ob 20 v mali dvorani Slovenske hiše
■
■
■
■	govoril bo
■
tf. Jože Košiček
m
o svojih doživetjih kot bolniški kaplan v bolnišnici Fernández.
I
Vsi lepo vabljeni!
Vdan v božjo voljo nas je zapustil, na praznik sv. Petra in Pavla, naš dragi mož in ata, gospod
V alentin Markež
bivši jeseniški župan
Vsem, ki so ata obiskovali v bolezni, kropili in spremili na njihovi zadnji poti, se iskreno zahvaljujemo. Hvala g. msgr. Oreharju in g. župniku Rantu Tonetu za pogrebno sv. mašo in vsem duhovnikom za spremstvo na pokopališču.
Zahvala predsedniku NO, g. Milošu Staretu in predsedniku ZS, g. Božotu Starihi za iskrene besede ob grobu — atu v slovo!
Za vso tolažbo vsem Bog plačaj!
Našega ljubljenega ata priporočamo v molitev!
Žalujoči:
Marija •— žena;
Mija, Joža, Majda, Ciril in Franci — otroci; Majda in Kristina — snahi;
Jože — zet;
Irenej, Magdalena, Marjeta, Marija, Helena, Jožek, Andrej in Matjažek — vnuki;
Jože — brat in ostali sorodniki.
Buenos Aires, Jesenice, Koroška, Kanada in ZDA 30. junija 1972
g» SMcwcrajc
PORTOROŽ — Vsako drugo leto prireja Evropska dimnikarska zveza kongres. Letos je bil 15. in 16. junija v Portorožu, sodelovali pa so delegati iz 13 držav. Razen rednega pregleda dvoletnega dela posameznih dimnikarskih združenj in federacije so obravnavali tudi problem onesnaženja zraka in kako naj bi dimnikarji pomagali preprečevati to onesnaženje.
ORMOŽ — Tretje srečanje pevskih zborov iz Maribora, Ormoža, Oplotnice. Ljutomera, Kidričevega, Markovec, Velike Nedelje, Bistrice, Radenc in St. Lovrenca na Pohorju je bilo na dvorišču ormoškega gradu. Nad 500 pevcev je dokazalo s kvalitetnim programom, da posvečajo zborovskemu petju veliko pozornost.
LJUBLJANA — Okrožni javni tožilec je 5. junija z odločbo začasno prepovedal razširjenje dvojne 23. in 24. številke študentskega lista Tribuna. Na obravnavi pa je odločbo potrdilo tudi okrožno sodišče, češ, da bi slika, objavljena na prvi strani utegnila povzročiti razburjenje in vznemirjenje med. ljudmi. To je že četrta letošnja prepoved razširjanja tega lista.
CELJE — V Likovnem salonu j« razstavljal svoja dela Mežičan Lojze Logar, ki je leta 1968 končal akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, postdiplomatski študij grafike pa pri prof. Debenjaku in docentu Pogačniku. Logar je že samostojno razstavljal v Beogradu in Ljubljani ter je sodeloval na številnih razstavah jugoslovanske in slovenske grafike doma in v tujini.
LJUBLJANA — Znani Trio Lorenz ki ga sestavljajo Primož (pianist), Tomaž (violinist) in Matija (violončelist) bo konec meseca odpotoval na turnejo v Južno Ameriko, kjer bo imel 12 nastopov v Brazilu in Argentini pa morda tudi v Urugvaju. Trio je za to priliko naštudiral program, ki obsega poleg Haydna, Dvoržaka in Turine še dela slovenskih skladateljev Ukmarja, Švare in Ramovša.
KOSTANJEVICA — Lamutov likovni salon je priredil SO. junija veliko retrospektivno razstavo akad. kiparja Franceta Goršeta. Uvodno besedo Dri odprtju je imel akademik prof. dr. Franc Stele. Katalog je bil pripravljen v angleščini in slovenščini s kritično studijo dr. Steleta. Razstava bo odprta še ves julij in avgust, to je čas trajanja XII. mednarodnega simpozija kiparj jev „Forma viva“, na katerem sodelujejo tudi 'imetniki iz Anglije, Nizozemske, Japonske, Nemčije in Jugoslavije.
KOPER — Strokovnjaki so izdelali elaborat za gradnjo rafinerije v Kopru.
Ta naj bi začela obratovati že v začetku leta 1975 z zmogljivostjo v začetku 3 in pol milijona ton naftnih derivatov,, kasneje pa celo s 5 milijonsko zmogljivostjo. Za gradnjo bi potrebovali okrog 700 milijonov dinarjev, ki pa naj bi jih zagotovili tudi z domačimi in mednarodnimi posojili.
LJUBLJANA — V letnem gledališču v Križankah so letos že trinajstič pripravili festival jazza. Poleg domačih skupin so nastopili gostje iz Anglije, ZDA, Italije, Z. Nemčije, Avstrije in Nizozemske.
KOZJE — V Kozjem bodo dobili pe — 800 letih —• svojo lekarno. Dosedaj so imeli do najbližje lekarne 25 km. Lekarna bo v dosedanji prodajalni tobaka, ki je zaradi nerentabilnosti zaprla vrata. Ko smo že omenili-, da so na Kozjanskem imeli pred toliko leti lekarno, povemo, da je ta lekarna v Olimju pri Podčetrtku .obenem z dubrovniško ena naj starejših v Evropi, turisti, tisti redki, ki po naključju pridejo na Kozjansko, si jo ogledajo .n mal denar.
Umrli so 6. in 7. junija in 12. junija
LJULJANA: Ivan Lango, miner; Anica Pernuš r. Mayr; Maks Lampe, up. železničar; Cecilija Fister r. Laznik; ing. arh. France Arko; Jelena Aleksandrova Kalčenko r. Hvostova; inž. Jože čar; Ivan Škerlj, up. tesar; dr. inž. Vil-Porenta; Leopoldina Likovič r. Bizovi-ko Masten; Jožica Meglen; Janez Jereb up. strojev.; Marjan Rejec; Ernest Grebenšek elektrotehnik; Hedviga Bru-mat r. Stritar; Jožica Meglen, delavka; Alojzij Fink; Franc Šuštar, 80, duhovnik v p.; Marija Skala; Franc Mina-rik, mag. ph.; Marija Zupanič, žel. ur. v p.; Anton Hočevar, 84, posestnik; Franjo' Sirk, 80, up. elektromohter, Maks Lampe; Branka Klembas.
RAZNI KRAJI: Anica Vehovec r. Zurc, Proporce; Franc Kebe, čopetov, Cerknica; Helena Dvoršek, 94, Cigonea pri Slov. Bistrici; Herman Okretič, Koper; Maks Ošabnik, dentist, Tržič; dr. Andrej Budal, prof. in pisatelj, Trst; Lojze Zelič, Duplje; Karel Berčič, Trbovlje; Viktor m. Rúgale, b. konj. kapetan, Skopje; Jože Godec, Bohinjska Bistrica; Jože Trpin, Poljane nad Škofjo Loko; Ivan Kramar, Želimlje; Jože Medvešček, Jesenice; Alojz Krašovec, Ulaka na Blokah; Ana Klobučar, Celje; Bojan Debelak, elektrotehnik, Slovenj Gradec; Janz Kalan, 70, tkalni mojster v p.; Vešter; Ivan Debevec, Klamov, Dolenji Logatec; Karal. Svetek, up. žel., Polje; Milena Mi-slej r. Dobevec, Sežana; Janez Pretnar, 71, Zasip; Mihael Zdovc, up., Vojnik; Franc Urbanija, miz. mojst. v p., Rova; Rajmundo Kobald, 87, up., Celje; Angela Novak, Tacen; Ivan Žargi, strugar, Domžale; Valentin Gostiša, ruj. inž. v p., Idrija; Marija Jagodic v. Dečman, Dol pri Ljubljani, Jože Suha-dolčan, strojevodja, Globoko; Stanko Stanič, up. bančni uradnik in koroški borec. Koper; Sonja Mačus r. Plesničar, Nova Gorica; Angelina Sakotnik, un. učiteljica; Ivan Brleč, Dob; dr. Vladimir Kajzelj, zdravnik, Novo mesto.
Valentin Markež — umrl
Smrt posega v zadnj ili tednih neizprosno v slovensko izseljensko skupnost v Argentini. V četrtek, 29. junija nas je vse pretresla vest, da je umrl Valentin Markež, ena najbolj znanih ¡n spoštovanih osebnosti med izseljenci v Argentini.
