Nova orijejitacija glede pravne agodo^ine Slovanov.
Nova orijentacija nemškega znanstve nega sveta glede pravne zgodovine
Slovanov.
Dr. Metod Dolenc, Ljubljana.
1. Ob petindvajsetletnici društva »Pravnik« srno obžalovali, da se slovenski pravniki na nemških vseučiliščih seznanjajo pač z rimskim, nemškim in cerkvenim pravom, o pravni zgodovini slovanskih narodov pa da ni najmanjšega spomina. (SI. Pr., 1. XXX. str. 309.) Pokazali smo na mrvice slovenske
220 Nova orijentacija glede piravne Egodovine Slovanov.
pravne zgodovine, raztresene po naših narodnih pesmili, priznavajoč (s Ciceronom, ki je primerjal tuje z rimskim pravom), da so te mrvice »paene ridiculum«. Takrat smo izrekli dvome, da bi bilo moči kaj doseči na polju pravne zgodovine — brez slovenskega vseučilišča. Resnično je bilo komaj toliko nemških pravnih zgodovinarjev in znanstvenikov vobče kot je prstov na eni roki, ki so vsaj priznavali, da bi se bilo treba ozirati tudi na slovansike vire in slovansko vedo, iipak obžalovali, da tega ne morejo storiti, ker niso vešči nobenega slovanskega jezika. Danes, ko se bližamo štiridesetletnici Pravnika, se že tradira na našem vseučilišču predmet »Pravna zgodovina južnih Slovanov«, danes se nahajajo tudi že med Nemci z.nan-st\'eniki, ki so uvideli zmote predvojne nemške mentalitete v znanstvu, še več, oni so spoznali in priznavajo, da je tudi slovanska kultura na svetu, ki je vredna, da se proučava. ker tvori šele celokupnost vseh kultur — človeško kulturo.
To novo orijentacijo nemškega znanstvenega sveta, ki obeta kajpada krepak polet prave znanosti, opažamo najizra-ziteje v knjigi dveh nemških vseuČiliščnih profesorjev: H e n-rikaFeliksaSchmida (Gradec) in Reiiiholda T r a u t-manna (Leipzig).*) V tej knjigi oznanjata svoj program o proučavanju slovanske kulture, ki pač v polni meri zasluži, da z njim seznanimo vsaj v bistvenih > potezah slovenske pravnike.
II. Pravkar imenovana znanstvenika hočeta izgraditi novo disciplino, ki jo nazivata »Deutsche S 1 a v i s t i k« in ki naj obsega celokupno slovansko filologijo. folklor in zgodovino; v okviru slednje se nahaja seveda tudi pravna zgodovina Slovanov. Čeprav zanima nas pravnike predvsem poslednje navedena grana zgodovine, ipak moramo z veseljem iii tudi s ponosom ugotoviti, da izražata imenovana avtorja v svoji znanstveni resnicoljubnosti za vse tri panoge nemške slavistrke dejstvo, da so Nemci grešili, ko so razvijali svojo vedo enostransko, namreč glede vseh delov kulturnega sveta z edino izjemo —
*) VV e s e n u n d A u f g a b e n d e r D e u t s c h e n S 1 a v i s t i k. Em 'Programim von ;H. F. S c h m i d unid 'R. T r a u t m a n n: 1927. Leipzig; H. Haessel Verlag; str. 92. Knjiga je 1. zvezek zbirke: Slavisch-baltisdie OuelleiH und Fcrschunlgen (izdajatelj iReinhold ITrautmann).
Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov. 221
glede Slovanov. V navedeni knjigi črtamo glede politične zgodovine, kakšne vrednosti bi bili celokupni prikazi veljavnosti tako imenitnih mojstrov slovanske politike, kot so bili sodobniki Karel IV. na Češkem, Kazimir Veliki na Poljskem in Štefan Dušan v Srbiji. Kako hvaležno delo bi bilo, vzklikata avtorja, da bi se razbistrila vsa vprašanja glede vseh niti, ki so vodile od enega do drugega teh viadarjev v njih notranji in zunanji politiki. Bodi dovoljeno, da mi k temu vzkliku pri-dodamo v pojasnilo vsaj eno potezico, namreč, da piše Karel IV., ko se vrača iz Italije 1. 1355. v svoje kraljestvo, carju Dušanu, da ju ne veže samiO kraljevska čast, ampak tudi enakost plemenitega slovansikega jezika, in da ga naziva kot svojega dragega brata . . . Ali ne osvetljuje to, v zgodovini tako malo opazovano dejstvo, vprašanje medsebojnega razmerja in politiike obeh teh vladarjev v malo drugačni luči, kot smo jo bili vajeni gledati — doslej?
