IZ 2ABJE PERSPEKTIVE
POLITIČNA KRATKOVIDNOST
Pred nekaj meseci je prišel v našo tovarno nov uslužbenec. Prvič v moji uspešni dolgoletni vratarski karieri se mi je pripetilo, da o njem nisem vedel ničesar. Nisem vedel, kako mu je ime niti od kje je prišel in kaj dela. Prvo jutro, ko je nastopil službo, je prišel skupaj s sekretarjem in ta mi je samo suho dejal, da ,je tovariž odslej naprej naš novj sode-lavec". Ta ,,sodelavec" pa se ni nikoli oglasil v vTatarnici, nikoli kaj zahteval in - koLkor sem mogel videti — tudi'z nikomui ni govoril ali se ob koga obregnil.
Videl sem ga vsako jutro, ko je pet minut pred začetkom delovnika tiho in brezosebno kot duh piiplaval mimo viatamice in mi z rahlim na-klonom glave brez nasmeha dal vedeti, da je tu ... ali pa je bil to njegov pozdrav, vrag si ga vedi. Enako je bilo pet minut po zaključ-ku delavnika. Zopet je prilebdel mimo okna z enakun nedoločljivim
bedastim naklonom in že je izginil.
To njegovo obnašanje, ta brezim-nost ali ce hočete apatičnost me je začela vznemirjati. Tako, ljudje božji, vendar ne gre. Vratar je v tovarni tudi spovednik. Pri njem se je treba ustaviti, z njim pokramljati, se izkašljati. To je tudi edini način, da se seznaniš z novicami in se znaš obnašati tako, kot zahteva trenutna situacija.
Temu sem hotel napiaviti konee in pri tem upošteval rek, da če ne gre gora k Mohamedu, gre pač Mo-hamed h gori. Pri vratih sem mu po-stavljal zasede in sem ga, ko je hotel takole neslišno zdrseti mimo vratar-tiice, pozdravljal in ogovarjal: ,,Dobio jutio..., kako lepo vreme!" ali ,,kako zoprno prši. . ., kako slabo poletje!" in podobno. A vse zaman. Ni me pogledal, ni mi odgovoril, kot da bi zanj ne obstajal; ali pa mpgoče on ni obstajal. More-biti je bil duh kakega bivšega usluž-
benca, ki se je vračal z delom porav-navat škodo, ki jo je s svojim delom napravil v tovarni še za življenja.
No, to je bila rcs blazna in nemo-goča misel, toda verjemite mi, da me je obšla: posebej še, ko sem doma slišal hčerko, kako se je na pamct učila Aškerčevo pesem Mej-nik.
Mož me je vedno bolj razburjal, izgubil sem ves svoj notranji mir. Zaradi sebe sem moral z njega sti-gati tančico, ki ga je delala nenavad-nega. Zaman sem se spraševal, nihče mi ni vedel ničesar povedati. Odlo-čil sem se že, da bom uradno stopil h kadroviku po informacije, a me jc ta že pted tem rešil muk.
Pred dnevi je namreč kadiovik pomotoma prišel na delo deset minut prekmalu in se ustavil pri meni v vratarnici. Takoj za njim je kot ponavadi prišel ,^noj neznanec" in izginil v tovarniškem dvorišču. Dregnil sem kadrovika in ga vprašal:
,,Kdo pa je pravzaprav tale tip? "
,,Kaj ga ne poznaš? " se je začudil kadrovik. ,,To je Tone Hrast, včasih je pol občine tTepetalo picd njim. Ali še nisi slišal zanj? "
,,Do tega trenutka ne. Kaj pa je bil, da je pol občine trepetalo pred njim? "
,,Nič poscbnega, vendarle veliko. Bil je tižni inšpektor, in to inšpek-tor v pravem, najbolj groznem pomenu. Na kogar je položl roko, ni vcč vstal. Gostilničarji, zasebni in državni, trgovci in vcletrgovci ter obrtniki so prebledcli, če so samo slišali njegovo ime in v onemoglem besu zaman škrtali z zobmi. Bili so primeii, da so poslovodjc omcdle-vali, ko je odprl vrata tigovine. Njcgov pogled je bil kot rentgenski aparat. Samo pogledal je človeka, pogledal po trgovini in žc mu jc bilo vsc jasno. Takoj se jc napotil k pra-vemu predalu, k pravi polici ali potegnil iz fascikla točno tisto dobavnico, katero je potreboval.