Valentin Markež je bil iz rodu Markežev, ki je bil znan po vsem Bohinjskem in Jeseniškem kotu ^ Slovenije po svoji značajnosti in poštenosti. Tak je bil tudi Valentin, ki se je rodil 11. februarja 1894 na Jesenicah. Dva brata sta bila duhovnika: msgr. Lojze, ekonom škofovih zavodov, in France, dekan v Zagorju. Valentin je obiskoval ljudsko šolo na Jeseničan. Po končani trgovski šoli v Ljubljani je bil nekaj časa v službi pri železnici na Jesenicah, nato pa je vstopil v službo pri Kranjski industrijski družbi. Najprej je vodil upravo posestev podjetja, nakar je bil prestavljen v glavno pisarno tega največjega industrijskega podjetja v Sloveniji. 15. septembra 1919 se je poročil z gospo Marijo
noj.	Rekar. V srečnem zakonu se mu je rodilo sedem otrok.
Na svojem službenem mestu je ostal vse do leta 1945, ko je odšel v begunstvo na Koroško, odkoder je leta 1948 emigriral v Argentino. Najprej Je bil zaposlen v tekstilnem industrijskem podjetju v Moronu; že v tem oasu se je začel posvečati kokošjereji. Po upokojitvi pa se je povsem osamosvojil in razširil to ugledno podjetje na svojem posestvu v Merlo pri Buenos Airesu.
, V javnosti se je začel Valentin Markež udejstvovati že v mladih letih. Najprej pri prosvetnih in strokovnih organizacijah, nato pa tudi v političnem delu. Nedvomno je postal eden
najmarkantnejših osebnosti na Jesenicah. Pri svojem delu je skušal uresničevati ideje Janeza Ev. Kreka. Dr. Korošcu pa je ostal zvest do smrti.
Kdor je poznal razmere na Jesenicah, ki so bile izrazito industrijsko-delavski kraj, je dvomil, da bi pristaš SLS mogel postati na Jesenicah župan. Saj so bile zelo močne levičarsko-marksistične skupine, pa tudi ostala opozicija je bila zelo delavna. Sposobnosti in delavnosti Valentina Markeža pa je uspelo, da je bil leta 1935 na listi Slovenske ljudske stranke izvoljen za župana na Jesenicah. Ves se je posvetil delu za občane ter za blagostanje in napredek občine. Dokazal je, da je politika delo za blagor skupnosti in so mu njegovo delavnost in uspehe priznavali tudi nasprotniki.
Ko je po 22. juniju 1941 začela OF z delom tudi v občini na Jesenicah, je Markež takoj spoznal, kaj je njen pravi namen: revolucija in uspostavi-tev komunistične diktature. Ostal ie dosledno zvest slovenskim narodnim izročilom ter verskim načelom, ki so bila glavno vodilo pri njegovem javnem delu in zasebnem življenju. Vsa njegova družina je bila vzgojena po teh načelih in mu je zvesto sledila, ko je opozarjal na komunistično nevarnost. Njegov sin Ivan je odšel h gorenjskim domobrancem in je tudi njega zadela bridka usoda kakor toliko tisoč slovenskih družin: po končani vojni je bil vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov. Tako je tudi Mar-keževa družina doprinesla svojo žrtev, ko je bil njen član po končani vojni in revoluciji umorjen z dvanajsttisoči slovenskih mož in fantov. Ko je pokojni prišel z družino v begunstvo na Koroško, mu je tam umrl sin Valentin, tako da je v enem letu izgubil kar dva sina.
V Argentino je prišel z gospo Marijo in s hčerkama Mijo in Majdo, ter sinovi Jožetom, Cirilom in Francijem. Kmalu je tudi tukaj postal delaven član slovenske skupnosti. V Društvu Slovencev je bil od leta 1951 do 1954 blagajnik in nato vse do leta 1910 delaven odbornik. V organizaciji SI.S je bil član načelstva stranke in je bil
žegnanje v Slovenski hiši
Ko je pred 16. leti rajni škof Rožman blagoslovil začasne prostore Slovenske hiše, je govoril: „Ta hiša je dokaz in simbol slovenske skupnosti. Eno željo vam pri tem izrekam: Nadaljujte v tem duhu skupnosti.“
Želja rajnega škofa se obuja iz leta v leto na že tradicionalnem žegnanju v Slovenski hiši. Želja — ki postaja dejansko uresničena.
Obljuba na lanskem žegnanju za pričetek gradbe nove slovenske cerkve je. postala dejstvo. Rojaki, ki so prišli v nedeljo, 2. julija na slavnost so ti potrdili in videli ponosno železobeton-skp strukturo, ki se bo v kratkem času spremenila in postala prestol Bogu v čast in narodu v ponos.
Ob 11. dopoldan se je začelo žegnanje s sv. mašo, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar za rajnega škofa Gregorija in za vse žiye in mrtve dobrotnike Slovenske hiše in Cerkve Marije Pomagaj. Med sv. mašo je imel pridigo v kateri je razložil svetopisemsko priliko te nedelje in jo navezal na naše vsakdanje življenje.
Po končani sv. maši, katere se je udeležilo veliko število rojakov, ki je do zadnjega konca napolnilo kapelo, je bilo na razpolago kosilo.
Mnogo udeležencev se ga je poslužilo in v veliki dvorani je bilo videti polno pogrnjenih miz z gosti, medtem ko je instrumentalna glasba odmevala za prijetno razpoloženje.
POPOLDANSKI PROGRAM
Po kosilu in prijateljskem razgovoru se je ob 16 pričel popoldanski del programa. Dvorana je bila že skoraj zasedena s strani rojakov, ki so prihiteli na slavnostno žegnanje našega o-srednjega doma. Poleg odra je visela lepa slika Marije Pomagaj, ki jo je narisal g. Stane Snoj.
Zbrane udeležence je pozdravil g. Lojze Rezelj ter izrekel vsem navzočim toplo dobrodošlico.
Prosil je takoj za besedo delegata msgr. Antona Oreharja, ki predstavlja „očeta Slovenske hiše‘.
Med govorom je vladala velika t:-šina, kar močno poudari smisel dela in skrbi za dobro stvar pri navzočih.
Govor msgr. A. Oreharja
Skupaj smo hoteli ostati ob vseh težkih trenutkih našega življenja v zadnjih desetletjih: ob odhodu od doma, v begunstvu in potem v izseljenstvu. Tako smo se počutili bolj varne. Zato smo zgradili krajevne domove kot kraje našega shajanja in tako je nastala
na tem mestu kot poznavalec slovenske politične in gospodarske preteklosti koristen svetovalec.
V	krogu svoje družine in ob navzočnosti prijateljev je Valentin Markež s svojo zvesto družico gospo Marijo septembra 1969 praznoval zlato poroko, še ves čil, zdrav in delaven.
V	zadnjem času je Markež sicer bolehal, vendar si nihče ni mogel misliti, da bi bilo kaj resnega. Pred par tedni pa se mu je stanje nenadoma poslabšalo in so ga 16. junija prepeljali v bolnišnico, ker je vidno slabel. Njegova globoka vera mu je dajala moči, da je vdano prenašal vse trpljenje in bolečine. Bil je ponovno previden s tolažili svete vere in tudi še zadnji dan, 29. junija, ko je v zgodnjih popoldanskih urah umrl v nemški bolnišnici. Zvečer istega dne so prepeljali truplo na^ njegov dom v Merlu, kjer so ga položili na mrtvaški oder. Vso noč so prihajali kropit številni prijatelji iz Buenos Airesa in okolice in prav tako vse dopoldne 30. junija do pogreba.
K pogrebu je prihitelo toliko slovenskih rojakov kakor malokdaj. Ob krsti je zmolil molitve za rajnega msgr. Anton Orehar, nakar so ga prenesli v kapelo, ki je na posestvu Mar-keževih. Pogrebno sv. mašo je ob somaševanju g. župnika Toneta Ranta, kateremu je bil pok. Markež birmanski boter, daroval msgr. Orehar in v govoru opisal pretresljivo zadnji obisk, ki ga je naredil pokojniku v bolnišnici neposredno pred smrtjo.
Nato se je razvil pogreb na pokopališče v Pontevedri. Ob grobu je zmolil molitve msgr. Orehar ob navzočnosti številnih duhovnikov. Z govori pa sta se poslovila od pokojnika Božo •Stariha, predsednik Zedinjene Slovenije in Miloš Stare, načelnik SKD-SLS.
