Književna porodila. 253
Književna poročila.
Prof. dr. Eugen Sladovič: Čekovno pravo. Zagreb 1926. Tisak zaklade iiskare Narodnih Novina. 259 strani + 13 strani tiskanih obrazcev. Naroča se pri knjigarni S. Kugti v Zagrebu. Cena 120 Din.
Plodoviti pisatelj podaja obširno knjigo. Prvi, obči, del (str. 3—81) se bavi s pojmom čeka, čekovnim pravom, zgodovino razvoja čeka, kodi« fikacijo in unifikacijo čekovnega prava, vrstami čeka, osebami, ki sode« lujejo pri čekovnem poslu in njihovimi odnošaji, načinom uporabe či:kov. Drugi del (str. 81—239) obdeluje postanek, trajanje, izvrševanje in pre» stanek čekovnih obvez in pravic, zlasti tudi prolongacijo, amortizacijo, duplikate in kopije, obogatitveno tožbo, čekovno pravdo, kazenske določbe, meddržavno čekovno pravo. V tretjem delu je očrtan žirovni in čekovni promet poštne hranilnice. Obrazci dajejo, večinoma izpolnjene, vzorce tekov po hrvaškem, češkem, poljskem, francoskem, nemškem itd. pravu in golice v poštnem čekovnem prometu.
Vsebina je, kakor se vidi, jako bogata, tembolj, ker se pisatelj bavi obširno tudi z avstrijskim (sloA.^dalm.) čekovnim pravom in navaja določbe čekovnih zakonov drugih evropskih in izvenevropskih držav. Določbe meničnega prava, ki veljajo tudi za ček, so obdelane izčrpno, kar je gotoivo glavni vzrok, da je delo narastlo na prilično debelo knjigo, kar pa seveda ni hiba. Drugi vzrok za obširnost pa je v sistemu. O sistemu čekovnega prava je še težje govoriti nego o sistemu meničnega prava. Vsak ima dobre in slabe strani. Od vsakega pa smemo zahtevati, da ne ponavlja naukov o isti snovi več, nego je neobhodno potrebna zlasti iz didaktičnih ozirov. Za ta del mislim, bi se bilo dalo marsikaj skrajšati brez škode, da, celo v korist za knjigo. Pisatelj ponavlja mnogoi naukov na več mestih brez izrazite potrebe, in niti ne vedno- dosledno. Tako je cesto trpela jasnost in dijaki višjih trgovskih šol, ki jim je knjiga pač v prvi vrsti namenjena, od nje morda ne bodo imeli toliko koristi, kolikor bi je z obzirom na bogato snov lahko imeli, ako bi bila pregnantnejša, bolj zbita. Saj glavno so vendar le predavanja. Ponavljanja pa so povzro« čila celo nekaj nasprotij, ki naravnost motijo. Slednjič je v knjigi tudi nekaj več ali manj očitih netočnosti, ki so sicer morda precej nedolžne za dijake višjih trgovinskih šol in tudi za praktike, ki imajo posla s čeki, ki bi jih pa v knjigi z naslovom «Čekovno p r a v o» ne smelo biti.
Te trditve moram podpreti. Razume se, da ne navajam mest, glede katerih se o dvomljivih in spornih točkah ne strinjam s pisateljem in da ravno tako nc stremim za popolnostjo citatov. (Podčrtaval sem jaz.)
