692
Književnost.
tiskati svoje „Sveto pismo", katero je imelo 881 listov in 36 vrstic na vsaki strani. Material, na katerem so se tiskale inkunabule, je bil v početku pergamen in papir, a kasneje papir; oblika je bila „folio". Inicialov niso tiskali, nego so jih pozneje z roko zrisali v barvah in v zlatu. Prvotne knjige nimajo označenih strani, manjkajo tudi naslovni listi. O prvi knjigi, katera ima naslovni list, se misli, da je tiskana 1. 1483. pri Jensonu v Benetkah. Ne ve se še natančno, koliko tiskanih del se je ohranilo iz XV. stoletja. Pri Erschu in Gruberju čitamo, da jih je do 15.000; drugi mislijo, da jih je do 30.000. Seveda so se knjige izdajale takrat še v manj izvodih. Cena inkunabul je zelč visoka, posebno odkar so jih začele v zadnjih letih ameriške knjižnice zelo nakupavati. Londonski antikvar Quaritsch je dobil za en izvod monakovskega „Psalterija" iz 1. 1459. (drugo izdanje) 50.000 gld. Antikvar Ljudevit Rosenthal v Monakovem je kupil izdanje Kolumbovih pisem iz leta 1493. za 6600 mark; ker je štela cela knjižica samo štiri liste v četvorki, je veljala vsaka vrstica 25 mark. Inkunabule se morajo opisovati po stalni metodi; te se je držal tudi dr. Deželic in zelo vestno in pazljivo opisal 71 inkunabul, ki jih hrani zagrebška vseučiliška biblioteka. Najznamenitejša med njimi sta: glagolski misal iz 1. 1483. in hrvaški breviar iz 1. 1493., katerega je tiskal v glagolici beneški tiskar Andrej de Torresanis de Asula; o obeh je priobčil Deželic fotografični posnetek. Deželičeva knjiga bo izvestno zanimala marsikoga izven hrvaške domovine, in zato jo toplo priporočamo prijateljem bibliografije.
Janko Barle.
Bolgarska književnost.
N. Načov: Dedo Gcnko Sevdata v Sofija. Sofija. Knižarnica na Hr. Olčev. 1902. Str. 294. Cena 2 1. 50 st. - Knjiga Načova je najboljši duševni proizvod, ki se je pojavil v zadnjih letih v izvirni bolgarski književnosti. Pisatelj „Buntovnikov" je ž njo v resnici obogatil revno izvirno leposlovje v Bolgarih. Kratka vsebina je ta: Starček Genko z dežele gre obiskat svojega oženjenega sina, ki je višji uradnik pri ministrstvu v Sofiji. Genko občuduje ogromni napredek mesta ter se obenem zgraža nad nekaterimi naredbami, ki so bolezljivi pojavi v mladem bolgarskem organizmu. Rodoljubna duša starčkova se napolni s strahom za prihodnjost Bolgarije. Z bolestjo v srcu mora priznati, da tako kvarnih naredeb niti pod  turško vlado ni bilo.   Sofijski  vzduh  ni
več zanj, in starček Genko se vrača med svojce na deželo s prepričanjem: „Novi vremena, novi hora, novi naredbi i običai! . . . Ne sme veče za tova vreme; mnogo rano sme se rodili. Obi>rna se svetht navpaki!" — Spis je pravzaprav satira na bolgarske razmere sedanje dobe, satira, ki pa nam razodeva vso dobrohotnost pisateljevo. Da je Načov spreten pri-povedovavec in opazovavec, zapazi čitatelj na vsaki strani, pri vsakem opisu, pri vsakem dialogu, zlasti pa pri analizi starčkove duše. Vaško življenje je opisano z občudovanja vredno natančnostjo. Z eno besedo: Načov je v le-ti knjigi ustregel gotovo estetičnemu okusu vsakega čitatelja in poleg tega tudi ljudstvu koristil.
P. R. Slavejkov:   Izbrani   ST>činenija.
Kniga prva. Stihotvorenija. Sofija. Str. LXVI +229 4-4. Cena 3 leva. — Zbrani spisi P. Sla-vejkova so razdeljeni na dve knjigi, v „Stihotvorenija" in v „Prozo". Sedaj je izšla prva knjiga „Poezij". V začetku knjige je precej obširen življenjepis rajnega pesnika Slavejkova, ki s svojim imenom in svojo delavnostjo napolnjuje malodane polstoletno zgodovino bolgarsko. Njegov življenjepis je zgodovina bolgarske domovine. Ni skoraj dogodka v burnih dobah bolgarskih, katerega bi se Slavejkov ne bil udeležil kot prvi med prvimi. Njegovo življenje je bilo zel6 nemirno. Bil je učitelj, knjižničar v Sofiji, potem predsednik „Narodnega Sobranja", minister prosvete, notranjih zadev, emigrant, časnikar, potem zopet minister notranjih zadev; vdeležil se je srbsko-bolgarske vojske, zmrzoval je pri Slivnici, videl je zmago bolgarskega orožja; končno ga je Stambulov spravil v ječo in 13. julija 1. 1895. je umrl. Kakšno je bilo njegovo življenje in delovanje, nam je opisal Slavejkov v svoji pesmi „Na-roden":
S ideali vse boravih — vsičko drugo smetah, greh  — s teh i sebe si zabravih, na sveta svet ne viden.
Vse za drugite zalegah, trebva, kazvah, h>j je red; svoite raboti — otlagah čuždite vse ponapred.
Minah život ljuboroden s-bs nevoli bol i bol . . . I lica, če stm naroden — gladen, žtden, bos i gol.
