iimtiitiiiiiiiiiiiiiiiiiitimiiiiP
jE)iiiiiiii!iiitii!iiia ti Ullmannu'
RIMSKI
PRVI TEČAJ.
IV. ZVEZEK.
Bi ;
VREJUJE IN IZDAJA
■	  MAHNIČ,
V GORICI.
HILARIJAN8KA TISKARNA.
$0. < J 'W-
'ž,	i;-;‘
Ishaja vsake tri mesece po en krut. Velja cel teiaj S gol,
  Hill
,#0 " '“'p«
Sais&aili: .liž&B.’« s -7	LJLV.lfcI.te.tta-s
Obseg.f
Katoliški shod aa Dunaji	i':ir i ■	str. JJ7	
1789 - 1889. Avktoriteta		n	349
Več luči. O krščanskem idealizmu. Stritar pa Schopenhaiier Katoliški liberalizem — pestis pernit/osissima. Kaj nam je tedaj			3S4
storiti f Slovenci, pazimo, s kom se bratimo.	(Mladolcsko pismo)		J'So
Piama 0 vzgoji . ' • Stroasmayer 0 namenu postnih ' okrožnic	in 0 papeževih	v '	39*
okrožnicah		n	397
Listek. — Jz dnevnika Stefana Hodulje .	•f/ir'.'	/ n	403
— Tonalni zbor .	' , *' •,'v • *.	91	409
Slovstvo. — Dr. VoSnjakovi Pobratimi .		'V>'	416
— «Ljubljanski Zvon» t . • • .			4*4
_ J. Trdina . ,		ii	4*3
— «Ljubljanski Zvon* in slovenska dukovSlina			4*7
l le spet «Gorazd*. Pa «Zvon*		*	428
Raznoterosti. — Nekaj iz masonskega katekizma. —■ Pravoslaven o pravoslavji. — Grof Tolstoj o veri. — Spreobrnitev Leona Tanila. — Molitev k Devici pr el. Spole tja za povrnitev ruske cerkve h katolilki	•	•	•	•	»	433
Listnica vredništva.
Č.g.A.K. vLj. — Kaker vidite, sem se mej tem premislil tako upam da bo boljše. Ravnajte se po tem; menim, da nam bo mogoče v ostalih dveh zvezkih prinesti celi spis. Sicer pa mislim, da bodo letos vsi slovenski liberalci opravili velikonočno spoved. 'Res, o primernem času jim ta pot dohaja Strossma-yerjev opomin.
Č. g. J. D- v 14. — Vaša filozofična razprava mi precej vgaja. Znabiti jo porabim še v tem letniku. Ponavljam tu željo, katero sem Vam vče izrazil po pismu.
337
Katoliški shod na Dnnaji.
„Fse za vero, cesarja in domovino. “
Po dolgem obotavljanji, pomišljanji, odnašanji smo slednjič vender prišli do katoliškega shoda.
Po celih 11 letih, reci: enajstih letih, spet en shod, v tem ko obhaja katoliška Nemčija vsako leto enega. No, pa počasnost je zgodovinski znak avstrijstva ; kaker mora nas tlači, tako da	je	treba vedno klicati,	drezati,	zbadati,
predno se iz prirojene	zaspanosti zdramimo	za kako	podjetje.
In gotovo, odkar Avstrija stoji, nikdar še se niso čuli resnejši glasovi, nikdar se videla na avstrijskem obzorji o-sodniša znamenja, kaker dandanes; ostati še dalje mirnim in neskrbnim bi bilo isto, kar drviti brezmarno v gotov pogin.
Ob enajsti uri vstajamo. Kasno sicer, a vender boljše nego nikdar; ker akoravno je vže dosti zamujenega, imajo vender shodi avstrijskih katoličanov neprecenljivo važnost: po njih, edino po	njih je mogoče obuditi v	narodih	velikega
cesarstva katoliški	in	avstrijski čut ter jih	pripraviti na od-
ločiven boj z liberalizmom, ki razjeda avstrijsko telo vže nad sto let; brez boja ni več rešitve; le zmaga katoliške ideje nad liberalizmom more avstrijskega orla rešiti.
Ne pomišljamo se avstrijske domoljube, ki so v stolici habsburškega carstva pvzdignili katoliški prapor, ter jeli okol njega zbirati narode katoliške Avstrije, pozdraviti z besedami, katere je baje v viharnih dneh slavni Radecki izrekel o avstrijski vojski: V vašem taboru je Avstrija!
* *
*
Da pa nam bo mogoče pristojno ceniti pomenljivost občnih shodov avstrijskih katoličanov, si moramo pred V6em predočiti velevažno, težavno nalogo, ki jo imajo rešiti.
Ideja, ki je dala avstrijski državi početek, se je vže y
12
prvi dobi srednjega veka javljala ter večkrat se skušala v-resničiti. Vže razvoj svetovne zgodovine je tako nanašal. Podonavske pokrajine so bile od davnih časov terišče, čez katero so se barbari eden za drugim suvali od izhoda in Severja na zapad in jug. Nobenemu narodu ni bilo mogoče stalno naseliti se po plodovitih podonavskih zemljiščih. V združenji je moč — česar niso mogli posamezni narodi, se je dalo doseči združenim — ta ideja je ljudstva ta-in onkraj Donave kaker navlečna moč drugo drugemu zbližavala. Kraljestvo Samovo, država veliko-moravska, Otokarjeve težnje v 13. stoletji, poskusi, ki so jih Ogri v srednjem veku delali, da bi razširili meje svojega kraljestva na eno stran do A-drije, na drugo pa daleč na Poljsko in češko, še več, da so se jim narodi, kaker n. pr. Hrvatje v 12. veku, celo ra-dovoljno pridruževali, vse to nam pričuje dovolj, kako živo so podonavska plemena čutila potrebo po oži zvezi.
Ideja podonavske države je konečno prodrla in se vte-lesila. Zmaga Rudolfova nad Otokarjem je določila, da je hiša Habsburška postala nositeljica te ideje. Njegovega in njegovih naslednikov prestola so se jeli narodi ože in ože oklepati, tu so našli najvarnišega zavetišča, poroštva za stalen mir.
Najbolj se je pa avstrijska ideja včvrstila in vtrdila ter podonavske narode spojila v nerazdevno skupino, ko so jeli Turki pritiskati na zapad. Zdaj še le so narodi sprevideli, da jim je posameznim popolnoma nemogoče vspešno se vstavljati silnemu navalu. Zavest te nezmožnosti jih je vlekla k skupnemu središču. Proti Dunaju so se valile brezštevilne turške čete, proti srcu habsburške Avstrije, tu vidimo večkrat krščanske vojske zbirati se iz mnogoštevilnih narodov od A-drije do Karpatov, tu pod zidovjem dunajskim se odločuje osoda Evropina, osoda krščanskega zapada.
Dvesto let se bije ljuti boj. V njem rešuje Avstrija svojo nalogo ; a v njem se tudi najjasniše pojavlja, v čim obstoji velikost in slava, v čim poklic Avstrije. Šlo je v tem boji za omiko krščansko, za vero. In kaker je fanatičnega Turka v boj gnal prorokov duh, kaker ga je delalo silnega v boji fatalistično versko naziranje, tako se je tudi na strani avstrijskih narodov svetil Kristusov križ, ideja
krščanska se je nad vsemi druzimi požarjala, ona narode družila, ona vnemala, ona k zmagi vodila.
V turških vojskah ste si ideja krščanska in avstrijska poistovetili. Kaj je zgodovina, kaj slava Avstrije, recimo, kaj je Avstrija brez lavorik, katere si je nabrala v turških vojskah? A slavne junake, kdo je vžigal, ako ne krščanska ideja ?
Da,	Avstrija je Avstrija le po tej ideji, ta jo	je vtrdi-
la,	ta	ji	dala poklic, pomen v svetovni zgodovini,	ta jo pri-
peljala do najviše slave.
S to idejo Avstrija stoji in pade.
To so pač najboljše sprevideli framasoni, kateri vse moči naperajo proti katoliški cerkvi in družbinskemu redu, ki	ga	je	ona vtemeljila. A Avstrijo so spoznali za državo,
ki	je	po	ideji najbolj katoliška, prva zaščitnica	katoliške
cerkve.
Še nekaj je, radi česar mora masonstvo Avstrijo smrtno črtiti. Avstrijska monarhija je steber legitimnosti; ta princip je v nji najbolj častitljiv, najbolj vtrjen, ker ga ni stvarila fizična sila niti krivične vojske, ampak volja, ljubezen narodov prosto pristopivših pod habsburško žezlo. Slednjič se v državni oblasti avstrijskih vladarjev isto tako izraža najčistejše, nedotakljivo svet princip avktoritete. „Cesar“ po-menja avstrijskim narodom isto kar Avstrijo, državo.
Na principih legitimnosti in avktoritete pa sloni cerkev in država, sloni krščanski red, in ker se je framasonstvo proti temu redu zarotilo, je obrnilo svoje kladvo proti prestolu habsburškemu. Vže sto let leti na ta prestol vdarec za vdarcem.
Vže sto let je namreč, odkar so se prosti zidarji vtihotapili v Astrijo. Se sladkimi besedami, z blestečimi frazami, s hinavskim prilizovanjem so se znali Jožefu II. prikupiti, da jih je trpel, da, omrežili so ga kmalu tako, da so ga vodili kaker jim je vgajalo, ter odločivno vplivali na notranje in zunanje zadeve. Napravljali so Avstriji vsakatere zadrege ter vže takrat nič manj namerjali kaker razrušiti jo. Res sicer, da je blagi cesar zasledil njihove peklenske nakane, opominala je nadalje francoska revolucija, kako malo e zaupati možem Rousseau-ove šole ; in to je včinilo, da
se je tudi v Avstriji framasonstvo javno prepovedalo; zdelo se je celo, da hoče Avstrija po Jožefovi smrti reagirati. A žalibog, da ta reakcija ni bila radikalna ; policija se je prevstrojila, državne vradnike so oborožili z naočniki, da so videli od spredej iz zadej — birokrat in žendar, menilo se je, bosta Avstrijo rešila.
Osodepolna prevara! Še toliko se ni razumelo, da ideje, ne bajoneti, države snujejo in rušijo. V žilah avstrijskih narodov ostal je in se nadalje pretakal strup, ki jim ga je zavdala loža, ter je kužil zdravi ljudski sok. Framasoni pa, iz javnosti pregnani, so rili na skrivnem, in sicer tem ne-varniše in pogubniše, čim manj so se dali zasačiti. Avstrija je navzlic vsemu zvenanjemu blesku na znotraj hirala, gnjila.
Še le leto 1848 je dalo odušek notranjim silam ter pokazalo državnikom, kako smrdljive snovi in smrtni strupi so se toliko časa kuhali v trebuhu birokratske Avstrije.
Svariven opomin osodepolnega leta, zdelo se je, da spravi Avstrijo na edino rešivni pot katoliške tradicije in zgodovinskega prava. Toda pozabilo se je kmalu vse. Po nesrečni vojski 1. 1866 je masonstvo pod imenom liberalizma imelo v starodavno katoliško Avstrijo slovesen vhod; postavnim potom modernega konštitucijonalizma se je vgnezdilo v šoli, v javnem časopisji, v sodstvu, osmelilo se skruniti sveti zakon, strlo konkordat!
Pregnavši vero iz javnega življenja je vrglo masonstvo gorečo bakljo nacijonalnih prepirov mej narode, da so se začeli mej seboj kavsati in vjedati. Zvesto in dosledno se je jelo zvrševati geslo velikega rovarja: Delenda est Austria 1 Mazzini-ja pravim, ki je v svojem glasovitem manifestu 1. 1851, objavljenem v „Journal des debats,“ naglašal, da naj-zdatniše sredstvo v pogubo Avstrije obstoji v tem, da se zna loža okoristiti narodnostnega prepira: „1’ exploitation dela rivalite des nationalites diverses“. S tem se ruši skupna vez, ki sklepa narode mej seboj in s habsburško dinastijo. Ob enem pa ni opustila loža narodov pozornost obračati ven čez avstrijske meje ter jim vplojati centrifugalne težnje. Oklicala je narodnost za najvišo postavo, za izvor vsakega prava. Vrhunec narodnostnega kulta je pa politiško zedinjenje narodov. Temu se vpirati nima nihče pravice. „Zirkel“,
glasilo dunajske lože „Humanitasu, smel je 1, 1874 v Avstriji pisati: „Das Einheits-und Freiheitsstreben hochbegabter Volker ist ein ewig be r echtigtes... D as Legitiroitatsprincip ist veraltet und dem neuen Zeitalter unverstandlich.“
Kaj čuda potemtakem, da iredentizem, pangermanizem, panslavizem vzdigajo čedalje ponosniše glavo ? Da ideja avstrijska zatemneva, vmira ?
Zadnjih let zdi se, da bi spet radi krenili na desno. Tudi lože so se postavno zaprle — vsaj v tostranski polovici države. Toda vsi poskusi gode se le polovičarsko, po-mišljavno — sploh po staro-avstrijsko! Iz mo virja prirojene nam letargije se ne moremo še zdaj izplezati!
Pač malo pomaga, da smo zaprli ložo, mej tem ko dajemo še vedno isti loži gospodovati v šoli, v slovstvu, v časopisji, skoraj v vseh strokah javnega življenja? Ne bodimo tako otročji. Mason ni toliko tisti, ki se je dal vpisati v to ali ono ložo, ampak veliko bolj tisti, ki izpoveda načela framasonska. Duh je, ki velja, črka, beseda ne zda nič. Temeljni nauk framasonstva je pa čista človečnost, naturalizem v najširšem pomenu, ki se javlja kot zanikanje pozitivnega krščanstva v katoliški cerkvi. Naturalizem v svoji vporabi na javno življenje v državi in družini se pa imenuje liberalizem. Razširjanje naturalizma je pa dandanes delo tako zvane „modre lože“, la svojo nalogo izvršuje po peod-visni znanosti, po raznih, navidezno večkrat neškodljivih društvih in po brezverskem tisku. „Die blaue Loge ist immer da, wo der Liberalismus auch ist.* l) Modra loža pripravlja tla rudeči ; tako se je godilo na Francoskem pred revolucijo, tako na Laškem v našem stoletji, tako godi se —r pri nač.
Modra loža gospoduje pri nas, ker smo raztrgali zvezo s katoliško cerkvijo, ker smo, proglasili svobodo vesti in znanstva, ker smo se vrgli v naročje liberalizmu ! V našem šolstvu nosijo zvonec aposteljni novejšega humanizma : Lessing, Schiller, Gothe. Naše razumništvo po visokih šolah se klanja filozofom čiste človečnosti: Kantu, Herbartu itd. Javno mnenje nam delajo Židje, slovstvo nam navdihuje
D Hamroer d. Freimaurerei. Osseg. 71.
Heine, Rousseau. Modre lože poslušni učenei smo, dokler slepo verujemo na nezmotljivost moderne kulture; lože u-čenci tudi Slovenci, dokler se klanjamo imenu Stritarjevemu, Turgenjevovemu, dokler se damo vnemati za ljubezen, za napredek, za bratstvo, ki ne pozna vere.
Recimo, kar hočemo, Avstrija je skoz in skoz prešinjena od framasonskega duha, da bi tudi nihče v ložo ne bil vpisan. Avstrij« je pomasonjena, ker je poliberaljena, ker je mejnarodno razhujskana, ker se dinastični čut zadušuje in zataplja v absolutno-narodnostnem, slednjič, ker je nenaravno centralizovana. Da, tudi centralizovala se je Avstrija po zmislu, po želji ložini: „Ein Hauptbestreben der blauen und der rothen Revolution ist die Centralisa-tion“ — tako piše A. Osseg v. gore navedeni knjigi.
Zakaj vgaja centralizem loži? Ker vsako centralizovanje je izvrstno sredstvo za povspešitev narodnostnega prepira, za katerim mora Avstrija po prorokovanji Mazzinijevem poginiti, i)
Kdo bo razpadajoče telo skup zdržal, kdo otrpnelim udom vdihnil novega življenja, kdo bo Avstrijo rešil?
* *
*
V vaših vrstah je Avstrija, pogumni junaki, ki ste se osrčili katoliški prapor razviti v središči mnogonarodne Avstrije, na starodavnem Dunaji. Res sicer, da ni ga več poznati nekdanjega katoliškega Dunaja, žid gospodari po njem, lehkoživni rod, ki je zatajil vero slavnih očetov, se sprehaja po širokih ulicah. Vender nekaj ima še Dunaj : še moli visoko v oblake sivi zvonik sv. Štefana, priča nekdanjih stisk, še se sveti na njem križ; še stoji častitljivi očrneli grad Habsburžanov; veliko viharjev je prihrulo vže čez-nj, branila ga je zvestoba avstrijskih narodov; še stoji!
Ti dve ste znamenji, ki nas vežeti vse, koliker nas biva po prostrani Avstriji, znamenji, po katerih se ozirajo naše oči.
Pogumno! Na delo!
Avstrija se mora pomladiti, skoz in skoz preroditi. Pre-
*) Ilammer itd. 108.
rojenje pa	se mora pričeti	od znotraj,	v razumu, v srci
avstrijskih državljanov. Pred vsem treba tedaj razgnati megle racijonalizma in liberalizma, da nam spet jasno, čisto zasije solnce katoliške resnice. V to moramo javno zavračati laži in napade na katoliško cerkev ter pobijati liberalne zmote; ob enem pa tudi razjasnjevati krščanska načela ter jih vpo-trebljevati na razne stroke javnega in privatnega življenja, čistost načelnega naziranja in odločnost, ki si ostane dosledna do zadnje pičice, v tem obstoji dandanes rešivno geslo katoliške Avstrije.
Da se duševno preporodimo, moramo od države zahtevati, da vrne	šolo cerkvi.	Prostost	in neodvisnost
poduka	in	vzgoje, to	je druga	točka, od katere ne
smemo odjenjati niti za pičico. Od najniže ljudske šole do vseučilišča tiče cerkvi vodstvo v podučevanji. Pričnimo s tem, da spravimo enkrat v veljavo vsaj Liechtensteinov predlog; katoliško vseučilišče v Solnogradu pa mora biti za zdaj smoter, za katerim moramo težiti vsi avstrijski katoličani.
Avstrijsko razumništvo je skoraj skoz in skoz versko indiferentno ali celo cerkvi izrecno sovražno, zato ker nimamo le enega javnega višega učilišča, ki bi bilo osnovano po duhu katoliške cerkve.
Osnovati moramo javno katoliško stranko, Francija, Italija, Nemčija imajo dobro organizovane katoliške stranke, katoliška Avstrija — sramota! — nima je še. Pa kaj — katoliška stranka ? ! Katoličani v Avstriji niso stranka, ker Avstrija je po početku, po ideji, po poklici, po ogromni večini skoz in skoz katoliška, tako da neka-toliški elementi niso opravičeni, največ, kar se more zahtevati je, da se jih trpi. Toda ker je zavest katoliška vže toliko zatemnela, ker smo tako daleč prišli, do v resnici liberalec in žid več vkažeta, kaker katoličan, moramo raču-niti z dejanskimi razmerami, in te nam res nalagajo, nas pozivljejo, da si osnujemo katoliško stranko v javnem življenji, ker ni je še. V državnem zboru mora ta dobiti konkretno obliko ter od tu vplivati na postavodajstvo in na preporod katoliške Avstrije.
Toda pri tem se nikdar ne ločujmo od desnice, ki
dandanes gospoduje v naši parlamentarni borbi. Nje se oklenimo, saj v nji sedi precejšnje število odličnih katolikov, nji dovažajmo po novih volitvah katoliških mož iz avstrijskega ljudstva, da se katoliško prerodi in ojači, da počasi prodre v nji katoliška ideja, da mine iz nje pomišljavost, ozirljivost in znana bojazljivost, ki se vsakrat razodeva, ko gre za katoliško stvar.
Pri tem pa si moramo globoko vtisniti resnico, da je javno življenje in politika v najoži, v bistveni zvezi z ver o. Ne bodimo one vrste katoliki, kaker tisti državni poslanec, ki je nedavno v državnem zboru svet prepričaval, da sedanja liberalna, radikalna levica ni sovražna Kristusu in cerkvi, češ, ona deluje le v politiki, ta pa nima ničesar opraviti z vero ! To je eden tistih nazorov, po katerih se od pravih katolikov ločijo tako zvani liberalni. Ne, pamet in še bolj skušnja nas uči, da politična vprašanja, posebno pa dandanes, ko država steza roke po šoli, po zakonu, po konkordatih, segajo globoko v vero in cerkev. Vera je moč, ki prešinja kaker vsega človeka, tako tudi vse človeške zadeve, zasobne in javne. Kaker ni nasproti Bogu mogoče človeku indiferentnemu biti v nobeni reči, tako se tudi veri in njenemu vplivanju ne more izogniti. Vse, kar se v politiki včini in vkreni, je, dasi še tako nezname-nito, vender konečno ali v zmislu verskem, ali protiverskem, tudi če so čisto socijalne in narodno-gospodar-stvene reforme.
Zapomnimo si zlate besede: „l)ie lieutigen politi-schen Parteien gruppireu sich nach člen religibsen Anschauungen". !) Tako je bilo in tako bo. Kristus, ki je^vkazal dati Bogu, kar je Božjega, je ob enem vkazal dati tudi cesarju, kar je cesarjevega. Tako so tudi delali i on i njegovi aposteljni; tako so ravnali pravi kristijani vseh časov, ki so bili vedno najzvetejši državljani. Nasprotniki Kristusovi pa, farizeji, kaker niso služili Bogu, tako so se puntali tudi cesarju. In mislite, da je dandanes v Avstriji drugači? Kdo škilja čez avstrijske meje? Morda katoliški Tirolci? Kje je bilo 1. 1848 ognjišče revolucije, ki je žu-
1) Hammer itd. Osseg. 87.
gala prevreči cesarjev prestol ? Odgovorite, liberalci ! No, kdo bi so temu pač čudil ? Liberalec, ki zametuje najsvetejšo, najbolj častitljivo avkforiteto, božjo avktoriteto katoliške cerkve, se bo klanjal človeški, posvetni avktoriteti? Njemu bo avstrijski cesar več nego Bog?!
Ker vže o tem govorimo, se mi zdi skoraj greh, da ne bi sem postavil iz večkrat omenjene zlate knjige še naslednje besede:	.
„Die moderne Irrlehre bat sicli in der Politik con-centrirt und krystallisirt, und dcr humanistisclie Gott-Staat ist die Ketzerei geworden. Daher sorgt die blaue und die rotbe Meute so angstlich dafiir, dass sich die Pri e st er doch ja beileibe nicht mit Politik befassen, und nimmt, trotz ilirer sonstigen Begeisterung fiir Denk-und Redefreiheit, den Prediger, welcher ein Wort wagt, kriminalistisch in’s Gebet.
Ganz dieselbe Sclieidung der Geister ist in Oesterreich eingetreten. Gut-kaiserlich ist der christlich gebliebene Kern der Volker, die Bastarden-Zucht des Josephi n ismus bevol-kert die Redehallen der Liberalen und den Tempel der blauen Loge, die beschnittenen und unbschnittenen Feinde deš Christenthumes harren des Au-genblickes, in dem sie auf die Hofburg die Inschrift „National-Eigenthum“ set z en, die im Kammerlein gehutete rothe Fahne aus den Mansarden aushangen dlirfen, , und die Gross-Beamten des schottischen Gross-Orients die Erbschaft der Habsburger antreten sollen.
Der tiefste Grund des europaisehen Sturmes der Mau-rerei gegen die katholische Kirche ist der satanische Hass gegen Gott, gegcn die naturliche Gesellschaft oder den Staat nnd gegen die ubernaturliche Gesellschaft, die Kirche. Dieser Hass ist nicht blos ein antireligibser, sondern ganz besonders ein politischer. Ueber die Altare weg zu den Thronen! Das ist der Schlachtruf.u
Te resnice si moramo katoličani živo predočevati. Smo edini v glavnih nazorih, po tem smo nepremagljivi. In hoc signo vincesl
Sicer je pa neobhodno potrebno, da se po drugem katoliškem shodu ne vležemo ter spimo morda spet enajst let, predno se zdramimo na tretji shod. Občni katoliški shodi se imajo obhajati odslej naprej vsako leto. Le ako.se bodemo večkrat videli ter razgovarjali, se nam vjasnijo načela, se nam po mejsebojnem prijateljskem občevanji obudi katoliški čut, zaupnost, ljubezen.
Na katoliških shodih se mora po posvetovanji priti d o sklepov, tudi če bi bil vsako leto en sam.
Ti sklepi pa nimajo ostati v zapisniku na Dunaji, ampak zadobiti morajo konkretno vresničenje po vsej Avstriji.
V to bi se moral postaviti stalen osrednji odbor, da bi izvrševal vkrepe vsakoletnega katoliškega shoda. Po posamnih pokrajinah bi se vstanovili pododbori, s katerimi bi neposredno občeval osrednji odbor na Dunaji. Pododborov naloga bi bila skrbeti, kako bi se v dotični pokrajini dali najprimerniše izvesti vkrepi splošnega katoliškega shoda.
Vstanoviti bi se moralo osrednje glasilo, v katerem bi se objavljali i vkrepi katoliškega shoda i določbe ter delovanje stalnega odbora in pododborov. Ravno tako bi se morali po provincijah vstanoviti novi ali pa naprositi vže izhajajoči listi, da bodo objavljali kar bo potrebno v tej zadevi, ter sploh pisali v zmislu vkrepov katoliškega shoda. Naloga tega časopisja bi bila pred vsem ločiti se ter prerezati vsako nit z liberalizmom v javnem življenji, brezobzirno obsojati liberalne zmote, razkrivati skrivne nakane liberalcev in narodnjakov brez vere in Boga.
Da, slovesno bi se morali zavezati vsi katoličani, prvič, da se nikdar in nikoli ne naročajo, niti kakerkoli podpirajo ne le liberalnih listov, ampak tudi druzih ne, ki ne nosijo jasno na čelu katoliškega „ Čredo “, ki kakerkoli koke-tujejo z liberalizmom ali smrdijo po kugi, katero je sv. Stolica obsodila za „najpogubnišo.“
Zavezati bi se morali nadalje, da bodo ali po katoliških listih ali po društvih ali pa po cerkvah kratkovidno ljudstvo v tem zmislu tudi podučevali, kažoč jim liberalno hidro v žurnalistiki in slovstvu, ter opominajoč jih, da so pod grehom dolžni opustiti branje takih listov. Ker pi-
javke našega liberalnega časništva životarijo edino le iz krvi katoliškega ljudstva, jih gotovo v enem letu vsaj polovica pocrkne, kaker brž se to ljudstvo jasno zave svojega katoliškega imena in poklica. Ko bi danes večina naročnikov in braecev „Slovenskega Naroda" pomen tiste „vere“, ki so jo pri krstu izpovedali in s katero v srci želijo tudi vmreti, raztegnili do podlistka radikalnega dnevnika, stavim glavo, da mu je v malo dneh odklenkalo, na veke odklenkalo na Slovenskem, ter si bo moral v kratkem napisati nagrobnico: fuit. Ilion ! Skušnja uči, da se liberalcu kmalu pero posuši, ako ni naročbe ali kake od drugod dohajajoče „podpore". Odvisno je tedaj edino od nas, da se jih enkrat za vselej odkrižamo in jim na vsa usta povemo, da hočemo biti katoličani ne le doma, ne le v cerkvi, ampak tudi v politiki, v šoli, v slovstvu : povsod in vselej! Povedati jim: kdor hoče zobati iz slovenskih jasel, ako sam nima vere, drži vsaj jezik za zobmi in ne skruni naših najdražih biserov! Ena sama odločna beseda, in srce jim vpade čez noč ; ju-tre bodo na kolenih pred nami molili „vero“. Ker, ko gre liberalcu za kruh, se kmalu spameti, liberalec se za vse svoje »prepričanje" in »ideje" še en dan ne bo postil! Tako bi se liberalni hidri vsaj želo iztrgalo ter bi se naredila neškodljiva.
