PRIŽNICI V PONIKVI IN SLOVENJEM GRADCU Sergej Vrišer, M aribor V bogati mreži baročnih spomenikov, ki prepleta slovensko Š tajer­ sko, sodita na pomembno in posebno mesto župnijski cerkvi v Ponikvi in Slovenjem Gradcu. To pomembnost daje spomenikoma zlasti njuna notranja oprema, ki se v obeli cerkvah zliva v ubrani akord baročnega rezbarstva. Posebnost pa sta obe prižnici, objekta, ki po svojih izredno bogatih oblikah upravičeno vzbujata pozornost med našim i rezbarskim i um etninam i XVIII. stoletja (sl. 2 2 2 , 223). Namen tega sestavka je, opozoriti na sorodnost med obema prižni­ cama, popraviti dosedanjo domnevo o avtorju ene izmed njiju, obenem p a k iskanju avtorstva prispevati nekaj novih misli. Ako si odmislimo njen plastični okras, se prižnica v Ponikvi po svoji arhitekturni zasnovi ne oddaljuje od običajnega in p ri nas najbolj p ri­ ljubljenega tip a poznobaročne prižnice z razgibano streho, valjastim ali štiriogelnim balkonskim delom in z nogo, ki se zožuje proti tlom. Tako imamo tudi v Ponikvi balkon, ki je v tlorisu polkrožen, njegova ograja p a valjasta in ob spodnjem robu izbočena. Profilirani zgornji in spodnji pas ter v enakih presledkih ponavljajoči se pilastri sprem ljajo ograjo vzdolž oboda in strmo se dvigajočih stopnic. Noga prižnice se z rahlo konveksnokonkavno obliko, ki jo prekinja profiliran venec, izteka v p ri­ sekani stožec. Zgornji del prižnice se pričenja z usločeno steno, ujeto med dve masivni voluti, na katerih im aginarno počiva streha z valovito razgibanim in razčlenjenim ogredjem. Na strehi kipi kvišku paviljonska arhitektura, ki sloni na volutah in je pokrita s kupolo. Na vrhu te se še enkrat požene v višino laterna in izzveni v monogramu, obdanem z žarki. To je kratek opis arhitekturnega dela ponikovske prižnice, tipa, ki bi mu, ako izvzamemo nekatere detajle in paviljon na strehi, mogli poiskati številne inačice širom domovine in tujine. V času okrog sredine in tja do 70. let XVIII. stoletja naletim o z večjim i ali m anjšim i razlikam i na tak arhitekturni tip pri mnogih prižnicah avstrijske Štajerske, pa tudi na našem domačem ozemlju. Podobno kakor srečujemo v istem času v oltarni arhitekturi največkrat oltarje z dvema ali s štirim i stebri, ki nosijo golšasto usločeno gredo, nad njo pa z volutam i obdano atiko, n aj­ demo tudi med našimi prižnicam i določeno prevladujočo obliko. Baročno, oziroma pozneje rokokojsko prižnico pa skoraj neizogibno sprem lja bogat plastični okras. Ta prevzam e v zapadnejših evropskih pokrajinah, zlasti na Bavarskem in Saškem, pred tem p a že ob koncu XVII. stoletja in v začetku XVIII. stoletja na Flam skem , povsem vodilno vlogo, tako da pogosto arhitekturno jedro prižnic pod obilico figur, ve­ getacij, d rap erij in oblakov bolj slutimo kot p a vidimo (n. pr. prižnice v Zw iefaltenu na Bavarskem, v dvorni cerkvi v Dresdenu, že prej pa flam ske prižnice v sv. G uduli v Bruslju, v sv. Rom baudu v Mechelnu, v sv. A ndreju v Mechelnu itd . ) . 1 Tip poznobaročne prižnice, ki se v našem in sosednjem avstrijskem spomeniškem gradivu najpogosteje pojavlja in o katerem želimo še po­ sebej govoriti v Ponikvi in Slovenjem G radcu, je sicer daleč od om enje­ nih ustvaritev, ki jih označujejo iluzionistične, prav scensko zasnovane kom pozicije in včasih k ar svojstvena dinam ika. Vendar p a sprem lja tudi naš tip prižnice bogat figuralni in ornam entalni akcesorij, razm e­ ščen običajno okoli balkona in na strehi. V štajerskem območju, ki ga v baroku um etnostno usm erja Gradec, je p rav priljubljena prižnica s sedečimi figuram i na spodnjem robu balkona. Ta način najdem o v raznih variantah seveda tudi drugod (Bavarska, Saška, Č eška itd.). Redkejša p a je v naših k rajih figuralna dekoracija noge prižnice. V nasprotju z južnonem škim i prižnicam i, kjer se uveljavlja v poznem baroku in ro­ koko ju okoli spodnjega dela tudi asim etrična razvrstitev figur, najdem o običajno v štajerskem tipu na tem m