MLADI DNEVI. LINA LAVRIČEVA. LJUBLJANA. Na oknu sem stala. Zrla sem na sveže-zelena polja, cvetne travnike in molčeči temni gozd. Od jutra je prihajal jasen dan in ra- dostno je objemal polja, travnike, gozd. Temni mrak je bežal in se skril v tihih prepadih med gorami. Mlada noč si je sramežljivo, trudno zakrila svoje temno obličje in izginila za temnim gozdom. 95 In s krepkim, jasnim dnevom so pri- hajali moji mladi dnevi in me pozdravljali s prijateljskim, veselim pozdravom. Mojo du5o je vzdramil glasni, znani pozdrav, in vesela jim je hitela v sprejem : starim znancem. In ta vsprejem je bil prisrčen . . . In ta vsprejem je bil nežen . . . In ta pozdrav je bil, kakor pozdrav mladenkin, ki je zazrla ljubeče srce . . . Mlado jutro mi je pripeljalo davnega, davnega gosta . . . Poklicalo mi je minule dni, ki so spavali, kakor v spanju pozab- ljene sanje. V mladostnih, gibčnih poskokih so prihajali pozabljeni dnevi. Rajali so pred menoj ples radosti in v njihovi sredi me je klicala — sreča. Kakor rosne kaplje v jutru, ko jih obsije zlato tvoreče solnce, so bili obrazi mojih mladih dni. In izrazi njihovi so bili jasni, čisti, kakor med belimi kamenčki vzhitajoča studenčnica. Na oknu sem stala in videla sem, kako so mi prihajali davni spomini v sprejem. Čutila sem jih in opazovala . . . Niso bili otožni dnevi osamele sirote... Niso bili žejni mlade ljubezni . . . Bili. so kakor balzamični vonj cvetlic, ki je puhtel kvišku, k Večnemu . . . Bili so beli, kakor lilija na polju. Ž njimi je hodila moja davna ljubezen, živa, hrepeneča, žgoča, kako oglje ... In njo je spremljal mlade- nič, meni tako drag in mil. Mladenič, ki mi je bil vzel srce in ga odnesel seboj, da ga je potem, ko mu je izžel vso kri, vse življenje, vrgel od sebe . . . Jutro se je večalo, dan je vstajal, a moji mladi dnevi so odhajali. Klicala sem jih in vabila . . . Nisem jih podila, saj so mi prinašali ljubezni . . . Nisem jih sovražila, saj so mi prinašali spominov . . . Prinašali so vedno manj ... Otožno sem jih gledala, in moja duša je trpela . . . Je-li vse to ? — Nič več ? . . . Trudno so se vlačili . . . Čemu ste prišli, moji mladi dnevi, nekdajni spomini ? Čemu? . . . Samo zato, da me spominjate na to, kar je minilo, da mi obnavljate stare rane, samo zato ? — Vse ste mi vzeli. — Le pojdite ! . . . A zopet sem jih vabila, klicala . . . Le od daleč sem čula njihov zadnji pozdrav. Ko so odhajali, so otožno zapla- kali, in njihove tople, grenke solzice, ki so padale na travnike, so zamorile cvetlice. Vse ste vzeli s seboj, mladi dnevi, vse : le upanja mi niste odnesli. Kajti čutim da imam še v sebi iskrico, ki tli . . . iskrico, ki me oživlja ... 96