I
254 Književna poroJila.
Str. 8. Zakaj naj bi navadne nakaznice «102110 samo «za podizanje man jih svota«? — Dalje: nakaznica, ki nima ukazne klavzule, je ne--prenosljiv papir. Negocijabilen res ni, toda neprenosljiv? Prim. str. 57: »Rekta ček je dakle uopče neprenosiv... može se prenositi eventualno samo s gradjansko=pravnim prenosnim činima.« — Na isti strani 8. ome» juje pisatelj predmet nakaznice na denar ali količino nadomestnih stvari, kar je preozko po' hrv. in po našem pravu. — Precej nejasno je pisateljevo teoretično stališče, ali čekovna zaveza nastane z enostranskim aktom trasanta (indcsanta, avalista) ali s pogodbo (tradicijo, emisijo). Na str. 12. se v eni sapi trdi oboje, na str. 77 sc zastopa nekaka pogodbena teorija, na strani 98. nekaka emisijska teorija, na strani 99. pa je tudi stavek, da je po čeku upravičen pošteni imetnik, ki je ček pridobil od tatu in tudi v čeku imenovani remitent, naj si je ček dobil kakorkoli. Prim. še str. 149.— Str. 13.: »Okolnost, da zakon za pismenu čckorvnu naputnicu traži cdredjene bitne potrepštine, ne smije se svesti na puki formalizam.« To je res, ali kaj pomeni nadaljevanje: »Cek nije samo puko dokazno sredstvo, nego vrijednosni papir, u kojem je inkorporirana čekovna traž« bina.« Tudi to je res, toda ali je drugi stavek utemeljevanje prvemu, ali sta v antitezi? Ali mora dokazna listina biti formalistiška, ali ne bi mogla biti tudi dispozitivna? — Str. 15: »Cek je prema svojoj naravi vrijednosni papir sa svrhom, da se odmah realizira, a nije mu svrha da služi u prometu kao platežno sredstvo.« — Str. 16.: »Ček služi medjutim na pcseban način i svrhama kredita, jer i ako je ček aprioristički pla» težno sredstvo...« — Str. 20.: »Prema tome je ček platežno sred« stvo, koje služi samo za to, da se mjesto gotovog novca plača iz depota, koji se nalazi kod asignata.« — O kodifikacijah je govor v 4. poglavju, prej pa že, dokaj obširno, v poglavju o zgodovinskem razvoju čeka. — Na str. 23. in 58. trdi pisatelj, da pozna avstr. ček.zakon tri prezenta« cijske roke, 5, 8 in 10 dni, na str. 165. je to popravljeno. — Bolj terminos loško je vprašanje o aktivni in pasivni čekovni sposobnosti (str. 43., 81 si.);; pritrdil bi nauku na str. 89. in si., da treba ločiti aktivno sposobnost = biti čekovni upravičenec, pasivno = biti čekovni zavezanec, in sposobnost, biti čekovni trasat. — V poglavju o vrstah čeka ni povsod pravega sistes n\a: str. 50: »Prema hrv. i austr. ček. zakonu poznate su ovc vrste čekova i to: a) čekovi na ime, na naredbu i na donosioca i b) obračunski čekovi.« Na str. 56. in 59. pa pravilno, da a) spada pod vidik oznake upravičenca, b) pod vidik načina plačila. Način, kako se označuje upravičenec, se potem ponavlja še na str. 74. in obširno na str. 115. in si. — Slična ponavljanja kaže nauk o obračunskem čeku (str. 59. si. in 120.) o cirkularnem čeku (str. 63, 65), o cheque barrč (str. 71); § 1. avstr. ček zak. se obravnava na str. 90. in 105., podpisi na čeku na str. 94. in 114., analfabeti str. 91. in 96; na str. 56. jc govor o načinu, kako sc označuje čekovni upravi« čenec, za Poljsko pa na str. 102; lažni ček. str. 94. in 125. — Več jasnosti b; želel v nauku o zastopanju pri prevzemu čekovne zaveze (str. 95. si.). Predaleč sega trditev, da podpis zastopnika, ki je označil, da podpisuje kot zastopnik, pa ni povedal, koga zastopa, nima čekovnopravnih učinkov
Književna poroJila. 255
niti za zastopnika niti za zastopanega, češ, prvi se ni hotel zavezati, pod« pisa drugega pa ni na čeku: to bi veljalo v vsakem primeru zastopanja.