estu enakomerno razporejene figure, svobodnejša pa je samo strešna figuralna kom pozicija .2 Najpogosteje obdajajo p ri nas balustrado figure štirih evangelistov (n. pr. Slovenj G radec, Sv. D uh na O strem vrhu, M alečnik p ri M ariboru, D ravograd) ali p a p u tti z znaki Vere, U panja in Ljubezni (n. pr. Selnica p ri M ari­ boru, Sv. Janž na Suhem vrhu nad R adljam i, C erkvenjak v Slov. gor.). Ponekod zavzem ajo to mesto ženske figure (Sladka gora, Slov. Bistrica). Redkejše so figure štirih kontinentov (Studenci v M ariboru, Sv. Lovrenc na Pohorju) ali p a angelov z nebeškim i ključi in zapovednim i tablam i (n. pr. Zg. Polskava, Svečina). Iste simbole, zlasti table, najdem o pogosto v rokah puttov ali angelov na strešnem robu, medtem ko zavzema osred­ nje in najvišje mesto na strehi večja figura. To more biti D obri pastir, Zveličar, kak svetnik ali angel s trombo, križem itd. D rugod zavzemajo streho večje figuralne kompozicije, kot n. pr. Izročanje ključev (Studenci v M ariboru), sv. Trojica (Lovrenc na Poh.) in podobno. O dveh kom po­ zicijah, ki sodita med naše najzanim ivejše, bomo govorili posebej. Sim etrični razvrstitvi plastike na balustradi se podrejajo tudi reliefi in ornam entalni elementi, ki skoraj neizogibno obdajajo prižnice. Ikono­ grafsko so si prizori precej sorodni, vendar z variantam i. N ajobičajnejši so: Bogati ribji lov, D vanajstletni Jezus v tem plju, Izročanje ključev, O znanenje na gori itd. O rnam ent je času ustrezajoča rocaille, ki se spleta v vitice in kartuše, v 70. letih pa se že um ika klasicističnim zna­ čilnostim. Poznobaročni prižnici sledimo v dokaj enotnem konceptu še skozi vse XVIII. stoletje, v nekaterih prim erih pa tudi še v XIX. stoletje. Sočasno z njo živi baročno pojm ovana figura, ki pa se klasicizmom vse bolj um ika, svoje vodilno mesto p a prepušča ornam entu. Navedli smo samo nekaj prim erov z naših štajerskih prižnic 2. pol. XVIII. stoletja, sodobnic prižnice v Ponikvi, z namenom, da slikovito figuralno zamisel tega spom enika jasneje podčrtam o. K iparski delež je na ponikovski prižnici kar precejšen, h k rati p a tudi dovolj izviren. P lastika se v pravem pom enu besede vzpenja od tal do stropa. Na tleh stoji na kam enitem podstavku angel-atlant v človeški velikosti, oblečen v haljo, razpeto na grudih in nad kolenom. Z obema rokam a pridržuje spodnji del prižnice, ki ga obenem podpira z glavo. Zbor k rilatih sprem ­ ljevalcev, angelov, puttov in angelskih glavic pom aga ob vznožju bal­ kona nositi težko breme. N a zaključnem stebru stopniščne balustrade uzremo na krogli m anjšega angela v enakem oblačilu kot prejšnjega. Štirje evangelisti v plaščih, s knjigam i in simboli sede na spodnjem robu balkona. Knjige jim počivajo na kolenih. L uka in M atej se ozirata za­ m aknjeno in s prosečo kretnjo navzor, Janez lista po knjigi, M arko zre v cerkveni prostor in s prstom kaže na besedilo v knjigi: »Sequentia Sancti Euangeli Secundi S. Marcum«. Razpelo prižnice pridržuje figura bradatega duhovnika v korni srajci in s štolo (Frančišek Ksaverij?), ki se kleče obrača navzdol in kaže na križ. Šest reliefov, obdanih z roko- kojško vitico, izpolnjuje ograjo stopnic in balkona. Po vrsti si slede p ri­ zori: Ezehijel govori kostem, ki oživljajo (Ez. 37/1—14), Sm rt nespokor- jenega grešnika, Angel varuh, K ristus govori množici, Izročanje ključev in V stajenje od m rtvih. Steno prižnice zavzema, obkrožena z rocailleskim vencem, reliefna podoba v usločenem okviru: Mozes sprejem a zapovedi. Dvoje p uttov v poletu odgrinja s čopki ozaljšano zaveso, ki sili na dan izza prižnične stene. Na stropu baldahina je v sredini v vencu oblakov običajni golob - sv. Duh, angelske glavice p a oživljajo tudi notranjo stran draperije, ki obdaja baldahinski rob (sl. 224—227). O strešje zavzema prizor z dvanajstletnim Jezusom v tem plju. Jezus sedi v kupolastem paviljonu na vzvišenem mestu, ob njem na levi stojita Jožef in M arija, za