Sicer bi se moralo delovanje katoliških shodov in njegovih odborov raztezati na vse stroke javnega življenja: na razmere mej cerkvijo in državo, na šolstvo, na časopisje, na razna slovstva, posebno pa na volitve v državni in deželne zbore. Pred vsem in najprej bi morah) vse delovanje za zdaj meriti na to, da se zdravi, katoliški elementi v sedanji državnozborski desnici ohranijo in ščistijo ter po novih volitvah pomnožijo in vkrepijo, dokler se iz nje porodi prava t. j. odločno katoliška desnica; potem je Avstrija v malo letih spet katoliška.
Tej bratovski zvezi bi morali pristopiti vsi avstrijski narodi brez izjeme. Samo ob sebi se razume, da kaker bi katoliška ideja stala na prvem mestu v programu, tako bi morala drugo mesto zavzemati ideja federalizma in jezikovne enakopravnosti. Hvala Bogu, da se nahaja tudi mej Nemci konservativna stranka, ki zna narav-
ne pravice Spoštovati tudi pri tujih nai-odili. S temi poštenjaki pobratimo se. Nemcem pa, dasi katoličani, Nemcev iz vrste Lienbacherjev itd., ki se ne morejo toliko povzdigniti, da bi razumeli pomen znanega krščanskega stavka: kar nečeš, da ti drugi store, tudi ti drugim ne stori — takim ne podajajmo rok v zvezo, ker se svojimi ponem-čujočimi, centralizatoričnimi težnjami netijo prepir in delajo spor mej narodi, Avstrijo razdirajo v zmislu Mazzinjevem, v zmislu ložinem. Nič ne de, ako bi vsled tega stranka fede-ralistično-katoliškega programa imela biti šibkejša. Tu ne gre za to, koliko nas je, ampak le za to, da se združimo na zdravi, neomajljivi podlagi resnice in pravice. Kjer je resnica, tam je konečno zmaga, tako gotovo, kaker je Bog v nebesih, tudi ko bi imela priti še le po več stoletjih.
Slednjič se samo ob sebi razume, da bi občni katoliški shodi, tudi vsakoletni, malo zdali; snovati bi se morali enaki shodi tudi po raznih pokrajinah prostranega cesarstva, da bi se tako ogenj katoliškega in avstrijskega čustva z o-srednjega ognjišča daleč okrog zanesel ter v duhovih užgal ljubezen do cerkve in cesarske Avstrije.
In kaj, ko bi tudi mi Slovenci sklicali tak katoliški shod, in sicer vže letos! če se ne motim, je neki odličen pisatelj naš, odločen, nevstrašljiv boritelj za katoliško reč, v svojem listu to misel vže sprožil. Premislimo tedaj, ali bi ne kazalo. Morda bi bilo vender koristno naše javne zadeve malo prevejati ter liberalne pleve ločiti od zlatega katoliškega zrnja.
Dr. Mahnič.
349
1789-1889.
Avktoriteta.
Avktoriteta — čestitljiva beseda! Izraža nam princip, ki je eden najsvetejših, večno nedotakljivih. Blagor narodom, dokler se avktoriteti v svetem strahu klanjajo; a gorje, stokrat gorje jim, ko se osmelijo z bogoskrunsko roko suvati jo v božje obličje.
Francoska revolucija se da določiti kot vojska proti avktoriteti; revolucije, ki so za njo sledile v našem veku, so nadaljevanje iste vojske, katere konečni izid ima biti grob avktoritete. Reakcija proti razdevajočim idejam leta 1789 se ne more vršiti drugači, kaker na podlagi avktoritetnega principa. Evropa stoji neizogibno pred alternativo: ali avktoriteti spet priboriti splošno priznanje, ali izgubiti vodstvo vesoljuega človeštva in pogrezniti se v barbarstvo.
Kaj je avktoriteta?
Avktoriteta je nekako formalni princip družbe. Forma določuje rečem bistvo, pogaja njihovo notranjo sestavo in obstoj ; foriua tedaj izraža ob enem enovitost, narazdeljivost. Snovni deli, iz katerih se družba sestavlja, so posamezni ljudje; kar tedaj posameznike tako spaja, da se dejstvujejo kot družba, ena in nerazdeljiva, ter jih nagiblje, da vsi teže po vresničenji enega in istega smotra, imenuje se avktoriteta.
Avktoriteta je tedaj moč, ki posamne dele sklepa v skupno celoto ; vkoliker si pa posameznike pokori, se javlja avktoriteta kot pravica posamezne ude voditi k dosegi skupnega smotra. To je avktoriteta, ako jo vzamemo abstraktno.
Ona moč ali pravica pa se ne more v resnici drugači dejstvovati, kaker da jo kdo kot njen lastnik ali nositelj zvršuje. Takega imenujemo avktoriteto v konkretnem zmislu, On je v družbi prvi in najviši, zastopa jo kot eno in tako na zunaj, na znotraj pa vse določuje v zmislu osnovnih zakonov, ne da bi bil podložnim odgovoren za svoje čine. In
350	AVKTORITETA
ako je družba tako samosvoja, da ni več odvisna od druge, više oblasti, je tak nositelj avktoritetne pravice suveren.
Do tu smo vsi edini; Rousseau sam in njegovi privrženci podpišejo brez izjeme vse te trditve.
A nekaj drugega je, ko vprašamo po izvoru pravice, ki jo zovemo avktoriteto. To vprašanje pa moremo rešiti še le, ako odgovorimo, kdo je početnik človeškega in družbin-skega reda.
Tu gremo z Rousseau-om na razen. Ločuje nas trditev, ki jo je postavil precej v prvem poglavji svojega „Contract social “ :
»Družbinski red je sicer sveto pravo, na katerem slone vsa druga, vender ne naravno, marveč njegov izvor je prosta pogodba."
Po krščanskem naziranji smatra še družbinski red kot naraven t. j. človeška narava je bistveno taka, da ga zahteva in se iz nje sam ob sebi razvije. K družinski zvezi nagiblje in vodi človeka narava sama, ki se spolovno razlikuje. To druženje je tako potrebno, da se brez njega človeštvo ne more niti množiti niti ohraniti. Kar pa iz narave neposredno izvira in je v ohranitev njeno potrebno, se mora smatrati kot naravno.
Da je pa človeška narava taka t. j. družbinska, ni odvisno od proste volje človekove; na svojem bistvu ne moremo ničesar spremeniti ; marveč odvisno je edino od Boga, ki nas je hotel stvariti take in ne drugačne. Potemtakem je Bog tudi včinitelj družbinskega reda. Družbinski red pa se ne more vzdržavati brez pravice, ki jo i-menujemo avktoriteto ; stvarivši torej Bog človeško naravo kot družbinsko je z istim činom vstanovil avktoriteto. Ta tedaj izvira iz B o g a, je pravica Božja, kaker človek stvar Božja. Vsa oblast od Boga — tako uči krščanstvo. Kdor je torej nositelj in izvršitelj te pravice, je ne more od drugega prejeti, kaker od Boga samega, bodisi posredno ali neposredno. Po meni kralji vladajo.
Rousseau je pa izrekel, da družbinski red je nastal V3led proste pogodbe mej ljudmi. Prvotni ljudje v naravnem stanu so bili vsak za se, popolnoma enakopravni mej seboj. Čim dalje pa se je človeštvo razvijalo, tem teže je prihajalo
vzdržati se v naravnem prastanu. In ker posamezniki niso mogli več novih moči v svojo ohranitev iz sebe obuditi, ni drugega ostalo kaker se družiti ter po zedinjenji stvarjati više sile. Tako se je rodila državna sila ali oblast, ki potemtakem ni nič nego sestava posameznih sil v eno skupno, kaker število nastane iz več enot, ki se ena k drugi pri-štejejo. To je početek društva in društvenega re da.
Osodepolne so posledice, ki se izvajajo iz te trditve !
Prvič. Ako društven red nima izvora in podlage v naravi človeški, ampak je delo prostega sporazumljenja ljudi, potem je tudi najviša društvena oblast ali pravica, kateri pravimo avktoriteta, neopustljiva last ljudstva samega. Niti vzeti se mu ne more niti omejiti.
Drugič. Pravi vladar ali suveren v Rousseau - ovem društvu je le ljudstvo. Kdo drug zamore biti vpravitelj ali nositelj državne oblasti le s poobalaščenjem in v imenu ljudstva, kot vradnik njegov, od katerega je vselej in v vsakem oziru odvisen. Potem pa izgube besede: „po milosti Božji" v naslovu vladarjev vso zmisel in opravičbo; na njihovo mesto stopi: „p o volji narodovi."
Tretjič. Kaker je razvidno, se s stem vpor proti obstoječi vladi načelno opravičuje, da, revolucija je ravno tako, kaker najviša oblast, neopustljiva pravica ljudstva.
Četrtič. Društvena avktoriteta izgubi popolnoma božji značaj ter postane čisto človeška. Iz tega sledi, da društvene, državne postave ne vežejo več v vesti, pod grehom, ampak le zunanje pod kaznijo. V državi Rousseau-ovi se javna nravstvenost zamenja s policijsko postavnostjo.
Potemtakem ne ostaja državi drugega sredstva, da si pokori podložnike, kaker fizična sila. Na mesto božjega prava stopi pravo moči. Le iz strahu pred to bodo posamezniki klanjali svojo voljo občni, državni. Ta državna moč se pa javlja v konkretnosti kot večina glasov. Da se zve, kaj je zapoved, kaj je prav, dovoljeno, in kaj prepovedano, se imajo šteti glasovi ljudstva ali njegovih zastopnikov: kjer je večina, tam je pravo, je oblast. „Avktoriteta ni nič drugega, kaker sestava števil in gmotnih sil." — tako je označil Pij IX. s kratkimi besedami državno pravo Rousseau-ovo.
352
AVKTORITETA
Potem pa lehko zavlada v taki državi, ki bi se zdela o prvem pogledu najsvobodniša, najkrutiše tiranstvo. Manjšina se mora na milost nemilost podvreči večini ; in taka manjšina mogoče,- da znaša polovico ali vsaj malo manj državljanov. Toda jutre se zna vže zgoditi, da manjšina si pribori večino, in tako mora druga polovica plesati po njenem taktu. Tako se stranke druga drugo tiranizujejo in čim več je morala ena trpeti, tem bolj se kasneje maščuje nad nasprotno. To pa je tem hujše in neznosniše, čim bolj vpliva pri volitvah politiška strast ali celč vmazana dobičkarija; večine v ljudskih zastopstvih se ne redkokrat vmetno, nepošteno snujejo, s podkupovanjem ali terorizovanjem. In takim večinam se mora pokoriti prepričanje in vest milijonov „prostih* državljanov!
Slednjič. Prav za prav bi se v Rousseau-ovi teoriji o avktoriteti ne moglo še govoriti. Avktoriteta je namreč pravica, s katero se podložniki prisilijo, do tako žive in delajo, kakcr je potreba v dosego splošnega smotra društvenega. Ker so pa vir in nositelj te pravice državljani sami, so oni ob enem podložni in vladarji; to je pa nezmisel. Nadalje ; ako le to postavno velja, kar in vkoliker, in zato, ker državljani sklenejo, tako da ni nad njimi više volje, potem se tudi vsak v posamnih slučajih sme odtegniti postavi, ker po katerih vzrokih kaj nastane, po istih tudi neha. Tako pa postane pravica avktoritetna gola fikcija. Avktoriteta Rousseau-ovega „socijalnega kontrakta“ je popolna negacija vsakatere društvene avktoritete.
človek je po naravi socijalno bitje ; Aristotel ga je zval nohzixdv geSov. To resnico zatajivši je Rousseau društvenost narave prenesel v prosto sporazumljenje. Tako je odvzel avktoriteti višo, nadčloveško zavezavnost, državo in kar se dotika javnega življenja, postavil na princip neodvisnosti od Boga in njegove postave. Na mesto večnih, nespremenljivih zakonov stopi sila, ki stvarja in določuje pravo po tem, kaker po glasovanji prehaja od ene skupine na drugo. Ne-prenehno preminjevanje nazorov v javnem postavodajstvu, breznačelnost v državnem življenji pa mora v narodih omajati vero na objektivno veljavnost prava, a ob enem tudi spoštovanje do tistih, ki so nositelji društvene oblasti in vpra-
vitelji javnega prava. Rousseau-ov kontrakt sezarja narode za zaničevanje avktoritete, za revolucijo in anarhijo.
Kaker so rovarji leta 1789 s knjigo genfskega filozofa v rokah obdelovali pariško druhal, omikano in neomikano, da je korak za korakom se približala nedotakljivi osebi in prestolu „najbolj krščanskega" kralja, maziljenca Božjega, da je strgala ž njega, v prah steptala častitljive insignije, ter ga nazadnje mej ukanjem na sramotno morišče spremljala, tako so tudi v našem veku revolucijski prekucuhi po istem evangeliji tu izpodkopali starodavne kraljevske prestole, tam vladarjem vsilili liberalni konštitucijonalizem, v katerem določuje pravo večina glasov; po istem evangeliji vzgajajo dandanes posebno v slovstvu in šolah narode za občečloveško socijalistično republiko, konečni ideal Rousseau-ove države, pod katero bi na vekomaj imela biti pokopana prestol in oltar, ki sta zidana na en in isti temelj — nadčloveške, Božje avktoritete!
Počasi, le počasi smo začeli oči odpirati ter zreti v globoki brezen, kraj katerega je ta nauk privedel moderno državo in društvo. Po sto letih tako britkih skušenj se je Evropa toliko streznila, da se vsaj oficijalno ne da zastopati na razstavi, ki jo novi Babilon ob Seni prireja v proslav-ljenje nesrečnih principov in prekucije, v proslavljanje Rous-seau-ovega „socijalnega kontrakta."
Dr. Mahnič.
354
VEČ LUČI!
ALI
NEKOLIKO POGLAVIJ O IDEALIZMU.
D r. A. M ah n i č.
Dragih nam nekdaj svetinj teptali ne bodemo v blato, Kar nam novi sedaj, krivi proroki vele !
Stritar.
XVI.	— Še nekaj o dveh slikah sv. Luke.
Dve obliki, v katerih čutno stvarstvo biva in se razvija, sta prostor in čas. In ker je umetnosti naloga lepoto čutno vpodabljati, se tudi ona po prostoru in času dejstvuje. Od tod se izvaja glavna razdelitev v umetniji: v obrazovno in slovesno.
V Jezusu Kristusu je nevstvarjena lepota, včlovečivši se, stopila v dvojno obliko prostora in časa. Tako je umetnost v človeški podobi Sinu Božjega dobila najpopolniši vzor, po katerem se ima oblikovno vzgledovati in dovrševati: obra-zovna umetnost v potezah njegovega človeško-božjega obličja, slovesna po njegovem najsvetejšem življenji, ki se je, kaker naše, časovno razvijalo.
Toda še drug moment nam je omeniti v sliki evangelistovi, ta je, rekel bi, socijalni moment: Marija se nam predočuje v družbi se svojim Detetom.
človek ni le duhovno-čutno, ampak tudi socijalno bitje. Kaker v vsem človeškem, tako se mora socijalnost izražati in vveljavljati tudi v umetnosti. In ravno ona vdihuje umetnijam pravo nežnost in milobo, ter jim podeljuje gracijo in človeški mik, kaker jim ideja daje nebeško vzvišenost.
Iz socijalnega nagona se poraja namreč ona ljubezen, ki se duhovno-čutno, torej človeško javljaj ljubezen, ki druži
osobe v nerazvezljivo družbo, ki je vir, iz kojega se človeški rod dopolnjuje in ohranjuje, ki nagiba mater, da skrbi za otroka ; ona socijalna ljubezen, ki spaja ljudi v družine, občine in države, brez katere človeštvo ne more obstati. Ljubezen od znotraj vse ogreva, vse goni, k vsemu nagiblje, brez nje se nič blagega, nič resnično velikega ne zgodi.
Ta ljubezen pa najnežniše klije v srci materinem do lastnega deteta ter se najmilše odseva iz nedolžnih otrokovih oči do matere.
Toda v izvirno popačeni naravi je ta najblaži čut skaljen, zaliva, zataplja ga mesenost.
Le v Mariji, ki je bila prosta od neredne mesene pohotnosti bil je ta čut neskaljen in čist. Kaker je Besedo z duhom spočela in deviško rodila, tako je bilo tudi njena materina ljubezen do Deteta čisto deviška, vzvišena nad vso nižo poželjivost.
Marija in Jezus! — Kolikokrat sta se z očmi srečala; a ta vzajemen pogled kako nežno-mil, kako deviško - jasen, kako naravno - neprisiljen, nebeško - človešk ! Njuni poljubi kako čisti in ljubki!
Ljubeče srce je pa vir in gojišče vseh druzih socijalnih kreposti: hvaležnosti, spoštljivosti, potrpežljivosti, pokorščine. V borni hišici v Nazaretu so vse te čednosti klile in cvele, od prve otročje do zrele možke dobe je Sin Božji z deviško materjo živeč človeško življenje in občevanje v vseh raznoličnih položajih vzorno osvetil, življenje svete družine v Nazaretu je najviši socijalen vzor.
Iz zasebnega kroga svojih starišev je Jezus Kristus stopil v javno življenje in začel ljudem svetiti z najvzorni-šim vzgledom tistih čednosti, ki dičijo človeka v javnih cerkvenih in državnih odnošajih. O njegovem vzgledu so se povzarjali aposteljni in učenci ter se od njega priučevali z Bogom in ljudmi tako občevati, kaker je človeku pristojno.
Jezus Kristus je sicer šel v nebesa; toda življenje svoje nadaljuje v sv. cerkvi. V tej je krščanska tradicija ohranila v glavnih potezah spomin in sled njegovega življenja in družbinskega občevanja. To življenje Kristusovo se pa posebno predočuje v katoliškem bogočastji, katerega središče je on sam skrivnostno bivajoč na oltarji. Kaker je bila v njem včlovečena večna lepota, tako so tudi obredi v katoliškem bogočastji nekako čutno vpodobljenje božjih idej, katerih nositelj in oznanovavec je bil Kristus. Bogočastje katoliško je velika umetnijska predstava, v kateri nebeške ideje prešinjajo, oživljajo čutnost prostorno in časovno ter človeškega duha vznašajo v nebesa!
In res, prav iz predstavljanja Kristusovega trpljenja, ki se v cerkvi vrši veliki teden, se je vže v srednjem veku izcimila novejša dramatika in žaloigra, porodilo se je novejše gledališče, v katerem se edinijo slovesne in obrazne umetnije. Cerkve same so bile nekdaj gledališča, dokler so se igravci držali verskih, nravstveno dostojnih predmetov.
Še le kasneje, ko je začel verski čut zamirati ter življenje, veda in umetnost cerkvi se odtujevati, postavilo se je gledališče zunaj cerkve, akoprav še dolgo v ozki zvezi z vero in cerkvijo.
Dandanes seveda je gledališče popolnoma ločeno od vere, da celo njej sovražno; a vemo tudi, da čim bolj se je odtujilo cerkvi in krščanskim resnicam, tem niže je padlo iz idealne visočine in se za naših časov skoraj povsod valja po blatu mesene poltenosti.
* *
*
Iz dveh slik evangelistovih je krščanska umetnost zajemala svoje ideale, o njih se vzgledovala, o njih, ko je jela pešati, se pomlajala, povspevala do najviše dovršnosti. Marija z Jezusom je bila od prvih časov do dandanes, posebno pa za zlate dobe krščanske umetnosti, slikarjem glavni
predmet. Vsak si je smatral za posebno nalogo „Madonno“ z Detetom koliker mogoče idealno naslikati. Krščanski u-metniki so kar tekmovali, kdo bo globoče zajel iz morja tiste lepote, ki se nam je pojavila po včlovečeni Besedi, ki se najčistejše in milejše odseva iz materinsko-deviškega obličja Marijinega.
Kar pa odpira umetniku oči, da mu je moč zreti lepoto teh slik, je vera. Zatorej najdemo, do so največi veleumi krščanske umetnosti bili verni, pobožni kristijani. Predno so se poprijemali dela, so se z vernim duhom zamikali v premišljevanje verskih resnic ter v molitvi ogrevali si srce. Vzveličani Angelico je vsakrat, predno je začel slikati, goreče molil in Boga prosil, naj ga navdihne ; solze pobožnosti so mu polivale lice, mej tem ko je slikal Kristusovo križanje. Lippo Dalmazio se je ta dan pred ko je začel slikati, navadno postil, v jutro pa molil in prejel sv. sakramente ; zatorej je pa svojim podobam vdihnil toliko milobo in čistost, da njegova idealnost preseza vse, kar vstvarja novejša umetnost, ki se izncverja duhu Kristusovemu.
XVII.	— Dva dni v Louvru. Museo cristiano. Venera
pred Madonno.
Kdo ni vže slišal o imenitni zbirki umetnijskih proizvodov, ki se hranijo v Pariškem Louvru? Tudi jaz sem srčno želel Louvre kdaj obiskati. In ko sem se pred tremi leti nekoliko časa v Parizu mudil, posvetil sem tudi Louvru dva dni.
Dolenji, pozemeljski prostori so odmenjeni starim klasičnim umotvorom, gorenji pa hranijo izdelke kristijanske in novejše dobe.
Pač nikjer nima človek lepše prilike bistveno razliko mej staro in kristijansko umetnostjo bliže in mirniše opazovati in določevati, kaker v Louvru.
Kar oko pred vsem družim zapazi, so stari skoraj iz-
ključljivo, ali vsaj s posebnim pristrastjem v vpodabljanje svojih idej vporabljali tvorstvo ali plastiko; slikarstvo se jim ni nikdar priljubilo, niti ga niso posebno dovršili. Ravno nasprotno nahajamo pri kristijanskih umetnikih; oni so se pred vsem poprijeli slikarstva ter je najviše vsovršili ; tvorstvo v primeri se slikarstvom je v krščanski umetnosti ne-znamenito, najvzorniše umetnijske tvorbe občudujemo v slikarstvu.
Ni težko to prikazen si raztolmačiti. V poganski u-metnosti se nam zvesto javlja propalo človeštvo, v katerem mesena čutnost prevladuje duhovnosti. Ker se pa telesnost resniČDiše in očitniše izraža v plastiki kaker v slikarstvu, je naravno, da so ji stari dali prednost. Še le krščanstvo je prineslo milost ter ž njo čutnost podredilo duhovnosti, materija se je povduhovila. Zatorej je pa krščanstvu plastično oblikovanje pretvarno ali preočutno, vgaja mu bolj slikarstvo, ker se v njem snovnost menj čutno t. j. le v ravnici (Ebene) izraža, je bolj gibko in more duhovno idejo različniše vsprejeti in predočiti kaker trd, brezbarven kamen.
Do kolike dovršnosti se je povspelo staro obrazništvo! Kako čudovita somernost v delih, prirodnost v potezah, različnost v položajih, bujnost v oblikah!
Toda neprimerno više stoji krščansko slikarstvo. V barvah kaka živost, v obličji dostojnost z ljubkostjo, nežnost z resnostjo, kako se priličijo posamni deli celoti! Kolišna otenjava, nasprotja kako se spajajo, brve lijo ena v drugo!
A pustimo zunanje lice, duh je, ki oživlja.
Iu tega duha, kako malo, kako revnega nam kažejo stari! Ako je resnično, da je obraz, da so oči živ izraz duševnega življenja, vprimo pogled v stare kipe, ki so v nepreglednih vrstah pred nami postavljeni. Karkoli sem vže starih obrazov videl, sem pogrešal odprte jasnosti in veselosti ; pogled je starim mračen in temen, resen, v sč obr-
nen. Poznejše rimske in grške dobe kipi se dajo glede dušnega pojava razdeliti v dve vrsti: pri enih prevlada neka v sebi mirujoča resnost, ki se od druge strani javlja kot najviša ošabnost, ki nad človekom ne priznava viših moči. V tem se lahko zasledi vpliv tedanje stoične šole. V druge vrste kipih pa se izraža bolj mirna veselost, lastna posvetnim lehkoživcem, ki le v trenotnem pohlepu najdejo najvišo srečo, ne da bi poznali viših teženj. Ti so učenci Epikuro-vi. Vsekako se v obrazih zvesto izraža umstveno in versko naziranje poznejše dobe: dušno življenje razjedajoč dvom, ki napoljnuje srce z obupom ter odvrača pogled od neba proti zemlji.
Iz starejše grške dobe se očitno še kažejo sledovi starih tradicij ; vera na viša bitja nam tu več ali manj jasno govori. Ne vidimo še brezbožne stoične ošabnosti, človek se še čuti v oblasti viših sil. A tudi tu jasno vidiš, da ni ljubezen sladka vez mej nebom in zemljo ; ne, marveč kruta vsodina moč (fatum) tlači kaker mora te postave; zatorej ni en žarek blagega upanja ne prisije iz onega sveta, da bi razvedril njih obraz ; strah in obupnost jih preganjata. Naj-jasniše se to pač vidi v Laokoontovi skupini v Vatikanu ; kako temno-obupno se bori nesrečni oče za svoje in svojih otrok življenje! Kdo tu ne vidi, kako strašan, ker negotov, mu je prehod iz tega življenje v drugo!
Da, resnica se imenuje duhovna luč; kjer sveti luč, tam je jasnost, je gotovost. A luč tudi ogreva; kjer je resnica, tam je ob enem ogenj ljubezni, življenje. Vse to pogrešamo v stari umetnosti, ker po grehu je človeštvu zatonilo solnce resnice. Zdi se mi stara umetnost, kaker nebeška hči, katero so pesniki zvabili iz Olimpa ter jo obdali se zemeljskimi oblikami, tako da je le težko več na nji spoznati njen božji izvir. Ne le torej, da ne povzdigne srca v viši svet, marveč je pusti prazno, je potlači ter duhu za-
vira idealen vzlet. Zatorej pa je resnično, kar piše nekdo, da poganstvo je človeka navezalo le na to zemljo in je cel6 bogove na zemljo ponižalo, da bi jim nadelo čolveške slabosti in strasti. K temu je moral človeštvo dosledno pripeljati odpad od Boga:	ta	namreč doseže svoj vrhunec v
obožanji človeka in v pokorstvu božanstvenega pod človešt-venim.
V primeri s to duševno revščino starega poganstva, kako veličastno, zmagovito se nam kaže v umetnosti ideja krščanska. Naj se mi dovoli, da tu mimogrede omenim, kar sem 1. 1882 imel priložnost opazovati v lateranskem „Museo cristiano“ v Rimu. Hranijo se tu razni ostanki starokrščanske umetnosti iz drugega in tretjega stoletja, iz tiste dobe torej, ko se je Kristusova cerkev večidel še skrivala po podzemeljskih katakombah. Vidi se več raznih relijefov in malih kipov, v katerih se pripodablja najsvetejša Trojica, Jezus Kristus, dobri pastir; nadalje več prizorov iz življenja preroka Jone, očaka Abrahama itd. Res, ne da, se tajiti, zunanja oblika je precej nepopolna, a ideja tako mogočno prevlada mrtvo snov, tako je vse polno izraza, da duha kar prevzame, in se človek čuti prenesenega v ono sveto starodavnost ; skrivnosten čut ga prešinja in globoko se zamisli v čeznaravni svet, kaker da bi videl verske skrivnosti same pred seboj vtelešene.