Pokojni Valentin Markež zapušča ženo Marijo, hčerki Mijo in Majdo, poročeno Hočevar, ter sinove Jožeta, Cirila in Francija. V domovini pa ža-ljuje za njim brat Jože.
Naj bo dobri Bog pokojnemu Valentinu Markežu plačnik za vsa dobra dela, za vse njegove žrtve in delo za blagor bližnjega.
Družini izreka tudi Svobodna Slovenija iskreno sožalje.
tudi Slovenska hiša, ob kateri se vsaj z mislijo družimo Slovenci v Argentini.
Ta središča moramo graditi tvarnc z zidanjem ter duhovno s kulturno verskim sodelovanjem. Marsikaj moramo zato žrtvovati od svojega, kar pa se nam bogato obrestuje, kot je rekel že Jezus: „Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.“ Žrtve, ki jih doprinesejo starši za obstoj naših Skupnih ustanov, se jim povrnejo na otrocih, ki v teh dobijo svoj oblikovanje. Šele v skupnem življenju se večkrat navadimo živeti v domačem družinskem krogu, ko smo opazovali zgled dobro vzgojenih svojih rojakov, katere ua najdemo na naših skupnih srečanjih po domovih in različnih prireditvah, katerim ti domovi nudijo svojo streho. Da so nam potrebni lastni domovi za naše skupno življenje in oskrbovanje, ve posebno tisti, ki je moral leta in leta prosjačiti za prostore za naše prireditve.
Kar zgradimo Slovenci v Argentini danes, bo eden od realnih temeljev o-hranitve našega življenja v drugi m tretji ter nadaljnji generaciji. Tudi ne smemo misliti, da se je izseljevanje Slovencev z nami ustavilo. Za nami bo do prišli drugi, katerim privoščimo drugačno oskrbo, kakor pa smo jo našli im ob vstopu v to deželo, ko nismo našli zavetja na najmanjšem slovenskem prostoru. Hvaležni pa moramo biti župniku Figallu in kard. Copellu, ki sta na posredovanje msgr. J. Hladnika nudila 1. 1948 prvo zavetje slovenskim beguncem ob prihodu v Argentino.
Ko smo zgradili in dopolnili krajevne domove in Slovensko hišo, smo začeli letos graditi slovensko cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu.
Spodobi se, da iz hvaležnosti zgradimo cerkev Bogu, ki nam je rešil življenje, in tako končamo z bivanjem Boga v zasilni kapeli v slovenskem središču, ko smo sebi zgradili dobro urejene domove.
Ta cerkev bo spominska cerkev naših žrtev revolucije in 2. svetovne vojne. Še vedno nam je živ spomin na masovni pokol 12.000 domobrancev, katerim se pridružijo stotine padlih na frontah in umrlih po koncentracijskih taboriščih, za katerih grobove ne bomo nikdar vedeli. Ideja postaviti spominsko cerkev ni zrasla iz propagandnih razlogov, temveč iz spoštljive hvaležnosti njihovim žrtvam.
Vsaka družina ima rada svojo hišo, dom, kjer se zbira, naj ima tudi naša slovenska verska družina svoj skupen dom v Argentini. To naj odstrani zadnji pomislek, zakaj kljub tolikim cerkvam v Buenos Airesu gradimo še slovensko cerkev.
Graditi cerkev nam pomaga Bog, ki je nekajkrat močno posegel v delo, ter darežljivi rojaki. K prispevkom ne maramo nikogar siliti, ker „Bog ljubi veselega darovalca.“
Z božjo pomočjo, na priprošnjo Marije Pomagaj, kateri bo cerkev posvečena, ter z našim sodelovanjem upamo, da bomo kmalu zgradili tako zaželeno cerkev.
Za Bogom in Marijo se je pri teh uspehih zahvaliti odboru, zbiralcem in darovalcem nabranih prispevkov. Za vse se daruje vsak teden enkrat sv. maša v naši slovenski kapeli.
Vsi navzoči so izrekli msgr. Orehar-ju priznanje z močnim aplavzom.
Bogat program nastopov
Nato, po govoru, so nastopile na o-dru velike dvorane „Slovenske mladenke“ pod vodstvom gospe Anke Gaser-jeve. Že zelo znane mladenke iz Caste-larja so iz slovenskega občinstva ponovno sprejele pohvalo. Dekleta so izvajale „Po gorah je ivje“, „Stoji mi poljice“, „Gor čez izaro“.
Sledil je nastop Jegličeve šole iz Ca-pitala. Že dolgo vrsto let deluje v Slovenski hiši tečaj nadškofa Jegliča pod vodstvom gospe Marjane Batagelj. Vsako leto se tudi pridruži slavju in letos sicer na glasbila. Odlična povezava malih študentov, ki so z ljubeznijo zaigrali „Prišel je ciganček1, „Mi se imamo radi“ in „Svetlo sonce“ je dalo rojakom prisrčen vtis.
Za njim je nastopil trio Lobodovih. Helena na kitaro, harmoničar Ciril in Marjan s klarinetom, so podali venček narodnih in si tako prikupili priznanje navzočih. Skupno so izvedli: „Moj očka“, „Le sekaj, sekaj smrečico“, „Terezinka“, ,Ljub ca moja“ in .Zvedel sem nekaj novega“.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
3.	julija 1952. — Št. 24.
POOSTRITEV NAPADOV NA KATOLIŠKO CERKEV
Ves režimski aparat komunistične stranke Slovenije je razširil časopisne napade in javne gonje proti vsemu, kar ima kakršno koli zvezo s Cerkvijo. Ostri napadi so zlasti naperjani proti škofoma Vovku in dr. Držečniku, pa tudi proti dr. Jožefu Pogačniku, dr. Antonu Čeponu in dr. Janku Arnejcu in dr. Šimencu, ki ne podpirajo režimskega Ci-rilmetodijslcega društva. Položaj je iz dneva v dan težji. Komunistična stranka je organizirala sedaj tudi pošiljanje protestnih pisem vladi s pozivi, naj vendar prepreči delovanje „tega slovenskega škofa“ Vovka, posebno odkar je objavil zadnja papeževa navodila glede krščanskega pojmovanja splava, reševanja otroka in matere itd.
Šaljiva točka prvega dela popoldanskega programa je bila brez dvoma, nastop gojencev Rožmanovega zavoda iz Adrogueja, ki se tudi pridružijo temu vsakoletnemu žegnanju z nastopi, ki so jim že značilni.
Napovedovalec gojencev je naznanil: „Življenje mora biti veselo... veselje je v življenju. Vice bomo pokazali, ker smo veseli.“ In resnično skozi celotnih pet točk njihovega nastopa so nasmejani obrazi prevladali v dvorani do zadnjega kotička.
Z „metalcem krogle“, „samotnem sabljačem“, „zadnje novice po televiziji“ „kaj je za tablo?“ in z duetom, ki nam je zapel narodno v različnih ponarejenih jezikih, so zaslužili pohvalo vseh zbranih.
Prvi del programa se je zaključil z nastopom mladinske godbe iz Ramos Mejije. Nastopajoča mladina pod vodstvom g. Antona Skubica je razgibala rojakom veselje in tudi prodrla v vsakega z močnim ritmom in z energičnim taktom.
Zaigrali so narodne koračnice „Bratje veseli vsi“, „Triglavska koračnica“. Ob močnem in brezmejnem ploskanju ja mladinska godba še podala „Slovenec sem“.
Sledil je kratek odmor, ki so si ga rojaki privoščili za prijateljski razgovor in tudi za priložnostni prigrizek.
“Gringo”
Znova je nastala tišina in zastor velikega odra Slovenske hiše se je odprl G. Marjan Willenpart je za to priložnost napisal šaljiv prizor „Gringo“. Vrši se v prvih mesecih slovenskega begunstva na argentinski zemlji. Jezik je vsem delal težave, tako tudi zakoncema Jožetu Korenu (Maks Borštnik) in njegovi ženi Štefki (Marijana Marn). Uporabljati ga je bilo treba vsak dan, a z velikimi preglavicami. Isti problem je imela soseda Dora.
Obiskala je družino Jožeta Korena, kjer se je iz vljudnosti in dobrote ponudila za nakup v trgovino. List z jedilnimi potrebščinami je držala v rokah. Lomili so si jezik in prevajali. Jože, ki se je delal važnega, jima je bil dolžan pomagati, a rešil ga je večkrat iz zagate profesor, ki je živel v drugem nadstropju.