njim se na steni tem plja kopičijo oblaki. V polkrogu je pred arhitekturo razm eščenih pet sedečih pism oukov s knjigam i na kolenih. S široko razprtim i očmi in iztegnjenim i rokam i izražajo svoje začudenje nad nenavadnim otrokom in se obračajo v cerkveni prostor. Oblečeni so v različna fantastična oblačila in plašče, na glavah nosijo ogrinjala, klobuke in koničaste judovske čepice. Vaze in dva p u tta do­ polnjujejo živahni prizor na strehi. Izredna k iparska vnema, ki jo izraža nič m anj kot šestnajst figur v celi postavi, šest puttov, kopica angelskih glav ter sedem reliefov, je ustvarila v Ponikvi um etnino p rav razkošne slikovitosti, ki bi ji s težavo poiskali enakovredno med domačimi spo­ m eniki te vrste. O hranjeno gradivo v Ponikvi nam, žal, z ničem er ne osvetljuje ob­ dobja 30. let XVIII. stoletja, ko so gradili novo cerkev. Konec XV. stol. so župnijo inkorporirali k ap itlju v Novem mestu; ta je tudi imel v Po­ nikvi patronatske pravice do naših dni. Ustrezne zapiske o ponikovski cerkvi bi bilo zato m orda vredno iskati v novomeških kapiteljskih a r­ hivih, ki še čakajo na potrebno ureditveno delo. Skušajm o se torej približati nastanku prižnice in njenem u mojstru po drugi poti! Časovna opredelitev ne predstavlja posebne težave, saj govori zanjo dovolj stilnih znakov, da bi mogli prižnico s precejšnjo zanesljivostjo prisoditi v 60. leta XVIII. stoletja. O m eniti p a moramo tudi dve letnici, ki vzbudita pozornost v knjigi evangelista M arka: 1771 in 1890. O drugi smo si hitro na jasnem , če prelistam o župnijsko kroniko; tega leta so cerkveno opremo na novo zlatili in preslikali. K aj bi torej pom enila p rv a letnica, če ne postavitev prižnice! V skrajnem prim eru m orda leto njenega zlatenja, k ar p a najbrž ni sledilo s preveliko zamudo, tako da je delo po vsej verjetnosti nastalo okoli leta 1770. Sl. 225. Ponikva, evangelisti na balustradi prižnice M anj jasna je sled za mojstrom prižnice. Res postanemo v isti cerkvi pozorni tudi na plastiko velikega in dveh stranskih oltarjev, ki izkazu­ jejo dokaj sorodne kiparske prijem e, vendar nam tudi to še ne pove dovolj. N a pomoč pa nam priskoči ikonografski moment. Ob znanem m otivu s sedečimi evangelisti je težko spregledati objekt, ki se nam je po svoji m arkantni obliki prav gotovo močno vtisnil v spomin — p riž­ nica v Slovenjem G radcu. Ako nato prim erjam o naprej, se nam razkrije med obema prižnicam a množica presenetljivih sorodnosti, o katerih je vredno govoriti posebej (sl. 229, 230). A rhitekturni koncept prižnice v Slovenjem G radcu se nam razodeva z vsemi elem enti prej omenjenega tip a naših poznobaročnih prižnic, h katerem u spada tudi ponikovska. Razen tega pa druži obe arhitekturi več značilnih detajlov. Srednji del slovenjegraške prižnice — balkon je sicer štirikotne tlorisne oblike, njegova balustrada pa se kaže s podob­ nimi sorodnostmi kot v Ponikvi. Skoraj povsem enaki sta si po svojem profilnem risu obe nogi prižnic. V endar so to znaki, ki bi jih mogli zaslediti tudi drugod. Značilnejša in redkejša je lirbtna stena prižnice, ki jo robita m asivni voluti. posebno pa streha z valovitim profiliranim robom. Steni in strehi obeh prižnic sta si brez dvoma najbolj podobni: na stenah enako široka pasova rocaille, enako razčlenjeni strešni ogredji s povsem enakim a čopastim a draperijam a, ki se nad usločenimi polji ujem ata celo v številu zobcev. Oglejmo si še figuralni okras slovenjegraške prižnice! Omenili smo že figure evangelistov. Ako se ustavim o ob vsaki posebej, opazimo, da nimamo sicer opraviti dvak rat z enakim i liki, vendar pa eni in drugi izražajo nenavadno soroden kiparski rokopis. D rugačni sta na prim er figuri Janeza ali M arka. Ponikovski Janez spom inja po obrazu in bradi na K ristusa, slovenjgraški je običajni brezbradi in dolgolasi m ladenič, M arka iz Ponikve krasi polna valovita brada, slovenjegraški M arko pa odgovarja po tip u ponikovskem u Janezu. T udi