Kaj bomo še le rekli o vzornih proizvodih krščanske umetnosti, katere so proti koncu srednjega in v novejšem veku stvarili veleumi, kaker Michelangelo, Raffael, Rubens in drugi? Postani pred takim umotvorom. Komaj si začel posamne dele primerjati in zlagati, ko se ti oko pase o živosti barv, o somerji harmonično zloženih udov, vže ti od vseh strani zasije duhovno - žarna ideja, ter stopi pred te tako oblastno in čarobno, da ti telesno oko kmalu otrpne ter duh ves zavzet vzleti v svet najviših idej,. Dalje ko
gledaš, tem više se potaplja duh v neizmerno morje idej. In tako oblastno premaguje duhovno vživanje, da postaneš brezčuten za prostor in čas; ne vidiš, ne slišiš, kaj se okol tebe godi, hipoma kaker blisk prejde ura za uro !
Najimenitniši kip v vsem Louvru je Venera Milonska. Akoravno so jej roke do ramen odbite, je vender somernost ostalih udov tolika, da oko ničesar ne pogreša, ker si samo ob sebi domišlja, kar manjka. S povzdigneno glavo stoji pred nami boginja v popolni samosvesti, gotova si zmage. Obleka se ji muza s telesa, do bedra je vže vsa naga.
Kmalu, kmalu ... in potem ?.................Da, v Veneri, dasi
so poteze njene tako milo - nežne, tako mojstersko vpri-ličene, vidimo meseno poltenost v najpopolniši umetnostni obliki obožano, recimo — vživanje mesa je zakrito v meglo svitnega veličastva božanstvenega.
Kaka razlika mej to Venero in Murillovo Marijo v istem Louvru ! S hvaležno ponižnim očesom v nebo obrnena zdi se, kaker bi hotela reči: storil mi je veliko, on, ki je mogočen. Z njenega obličja ti nasproti veje dih nebeške čistosti, da se pred njo v udih ugaša strast in se o njenem deviškem čelu razženejo znad duše vse megle niže čutnosti. Za-ročenje z Božjim duhom požarja z neatvarjeno lučjo celo njeno prikazen, tako da se odsvitajo iz nje vse skrivnosti naše najsvetejše vere. Mogočno se čuti duh povzdignenega v v nebeške višine, srce ogreto od nebeške lepote !
Stritar pa Schopenliauer.
„Gospod doktor Junij si je naredil neko strašilo, na katero si je obesil različne zaplate iz vseh ftlozo-fiinih zistern ter pod nje zapisal moje ime.* --Stritar. — V. 371.
„Pustite me vendar v miru se svojim Schopenhauerjevi., svojim darvinizmom in svojo ,,nirvano" 1 Zopet besede, same besede! Jaz za nikomer stopinje ne pobiram.“ — V. 371.
„Rar mi podajemo in prodajemo, je raslo na našem zelniku" -- Stritar. Zvon 1876. 256.
^ In vender Stritar hoče biti idealist! Saj svoj idealizem povsod odločno povdarja. Moramo mu verjeti. Toda po vsem, kar smo doslej rekli, ne ostane mu drug idealizem, kaker tisti, ki se je v novejšem času porodil zlasti iz nemške filozofije. Ta idealizem je prvi zaplodil Kartezij se svojim subjektivizmom; filozofiČno spočel ga je Spinoza v nauku o eni substanciji z dvema pridevkoma; nadalje ga je razvil Kant in njegova šola, dokler ni dospel v logičnem pojmu Hegelovem do vrhunca svojega razvoja. Toda v slednjem času se je ta idealizem po Schopenhauerji in Hartmannu sprevrgel v pesimizem.
Ako se tedaj Stritarju zljubi ta pesimizem imenovati idealizem, potem se ne pomišljam več tudi njega zvati idealista. In prav ta Schopenhauerjev pesimizem sem mu očital v „Dvanajsterih večerih." Zatorej ni več moj namen niti Schopenhauerjeve zisteme načelno razlagati niti samo na sebi dokazovati, da se Stritarjevo naziranje bistveno ne loči od Schopenhauerjevega. Marveč gre mi tukaj pred vsem iz Schopenhauerjevih del samih pokazati, da je Stritar popolnoma njegov otrok in poslušen učenec, ter da je zelje, katero so Slovenci dvakrat tako drago kupili od njega, raslo ne na njegovem, ampak na Schopenhauerjem zelniku.
V to sem si omislil temeljna dela Schopenhauerjeva, ter jih skoraj popolnoma premotril. So pa — ako se želi kdo sam o resničnosti mojih trditev prepričati —■ naslednja: „Die Welt als Wille und Yorstellung.“ I. u. II. Band, 1879 ; „Parerga und Paralipo-mena.1* I. u. II. Band, 1878; „Die beiden Grundprobleme der Et.hik.“ 1881. Vse izišlo pri: P. A. Brockhnus, Leipzig. Seveda nam bo to primerjanje ob enem še bolje posvetilo v globok propad, v koji je Stritar zavozil naše leposlovje.
Primerjajmo tedaj.
Schopenhauer.	Stritar.
Pesimizem obstoji bistveno v tem, ds priznava ie eno rpal-nost, namreč neskončno hlepečo voljo, ki se v človeku in druzih bitjih javlja kot bolečina :
,,Nur (lerSchmerz ist positiv „G otovo j e sam č, kar me boli".
und real.“	— Bolečina je resnica,
— Na brezfitevilnih krajih.	Edine nje tajiti ni mogoč e.“
I.	96
Vse drugo izven bolečine je nično :
„Das durchaus nichtige Dasein der „V s e n i č n o.“ — I. 96.
Dinge und unserer selbst.“ — Par-erga II. 309.
Kar se nam zdi bivanje (Dasein), je prav za prav le postajanje (Werden) :
„Das Dasein hat wesentlich Bitje je gibanje. — V. 373. die bestandige Bewegung zur Form! Unrulie ist der Typus des Daseins.“ — Parerga II. 304.
Pesimizem Schopenhauerjev, sloneč na Kantovem subjektivizmu, smatra vse spoznanje kot ničevno, brez vsake predmetnostne veljave, ker ne dojme nikdar stvari same na sebi.
„Die Materie, nackt u. isolirt, hat „človeško oko ni še videlo noch kein Auge gesehen.“	stvari, kakoršna je sama na
— Welt als W. I. 21.	sebi (das Ding an s i c h) ; mi
„Die gesammte Erfnhrung ist nur Er-	vidimo stvaii, ne kakoršno so,
kenntniss der Erscheinun g,	nego kakor nam se vidijo.11 — V.
niclit desDinges an sich.“ 368.
— Welt als Wille. I. 201
Zatorej
„Alles Obje c ti v e... ist durch das „Lepota je v nas, iz s e b e jo pokla-erkennende Subjekt auf mannigfal- damo v zunanje stvari.'1 — tige Weise bedingt, und hat sie zur	II. 155.
Voraussetzung, mithin ve rs c h win-det es ga n z, wenn man das Subjekt wegdenkt.“ — Welt als Wille I. 33.
Ker so vse stvari nič drugega kaker prikazen ene in iste pravolje, zato ni mej njimi bistvene razlike. Potemtakem je tudi človek se živaljo iste narave. Ta točka je ena najpoglavitmših v Schopenhauerji kaker v Stritarji.
,Das Wesentliche und Ilauptsachliche Stritar naj do razliko mej človekom im Thiere und im Menschen ist	in živaljo v tem „da je človek
das Selbe, und das, was Beide	srečnejši, da ima vsled svoje
untersclieidet, liegt nieht im Pri-	pameti, ali recimo svojega bolj-
miiren, i m P r i n z i p, im innern	šega razuma več moči nego ži-
Wesen... sondern allein im Secun-	val.“ Zatorej pa nima pravice „da
daren, im G r a d d e r E r k e n n t-	bi delal z njo kakor je mu ljubo,
nisskraft, vvelcher beim Men-	To bi bilo čudna pravica! Bodimo
schen ein UDgleich h o h e r o r ist,	dosledni. Po taki pravici bi smel >
jedoch ervveislich nur vormOge ei-	močnejši sč SlaOšimi delati ka-
ner grossern cerebralen Entwicke-lung des Gehirns.11 — Etliik 241.
„Eine vielleicht nicht viel geringere Kluft, als zvvischen einem sehr klu-gen Thiere und einem sehr be-schrankten Menschen, liegt zwi-schen einem Dummkopf und einem Genie.11
Welt als Wille. II. 228.
kor ga je volja, viSji s podložnikom, gospodar s poslom, da cel6 oče z o-trokom ! Kam pridemo s tem zakonom ! Tudi ljudje nimamo v s i enoliko razuma. Cel6 takih nesrečnih ljudi je na svetu, da nimajo skoraj nič pameti... ali nimajo taki nesrečni ljudje nobene pravice.11 „S takimi ljudmi imamo vsmiljenje... zakaj pa ne tudi sč živaljo ?“
— VL 60.
Sklep je tore.) jasen: človek in žival
— enega bistva
Potemtakem ;
„Hiitten wir die Thiere als unsere B rti d e r zu betrachten, und dem-gemiiss zu behandeln.“
Ethik. 245.
„Du fuhrst die Reihen der Lebendi-gen vor mir vorbei, und lelirst mich m e i n e Bruder im s t i 1-len Busch, in Luft und W as ser k e n n e n.“
Welt als Wille II. 199.
Stritar pa kot puščavnik na Golovci „z mirne višine gleda človeški rod, ki pod njim gomazi in teka in lazi — drobne živalice! Mirno gleda, kako se sujejo in koljejo za drobno drobtinico.... Kratkočasno je puščavniku to opazovanje, vendar spomni se časi. da so te živalice — b r a tj e n j e g o v i, in tedaj se vtegne zgoditi, da mu solzica, drobna solzica priigra v o k o !“ — Zvon 1876. str. 77. 78.
Žival je osebnost kaker človek, ima kaker ta svojo pravice ; sami sužni niso imeli odločniših zagovornikov svojih človeških pravic,	kaker	jih	imajo	živali	v Schopenhauerji in Stritarji. Dosledno
pa imamo	kaker	do	bližnega, ravno tako tudi do živali dolžnosti,
katerih vestno izvršitev Sehopenhauer in Stritar povsod gorko priporočata.
Da, ljubezen do živali jima je edino merilo za nravstveno popolnost:
„Mitleid mit don Thieren hiingt mit der Giite des Charakters so genau zusammen, dass man zuversichtlich behaupten darf, wer gegen Thiere grausam ist, konne kein guter Mensch sein.“ — Ethik 242.
„Wir sehen bei den Hindu... dass un-ter den Tugenden das Mitleid mit Menschen und Thieren die er-ste Stello einnehmen.“
Ethik. 248.
Odločniše Stritar:
„Ko sem vam govoril o psu — o gospod, dobro oko imam; opazoval som in spoznaval človeške obraze — gineni ste bili, zastonj ste se premagovali, zato pravim, da ste dober mož in vem kaj pravim
II.	239.
In:
Kdor nima vsmiljenja do živali, tak človek je — hinavec.
Ako so nam pa živali bratske, nimamo potem več pravice jih vbivati ter jesti njih meso. Vender v tej točki prekosi Stritar Schopeuhauerja, kateri — po svoji zistemi nedosledno — dovoljuje ljudem, posebno na mrzlem severji, rediti se od živali, le se jih mora končati „durch einen schnellen und stets unvorhergesehenen
Tod, welchen man jedoch mittelst Cloroform noch mehr erleichtern solite." — Ethik. 245.
Stritar pa meni:.... „da človek nima nikak o r š n e pravice, klati in jesti živali, katere imajo ravno tisto pravico živeti in Bvojega življenja se veseliti kakor on. Grda sirovost in brezsrčnost je ta, da si hrani človek s posiljeno, prezgodnjo smrtjo nedolžnih živalij svoje življenje.*
In: „Sram bodi vsakega, kateri drobne tiče j6.“
Bravcu se pri Schopenhauerji in Stritarji poveličevanje živali večkrat kar pristudi. Zmožnosti živalske so tako popolne, da izgine mej njo in človekom vsa razlika. One živalske osobnosti pa, o katerih najrajša govorita, so : pes, konj in tiče.
„Dsn Hund , seinen treuesten „Kje je moj pes Zakaj ne pustite F r e u n d, den so	intelligenten	k meni mojega zvestega tova-
Hund legt der Mensch an die	riša, mojega j e d i n e g a prija-
Kette !“	tel j a!....	Lep	res	ni	moj Brutus,
Parerga II. 31S.	a zlata	duša,	blaga	pasja
„Welch ein unergriindliches Mysterium	duša“....
liegt doch in jedem Thiere! Seht „Brutus, duše moje polovica, bolj-euern Hund an, wie w o h 1 g e- š a polovica.11
m ut h und rubi g erdarsteht!" „Gledal me bo sč svojim zvestim Wolt als	Wille II. 553	očesom. O gospod, vi niste še
„'Woran solite man sich	von der end-	videli takega očesa¥“
losen F a 1 s c h h e i t. u n d Heim- „Brutus je pošten pes, ne člo-tuckeder	Menschen erho-	v e k."
len, wenn die Hunde nicht waren,	II.	„G.	Mirod.“
in deren ehrliches Gesichi man ohne Misstrauen schauen kann V —■ Parerga II. 225.
Najbolj pa sta naša filozofa	naklonjena -— tičem. Kaker
Schopenhauer ne more odpustiti	onim,	ki	tiče lovč in jih v kletke
zapirajo, kajti: — n^ogel	Kafig	zu	halten ist Tbierqualetei
— ist egoistisch und herzlos*	— tako	tudi Stritar imenuje „trdo-
vratnega grešnika* vsakega človeka „ki ne ljubi teh nedolžnih, veselih živalic.* — II. 196.
V tičih se najčistejše javlja naravna neposiljenost in brezna-menjenost. Zatorej Schopenhauer in za njim — Stritar postavljala tičje petje pesniku v posnemo.
Schopenhauer z besedami pesnikovimi:	Stritar	pa:
„Ich singe, wie der Vogel singt, „Kdor ne poje tako.... kaker poje Der in den Zweigen wohnet.	tič na veji, za to in samo za
D as Lied, das aus der Kelle dringt,	to, da si lajša srce, njega ne molst L o li n, der reiolich lohnet,"	rem imenovati pesnika." — V. 265,
— sei der AVahlspruch des Dich-	Ker:
ters.“	„Tič	poje	neposiljeno.... brez vnanjega
Parerga II. 461.	namena." — V. 266.
In ravno ta brezsmernost, brezhotnostje v pesimizmu Schopenhauerjem najviša modrost in konečni smoter našega biva-
nja — absoluten nič v nirvani. In da ravno zarad te breznamer-nosti toliko hvalita tičje petje, razvidno je iz modrovanja Schopenhauerjevega in za njim — Stritarjevega:
»Da« Anzieherde, Gratiose, Einneh- Stritar pa govorč o primadoni in pe»-mende des Betragene... darf	niku, ki ne poje brez manj e-
nicht aus dem Begriff (Ab-	ga namena kaker tič, ponavlja
a ic h tj hervorgegangen sein: sonat	za Schopenhauerjem iate pesnikove
fiiklt man die Abaioht, und	beaode: „Man fillht die A b a i c h t,
man ist verstimmt.“ — Welt als	und man wird veratimint.“ — V.
Wille I. 63.	266.
Ne tajim sicer, da ima nazor o naravnem, neposiljenem občevanji in pesnikovanji veliko resnice v sebi; toda tu mi ne gre za nauk sam na sebi, marveč za to, da dokažem, s kakimi razlogi ga je Schopenhauer v stiku se svojo filozofijo vtrjeval, in kako zvesto Stritar „stopnjice za njim pobira/
Pesimizem Schopenhauerjev pa Stritarjev. Prešeren Stritarjev — iz Schopenhauerja.
„0 livljenji sem mislil tako, kaker mislim sedaj, ko nisem še vedel, da je kak Schopenhauer na svetu.11 — Stritar. V. i.?7,
„Stritar je prvi preziranemu Prešernu e nedosežno, izborno oceno svojo priboril zasluženo slavoP —Zj. Zv. iS86. str. 447.
Vrnimo se k svetovni pravolji. Čin, po katerem se je prevr-gla v vesoljnost pojedink, je bil za njo osoden, nesrečen, ker s tem ni našla sreče in miru, po katerem je od vekoma hlepela, ampak ravno nasprotno. Neskončno neomejena, se je v edinkah vklenila v ozke meje končne individualnosti. Bivanje v končnosti provzročuje pravolji neskončno bolest in nesrečo, pravi pekel, iz katerega ji ni rešitve, kaker s tem, da stre spone končne individualnosti ter se povrne v prvotno brezčutni, brezvestni stan — v nirvano. Račun je bil slabo prevdarjen, korak prenaglo storjen ! Zatorej :
T*
„Warum nicht liebergar Nichts ,,K a j p a j e t r o b a b i lo, kaj sveta?, als diese Welt?“	I.	97.
Welt als Vorst. II. 664. „Vse dim nad streho, senca, nično
„Das (menschliche) Dasein ist eine sanje, prikazen..................“
Art V e r i r r u n g, ein Fehltritt,11 — „ein desenganno,11 „eine E n t-tauschun g.“ —
Parerga II. 307, 308.
„Das Leben ist ein T r a u m.“
Ta „Fehltritt,“ ki ga je pravolja storila prevrgši se v poje-dinke, je Sohopenhauerju — Siinde; kjer je greh, je tudi dolg, za dolg pa pokora.
Tako navaja Schopenhauer Calderona :
za njim Stritar — besede iz
>,Dass die g r d s s t e Schuld des „Da smo rojeni, to n e s r e 6 a, Menschen	To g r e li, p o k o r a je največa44.
lat, dass er geboren ward.“ — Parerga.
II.	216.
„Quid superbit homo ? euius conceptio culpa,
Nasci p o e n a ? .... ? — Parerga II. 210.
Zatorej pa Schopenhauer sede Sofoklejeve:
za njim Stritar — ponavlja be-
„Natum non esse sortes vincit alias „Roditi se ne — najbolje
omnes: proxima autem est, ubi Človeku je to ; ie pride na svet, quis in lucern oditus fuerit, eodem Pustiti hitro ga spet — redire, unde venit, quam ocissime.“ To pak je za prvim najbolje.14
Welt als Wille II. 87.
Vse, karkoli biva in živi, se mora pokoriti, ali prav za prav, pravolja sama se v posamnih stvareh, v katerih se je pojedinila, za oni veliki greh — Schopenhauer ga imenuje „Erbsiinde — pokori : vesoljno stvarstvo je pogrezneno v neizmerno morje trpljenja. Ker je pa individualna omejenost vzrok temu trpljenju, tedaj je ono tem silovitejše in neznoniše, čim popolniša in enotniša je individualnost. Zatorej doseže bolest v človeku najviši vrhunec; v njem dospe neskončna pravolja do samosvesti in tako
„Zavest nesreči pot odpre širok o“ — I. 32.
Ker pa žival nima zavesti, lehko razumemo, kar uči Schopenhauer in za njim ponavlja Stritar, da je žival srečnejša od človeka
„Dem Thiere fehlt niimlich, mit der Roflexion, der Condensator der Frouden u. Leiden, welohe daher sieh nicht anhiiufen kbnnon, wie dies beim Menschen mittelst E r-innerung und Vorherseh-u n g geschieht, sondern beim Thiere bleibt das Leiden der G e-g e n w a r t, auch wenn es unzahlige Male hintereinander wiederkehrt, doch i m m e r n u r .... das Leiden der Gegenvvart, und kann sich nicht aufsummiren. Daher die beneidenswerthe Sorglo-sigkeit und Gemiitsruhe der Thiere. Hingogen mittelst der Reflexion, und dem, was an ihr hangt.... ent-wickelt sich im Menschen eine 8teigeruDg der Empfindung des Ungliicks ‘4
„Zival bolest boli samo sedanja,
A nas prihodnja straši bolečina, Trenotje kratko mirnega vživanja, Britkost greni nesrečnega spomina,
Grjč nam, da je srcu dan spomin,
Da v tesni zvezi z njim je neprestani.44
I. 165.
V človeku samem pa je bolest tem veča, čim jasnejša je za* vest in popolniše spoznanje:
„In gleichem M a a s s e, wie die Stritar meni, da „človeka bolj osre-Erkenntniss zur Deutlichkeit ge- o uje nevednost, preprostost, langt, das Bewusstsein sieh	kratkovidnost11 kaker „tako zvana
steigert, w8chst auch die	viša izobraženost polna nemira, bo-
Q u a 1, welche sogleich ihre n	lesti, nevtešnega hrepenenja.11 —
hbchstenGrad im Menschen	V. 245.
erreicht, und dort wieder um Lehko je dokazati iz slovstev vseh
so mehr, je deutlicher dns Erken- narodov, da ni bilo  sploh ni-
nen, je intelligenter der Mensch	koli velikega duha, da bi
ist: der, in welchem d e r G e-	ne bil bolj ali manj čutil „s v e-
nius lebt, leidet am mei-	tožalja.11 — V. 270.
Welt als Wille I. 366.
Zatorej je bajč Aristotel rekel:
„0mnes ingeniosos, m e 1 a n-cholicos ess e.11
Welt als 'VVille II. 438.
V najtesniši zvezi s tem naukom stoji Schopenhauerjevo na-ziranje o spolovni ljubezni, kot predmetu pesništva. Vedno hlepeča pravolja se skuša v raznih človeških bitjih vpredmetiti (objekti-virati). Ta pohlep je oni plemenski genij — „Geist“, „ Genius der Gattung**, kaker ga Schopenhauer imenuje V komur se ta genij pojavi, ga nevtešno žene k združenju s to ali ono osebo. S tem se vname v srci oui čut, kateremu pravimo ljubezen. Toda ta ljubezen odpre le vir onemu neskončnemu, nesrečnemu hrepenenju, ki se ima smatrati prav za prav kot jek večno zastonj po miru hlepeče pravolje; tako da je opevanje spolovne ljubezni le nekako bolj simbolična oblika, v Katero zliva svetovna volja svoje tužne glasove. Duh pesnikov postane nekako žarišče, v katerem se shaja in priklije do vrhunca bol vesoljnega stvarstva, kaker je pravolje vse v vsem. V njem, da govorim se Stritarjem, „vsaka imenitnejša prikazen življenja krepko odmeva.1* In „kaker čebela iz slednje cvetice med, srče on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni.11 To bol imenuje Stritar svetožalje ter trdi, da ni bilo nikoli velikega pesnika br6z njega! To vrsto poezije smatra on za najvišo, da, prav za prav za edino vredno tega imena. „Tak pesnik/ da govorim dalje sč Stritarjem, „je pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame ndse vse naše gorje.“ (V. 83.)
Jaz ne bi sicer o tej točki tako obširno govoril, ako bi ne imel za to posebnega razloga. Vemo namreč, da je Stritar v vvodu k Prešernovim poezijam, katere je z Jurčičem izdal leta 1866, tega pesnika tolmačil v ravno razloženem zmislu ter ga naredil za mučenika osodnega svetožalja. Ta ocena Preširnovega duha se je smatrala in se še smatra kot posebno genijalna in izvirna ter kot posebna slovstvena zasluga Stritarjeva. G. Levec sam jo imenuje „korenito,“ „bistro in jasno," tako da se sam, potem ko je Stritar govoril, ne upa več dalje govoriti o tej točki. (Zvon
1879. 69.) Jaz sem dokazal vže v ^Dvanajsterih večerih,“ da se Stritarjeva razlaga da poplonoma izvajati in načel idealističnega panteizma, kaker ga je posebno Hegel vtemeljil. S tem je seveda Stritar izgubil vže nekaj izvirnosti. Toda akoravno je moja trditev, kar se tiče splošnih razlogov, popolnoma prava, sem vender še le neposredni studenec, iz katerega je Stritar zajel svoje „korenite“ razloge, našel v — Schopenhauerji. Da pa ne bo kdo mislil, da
ni Stritar resnično nič več storil, točkah iz Schopenhauerja posnel dotične besede obeh:
Schopenhauer:
„Die Selinsucht der Liebe, welche a n den Besitz eines bestimmten Weibos die Vorstellung ei-ner unendlichen S e 1 i g k e i t k n ii p f t und einen u n a u s -gprechlichen Schmerz a n den Gedanken, das« er nicht zn erlangen sei — diese Sehnsuoht und dieser Schmerz der Liebe, kbnnen nicht ihren Stoff entnehmen aus den Bediirfnissen eines e p h e-meren Individuuma; son-dern aio sind der Seufzer d e s Geistes der Gattung.... Die Gattung allein hat unendliches Leben und ist daher unendli-cher AViinsche, unendlicher Befriedigung und unendlicher Schmerzen fithig. Diese aber sind hier in der engen Brust eines
Sterbliclien eingekerkert.
Dies also giebt den Stoff zu allor erotischen Poesie erhabe-ner Gattung, die sich demgemass in transcendente, alles Irdische iiberfliogende Metaphern ver-steigt. Dies ist das Thema des P e t r a r c a, der Stoff zu den St. Preux, Werthern und Jakopo Or-tis, die ausserdem nicht zu ver-stehen nooh zu erklilren gein wur-
den. Denn auf etwaigen..........
Vorzttgen der Geliebten kannjene unendliche Werth-schatzung derselben nicht beruh-en, schon weil si dazu dem Lie-benden oft nicht g e n a u g e-nug bekannt ist, w i e dies Petrarcas Fali war....“
Welt als Wille II. 632.
Prepuščam čitatelju, naj sa
kaker omenjeno oceno v glavnih ali bolje „prepisa],“ navedem tu
Stritar :
„N evslišano hrepenenje pesnikovo po devici, katero mn doseči n i moči, počasi se mu je razširilo v hrepenenje po ideal ll.“
„Kdo bi verjel pesniku... če nam trdi, da nima drugega hrepenenja na svetu, kaker da bi mu v last prišla ženska.... naj bo ta ženska v resnici nad vse Delije, Korine, Cintije in Lavre....
„Ta ljubezen je — le poetiska fikcija, to hrepenenje po izvoljeni devici, je si mbol (Schopenhauer: „Metapher“) hrepenenja po nedosežnem idealu!“
 „Ljubezen je čisto človeški čut.........
soroden in podoben je čutu, o katerem govorimo, vanj je torej zlil naš pesnik, kaker v najpripravnejšo obliko, čut, ki se ne dA tako lepo vpodabljati sam na sebi.“
Zatorej :
„Nesreča njegove domovine in lastna nesreča, so le posamezni deli veso 1 j n e (Schop :	der	Gattung)
nesreče.11 Potemtakem mora ta nesreča biti „n e s k o n č n a,11 in hre-„ penenje „n e s k o n č n o.11 „S e o Petrarki  trdi neki njegov izdajatelj  da vsa tista njegova slavna ljubezen je čisto izmišljena 	 Gotovo	je, da se
še o njegovi Lavri še dandanašnji nič trdnega ne vč.... Tudi Petrarki tedaj je bila ljubezen, katero je prepeval za svoj edin čut, poet iška oblika, akoravno v drugom pomenu.11 — V. 69. ss.
oba teksta mej seboj primeri,
13
ter se prepriča, ali najde le eno misel, katere ni Stritar izpisal iz Schopenliauerja. Taka je tedaj Bizvirnost“ Stritarjeva 1 S tujim perjem se je okošatit, da ga Slovenci občudujejo in pred njegovim imenom poklekajo I
Še nekaj o Stritarji v Scliopenliauerji. Svetožalje, v smiljenj e, ljubezen.
„ Narod naš ima zdaj priliko pokazati, da je vreden v el ik e g a pesnika in pisatelja, kakeršnega so mu poslala nebesa z Jos. Stritarjem, kateri se je ves čas pisateljevanja svojega s sam o s tv ornimi deli  boril za človeštva m slov ans tv a najsvetejše vzore.'’1' — Lj. Zv. 1887. str. 317.