Tudi Dora (Radojca Šušteršič) je bila posrečena pri nekem kupovanju in ga razlagala na vse mogoče načine. Bolj ko so razglabljali na odru, močnejši je bil smeh.
Nesoglasje je prišlo do viška ob navzočnosti gospodarja Pereza (Stanko Jerebič) in njegove snahe Celestine (Mojca Willenpart), ki je povzročil konec prizora ob napačnem razumevanju in užaljenosti Štefke.
Vsa dvorana v celoti se je smejala, brez prestanka, in uživala duhovitost humorja in igralcev.
Z močnim in dolgotrajnim aplavzom so vsi navzoči pohvalili odlično izvedeno delo.
Za odrom in pri scenografiji so pomagali Anica Potočnik, Franci Willen-part in Rok Fink-Kačar. Vodja predstave in režiser je bil g. Marjan Wi-llenpart.
Zbrani, v polnem veselju in zadovoljstvu, so gostje posedeli ob mizah, nato pa se počasi razšli na svoje domove.
J. R.
SOCIALISTIČNA INTERNACIONALA NA DUNAJU
BRANDT GLAVNI GOVORNIK
— Igra je potrebna, da človeško življenje lahko poteka.
Sv. Tomaž Akvinec, II, II, 168, 3 ad"c.
Iz življenja In dogajanja v Argentini
IGRA SE ZAPLETA
Vodje socialističnih strank iz dvajsetih držav so se minuli teden zbrali na Dunaju na zborovanje Socialistične internacionale in razpravljali o nadalj-nem političnem delovanju socialističnih strank.
Med svetovno znanimi socialističnimi vodji, ki so prišli na Dunaj, je bil zahodnonemški kancler Willy Brandt, dalje izraelska predsednica Golda Meir, koroškim Slovencem najbolj znani pa avstrijski kancler Bruno Kreisky.
Willy Brandt je bil tudi eden glavnih govornikov na zborovanju ter je med drugim zagovarjal čim hitrejši razvoj skupne denarne politike v sklopu razširjenega Skupnega evropskega trga.
V zvezi z vprašanjem zahodnoevropske varnosti je Brandt dejal, da je pričakovati, da se bodo predhodni razgovori med posameznimi državami glede vse-evropske varnostne konferencije pričeli proti koncu letošnjega leta. Kon-
PREDSTAVNIKI SLOVENCEV IZ ITALIJE V LJUBLJANI
(Nad. 1. str.)
so brez posluha za duhovne in narodne potrebe slovenskih vernikov. Tako se nadaljuje taktika, začeta pod fašizmom, da pošiljajo slovenske duhovnike v nižinsko Furlanijo, furlanske duhovnike, nevešče slovenskega jezika, pa pošiljajo v Beneško Slovenijo. Kljub vsemu ziares pretresljivemu položaju, v katerem se nahajajo beneški Slovenci, oropani razumevanja s stranj Cerkve in države, pa so odločeni nadaljevati boj za 'svoje naravne pravice.
Besede župnika Cenciča je podprl nato še Izidor Predan, ki je podrobno opisal Beneško Slovenijo in orisal položaj, v katerem se naše ljudstvo nahaja. Izseljevanje, zaostalost dežele in brezčutnost oblasti so glavni vzroki za sedanji težki položaj Beneške Slovenije. Prj tem bi se morala tudi matičria domovina zavedati 'svoje odgovornosti, ki jo ima do zamejskih Slovencev.
Goriški Katoliški glas, ki je o tem tudi poročal, je ob koncu dodal sledeč komentar:
Da, matična domovina! In to je naša beseda ob zaključku tega poročila. Kdaj bo naša matična domovina znala tako učinkovito nastopiti v korist vseh Slovencev v Italiji kot je to storila Avstrija v korist svoje manjšine na Južnem Tirolskem, ki živi v Italiji? Zdi se nam, da bomo morali še in še čakati, kajti vodilne kroge v Ljubljani in Beogradu bolj zanima prodajanje ideologije in gospodarski intereisi kot pa ohranitev slovenskega življa v zamejstvu. Vesel( bomo, če bodo dogodki v bližnji bodočnosti to, našo ugotovitev zavrnili.
Med letošnjimi zlatomašniki ljubljanske škofije omenjamo tri, katere večina od nas pozna.
1. Msgr. dr. Jože Jagodic, roj. 13. 12. 1899 na Visokem, župnija Šenčur pri Kranju. Po končani gimnazij1! v Kranju je vstopil v ljubljansko semenišče in bil posvečen 29. junija 1922. Vse svoje duhovniško življenje v Sloveniji je preživel na škofiji, najprej kot tajnik škofa dr. Jegliča, s katerim je na vizitacijah dvakrat obhodil vso ljubljansko škofijo. Pod škofom dr. Greg. Rožmanom je postal škofijski kancler in ostal njemu ob strani najhujša vojna leta kot odličen upravnik in svetovalec, dokler ni z njim odšel v begunstvo 1. 1945. Izurjenost v vodstvu cerkvene uprave ga je najbolj priporočila, da je kmalu postal papeški delegat za begunce iz Jugoslavije, ki iso živeli v mejah iNemčije in Avstrije. ,S pravicami rezidencialnega škofa je vodil versko življenje vernikov in njihovih duhovnikov. Koliko raznih potov je moral opraviti in koliko aktov rešiti v tem času, ko je moral urediti iz nič svojo pisarno ter vse to opraviti s tako skromnimi človeškimi sredstvi, to ve samo Bog. Uredil in vodil je pastoralno in dobrodelno oskrbo jugoslovanskih beguncev, Slovencev, Hrvatov ter Volksdeutscherjev iz Banata. Prejel je ponovno pohvalo za to delo od sv. Sedeža za yse, kar je opravil. Ko so se dogovarjali med Janezom XXIII. in škofom Vovkom za postavitev 'sloven-
ferenca sama, je dodal Brandt, pa bi se mogla začeti pred poletjem 1973.
Bivši angleški notranji minister James Gallaghan pa je govoril proti načrtom za evropsko denarno unijo. Združitev Evrope je treba načrtovati na mnogo širši podlagi, kakor pa je trenutno predlaga Skupni evropski trg. Denarni problemi ne morejo biti izolirani od ostalih političnih in gospodarskih problemov ter jih tudi ni mogočo reševati v okviru pokrajinskih blokov, temveč jih je treba reševati na svetovni ravni, je menil Callaghan.
Leninov red tudi za Castra
1500 milijonov dolarjev dolga
Kubanski komunistični diktator F Castro, ki se je pretekli teden mudil na obisku v Moskvi, je dobil od sovjetskih komunističnih veljakov nagrado za svoje prevratniško delovanje v latinski Ameriki. Sovjetski partijski vodja Leonid Brežnjev ga je odlikoval z Leninovim redom „za odličen doprinos v boju proti imperializmu in za napor-: za ohranjevanje prijateljskih odnosov med Kubo in ZSSR“.
Prejšnji mesec je Leninov red dobil tudi jugoslovanski komunistični diktator Tito, ta za svoje napore komuniza-cije držav tkim. tretjega sveta v Afriki in Aziji.
Castra je Hruščev že leta 1963 proglasil za „heroja Sovjetske zveze“. Odkar je Brežnjev Hruščeva leto dni pozneje odstavil, se Castro doslej ni več prikazal v Moskvi, ker je večkrat prišel navzkriž s svojimi delodajalci ;z Kremlja.
Najbolj mu sovjetski komunistični veljaki zamerijo, da ne zna spraviti v red kubansko gospodarstvo. Vso sladkorno produkcijo mora Castro oddajati Moskvi, katera nato sladkor prodaja drugim državam. Kljub vsem naporom gospodarskega izžemanja kubanskega prebivalstva se je zadolženost Kube napram ZSSR v sedanjem deset-' letju zvišala na nad 1500 milijonov dolarjev. Ta dolg je bil ena glavnih točk razgovora med Brežnjevom in Castrom.