oblačila, drže in akcije svetnikov so različne: p ri enih zasledimo jerm enaste sandale, drugi so bosonogi, Janez iz Slovenjega G radca drži v roki peresnik, v Ponikvi je brez njega itd. D rugačna je tudi razvrstitev evangelistovskih simbolov (sl. 225, 226, 228). Težko pa je prezreti skupne znake v drobnem detajlu: pram enasto počesani lasje in brade, igra rok, n. pr. ponavljajoči se prst, položen med liste knjige (Janez v Ponikvi in M atej v Slovenjem G radcu), nabiranje poševnih gub pod kolenom v smeri proti robu oblačila, sorodno zmerno vihranje plaščev in halj itd. Posebej bi še omenili simbole evangelistov, k jer najdem o na obeh mestih enako okorne živalske like s širokim i gobci. Brez pom ena pa tudi niso značilne posodice-črnilniki, ki se pojavljajo obakrat v istih izbočenih oblikah. Končno še oba p u tta evangelista Ma­ teja, k jer najdem o na postavah, ki sta različni v pozah, podobni frizuri in enaka prtiča okoli ledij. Slovenjegraško balustrado obdajajo reliefi s simboli Yere, U panja in Ljubezni. Te tolm ačijo frontalno postavljene ženske figure z atributi. Prim erjava s Ponikvo je sedaj težja, saj so prizori tem atsko različni in p ri slednji živahneje ubrani. Zanimivi pa utegnejo biti razgibani okviri, ki se povsem ujem ajo z okvirom poni­ kovskega stenskega reliefa. V Slovenjem G radcu zavzema steno relief Dobrega p astirja brez okvira. Razpelo nosi tu k aj angel. Z vso dom išljijo pa se je razživel k ip ar v Slovenjem G radcu pri strešni kom poziciji. Sredi oblakov, od koder švigajo ognjeni zublji, drvi Elijev nebeški voz, ki ga v diru vlečeta dva vzpenjajoča se konja. Svetnik počiva na vozu, levico si pritiska na prsi, s pogledom pa je obrnjen v prostor. D irjajočo vprego usm erja angel, ki se razpetih kril prikazuje na oblakih in drži za vajeti oba konja. Yes prizor je mnogo dinam ičnejši od tem peljske scene v Ponikvi, v detajlih, n. pr. v draperiji (ponikovska M arija in slovenjegraški angel) pa se srečujemo z istim i stilnim i ugoto­ vitvam i kot p ri prejšn ji um etnini, k ar nas opravičuje sklepati na neki skupni um etniški vir. K tem u pa nas v zadostni meri privede tudi smela kom pozicijska zamisel v celoti, ki je, kot že povedano, p ri nas dovolj redka (sl. 223). Po vsem teni je razum ljivo, če v prvi vrsti mislimo na istega avtorja p ri obeh prižnicah. Tudi določene razlike, ki smo jih zasledili, bi navse­ zadnje le izpričevale veščega m ojstra, ki mu ob zadostni um etniški do­ m išljiji pač ni bilo potrebno zvesto ponavljanje likov, ki jih je že enkrat upodobil. Kot drugo bi šele postavili možnost, da je pri eni od obeli prižnic potrebno iskati delo druge roke, učenca istega mojstra. Slednjo domnevo p a zlasti prim erjava drobnih detajlov, z izjemo p ri reliefih, skoraj povsem izpodbija. Ako upoštevam o naše izsledke, bi smeli vprašanje o avtorstvu za­ staviti takole: Kdo je m ojster obeh del ali pa, katerem u kiparskem u krogu se deli vsaj najbolj približujeta. S tem pa moramo obravnavati Sl. 226. Ponikva, evangelisti s prižnice tudi k ip arja, čigar ime je bilo doslej v zvezi s slovenjegraškim delom. To je graški k ip ar Filip Jakob Straub. Arhivski podatki danes, žal, niso dosegljivi. V stari kroniki zasledimo o prižnici le opombo, da je bogato baročno delo, ki je verjetno nastalo okoli leta 1764. ali m orda nekoliko pozneje, k ajti 2 1 . avgusta 1763 je darovala G ertruda Pečovnik, kuharica p ri Ju riju Aristovniku, 50 flr za zlatenje te prižnice.3 Straubovega imena kronika ne omenja. Po pripovedovanju naj bi spoznali to prižnico za Straubovo delo nekateri poznavalci njegovih graških ustvaritev. V stro­ kovnem tisku je prvi postavil zvezo med Straubom in prižnico dr. A vgu­ štin Stegenšek. V svojem poročilu C entralni komisiji leta 1912 omenja, da je v Slovenjem G radcu potrebno očistiti veliki oltar in sneti neodgo- varjajočo oljnato barvo s prižnice. Slednja je po njegovem m nenju n a­ stala okrog leta 1760 in je m orda delo