— Xa str. 103. so naštete bistvene sestavine čeka po naših zakonih, ni pa rečeno, da se mora poziv trasatu glasiti, da naj plača iz trasantovo imovine, to je povedano šele na str. 107. Mimogrede terminologija: hrv. zakon ima izraz »računska tražbina«, avst. zakon »Guthaben«, kar na« vadno slovenimo z »imovina«. Avtor rabi pokritje, gotovina, razpoložljiva vsota, razpoložljiva imovina, pojem sam pa definira na str. 9. dokaj pravilno. Trebalo se bo zediniti za izraz. — Na str. 117. je med imetni« škimi čeki izpuščen oni, ki se naravnost glasi na imetnika. — Jasneje in krajše bi se dal razviti nauk o akceptu in certifikaciji, zlasti z ozirom na pravni položaj v naši državi. — Precej ponavljanj je v nauku o avalu.
— Preozka je (str. 124.) trditev, da more prigovor nepravilne izpolnitve čeka upotrebiti samo stranka, ki je nasprotni stranki (t. j. pač toži« telju) dala neizpolnjen ček. Brez dvoma tudi stranka, ki ji je tak ček brez volje prišel iz rok. § 93. hrv. men. zakona pa sploh ne omejuje pri« govora na stranko, kateri je menica prišla iz rok. — Str. 126: »...ako je krivotvoren potpis asignanta, uništena je i sama valjan ost čeka«, za primer pa, da so na čeku pristni in ponarejeni ali popačeni podpisi,., . »vrijedi načeto, da lažni i krivotvoreni potpisi ne u t j e č u ni na narav ni na va 1 j a n o s t čeka.« Na par mestih se zdi, da so vsled pisne ali tiskovne napake zamenjani izrazi asignant, asignat, asignatar (str. 68, 133, 159, 186). — Nerodno je, pri duplikatih govoriti o originalu in duplikatu (str. 134), pravilno povedano na str. 213. — Nauk o indosamentu na kopiji se ponavlja na str. 141. in 145. Glede indosamenta naj omenim še to: ne gre zamenjavati popolni in izpolnjeni indosament, terminologijo moramo izenačiti. Teoretsko vprašanje, ali res postane po čeku upravičen samo oni, ki pridobi lastninsko pravico na formularju, se tu ne da obširno ri.zpraviti. Po mojem mnenju je pridobitev te lastninske pravice naturale, ne pa essentiale. Avtor zastopa menda nasprotno stališče. Po' čl. 36. men. r. jc formalno legitimovani imetnik menice legitimovan kot lastnik, ni pa rečeno, da j e lastnik. Hrv. men. zakon pravi »obzakoni se«, kar je pač samo doslovni prevod besede legitimovati. — Po avtorju ima imetnik in bianco' indosiranega čeka sledeče možnosti nadaljnega prenosa: a) da svoj slepi indosament popolni s slepim ali izpolnjenim indosamentom, b) da svojega slepega indosamenta ne popolni s slepim ali izpolnjenim indosametom, c) da v svoj slepi indosament postavi ime novega pridobitelja kot indosatarja, d) da ček novemu pridobilcu izroči s prosto predajo. Jasno se mi vidi, da sta primera b) in d) en sam primer in da v primeru a) ne gre za popolnitev slepega indosamenta, negoi za r.ov indosament, s katerim — baš to je važno — prejšnji upravičenec postane zavezanec. — V nauku o pooblastilnem indosamentu nista dovolj točno razločeni notranje razmerje (mandat) in formalno pooblastilno raz« merje. To bi bilo tem potrebneje, ker o. d. z. ne dela točne razlike, če« kovni zakoni pa o mandatnem razmerju ne govore. — Str. 156.: čekovno« pravni cesijonar uveljavlja svoje pravice v sumarnem čekovnem pošto«
256
Književna poročila.