Ker v Schopenhauerjevi filozofiji človek ni nič kaker prikazen svetovne pravolje, je s tem vničena njegova individualnost in prostost. Kakeršen je vsakdo, tako mora tavnati. Zlobnost je v-sakemu osodno prirojena.
„Die B o s h e i t selbst wird man k e i- „K a k 6 b i s o v r a ž i 1 hinavca, lažnika! nem ausreden; sto we ni g, Stvar vsaka po svojem za svetu w i e d e r K a t z e i h r e K e i-	živi;
g u n g zum Miiuse n.“	Potu h n ena mačka na miS
preži,
Ko strela se lev zapraši na bika.“
I. 66.
Zatorej je zloben biti isto, kar nesrečen biti.
„V i t i o se vivero i d e m e s t, quod „N e s r e č a dela človeka k r i v i č-vivere infeci lit e r.“	nega“.
\Velt als Wille II. 167.	II.	854.
Zatorej pa ne da bi se nad zlobnežem hudovali.
„Quia aliter facere non poterat.11	„Ko imamo | opraviti s hudobnimi
Ethik 54.	ljudmi  milujmo ga, mislimo si:
Sirota ne more drugače!11 — VI 310.
Sicer je pa vsak človek bistveno hudoben. Saj največi in edini greh je prestop pravolje v posamezne poedinke vesoljstva, v katerem je človek naj viša prikazen :
,,Der Menscb ist im Grunde ein wil- „01oveštvo —jprava kačja zalega.14 des, en ts e tz 1 ic h es Thier.“ Pri Stritarji pa najblaži junak (Zaboj),
 .... Woran solite man sich von der	potem ko je proklel zarod človeški,
endloson V e r s t e 1 1 u n g,	vragu izdal prijatelje in brate,
Falschheit, Heimtticke der	sklene najtesnejše, edino prija-
Menschen erholen, wenn die	teljstvo z Brutom — pesom,
Hun d e nicht waren, in deren	da more zreti v njegovo pošte-
ohrliclies Gesiclit man oline	no, globoko oko. — II. 248.
Misstrauen scliauen kann V“
Parerga II. 225.
Vsa poštenost in blagost v človeku je le navidezna, preje ali kasneje se vsak razodene, kaj je v svojem pravem bistvu — hudobnež, ker
„Der Menscli ist das oinzige Thier, Zdi se mi, daje žival boljša od člo-welches Andern S c h m e r z ver- veka; žival nikoli ne trpin-ursacht ohne w e i t e r n č i živali, človek pa koliko-Z w e c k als eben diesen... Wenn krat žival in človeka ! dem Tiger nachgcsagt wird, er	II.	99.
todte mehr, als er auffresse, so Ris ni krvoločen; ne pase si oče-vviirgt er Alles docli nar in der ta o pogledu krvaveče, vmirajoče > Absicht, os zu fressen....“	srne, on ne mori počasi, da bi
Parerga 229. se radoval smrtnih bolečin*1.........
Najsiluejše se pravolja individualno pojavlja v tako zvanih veleunoiti in pesnikih. Pojav pravoljin je večkrat tako močan, da zatemni zavest in spoznanje. Potemtakem je pravi veleum več ali manj — norec. Tako piše Schopenhauer : „Genialitiit und Wahn-linn haben eine Seite, wo	sie an einander griinzen, ja	in	einan-
der iibergehen  Selbst	Aristoteles	soli gesagt haben	: Nullum
magnum ingenium sine mixtura dementiae fuit“ — „Daher sind sie zu Monologen genoigt und konnen iiberhaupt mehrere Schvvachen zeigen, die sie wirklich dem Wahnsinne niihern.** — Die Welt.. I. 224.
In res, tudi v Stritarji skoro ne najdeš blagega značaja ali junaka „sine mixtura dementiae,“ da bi ne bledel in skrivnostno večkrat v zrak ne govoril. Kdor se hoče o tem prepričati, beri Zorina in Mirodolskega.
Znak posebne duhovitosti je pri Schopenhauerji samotarjenje. Veleum, sprevidši plitvost vsakdanjih glav in ničnost življenja, se z blaznim ponosom loči od	zvenanjosti	in obrne duševne	oči	v samega sebe. Tudi je notranjost njegova	prebogata, kaker	da	bi se '
mogel razliti v zvenanji svet. Sicer je ta pot edina, ki pelje do sreče in miru, ker mnogolična dotika sč svetom širi spoznanje in duševni obzor, a s tem raste bolest: „Einsamkeit ist das Loos al-
ler hervorragenden Geister.44  „Er ist ungesellig sagt beinahe
schon : er ist ein Mann von grossen Eigenschaften. Alle Lumpe sind gesellig, zum Erbarmen.44 Schop. Parerga I. 451.
Nič drugači Stritar. Mirodolski, meso od Stritarjevega mesa, vzor blagega moža, je bil „čuden, poseben človek, imel je svoja pota, svoje misli; sam zase je živel, malo se prijaznil in bratil sč svojimi vrstniki; kar je njih veselilo, vse seje zdelo njemu prazno,
pusto in ničevo “ (II. 215.) Zatorej Stritar sam rad samotari ter
pošilja ravno tako samotarit tudi svoje junake. Najljubše bivališče mu je otok, na kateri ni še stopila človeška noga, deveta dežela, najprijetniša družba s ticami in nedolžnimi, nepopačenimi živalmi, prav tako kaker naveda Schopenhauer Petrarkiue besede:
„Cercato ho sempre solitaria vita,
Le rive il sanno, e le campagne e boschi,
Per fugir guesdngegni storti e loschi.
Kdor ne more umeti te samotarske filozofije, je Schopen-hauerju „alltaglich, gewohnlich, trivial, gemein," kar bi Stritar rekel Bpovršne, plitve duše*. Onej posebnosti in samotarstvu posmehuje se le — Bsamopasna druhal,“ od katere se Stritar pomilujoč obrača: Odi profanum vulgus et arcej !
Ako je vira vsej bolečini in nemiru iskati v pojedinstvenji, ki se najmočnejše javlja v človeku, tedaj moremo zadobiti mir edino le s tem, da koliker mogoče v sebi zatremo vse individualno teženje, voljo, čute in strasti — to je vrhunec vse popolnosti!
„Weder 1 i e b e n, noch hassen —' „Clovek brez upanja in straha, enthalt die Halfte aller Weltklug- brez ljubezni in sovraštva, hoit; nichts sagen und nichts glau- brez naudušenjain krepo-ben— die andere Halfte...11	s ti — sicer pa dobra duša.11 —
Parerga I. 496. II. -115.
Da moremo vsaj za trenotek vtešiti bolest, ki nas skli, je neobhodno potrebno oprostiti se spon individualne volje. To nalogo ima umetnost; le ona nas more,
„wenn auch nur auf Augenblicke, der „Kjer se oblika ne strinja v lepi har-
Subjektivitat, dem Sklavendienste	moniji z mislijo  „tam ni Čiste-
des Willens entreissenund in den	ga v ži vanj a, tistega blazega, ne-
Zustand des reinen Erkennens	kaljenega veselja, katero nam vz-
versetzen.11	buja vsak resnični umotvor.*1
Die Welt. I. 232. „Pesnik začne peti sebi in drugim v
„Der Genuss des Schonen, der Trost, tolažilo  in trudni potnik se
den die Kunst gewiihrt, 1 a. s s t	vstavi, o d 1 ož i težko breme, ki
die Mtthen des Lebens	mu je gulilo pleča....*1
vergesse n.11
Ibi. 315.
Tedaj še naziranja o umetnosti in njeni nalogi nima lastnega Stritar — prvi slovenski estetik in kritik !
Ker je vse trpljenje v človeku vsodno, neogibno, obstoji naj-zdatniše vpokojilo bolesti v tem, da trpeči človek vpozna ter se da prešiniti od te žalostne resnice. Ako se do tega spoznanja vspne, prejenja v istem trenotku bol ter nastopi mirna resignacija — ne v voljo Božjo, ampak v nevpogljivo moč osode. Pazljivo beroč Stritarjeve spise bo večkrat naletel na enake prizore. Dolgo sem premišljeval, kako bi si jih filozofično ali dušeslovno razlagal ; še le Schopenhauer mi je dal k temu ključ:
,,Bei einem ungliicklichen Ereigniss, wel- „V bolečinah hčerka se krivi:
clies bereits eingetreten, also nicht S pestjo nemilo smrt ji — grlo davi
melir zu andern ist, soli man sich........................................
nicht einmal den Gedanken, dass Otrok umira 1 — Skočim, zgrabim ga,
dem anders sein konnte.... erlau- Pogleda, dahne še enkrat in mine.
ben, denn gerade er steigert den Bolest mi kakor blisk srce
Schmerz ins Unertragliche... Viel- prešine,
mehr mache man es wie der Ko- Ko nagne glavico cvetica vela;
nig David, der solange sein Potem več nisem čutil bole-
S o h n k r a nk d ar n i e de r 1 ag, čine.
den Jehovah unablassig Seboj mi je bolest in radost vzela! —
mitBittenuudFlehenbe- In vse je bilo zopet kal Btiirmte, als er aber ge- prej “
s t or b e n war, ei n Schnipp-	11.	163-64.
chen s c h 1 u g und nicht
weiter daran dachte. Wer
aber dazu nicht leichtsinnig genug
iat, fluchte sicli auf den fatalitis-
clien Standpunkt, indem er sich
die grosse Wahrheit verdeutlicht,
dass Alles, was geschieht, notwen-
dig ei utr i tt, also unabvvendbar ist.“
Parerga II. 460.
Slednjič bi še eno točko rad omenil; ta zadeva svetobolje, katero je Stritar zasejal v slovensko slovstvo. Seveda si Stritar tudi tu prisvaja izvirnost; nikaker ne more prenesti očitanja, daje tudi v tej točki pokoren učenec Schopenhauerjev. Ne da bi vprašanje o svetobolji načelno razmotroval, hočem le dokazati, da je Stritar svoje svetobolje prepisal iz Schopenhauerja. Seveda razpravlja Schopenhauer kot filozof svetožalje bolj načelno, Stritar pa zvesto pobira drobtinice za njim ter jih podaje v leposlovni obliki.
Svetožalje je sočutje s trpečimi stvarmi; ker so po Schopenhauerjevem panteizmu vse posamne stvari pojav ene in iste pravolje, torej vse bistveno istovite, mora človek trpljonje svojega bližnjega, da celo trpljenje živali smatrati za svoje lastno; kdor pride do spoznanja te transcendentalne istovitosti, vname se mu v srci čut vesoljne bolesti, svetožalja; srce je potem nekak oltar, na katerem se, kaker na skupnem osrednjem ognjišči, v žgavno žrtev piči neizmerna bolest vesoljstva.
„Dem wahren Wesen der Dinge nach, Ljubezen je Stritarju svetoven hat jeder alle Leiden des	čut. Po nji se v srci obudi čut
Weltals die seinigen,ja	svetožalja t. j. eut lastne nesreče,
alle nur moglichen als fiir ihn	Tak človek srče strup in o-
vvirklich zu betrachten.“	tožnost iz vsake stvari
Die Welt I. 417.	in prikazni, vzame na se
„Ein soleher Mensch muss die en d-	vse naše gorje, zatorej mora
losen Leiden alles Leben-	biti neskončno nesrečen.—• V. 83.
den als die seinen betrachten und so den Schmerz der ganzen Welt sich zueig-n e n.“ — Ibi. 447.
To svetožalje imenuje Schopenhauer Mitleid, Stritar pa v-smiljenje ; le iz njega izvira prava ljubezen do bližnjega.
„Ungluck ist die Bedingung Vesoljna nesreča in trpljenje des Mitleids und Mitleid	— iz tega vsmiljenje do
die Quelle der Mensch e n-	vsega — katero nas edino moli e b e.‘‘	Etliik	238.	re privesti do ljubezni. —
Seveda to vsmiljenje, ta ljubezen je le temen, od proste volje neodvisen čut.
Mitleid iat die instinktmaa- „Oslepljen tič je11 (pesnik svetoža-s i g e Theilnahme an fromden ljec).
Leiden. —	Ibi. 227. „Pustite ga, on ne more nič za to.“
To vsmiljenje mora obsegati no le človeka, ampak vse, kar živi.
Die Giite des Herzens bestelit in ei- „Vsmiljenje do vsega kar živi nem tiefgefuhlten, universel- pod solncem, vsmiljenje do človeka, len Mitleid mit allom, was	vsmiljenje do najdrobniše ži-
Lebenhat — ganz beson-	vali.“ — VI. 308,
ders z um Thiere. Ethik.
Le ona dejanja, ki iz sočutja izvirajo, so človeka vredna, so moralna: „Das Mitleid ist die a 11 e i n i g e Quelle solclier Hand-lungen, wenn sie moralischen Werth haben.“ — Ethik 227.
Temu „Mitleid“ se ne sme nič drugega primešati ; nagibati me mora „ganz allein der Zweck, dass ich dem Andern geholfen, ihn aus seiner Noth und Bediirfniss gerissen, ihn von seinen Leiden befreit vvissen will ; und nichts dariiber und nichts daneben ! — Ausserdem schlechterdiugs nichts“ — Ethik 228. In ravno to „erweckt in uns selbst diejenige innere Zufriedenheit, vvelche man das gute befriedigende, lobende G e w i s-8 e n nennt." Die Menschenliebe ist die natvrj evroXrj, in \velcher alle christlichen Tugenden enthalten s i n d“ — Ibi. 230.
Stritar: O človek, v s m i 1 j e n j e t e povzdiguje nad vse stvari tega sveta. Žalostne tolažiti, lačne sititi, to je veselje na svetu, ki ga more čutiti človeško srce itd.
Ljubezen, ki izvira iz vsmiljenja, je Stritarju najviše. „Kaj nam je potreba druge vere! V vsmiljenji je poeziji vir, ki ne vsahne. Vsakega pesnika zvesto poslušamo, glas njegov nam odmeva v srcih in solze naše so mu vredno plačilo. To budi vsmiljenje do nesrečnikov, kamor slednjič meri vse naše izobraževanje; to je lepo, plemenito, to je človeško, tov resnici kristijansko!" — 209.
Iz tega izvaja se praktična posledica:
Schopenhauer:	Stritar:
Omnes, quantum potes, iuva. Pomagajmo, komur moremo, Neminem laede. —Ethik. 230. ne škodujmo nikomur.11 —
VI. 308.
»Gospod Mirodolski".
„Heči smemo, da je meso od našega mesa in len od naše krvi.“
Stritar. Zvon 1876, 362.
Toda človek sc slednjič vender vtrudi, morali bi celega Scho-penhauerja izpisati in kot komentar posamnim njegovim stavkom pod vrsto postaviti Stritarjeve spise, potem bi se še le popolnoma
prepričali, da je cel Schopenhauer v Stritarji in cel Stritar v Schopenhauerii. Te prtkazni si pa ne moremo drugače razlagati, nego da je eden drugega dela pred očmi imel in pridno, deloma celo od besede do besede, vpotrebljeval. Nastane le vprašanje: je li Schopenhauer Stritarja prepisal ali narobe ? Schopenhauer je vmrl 1860, Stritar pa je začel svetožalje Slovencem oznanjevati še le 1866. Tedaj...........
Da, g. Stritar, enega samega nazora, ene same misli nimate ' lastne : vsa Vaša filozofija, vsa modrost in »svetovno naziranje“ je golo, pogreto Schopenhauerjanstvo ! Morali bi bi li vender smatrati za mogoče, da bi znal kdo še priti do pravega vira Vaše domišljene skrivnostne visokosti, s katere ste tako ponosno gledali na niža druhal vernega razumništva slovenskega, ter Vas svetu pokazati takšnega, kakeršni ste!
Izvirnost!? Res, mislil sem. da je ima g. Stritar več! In vender tako smelo povdarja : »to je meso od našega mesa, kri ed naše krvi.“ Te besede imajo po njegovi trditvi veljati osobito o »Gospodu Mirodolskem.“ Prebral sem ga še enkrat prav pazljivo.
A reči moram, da nisem v nobenem drugem spisu Stritarjevem čistejše in odločniše našel izraženega Schopenhauerja, kaker v tem. Skoro vse poglavitniši nazori te filozofije se tu vračajo. Ne Stritarjeva, ampak Schopenhauerjeva kri se pretaka po žilah »Gospoda Mirodolskega.'-
Poglejmo pa meso. Tudi to ni Stritarjevo. Kupil je je na Angleškem. Osnovo te povesti je Stritar povzel iz »Župnika Wake-fieldskega," ki ga je spisal Oliver Goldsmith, iz angleščine poslovenil g. prof. Jesenko, ravno tisto leto (1876) in tisti čas (slučajno?!), ko je Stritar v Zvonu dokončal svojega Mirodolskega.
Ljubezen do idiličnega življenja na kmetih — odpeljanje hčere — nje krepost, da se ne dš, zapeljati — nje bolezen in ko-čna rešitev — nepričakovani srečen izid: to so glavne točke tu in tam. Značaj Burchella spomina na Zaboja; Edvina najdemo tu in tam, mošnja z vsem kar je notri, opomina na blagega oglarja v gozdu; še celo lastno domače vino, župnikov poseben ponos, si je moral Stritar izposoditi za gospoda Mirodolskega. Le nekaj najdemo v Stritarjevem Mirodolskem, po čemer se odlikuje pred župnikom Goldsmithovim — vdihnen mu je, kaker sem vže rekel, Schopenhauerjev pesimizem, ter vse, koliker mogoče, rpriličeno sedanjim slovenskim razmeram in izobraženosti.
Vender je mislil Stritar rekši: to je meso od našega mesa, kri od naše krvi, izraziti, da je hotel v Mirodolskem vpodobiti svoje naziranje, svoj um in srce, dasi se je sam sebe vsega posvojil po tujcih. In res, kdor pozna ostale Stritarjeve spise, lehko razvidi, da se iz Mirodolskega odsvita cel Stritar, bodi vže sestavljen iz kakeršnih koli, nemških, francoskih ali angleških elementov.
Da torej Slovenci Stritarjevo kri spoznajo, zdi se mi vredno tukaj navesti tri ali štiri mesta iz »Gospoda Mirodolskega," da
vsakdo zve, kake nazore j* Stritar vcepljal slovenskemu narodu, kake blage značaje mladini postavljal v posnemo.
Poslušajmo, kako modruje Zaboj, „dober“ človek, najblaži značaj, o ljubezni:
„Ljubezen. ljubezen“ ! Kaj je pač mislila večna dobrota, ko je stvarila človeka, moža in ženo? Kaj je nameravala, ko jima je v srce pokladala ta čut ? Človek bi sodil,, da nam je hotela dati najdraži, najblaži dar na pot po življenji... Tako bi človek mislil. A tako ni. V pogubo jo človeštvu ta dar nebeški, ne v rešenje ! Koliko krvi je prelilo sovraštvo, a koliko brit-kih solz je rodila ljubezen, koliko bolečin, joka in stoka, kesanja in obupa! N e da bi ga lajšala, ljubezen množi gorje človeštvu!" (II. 378.)
In spet: „0 žalostna, krvava ironija! Kaka demonska moč žene tolikokrat ravno najblažjega moža z nepremagljivo silo, da slep na desno in na levo hrepeni samo po enem: po nestanovitni, omahljivi ženski! Zakaj je ravno njegova ljubezen tako neskončno globoka! Zakaj mora biti tako ? “ (II. 349.)
„In šla je za njim, ker je morala iti, šla ja za njim, kakor gre golobica za golobom. Tako je bilo, tako je in tako bodo!" (II. 378).
Evo odlomek iz pogovora Zabojevega s psom Brutom, edinim prijateljem :
„Kam se ti tako mudi, žival božja? Strah te morda veuder ne bo, kaj ? Brutus, Brutus! Meni se zdi, da si postal mehkužen na svoje stare dni; gorke večerje si želiš in mehke postelje starim kostem; po človeškem obličji hrepeniš: morebiti še doživim, da bodeš prijazno z repom migal, da bodeš roko lizal človeku! Ali sem te tako učil ? O Brutns, Brutus ! ne zabi mojih naukov; nikomur dobre besede, prijaznega p o g 1 e d a.-,/ ne prilizujva se, ne prosiva; sovraživa, zaničujva kakor do sedaj človeka   Lačen si? Ne bodi lčn  In če tudi
miši ne vjameš, brez večerje ne bodeš, nič se ne boj; kos kruha imava, zasluženega, ne izprošenega; zaslužen kruh, dober kruh. Samo prositi ne; nobeden človek na svetu ni vreden najine prošnje! Vidiš, Brutus, kako lepo te učim!" (II. 356.)
„Dajte mi zdaj tisto gosposko pijačo; grlo mi je suho, kakor bi bil jedel pezdirje. Brutus, Brutus! animae dimidium meae, duše moje polovica; boljša polovica! Duša se mi je razklala na dva kosa, ostala mi je samo polovica, slabša polovica! Na tvoje zdravje, moj Brutus ! —“ (II. 240).
Nenavadna prikazen v Mirodolskem je srečen izid povesti; znano je namreč, da se pri Stritarji in drugih naših romanopiscih skoro vsak roman končuje z enim ali več samovmori, da se kar je moč pojavlja črna moč sovražne osode. Ne tako v Mirodolskem. Še celo Zaboj, pijanec, žganjar, se spreobrne in popolnoma prerodi.
Toda kaker cel Stritar, tako tudi ta spreobrnitev je Schopenhauerjeva. Cujmo, kako jo Zaboj sam razlaga: »Človek se slednjič vsega naveliča. Sklenil sem postati pošten, delaven človek.“ Toda nihče ne misli, da je ta „8klep“ črn proste volje ! Marveč : »Tudi tiste neprijetne, črne misli so mi prešle, saj veste ? i z p o t i 1 e so se mi, menim ; vi ne veste, gospod, kako dobrodejen je pot, kako olajša človeka. Premalo sem se potil v svojem življenji, t o je bila vsa moja nesreča.* (II. 388.)
Stritar nas hoče s tem podučiti, da Zaboj evega poboljšanja ni včinila prosta volja, ampak da je imamo pripisati notranji, od njega neodvisni spremembi fizičnih snovi: včinek je eksudata ! Tudi Schopenhauerju so značaj in dejanja človeška odvisna edino le od notranjih ali zunanjih sil in prememb, ki jim je človek neizprosno podvržen.
* *
*
To je tedaj Stritarjevo naziranje : golo, deloma prav servilno, plitvo posneto Schopenhauerjanstvo! Ako hoče kdo to imenovati krščanstvo, mu tudi mi radi pritrdimo, da je Stritar kristijan, kaker hoče biti na vsak način, vedno in vselej povdarjajoč, da njegov idealizem je krščanski idealizem. A tudi pri krstu svojega deteta je posnemal Sehoponhauerja. Tudi ta namreč je bil tako nesramen, da je hotel svoj pesimizem poistovetiti s krščanstvom, pišoč črno na belem : „In diesem Sinne konnte man meine Lehre die eigentliche christliche Philosophie nennen.“ In spet: „Dem-zufolge s t i m m t meine Ethik auch zur christlichen d u r c h w e g und bis zu den h o c h s t en Tendenzen die ser!1*
Kaj je tedaj Stritar ?
„Izpoved mojo čujte..........
Slovenec liberalen sem...!11
Stritar. Dunajski soneti II. natis iS?j.
„Es gibt — bemerkt Stritar — eine speciji-sche Sorte von Nationalen, besteliend aus Po-litikern, Zeitungsschreibern und S chifts tel-lern, denen die Nationalitilt nur eine Melk-k u li ist. Von solchem Geziicht haben auch die Slovenen . . . mehr als zur GenugeP — „Laib. Wochenblatt.1'
»Slovenec liberalen sem“!
Če kdaj v življenji, je gotovo tukaj g. Stritar govoril resnico., Seveda je ta »izpoved*1 še iz one dobe, ko je liberalna teč na Slovenskem posebno cvela ter se ji obetala sijajna bodočnost; tedaj se je vže smelo z barvo na dan. A časi so se od tedaj spremenili, močno spremenili,, posebno zadnjih let — slovenskemu li-
beralstvu ne kaj vgodno. Razkrite so zdaj pred vernim narodom slovenskim njihove namere in težnje. Tudi Stritarju se je očitalo brezbožno liberalstvo..............Je	res	tako	?	— zavzel se je slo-
venski svet. In Stritar je hitro stopil pred-nj ter prekrižavši se molil „vero“ : Kristijan sem! Moj idealizem — kristijanski idealizem !“....
„Odide — mine leto — že se skisa;
Mož druge vere, drugega je duha.“
Stritar. Dun. son.
Ne, g. Stritar je liberaleu. In kake vrste liberalstvo se nahaja v njegovih delib, sem dokazal objektivno iz istih njegovih del. Dotična mesta sem navedel ; komur všeč, prepričaj se sam, primerjaj Stritarja s Schopenhauerjem.
Liberalizem je zanikanje krščanstva — Stritar zanika krščanstvo in njegove najsvetejše, temeljne resnice.
Liberalize-m, vkoliker se javlja požitivno, priznava goli naturalizem za edino pravo naziranje, za edino vero — Stritar je naturalist, oče verskega in socijalnega naturalizma, Rousseau mu je prorok, Mesija.
Kasneje je našel še višega učenika — Schopenhauerja. Njegovemu evangeliju je posvetil sebe in svoje pero, posvetiti hotel tudi Slovence.
Ne pa, da bi bil Stritar Schopenhauerja temeljito premotril. O pravi, globokejši, resnično filozofični izobraženosti sploh pri Stritarji še sledu ni. On leta le kaker metulj od cvetice do cvetice, ne da bi kje dolgo obsedel; le pero pomaka po filozofičnih cvetkah, češ, ako ne več, ostane na njem vsaj nekaj filozofičnega prahu, potem se bo zdelo filozofično vse, kar pišem, kaker klor piše sč zlato tinto. Slepivue fraze zna Stritar kaj pridno pobirati po filozofih in starih in novih klasikih, da se ž njimi lepotiči in zakriva lastno plitvost. Doba Stritarjeva v slovenskem slovstvu je doba fraz. Krščanstvo njegovo (brez vere) — fraza, vsmiljenost njegova — fraza, slovanstvo njegovo (pokoreč se francoskemu in nemškemu duhu) — fraza, socijalstvo — fraza ! Puhiica — fraza isto tako njegov idealizem (brez Boga in proste volje !).
Da bi nam bil vsaj kaj pozitivnega poda), vsaj kaj zistema-tično vtemeljil, tudi ko bi bil Schopenhauer sam ! Vsaj bi potem v njem občudovali spretnega misleca. Toda Stritar se je vedno skrbno izogibal vsakaterih načelnih vprašauj. Se idealizem ni povedal kaj je, dasi nam ga pridiga nad dvajset let.
, In tako karikaturo ene najbrezbožniših, n a j-absurdniših, duha in vsako idealnost morečih zis-tem, kaker je Schopenhauerjeva, naj bi imenovali ženijalno, njenega početnika slavili kot duševnega velikana ,veleuma“, Slovencem proroka, duhovna, mladini nezmotljivega učitelja ?
Stritar ni pisatelj slovenski, ker je zatajil tisto vero, ki je
Slovencem sveta, edino zveličavna, ker je zatajil načela zdravega, naravnega umovanja, katerim se Slovenci niso in ne bodo odpovedali, ker pridiga povrat v prvotni, barbarski stan ; ni slovenski pisatelj, ker razun besede slovenske nima nič slovenskega: glava mu je nemška, srce francosko, spomin staropoganski!