Nad vsemi njegovimi pesnimi visi nekaka tuga, kakor jesenska megla nad pokrajino. A ta tuga ni sentimentalna, temveč živočutna; to je tuga boritelja, ki hoče ž njo ganiti srce in voljo tistih, ki   so   izgubili  ves   pogum.   Ob
Književnost.
603
svojem času so njegove pesmi zbujale do-morodna čuvstva ter so donele kakor trobenta, vabeča na stražo in v boj. —      Fr. Štingl.
Češka književnost.
Ant. Nečasek: Pestri ptaci. Drobna prosa. V Praze. Nakladem F. Šimačka. Cena 3 K. — „Pestri ptaci" (Pisane ptice) je zbirka 20 povestic, manjših in tudi daljših. Nekatere so žalostne, druge vesele; več je prav lepih. Njih predmeti so črpani iz mestnega in vaškega življenja. G. Nečasek pripoveduje lepo, mikavno in zlasti dobro pointira. Nekatere po-vestice bi bile vredne prevoda, kakor n. pr. „Tatinku,maminka ne nese", „Krasna esistence", „Smutek zeme" in dr.
Humorist K. Sipek je izdal v knjižnici „Či-tarna Švandv dudaka" (ki izhaja pri F. Topiču v Pragi kot mesečna priloga lista „Švanda dudak") svojo najnovejšo zbirko humorističnih povestic pod naslovom „Za vetrem". K. Sipek je v češki književnosti redek gost. On ni samo dober humorist, temveč tudi dober stilist. Nikjer bravec ne srečuje gluhih fraz, vse je tako prosto, gladko, prozorno, neprisiljeno in vendar elegantno. Vidi se, da ima pisatelj dober okus. Vse te lastnosti kažejo se tudi v zbirki „Za vetrem", ki obsega nekoliko prostih, a mičnih slik. Pisatelj izborno pozna življenje; posebno se zanima za praško prebivalstvo. Praški filistri, mali, drobni možiceljni, nahajajo tu v pisatelju svojega naravoslovca —, strokovnjaka, ki opazuje natančno njih življenje in ga zna obenem zanimivo popisovati. Malo je čeških pisateljev, ki bi znali slikati prebivavce Prage in njih družine tako živo in mično, kakor pisatelj le-teh humorističnih povestic.
Bohumil Brodsky: Pfeludy. Zabavv večerni. Red. Em. Žak. Roč. XXIII. č. 1. (Dilo 125.) — Ime katoliškega pisatelja B. Brodskega je med češkimi bravci prav dobro znano, tako, da vsak z veseljem sega po njegovih spisih. Njegove povesti so zanimive, spletke v njih zelo mične. Tako je tudi v le-ti noveli, ki je pravzaprav zavrnitev prenapete ženske emancipacije in izboren dokaz, kje naj išče ženska polja za svojo delavnost. V Eliški Kovafovi, napačno vzgojeni hčeri sodnijskega svetovavca,
katera, ne poznajoč zakonskih dolžnosti, se omoži s profesorjem Volencem, a ga v kratkem zapusti, je skupljenih mnogo potez, katere je pisatelj narisal po resničnem življenju. Neprevidni korak ni ostal brez bridkih posledic; Eliška spozna svojo napako in se spravi s soprogom. — Mimogrede omenjam, da „Za-bavy večerni", v katerih je izšla ta povest, izhajajo že 22 let, in v tej dobi je v njih izšlo 125 del z zanimivo vsebino. To knjižnico z dobro vestjo vsakomu priporočamo. Izhaja v založništvu V. Kotrbe v Pragi. Naročnina na leto znaša 4 K. —
V vrsti čeških pisateljev, katerih zbrani spisi ravno zdaj izhajajo, zavzema eno prvih mest VaclavVlček, ki že več nego 40 let deluje na književnem češkem polju in še zdaj piše enako tiho in neumorno kakor prej. Pred kratkim je izšel v njegovih zbranih spisih (založništvo Fr. Šimačka v Pragi) prvi zvezek dela „V rodnem hnizde". Ta spis je vzburkal navadno mirno gladino češkega literarnega življenja. „V rodnem hnizde" je postalo malo-dane — mala senzacija. Vsi kritični glasovi se strinjajo v tem, da je to delo umetniška, krasna miniatura, iz katere diše nekaj izredno svežega, novega, in zlasti češkega, domačega. V prvem delu „Vesnicka idvlla" vidimo plastično pred seboj češko vas, njene prebivavce in njeno življenje, kakor je bilo pred 50 leti. Drugi del „Budu-li sedlakem" opisuje razne vtise dobrega vaškega dečka, pravega češkega Vašika, kateri doma in v okolici pozna vsako drevo in vsak kamen. Sličice iz šole, opis otroških iger, prizori iz družinskega in vaškega življenja — to vse zanima starega in mladega bravca tako, da se vsakdo spomni svojih mladih let in v malem Vašiku vidi večkrat samega sebe. Velika prednost tega dela je tudi ta, da je v njem zbranega mnogo bogatega narodopisnega gradiva. V tretjem delu „V Budečske škole" so natanko zadete slike praškega življenja iz 50 let. Iz vsake strani, iz vsake vrstice veje duh prave resnice; to je najlepši naturalizem, naturalizem svetlosti, sreče in radosti. E. Krasno-horska, češka pisateljica, je o tem spisu po vsi pravici napisala sledečo sodbo: „Vlčkova knjiga je polna poezije in resnice, mikavna kakor krasen roman, ginljiva kakor dovršena drama in prikupljiva kakor češka pravljica." —
Fr. Štingl.