panju; civilnopravni cesijonar ne more čeka indosirati.   Vsak© zase je res, toda niti čekovnopravni cesijonar ni indosatar in zato ne more čeka indosirati tako, da bi njegov pravni naslednik dobil originarnc pravice iz čeka. — Str. 159: trditev, da je pravočasna prezentacija čeka pogoj za plačilo čeka P'0 asignatu, je opovrgel avtor sam na str. 168. — Nepras vilno smatra pisatelj, da je mogoče ček, ki se glasi na tujo valuto, pri nas plačati z drugo tujo valuto, ako ta cirkulira v plačilnem kraju. Besedilo § 37. hrv. men. zak. je pač dvomljivo, ni pa dvomljiv smisel, da. se more ček v tuji valuti brez pristavka efektivno plačati samo ali z naznačeno tujo, ali pa z domačo valuto, drugačnega plačila ni treba sprejeti (str. 166., 108.). — Nejasen je stavek (str. 169.), da opoziv velja »b) ako je ček, koji glasi na ime ili po naredbi, a izdatnik ga pošalje izravno trasatu, opozvan prije, nego je poslan remi t en tu.« Obema se ne more poslati, trasat pa naj remitentu ne pošlje čeka, nego denar. — Razlogi, iz katerih sme trasat odreči plačilo, so našteti preveč ad usum delphini, prim. str. 172, 173., točka a), h), k) in j), 1). — Kaj pomeni stavek (str. 174.): »Cek mora se na isplatu predočiti onom asignatu, koji jc u njemu označen kao platac?« Komu pa? — Kdo' je, pri protestu radi plačila, protestat? Pisatelj uči na str. 180., da »samo ono lice, od kojega se može tražiti ispunjenje čekovne obveze, a to su: asignant i zavratni obvezanici (indosanti).« To je pač hud in nevaren lapsus. S protestom naj se vendar dokaže, da se je ček zaman predočil v plačilo onemu, ki naj ga v prvi vrsti plača. To je trasat. Ali se more s protestom pri trasatu ali indosantu (mimogrede ali naj se protest dela pri vseh?) dokazati, da ni plačal trasat? Ta dokaz pa je pogoj regresa. Ze sam protestni nado« mestek z izjavo t rasa t a ali obračunovališča, pri katerem je zastopan trasat, kaže dovolj jasno, kdo je protestat pri protestu radi plačila. Nauk o teh nadomestkih pa se ponavlja na str. 179. in 185. — Po nauku na str. 185. se mora protest napraviti najkasneje prvi delavnik po preteku prezentacijskega roka »dotično« prvi delavnik po dnevu prezentacije. To ni točno: na Hrvaškem velja prvo, v Dalmaciji in Sloveniji pa drugo. — Trditev, da naši čekovni zakoni ne urejajo bistveno vsebine čekovnega protesta (str. 189) nasprotuje § 22., št. 18. hrv. ček. zak. in § 20. št. 8., avstr. ček. zak. Na str. 219. trdi pisatelj, da pravica sama z zastaranjem ugasne samo pri služnostih in realnih pravicah, povsod drugod gre samo za zastaranje tožbe, na str. 220. pa, da pomeni čekovnopravno zastaranje izgubo regresne tožbe, »a potom i gubitak čekovnog prava ...« — Precej previdno bo treba tolmačiti (str. 219.) nauk, da opoziv ne velja za stranko, ki je izgubila ček in zahtevala amortizacijo. To je res le, aho so je amor« tizacija zahtevala pred potekom prezentacijskega roka — kar 'omenja pisatelj sam — po preteku tega roka pa pač le, ako .se je amortizacijsko postopanje uvedlo preden je bil ček opozvan. — K poglavju o obogatit« veni tožbi naj pripomnim le, da je avstr. ček. zakon v tehničnem smislu, kakor pri menici, sploh ne pozna. Premalo pa se pisatelj bavi z nadomest« kom čekovne regresne in obogatitvene tožbe, ki ga dajeta § 18. hrv. ček. zak. in § 19. avstr. ček. zak. — Nerodna so, slednjič, naslednja mesta:
Knj ževna poročila. 257
str. 200. »ako rcgresat ne stanuje u mjestu plati.šta, ne može regredijent svoj zahtjev staviti u tom mjestu, nego u mjestu boravišta regresata«, str. 235.: »Cekov-ni ovlaštenik može na osnovi jednog istog čeka utužiti više obvezanika, a ne svakog napose. Kod suda koji je nadležan (s obzis rom na platište čeka), može se s istom tužbom tužiti više (svi) obvezanika, a kod drugih trg.^mjenb. sudova samo one, koji stanuju u istom mjestu.« Drugi del stavka na str. 235. je seveda pravilen, toda zakaj ne bi mogel upravičenec tožiti vsakega zavezanca posebej, zlasti drugega za drugim (prim. str. 196.)? Stavek na strani 200 pa naj tolmači pravico, zahtevati čekovno vsoto po kurzu, izražen je prav nesrečno.