Avtorja S c h m i d in T r a u t m a n n govorita naravnost o slovanskem »Risorgimento« in menita, da utegne nova orijentacija dovesti do nove, idejno - zgodovinske poglobitve nauka o postanku novih slovanskih nacijonalnih držav. Kako lepa misel, kako važna za sedanji čas, osobito za — čisto znanstvo. In še dalje gresta imenovana avtorja: Zahtevata od nemškega slavista,kot historika, da se oprosti predsodkov, ki so v nemških znanstveniških krogih zelo razširjeni, namreč, da se je edinstvo slovanskega sveta vzdrževalo zgolj po sorodnosti jezikov. Priznavata, da je bila tudi slovanska kultura mogočen čin i tel j slovanske vzajemnosti. Nato čitamo: »Vsekako obstoji kulturno edinstvo slovanskih narodov, četudi prihaja le malo do izraza v njihovi politični zgodovini, še manj morda v zgodovini njihovega duševnega življenja, v razvoju njihove književnosti in umetnosti, v običajih in veri. Pač pa se dado mnogo jasneje spoznaff skupne poteze glede pravnih, gospodarskih in socijalnih temeljev prosvetnega razvoja« (sitr. 57.).
111. Še pred problemom pravne zgodovine Slovanov samim se peča knjiga na kratko z glavnimi obrisi zgodovine nacijo-nalnega čuta poedinih slovanskih narodov, od vzbujenja njihove narodne zavesti pa do njene končne utrditve.
222 Nova orijentacija glede pravne agodovdne Slovanov.
V dkviru pravne zgodovine kot take nanizavata avtorja glavne smernice za njen pravi razvoj. Raziskava naj velja zgodovinskim virom v cerkvenoslovanskih kronikah Srbije, Romunije, vzhodnega slovanskega naselja. Skoro še nepregledno je polje dela pri proučavanju slovanskega listinskega materi-jala; glede diplomatike cerkvenoslovanske listine pa se da šele komaj o medlih pričetkih govoriti. Tudi srednjeveške češke listine so bile doslej edinole raz stališče zgodovine jezika predmet obdelavanja. Na polju ustavne zgodovine niso še razčiščena niti prevažna osnovna vprašanja, ali smemo pri slovanskih državnih tvorbah govoriti o patrimionialnem, fevdalnem ali staleškem državnem ustroju. Zgodovina slovanskih mest naj bi se razpravljala po metodi, ki skiaplja ustavno-zgodovinsko raziskavo s topografično. Privatno pravo treba obdelati po vidikih gospodarske in socijalne zgodovine. Dognati treba pogoje in oblike, po 'katerih je prešinjalo običajno ljudsko pravo zakonito pravo in narobe. Ni še pojasnjeno, kako so se razširile bizantinske pravne knjige na slovanskem jugu in vzhodu. (Mi bi k temu dodali, da vemo še prebito malo o vplivu švabskega zrcala na pravne razmere med Slovenci.)
Cerkvenopravna zgodovina slovanskih narodov se je doslej bavila samo po vidikih zgodovine virov, pa tudi cerkvena zgodovina med Slovani, osobito pravoslavne cerkve, dala bi se po metodah, ki si jih je splošno usvojila zapad'no- in sred-nje-evrops!ka veda, še znatno poglobiti. Takisto socijalna in gospodarska zgodovina. Vse te grane znanosti, obdelane za poedine slovanske narode, utirale bi pot slovanski primerjalni pravni in socijalni zgodovini.
V podrobni analizi označenih problemov govori naznanjena knjiga tudi o južnih Slovanih, toda mnogo medleje kot o močnejših severnih Slovanih. Na jugoslovenskih tleh, pravita avtorja, so nemški vplivi na polju gospodarskega in socijal-nega ustroja — tudi izven slovenskega naselja, ki je skoraj popolnoma od njih zavojevano, bodisi neposredno, bodisi posredno po Ogrih — učinIkovaU mogočno, ne da bi imeli še jasne pojme o obsegu in pomenu tega dejstva. Sodba avtorja o Slovencih je zaenkrat še pravilna; zdi se nam pa, da utegne baš resnično znanstvena
'Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov.        223
pravna zgodovina razkriti še lepo število latentnih pravnih potez ljudskega običajnega prava, ki niso germanskega porekla.
IV. S C h m i d in T r a u t m a n n hočeta nemško slavistiko organizirati. Predvsem kličsta: Proč z nenaklonjenostjo nemških znanstvenikov napram celokupnosti ali pa delom Slovan-stva! Nemški slavist je samo tisti, ki se ni malo ne ozira na politične in nacijonalistične, zoper Slovane naperjene težnje; on se pokaže šele tedaj moža, ko se dotika na znanstven način tudi takih problemov, ki so izvestnirn 'krogom nemškega naroda s posebnimi gospodarskimi ali političnimi aspiracijami nesimpatični. Nemški slavist se mora naučiti jezikov, ki so potrebni za raziskavanje slovanskih zgodovinskih virov in slovanskih književnosti. Stališče »Slavica non leguntur« treba korenito izpremeniti. Skrbeti je treba za ustanovitev vseuči-hščnih in drugih zavodov, ki naj se intenziivno bavijo s slavistiko po vseh njenih granah. Poleg monografičnih del naj se neguje sintetično delo glede celokupne slavistike, ki bo krona vseh znanstvenih naporov. Vse to naj se zasnuje in opravi kmalu, kajti »z vsakim letom, v katerem se slavistika v Nemčiji zanemarja, širijo se razpoke v univerzalni stavbi nemške znanosti« (str 86). Pri tem pa naj navdaja nemškega slavista radost, ko se skupna znanost razcvita tudi pri — sosedih Slovanih.