In vender kaj je Stritar za svoje slovstveno delovanje od Slovencev zahteval in deloma tudi dobil ? Dal si je od Slovencev svoje spise dvakrat prav slano plačati. Prvič v dunajskem „Zvonu“, katerega je nad polovico on sam spisal. Bila so leta, ko je imel Stritar nad tisoč naročnikov na svoj list, in vender je cena znašala po štiri forinte! Ne še dovolj. Smatral je za potrebno svoje spise še enkrat zbrati ter jih skupno podati Slovencem. A ti so jih morali v drugič slano plačati, kaker da bi kupili samo čisto zlato; ker Stritar je tirjal za se dva tisoč forintov. Vse to je žrtvoval v-božni narod slovenski za pleve Schopenhauerjeve ; in mej naročniki na Stritarjeve spise so bili morda večinoma srednje - in više *■ šolci, dijaki slovenski, katerih revščina je znana po vsem svetu. Mislil bi vender človek, da bo apostelj idealizma, ki neprenehoma kliče : kvišku srca! — da bo žrtvoval vsaj nekaj tudi svojim idejami
Kaj pa da!..............
„Vrtč se misli mu okrog treb . . .“ !
Stritar. Duu. soneti. Slednjič je Stritar za svoje delovanje žel mej Slovenci veliko priznanja iu slave. Ne zavidamo mu. A	ravno	ta vspeh	ga je oslepil: obetal si je Stritar, da postane še	duševni voditelj	slovenske
mladine, slovenskega naroda, početnik nove dobe ! Predno odstopi, hotel je zbrati svojo liberalno zapuščino ter jo svojemu narodu podati kot nekako oporoko.
Dosti se mu je posrečilo, zavozil je voz slovenski precej v
stran; obrnilo jih je dosti za njim...........
Toda dalje ne več, g. Stritar, zavedeli	smo se za	časa. Da,
gospod kritik, pesnik, pisatelj na Dunaji, sprevideli smo, da Yaša pota so kriva pota, Vaša prerokovanja — lažnjiva Ponosno in zavedno zavračamo od sebe Vaše krščanstvo z Vašim idealizmom vred. Niti Vi niti drug v Vašem duhu, v Vašem imenu ne bližaj se nam več: draga, nad vse draga nam je sveta krščanska, kato-tiška vara!
„Dragih nam nčkdaj svetinj teptali ne bodemo v blato,
Kar nam novi sedaj, krivi proroki velč!“ — Stritar.
Katoliški liberalizem.
„In ločil ie svitlobo od teme.u
I Mojz. 1. 4.
IX.
Katoliški liberalizem — pestis pernitiosissima.
Najpogubniša kuga! To je pač prejasno iz vsega, kar smo doslej rekli o tem novodobnem Proteji.
Kuga — časno in večno pogubna katoličanom. Naše odrešenje, naše zveličanje je v spoznanji resnice: Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.1) Katoliški liberalizem pa spajajoč resnico z lažjo zatemnjuje katoličanom spoznanje resnice. Katoliški liberalec se ne bo dal za katoliško resnico nikdar tako vgreti, da jo bo odločno branil in zagovarjal kot izključljivo tako. Vsaka dogmatična definicija ali ga v oči bode, ali vsaj mu ni umestna. Očitni, neoporekljivi znaki katoliške resnice n. pr. čudesi, so predmet, o katerem najraji — molči. Nič mu manj ne vgaja kaker znani stavek: Zvenaj katoliške cerkve ni zveličanja. Katoliško krščanstvo najraji pojasnjuje od nravstvene strani in kaže njegovo dobrodejno vplivanje na človeštvo. Ne da bi drugovercem dokazal katoliško resnico, marveč katoličanom priporoča spravljivost in ljubezen do drugovercev, katera ima prekriti in poravnati tudi versko različnost, češ, saj so tudi drugoverci ljudje, dobri, pošteni. Da, pošten mu je vstani biti ne le akatolik, ampak tudi materijalist, panteist.
Naravno, da mora v katoličanih, ki se jim pridiga tak evangelij, počasi zatcmneti versko-katoliška zavest, da začenjajo versko spoznanje smatrati za nekaj manj važnega, manj potrebnega, ter jamejo staviti naravno nravstvenost nad vero in versko življenje. Taki katoličani morajo počasi zabresti
v verski indiferentizem, ki zanikuje znani temeljni zakon krščanskega življenja: Pravični živi iz vere.
Ker rimski papež konečno določuje, kaj se ima verovati, mu ni liberalni katolik nikdar posebno naklonjen. Vže sama beseda „Rim“ mu nič kaj prijetno ne zveni na ušesa. O papeževem „anathema sit“ pa ga vže groza pregomazi. O nezmotljivosti bolje, da mu molčiš. Sploh papežu in „Rimcem“ nikdar preveč ne zaupa. Vse, kar pride iz Rima je ali „neumestno“ ali pa mu diši po „romanizmu,“ po „ita-lijanstvu."
Kako nevarno in pogubno je pa dandanes, ko večnim resnicam se izneverivše javno mnenje, kaker mogočen tok narode preplavlja ter jih tira v pogin, dandanes, ko živimo v toliki negotovosti načelnega naziranja, kako pogubno je obujati v duhovih nezaupnost do rimskega papeža, navdajati jih z mržnjo do Skale, na katero je Bog sezidal svojo cerkev, ni pač treba razjasnjevati.
A katoliški liberalizem nadalje duhove tudi vlenoblja. Vera je čeznaravna moč: To je zmaga, ki zmore svet, vera naša.1) Kdor katoliški resnici odpre duha in srce, ga ne le razsvetli, ampak tudi ogreje, vname za vse, kar je najblaže, najviše. Ako tedaj, kaker delajo katoliški liberalci, vernikom z meglo liberalizma prekrivamo solnce katoliške resnice, bodo ne le tavali po mračni negotovosti, ter ničesar ne jasno videli, ampak tudi srca jim bodo zamrznila, volja jim otrpnila. Da bi bil v srednjem veku vladal katoliški liberalizem, bi nikdar ne bilo prišlo do najsijajnišega pojava katoliške ideje, do križarskih vojsk. Liberalni katolik se pač ne da vznašati od verskih idej, saj nimajo zanj veče vrednosti nego katerokoli drugo blago, s katerim se menjuje in kupčuje ; za blestečo liberalno frazo prodaje čisto zlato Božjih resnic.
Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami. Neodločnost in polovičarstvo je vže v politiki obsodil modri Solon, zahtevaje, da se v javnih
borbah vsak državljan pripoznava h kaki stranki. Polovičarstvo demoralizuje ljudstvo ; tako kužijo, demoralizujejo vernike neodločni katoliki, nevarniše kaker liberalci sami.
Toda liberalni katolicizem ne le da v duhovih zadušuje vsako prosto gibanje in idealno teženje, ampak katoličane tudi razdvojuje. Znak pravega krščanstva je edinost v na-ziranji in delovanji: da bodo vsi eno; kaker ti oče, v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno.*) Prvi pogoj in podlaga tej edinosti je pa, neomejeno, polno pripoznanje razodetih resnic : vera. A ravno to se pogreša pri liberalnem katoliku. Veruje sicer, vender ne sprejme resnice cele in brezpogojno — nec t o-tam (veritatem) amplecti vult.2) Kar cerkev uči, skuša tako razlagati, da se ob enem priliči njegovemu naziranju
— ut plane non discrepent a p r o p r i a sententia. 3) Ravno ta dvojljivost naredi poraz v katoliško edinost; ker ravno vtoliko vkoliker liberalni katolik ne pritrjuje katoliški resnici, se nagiblje k liberalnim zmotam ; a po raznovrstnosti poslednjih se tudi katoličani razlikujejo in razcepljajo v razne skupine. Vsi sicer „verujejo," vender temu ob enem „vga-jau filozofija Kartezijeva, drugemu Malebranche-ova, tretji meni, da se leliko vsaj „deloma“ pritrdi Kantu, drug je spet prepričan, da kot katolik vender še lehko ostane v filozofiji Giintherjanec ali Rosminijan; nič ne de, da je i Kartezija i Giintherja i Kanta i Rosminija zavrgla rimska Stolica, nezmotljiva učiteljica resnice, katero morajo katoličani brezpogojno vbogati, ako hočejo biti katoličani.
Nedavno mi je tožil prijatelj: „Žal, da nismo vsi verni katoličani, ali vsaj vsi duhovni zložni v pobijanji liberalcev !“ Res žal, da nismo! In zakaj nismo? Inimicus homo fecit — zasejal je mej nas ljuljko — liberalizma; in mi smo ji dali rasti in cvesti in obroditi; in njeno cvetje in sad še kupujemo! Da, katoliki smo, toda — liberalni!
Povdarjaje, priporočaje mir in ljubezen nad versko čistost se liberalni katoliki — morda nevedoma in nehotoma
— bratijo s tistimi, kateri iz vsega krščanstva drugega ne sprejmejo nego zapoved ljubezni, Boga drugači ne poznajo,
I) Janj XVII, 21. *) Pius IX. Lit. vic. de Morogues. 1873. 3) Ibi.
nego vkoliker je ljubezen, kaker ga določuje sv. Janez ; da, bližajo se in na pol poti naproti pridejo apostolom občečloveške ljubezni— brez veie, brez Boga — bratom masonom. Saj ti nič bolj srčno ne žele, kaker kar mogoče molčati o veri, prezirati jo, a mesto nje pridigati le bratstvo, ljubezen, vsmiljenje, kaker naš Stritar!
Toda še v drugem oziru služijo liberalni katoliki masonom, posebno njih socijalističnim nakanam. Socijalisti teže namreč se vsemi močmi po tem, da bi izpodkopali v cerkvi in državi sedanji društveni red; ta pa je postavljen na princip avktoritete, princip, ki ga je katoliška cerkev sč svojo čeznaravno močjo vtrdila in posvetila. To avktoriteto skušajo na razne načine omajati, rušiti, dobro vede, da pade z njo prestol in oltar. K temu jim pa pot vglajajo najbolj liberalni katoliki. Njim je, kaker spričuje Segur, prirojena mržnja do vsake pravein postavne avktoritete, bodisi v veri ali politiki. Saj tako radi podrejujejo lastnemu mnenju cerkvene, tudi verske določbe, kritikujejo, oberajo, sumničijo cerkvene više in njih naredbe. Da, framasoni sami bi se pač nevspešno trudili rušiti cerkveno avktoriteto brez katoliških zaveznikov v liberalni suknji; ker kdor ima le še kaj katoliške zavesti, se masonstva in njegovih naukov ogiblje kaker spake, saj njegova zarota proti krščanstvu je očitna; a tisti, katerih se masoni poslužujejo in svoje kužljive, avktoriteto raz-devajoče ideje vcepljajo katoliškemu ljudstvu, so ravno li-berani katoliki sč svojo „ prirojeno mržnjo“ do vsake avktoritete. Po njih stezajo bratje masoni roke po papeži, škofih, po posvetnih vladarjih in drugih oblastnikih, da jih pred svetom sodijo, obsojajo, sumničijo, kaker da bi bili za svoje delovanje odgovorni ljudski druhali!
Seveda nedolžne (?) liberalno-katoliške ovce se te vsluge nasproti loži navadno ne zavedajo. In vender je tako. Nič ne de, da je naslov lista še tako katolišk, da je vrednik sam celo duhoven: kdor v vsem in vselej (tudi v narodnostnih vprašanjih in politiki) ne posluša cerkve in rimskega papeža, se gotovo zaplete v mreže, katere so dandanes masoni vrgli po svetu. V vsaki številki mu lehko dokažeš nedoslednost, v katero ga je privedla slepa ljubezen in sprav-
ljivost z liberalci. Na prvi strani bo slavo pel rimskemu papežu, nositelju najviše avktoritete, na tretji strani iste številke bo gorko priporočal liberalen list, ki istega papeža imenuje izvrg človeštva, list, ki so ga škofje sami, nosite-lji najsvetejše avktoritete. obsodili, prepovedali!
Zgodovinsko se da dokazati, da liberalni katoliki najbolj povspešujejo težnje framasonov in politiških prekucuhov. Sovražniku dopade ribe loviti v blodni vodi; čisto, jasno vodo katoliške resnice znajo pa najbolj bloditi katoliki, ki spajajo Boga s hudičem, luč s temoto, resnico z lažjo — liberalni katoliki. Kdor se je navzel njih duha, ne ve, kje ima glavo, kje noge, ne vidi še pedenj daleč pred sabo ter se da slepo voditi kaker ovca.
Zatorej trdi Segur : „Povsod, po vsej Evropi, obstoji glavna moč revolucije veliko bolj v podpiranji, katero dobivajo njeni principi od mož postavnega reda, kaker v strasti, s katero možje nereda iz njih izvajajo posledice. Liberalizem je strup, ki mori; anarhija je gnjiloba, ki sledi za smrtjo. In koliko mož reda se nahaja v tem položaji ? (to
so liberalni katoliki!)  katoliški so, pa še bolj liberalni,
in zato provzročijo  strašno, nepreračunljivo
zl o.“
Zlo, katero je Pij IX. imenoval — pestis pernitiosissima!
X.
Kaj nam je tedaj storiti?
Katoliškega liberalizma ogibati se kaker kuge. V to pa moramo globoko si vtisniti naslednje opomine:
1.	Resnica je ena in nedeljiva, kaker Bog. Ta resnica je v krščanstvu. Krščanstvo v katoliški cerkvi. Katoliška cevkev je pa zidana na rimskega papeža; na njem stoji vže tisoč osemsto let. Najstarše in najslavniše cerkve: Antijohij-ska, Aleksandrijska, Carigrajska itd. so se izneverile pravemu krščanstvu. Rim sam se ni vklonil zmoti. Rimskemu papežu moramo tedaj pokoriti razum in subjektivno naziranje, brezpogojno, slepo. Bodi papež Italijan ali Francoz, Roman ali Slovan — in da bi bil tudi Kitajec. Ne meso in kri, ampak Oče nebeški ga dela nezmotljivega. Rimski papež je temeljni
kamen katoliškega poslopja, ki vse zdržuje, vse spaja, po njem smo vsi eno, kakor je Oče v Sinu in Sin v Očetu.
2. Brezverstvo je največa pregreha. Tu se ne smemo dati preslepiti tistim, ki imenujejo	poštene	tudi	brezverce,
racijonaliste. Ločimo dobro. Naravna	poštenost je	v	nekakem
oziru mogoča brez vere. Toda čez naravnega, krščanskega poštenja n i brez vere. In ker nas Bog kliče edino, izključljivo, k čeznaravnemu koncu, zahteva od nas tudi čeznaravno poštenje, katerega neobhodni, prvi pogoj je vera. Racijonalist, materijalist, panteist, brezverec katoličanu ni in ne more biti poštenjak.
3. Moramo dobro premisliti,	v čem	obstoji	formalni
princip katoliške vere: v tem, da pritrdimo, se podvržemo besedi katoliške cerkve. Kdor dela tu izjeme, ter hoče drugači in ne tako, kaker uči cerkev, nazirati resnice, neha biti katoličan.
4. Pri tem moramo tudi pomniti, da so vse katoliške resnice v bistveni, nedeljivi zvezi mej seboj. Krščanstvo je prav za prav Kristus, in kaker je on, Bog in človek, nedeljiv v eni osebi, tako tudi resnice njegove svete vere. Kdor le eno taji, mora dosledno priti do tajenja tudi dru-zih, dokler ne spuhti vsa verska vsebina kaker dim. Kar velja v filozofiji: error in principiis minimus, fit in conse-quentiis maximus —• isto velja tudi v krščanstvu. Njemu najviši, nedeljivi princip je Jezus Kristus: Principium, qui et loquor *) — kdor od tega principa zataji en sam stavek, dasi bi se zdel povse neznaraenit, ruši celega Kristusa, celo krščanstvo.
5. Ko iščemo resnice, ali sodimo, kaj je prav, kaj napačno, ne smemo vselej gledati na učenost, tudi ne na čednosti in svetost ljudi. Akoravno zmote večinoma izvirajo iz sprijenega srca, vender svetost sama ob sebi nikogar še ne obvaruje zmote. Tudi svetniki, kaker Ciprijan in drugi, so se motili v verskih vprašanjih. Svetost obstoji v volji, zmota zadeva razum; motiti se more vsakdo, ne da bi grešil, ker razum človeški je končen, omejen, zmotljiv. Marveč edino sodilo, po katerem imamo iskati resnice, bodi nam beseda
sv. cerkve; kriv	je vsak nauk, vkoliker se ž njo	ne	zlaga,
dasi bi nam ga	pridigali vsi svetniki: In da bi	vam	an-
gel iz nebes oznanjeval evangelij drugači, nego smo vam mi oznanili, proklet bodi.1)
Ne redkokrat proslavljajo nasprotniki katoliške resnice osobne kreposti	in svetost vzglednih katolikov,	da	s	tem
priporočajo tudi	njih zmote. To počenjanje je zanjka,	v	ka-
tero se ne smemo zaplesti. Prav, ne tajimo: pobožen, vz-gleden katolik bil je Giinther, vzor krščanske ljubezni Ro-smini, a iz tega še ne sledi, da je resničen Giintherja-nizem ali Rosminijanizem. Gtintlier in Rosmini mogoče, da vže vživata za pobožno življenje večno veselje v nebesih, a nauke je obsodil rimski papež in to — basta za v-sacega, ki hoče še ostati pravi katolik na zemlji !
6.	Največa nevarnost čistosti in odločnosti katoliškega izpovedanja preti dandanes od narodnosti, ali prav za prav od pretiranja narodnostne ideje. Ona stoji kot bogstvo pred narodi, pred katerim vse pokleka in malikuje. Vsekako je dosti takih, ki jim narodnost znači više bitje, dasiravno jim ni jasno, kaj prav za prav je in kako bi o nji mislili.
To naši nasprotniki dobro vedd. Povsod razobešajo narodno firmo, da tem leže razprodajejo slabo, gnjilo blago liberalnih naukov.
Ne dajmo se jim zapeljati. Vedeti moramo, da krščanstvo je kot absolutna vera veljavno za vse čase do konca sveta. Kot tako ne more ničesar izgubiti, naj se časi in mnenja menjavajo koliker hočejo. Tudi narodnost ne obve-ljavi najmanjše pičice od Kristusove postave. Kar ima dobrega v sebi, se vse nahaja v evangeliji, kar je pa v nji pretirano, nenaravno, se samo obsoja. Narodnostna ideja katolikom ničesar ne oznanja, kar jim ni bilo vže od prvega začetka samo ob sebi razumljivo.
Jezus Kristus, včeraj in danes, isti in na veke.2) Kaker nekdaj, ostane tudi sedaj še Kristus najviši, večno gospodujoč; se stališča njegovega evangelija moramo soditi tudi narodnost, obsojati, karkoli v nji nasprotuje Kristusovemu duhu.
XI.
Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!
Mali narod smo Slovenci ; vender imamo nekatere lastnosti, po katerih se odlikujemo. Naša pohlevnost je obče znana; sovražniki naši brez vse skrbi drva cepijo na našem hrbtu, še skušnjava se nas ne poloti, da bi le zamrmrali ; o mogočosti vpora pa ali o čem enakem pri Slovencih je vže misliti greh. Kar nas pa pred vsem priporoča inostran-cem, je gotovo naša dovzetnost za vse, kar je tuje. Mehki smo kaker vosek, in ni ga tako brž naroda na svetu, ki bi tako lehko zatajil sebe ter vpriličil se tujemu življu, kaker slovenski.
Ta lastnost nas dela simpatične ; in akoravno majhni, vender vse tekmuje za naše prijateljstvo, vse nas snubi:
„Tutti mi bramano, tutti mi vogliono !“
Mi pa, čim vbožniši in manjši smo, tem bolj se s tem pozdevamo, kaker nevesta, za katero vse tekmuje.
V novejšem času nas snubijo Cehi. Začeli smo se ž njimi prav pridno bratiti. Toda kaj — bratiti? Saj smo pač vže bratje od nekdaj ! Da, v imenu starega bratstva se Cehi bližajo nam, ali mi njim — vse eno — v imenu slovanstva.
Prav,	izvrstno. Gotovo boljše	in bolj zdravo za nas, da
se	bratimo	s Cehi,	nego z Rusi,	s katerimi bi nas hotel
„ Slovanski Svet“ raji danes ko jutre versko in jezikovno poročiti; ker prvič češki lev je pod gospodstvom avstrijskega orla, a drugič so Cehi narod — katoliški.
Katoliških Slovencev pobratimstvo s katoliškimi Cehi bi bil sploh eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji.
Toda	žalibog,	da moramo tudi pri Cehih ločiti, dobro
ločiti. Namreč mej	desno in levo.	Ceska je vže v srednjem
veku rodila Husa, ki je mej narodom zaplodil seme heretičnih, revolucijskih naukov, kateri se bistveno nikar ne ločijo od poznejših reformatorskih. Znak husitstva je pa pred vsem vpornost proti cerkveni in državni avktoritcti, tedaj socijalističen, ali da govorimo bolj moderno : framasonski.
Žalibog, da se ni seme Husovo nikdar iztrebilo iz češke zemlje. V zlati Pragi in po drugih čeških mestih so se za časa Jožefa II, ko se je masonstvo vvajalo v Avstrijo, kar čez noč, kaker gobe po dežji, prikazale lože v precejšnjem številu. Tudi zdaj hote reči, da je v Pragi gnezdo.... No, vsekako pa ostane res vsaj to, da je v poslednjem času v češkem slovstvu oživel Husov duh. Pokori se mu — brez malo, malo izjem — vse češko slovstvo.
Ta duh je — skoraj odveč, da ponavljamo — proti-katoliški, brez-in protiverski, več ali manj revolucijonaren, socijalističen.
Zastopajo in razširjajo ga Mladočehi. Ta strup razjeda čedalje bolj staročesko telo. Zdi se sicer, da še gospodujejo stari, toda zgodovinski blesk in bogastvo nas ne sme slepiti, mladi črv žuga v kratkem spodjesti stare veje in reklo se bo: glorija staročeska je bila!
Vsekako iz slovstva, iz politiških agitacij, iz govorov vsak slepec lehko razvidi, da Mladočehi so brezverci.
Kdor je opazoval novejše gibanje češke proti Sloveniji je lehko zapazil, da so je vodili mladi i tam i tu.
Gorjč narodu, kjer imajo mladiči prvo besedo. Vže v starem zakonu žuga Bog: „In jim bom postavil o-troke za vladarje." Posebno pa mladi, kaker so na češkem in Slovenskem.
Romanje slovensko v Prago, in češko v Ljubljano bi bilo samo na sebi nedolžna reč. Le tega ne vem, čemu so se Slovenci šli klanjat mladočeski Taliji v Prago.
Toda vse to se lehko pozabi. Nas nekaj drugega skrbi. Bratje Mladočehi so začeli vabiti slovensko mladino v zlato Prago.
Osnovalo se je pred kratkim celč „društvo česko-slo-vensko," v katerega programu se mej drugim povdarja tudi „podpiranje vboge slovenske mladeži v Pragi, katera se uči znanosti, obrtnije ali pa umeteljnosti, da se bode mogla izobraževati v svoji stroki."
Hvalevredno podjetje! Le da bi pri tem Mladočehi ne imeli prve besede. Meni vsaj se zdi vse sumljivo, kjer zagledam le senco mladočesko ali mladoslovensko.
Nadalje vedel bi rod, kaj prav za prav pomenjajo v
omenjenem programu besede: „Naše  društvo bode gojilo
najplemenitnejša načela čiste človekoljubnosti in kulture." čista človekoljubnost znači, če se ne motimo, ta-jenje pozitivnega krščanstva. Čista človečnost diši pa po masonstvu, da, ona je temeljni stavek masonskega evangelija. Tako vsaj piše mojster F. J. Cretzschmar: „Das Prinzip der Maurerei ist uispriinglich als ein reinmenschliches aufgefasst und festgesetzt \vorden. “ i) Ne vem, čemu bi se je hodili slovenski dijaki učit v Prago ; se je mar ne nav-zamejo vže zadosti na naših srednjih šolah ?
To sumničenje bo morda marsikdo težko prenašal. Nič ne de. V stanovnem odboru »česko-slovenskega društva" se bere mej drugimi na petem mestu tudi ime J. L. Kaker se je vže večkrat trdilo, je J. L. duša češko-slovenskega pobratimstva — npravy apoštol vzajemnosti českoslovinske."
A pisatelj teh vrst, ki vže več let neposredno občuje se srednješolci, ve tudi, da je isti J. L. slovenskih dijakov poseben, radodaren prijatelj, ter je vže marsikatera češka knjiga po njem iz Prage priromala na Slovensko v roke naših dijakov; ve nadalje, da je g. Lego vrl snubač slovenske mladine za zlato nevesto ob Veltavi.
No, pa čemu bi mi toliko hvalili gospoda J. L. ? Poslušajmo rajši, kaj piše o njem Mladoslovenec, g. Trstenjak, v knjigi „Spomenik slovanske vzajemnosti": »J. L... je duševni oče nadepolne slovenske in češke mladine." In celo: »Najlepši vzor Slovana pa se kaže L., da zbira okrog sebe česko-slovensko mladino. Duševno in gmotno podpira slovenske dijake, ki se hote učiti češčini, in sam nam je rekel v Pragi, da ima vže toliko učencev na Slovenskem, kolikor jih je imel Krist. A ima jih vže zdaj čez sto in muogo spisov so vže preveli iz češkega po njegovem trudu."
Zatorej sklepa g. Trstenjak: „Bog nam ohrani še mnogo let" »milačka" češke in »ljubljenca" slovenske mladine!"
Lehko tedaj umejemo, da se je tudi »društvo česko-slovensko", akoprav ne osnovalo morda po J. L. samem, •vender pa popolnoma v njegovem zmislu, v njegovem duhu.
') Religion8sy8teme u. Ereim. str. 92 ss.
390	KATOLIŠKI	LIBERALIZEM
Kak duh je ta ?
Ni težko ga spoznati vže iz tega, da je bil g. J. L., kaker piše naš Trstenjak, sotrudnik nekdanjega „ Slovana." Zanimiv je spis njegov: „0 preporodu češkega naroda.“ čista človečnost mu je evangelij: Krščanstvo bistveno ne različno od slovanstva.
V dokaz le dvoje ali troje stavkov. „Slovanu so prirojena krščanska načela." „Ciril in Metod v načelu nista Slovanom prinašala mnogo, kajti morala je bila malo ne ista, poganski verouk pa se je dal lahko zameniti s krščanskim." „Clovečnost (humanitas) je vender tisti naj-draži dar, kateri je vsadila v naša srca milost najvišega bitja, da bi mu mogli biti podobni." »Nekedaj je bilo splošno gaslo krščanstvo, danes je omika." Z drugimi besedami: krščanstvo ni čezuaravna vera, niti absolutna, niti za vse čase. To je goli naturalizem, ki ga pridiga ma-sonstvo.
Da, framasonski evangelij je ta, bodi g. J. L. sam, kar hoče, tudi jezuit!
Kako pa zna g. J. L. slovenske dijake obdelovati in navdihovati, poglejmo iz naslednjega pisma, katero je pred nekaj leti pisal osmošolcu, da bi ga odvrnil od duhovskega stanu, h kateremu ga je vleklo srce, ter ga zvabil v zlato Prago na vseučilišče:
„V Pragi 25. avgusta 1885.
Dragi gospod!
Gospod mi je pravil, da mislite vstopiti v bogoslovje. čutite v sebi res poklic do huhovnega stanu, ali Vas sili k temu vbožnost ? Gospod, premislite to dobro ! Vi ste mladi in ne morete vkljubu vsej znameniti nadarjenosti svoji imeti ono skušenost, katera mora tukaj glavno besedo govoriti, da bi bili nekdaj res srečni.