Ker pa si hoče Moskva za vsako ceno ohraniti dragoceno oporišče sredi med severno in južno-ameriškim kontinentom, namerava še naprej segati globoko v kremeljske blagajne in podpirati Castra. Tudi nedavni dogovori med Nixonom in Brežnjevim o mirnem sožitju med ZDA in ZSSR kremeljskih veljakov ne motijo v njihovi politiki podpiranja Castrovih prevretniških akcij na ameriškem kontinentu.
skega begunskega ordinarija-škofa, je bil msgr. Jagodic najresnejši kandidat in moramo, samo nepotrebnim zaprekam pripisati, da se to ni uresničilo. Ko je prenehal kot narodni delegat beguncev 'iz Jugoslavije, je vstopil v dušno pastirstvo v škofiji Innsbruck, kjer kot župnik v Leissach pri Lienzu deluje še danes. — Ko|t pisatelj je sodeloval in nekaj časa urejeval fantovsko glasilo „Mladost“, najbolj znana je pa knjiga-življenjepis dr. A. B. Jegliča, katerega je opisal z vso ljubeznijo.
2.	Duhovni svetnik Alojzij Košmerlj,
roj. 25. julija 1899 v Sodražici na Dolenjskem, je po končani gimnaziji v Ljubljani vstopil v ljubljansko bogoslovje, bil posvečen 29. junija 1922. Bil je ves čas doma v dušnem pastirstvu: kot kaplan v št. Rupertu, Trebelnem, pri št. Petru v Ljubljani, stolni vikar v Ljubljani 'in nazadnje župnik največje fare v škofiji št. Peter v Ljubljani. Spada v tisto generacijo (slovenskih duhovnikov, ki so v duhu Jegličevem neumorno deloval^ po naših farah na versko kulturnem polju, posebej med mladino, y Marijinih družbah, pri Orlih in prosvetnih društvih ter kot katehet-je po šolah. S tem delom so postavljali v odločilnih desetletjih med obema vojnama med našim narodom oldklonitev brezbožnega komunizma. Ne bi imeli tako junaških fantov in mož v naši narodni vojski, ako jih ne bi izoblikovali ti mladi kaplani in župniki. Tudi verska obnova, ki je sledila za Jegličem
Mednarodni teden
Indija in Pakistan sta se sporazumela, da bosta uredila svoje mejne probleme na visok! gorski planoti Kašmir, kjer sta dolslej vzdržavala močne vojaške oddelke ter je neprestano prihajalo do incidentov Glede vrnitve 93.000 pakistanskih vojnih ujednikov, ki jih je Indija zajela ob priliki nedavne bengalske vojne, se pakistanski predsednik Bhutto in indijska predsednica Gandhi nista mogla dogovoriti. Bhutto je časnikarjem dejal: „Prej alj isjej se bodo morali vrniti. Tako se dela v civiliziranem svetu“. Indija med ujetnik* 1! išče „vojnih zločincev“ na zahteve bengalske vlade.
Demokratskemu senatorju McGover-
nu je poseben strankin odbor odštel nad 150 glasov, ki jih je bil dobil v Kaliforniji in jih prisodil drugim demokratskim predsedniškim kandidatom. McGovern meni, da bo na stranknem zborovanju, k se bo začelo 10. t. m. v Miami, dobil glasove nazaj in bo izvoljen. za demokratskega predsedniškega kandidata za novemberske predsedniške volitve Republikanci uradno še niso določili svojega predsedniškega kandidata, toda nihče ne dvomi, da to ne bi bil Ni'xon.
V ZDA je vrhovno sodišče odpravilo smrtno kazen, razen za uboj policijskih in državnih funkcionarjev. Od devetih članov vrhovnega sodišča jih je pet glhsovalo za odpravo 'smrtne kazni. S tem glasovanjem se je 585 kaznjencem v ZDA smrtna kazna avtomatično spremenila v dosmrtno'ječo.
Nixon je objavil, da odslej naprej ne bodo, več rekrutirali amerikanskih vojakov za Vietnam, temveč bodo pošiljali tja s'amo prostovoljce. Istočasno je naznanil, da se bo 'severnoameriška delegacija začela udeleževati pariških mirovnih razgovorov spet od 13. julija t. 1. naprej. Bombardiranje Severnega Vietnama pa ne bo prenehklo vse dotlej, dokler se ne bodo ustaviii sever-novietnamski napadi v Južnem Vietnamu.
ZDA so zaskrbljene, da se ZSSR in Kitajska pripravljata rta vojni spopad. Severnoameriški generali so imeli pred kratkim dolge nočne 'seje v Pentagonu ter so preučevali razvoj dogodkov med ZSSR in Kitajsko, ki sta nedavno začeli s hitrim utrjevanjem medsebojne 7000 km dolge meje.
PRVI VLAK V KOPRU
11. junija sta pripeljala prva vlaka v Koper. Po dolgih pogajanjih je le prišlo do sporazuma med avtobusnim podjetjem Slavnik in železniškim podjetjem za avtobusno zvezo med Koprsko postajo in obalnimi mesti. Prva vlaka sta pripeljala v Koper 125 oseb, večinoma mladine, ki se je prišla kopat.
pod škofom Rožmanom ne bi tako uspela brez te temeljite priprave. Svetnik Košmerlj je bil izven svojih islužbenih mest po farah, kjer je deloval, znan poalebej ¡kot govornik na župnijskih duhovnih vajah ter pri različnih cerkvenih slovesnostih, kar je zaključil na eni strani kot predavatelj govorništva bogoslovcem na ljubljanski bogoslovni fakulteti ter možem in fantom pri Prerodu v času slovenske revolucije, kjer je nesebično in neustrašeno golvori'1 resnico božjo proti brezboštvu komunizma, ki se je hinavsko vrival med slovensko ljudstvo. Tudi on je 1. 1945 odšel v begunstvo, khterega je par tednov kot dušni pastir slovenskih beguncev preživel v Monigo prj Tre-viso, odkoder je odšel v pastirstvo na Tirolskem. Od tam pa je 1948. prišel v Argentino, kjer je bil najprej spiritual v slovenskem bogoslovju v S>an Luisu in od 1950 hišni duhovnik prti šolskih bratih v Floridi. Neumorno delaven je ostal tudi za Slovence, čeprav je v argentinski službi, posebej kot voditelj duhovnih vaj in pisatelj dobro pripravljenih člankov za rtaše Duhovno življenje. Redko bi dobil1! slovenskega duhovnika v izseljenstvu, ki je toliko prebral in napisal za naše ljudi kot on. Redno se udeležuje In predava na mesečnih sestankih naših slovenskih duhovnikov. Moralno in tvamo rad da, kar ima.
3. župnik Anton Stanonik, roj. 30. 5. 1896 na Trati v Poljanski dolini, je končal gimnazijo v škofovih zavodih v Šft. Vidu, vstopil v bogoslovje in bil posvečen v Ljubljani 29. junija 1922.
Osem mesecev komaj še manjka do volitev, ki naj bi Argentino pripeljale nazaj na ustavno pot, pa še nihče točno ne ve, kako se bo potek odigraval ne v najbližnji, ne v malo daljši bodočnosti. Vse napovedi slonijo izključno na sklepanjih in ugibanji, po tem, kako so se stvari razvijale doslej in na podlagi nekaterih dejstev. Nejasnost in nemir sta glavni karakteristiki te politične dobe, ki je poslabšuje zlasti težko gospodarsko stanje.
V to ozračje je pretekli ponedeljek zvečer udarila strela. Vsaj tako je novico sprejela večina politikov in celo izkušenih opazovalcev, kateri včasih trdijo, da jih v argentinski politiki še nič več ne more presenetiti.
Ta večer, 3. julija, je predsednik države general Lanusse izročil časnikarjem dokumentacijo o vladnih pogajanjih z bivšim predsednikom Peronom, katerega je leta 1956 strmoglavila revolucija. Dokument se nanaša na pogajanja, ki so bile v aprilu lanskega leta. Tedaj je predstavnik vlade polkovnik Francisco Cornicelli imel triurni razgovor s Peronom in njegovimi svetovalci. Ta pogovor je bil posnet na
Največji francoski opozicionalni stranki, komunistična in socialistična, sta se pred kratkim dogovorili, da bosta zagovarjali skupen vladni program, s katerim nameravata nastopati proti vladajočim gaulistom na prihodnjih splošnih volitvah.
Obe stranki sta medsebojni sporazum pozdravili kot prvi tak sporazum med komunisti in socialisti v Zahodni Evropi po drugi svetovni vojni.
Glavni tajnik francoske komunistične stranke Georges Marchais in vodja francoske socialistične stranke Francois Mitterrand sta izdelala skupen levičarski načrt za vladanje nad francoskim narodom, v katerem napovedujeta, da bosta:
1)	Francijo še naprej obdržala kot članico Skupnega evropskega trga;
2)	Podržavila večino francoske industrije;
3)	Ustavila francoski vojaški nuklearni program; in
4)	Skrajšala predsedniško dobo od sedem na pet let.