Ponovno naglašamo, da veljajo vse te krepke, pa upravičene beisede avtorjev oznanjene knjige ne samo slovanski pravni zgodovini, ampdc celokupnemu problemu slavistike: slovanski filologiji, folkloru in zgodovini.
V. Ako se uresničijo vsi cilji, ki so prišli v naznanjenem programu nemških avtorjev do izraza iz čisto znanstvenih nagibov, potem se nam obeta nova doba tudi glede pravne zgodovine slovanskih narodov, doba, v kateri bodo nemški znan-sivetnliki s svojimi preizkušenimi znanstvenimi metodama, pa tudi s svojo nemško mentaliteto orali na polju slovanske pravne zgodovine. Njeno polje je prostrano, pa še malo obdelano; za tekmo nemških in slovanskih znanstvenikov kakor nalašč pripravljeno. Tekma bo rodila nasprotno kontrolo; znanstvenik, ki gleda skozi slovanske očali.
224        'Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov.
bo popravljal nemške izsledke in narobe. Tako bo za velike slovanske narode stvar dobro uspevala.
Bojimo pa se za narodič Slovencev, da se jih bo znanstvena tekma, kakor doslej, tudi poslej v velikem loku izogibala, da ostane za njega doslenji — vacuum glede pravne zgiodovine. Že zgoraj smo na rahlo omenili, da slovenska pravna zgodovina ni docela pogreznjena v nemško. Dodajmo še, da so baš diferencijalne točke zelo zanimive in značilne.
Zal, da je šlo že tolikanj pravno-zgodovinskega gradiva v nič, ki bi moglo dobro služiti za razbistrenje pravkar označenih razlik. Toda tudi v tisiti smeri, ki naj dožene razkro-jevalno delovanje slovenskih neprijatejev pred svetovno vojno v pogledu naše pravne zgodovine, treba bo še opraviti znanstveno delo! Nemški in nenemški znanstveniki naj proučujejo tudi negativno stran fontologije, kje, kdaj in zakaj je šlo toliko naših virov v izgubo, seveda pa tudi, kje se nahajajo se — neodkriti. Naj navedemo dvoje, troje reminiscenc iz svojih doživljajev! Pred 25. leti je dal v gradu Luknja (Luegg) pri Novem mestu njegov posestnik preko 20 foliantov z zapisniki o vinogorskih zborih — pokuriti. Ali: V Oradcu je šef prezidijalne pisarne višjega deželnega sodišča 1 1911., ko so se našli v arhivu vzorci slovenskih in hrvatskih fevdskih priseg iz 17. stoletja, čisto resno nameraval dotične rokopise uničiti (»einstampfen«). V arhivu gosposke gradu Bled se nahajajo zapisniki o pravdah pred gosposko; iz njih pa izvemo, da so na Bledu početkom 17. stoletja še poslovala — ljudska kvatrna sodišča. (Pomniti je, da Valvazor o teh ljudskih sodiščih niti besedice ni črhnil . . .) Kje so dotični zapisniki? V ljubljanskem muzeju, kjer se hranijo prvonavedeni zapisniki, jih ni. AVi so morda še, v Brixenu? — Koliko dela je treba še opraviti, koliko drugih tužnih reminiscenc o uničbi naših pravnozgodovinskih virov bi poznavatelji naše politične zgodovine iz predvojnega časa zmogli še navesti! Vse te podatke treba zbrati, objektivno preiskati, nadaljnje uničevanje naših virov preprečiti.
Ker nedostaja slovensikih zgodovinskih virov iz časa pred kmečkimi upori 16. stoletja, pride morda do tega, da se ne bo dala izgraditi celokupna zgodovina slovenske-
__iPr. Josip Žilovič — sedemdesettetniifc._225
g a p r a v a. Vsekako pa moramo dobiti vsaj p o p o 1 n o p r a v-110 zgodovino Slovencev, ki nat.dožene tudi to, kar se da še dognati iz časov po kmečkih uporih, iz katerih nam je ohranjenih dovolj listinskih prič glede slovenskega običajnega prava. Retrospektivno potsmatranje tega in one^ga gradiva nam bo omogočevalo odkriti vse tiste vplive tujerodnih prav, k|! so odvajah Slovence od praslovanskega skupnega prava. Vse to so problemi, ki spadajo v okvir proigramatičnih izjav nemških slavistov, a nič manj ne — slovanskih znanstvenikov. Da se popolnoma objektivno raziščejo in razbistrijo, bo treba pač napora več generacij znanstvenikov. Naj bi slovenski znanstveniki pri tem delu ne zaostajali — za nemškimi.