Srednji vek. Od Odoakarja do Babeuberžanov. (476—976). 1. Ocloakar in Teodorik. Kranjsko, Istra in Trst so prišli pod oblast germanskega kneza Odoakarja. Vladal je modro in pravično. Za njega so se Longobardi naselili v severneiu Noriku ob Donavl (dandanes dolenja Avstrija). Odoakar se je pa moral močnejšemu umakniti. Gotiški knez Teodorik premagal ga je ob Soči, pri Ogleju in Veroni (489) in naposled v Raveni umoril (493). Na razvalinah zahodnega rimskega cesarstva nastale so nove države; zahodni Goti so vladali na Španskem in nekaj na južnem Francoskem, vzhodni Goti v Italiji in severno skoro do Donave, torej tudi čez Kranjsko. (Dolenjsko se je zvala takrat BSavia"). Teodorik je pravično vladal; skušal je rimske postave združiti z raočno svojo roko in podložnikom priporočal, pritoževati se, ako se jim krivica godi. Boljši časi bi bili nastopili za pokrajine, ki so med narodsko preselitvijo toliko trpele, ako ne bi bila snirt pograbila velikega Teodorika (526). 2. Boji s Carigradoru. Longobardi. Vzhodnogotsko kraljestvo je po Teodorik-ovi smrti razpadlo. V bojih z Bizancem (Carigradom) zmagal je Belizar. Kranjsko so zasedli Longobardi (546), zavezniki vzhodnorimske države; Emona se je morebiti takrat zopet oživela. Obzidje je dal Justinian z novo postaviti zoper napade barbarov (554). 0 vladaDJi Longobardov na Kranjskem, ki so se tu le malo časa mudili, nam zgodovina ničesar ni ohranila. Už. 1. 568. so se na povabilo Narzes-ovo podali čez Hrušico v vipavsko dolino in naprej v Italijo. Na BKralijškem vrhu" pri Podkraji je kralj Alboin po pripovedki vprvič zagledal lepe južne kraje, po katerih je hrepenelo toliko germaaskih knezov. 3. Avari in Slorenci do frankovske rlade. (568—796). Zatrdnega pismenega poročila ni nobenega, ali bolje rcčeno: ene same zanesljive letuice ni, kdaj so Slovenci dušli v pokrajiae, po katerih še dandanes bivajo; pa. ene same letnice tudi radi tega iraeti ne moremo, ker se niso naenkrat, nego počasi iz Pauonije v Norik selili. Verjetno je sicer, da so bivali tod uže v predriniljanskej dobi, in precej gotovo je, da so jih Kelti (vsaj en del) potisnili za Karpate nazaj, ali pa, da so v dobi rimljanskej Sloveni in Kelti vkupno po alpinskih deželah bivali; a točnih zgodovinskih dokazov nimamo, ker ime .Sloveni" ni bilo Rimljanom znano, in slovenski prebivalci Norika in Panonije »a tudi niso rabili, temuč so se imenovali po kakovostih krajev, v katerih so bivali, kakor Noričani, Tavriščani. — 0 pravem naseljevanji naših pradedov na Kranjsko morenio govoriti še le v 6. stoletji po Kr. V letih 527.—549. so med drugimi narodi tudi Slovenci napadli naše kraje. To bi bila torej nekako prva letnica. Druga je 553 (ali 563) po Kr. To navaja mnogocenjeni hrvatski zgodovinar dr. Rački, rekoč: -Mnogi zatatranski Slovenci so z Obri vred okoli 1. 563. morali iti v Panonijo, kjer so pa našli uže svojih starih sorodnikov, ki so morda uže v davni rimljanski dobi stanovali na jugu Evrope". jNajvevjetnejše je pa, da so došli 1. 568. najprvo v Panonijo, katero so to leto Longobardi jitn prepustili, preselivši se v Italijo. V letih 592.-595. so se pa razširili iz Panonije poleg rek: Donave, Drave, Save in Mure tudi po praznib noričanskih pokrajinah in sploh po vseh deželah, v katerih jih še dandanes nahajamo, in koder so jih pozneje Nemci spodrinili. Za to letnico govori več okolnosti. Med 1. 579.—591. poizginejo stare škofije, ki so bile v teh kiajib, kakor tiburnska na Koroškem (ta je obstala še 1. 591., potem pa se nič več ne omenja), ptujska, celjska, sabarska (Steinamanger na Ogerskem), Ijubljanska itd. Med novimi paganskimi naseljenci se pa niso mogle več obdržati. Poprej pa tudi v teh krajih nikdo ne omenja Slovencev, odsihmal pa se pogosto iuienujejo n. pr. v nekem pismu do duhovščine dalmatinske od 1. 600. toži papež Gregor, da Salončanom nevarnost preti od Slovencev, ki so se do Salone razširili. — Drug dokaz, da so Slovenci 1. 611. bivali uže v sedanjih sedežih, priobčuje longobardski zgodopisec Pavel Warnefried (pisal je v dobi Karola Velikega). V boji Avarov (1. 611.) z Furlanijo je bilo ujetih več Longobardov, med terni tudi praded Warnefrieda. Ko je ta veliko let v avarski sužnosti preživel, posrečilo se tnu je, da je pobegnil. Več dni je potoval po gorah, po puščavah, pa nikjer ni našel človeka. Naposled je prišel vender do ljudi, ki so bili Slovani. Stari ženski se je ubegli smilil, skrila ga je v svojej hiši, pogostila ga, da je prišel zopet k moči, in mu potem pot pokazala v Italijo, kamor je prišel v malo dneh. — Ta resnična dogodba nam spričuje, da bo bile takrat sedanje slovenske pokrajine še silno redko obljudene, pa tudi, da so bili Slovenci uže takrat jako gostoljubni (,,Gostoljubnejšega naroda od slovanskega ga ni na svetu", pravi uže stari kronist Helmold.) Slovenci so se na severju dotikali Bavarcev, ki so jih odvračevali od svojih mej. Zoper Bavarce so poklicali Slovenci Obre (Avare) na pomoč. Ti so si pa nasprotuo Slovence podvrgli. Samo (623—658) je sicer rešil Slovence obrovske sužnosti, ali njegova moč je težko segala do Save in Emone; najverjetniše je, da so bili kranjski Slovenci do 1. 744. nekoliko pod višjo oblastjo Longobarclov, kajti longobardski kronist Paulus je prvi, ki imenuje (1. 738.) Kranjsko, ,,Carniolo" domovino Slovencov. V istem času se imenuje tudi nCarantanija" (Koioško). Iine -Carniola" izvira morebiti od keltske besede -karu" ali verjetnejše od slovenske ,,kraj krajina"; Carantanija pa tudi najbrže od slovenske besede -gora", -goratan" ali pa tudi od -carnija". (Dalje prih.)