Mlad človek, dokler študuje bogoslovje, vidi duhovni stan v samih rožnih barvah in le v sami nebeški zariji. Tudi kaplan, dokler ni prekoračil 30 let, se čuti še zadovoljnega; ko je pa župnik postal in se ozre po svojih so-
bratih, spoznava, da mej njimi našteje vsaj 80%, kateri se v duhovskem stanu ne čutijo srečnih. Vzrok tega je posebno celibat. Celibat ga osa m uje, celibat ga odločuje od ostalega društva, celibat zavkazuje mu nespolnjivo dolžnost, (mogoče me razumete) celibat ga meče v nenaraven stan, v katerem človek tudi najtrdniše in najboljše volje mora končno postati hinavec. Soštejte, koliko župnikov ima n. pr. slovenski narod, in videli bodete, za koliko omikanih družin je slovenski narod vbožnejši.
Vi ste vzgojeni v Werdenberškem zavodu in živeli ste torej (kakerdrugi v sličnem zavodu, n. pr. ljub. Al oj z ij evišči) v ozračji, katero Vas je oplenilo sainostalnosti svojega mišljenja. Vi si tega niste svesti, in ko bi mojim besedam kaj vgovarjali, ven-der prav ne boste imeli. Iz mene govori do Vas skušnja in	slovanska	ljubezen; premišljujte	torej	o samem
sebi in	dobro premislite svoje naklonjenosti	in v	obče svoj
značaj,	in odločite	se, pa tako, kaker Vam	sedaj	svetujem.
Pridite v Prago študovat! Ako nimate denarja, dam Vam upanje, da boste dobivali tukaj mesečno 20 fl. Mogoče bi dobili še drugega prijatelja Slovencev  mislim tu advokata  kateri bi Vam dajal mesečno 10 gl., tako da bi
tu s 30 gl. lehko dobro živeli.
Pišite mi  na katero fakulteto bi mislili tukaj vstopiti  Ako bi Vam smel svetovati katero fakulteto, bila bi
pravniška.....
Vi Slovenci ste preskromni ljudje; s tako skromnostjo daleč ne pridete. Javno življenje hoče drugači!
Bodite zdravi.
Vaš prijatelj
Lego.11
Češki original:
V Praze 25/8. 1885.
Mily pane ! P .... mi pravil, že minite vstoupiti do bohoslovi. CItite v dob£ skutečnž povoldni k duchovnimu stavu, aneb nuti Vds k tomu nemajet nost? Pane, rozmyslete ai to dobfe ! Vy jate mlad i nemuzete pri vsem znamenitem nadani svem onu zkušonost miti, ktera zde hlavni slovo mluviti masi, abyate nSkdy skutečnč slasten byl.
Mlady Slovžk, dokud atuduje bohoslovi, vidi duchovni stav v aamych
ružovych barvAch a jen v same nebeške zAri. I kaplan, dokud nepfekročil 30 let, cftl se jeStP spokojenym ; když ale stal se farAfem a obliži se po svycli spolubratrech, shledAvA, že mezi nimi napočitA aspoft 80%, ktefi se v duchov-nim stavu necitl Slastnimi. PfiČinov tobo je hlavnž celibat. Celibat jej čini osamocena, celibat jej odločuje od ostatni společnosti, celibat prikazuje mu nesplnitelnou povinnost (snad mnž rozumite !) zkratka, celibAt vrha jej v neprirozeny stav, v nčrnž človek i nejpevnejši a nejlepši vftle musi se koneenž stAti pokrytcem. Celibat je ale tež neštSstim pro narod. Spočitejte, kolik farAfft na n. pr. slovensky nArod, i budeto včditi, o kolik vzdžlanych r o d i n je slovenski narod chudšim.
Vy jste ne Verdenberskem ustave vycliovAn i žil jste tedy (jako jini v podobnAm ustavf, n. pr. v lubl. Alojsianu) v ovzduftf, ktere Vas samostatno-sti svebo smyšleni zbavilo. Vy si tolio vždom nejste, a kdy byste mi proti tSmto slovttm namital co namital, preče nebudete miti pravda. Ze mne mluvi k VAm zkušenost a slovanskA lAska, premyšlejte tedy o sobž, zkoušejte sve nAklon-nosti a vfibec svou povahu, i rozhodnžte so pak z tobo, co VAm nyni radim.
Pojdte do Prahy studovat! NemAteli peužz, činim VAm nadžji, že do-
stanete zde podpory ‘20 zl. mSsičnž  Snad bycb ziskal ješte jinčho pritele
Slovjncft (mysl(m tu na adv....), jenž by VAm mžsične 10 zl. daval, tak že byste se 30 zl. zde dobfe živ byti molil....
Je*t-li bych VAm smžl navrhnouti nžkterou fakultu, byla by to prAv-nickA ....
Vy Sloviuci jste pffliš skromni lido ; s takovou pfilišnou skromnosti da-leko nedojdete, vefejny život clice tomu jinak!
Bučite zdrav!
Vaš pfftel	Lego.
PISMA O VZGOJI.
IX.
f. marcija 188..
— Strastnost do branja. Kako vplivajo nemški klasiki na našo mladino. Racijonalizem v nemških klasikih. Idealizem, posebno pri Schillerji. *—
Obljubil sem Ti govoriti o klasičnem slovstvu. Vže važnost tega predmeta zahteva, da ostanem zvest obljubi. Kaj se neki dandanes večkrat čuje, kaker beseda »klasična literatura«, klasično slovstvo ?
Slovstvo je v naših časih na polji narodnega življenja velesila, kateri se vse pokori. Sploh zapazimo dandanes mej omikanim
svetom dveh vrst ljudi: pisatelje iu čitatelje. Prvi so producenti, drugi konsumenti. In kako plodoviti so dandanes pisatelji! A tudi bravci, kako požrešni! Kako hlastno grabijo in požirajo, karkoli jim dohaja iz tiskarne!
Res, prečudovita, neverjetna je strast do branja. Kaker se meni zdi, se da ta strast vsaj deloma izvajati iz XVI, reformacijskega stoletja. Do tedaj je bila živa beseda katoliške cerkve glavni studenec, iz katerega so si narodi zajemali omike. Z njo se je v vernikih vkrešalo in gojilo duševno življenje. Ker so ljudstva poslušala katoliško cerkev, ni pač jim bilo treba mnogo čitati. Protestantje pa, zavrgši živo besedo katoliške cerkve, so se morali zateči k mrtvi črki, zatekli so se h knjigam. Evo ti vzrok tiskanju in pretiskavanju sv. pisma in drugih knjig. Od tod izhaja tudi nepopustljiva zahteva, da se mora brati, dosti brati, češ, brez knjig ne more se nihče omikati. Neizogibno mora veljati: tiskaj in tiskaj ; od druge strani pa: beri in beri, dokler se ti vid ne skrha; če ti pa oko oslabi, natakni si očali!
Tega zakona se noben narod tako krčevito ne drži kaker Nemci, iz katerih srede se je porodila reformacija. Omikanega Nemca si skoraj ne moremo misliti brez naočnikov. Ker smo pa tudi mi na Nemčijo navezani, velja isto tudi pri nas. Tudi naša mladina čita, veliko čita, kaker v šoli, tako doma In ker imamo šole nemške, bero se pred vsem tudi nemški klasiki, ki potemtakem neizrečeno globoko segajo v vzgojo naše mladine.
Ker so se v našem času veronauk in duhovne vaje na viših šolah popolnoma opustile, na srednjih pa skorej odpravile, ker se nadalje filozofija zanemarja in tudi pri branji klasikov ne gleda na drugo kaker na slovnično obliko in skladbo, je slovstvo, v prvi vrsti nemško, rekel bi edina hrana, o kateri naša mladina duševno životari. Izmej učiteljev pa noben toliko ne vpliva na umstveno in nravstveno izobrazbo mladine kaker tisti, ki predava slovstvo v viših razredih. Poljubno vpogiblje mlade, neizkušene duhove. Tudi čas, za katerega se počne mladina baviti s klasičnim slovstvom, je nad vse vsoden : deška leta se vmikajo, duševno življenje, ki je doslej spalo, se začne dramiti in razvijati; mladeniški duh se v-speuja do samostalnega mišljenja, skuša si vstvariti lastno naziranje. Tedaj je pa skoraj vse odvisno od prvega navala, in učitelj, ki zna vporabiti ta vgodni čas, vcepi mladeniču načela, katerakoli hoče; hodil bo po poti, na kateri ga je speljal.
Vender, da pridemo k stvari, vpraša se, kako je nemško slovstvo, kakovi so nemški klasični pisatelji, s katerimi se v prvi vrsti bavi po naših šolah mladina? Mej drugimi imenujejo se: Schiller, Goethe, Lessing, Wielaud itd. To so imena protestantov; morejo pa protestantje biti zanesljivi učitelji katoliške mladine ? Toda ne imena protestantov iz XVI, ampak iz XVIII, racionalističnega veka, sovražnega ne le katoliški cerkvi, ampak tudi pozitivnemu krščanstvu. Vere ne išči v njih malo ali nič. Versko pozitivnost
I	•
V'v,	,.i	■•	‘
mk	'	'	.
je spodglodal dvom. Z indifereutizmom in naturalizmom se menjuje deizem, panteizem, sploh nahajaš tu čudno zmes vsakaterih zmot. Schillerja uavduhuje Kant, njegovo verstvo je zanikanje vsakega verstva; tako malo je v Schillerji kristijanskega duha, da žaljuje po starih božanstvih! Goethe je gol naturalist, kristijanskih načel najhuji nasprotnik, mož brez vere in strahu Božjega. Kdor hoče Lessinga spoznati, beri, kar je pisal o Kristusovi veri, o vzgoji verstva, prečitaj Natana njegovega, ki se s pravico imenuje evangelij liberalizma in indiferentizma. In veuder se v šoli bere, zagovarjajo se njegova načela! Tudi Wieland sovraži vero, krepost zasmehuje, a mično opisuje poltenost. Kaj bi pa še le rekel o Heine-ji, katerega skepticizem, kaker se dobro še spominam, se nam je nekdaj v šoli s posebnim ponosom povdarjal. Heine pravim, katerega najbrezbožniše, najostudniše spise sem vže našel v rokah petošolcev, ki so jih dobili od lastnih profesorjev!
Ti in drugi taki pisatelji, zasmehovavci vsake vere, posebno pa naše nadnaravne, ljudje ne redkokrat nravstveno propadli, podli, taki možje se katoliški mladini poveličujejo, priporočajo kot plemeniti značaji, oznanjevavci resnice, učitelji življenja! Gorje mu, kdor bi se upal le o enem Schillerjevem ali Goethejevem reku dvomiti!! Tako se nepokvarjen razum katoliške mladine napolnjuje s čisto človeško, od vere neodvisno, bogotajsko vedo. Katoliški mladeniči zavajajo se v vzdušje indiferentizma, brezverstva, odtu-jajo se veri, cerkvi, katoliški družini, v kateri so bili rojeni in vzgojeni. Kolikokrat se n. pr. hvali Goethejev «Werther», naganja se miadina, da ga bere ? A kateremu mladeniču bi ne zmedlo tako branje pameti, kateremu ne segrelo krvi ? Je li morda mladeniško srce kamaeno ? Bero se vsi pesniki, vsi pisatelji, in sicer največ zato, ker jih učitelji toliko proslavljajo. V šoli se mladini vtepa v glavo, da človek ne more biti omikan, ako ne bere vse vprek, dobro in slabo !
Navadno se čuje dandanes tožba, da se naš vek pokori ma-terijalizmu. V obče se da ta tožba pač opravičiti, vender je z druge strani ravno tako res, da se v našem srednjem in višem šolstvu po vplivanji nemškega slovstva in filozofije polaščuje mladih duhov neki duh pretiranega, nezdravega idealizma. V mislih imam namreč oni idealizem, ki se je porodil iz racijonalizma. Vve-del ga je v filozofijo Kant, dovršil pa Hegel. Ta idealizem stavi vso resničnost v človeški razum, njemu je biti in misliti isto, da, misel je izvor resničnosti. V človeški misli se javlja tvarjajoče božanstvo. To naziranje potemtakem nekako obožava znanost, u-metnost, krepost, sploh vse pojave duševnega življenja. Od tod izvira nauk o neodvisni, absolutno svobodni znanosti, o kreposti, kaker da je najviše dobro, o umetnosti kot p o-polnoma neodvisni od vsakega verstva; za temi mora človek neki težiti le zaradi njih samih.
Tak idealizem prešinja celega Schillerja, ki se mej vsemi piša-
telji mladini najbolj priporoča. Te nazore nam najlepše pojasnjuje njegova pesem «Die Kiinstler«. V njej proslavlja nam pesnik lepoto, ki mu pomeni isto kar umetnost.
Kaker Schiller v tej pesmi trdi, je umetnost narode potegnila iz prvotne surovosti, ki se po domišljanji racijonalistov bajč ni ločila od opične divjosti:
Berauacht von dem errung’nen Sieg,
Verlerne nicht die Iland zu preiaen,
Die an des Lebens bdem Stand Den iveinenden verlas9’nen Weisen Dea wilden Zufalla Beute fand,
Die friiher schon der kiinft’gen Geisterwiirde Dein junges Herz im Stillen zugekehrt,
Die Giitige....................
Kdor umetnosti služi, je vže svet, prost od slabega poželanja:
Dio ilirem keuachen Dienste lebon,
Veraucbt kein nied’ rer Trieb, bleicht kein Geschick;
"VVie uiiter heilige Gevvalt gegeben,
Empfangen aie das reine Geisterleben,
Der Freiheit sttsses Recbt zuriick
Ker:
Daaa von des Sinnes niederm Triebe Der Liebe beas’ rer Keim sich schied,
Dan kt er dem er sten Hinterliede.
Tak mirnodušno prenaša nesrečo in sovražno osodo:
Mit dem Geschick in hohor Einigkeit,
Gelaasen liingeatutzt auf Grazien und Musen,
EmpfSngt er daa Geaclioss, das ihn bedraut,
Mit freundlich dargebot’ nem Busen Vom aanften Bogen der Nothwendigkeit.
Da, umetniki so prerodili celo človeški rod:
Entriaset ihr (Kunstler) den letzten Opferbrand Dea Orienta entheiligten Altiiren Und brachtet ihn dem Abendland.
Da st.ieg der schone Fliichtling aus dem Osten,
Der junge Tag im Weaten neu empor,
Und auf Heaperiens Gefilden sprossten Verjiingte Blutlien Joniena hervor.
In:
Da reichtet ihr aus frischer Quelle Dem Lechzenden die Lebenswelle,
Zweimal verjiingte sich die Zeit Zvveimal von Samen, die ihr ausgestreut.
Umetnost rešuje ljudstva robskih spon in oznanjuje jim bratsko ljubezen :
Prangend zog in die geschmuekten Seelen Des Lichtes grosse Gbttin ein.
Dna šali mnn Mili ione n Ketten faPen
Und ii b e r S c 1 a v e n s p r a c h j e t z t Men sclienrecht;
Wie Brilder friedlich mit einander w a 11 e n,
So mild erwuchs das jiingere Geschlecht.
Utmenost vodi človeka do zadnje in največe dovršnosti:
Durch immer rein’re Formen, rein’re Tijne,
Durcli immer hoh’re Hoh’n und immer schon’ ro Scliiine Der Dichtung Blumenleiter stili hinauf.
Privede nas celo do resnice same, ali kaker bi mi rekli, do obličja Božjega :
Zuletzt am reifen Ziel der Zeiten Noch eine gliickliehe Begeisterung,
Und — in der Wahrlieit Arme wird er gleiten.
Ker:
Was wir als Schonheit hier empfunden Wird einst als Wahrheit uns entgegensteh’ n.
Umetnost je tedaj mati najviših, čeznaravnih, časnih in večnih dobrot: ona nas neposredno spaja z Bogom, kar moremo po naši veri doseči le po Jezusu Kristusu, ona preraja človeštvo, ona stira okove sužnosti, ona oklepa okol narodov vezi pobratimstva in ljubezni! Pač malokje se nahaja toliko nezmisli in fraz na eno mesto znesenih, kaker v navedeni pesmi!
Toda vgovarjalo se bo : pri pesnikih se ne sme vsaka beseda tako natančno jemati, znana «licentia poetica» marsikaj o-pravičuje. Poznam ta vgovor, tudi jaz znam pesnikom prizanašati — dokler so pesniki. A Schillei v omenjeni pesmi modruje, zgodovino nam hoče pisati ali recimo bolje: filzofijo zgodovine. S tega stališča ga sodim. Kristijanu je Jezus Kristus luč in življenje ; on nas preraja in povrača smotru, ki smo ga zgrešili, on je življenje. In ravno to nemški pesnik prezira prisvajajoč umetnosti, kar včinja le božja moč Kristusove milosti.
Take zmote so osodepolne, nasledki iz njih neprezirni. Mladina prevzeta od teh načel, začenja precenjevati vrednost znanosti in umetnosti, a vero in Boga zaničevati. Umetnosti in vede se ji zdijo kot nekake skrivnostne sile obdane z bo-žanstvenim žarom, od božje postave neodvisne. Mladeničev, ki se v tem duhu vzgajajo, se polaščuje puhla ošabnost, ki prezira vse, kar je božjega, verskega. Komaj so okusili kako znanost, vže se jamejo smatrati za nekake odrešenike človeštva, katoliško cerkev pa začenjajo mrziti in sovražiti, ker podreja vede in umetnije božji avktoriteti. Taka načela delajo mladino nevbogljivo, vkljubovavno; predrzno, jo napolnjujejo s prazno, pogubno domišljavostjo in sanjarstvom. Omamljen po blestečih frazah se mladenič zamisli v puhle ideale ter se čedalje bolj oddaljujejo od naravne resničnosti, od življenja. Zazibavši se v zračne sanje zanemarja svoje dolžno-
sti, živi v praznih upih, ki se ne bodo nikdar vresničili. Da celo začne si v svoji nesreči domišljati vesoljno neskončno gorje («Welt-schmerz*); smatra za blago in vzvišeno, da sme stokati pod njegovo težo. Ko mu pa kasneje življenje pokaže svoje prozaično lice, ko svet pred-nj stopi se svojimi zahtevami, tedaj še le britko skusi, kako neskončen propad zija mej življenjem in slovstvenim idealizmom. Le da pride to spoznanje navadno prekasno: brez jasnih načel, brez trdne volje, duševno vlenobljen, ne more premagati kontrasta, ampak obleži pod težo življenja. V svoji nesreči bo začel tožiti «vsodo», domišljal si bo vesoljno gorje fVVeltschmerz), katerega žrtva je!
Da, puhlo idealstvo nemškega slovstva, nevporabnost racionalističnih nazorov, dela mladino dovzetno za obupni, duha in srce moreči pesimizem. Schiller je gotovo Schopenhaurju prisnubil največ učencev. In žalibog, da je tudi naš Stritar se vpijanil z istim duhom nemškega idealizma, in tako popuhlil naše slovstvo ter možgane zmešal vže marsikateremu mladeniču slovenskemu.
Zdrav ostani.
Dr. Mahnič.
Strossmayer o namenu postnih okrožnic in o papeževih okrožnicah.
Željno pričakujejo vsako leto Hrvati postne okrožnice geni-jalnega svojega vodnika in dobrotnika Strossmaj^erja, ki si zastonj išče vrstnika mej Jugoslovani. Tudi Slovenci, tesno zvezani s svojimi brati, zanimamo se za pisma djakovskega škofa, priča temu je več pisem, katera so deloma ali v cetoli objavili slovenski listi, omenim samo glasovite njegove okrožnice o sv. Cirilu in Metodu.
Z letošnjim svojim pismom pa je Strossmayer splel krono vsem svojim dosedanjim poslanicam. Izbral si je okrožnico Leona XTTT o „prostosti,“ in jo pojasnjuje tako duhovito, vporablja na naše razmere avstrijske tako točno, da si boljše razprave v tem oziru ne moremo želeti. Liberalci, tudi slovenski, so hoteli večkrat djakovskega škofa odeti z nekim „liberalnim“ bliščem; ta okrožnica njegova, nekaka apoteoza krščanstva in posebe katoliške cerkve, priča, da je Strossinayer eden najodločnejših k a t o-1 i š k i h škofov avstrijskih, ki s pseudo-liberalizmom nima nič skupnega.
Ker nazori o prostosti odločivno vplivajo se svojimi posle-
dicami tudi na javno življenje in ker vladika obrača svojo razpravo prav posebno na avstrijske razmere, ker brezozirno trga brezverskim liberalcem krinko raz glavo ter dokazuje, kako isti govoreč o svobodi teptajo z nogami svobodo verskega prepričanja, vesti, svobodo besede in tiska, ker z vso odločnostjo obsoja kot nezmisel pri nas veljavno „mejversko“ šolo, menim, da vstrežem Slovencem, ako v tem listu z ozirom na naše razmere sedaj spregovorim o vvodu te duhovite poslanice z opombo, da okrožnico samo načrtam v glavnih obrisih v prihodnjih zvezkih „Rimskega Katolika."
Poslanica obsega 74 strani velike oblike in je vsestransko dovršena razprava, namenjena prav posebno razumništvu.
V vvodu svojem omenja tesne zveze, ki druži škofa in vernike, katerim, kader le more, škof izroča svoje nauke, in pravi, da je ta tesna zveza posebne važnosti v sedanjih časih, ko živimo v izvanrednih okolnostih in ko izvanredne nevarnosti pretč sveti veri, duhovnikom, svetemu zakonu in zveličanju pravovernih. Tolažba je dobrim vernikom, da jim zagotovila vere in rešitve nihče na svetu vzeti ne more, dokler poslušajo glas svojih pastirjev. — Kako nespametno torej ravnajo oni slovenski liberalci, ki hočejo osrečiti Slovence s tem, da krhajo tesno zvezo mej škofi in verniki.
Povdarjajoč namen postnih okrožnic opomina katoličane, da naj posvete ta čas pokori in premišljevanju trpljenja Gospodovega ter povdarja potrebo spovedi za vsacega, posebno jo še priporoča razumnikom. „U ime svete pokore i spasa (zveličanja) našega prostrti nam se je i izprojediti nam se je pred čovjekom, u kom moč Izusova i vlast ključeva, to jest smrti i života, počiva." Glejmo, kliče svečenikom, da skrivnost svete pokore sveto, ozbiljno in plodovito vršimo; od nikoder nam ni toliko koristi za naš narod, k a k e r odtod. Torej donaša narodu po besedah Strossmayerjevih spoved največo korist; ali ni torej žalostno, da „Narod" v imenu narodnosti ravno sč spovedjo straši pred svetom ter s tem omajuje zaupanje do te skrivnosti posebno pri razumnikih ? Nauk Strossmayerjev se drugače glasi. Gledajmo, pravi, da se tomu (spovedi) svetomu i za spas naš i napredak naš neodoljivemu (neizogibnemu) običaju i ugledniji naš sviet privikne. Recimo jim, da smo svi bez razlike grješnici i da je onaj, koji misli, da nije grješnik i da pokore netreba, upravo največi grješnik, jerbo (ker) samoga sebe vara i po slabosti svojoj v živo se oprjeku (nasprotje) sa Bogom i spasom svojim stavlja. Recimo jim: jedan je Bog, jedan Jesus, jedna sveta vjera i istina, jedna smrt in jedan sud, a po tomu svemu jedan je samo put za sve nas bez razlike, koji k životu a spasu vodi, a to je put križa i pokore naše. Prav posebno, pravi vladika, ji to potrebno v naši mlačni in versko vnemami dobi; nima ga, nadaljuje vladika, lepšega Bogu in poštenemu
sveto milejšega na svetu prizora, kaker gledati odličnega, učenega in slavnega moža, kako je zbral okoli sebe svojo družino in kako hiti v cerkev božjo, da se javno in pred celim svetom spove in da v sv. križi, pokori in v sv. obhajilu prejme zagotovilo, da hoče vsikdar po Bogu, po sveti veri in po svojem stanu živeti, in da se nikoli in za nobeno ceno ne da odvrniti od svoje dolžnosti. In temu dostavi škof važne besede: U t o m, i u t o m jedino stoji zalog i jamstvo one postojanosti, one značaj 11 os ti, one odločnosti in možatosti, za kojom današnji sviet čestokrat zaman v z-d i š e.
Da tudi pri nas Slovencih mej vplivnimi možmi pogrešamo one odločnosti in postavnosti, krivo je torej preomahljivo versko prepričanje, krivo je, ker se sramujejo očitno pred svetom vršiti svoje verske dolžnosti, ki so pač katoličanu iz prepričanja naj-veči ponos. Tu gre, pravi škof, za vstajenje in večno življenje ali pa za smrt in večno pogubljenje. On pa, ki v roki svoji nosi življenje in smrt, nam pravi: „Kdor bo mene spoznal pred svetom, njega bom tudi jaz priznal pred večnim Očetom svojim ; kdor bo pa mene zatajil pred svetom, njega bom tudi jaz zatajil pred Očetom, ki je v nebesih.11 Tako govori večna Resnica, zoper to ni vgovora nobenega!
Po teh besedah preide Strossmayer k okrožnicam Leona XIII.
* *
*
Leon XIII. govori v svojih okrožnicah vsemu krščanskemu svetu, da ga poduči in izmiri z materjo cerkvijo in nje svetim naukom, da ga enkrat za vselej odvrne od njegovih zmot in predsodkov, in da mu pokaže gotovo in varno pot k pravi prosveti in sreči, posebno pa k pravi svobodi in miru. O tem pravi bistveno Strossmayer: Ne morem se dovolj načuditi Leonu XIII, kader si sv. Očeta ogledujem od te strani. On je res naši dobi poseben dar božji. Njegov krasni, sveti, vzvišeni in v srce segajoči nauk tako odgovarja silam in potrebam današnjega časa, da je očividno navdihovan po sv. Duhu. Zdi se, kaker da bi sedanjemu klicu in vpitju cele zemlje nebesa sama odgovarjala po prekrasnih okrožnicah Leona XIII. Tem njegovim okrožnicam pritrjuje in se jim čudi ves svet, tudi oni, ki žive zunaj cerkve. Hvala in slava, ki od te strani doni sv. Očetu, ni le hvala in slava cele cerkve, marveč kot prorok napoveduje že ono slavo in hvalo, katera bo brez dvoma v delež Leonu XIII, kader ga cerkev božja svečano pridruži slavnim učiteljem svojim: Atanaziju, Avguštinu in sv. Tomi Akvinskemu. Sv. Oče, pravi vladika bosensko-sremski, mi je bil toliko milostljiv, da mi je, ko sem bival zadnjikrat v Rimu, podaril svoje krasno delo, svoje okrožnice, zbrane v dveh velikih, krasnih zvezkih. Nekdaj so poleg sv. pisma tudi
„Summo“	Tome	Akvinskega v cerkvenih zborih pokladali	na	go-
vorniško stolico in s tem nekako naznanjali, (la bodi vsaki govornik v zboru razen z duhom sv. pisma in cerkvene tradicije, nadah-njen tudi z duhom Tom. Akvinatove Summae, ako hoče zadostiti svoji sveti nalogi. Tudi jaz sem istih misli najnovejši dar sv. Očeta v svoji knjižnici postavil precej zraven sv. pisma ; in kader mi pogled po današnjem svetu dušo preveč krči, stiska, raztužuje in v nekako zdvojnost zavaja, tedaj za svetim pismom prečitam to ali ono okrožnico ter se s tem hitro okrepim, potolažim in za nove boje pripravim, ki se v interesu apostolskega poklica morajo bojevati se sedanjim svetom.
Po mojem prepričanji bi moral to delo (Leonove okrožnice) hraniti v	svoji	knjižnici vsaki državnik in pravnik in	za	sv.
pismom večkrat	brati in premišljevati, da se prepriča, kako je
vse, kar se navaja proti krščanstvu in proti katoliški cerkvi, sama gola zmota in predsodek, večkrat pa tudi sama zloba in zavist; da je le ono gotovo in nedvomno pravo, kar se vjema z večno besedo božjo in z neprestanim naukom sv. cerkve, da ima pravo v Bogu svoj izvir in svoj koren in da le to pravo služi napredku, miru, svobodi in slavi ’ržav in narodov.