Janeza Strauba iz G radca.4 Stegenšek pa je izrekel samo domnevo, ki je ni potrdil z arhivskim do­ kumentom. Tudi dr. Fr. Šijanec ni v svoji razpravi o slovenjegraških slikarjih Francu M ihaelu in Janezu A ndreju Straussu omenil Strauba. " V opom bah se je nam reč dotaknil raznih drugih um etnikov, ki jih je zasledil p ri preb iran ju tam kajšnjega arhiva. Enako tudi ne omenja Strauba J. Soklič v donesku o slovenjegraških m ojstrih .5 V Thieme- Beckerjevem leksikonu um etnikov najdem o slovenjegraško prižnico med pripisanim i deli F ilipa Jakoba Strauba. Časovno je označena z »okrog 1760«.6 Tudi ta podatek p a utegne biti povzet po omenjenem Stegenško- vem poročilu, le da so popravili ime avtorja v F ilip Jakob. To nas ne bi čudilo, saj smo kot graškega k ip arja Strauba doslej v resnici poznali le F ilipa Jakoba. Tu se mi zdi potrebno ponoviti nekaj znanih podatkov o rodbini Straubov. Janez Jurij Straub st. je živel in um rl leta 1730 v W iesensteigu (W ürttem berg). Njegovi sinovi so delovali vsak v svojem m estu: Janez B aptist (1704—1784) v Miinchenu, Filip Jakob (1706—1774) v G radcu, Jožef (1712—1756) v M ariboru, Janez Jurij ml. (1723—1773) v Radgoni. D ela starejših dveh bratov smo že doslej dobro poznali, m anj pa Jožefa in Janeza Jurija. Ob Stegenškovi opombi nastaja vprašanje, ali je po­ motoma zapisal Janez Straub iz G radca, p ri tem pa m islil F ilipa Jakoba, ali p a je dejansko prip isal prižnico Janezu Sfraubu. Ker poznamo dva b rata s tem imenom, moramo p ri tem vsekakor izključiti teritorialno in stilno oddaljenejšega Janeza B aptista in računati z Janezom Jurijem iz Radgone. V naslednjem bomo upoštevali obe možnosti avtorstva: Filip Jakob ali Janez Jurij Straub. Oglejmo si n ajp rej signirana in ugotovljena dela prvega kiparja. F ilip Jakob Straub je eden najvidnejših graških baročnih kiparjev. Kot naslednik Janeza Jakoba Schoya se je uveljavil z vrsto sakralnih in profanih um etnin. N aj navedemo samo številne plastike v graških cerkvah p ri M ariji Pomočnici, U sm iljenih b ratih in v župnijski cerkvi, dalje v Ehrenhausenu, Birkfeldu, A dm ontu in drugod. Razen tega je delal za številne gradove. Ugotovljenim delom se pridružujejo še mnoga pripisana v W eizbergu, Stradenu, Fernitzu, Liebenauu itd.7 S kratka mno­ žica del, ki jasno osvetljuje njegov kiparski profil in omogočuje p rav tako jasno razločevanje njegovih del od um etnin b rata Jožefa Strauba iz M aribora.8 V opusu F ilipa Jakoba Strauba bi nas predvsem zanim ale njegove prižnice, toda, žal, ni med ugotovljenim i deli nobene. Med štajerskim i prižnicam i vzbudi sicer pozornost prižnica cerkve v W ildonu, ki je pred Jožefovimi reform am i stala v cerkvi karm eličanov v G radcu.9 Pritegne nas njena zasnova: balustrada s sedečimi evangelisti, ki listajo po k n ji­ gah, in streha, vrh katere se v drznem vzponu podita dva konja z go­ rečim Elijevim vozom. Podrobnosti te zamisli pa so drugačne od našega prim era (m ehkejša draperija, robustnejši obrazi itd.), a tudi med Straubu pripisanim i deli wildonske prižnice ne najdem o.1 0 P rav tako nas ne za­ dovoljuje prižnica v Stradenu, ki so jo v novejšem času prišteli med kiparjevo delo. Zgodovinar dr. R. Kohlbach v G radcu je pripisal F. J. Straubu še prižnico v Birkfeldu, ki je danes ni več. O hranjena fotogra­ fija p a nas dovolj jasno opozori na sorodnosti s stradensko prižnico, nikakor p a ne s slovenjegraško. Obe avstrijski se od naše prižnice bistve­ no razlikujeta v celotnem konceptu in v obdelavi. Sl. 227. Ponikva, del prižnice Med najm arkantnejše like F. J. S trauba sodijo nedvomno njegovi angeli. Zlasti uspeli so kipi v cerkvi M arije Pomočnice v G radcu in v E hrenhausenu : 11 m ladeniške figure v naravni velikosti, v vihrajočih oblačilih, ki telo dognane anatom ije bolj odkrivajo kot pokrivajo, obrazi z velikim i očmi in izrazitim i potezam i, ki nas nehote spomnijo »našega« Strauba, b rata Jožefa iz M aribora. K tem u vtisu pripom orejo še značilne kodraste in od vetra razpihane frizure ter široko razpeta krila z moč­ nim i peresi. Vse naštete značilnosti bomo našli tudi v angelskih postavah velikega oltarja tako im enovane Italijanske cerkve v G radcu . 