Jernej Popotnik
Dan zvonijo!
tjfignjara$z spanja in san'] se je zdramila in dvignila glavo,
fflHlHl            »Dan zvonijo ..,«
jJSJij  Tn ustnice so ji vzdrhtele, in na Hcih ji je zablestel smehljaj.
Dan zvoinijo, ker je nedel-ja. Sveta nedelja, dan Gospodov. Zunaj potrkavajo zvonovi v zgodnjem jutru, v jablano ob oknu so se zapletli brneči glasovi in skozi mrak sc vijejo v sobo, brnfc nad posteljo in zvonč-kljajo v srce ...
Pogledala je po otrocih, ki so še spali. Minčica in Tinka na postelji kraj nje, Manči in Slavko pa v kotu. In šepnila je glasneje:
vOtroci, dan zvonijo . . .«
Daa tako lep, srebrn-sveto nedeljo, Gospodov dan! Z vonjavo na-škropljen se giblje mrak v sobi, da sc utrinja siromašna in gola, kakor presekana od mavrice. Jablana ob oknu šumlja kakor z zvončki posuta, in vsa dolina se drami, se razteza in vztrepetava .. .
Dan šumeč, svetel zvonijo. Že izginja mrak, že prožijo veje jablane svoj pozdrav mlademu zlatozorju. Dan vriskajoč, poln lcpote — v njera valu,oče žitno polje, med poljem stcza, na stezi proti ccrkvi pa ona z otroki, vsi praznično oblcčeni. Minčica in Tinka belokrilki s pcntljicaini y laseh, kakor dva metuljcka; Manči in Slavko pa v Žoltih slamnikih, vsi veseli, čcbljajodd ...
Zdrknila jc mati s poštelje in sklenila roke na prsih.
Tinka se je zbudila: sMama...«
In za njo še Manči, Slavko in Minčica:  »Mama...«
KleČi mati ob postcli, s smehliaiočvmi očmi, v zabliskih prvih jutran,ih žarkov svetla kakor bel angel, z nagnieno glavo tn dvignjenimi rokanii.
Tinka je sedla na posteljo in se zagledala proti oknu: »Solnček!«
In za njo še Manči, Slavko in Minčica:    Solnček!«
Ko so vstali in se je kadila na tnizi že kava, |e odprla mati okno nastežaj:
^Nedelja, otroci!«
Tinka je plosknila z dlanmi:
»Nedelja ... nedel>! Solnček ...  solnček!«
Vsa soba se je napolnila s solncem.
Stali so ob oknu: mati smehljajoča, otroci vriskajoči okrog nje, vsi obliti s solncem,
Zunai. sredi šumečega dne, so pa vabili zvonovi.   -