Sporazum med francoskimi komunisti in socialisti so dolgo pripravljali.
Bil je kaplan na raznih župnijah ljubljanske škofije, najdalje v Vodicah nad Ljubljano, dokler ni postal župnik v Zg. Tuhinju, odkoder so ga pregnali Nemci, najprej zaprli v št. Vidu, odpeljali na Hrvatsko, odkoder se je vrnil kot begunec v Ljubljano. L. 1945 je odšel v begunstvo., živel najprej v Treviso, nato odšel po posredovanju kard. Piazza, patriarha v B'enetkah, v duhovniško zdravilišče Arca di Trento Od tam je odšel v Španijo, delovhl na tamošnjih župnijah kot kaplan, dokler ni prišel v Argentino. Tukaj je vstop1'! v nadškofijo La Plata v dušno pastirstvo, dokler ni postal bolniški kaplan v Haedo, danes škofija Moron. Skromen po svojem značaju, je ostal tih tudi v svojem delovanju v Sloveniji in tukaj v Argentini, pa zaradi tega nič manj prizadeven in vreden spoštovanja zlasti kot iskren duhovniški sodelavec in prijatelj. Med našimi ljudmi je poznan posebej kot priljubljen spovednik, kjer deluje posebej med Slovenci v skupini Ramos Mejia. Zadel ga ie posebej udarec, ko je pred 5 leti izgubil svojega prijatelja rajnega Janeza Kalana, s katerim sta tako stanovitno obiskovala slovenske družine in jim nosila tolažbo, ki jo ne bi mogel nihče drugi vliti. Na duhovniške sestanke se redno vsak mesec prismeje in v mirnem humorju Ustvari dosti le pih ur svojim duhovniškim sobratom. Ostal je junak tudi po zadnji operaciji.
Gg. Košmerlj in Stanonik bosta imela svojo zlato mašo v Slovenski hiši 9. julija ob 16. Msgr. Jagodic jo ie opravil 2. julija v Leissachu. Bog jih ohrani zdrave še dolgo let!
trak s pristankom obeh strani in ga je sedaj vlada spravila v javnost.
Reakcija s strani političnih strank, zlasti peronistov, ni mogoče še predvidevati, še manj s strani samega Pero na. Po mnenju opazovalcev se bije trenutno nekaka borba tek proti času, s strani vlade in s strani Perona. Igra se zapleta in vprašanje je le, kdo bo koga izigral, ali bo prišla do političnega remija. Vlada vztraja na svoji poziciji, da glede volitev ni nobene prepovedi, da igra „čisto igro“.
Po drugi strani pa je možnost, da je objava dokumenta tudi posledica raznih trenj v sami vojski ali v vojaški junti.
Ni nobena tajnost, da pretežni del vojske ne bi sprejel, da bi bil Perón izvoljen za predsednika. Opazovalci tudi menijo, da Perón sam predsednik ne bi hotel biti, in sploh dvomijo, če se bo kdaj za življenja sploh hotel vrniti v Argentino. Želja vlade je organizirati volilno združenje, kjer bi „sprejemljiv kandidat“, tako za vojsko, kot za večinske stranke, prevzel vodstvo države za nadaljnjo dobo. S tega vidika je objava tajnega dokumenta le nepričakovana poteza v igri. Vsi sedaj napeto pričakujejo protipotezo. Ta bo vsekakor prišla iz Madrida. Verjetno bo prav tako nepričakovana.
gaullistpm
toda ga doslej niso mogli doseči. Relativen uspeh opozicije v referendumu glede britanske udeležbe v Skupnem evropskem trgu letošnjega aprila, ko je samo tretjina volilcev glasovala za Pompidoujevo politiko, je nagnila komuniste in socialiste, da so se potrudili in se sporazumeli za skupen nastop na prihodnjih splošnih volitvah.
Gverila v Jugoslviji
IZ AVSTRALIJE SKOZI AVSTRIJO V BOSNO?
Jugoslovanska uradna agencija Tanjug je minulo nedeljo iznenadila večino jugoslovanskih državljanov, ko je objavila naslednje kratko poročilo:
„Skupina ustaško-fašističkih teroristov, med njimi nekaj notornih kriminalcev, se je ilegalno vtihotapila v Jugoslavijo. V prvem spopadu z varnostnimi silami in krajevnimi stražami je bila tolpa razbita in večinoma uničena. Prebivalstvo je storilo vse, da ie dalo dragoceno podporo varnostnim silam in krajevnim stražam v njihovem uničevanju teroristov.“
Jugoslovanski komunistični viri trdijo, da je skupina „ustašev“ prestopila jugoslovansko mejo iz Avstrije in se preko Maribora prebila v zahodno Bosno, kjer je prišlo do spopada s Titovimi varnostnimi oddelki. Pri spopadih da je padlo 20 do 30 gverilcev, nekaj pa da so jih ujeli. Ubiti da so bili tri organi varnostnih sil, štirje pa ranjeni, pravijo ista poročila.
Isti viri tudi trdijo, da so „ustaši“ prišli iz Melbourna v Avstraliji, kjer da je „središče aktivnosti jugoslovanskih izseljencev“. Skupina gverilcev da je skušala zanetiti gverilske akcije v zahodni Bosni, ki naj bi bila zgodovinsko področje ustaško nastrojenega prebivalstva. Prav tako poročajo, da je bila skupina, ki se je spopadla s Titovimi varnostnimi oddelki, opremljena s teleskopskimi puškami, z drugim orožjem in z radijskimi oddajniki in sprejemniki.
IZMENJAVA MLADINE V zvezi z izmenjavo mladine med Slovenijo in ZDA bo šlo, iz Slovenije 21 srednješolcev na enoletno šolanje v ZDA. Seveda bo kandidate skrbno izbiraia Zveza mladine Slovenije po „javnem natečaju.'
CENE ONKRAJ MEJE
Mariborčan! in drugi, ki včasih skočijo čez mejo v Avstrijo, se sprašujejo, kako je mogoče, da je tam sadje in zelenjava cenejša. In to kljub devalvaciji dinarja. Za enak denar (čeprav je treba plačati za en šiling 78 par) kot stane v Mariboru kilogram paradižnika dobiš onstran meje kar dva kilograma in še kaj več! Tudi drugo zgodnje sadje je cenejše. Imajo seveda tudi dražje, vendar kupec more izbirati po kakovosti in po sorti.
Naši zlatomašniki
Francoski komunisti in socialisti se povezujejo
Proti

AÑO (LETO) XXXI. (25) No. '(štev.) 27
BSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 6. julija 1972
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■■■■■■■■■■■■■■!
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■B IB B BIB MMH BI BIH a ■■mi B>M	BBI ■■■■■■ Mill ■ IB ■ I ■■■ I III ■■■■■■ 11BBBBBBBIBBSBBBBBSBIBBBIBIBB «Via ■ B11 Ml 11111 ■ I ■ IM IS ■ ■ ai ■ ■ mu ■ a ■■■■■■■■ V.fl III ■
Gospodarska zadrega slovenskih komunistov
KAM S PRESEŽKOM?
Evropska ali atlantska! Evropa
Evropa, ki so jo zavezniki po drugi svetovni vojni razdelili v Vzhodno in Zahodno, bo tako razdeljena ostala še dolga desetletja. Mnogi se sprašujejo, če bodo sploh še kdaj Vzhodno Evropo smatrali za Evropo, kajti ta del vedno bolj izgublja svoj evropski značaj in se politično, gospodarsko in kulturno staplja s sovjetsko-ruskim azijskim konceptom narodnih in državnih struktur. Kadar danes svet govori ali misli na Evropo, ima vedno bolj v mislih samo svobodni, zahodni del evropskega kontinenta.
Ta Zahodna Evropa si vztrajno pridobiva svojo novo identiteto, v kateri pa se dva nasprotno koncepta borita med seboj: evropska Evropa in atlantska Evropa.
Debata, katera Evropa naj obstane, odn. katera je za Evropo primernej-šp, se je začela že z uvedbo severnoameriškega Marshallovega programa za obnovo zahodne Evrope, da bi se ta spet postavila na noge. Debata se je nato močno poživila z nastopom De Gaulla, zlasti še, ko se je Francija umaknila iz atlantske vojaške organizacije, NATO.