12 Tudi to delo je F ilipu Jakobu Straubu samo pripisano, enako kakor prižnica v Slovenjem G radcu. Vendar bomo k aj km alu mogli ugotoviti, da so med obemi deli precejšnje razlike in da se bomo po tem eljitem ogledu izrekli za S trauba le v graškem prim eru, ne p a ob naši prižnici. Isto bi veljalo seveda tudi za Ponikvo. Ako prim erjam o avstrijsko gradivo s slovenjegraškim delom, vidimo, da nas naše angelske figure km alu p re­ pričajo o drugačnem kiparskem prijem u, kot smo ga spoznali v Gradcu. Res im ajo krilatci v obeh prim erih dokaj enake peroti, tudi razgaljena poprsja bi nekako sorodno učinkovala, ni p a mogoče prezreti razlike v obraznih potezah in um irjeno valujočih laseh. Posebej bi še poudarili drugovrstnost draperije, ki p rav tako slabo soglaša z življenjem gub na ehrenhausenskih plastikah, ki so datirane okrog leta 1760, torej približno iz istega časa kot slovenjegraška prižnica. Ako približam o sedaj Strauhovim angelom plastiko iz Ponikve, se moramo ustaviti ob angelu-atlantu. V celoti bi imela ta figura dovolj sorodnih potez s Straubovo plastiko: okroglo lice, velike oči, gracilna drža rok, razgaljene grudi in koleno, masivne perotnice in v dobršni meri tudi drobno gubanje oblačila. Navzlic tem u pa bi, zlasti če pogle­ damo še ostale angele na tej prižnici, govorilo dovolj znakov tudi za drugega avtorja in bi naštete značilnosti ne presegale povprečja baročne tipike, ki je bila v določeni meri lastna pač vsem kiparjem tedanjega časa. Še bolj pa bi proti Straubu govorili tudi putti. Straubovi angelski otroci im ajo značilna napeta lica in ude, gibljejo se v živahnih akcijah in poletih ter se od naših om enjenih puttov precej razlikujejo. Največ podobnosti imajo zopet le s p u tti b ra ta Jožefa. Tudi ostale figure z obeh naših prižnic ne ustrezajo Straubovim tipom. Njegove like označuje poleg dinam ike in velikopotezne kiparske obdelave v splošnem rahel groteskni videz. Telesa so po večini kom­ pak tn a, rekli bi še izraziteje poznobaročna, obenem nekoliko robustna, posebno pa si zapomnimo obličja z značilnim i podrobnostmi, ki jih pri obeh naših prižnicah pogrešamo. N june plastike imajo izrazitejši roko- kojski pridih. Ako upoštevam o Straubu pripisano prižnico iz Birkfelda, nam njene sedeče figure razločno pokažejo razlike z našim a v zamisli in detajlni izvedbi. Temu prim eru moremo pridružiti še druge, n. pr. kipe z oltarja sv. Janeza Nepom uka župnijske cerkve v G radcu ali p a z ve­ likega oltarja italijanske cerkve v istem mestu.1 3 Vselej nas prim erjanje z našim spom eniškim gradivom še n ajp rej pripelje k Jožefu Straubu, čeravno se pri tem zavedam o razlik med obema kiparjem a, nikakor pa se nam ta dela ne ujem ajo z obema prižnicam a. Ako preizkusim o sedaj drugo možnost v Stegenškovi opombi in imamo ime Janez Straub za pravilno, nas bo začudilo, zakaj ga omenja v G radcu, ko pa je vendar bilo splošno znano, da je Janez Jurij živel v Radgoni. Danes ni več mogoče ugotoviti, ali je m ariborski kon­ servator Janezovo bivanje v Gradcu arhivsko zasledil ali ne, vsekakor Sl. 229. B alustrada prižnice Sl. 230. B alustrada prižnice v Slovenj G radcu v Ponikvi pa je pripis »iz Gradca« upravičen. Po izsledkih, ki mi jih je prijazno posredoval dr. R. Kohlbach, je sedaj Janezovo delovanje v G radcu iz­ pričano. V zapuščinskih aktih prve žene F ilipa Jakoba Strauba, nekda­ nje Schoyeve vdove, najdem o leta 1751 med drugim i dediči tudi Janeza Jurija Strauba, kiparskega pomočnika, ki so mu morali izplačati zaostalo tedensko mezdo. Poznejši radgonski m ojster je torej okrog leta 1751 delal p ri svojem b ratu F ilipu Jakobu. Izraz »iz Gradca« bi bil torej do neke m ere pravilen. Kot znano se je leta 1755 Janez