V vrsti krasnih okrožnic Leonovih je ena lepša in znamenitejša od druge. Omenimo naj tukaj samo tri. Prva začenja se z besedo „Diuturnumu in ta določuje natanko krščanski pojem in večni izvor vsake državne in politiške oblasti, druga „Immor-talis“ razjasnjuje krščanski sostav ali vstav države in ob enem naravo razmere mej cerkvijo in državo, mej državno in cerkveno družbo; tretja „Libertas“ izpolnjuje prešnji okrožnici ter prekrasno in prejasno razlaga krščanski pojem o svobodi, po kateri človeštvo v državi in družbi toliko teži, a pogosto po težkih mukah in dolgotrajnih borbah najde prazen sen namesti resnice in grdo prevaro namesti zlate prostosti.
Te tri okrožnice so krasna trilogija, v kateri se duhovito in točno razpravljajo vprašanja, ki najbolj zanimajo sedanji svet ter ga ločijo v razne stranke, vprašanja o večnem izvoru in namenu vsake moči in oblasti; o sostavu in vstavu držav in društev ter o njih namenu ; o naravi, izviru, pogoji in zadnjem namenu vsake svobode. V razlaganji in dokazovanji vlada v teh okrožnicah tolika temeljitost in jasnost, da se jima nikdo ne more vstavljati, ako je sploh še zdravega razuma. Sv. Oče deluje v teh okrožnicah posebno zato, da se razprše one tmnine, s katerimi so odele katoliško cerkev posebno od 16. stoletja zmote, predsodki, zloba in zavist, da se spozna, da sveta vera Jezusova in nauk svete cerkve zopet v prvotni svoji luči posije vsemu svetu, da vse javne razmere društva in države prešine, oplemeni, povzdigne in posveti.
Ali bode pač sv. Oče kaj dosegel sč svojimi okrožnicami ? Gotovo pri onih, ki so dobre volje in ki se morejo povzdigniti
nad svoje strasti in predsodke; pri trdovratnih, strastem in predsodkom vdanih seveda nič ne doseže, saj so se zakrknenci vstavljali celo Jezusu samemu. Učeni svet spozna iz teh pisem, da je v Jezusu in njegovi cerkvi večni izvir in edino zagotovilo vsaki svobodi, vsemu pravu, vsakemu napredku,-da je v katoliški cerkvi edino zdravilo vsem ranam, na katerih boleha in vmira današnja človeška družba.
Kar se tiče posebe papeževe okrožnice o svobodi, o kateri govori v svoji poslanici Strossmayer, opomniti treba, da je dovršena na vse strani. Vzvišene misli in namere te krasne okrožnice so veleumni in dovršeni razvitek krščanske filozofije sv. Tome Akvinskega, in latinski jezik, v katerem je pisana, pravi vladika, je tako klasičen, da se ti zdi kaker bi čital Tacita ali Salusta. Strossmayer si šteje v dolžnost, to okrožnico svojim rojakom pojasnjevati, ker sv. Oče škofom pravi: da bo vse to, častiti bratje, kar smo po razumu in veri, po apostolski tradiciji naši razpravljali, mnogim koristno, pričakujemo od pomoči, s katero bodete vi podpirali naše delo. Vladika želi, da ta okrožnica pripomore, naj se svet otrese svojih dosedanjih zmot in predsodkov, ter da se v zasebnem in javnem življenji radovoljno podvrže vrhovnemu pastirju in namestniku Kristusovemu.
O Hrvatih pravi vladika: Ljudstvo naše je dobro in pravoverno, dal Bog, da vedno tako ostane. Tudi naš učeni svet je dobre volje, tega ne moremo tajiti, toda ker premalo pozna krščanstvo in katoliško cerkev, vodijo ga za seboj ljuti sovražniki sv. evangelija, ki bi radi Jezusa in njegov sveti zakon najprvo pregnali iz src posameznih ljudi, potem iz družin, iz držav, iz človeške družbe, da bi s tem ves svet spravili pod hudi jarem svojih sebičnih in krivičnih namenov. Zato bi jaz svetoval našim učenjakom, pravi Strossmayer, da bi se v javnih stvareh, ki globoko segajo v sveto vero, v družinsko in javno življenje, natanko podučili s čitanjem dotičnih del, posebno pa da se privadijo brati sveto pismo in okrožnice papeževe. Za življenje in delovanje njihovo bo to neizmerne koristi. Naj bi si ta nauk zapomnili tudi slovenski razumniki in ga spolnjevali — Slovencem vremena bi se gotovo zjasnila!
A. Kalan.
LISTEK.
Iz dnevnika Stefana Hodulje.
V pustu spisal za post
Tone od Kala.
V. list.
Od tistega časa sem se pač skrbno ogibal vsake poti, ki bi me znala pripeljati pod Kraško goro.
Sploh se je razneslo po deželi, kako poreden da sem. Marsikatera pest se je vže na skrivšem proti meni krčila, in dobrohotni prijatelji so mi prerokovali, da, ako se ne spametim, me bo konec ali pod kraškim kamenjem ali pa pod Kraško goro — v Ipavi.
Prišla je jesen in zima
Dolg pust je bil. Čeravno me ni vleklo več k veselicam, ven-der me je narodna reč živo zanimala. Zato sem tudi pridno prebiral slovenske liste. Na pust pa se je pričelo po čitavnicah kaj živahno gibanje. Vsak teden je prinesel domači tednik celo vrsto vabil na „narodno veselico*1 tu in tam; vspored se je končaval povsod: „plesna zabava1*; pri drugih pa je obsegal eno samo točko, ki se je glasila : ^narodni ples“. Kaj pridno se je vrtel narodni svet. Nekdo mi je zatrjeval, da nekatere čitavnice spe celo leto, le o pustu se zdramijo, da malo poskočijo, potom pa se spet vležejo, k desetmesečnemu počitku ; sploh da ima pust do čitavnic in narodnega gibanja po deželi posebno moč.
V postu so se pa obirale pustne kosti, sledili so dopisi sč vseh strani, katere so vredniki razpečavali noter do velike noči. Tako je nekdo pisal iz Tevč : „Nismo še vmrli, gospod vrednik ! To smo pač vsemu svetu sijajno pokazali na tolsto nedeljo. Potem, ko smo se zjutra klobas najeli, smo zvečer pridno zalivali. Od blizo in daleč nas je pohodilo veliko odličnih gostov. Nedosežna narodna banda spod Kraške gore svirala je z navadno izbornostjo in podužigala pete vrlim našim fantom in dekličem. Toda ne le, da smo se izvrstno zabavali do belega dne, ampak pri banketu ae je tudi nabrala lepa svotica 2 for. 20 kr. kot donesek za spomenik 'vzornemu rodoljubu, „očetu čitavnic,“ katerega življenje in smrt
nam ostane na veke vzor največe ljubezni in požrtvovavnosti za narod in domovino.“ ')
Zadnje ledne v postu pa so kaj pridno prihajali vojaki „na kmete", marsikatera krava je s praznim želodcem mukala po cesti proti A. in Gr., kjer je stanovala ,davkarskatt gospoda; kotli so romali v županovo pisarnico itd. Sploh pa so hoteli reči, da je vse to bilo deloma v zvezi z dolgim pustom.
* *
*
Mesto se mi ni moglo nikdar posebno prikupiti. Od tistih časov, ko sem študiral, sem b’ 1 le enkrat tam.
Zdaj pa je	bilo marsikaj, kar	me je	mikalo v mesto. Govorilo se je o tem	in onem, kar ni	bilo nekdaj, o prezidavanji, o
olepšavanji itd. Nad vse zanimivo pa se mi je zdelo, kar sem slišal o novem višem izobraževališči za ženske.
Na. ženske! Tudi te pridejo zdaj na vrsto ! Kje hudirja so bile tako dolgo skrite !
Jaz — da se prav odkrito spovem — jim nisem bil nikdar preveč naklonjen. Ne vem zakaj. Quod natura non dedit.... Ali kaj sem hotel reči?! Ne, ne bojim se, tudi če mi oči izkljujejo, povem odkrito in brez ovinkov: kar se tiče žensk, je bilo vedno in vselej moje trdno prepričanje, da bi se jim jeziki vsaj za tretji del prirezali in bi jih vse doma pozaprli mej štiri zidove in jim glavo vklenili v natvezavnico, da bi se ne mogla nobena dvanajst mesecev ozreti ne na levo ne na desno. To bi bil moj prvi in najnujniši predlog, ko bi imel govoriti na kakem taboru.
Toda to „više izobraževalisče“	ni mi	dalo spati. Vzdignil sem
se in	po dolgem	potovanji prišel v	mesto.	Naj’i sem hotel izobra-
ževališče sam. Hoduljil sem, kamer me je nesla dobra »reča. Kar glej, vgledam tu nežno postavico Evinega spola, drobne stopinjice, lahek klobuček na glavici, lasci po ramenih.... Le ena reč mi je ostala vganljiva : v roki pod levo pazduho je nesla lesen — ploh! Premisli, v kako zadrego me je to spravilo! Kako rešiti to vganjko ? Taka nežna, zlata stvarica — vender ne gre prat cunj ! ? Ne, sem si mislil, perica ne more biti; ampak če je sploh katera v mestu z višegi izobraževališča, mora biti ta ; poglej no idealen o-brazek, in pa tisto globoko, zamišljeno oko! Sklenil sem iti za njo, zatrdno prepričan, da v kratkem pridem do zaželenega konca.
Nisem se motil. Za nekaj korakov naprej se ji pridružijo tri druge nič manj lične gospodičine — brez ploha. Pač pa so pod pazdulo vlačile po deset ali več knjig.
„0 Mimica, Katica, ste brale zadnjo številko BZvonovo“ ? To je za nas. Vender se je začel moški svet ozirati za nami. Zenska
1) Bil je to dr. L. Op. vred.
, apostat, ki je končal kot samomorivec. —
je poklicana, da prevzame v naših časih vlogo, ki so je imeli doslej moški."
„0 „Zvon“ prav rad razpravlja o ženskah. Saj ti je znan spis „o zgodovinskih ženah". Dokazano je pač jasno, da tudi v preteklih časih je bilo veliko žensk, ki so v vsakem oziru se odlikovale pred možkimi. Le razmere so nam bile doslej nevgodne."
„Da, da, ravno to sem vam hotela povedati. Čujte, kako nas spodbuja „Zvon“ : „Naj se spominjajo (to smo namreč me, prihodnje pisateljice), da posebno slovanske tovarišice posebno v svojem največem plemenu pogumno tekmujejo z možkimi na najviših stopinjah mišljenja. Pri njih naj pogum zajemljejo."
„To so ruske učenjakinje “
„Je res, da na Ruskem se gospodičine vpisujejt na vseučiliščih ? “
„Res; in dosegajo kaker moški doktorat iz medicine, iz prava, iz filozofije itd. Nastavljajo se po javnih službah. Od leta do leta raste njih število. Upamo," da v kratkem času izpodrinejo moške. In potem pride vender enkrat vrsta na nas. Gospodarilo bo krilo in hlače bodo hlapčevale."
„Mi bomo vse radikaluo prenaredile."
„Da, čedalje bolj razumevam, da prihodnost je ženska. Če se ne motim, piše nekje Stritar: odslej mora nastopiti srce svoje kraljestvo. Kraljestvo srca je pa žensko. Mrzli razum moški je vladal do zdaj. Zdaj treba, da mi ogrevamo zamrzelo zemljo ?“
„Pa filozofije se bomo vender še učile?"
„Toda mi vstarimo si filozofijo popolnoma novo — to bo filozofija srca."
„Kako se bomo pa imenovale, ko dosežemo doktorat iz filozofije ? “
„No, kako ? Doktorice filozofije, kaker so moški bili do zdaj doktorji."
“Če pa katera znajde novo filozofično sistemo ? ali spiše epohalnih filozofičnih del ?“
BZvala se bo „filozofovka,“ ali če hočemo čisto slovenski: „modrijaoka", tudi „modroslovka“.
„Toda priznati moram, Katica, da te besede se mi zdč povsem nove ; jaz sem vže po vseh slovarjih iskala enakih primernih izrazov, a našla nisem nikjer nič. Jaz vidim povsod zaroto moško proti našemu spolu. Moški nas prezirajo, govore in pišejo, kaker da bi nas ne bilo. Jim bomo vže še pokazale."
„Zalostno to, a jaz menim, da takih besed sploh šloveški govor še nima, kar pa spričuje da do naših časov ni še bilo na svetu žensk, ki bi se z moškimi potegovale za doktoiat in druga viša dostojanstva. Do kaj takega se jim je pot zapirala. Toda srednjeveški časi so pri kraji — in zdaj “
„In zdaj hočemo z moškimi pisateljevati, pesnikovati, pol iti -kovati, in karkoli je drugih enakih — kovati. V eni toški jim ne odjenjamo ! “
„Toda jaz mislim, da tudi moški sami vže spoznavajo krivico, katera se nam je do zdaj godila. Vse kaže, da hočejo kapitulirati. Klanjajo se nam. Čujte no, da vam berem : BZmožuosti imajo ženske. sposodijo se lahko. Takta jmajo dovolj, da prave potrebe narodove vganejo." Da celo : „Ženske pisateljice imajo več takta, kaket moški.“ Zapomnite si dobro: to pišejo moški o nas. Hoj, hoj, živela ženska prihodnost !
„Živela 1 "
„Tudi sv. pismo nam odpirajo. Čujte no, kako nam razlaga „Ivan z Vrha“ v „Zvonu“ Mojzesove besede: „Ljubeznjiva gospi-ca! Vstreči hočem Vaši želji in razlagati sv. pismo.... Vkazali ste mi. naj Vam kaj pišem o porodu naše zemlje." itd. Ta ljubeznjivost, ta naklonjenost, kdo bi se je ne veselil ? “
„Pa tudi pesniki čedalje bolj za nami obračajo oči. Slovenke imamo posebno srečo. Naš prvi pesnik, nas Prešeren, naredil nas je nevmrljive. On je eden tistih veleumov, ki so najgloboče zrli v naše žensko srce. Lehko smo ponosne. Prešeren nam jo zagotovil gospodstvo nad moškimi ; podjarmil nam je vže marsikaterega moškega. — Slava Prešernu !“
„Kaj bi govorile le o Prešernu ?! Pa Schiller, pa Gothe, in Heine, in Petrarca ? Brez nas sploh ni poezije. Mi smo vse navdihnile, kar ima človeštvo najvišega, najbolj idealnega. To je priznal prvak nemških pesnikov sam, namreč Gothe, pevajoč:
,Večna ženstva moč Dviga nas kvišku."
,Mimica, Katica in vse mi, zavežimo se slovesno, da se hočemo vedno in vselej zavedati visokega poklica svojega, da hočemo vse svoje moči posvetiti najvišim idealom ter junaško in vstrajno vresničevati upe, ki jih o nas goji vesoljno človeštvo, ki jih.... Glej, Glej, Mimica, Marička ima nov klobuk ! kako fletno ji stoji 1 Le roža na strani je prerudeča."
„Pa počesala se ni prav za tak klobuk. Lasje	so	previsoko
nabrani in zakriti; žal, tako lepa kostanjevka ! “
„Kako se vam zdi krilo? Nazadek je vender preobilen. Pod-petki so pa tako tenki in visoki. To se ne vjema.“
„Glejte, glejte, glejte, kaj pa vidim še.... prstan!	Da	ga	ni
dobila od....! Zadnjikrat sta v P. do konca vkup plesala."
„Kaj pa ves, kaj veš še ?
„Še, še.. Psst 1 tiho ! Povem vam, pa naj ostane mej nami. Veste, kaj vam povem ?... B. je še o veliki noči mislil na bogoslovje. A Marička, koketica, ga je omrežila in zdaj, zdaj... No, res nima še mature v žepu... pa, pa..."
„Kaj pa misli študirati P x
^Medicino."
„DoIg študij.. Tu bo čakanja ! Ne, mediciuca pa ne, kar se mene tiče!"
»Kaj pa, če bi tudi ona izbrala si medicino? V Tigur na Švicarsko gresta oba, tam se bosta videla vsak dan. Koliko Rusinj medicinic je tam ! “
V te pogovore ves zamaknjen nisem vedel, kako in kod sem prišel pred »više žensko izobraževališče." Moje stavbarske vednosti ne segajo tako daleč, da bi mogel dostojno opisati vseučilišče slovenskih Ev. Ko bi jim ne pogodil, našpičile bi proti meni vže tako špičaste jezike in... Bilo je brez dvojbe najdraže poslopje v mestu in v deželi.
Kaker bečele v panj frlele so čez precej prostoren trg v muzino svetišče, čivkaje, žlobodraje.
Ura odbije osem. Pozvoni. V dveh minutah zavlada po vežah višega izobraževališča grobna tišina, kaker v Olimpu, ko Zen vstane v zboru bogov.
Jaz jo krenem kar noter na dvorišče in sedem na dolgo klop, ki je stala ob zidu. Meni nasproti je bila učivnica; okna so odprta, jasno in razločno slišim glas učiteljev. Ne vem, kateri razred je bil.
Prvo uro je matematika. Zal, da ni moj spomin nikdar bil zanesljiv za matematične resnice. Zvenelo mi je na ušesa, kar sem nekdaj v šoli slišal o enačbah, o obrestnih računih, alegacijah, o a-nalitiki itd.
Drugo uro se obrača govor na filozofično stran.
Učitelj: »Gospodičina M., bi znali določiti, kaj je značaj?"
Gospodičina M: „Značaj je podrejevanje, značaj je podreje-vanje, podrejevanje neznanega pod znano, starega pod novo, osebka pod povedek."
Učitelj : »Pazite ; kar pravite, je	na	52.	strani ;	moje	vprašanje pa stoji na	strani 55. na sredi."
Gospodičina M : »Značaj je potemtakem popolna doslednost vsega hotenja in delovanja z njegovim podrejenjem pod praktična vodila in teh spet pod katero najviše praktično vodilo... vodilo."
Učitelj: »Kaj pa so praktična vodila ?
Gospodičina M : »Praktična vodila so tedaj nič kaker primerjajoče pomisli za določene voljine obsežke."
Učitelj: „Kje značaj dozarja in se vtrjuje ?“
Gospodičina M : „V šoli življenja. V ti šoli značaj dozarja po vgodnih zunanjih	in notranjih razmerah	po	tem	kaker	se	kristali-
zacijska presnova	praktičnih pravil vrši	v	ozračji družbe."
Učitelj : »Katero je najviše praktično vodilo ? “
Gospodična M: „Najviše praktično vodilo, najviše praktično vodilo je torej, je torej.... Deluj tako, da si tvoje delovanje drugi vzamejo za vodilo svojemu delovanju."
Učitelj: „Kako mora biti delovanje ? “
Gospodičina M : »Nravstveno".
Učitelj: »Kdaj je nravstveno ? “
Gospodičina M: „Ako delujemo zarad dobrega samega na
sebi.	K pojmu enega in drugega tiče	tedaj, da mora	biti	nemo-
tivirano."
Učitelj : „Kako bi rekli to čisto slovenski ? “
Gospodičina M: „Da mora biti... biti... brezmotoviljeno !“
Učitelj : „0 ženske ste res le za — motovilo ! Rekel sem vam vže tolikokrat, da brez motiva je isto kar brez nagibka. Delati moramo edino za to, ker dobro je dobro, ker je človeško, ker tako	hočemo. Nagibati nas ne sme niti	ozir na plačilo,	niti strah
pred	kaznijo, niti... kaj še ? i
Gospodičina M : „Niti nebesa niti	pekel, niti Bog	niti	hudič,
kaker nam v glavo zabivajo duhovni.“
Učitelj (naglo in jezno): „Kaj pa zahajate na verske polje ? Filozofije se učimo., ne katekizma. Vedite, da ste v šoli, ne v cerkvi. Strogo prepovem, da se nimate nikdar več spuščati v predmete, ki ne spadajo v učni načrt. Povejte, kako imenujemo take, ki delajo zarad plačila ali iz strahu pred kaznijo?"
Gospodičina M: „Sebičneže, filozofiški: egod."
Učitelj : „Kaj hočete reči z „egoa“ ? Od kod ste vzeli to besedo ? “
Gospodičina M: „Francoska beseda, ki se piše : egoiet! “
Učitelj: „Hočete več vedeti, kaker ste se učili. To ni francoska, ampak grška beseda, in se izgovarja : egoist. Kdaj je živelo največ nravstvenih egoistov?"
Gospodičina M : „V srednjem veku."
Učitelj: ..Zakaj?"
Gospodičina M: „Zato, ker je bilo največ bigotstva. Tega se moramo otresti, da bomo nravstveno delovali, in se dali prešiniti od čiste humanitete. Kategorični imperativ največega filozofa vseh časov nas mora narediti avtonomne. Čista racijonaluost brez vsake dogmatične primesi nas edino sposablja delovati v prospeh permanentno, indefekiivno napredujočega človeštva."
Učitelj : „Kaj pa mi“... (Zvonov glas prebije stavek na sredi)...
Tretjo uro — slovenščina.
Učitelj jim je prinesel pismeno nalogo. Polagoma jim razdaje knjižice pri vsaki kaj opomnivši.
Najboljše je izdelala gospodičina Katica. Brati mora vzgledno nalogo pred šolo:
;,Če8a se morajo slovenske hčerke učiti in kako izobraževati, da spolnijo upe matere Slovenije?
Prvi pogoj duševni veličini je samozavest in iz te izvirajoči ponos. Ženski spol se do zdaj ni še zavedal, ker je pogrešal sredstva, ki more edino k temu privesti: više znanstvene in filozofične izobražbe. Tedaj se ni čuditi, da je ženska zaostala za moškim in ni mogla reševati naloge, katero jim je narava odločila v društvu. To preziranje ženskega elementa se dandanes strašno maščuje. Moštvo je hotelo samo gospodovati; zato je vse naše javno življenje zamrznilo, narodi se črtijo, čustvo bratstva in ljubezni izvmira.
Večno oživljajočim in okrevajočim žarkom ženstva se je človeštvo odtegovalo ; tako daleč je segala moška zagrizenost proti ženstvu, da se je na večno sramoto človeštva iznašel celibat! Moški celibat je tudi ženske gnal v samostan, ali pa v — učiteljski stan pod jarmom — devištva !
Odkar so se pa v francoski revoluciji oklicale človeške pravice. je napočila tudi nam zarja rešivnega dne.
Vstajamo, ne v maščevanje, ne na vojsko, ne, mir oznanjamo, ljubezen!
I ti, mila Slovenija, steguješ roke proti nam. Sinovi se ti izne-verjajo. Na Dunaji, v Gradci jim srce ohlaja severna zima. Vračajo se — in te ne poznajo več. Le v naših srcih še tli iskra ljubezni in vdanosti. Tvoje hčerke vstajajo, premočen je plamen, da bi ga mogle držati v srci.
Da, narodno, više izobraženo ženstvo je Sloveniji edina rešitev ; narodno ženstvo je pa tpdi prvi pogoj, najkrepkejši voj čvrstemu razvijanju pravega narodnega čustva po mili naši domovini.
Ta narodna viša izobraženost se je doslej zanemarjala. Imeli smo sioer po naših mestih dekliških šol po samostanih. Toda po takih se dekleta vzgojujejo najprej v verskem duhu ; potem je samostan prostor od sveta ločen, katerega prebivavci se za ostali svet nič ne brigajo, katerim je le za nebesa, ne pa za posvetne reči.
Prva zasluga za oproščenje slovenskega ženstva iz samostanske sužnosti gre našim najizbornejšim leposlovnim pisateljem, ki od Prešerna pričenši pa do današnjih jednako vsi naglašajo veliko, da, velikansko potrebo narodno čutečega ženstva, in da bi je pridobili in ohranili našemo narodu, pišejo ravno oni v prvi vrsti. Vsa čast jim za to !
Krona v pridobitev inteligentnega, ponosno narodnega žen-stva pa se je postavila z višim dekliškim izobraževališčem, v katerem se smemo mi, krasotice slovenske, v/.gojevati v popolnoma narodnem zmislu. Upamo, da v kratkem nam Slovenija sezida vseučilišče in akademijo znanosti.
Toda kaker kliče nas, pred vsemi izvoljene, napredek in domovina v razširjanje najviših idej, kaker nam nalaga poklic učiti se filozofije, kemije, medicine, estetike, tsko se morajo poleg višega izobraževališča po Sloveniji vstanoviti tudi gospodarski dekliški zavodi. V te bi zahajale hčerke večih posestnikov, tu bi se seveda pred vsem navzemale narodnega ponosa, drugič podučevale se v gospodinjskih strokah : v perilstvu, v kuhanji, v kravarstvu in mlekarstvu, v kuretninstvu, v čebelarstvu. Tudi o reji prešičev in najkoristnejši rabi prešičevine bi se jim moralo razlagati. Koliko slabe, puste, kaker les trde, strašansko pe dimu dišeče prešičevine se po Slovenskem ne povžije! Eden glavnih predmetov bi moralo biti racijonalno pridelovanje cvetic. Da je na kmetih, bodisi na oknu, bodisi na vrtu, cvetice kaj lepo videti, ni treba še le pojasnjevati. Cvetice na kmetih imajo poseben pomen: „Lepe cvetice na oknu,
osobito lepi nagelčki, so znamenje lepega dekleta v hiši." Tako je. Ali nahaja He, žal, tudi takih kmetiških gospodarstev na Slovenskem, v katerih nima deklo niti najmanjše cvetičice, da bi jo mogla komu podariti..."
Ni treba pač omenjati, da je gospodičina Katica prebravši nalogo, žela se posebno ustno pohvalo od učitelja.
Po šoli je bila telovadba.... Slišal sem celč, da se snuje „so-
kolska" podružuiza — za ženske..........
Jaz sem šel.
Ponočni zbor. *)
V spavnici gospoda Ben Saruka na Gradišči je bilo na steni obešeno velikansko Zrcalo; segalo je malo da ne do tal in slonelo od zdolcj na lesenem, na polovico pozlačenem podnožji. Ben Saruk se je tu navadno opravljal in lišpal. Kdor je pa zrcalo malo od zida odmaknil in prizdignil, ter po naključji morda lahkotno ob zid zadel, je iz votlega zvoka kmalo zapazil, da tam zid ne more biti kamenit; in res, trebalo je le še enkrat krepko butniti in odprla so se v zidu tanka lesena vrata, ki so bila prav tako pobarvana, kaker drugo sobino zidovje. Stopivšega skozi ta vrata peljalo je kakih petnajst stopnic navzdol; pred zadnjo zadela ti je noga, ako ne prej nos, ob druga črna železna vrata. In ako si tudi ta zgoraj, zdolaj in na sredi s tremi ključi odidefiil, stopil si po treh stopnicah v nizko štirivoglato izbo, katere črnih sten le eden sam žarek ni razsvitljeval. Le tam od spred ti je včasih nasproti zapih-ljalo nekaj mrzle sape, in ti vroče čelo hladilo ; in ako si natauč-niše gledal, zatipal si proti vrhu izhodne stene okroglo luknjo, kar da bi glavo vtaknil; to te je podučilo, da tod mora biti speljan dušnik, po katerem dohaja čist zrak bivajočim v tem podzemeljskem stanu.