Na predvečer razširitve Skupnega evropskega trga od šest na deset članic, zahodnoevropski državniki spet resno debatirajo, kakšno obliko in kakšno vlogo naj v bodoče zahodna Evropa igra na svetovnem pozorišču.
De Gaullov naslednik, francoski Pompidou, je mnenja, naj bi bila zahodna Evropa svobodna slehernega severnoameriškega vpliva in če bo kdaj prišlo do evropske vlade, bo ta „mogla nastati samo iz skupnosti vseh narodnih vlad, ki se bodo družno odločale v imenu vseh in za vse.“
Nizozemska vlada zastopa nasprotno stališče ter zagovarja nujnost evropskega sodelovanja z ZDA. Nizozemci trdijo, da bo morala biti nova Evropa zgrajena na nadnarodnih ustanovah.
Zahodnonemški kancler Willy Brandt, ki se bolj nagiba k nizozemski kakor francoski rešitvi evropskega problema, je prav pred kratkim naznanil ustanovitev posebne zahodnonemške ustanove, ki ima za cilj utrjevati odnose med Zahodno Nemčijo in ZDA.
V pripravah je sklicanje vrhunske konference desetih zahodnoevropskih držav, članic Skupnega evropskega trga, ki naj bi letošnjega oktobra zasedala v Parizu in na kateri bodo razpravljali m odločali o novih evropskih ciljih.
Francoski predsednik Pompidou je minuli ponedeljek in torek tudi o teh vprašanjih razpravljal z zahodnonem-škim kanclerjem Brandtom v Bonnu.
Pompidou zagovarja „evropsko Evropo“, ki naj bi se v svojih odnosih z ZDA popolnoma otresla severnoameriškega vpliva in bi v tem pogledu postala popolnoma neodvisna. Francija si prizadeva, da bi dobilo politično tajništvo združene Evrope sedež v Parizu in da bi se ustanovil evropski rezervni fond, s katerim bi podpirali valute držav članic.
Če kaj, v zadnjih mesecih povezuje zahodnoevropske države zadeva dolarja. Ozadje dolarskega problema je v nekaj besedah v tem, da najbogatejša država na svetu zahteva neomejene kredite ali velike trgovske koncesije od ostalega, revnejšega sveta.
Toda tudi tu v Zahodni Evropi nimajo vsi enakih pogledov. Problem dolarja je namreč sam na sebi močno zapletena zadeva, ker gre pri tem ne samo za gospodarske, temveč tudi za vojaške in politične odnose, kjer pa interesi zahodnoevropskih držav niso vzporedni, temveč se med seboj križajo.
Zahodna Nemčija hoče na vsak način obdržati severnoameriške vojaške oddelke na svojem ozemlju, da njihovo prisotnost lahko uporablja kot postavko v pogajanjih za zmanjšanje napetosti s svojimi vzhodnimi komunističnimi sosedi.
Druge zahodnoevropske države manj zanima Ostpolitik in prisotnost severnoameriških čet v Evropi ter se zato čutijo manj dolžne plačevati ta davek.
Vse čase svojega vladanja nad našim narodom, so slovenski komunisti enega glavnih problemov našli prav y gospodarstvu. Gospodarska kriza, ki se vleče že iz leta 1945 in je še danes ni konca, pa je prav v zadnjih časih streznila režim, da se je malo bolj resno pričel zanimati za to, kje bi bila kakšna resnična rešitev. Po raznih petletkah, planih in reformah, so zadnja leta prišli do zaključka, da je glavna postavka, s katero lahko pridejo iz začaranega kroga: stabilizacija.
V	imenu te stabilizacije je bilo sprejetih kup zakonov. Eden od teh, katerega je uzakonila skupščina v Ljubljani, pravi, da vsak presežek letnega proračuna vlade ni na razpolago za investicije, marveč je vsak presežek treba vrniti gospodarstvu. Glede tega sklepa pa so pred kratkim prišli v zagato. Proračun leta 1971 je prinesel glede na razpoložljive fonde presežek v višini 35 milijonov dinarjev. Kam s tem denarjem?
V	zasedanju republiškega zbora slovenske skupščine sredi junija, ie prišlo do ostrih debat, kajti proti volji skupščine je izvršni svet hotel razpo-
Toda kljub razlikam je v Zahodni Evropi v polnem razvoju načrt o valutnem in gospodarskem sodelovanju, iz katerega bo, kakor upajo, do leta 1980 izšla že skupna valuta za Zahodno Evropo. Tudi težave angleškega funta tega razvoja ne bodo več ustavile, prav tako ne finančni in gospodarski problemi posameznih zahodnoevropskih držav. Zahodna Nemčija se trenutno boji inflacije, Anglija povečanja brezposelnosti, nad polovico Italije je nerazvite in južnim delom primanjkuje delovnih ljudi zaradi izseljevanja na sever.
Toda vsi prvi, se pravi najtežji koraki v smeri Združevanja Zahodne Evrope so storjeni. Zunanja gonilna sila za združitev je bila'v desetletjih 1940 in 1950 sovjetska vojaška grožnja, v desetletju 1970 pa je brez dvoma izziv dolarja.
V polnem teku je namreč preoblikovanje svetovnega denarnega in go-
lagati s tem denarjem za kritje raznih potreb. S tem naj bi se kršil dogovor o stabilizaciji.
„Izvršnemu zboru se očita,“ je de jal republiški sekretar za finance Jože Florjančič, da ne ravna v skladu s programirano politiko stabilizacije, da ne vrača skladno s tem proračunskih presežkov gospodarstvu in da to povečuje obseg splošne potrošnje nad predvideno raven.“ Takoj nato je Florjančič obrazložil mnenje Izvršnega sveta, češ, da je treba ta razpoložljiva sredstva pač najbolj stvarno uporabiti. Predložil je vladni amandma, ki je bil sprejet, in po katerem so se presežki razdelili med gospodarstvo, republiško izobraževalno skupnost, izvršnemu svetu za gradnjo stanovanj republiških delavcev in pa za nakup deviz. Tako je bil volk sit in koza cela.
Zanimivo pri tem pa je, da ne IS ne skupščina nista dala denarnega prispevka za šolo v Cerknem, ki naj bi bil spomenik „Narodno osvobodilnega boja“. Tudi slovenski komunisti so v go-snodarski zadregi spoznali, da je spričo težkih problemov, puhlo slavo NOB bolje pustiti ob strani.
spodarskega sistema in se Zahodna Evropa trudi, da bi v tem dogajanju govorila kot en glas. Razširjeni Skupni evropski trg bo to tem lažje storil.
Medtem ko se Zahodna Evrope združuje v enoto za blaginjo posameznih zahodnoevropskih narodov, pa slovenski narod zaradi komunističnega režima ostaja vklenjen v sistem političnega, gospodarskega in kulturnega nazadovanja. Daši je po svojem zgodovinskem, političnem, gospodarskem in kulturnem razvoju vse do druge svetovne vojne in še med njo slovenski narod spadal v zahodnoevropski prostor, mu to pravico in to bodočnost sedaj zločinsko odrekajo slovenski in jugoslovanski komunisti.
čas hiti in zamujeni zgodovinski trenutki se narodom nič več ne vrnejo. Slovenski komunisti bodo krivi, če bo Slovenija zamudila svojo novo zgodovinsko priložnost.
I*RE!ISTAV\IK1 SLOVENCEV IZ ITALIJE V LJUBLJANI
V	torek 13. junija se je mudilh v Ljubljani skupina predstavnikov Slovencev s Tržaškega, z Goriškega in iz Beneške Slovenije. V Ljubljano jih je povabila mestna konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije.
Zamejske Slovence iz Italije so zastopali: poslanec v rimskem parlamentu Albin škerk, deželna svetovalca dr. Drago Štoka in Dušan Lovriha, pokrajinski svetovalec za Trst Lucijan Volk in občinski svetovalec v Gorici dr. Pe ter Sanzin, predsednik Slovenske kul-tumo-gospodarske zveze (SKGZ) Boris Race, župnika iz Slovenske Benečije Emil Cencič in Marij Lavrenčič ter predsednik društva „Ivan Trinko“ iz Čedada Izidor Predan.