Jurij poročil v Radgoni, kjer je v glavnem tudi ustvarjal in um rl leta 1775, star petdeset let.1 4 K ljub temu, da bi torej bilo možno im eti Stegenškovo domnevo za osnovano, pa se nam vzbujajo upravičeni pomisleki. V svoji razpravi »Naši M arijini stebri« iz leta 1911 se je Stegenšek ustavil tudi p ri Strau- bih. O m enja očeta Janeza Ju rija st., dalje sinove Janeza B aptista, F ilipa Jakoba in Jožefa (slednjega sicer im enuje Jurij, k ar je tiskovna pomota, ker je iz nadaljnjega besedila razvidno, da misli Jožefa iz M aribora).1 5 Zdi se, da Janeza Jurija ni poznal, saj om enja le tri sinove. Njegov po­ datek o Janezu Straubu je iz leta 1912. Ali je utegnil v tem letu izvedeti za Janeza Ju rija in njegovo bivanje v G radcu? Izključeno ni, zdi se nam p a malo verjetno, saj do danes nihče ni ničesar poročal o Janezovi graški dobi. In tudi v prim eru, da je Stegenšek izvedel za tega k ip arja, se mi zdi malo verjetno, da bi njegov opus, ki je še danes v splošnem slabo raziskan, v toliki m eri poznal, da bi mogel izreči zanesljivo sodbo ob slovenjegraški prižnici. Pom anjkljivo poznavanje del Janeza Jurija S trauba nam , žal, ne omogoča stilnih prim erjav. Na njegovo ime v našem doslej raziskanem baročnem kiparstvu še nismo naleteli. Ali pride torej Janez Ju rij S traub v poštev kot m ojster naših dveh prižnic? Časovno bi obe deli sovpadali z njegovo življenjsko dobo, ravnokar omenjeni razlogi p a ga kot avtorja bolj izključujejo kot pritegujejo. K domnevi o Straubu je Stegenška verjetno privedla navzočnost Schoyevega oltarja v slovenjegraški cerkvi; domneva pa je utegnila pozneje zaiti tudi v no­ vejše arhivsko gradivo. Iskati moramo torej drugega mojstra. Po tem, k ar nam je uspelo doslej ugotoviti, pa se zdi, da je um etnost obeh naših prižnic zrasla na dom ačih tleh in ne v Gradcu. K iparsko premoženje slovenjegraške oko­ lice je, razen nekaterih del, še dom ala neraziskano. Ze sedaj pa je mo­ goče povezati vrsto plastik, ki so nedvomno izšle iz skupne in n a j­ verjetneje M ersijeve slovenjegraške delavnice. Ni nam en pričujočega sestavka obravnavati kiparsko delovanje Slovenjega G radca, niti izpo­ polniti podobo o delu Janeza Jurija Mersija. D ela tega k ip arja so raztresena po vsej M islinjski dolini in še drugod. K ar poznamo doslej, predstavlja le del nedvomno obširnega kiparskega opusa, ob katerem se je vzorovala še delavnica. Vse to se nam kaže sedaj šele v obrisih; to nas pa opravičuje, ako ob naših prim erjavah še ne izrekamo določnejše trditve. Vsekakor pa se ta dela, če upoštevam o raznovrstne poznejše preslikave, v mnogo večji meri kot Straubova približujejo kiparskem u obravnavanju obeh naših prižnic. Gotovo je vredno opozoriti, da nahajam o tudi v ponikovski bližini in prav v isti cerkvi sorodno kiparsko hotenje kakor v Slovenjem Gradcu. Med deli obeh pokrajin so nedvomno razlike, vendar pa im ajo ena in druga poleg splošnih baročnih in ikonografskih tudi več drobnih zna­ čilnosti, ki bi dale sklepati na m aniro skupne šole v močnejši delavnici. Iz te pa je moglo iziti več kiparjev. Poleg prvenstvene domneve, da je bila p ri obeh prižnicah udeležena ista roka, pa najdem o ob ponikovski ■ um etnini prav z razm išljanjem o M ersiju tudi nekaj osnove za drugo varianto o avtorju. Ne smemo spregledati, da izvira kiparjev rod iz bliž­ njega Rogatca in da sta poleg našega k ip arja v rodbini rezbarila že oče Štefan in pozneje zlasti b rat Anton. T udi to delo pa še čaka na tem eljito raziskavo. Č eprav se moramo zaenkrat zadovoljiti le z ugibanji, smo nem ara vprašanje o avtorju prižnic v Ponikvi in Slovenjem G radcu le postavili v novo luč. Določneje bo treba osvetliti delovanje Slovenje- gradčanov, po drugi strani p a ne zasluži nič m anjše pozornosti kiparski rod, ki je ustvarjal v Rogatcu in njegovi okolici. OPOM BE 1 W. Hege-Bartel, B arokkirchen in A ltbayern und Schw aben, B erlin 1938, str. 29—31. A lbert Kulm, G eschichte der P lastik II, E insiedeln 1909, str. 768. A. E. Brinckmann, B arockskulptur, P otsdam 1929, str. 273. D eutschland, Dome u. K irchen, F ra n k fu rt a/M ain, 1953. 