Dober del teh neskladnosti bi pripisal načinu, da pisatelj v poedinih poglavjih vobče daje najprej nekak splošen uvod, potem razne inozemske pozitivne norme in slednjič naše domače pozitivno pravo. Pri tem ni in tudi ne more biti vedno dosleden. Praktičnejc bi se mi videlo, da bi se omenili na kratko razni načini ureditve poedinih materij, potem izčrpno ¦orisalo naše pravno stanje in na kraju vsakega poglavja poudarile razlike po tujih pravih. Zlasti bi bilo pregledno, ako bi se tuje pra\TO' povsod prikazalo v izvestnem istem redu, praktiku bi to tem bolje služilo, ker knjiga nima stvarnega kazala. Da ga ni, je tem občutnejše, ko se tako pogosto ista snov opetuje na raznih mestih.
Te hibe ne smejo ovirati, da bi se ne poudarile številne dobre strani: avtor se ne izogiba mnogobrojnim težjim vprašanjem čekovnega prava, nego se bavi z njimi dokaj obširno in jih rešuje povprek pravilno; izvas Janja so, vobče, jasna in lahko razumljiva, čitajo se gladko; navedeno je najnovejše stanje tujih zakonodaj, kar bo zlasti važno za prakso, ki si navadno prav težko pribavi cesto potrebno znanje tujih zakonov. Tako mislim, da bo knjiga dobro služila trgovski praksi in juristom=praktikom, ki se bodo vedeli ogniti njenim neskladnostim. Za pou'k dijakom pravni» kom pa, zlasti onim, ki ne pohajajo k predavanjem, ni povsem primerna: preveč se bavi kar navprek s tujo zakonodajo, ki sc od dijaka ne more zahtevati v tolikem obsegu, in premalo ostro kaže razlike napram občemu drža,vljanskemu in meničnemu pravu. Dobro pa bodo služili vzorci.
Cena z ozirom na obseg knjige in na številne vzorce ni pretirana.
Dr. M. Škerlj.
Dr. Ivan Robida: Justificirani Josip Hotko (Sodnoszdravniški ugoa iovifek in presoja; epikritične glase). Posebni odtisek: Liječnički vjestnik (Zagreb), god. 48. Br. 7 (julij 1926). Str. 16.
Ce je na smrt obsojeni ob času, ko naj se ta kazen na njem izvrši, na umu bolan, mora se izvršitev kazni za toliko časa odgoditi, dokler ta bolezen traja (§ 398 k. pr. r.). Josip Hotko je bil v Celju dne 4. junija 1925 radi roparskega umora na smrt obsojen. O kakšni psihični motnji v času dejanja, ni bilo govora. Po obsodbi je poskušal simulacijo blaznosti, ker ni več upal na pomilostitev. Dne 29. marca 1926 je bil Josip Hotko justis ficiran. Ivan Robida je opazoval po obsodbi Hotka po nalogu sodišča in oddal mnenje, da je prvotna simulacija prešla pri njem v psihozo avša« vosti (FaxensSyndrom). iz katere se je razvila   reaktivna,   v j e t n is
2,58 Književna poročila.