V	teku dneva so slovenski predstavniki obiskali ljubljansko mestno hišo, kjer jih je pozdravil župan inž. Miha Košak, bili nato na kosilu, ki ga je priredil v čast gostom predsednik SZDL Beno Zupančič; si ogledali popoldne klinične bolnišnice, zvečer pa so nastopili na jhvni tribuni v Klubu poslancev v Ljubljani, kjer so podali nazorno sliko o življenju, razmerah, boju in problemih slovenske narodnostne skupine v Italiji.
Izvajanja zamejskih predstavnikov
Prvi je povzel besedo predsednik SKGZ Boris Race. Na kratko je orisal razmere, v katerih Slovenci živijo, prikazal njih gospodarski položaj, govoril o šolstvu, kulturnih in gospodarskih organizacijah, o našem tisku in o športni dejavnosti.
Poslanec Albin Škerk, izvoljen na listi komunistične partije Italije, je skušal prikazati stranko, ki j) pripada.
kot veliko pobornico za uveljavljenje pravic slovenske manjšine, ter je zlasti podčrtal vse pobude, ki jih je partija podvzela za ureditev manjšinskih vprašani. Sploh so bila njegova izvajanja en sam slavospev partiji, ki mu ie omogočila izvolitev.
Dr. Peter Sanzin je zlhsti opozoril na nerazumevanje, ki vlada v Rimu za reševanje vprašanj 'slovenske manjšine. Težave bodo obstajale, dokler ne bo spremenjen deželni statut v tem smislu, da bo lahko dežela samostojno sprejemala zakone v korist slovenske manjšine.
Dušan Lovriha je orisal vlogo občin uri zaščit) pravic slovenske skupnosti, Lucijan Volk pa se je predvsem zadržal na vprašanju urbanizacije in nenehnem zmaniševanju slovenskega c-zemlia. Opozoril ie na nevarnost stan-lisnin z italijansko večino, ki jo povzroča odhajanje mladine z doma. Večin podporo h; bilo treba nuditi tudi kmetiistvu, ki naj omogoča obstoj in razvoj slovenskih kmečkih družin.
Nastop dr. Štoke
Deželni 'svetovalec dr. Drago Štoka, izvoljen na list; Slovenske skupnosti, je v uvodu k svojim izvajanjem očrtal pot slovenskega naroda k samostojnosti in neodvisnost) in ugotovil, da živi še vedno toliko Slovencev izven meja svoje domovine.
Podrobno je nato govoril o vlogi dežele Furlanija-Jujijška B'enečija, ki ie prva poklicana, da, se zavzame za ureditev zadev naše manjšine. Vsekakor je nekai pozitivnega, da so k ustanovitvijo te dežele vsi Slovenci od Kanalske doline preko Beneške Slovenije in Gori-
Feclia histórica con proyección futura
Nuevamente la celebración del nueve de julio, congrega en un ideal común a todo el pueblo argentino. Se recuerda a aquellos hombres, que en los momentos más difíciles para la patria supieron buscar y encontrar el mejor camino, el de la Independencia, y en él comprometieron sus mejores esfuerzos, Ardua ha sido la tarea, numerosas las dificultades. Pero posponiendo los intereses personales en aras del bien de la patria, han podido forjar para la posteridad una nación libre e independiente.
El ejemplo de nuestros proceres, ha de ser hoy, más que nunca, imitado. En este momento difícil para la patria, su abnegación y sacrificio debe conducir los esfuerzos de las generaciones presentes. Como ellos debemos renunciar a mezquinos intereses privados y todos, en una gran unión, luchar por un futuro mejor para nuestra patria.
Los eslovenos, residentes en la Argentina, junto con nuestra adhesión a la magna fecha patria, expresamos el agradecimiento por todo, cuanto de este suelo recibimos, a la vez que también nosotros comprometemos nuestros mejores esfuerzos, por el bien y la grandeza argentina.

ške do Tržaškega končno le združeni pod isto upravno streho, kar jim omogoča uspešnejši nastop v borbi za svoje pravice.
'Nato je dr. Štoka predstavil poslušalcem vse pobude, ki so bile storjene v deželnem svetu s strani Slovenskih predstavnikov ter zlasti s strani slovenske liste za ureditev manjšinskih vprašanj. Pri tem je omenil tudi osnutek zakona, ki ga je Slovenska skupnost iz Trsta skupaj s Slovensko demokratsko zvezo iz Gorice izdelala za celostno zaščito slovenske manjšine in že predložila novemu izvoljenemu parlamentu v Rimu v razpravo in odobritev.
Na koncu svojih izvajanj je dr. Štoka izrazil svojo vero v obstoj slovenske narodnostne skupine v Italiii, obenem pa pozval vse odločilne delavnike y matični domovini, da se odločno in brez pridržkov zavzamejo za skrb, bi naj io bodo deležni zamejski Slovenci v Italiji.
Težki položaj beneških Slovencev
Globok vtis so pustile besede, ki jih i„ izrekel župnik Emil Cencič iz Tarbi-ja, ki ie v pretresljivih besedah prikazal težki položaj beneških Slovencev v Italiji.
Uvodoma je pojasnil, zakaj ni med beneškim) Slovenci dovolj narodne zavesti. Sto let jim krajevne oblasti že vcepljajo strah pred slovensko besedo, češ da je vse, khr je slovensko, proti-državno in podobno. Italija, čeprav se
danes proglaša za državo, ki je izšla iz odporniškega gibanja in izpoveduje demokratična načela, še danes ne priznava slovenskega značaja Beneške Slovenije. To ogrožata razen nestrpnosti oblasti še neprestano izseljevanje in alkoholizem. Zvonovi župnijskih cerkva zvonijo v Slovensk) Benečiji samo še mrličem, kajti krsti so postali 'silno redek pojav. Rušijo se nezadržno trije stebri slovenske zavesti v Beneški Slo-t-epiu, ki so župnija, družina in vas. Cerkvene oblasti, ki vladajo iz Vidma,
(iNad. na 2. str.)
Vzorna slovenska fara
žirovska fara v Poljanski dolini na Gorenjskem kot kaže, še dolgo ne bo izumrla. Verouk obiskuje kar 500 otrok. Število rojstev daleč presega število smrti. Lani je umrlo 26 ljudi, rojenih pa jih je bilo 87. Vsaj 126 mater ima več kot 5 otrok; ena od teh jih ima celo
17.	Žir) zares vodijo. Te matere zaslužijo vse priznanje.
Na letošnji materinski dan se je v žirovskj cerkvi zbrala množica otrok in veliko število mater. Sv. mašo je zanje opravil prelat dr. Vilko Fajdiga iz Ljubljane. Pr) pridig) si je zastavil vpraša-nie: Ali res izumiramo? In je priznal, da je osip na rojstvih pri Slovencih dejansko prevelik. Kdo nas bo rešil narodove smrti? In je odgovoril: le take matere kot jih ima žirovska fara.
Zadnie stvaritve umetnika Ivana Bukovca
Med nami v Argentini se je že pred časom uveljavil mladi slovenski slikar Ivan Bukovec. Večkrat smo že imel) možnost videti njegove umetniške razstave, reprodukcije njegovih del v- Zbornikih Svobodne Sloveniie, opremo raznih knjig itd. Uveljavlja pa 'se tudi med argentinsko publiko. V zadnjem času — meseca aprila — se Je Bukovec udeležil s svojimi del) skupinske razstave AVA (Artistas visuales agrupados) v Villa Ballesterju. Ista skupina je bila povabljena, da v juniju priredi razstavo v Ateneo Esteban Echeverría v San Femando,' k) je
Umetnik Ivan Bukovec pri delu
znan po svojem letnem salonu. Razstavljena so bila izbrana dela po predhodni izbiri dveh profesorjev visoke umetniške šole P. Pueyrredon in kiparja Ermando Buccija. Med temi deli sta bili 'sprejet) tudi obe sliki, ki jih' je predstavil Bukovec. Slika Valle de Punilla je vzbudila veliko pozornost med člani prireditvene komisije in pa zanimanje obiskovalcev razstave.
Bukovčevo zadnje delo pa je kiparsko: kip Križanega, ki je izrezan iz lesa v naravni velikosti. Naredil ga je za eno izmed novih cerkva misijonarja p. Lovra Tomažina, ki je iz Argentine odšel v misijone v afriško Zambijo, Tako bo delo slovenskega umetnika poneslo slovensko prisotnost tudi v Afriko in misijone. Umetnik Ivan Bukovec pa ima v delu še drug kip Kristusa, ki je tudi naravne velikosti in ki je namenjen za neko cerkev v Velikem Buenos Airesu.