2 S. Vrišer, M ariborski baročni k ip arji, ZUZ IY, 1957, str. 71—130. 3 Ž upnijska kronika v Slov. G radcu. 4 M itteilungen der k. u. k. Zentral-K om m ission, XI, 1912, str. 275. 5 D r. F r. Šijanec, F ran c M ihael in Janez A ndrej Strauss, ZUZ IX, str. 131. J. Soklič, K ip ar Janez Ju rij M ersi, ZUZ XVI, str. 75—84. 6 Thieme-Becker: Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, Leip­ zig 1938. XXII, str. 167. 7 ibid., str. 167. 8 S. Vrišer, o . c . 9 Dr. R. Kohlbach, Die barocken Kirchen von Graz, G raz 1951, str. 138. 1 0 Thieme-Becker, o.e., str. 167. 1 1 D r. R. Kohlbach, o. c., str. 61. 1 2 H. Decker, Barockplastik in den A lpenländern, Wien 1943, str. 253, 269. 1 3 ibid., str. 207. 1 4 Slekovcev zapisek iz m atične knjige (Drž. arh iv M aribor). 1 5 A. Stegenšek, Naši M arijini stebri. Voditelj v bogoslovnih vedah. M ari­ bor 1911, XIV/4, str. 333. R e s u ni e DIE KANZELN IN PONIKVA UND SLOVENJ GRADEC U nter den Barockdenkm älern der slowenischen Steierm ark nim m t nach ihrem architektonischen und plastischen Konzept eine besondere Stellung die Kanzel der P farrkirche in Ponikva ein. Zweiundzwanzig Figuren, eine Schar von Engelsköpfen und m ehrere Reliefs bilden ein ausserordentlich malerisches K unstw erk. Über seine Entstehung fehlen jegliche Angaben. Die im Buche einer E vangelistenfigur eingetragene Jahrezahl 1771 kann jedoch, da sie dem Stil des W erkes ensprieht, als das E ntstehungsjahr der Kanzel betrachtet werden. D urch ihre Bauform , besonders aber durch ihren plastischen Schmuck (Evangelistenfiguren) h at dieses W erk eine überraschende Ä hnlichkeit m it der Kanzel der P farrkirche zu Slovenj G radec (ausden60-er Jahren des X VIII. Ja h r­ hunderts). D er Vergleich der D etails führt zur Feststellung, dass es sich in beiden F ällen wohl um denselben K ünstler handeln dürfte. Das M itw irken eines Schü­ lers an einem der beiden W erke käm e erst in zweiter Linie in Betracht. Nach Dr. Stegenšek soll die slovenjgrader Kanzel ein W erk des G razer Bildhauers Johann S traub aus der Zeit um 1760. sein. H ier entsteht die Frage, ob Stegenšek n u r irrtüm lich Johann S traub geschrieben hat, dabei aber Fillip Jakob Straub aus G raz meinte, oder h at er die Kanzel tatsächlich als ein W erk Johann Georgs Straubs betrachtet. L etzterer w ar bisher n u r als R adkersburger Meister bekannt, neuere E ntdeckungen konnten jedoch auch sein W irken in G raz feststellen. Der Vergleich des slovenjgrader W erkes m it den gesicherten A rbeiten F. J. Straubs in G raz und E hrenhausen schliesst diesen M eister als A utor unserer beiden K an­ zeln vollkom m en aus. A uch Johann Georg S traub kann nicht herangezogen werden, da ja sein W erk allem Anschein nach Stegenšek völlig unbekannt blieb. A uf der Suche nach dem M eister beider K anzeln w ird m an in der slovenj­ g ra d er U m gebung a u f eine Reihe von B ildh auerarbeiten aufm erksam , die höchstw ahrscheinlich aus einer gem einsam en W erkstätte stam m en u nd sich auch unseren W erken ziem lich nähern. A usserdem ist ein verw andtes B ild­ hauerem pfinden in der N ähe von P onikva zu verzeichnen. In beiden G ruppen zeigen sich allerdings U nterschiede; gewisse M erkm ale geben jedoch den G rund zu r V erm utung einer stärk eren gem einsam en Schule bezw. W erkstätte, der auch unser M eister angehören dürfte. Z ur w eiteren U ntersuchung sollen säm tliche W erke der slovenjgrader B ildhauer der 2. H älfte des X V III. Jrh.. einschliesslich J .G . M ersi (Mersi verbrachte seine Ju gen d in Rogatec, in der N ähe von P o­ nikva, auch sein V ater und B ruder w aren B ildhauer, sp äter lebte er in Slovenj G radec) herangezogen w erden. Von gleicher B edeutung könnte ab er auch eine K larstellung des B ildhauerkreises in R ogatec u nd U m gebung sein.