ška psihoza stuporoznega značaja. Pri tem svojem mnenju ostaja tudi še v svoji oznanjeni razpravi. V njej je priobčil svoje sodnozdravni« ško mnenje dobesedno ( z nekimi malimi dopolnitvami pod črto), dodal pa je še svoje mnenje z ozirom na ponašanje Josipa Hotka v dobi po oddaji svojega prvega mnenja sodišču. Hotko je namreč po navedbah pisa» telja, o katerih pa pravi sam, da temelje na privatnih informacijah, ostal (»vztrajal« pač ne smemo reči) pri dotlejšnjcm stuporcznem ponašanju. V tem dejstvu vidi Ivan Robida najjačji dokaz za pravilnost svoje diagnoze, da jc bil Hotko na umu bolan, in za pcgrešnost mnenja drugega sodnega psihiatra dr. Alfreda .5 e r k a, ki je proglasil Hotka za zavest« nega simulanta.
Ivan Robida piše poljudnoszanimivo, njegov jezik je klen, pa pi'Ožen, terminologija za psihiatrične izraze čudovito plastična; glede jurističnih izrazov pa bi pač kazalo, da bi se pisatelji raznih strok no razhajali več, ampak oprijemali od druge stroke že ustaljenih izrazov. »Usus tvrannus.«
V epikritični glosi se je Ivan Robida obrnil naravnost na juri« ste, da naj razglabljajo o raznih na ta primer se naslanjajočih in iz njega izhajajočih vprašanj, predvsem pa o- smrtni kazni kot taki in zvišanih kavtelah pred njeno izvedbo. Po našem mnenju glede dopustnosti izvrše« vanja smrtne kazni pač ni mogoče ničesar več povedati, kar nc bi bilo že razmotrivano. Teoretično je smrtno kazen gotovo odkloniti, t. zv. »praktične razmere« pa silijo v nekaterih državah za enkrat še, da jo zakonodajalec normira. Kavtcle pred izvedbo smrtne kazni so zadostno normirane v uvodoma navedenem določilu § 398. k. pr. r. Tudi v drugih zakoncdajah imajo slična določila. K vsemu temu pa pride z ozirom na predmetni primer še glavni aksiom za kazensko pravo: in dubio mitius. Ali je bilo tukaj mogoče govoriti o »dubiju«, znanstvenik brez poznanja nasprotnega mnenja prima vista ne more reči. Vsekakor bi bilo zelo umestno, da bi Liječnički Vjesnik prinesel tudi še nasprotno mnenje.
Dr. Metod Dolenc. Ds3 Recht Sowjetruss!ands: VI. Das Strafrechf. Von Prof. A. Mai kleccv. Sep&ratabdruck. Str. 364—414.
V založbi J. C. B. Mohr (Paul Siebeck), Tubingen, je izšel 1. 1925 zbornik, ki ga je izdala o vesoljnem pravu Sovjetske Rusije devetorica ruskih učenjakov beguncev, a šesti oddelek obravnava kazensko pravo. Zanimanje za sovjetsko kazensko pravo' je veliko. Imamo že izdaje zako« nov, imamo tudi raznih monografij in člankov. Mislimo pa, da smemo z mirno vestjo toplo priporočati vsem, ki se zanimajo' za kazensko pravo sodobne Rusije, razpravo Maklecova. Daje nam najprej kratek pregled zakcnodaje od postanka sovjetske republike do izdaje kazenskega zakonika z dne I. junija 1922. Za tem obravnava splošni del kazenskega zakonika, s poglavji: krajevna in časovna veljavnost, analogija, splošni dejanski stani zločina, odredbe za pobijanje zločinov. (Smrtna kazen se imenuje evfemistično »najvišja kaznovalna mera«, pomeni pa »ustreljenje« in je v posebnem delu zagrožena nič manj kot 40krat.) Slednjič prinaša mono^
Književna pofočil;i
259
grafija v posebnem delu v devetih pododdelkih glavne vrste zločinov z dotiCnimi predpisi o kaznovanju. Končno sodbo o vseh teh določbah sovjetskega kazenskega zakonika podaja pisatelj z besedami, da je sov^ jetsko kazensko pravo potvorba pranačel prava in prosvetne zajednice^ osobito glede osebne svobode in pravne določenosti, — podlaga za uresničbo klasne justice, ki jo preveva mestoma teroristični duh. V okviru tega naznanila ne moremo navajati dokaznih primerov, v naznanjeni razpravi pa jih resnično kar mrgoli. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Milan Škerij: Pravila naših delniških družb. Pcnatis iz »Tr^w skega lista«. Ljubljana 1926. Izdala in založila »Trg.^ind. delniška družba Merkur«.
