581 Ivaiikii: ü Božiču.
O Božiču.
Prvi, preusodni korak, pripisuje se prvi ženi —  Evi. —
Kakor brezkončno vodovje preplavila je beda ves svet in mili-
jardno gorje je zavladalo po opustošeni, raja oropani zemlji.
Nedopovedljive in nerazumljive so bile muke, ki jih je prestajalo
urobljeno človeštvo.
Najrazličnejše zlo, se je kakor kužna megla vlačilo po zemlji.
Najostudnejše bolezni in najgroznejše elementarne nesreče.
Strašna, strašna duševna tema razgrinjala se je nad človeštvom.
Črna, neprodirna tema nevednosti in vnebovpijočih pošastnih grehov.
Pa človeška srca !
Sahara, z vso svojo strahoto ne more se primerjati z brezupno
zapuščenostjo puščave, ki je do zadnjega kotička polnila ta  srca.
Vse to pa je rastlo in to so potencirala tisočletja.
Bilo je vtelešeno največje prokletstvo od vekov.
A potekal je rok njegove veljave.
Ona obečana, velika žena, ki je imela razdreti, uničiti kraljestvo
sovražtva in pogube, ki je nastalo po prvi ženi, bila je rojena.
Ona je imela biti druga, blagoslovljena Eva.
In prišla je ona noč.
Noč, stkana od svitlobe in luči in sreče in blagoslova, noč,
po katerej je plavalo angeljsko petje in ki je pila smehljaj Božan-
stva in prve solze sreče, ki jih je jokalo človeštvo.
Sveta noč.
Sveta noč ! Kako žejna te je bila zemlja.
Sveta noč....
Razlila si se vse naokoli in iz puščav so nastali vrtovi in
vzklilo je cvetje.
Nesmrtno cvetje.
In zemlja je slavila ženo, ki (ia je prinesla. —
A sedaj so že pobledeli žarki svete noči in zdi se mi, da je ona
sama izginila s sveta.
Razno zlo se je zopet naselilo na «emlji ter se zajedlo v člo-
veška srca.
Družba tava v labirintu zmot. Ginevajo jej moči, a izhoda ne ve.
Vodnikom in zapovednikom so izrabljene moči in izčrpan mozek.
Precenili so se in sedaj umirajo. Z njimi umira ljudstvo.
Kje je rešitev, odpomoč zlu? Mar nikjer več?
Ne, tako daleč še nismo prišli.
Ivanka ; O Božiću. ' ' 585-
V Človeštvu samem je še neizcrpan in nedotaknjen zaklad
moči in sil.
Te sile treba samo vzbuditi, vzdramiti. Močem treba odpreti vsa
polja človeške prosvete, da se slobodno ter zato mogočno razvijejo.
Ta moč pa je žena.
Da, tudi drugič je osoda ustvarila take razmere, da more svetu
priti rešitev le po ženi. Tudi danes je žena neprecenljivi vir, iz ka-
terega mora zmučeno, izhirano človeštvo crpiti novo moč in novo
življenje. Žena je, ki more vsposobiti in okrepiti narode za obstoj in
napredek.
To je gotovo in jasno ter leži na dlani.
Današnji ženi je poverjeno vzvišeno, važno poslanstvo. Iz nje se
ima naroditi nov, čil rod in iz nje le bo izšla nova, velika družba.
Čas preporoda se bliža. A žena še ni povsod vzbujena. Brani'
se jej celo vstajenje ! Kolika prokleta zaslepljenost je to !
Vi gospodje stvarstva, spoznajte in priznajte vendar svojo one-
moglost, svojo utrujenost in sezite po odpomoči, katere vam tako
neskončno treba ! Pokličite žensko na bojišče prosvete in vadite jo
v duševnem orožju.
S tem si pridobite vso hvaležnost in ljubezen njene duše in živ-
ljenje daste novi, popolnejši generaciji, ki vas bo zato nazvala velike.
Ne držite se tako krčevito gospodstva, ki je tiranstvo ter pogoj
nazadnjaštva.
Popravite, kar ste zagrešili na ženi, in osvobodite jo, kakor ste
jo usužili, — v njen in svoj blagor. —
Na tebe, slovensko ženstvo, pa se obračam v iskreni in udani
ljubezni ter ti kličem :
Vstani, vzdrami se v svojem ponosu in svoji moči ! Zahtevaj
prostega polja za delo, prilike, da koristno naložiš svoje sile ter bo-
gate obresti siplješ narodu in družbi v naročje.
Razvij zastavo človekoljubja in pravice in pribiti na pomoč
narodu, zatirancem ter sploh ginečemu človeštvu.
Spoznaj se, spoznaj svojo misijo in postalo boš veliko. A ne
išči se samo na veselicah ali v »dobrodelnih« javnih družbah in za-
kulisnih spletkah. Tvoji cilji so mnogo lepši in višji !
Kako želim, da jih spoznaš v sveti noči ! —
Ivanka.