Kratko malo, bil jc nezmotljiv ostrostielec. Kamor je pomeril, je ustrelil in tudi zadel. Bil je glavni dobavitelj .materiala' za sodnika za prekrške in javnega tožilca. Na račun glob, ki so bilc odmerjenc po njegovi zaslugi, bi v občini lahko zgradili najmanj šolo."
,,Ja," sem dejal in sc popraskal za ušesi. ,,Saj se mi je rcs zdel nenava-den tip. Kaj pa smo narcdili takega, da že toliko časa hodi v tovarno. Saj nas bo vse odstrelil, čc jc res tak, kot praviš. Odslcj se mu bom raje umikal, sicer . .." Hotel sem reči še: „ .. . bo še mene zavrtel. Človek nikoJi ne ve, kaj ne stori prav!" a sem rajc umolknil, saj ni trcba, da bi vzbujal kadrovikovo pozornost. Torej se moj šesti čut, ki je v njem vohal nekaj neprijctnega, lc ni motil.
,,Ne, ne, pri nas je scdaj zaposlen. Opravlja nepomembno delo v raču-novodstvu. Lahko je srečen, da smo ga sploh sprejeli."
,,In zakaj ni več inšpektor? "
,,Saj to je tisto, kar človck ne more verjeti. Vse je vedel, vse je razumel, samo politično je bil krat-koviden!"
,,Tega nc razumem? Če je bil tak, kot praviš, potem jc bil, kot re-čeno, na liniji. Takšne inšpektorje vendar zahtevamo."
,,Ne gte za to. Spravil se je nad našo vcletrgovino. Odkril jc toliko stvari, da je dobil gcncralni dircktor živčni zlom in bil šest mescccv na bolri'5kem dopu«tu. Nckaicri so celo namigovali, da ga jc lo rcšilo pri-čanja na »odišču, kar bi bilu anj precej neprijetno. V glavncm pa jim
je odžrl polletni dobiček - ali si lahko predstavljaš preplah!'
,,Saj v tem ni nič naipbe!"
,,Nič! Toda narobe )e bilo to, da jc bil direktor vcletrgovine pred nckaj meseci izvoljen za žu-pana. .."
,,A, a . . ."
,,Ti jc scdaj jasno! Prvo, kar je novi župan naredil, je bilo, da je inšpektorja spravil z občine."
,,Kako strašna usoda!" sem se zgiozil. Nov nauk o previdnosti zame. ,,Toda zakaj je bil politično kratkoviden. Saj ni mogel vedeti, da bo ravno direktor postal župan. To je pač usoda."
,,MoraI bi vcdeti! Vsi, ki so ho-teli, pa še dcl tistih, ki to niso hoteli so vedeli, da je dircktor kandidat za predsednika in je bilo samo vpra-šanje časa, kdaj bo prevzel funkcijo. Torcj bi moral vedeti - ali pa je res politično zelo kratkoviden."
,,Kaj pa, če je vedel, a je vse-eno ..." sem začcl na glas razmiš-Ijati. „ .. . Da, kaj pa če je res vedcl? " jc začel za menoj na glas razmišljati še kadrovik. ,,Nemogoče, saj to je samomor. Nemogoče. Takih Ijudi nimamo več."
Jaz pa mislim, da jih imamo še.
Samo ne vem, koliko časa jih bomo še imeli.