Avtor študije, ki je izšla pod gornjim naslovom, je imel po prevratu v svoji uradni lastnosti posla s pravili novo ustanovljenih delniških družb. Kakor drugod, tako smo bili v očiglcd svojemu prejšnjemu gospodarskemu in političnemu položaju novinci tudi pri ustanavljanju delniških družb. Naravno je vsled tega, da je avtor pri večini pravil novih delniških družb našel pomanjkljivosti, izvirajoče iz neizkušenosti. In ker je po prevratu tudi nas zajela ona povojna površnost, ki je postala po vojni splošna, je pač jasno, da je naletel tudi na celo vrsto pogreškov, izvirajočih iz te površs nosti. To dejstvo je napotilo avtorja, da je napisal navzočno študijo, z namenom, »da se izkušnje minule dobe ustanavljanja porabijo v boljši dobi, ki jo smemo pričakovati,« kolikor gre za nedostatke pravil v okviru veljavne zakonodaje, dalje z namenom, dati zakonodavcu pri sestavi novega trgovinskega zakona pobudo za primerne izpremembe tam, kjer obstoječi zakoni ne ustrezajo več potrebam in zahtevam današnjega časa.
To je povod, iz katerega se je študija rodila, in namen, ki ga ima.
Kon.štatirano pa bodi predvsem, da rezultat, ki ga je avtor s svojo knjigo dosegel, nadkriljujc namen, katerega si je avtor stavil, kajti knjiga obsega več, kakor poudarja avtor v uvodu, tako da je avtorju za knjigo poleg pravnikov lahko hvaležna vsa gospodarska javnost. V posameznih poglavjih, katerih vsako ustreza posameznemu poglavju normalnih pravil delniške družbe, govori avtor najprej o splošnih zakonitih določbah, nato o vseh posebnostih in napakah, ki jih je našel v pravilih novih delniških družb z ozirom na veljajoče zakonite določbe, in podaja končno svoje reformne predloge. Na ta način avtor v jedernatem in poljudnem slogu predoči tudi ncpravniku vse bistvene zakonite predpise o ustroju delni« ške družbe. Prav tako pravnika^praktika, kakor tudi vse osebe, ki imajo posla z upravo delniških družb, opozarja na pravna in deloma tudi gospodarska vprašanja, ki jih je upoštevati pri ustanovitvi in upravi delni= ške družbe, ter v večini slučajev nudi zadovoljive pozitivne odgovore tudi na zelo subtilna vprašanja. Tudi narodnega gospodarja v svojih izvajanjih opozarja na nedostatke in izrodke današnjega gospodarstva mnogih delniških družb. Poglavji »Glavnica« in »Načelstvo« naj bi si prečitali vsi, ki imajo posla z upravo delniških družb, vsi, ki so zaintere= sirani na upravi delniških družb, in končno tudi vsi, ki se zanimajo za narodno gospodarstvo sploh.   Avtor si je sicer povsod,   kjer  kritizira
260
Knjževna poročila.
daiia.šnje izrodke, oblekel rokavice in ne imenuje grehov z vsakdanjimi drastičnimi imeni, a vendar pove mnogo tega, kar je celi javnosti treba vedeti pri presojanju različnih nezdravih pojavov v današnjem gospo« darstvu naših delniških družb. Menda je bilo tudi to zadnje vsaj deloma povod za to, da je avtor svojo študijo objavil najprej v »Trgovskem listu« in jo tako spravil v širše krog«, kar jc bilo vsekakor umestno.
