Zadnji odgovor gospodu Kalanu Mnenja smo, da je treba polemiko z »Domoljubom« in gospodom Kalanom končati. Za to imamo več razlogov. Najvažnejši je pač ta, da se nas polašča, in to, čim dalje imamo s tem gospodom opraviti, vedno klavernejši občutek neresnosti. Koncem koncev nam ostaja pod roko od vsega edina zanimivost, in to je gospod kritik sam kot psihološki problem. Vse ostalo postaja silno banalno ter je zato zadnji čas, da prenehamo z njim neplodno prerekanje, če se hočemo rešiti moralnega in estetskega mačka. Ne zaradi njcga, marveč zaradi javnosti pribijamo ob zaključku tale dejstva: To, kar imenuje gospod Kalan razpravo o naši šoli in našem učiteljstvu, je v resnici samo neko trmasto hotenje, pokazati slovensko učiteljstvo v taki luči, da se bo naše ljudstvo ko.nčno le »predramilo« in planilo po njem. Tisti trenutek bo dobro delo našega ocenjevalca obilno poplačano in naša šola za dober korak bliže svojemu idealu. Pritožbe o kvarnem vplivu učiteljstva prihajajo od »duhovskih sobratov«, kakor trdi g. Kalan, in ne od ljudstva. Takih pritožb je na odločilnih mestih vse polno. Ta odločilna mesta niso v rokah slovenskega učiteljstva ter jim zato menda tudi ni mogoče očitati, da bi hotela ščititi učit.ljstvo, ki s svojim življenjem kvarno vpliva na otroke. Kaj pravite, gospod, zakaj se ne postopa? Mar smo tudi te brezbrižnosti krivi mi učitelji? Končno še to: današnja šola, bodisi po njenih dobrih ali slabih straneh, ni bila ustvarjena po učiteljstvu. Mi stojimo pred predpisi, ki se jim moramo pokoriti. Prav tako je res, da učitelji ne moremo ovirati, tudi ee bi hoteli, kakršne koli njene reforme. Storitc zato, kar se vam zdi potrebno in ne nalagajte slovenskemu učiteljstvu na rame greha za lastno opuščanje! To bi bila pot možatosti in poštenja! Vse drugo je hujskanje.