Glavni i>omen knjige obstoji v konštatiranju pomanjkljivosti v zako= •lodaji in današnjem faktičnem stanju ter v konkretnih predlogih za reforme. Da bi se na tem mestu spuščali v debato^ o posameznih reformnih predlogih, prostor ne zadostuje. Konštatirano pa bodi, da vsi ti predlogi, tudi v kolikor bi pisec teh vrstic enega ali drugega morebiti ne akceptiral ali ga stavil drugače, vsebujejo izredno mnogo zdrave pobude prav tako za zakonodavca kakor za narodnega gospodarja in za delničarja.
V postanku knjige je utemeljeno dejstvo, da so njena izvajanja omejena na teritorij Slovenije oziroma na one zakonite določbe, ki veljajo v Sloveniji in Dalmaciji. Podrobnosti o' delniških družbah na ostalem državnem teritoriju se avtor ne dotika, kar je pri postanku in cilju te študije naravno. Vendar pa bi v okvir te študije pač spadale na sloven« skem teritoriju ustanovljene podružnice onih delniških družb, ki imajo svoj sedež izven Slovenije, oziroma vprašanje, koliko in kako so se glede teh podružnic doslej in kako naj bi se pravilno uporabljali bivši avstrijski zakoniti predpisi o podružnicah delniških družb, katere imajo svoj sedež v bivšem inozemstvu^ oziroma v bivših deželah ogrske krone. To zlasti, ker so se tudi v tem oziru delale pogreške in se ti predpisi doslej niso vedno uporabljali enako. Omenjeno naj bodi tudi, da se avtor — morebiti namenoma — ni dotaknil ene največjih površnosti pravil vseh delniških družb, namreč dejstva, da se pravila novih delniških družb ne brigajo za devalvacijo in stalno valovanje denarne vrednosti in za vprašanja, ki so s tem v zvezi. Eno teh važnih vprašanj so računski zaključki. Dejstvo je, da danes vslcd devalvacije takorekoč nobena bilanca ne nudi resnične premoženjske slike podjetja in ne ustreza členu 31. trgovskega zakona. Drugo nič manj ali pa še važnejše je vprašanje zaščite prvotnih delničarjev starih delniških družb pri novih emisijah. Zakon določa le toliko, da se nove delnice ne smejo izdati pod nominalno vrednostjo. Ce pa so prvotni delničarji plačali delnice v predvojni valuti in se danes izdajo nove delnice po nominalni vrednosti, te nove delnice pa se ne dajo izključno' starim delničarjem, so stari delničarji oropani ali je oropana vsaj ona manjšina, ki je bila na občnem zboru proti taki izdaji novih delnic. V več slučajih se je to zgodilo, nekaterikrat ne v interesu slovesa naše solidnosti. In tudi delničarji novih družb lahko še pridejo v podobne položaje. S tem vprašanjem v zvezi je tudi vprašanje pravilne obdačbe i. t. d.
Res je, da so ta vprašanja komplicirana. Da sc pravila starih delni« š-^kih družb teh vprašanj ne dotikajo, je precej naravno. Prav tako naravno pa bi bilo pri pravilih novih delniških družb, da posvetijo pozornost tudi tem vprašanjem. Tn študija bi na vrednosti in aktualnosti izredno
Razne vesti. 261
pridobila, če bi posvetila pozornost tudi tem vprašanjem, ki predvidoma ne postanejo še tako hitro neaktualna. Toda avtor se je tem vprašanjem ognil menda zaradi tega, ker bi sicer knjiga preveč narastla.
Kakor že rečeno, je za to knjigo avtorju dolžna hvaležnost prav tako pravniška kakor vsa ostala javnost. In gotovo doseže knjiga vsaj deloma svoj prvi namen, ki ga ima, namreč, »da sc izkušnje minule dobe ustanavljanja porabijo v boljši dobi, ki jo smejo pričakovati«, dvig= rila pa bo tudi splošno razumevanje bistva in ustroja delniških družb, kar je za naš bodoči razvoj izrednega pomena.
Dr. Josip tlacin.