Drugi večer potem ko je Pij VI. iz Gorice odpotoval na Dunaj, najdemo tu notri okoli okrogle mize zbrane naše tri znance, Ben Saruka, Kazanovskega in gospoda Luko od Volkov ; tudi še
*) Yže spet podnjemo častitim bravcem v zabavo in poduk poglavje iz izvirnega romana „Zadnji samotar.- Junaka Kazanovski in Ben Saruk sta vže znana. (Glej II. in III. štev. „R. K.“I Gospod Luka je župnik pri Volkih, ki so za dobe Jožefa II spadali šo pod Goriško nadškofijo, zdaj pa so pod Ljubljano ; tudi on je zgodovinska osoba. Vekoslav Vigenjski je v romanu glavni junak, sin bogatih slovenskih starišev, znanstveno vzgojen, mož zdravih krščanskih nazarov, ki povsod razkriva in preprečuje nepoštene nakane frama«. sonov in Židov.
dve drugi moški postavi se viditi v družbi, eden viši, drugi niži, kaker so sploh ljudje, sicer pa oba lepo rejena. Nad mizo visi z nad stropa svetivnica.
Vsakega opazovavca pozornost bi pa gotovo pred drugimi na-se obrnil Ben Saruk, ki se je ob zidu sedeč ravnokar na levo stran raztegnil po klopi in z laktjo vprl na Žakelj, ki mu ga vidimo ob strani; ko se nasloni na platneni tovor, žakljeva vsebina čudno zarožlja in koj se je lahko spoznalo, da tu noter mora biti vse kaj drugega, kaker moka ali pšenica.
«Deti si ga moraš za podzglavje, brate Ben Saruk,» oglasi se gosp. Luka, «potem boš sladko spal, še slajše sanjal.«
«Vse pridelek poštene kupčije; le dobro umeti je treba stvar,« odgovarja Ben Saruk, brke ponosno vihaje.
»Koliko tisoč pa bi znalo biti vsega skupaj ?» vpraša eden, manjši od nam neznanih zborovavcev.
»Dvajset tisoč in kar bo čez«, odgovarja Ben Saruk, »vse trud enega tedna; a vsaj za deset tisoč škodoval me je nekdo. Vdari me Jehova, ako se ne maščujem!«
«In ta je?« vpraša drugi izmej naših dveh tujcev.
«Tu doli je blizo, menih na Vignji, jezuitska zalega,« odgovarja Ben Saruk, s pestmi žugajoč proti Vignju. «On nam je tako izvrstno nastavljene reči zmedel. Ima nos, s katerim vse izvoha, boljši, kaker vsak lovski pes. Se zadnjo uro pred odhodom papeževim, ko so nam opravila tako dobro izpod rok šla, kaj nam je napravil? Celo Gorico našuntal je na^ nas, da so nas lovili do Geta, jaz sem vrata pred njim zaprl. Se več. Ko je^ izvohal, da tiskamo brošure proti papežu, kaj si je umislil ? Sel je in po svojem opravniku pokupil čez polovico za razprodajo namenjenih tiskovin in knjižic in jih dal — sežgat. Ko je bil čas prodajati, ni bilo kaj. Le po mestu smo jih nekaj razprodali, na deželo ni bilo mogoče poslati nič. In ali ni one dni pred prihodom papeževim vsak dan popoludne jahal v okolico, po vaseh ljudi zbiral, ter jih spodbujal, naj vsi pridejo poklonit se papežu v Gorico; tudi jih je podučeval, kako se imajo vesti; po tem takem se ve, da nam ni bilo mogoče veliko bloditi, izvzemši malo krika, ki smo ga prov-zročili po mestu, katerega smo pa morali slauo plačati. Sploh se ima papež Vekoslavu veliko zahvaliti za sijajni sprejem; ako je pravičen, ga bo proglasil za svetnika in ga vvrstil v litanije tje vmes mej sv. Antona in Dominika in potem bomo klicali: sv. Vekoslav, menih Vigenjski. za nas Boga prosi! Tako je s tem prokletim molkarjem, častitljivi bratje!» končuje Ben Menahem srdito, da mu že od same jeze glas zaostaja.
«0 tem Vekoslavu z Vignja«, oglasi se Kazanovski, »imam vže več poročil, najbolj zagrizen mej vsemi rimskimi fanatiki mora biti. Poglejmo!«
Pri tej priči privleče izpod suknje črno knjigo, ter začne preobračati liste in prebirati. Bere:
«Vekoslav z Vignja je o vajen, da je vedno nasprotoval komisarju Geravsu v Štanjelu pri izvršitvi novih postav in ljudstvo šuntal.
Vekoslav z Vignja, kaker mi je došla vest iz Rima, je v papeževem vradnem listu prijavil več člankov, v katerih tenden-^cijozno ocenja najnovejše prenaredbe v cesarstvu; lažnjivo in obre-kovavno daje rečem nevarno obličje in sumniči posebno vnanje prišlece, da so vseh zmešnjav krivi, prerokuje Avstriji propad.
Vekoslav z Vignja je tretjič ovajen, da je pred dvema tednoma pred zbranim občinstvom nekje v Gorici svaril pred novima društvoma, kateri smo osnovali pri «Odkritosrčnostih *)
Iz vsega tega lahko razvidimo, da je Vekoslav po vsem sumljiv subjekt, nam in naši stvari nevaren. Kaj se Vam zdi, bratje ?»
«Le nekaj, da ne zabim, častitljivi bratje,« oglasi se spet Ben Saruk. «Seveda, morda boste rekli: ti govoriš «pro domo tua»; ne bom tajil, da najpred pripade meni ta kost, vender ob enem zna tudi vas kaj doleteti; saj videli boste še bolje, kako ognjusen je vsem zvestim služabnikom Gospodovim ta Vekoslav. Torej da začnem v imenu Jehove. Saj veste, koliko bi premoženje grofa spod Skale pripomoglo za našo sveto stvar. A glejte, vsi Podskalnikovi gradovi obešeni so za pas edine hčerke Julijete. Kdo bi je torej za ženico ne poželel? Toda glejte, častitljivi bratje, strmi nebo in zemlja, in vi rodovi zemlje, poslušajte, kaj vam moja usta govore. Ta kapucin Vigenjski, zložen iz samih molkovih jagod, zatelebel se je v Julijeto in služabniku Jehovinemu, Ben Saruku Menahemu, maziljencu Gospodovemu, iz rok trga tolsti plen, ki ga je Jehova obljubil Abrahamu in zarodu njegovemu na vekoma. In kaj mislite, da se bo spametil! Še vedno bolj jo zalezuje in lovi. Ouiaan le, ali nista bila en celi dan v «Lepi hiši I» Vže vidim, zastonj se bom boril, propadem. Bil sem te dni pod Skalo, oče njen, grof Anton, me je predstavil ji; i jaz seveda, kar je bilo le v moji moči, ljubkoval sem se, in vklanjal in odklanjal, kaker še nikdar; govoril sem zdaj italijansko, zdaj nemško, zdaj francosko, tako ljubeznjivo in sladko, da bi bil trd kamen ganil; a mislite li, da me je z enim samim pogledom počastila ? Poslušala je malo časa nevoljno, kaker bi na trnji stala, potem pa zmuznila se urno, kaker srna iz naše srede, nikdo je več ni videl tisti dan. Zaljubljena je v meniško pošast na Vignji? Bratje, kaj se vam zdi?«
«V naših pravilih je določeno, da se vsi oni, ki kljubujejo našim uameram, narede neškodljivi. Povsod nam je na poti. Vmak-niti se mora! Zatorej sodim: Pereat Vekoslav!«
»Pereat, pereat!» odgovarjajo vsi.
«V treh dneh,« nadaljuje Knzanovski, se bo srečkalo, in eden
I) Tu je bil sedež lože, ki se je za Jožefa II. osnovala v Gorici. Primeri Osseg. Hammer itd.
izmej nižih bratov, katerega zadene, zvršiti bo moral v treh mesecih današnji sklep pod smrtno kaznijo, vimenu najvišega glavarja.* Vsi obmolknejo. Za nekaj časa začne spet Ben Saruk rekoč: «Ker je Ben Saruk v zboru svojih bratov milost našel proti tem, ki ga preganjajo, odprl bo zopet usta, in jezik njegov po z nova govoril. Ako sme vže potem takem služabnik Božji Menahem upati, da bo kdaj za ženo dobil Julijeto in bogato hčer Podskal-nikovo vpeljal v hišo svojega očeta, ga vender še ena reč skrbi in nekaj je še, kar noč in dan v velikih skrbeh premišljuje. Tisti gradovi Podskalnikovi so vsi «fidei-komisni», prav tako je tudi z največimi zemljišči naših žlahtnikov. Kaj si torej človek okoristi, ako ima zlatov na mernike, ko ne more največih posestev na-se spraviti ? Tudi upati ne vrže takim žlahtnikom, ker upnik se ne sme nikdar dotakniti njihovega posestva. Tako je, da vam navedem en sam vzgled, grof Anton zaigral grad Obročnik in mi ga tudi zapisal, a kaj si pomorem, ko je grad priklenen na fideiko-misno verigo ? Tako torej vidite, bratje, da so dediči Abiahamovi izključeni iz obljubljene dežele, katero je Jehova obetal Abrahamu in zarodu njegovemu na vekoma. Vem sicer, rekli boste: kaj ti pa mar za fideikomis, ako dobiš Julijeto, saj ž njo ti tako vse drugo pripade? Toda bratje, prvič, Ben Saruk ne misli le na-se, ampak tudi na druge, dobro vedoč, da, kar njemu vgaja, tudi drugim ne škoduje. Kako splošne koristi bi bilo streti tisti železni »fideikomis ?» Drugič pa, ako Julijeto dobim, moral bom ž njo vedno pod Skalo tičati in svoje gradove čuvati. Prodati jih ne bo pripuščal »fideikomis.* Veste pa. bratje, kako nedostojno, nestrpno je Abrahamovičem stalno naseliti se na istem kraji. Domovina naša je celi svet, ker Jehova govoril je našemu očetu, da bodo po njem blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Zatorej sam Gospod prepoveduje ostati vedno na enem mestu; romati moramo iz dežele v deželo do sodnega dne, da razširjamo kraljestvo Jehove in osrečimo cel človeški rod. Zato je pa neobhodno potreba, da karkoli imamo stalnega zemljišča, smemo svobodno prodati in v tekočo kroglo-vino spreobrniti, ker le s to je mogoče po svetu hoditi in prevzeti velika podjetja, kakeršna so dostojna za dediče obljubljene dežele. Drugi imajo naj njive in gozdove in vinograde, za te pa, o Izrael, stvaril je Jehova zlato in srebro ! Vidite, častitljivi bratje, da sem govoril iz globočine srca iu s pravim prepričanjem.*
«Staknil si, častitljivi brat,» začenja Kazanovski, «prevažno vprašanje, ki ne le tebe bistveno zadeva, ampak še bolj častito družbo našo, «fideikomis.» Veste dobro, častiti bratje, kako nalogo si je postavilo naše društvo, ki je vže razširjeno po vsem svetu : vse ljudi popolnoma zenačiti. Da se to izvrši, je neobhodno potrebno, da se odpravi privatna svojina in vse lastnine ter se vse javno vpralja, tako da nobeden ne bo imel nič in vsi bodo imeli vse, recimo torej: vvesti moramo «komunizem.» Do tega pa nam nič bolj poti ne zapira, kaker «fideikomisna» naprava, ker po tej
so ogromne zemljiščine skupine nerazrušljivo priklenjene na plemstvo in na vladajoče rodovine. In rimsko-krščanska država, v svojem bistvu nasprotujoča enakosti ljudi, potrdila je postavno «fideiko-misno» napravo, da bi ž njo ogromno večino za vekoma podložila dinastiji in plemstvu. Po tej postavi je navezan posestnik na svoje zemljišče, ker ga še prodati ne more, in ako tudi njegov rod iz-vmrje, ono pripade drugemu. Fideikomisna postava torej kaker železna veriga sklepa plemstvo mej seboj in z dinastijo, in dokler ima veljavo, nam ni mogoče še misliti, da kaj dosežemo ; streti moramo to verigo in storjen bo eden najvažniših, odločivnih korakov. Zatorej se ta reč vže več let v naših krogih prevdarja; zdaj pa, ko je cesar Jožef prestol zasedel, ki je vnet za napredek in rad posluša naše svete, je vgoden čas to vprašanje na dnevni red spraviti, da zadobi mej občinstvom in tudi v vladnih krogih vedno več priznanja; stvar se je vže začela javno razpravljati in morda ni daleč čas, ko bo slavni naš vladar zdrobil zlato tele na kose, da bo vsak pobral enega ali druzega, kaker bo hotel. Zatorej tudi vas, častiti bratje, pozivljem, da vsakdo izmej vas pripomore k temu po svoji moči. Priporočam pa pri tem delu previdnost, da se občinstvu pošast ne pokaže, kakeršna je v resnici, ampak da se jo nariše v prijetnih potezah: ne bojte se, velika druhal, katero imenujejo občinstvo, vedno vse verjame in nikdar stvarem ne pride do dna, zatorej je pa tudi tako mikavno, s pomočjo druhali svet vladati. Pokazati torej je treba peuez od nasprotne strani. Povdarjati se mora, ko se o tem govori ali piše, občna korist za narodno gospodarstvo, kupčijo in obrt. Pokazati, da taka ogromna posestva so mrtva in ne neso desetega dela od tega, kar bi lahko nosila. Kdor dosti ima, da se ne briga veliko, ie li vse zemljišče dobro obdelano ali ne, da le on v obilnosti živi in vstreza svojim potrebam. Zatorej se mora vedno in vedno priporočati načelo o delitvi dela. Velika posestva moramo torej deliti, ker manj ko vsakateri ima, bolj se potrudi, da naredi zemljišče plodovito, ker to mu je prvič zarad manjšega obsega mogoče, a drugič je k temu tudi prisiljen, da sebe in svoje preživi. Nadalje se more pokazati, kako se bo po delitvi posestev, po kupčevanji, prodajanji in menjavanji mednarodna kupčija oživahila ter denar, ki je priznano največa sila na svetu, zadobil večo ceno. Drugači se bode še obrtstvo povzdignilo, ker vsakdo bo pridelke, ki ne bodo za vžitek, skušal vpotrebiti za obrt. Pota in ceste se bodo odprle skoz zemljišča in gozdove, kamer ni stoletja prišla živa duša, ob cestah vzdigovale se bodo gostivne, tovarne, po cestah vozil se bo kmet z lastnim konjem, ne bo sicer dosti imel, a kar bo imel, bo njegovo, svoboden in neodvisen od viših gospodarjev.
In tako, častiti bratje, da spet obernem penez na drugo plat, katere ne sme nihče videti, kaker mi sami, tako tedaj, častiti bratje, se bo dalo občinstvo in po njem cesar Jožef navdušiti, da se odpravi «fideikomis» in — plemstvo bo zgubilo tla, na katerih
stoji, izginilo bo kaker megla pred vetrom ; tako bo najmogočnejši steber, na katerega se dinastija in naš državni red že toliko stoletij opira, zdrobljen za vselej. Le urno na noge, bratje, inteli-gencija in kapital, ta dva morata vzajemno delati!»
«Inteligencija in kapital, živio !» vsklikne Ben Saruk in trikrat z desnico vdari po Žaklji.
«Se za cesarja Jožefa moramo videti sad našega prizadevanja za sveto stvar napredka in svobode. Ne mirujmo, dokler ne stremo glave plemstvu in veleposestvu. Potem še le zadobi naše zlato tele, kapital, častivce in veljavo, kdorkoli bo vladal, molil je bo, le od njega pričakovaje odrešenja. A potem se vč, da se bo po državah tako plesalo, kaker bodo godli piskači okoli zlatega teleta, potem je naše postavodajastvo, so naša ministerstva, naše batfke, naša državna posojila, torej tudi naš mir in naša vojska. Cesarja Jožefa pa, ko mu omajemo steber, na katerega se je cesarska vlada doslej naslanjala, pravim, ko mu plemstvo vničimo, pošljemo nad Turka, naj 'se tam kavsa, da se mu razbije armada, katero mu je zapustila mati Marija Terezija. Reč je že nastavljena, le urno naprej, za nami stoji mogočni Friderik in vsa njegova moč/) Tako, častiti bratje, sem vam hotel danes malo več razkriti visoke skrivnosti zanašaje se na vašo zvestobo, da boste jasno pred seboj imeli smoter, proti kateremu nam je veslati. Ti pa, častiti brate Ben Saruk, imel nas boš proti sfideikomisu® vedno zanesljive zaveznike. Avstriji pa brez plemstva, brez armade, podpišemo smrtno sodbo. Povzdignemo krvavo zastavo na Francoskem, da se valovi revolucije vdero čez Evropo, malo časa še in — Avstrije ni več, papeštva ni več, rimske cerkve ni več.»
«Zdaj pa dovolite, častiti bratje, da se še jaz oglasim», spregovori mlajši od onih dveh nam neznanih. «Zelo me v srce boli, ko vidim po tej deželi še tako globoko vkoreninjeno vražo. Kdo bo temu ljudstvu enkrat iz glave izbil, da papež in svetniki niso vstani nobenega zveličati; tako rimska je še ta druhal, da bolj zatelebane ni tako blizo najti. Kaj nam je početi, bratje?«
«Tu bi vedel z dobrim svetom najpred nam pomagati brat Luka», odgovarja Ben Saruk. «Ej, brate Luka, naj se tvoj jezik razvozlja in tvoje ustnice naj nam govore.®
«Vi pa ne veste ničesar®, začenja gospod Luka od Volkov. «Vsa skrivnostna moč katoliške hidre obstoji v malikovanji, ki ga katoličani skazujejo Mariji, tako zvani devici in materi božji. Brž
*) Primeri: „ Privat-Promemoria, an Seiue k. k. Majestat Franz II.“ od leta 1793, spiBal Hofmann, ki je gam nekdaj bil prostozidar. Prijavil Seb. Brun-ner v „Mysterien d. Aufkliirung etc.“ V tej spomenici bere se mej drugim: Der TUrkenkrieg war ein Werk dor gebeiinen Orden, angezettelt durch Herz-berg (minister Friderika pruskega ter sam prostozidar) und seinen guten Freund Pitt. Der Scliatz und die Armee des ostr. Hofes solite durch diesen Krieg er-»chbpft und vernichtet vrerden. — Die Un^uben in Lin gam wurden in den Lo-gen entworfen und debattirt, Herzberg leiteto sie u. s. w. str. 519-
ko začne ljudstvo noreti za to češčenje, ga vse peklenske in zemeljske moči od Rima več ne odtrgajo. A mi na Goriškem ima-še posebno težko stanje. Vže veste, kako je vsa dežela prepreže-na z bratovščinami.«
«In te imajo kapital«, dostavi gosp. Ben Saruk, «v Štanjelu je tudi taka.«
«Zraven tega pa imamo®, pravi Luka, «sv. Goro. Saj vam je znano, kako celo poletje in jesen vse roma na ta kraj ; raji si dajo Boga z nebes vzeti, kaker pa podobo Marijino se sv. Gore.«
«Sv. Gora®, seže naglo Ben Saruk v govor, «pa ima nekaj več stotisoč premoženja! Spet bi bilo v občo korist to mrtvo posestvo zaseči.* To izgovorivši vdari dvakrat po svoji vreči.
sKaj nam je početi?® nadaljuje gospod Luka. «No, da kratko povem: svetišča zapreti, bolje danes, kaker jutri, malikovanje prepovedati, meniške kute pa po svetu pognati. Toda dobro sem prepričan, da vse to bi'dosti ne zdalo, dokler se ljudstvu ona vražja vera iz srca ne izruje, to pa gre počasi. Da bi le duhovni za tako praznoverstvo manj goreli; mrzlih, treznih duhovnov imamo pred vsem potrebo. Jz stare šole se ve, da ni mogoče, da bi tako prišlo, a upam, da v naših generalseminarih se nam odgoji vse drugačno duhovstvo : spoved, odpustki, obhajilo, vsakdanja maša, in brevir in celibat in kaj vem še, vse to bo zgubilo veljavo in oznanjeval se bo čisti evangelij brez rimskih pridevkov, čist evangelij pa matere božje in device ne pozna, vneti možgani se bodo kmalo ohladili in v desetih letih se bo svet ves pridrugačil. Jaz sam hočem na Goriškem vzgled biti, kako mora duhoven po tir-jatvah nove dobe izpolnjevati svoj vzvišen poklic. Mislim, da naj-zdatnejše bi bilo vvesti v deželo nauke velike reformacije pod eno ali drugo obliko. Meni je vedno vgajala vera Kalvinova *), ker ne pozna ne maše, ne obhajila, ne svetnikov, ne časti matere božje, ne device. Jaz sam sem vže o tem razpravljal z nekim pastorjem in se še dogovarjam. Moji Volki bi morda kmalo pripravni bili sprejeti novo vero: spovednice sem vže davno spravil pod streho, po odpustkih nikdo več ne vpraša, o papeži vže deset let nisem besedice črhnil, pahnil sem svetnike z oltarja, podob in molkov pri Volkih več ne vidiš «Oče naš« morda še znajo, češčeno Marijo pa so skoraj vsi vže pozabili; še mašne srajce in plašče da prodam, potem se jim prikažem pred oltarjem v črni halji in jim začnem pridigati. Se ve, da potem, v spodbudo in dober vzgled bratom duhovnom, bo treba p ripeljati k Volkom gospo pastorko; exempla trahunt. Volki se svojim gorečim duhovnim pastirjem naprej, drugi za njimi! Od Volkov odrešenje! Tako vidite, častiti bratje, se bo rimski kači glava strla!»
«Od Volkov odrešenje!* zakličejo vsi, «Zivio, brat Luka!®
*) Gl. Morelli: „Istoria della Contea (li Gorizia.11 Vol. IV., p. 228.
«Da, da, častiti bratje*, kliče Ben Saruk, «čas je vže, da se materi božji in svetnikom zasežajo zakladi in zemljišča, katera imajo pri svetiščih in po bratovščinah. In čemu naj bi imeli še bogastvo ? Saj svetniki morajo pred vsem posnemati Boga, o katerem se bere, da ni imel toliko lastne zemlje, da bi na-njo bil položil svojo trudno glavo ?»
<rZivio Ben Saruk!» razlega se po črnem hramu.
«/J veli zakladi rimskih svetnikovi* se spet zažene Ben Saruk. «Ziveli, živeli!® In pumf! pumf! pumf! vdriha po vreči.
Od tolikega krika in mahanja se zrak potrese, da brleča luč vgasne in častitljivi bratje so — v temi.
Slovstvo.
N A E 0 D N A KNJIŽNICA.
I. zvezek.
„F*obratimi. “
Roman. Spisal dr. Josip Vošnjak.
Vže spet tedaj roman. Kdor ve, kaj pomenja roman v novejšem slovstvu, pač radovedno v roke vzame lično vezano knjižico, ki mu na prvi strani naznanja „roman.“ Ker, da govorim sč Stritarjem, roman je vseobsežna oblika poezije, kaker ni druga nobena; vse življenje ima prostor v nji. Koman ima prihodnost.
Se več. Ne prezrimo, da je, kaker kaže naslov, ta roman izšel kot prvi proizvod izpod nove firme: „narodna knjižnica11 Eodili se bodo tedaj gotovo še drugi bratje. Ex uno disce omnes... Toda ne prenaglimo se, ne sodimo pred časom.
In sicer izšel iz „Narodne tiskarne" v Ljubljani. Iz iste, v kateri se tiska »Slovenski Narod,“ »Ljubljanski Zvon,“ „Brus“, e tutti quanti. Povej mi, s kom občuješ, in jaz ti povem, kdo si. Iz Nazareta more priti kaj dobrega?...
Toda dovolj. Se šalo na stran.
Imamo roman pred seboj; vsaj tako so krstili novo Vošnjakovo knjigo. Roman je pa ena izmej leposlovnih oblik. Leposlovcu je politika, kaker sem, če se dobro spominjam, glede pesnika nekje vže dokazoval, nehvaležen predmet, ter težko težko, da si na politiškim polji pribori nevmrljivosti. Zakaj tako, se pač leliko razume. Politika se malokdaj, recimo nikdar ne dvigne do višega, občečloveškega naziranja, ki se mora več ali manj izražati v poeziji, ako hočemo, da ta zadoščuje svoji vzvišeni nalogi, ki jej pristoja vže po bistvu in obliki, kaker tudi po občnem naziranji vseh ljudi. Stališče politikovo je nizko, omejeno; v politiki prevladuje strast, posebno pa sebičnost, ki ima mej vsemi strastmi gotovo najmanj poezije v sebi. Sploh ni v človeškem delokrogu stroke bolj puste, suhoparne! prozaične, recimo manj poetične, kaker je politika.
Politika se razlikuje po strankarstvu, ki vže po svojem bistvu ljudi ločuje, mej tem ko ima poezija nalogo z vpodablja-njem višili idej človeške strasti brzdati, blage čute buditi in vplemenjati ter ljudi spajati v ljubezni in bratstvu. In pa še le politika v naših časih, ko je v javnem življenji obveljal Macchia-vellizem, ki je na mesto večno veljavnih zakonov božjega prava proglasil v politiki načelo koristnosti!
Leposlovje pokoriti politiki je isto kar onečešcevati je ter je izneverjati samemu sebi. Politika v leposlovji poplitvuje mišljenje in tira po višem hrepenečega duha na terišče nizkih strasti. Gorje narodu, kateremu megla politiške strastnosti zatemni obzorje idealov, brez katerih se človek poživini.
Umetnost podrejevati političnim težnjam je ravno tako pogubno, kaker cerkev pokoriti državi. Politiška umetnost zataji vero v večno veljavne, nepreminljive zakone pravega in lepega, v čemer obstoji vsa njena dostojnost, ter mora preminjati nazore, kaker jo zanašajo politični prevrati.
Najjasniše nam to kaže novejša italijanska literatura. Revolucija si je najela slovstvo, da si po njem vgladi pot k političnemu prevratu, ki je namerjal narodno zedinjenje vseh Italijanov. Vsi pesniki, vsi pisatelji se politikovali, vsi politiki so pesnikovali in pisateljevali: Guerrazzi, Carducci, D’ Azzeglio itd. slednjič celo Mazzini in — Garibaldi! Kako vzvišene ideje, kako plemenito naziranje se mora pač odsvitati iz spisov rudečih rovarjev in framasonov, katerim je fizična sila najviše pravo, bodalo najsvetejše orožje! Kaj čuda tedaj, da je italijansko slovstvo tako globoko padlo z nekdanje idealne visočine, da dandanes Italija ne le politično, ampak tudi duševno hlapčuje protestantski Nemčiji!'
Kar pa dandanes politiko še manj priporoča, je moderni parlamentarizem sč svojimi volitvenimi borbami in drugimi ne-plodovitimi napravami. Koliko so si narodi obetali od kon-štitucije, in prinesla jim ni drugega, nego vboštvo, dolgove,
vojake, liberalizem. Kako srečni smo v Avstriji, odkar je začel vladati parlamentarizem, pač sami najbolj čutimo. Zatorej se pa narodi za-nj čedalje bolj ohlajajo in se nevoljno obračajo od njegovih laži-svobodnih vstanov. Oel6 nepristno je tedaj in rekel bi vže anahronistično konštitucijonalizem proslavljati, posebno pa v leposlovni obliki.
Meni se celo zdi, da za politiko 19. stoletja je še proza predostojna in prenežna. Ker pa vže ne moremo živeti brez politike, no, razpravljajmo jo po predalih politiških dnevnikov in tednikov, tu je za njo prostor.
Politikujmo po časnikih, politikujmo po zborih, po taborih, po društvih. A v svetišče muz politiki ne odpirajmo vrat, ako hočemo sveto, neoskrunjeno ohraniti to. kar nas v našem materi-jalističnem, prozaičnem veku edino še more povzdigniti nad vsakdanjost in vnemati za idealne dobrote.
To pa moramo tem bolj povdarjati, ker Slovenci sploh si ne smemo obetati posebne politiške prihodnosti, Majhen narod smo, politično razkosan ; največ, kar smemo upati, da dosežemo, so naše jezikovne pravice v javnem življenji. Bilo bi tedaj nespametno, ko bi hoteli vse svoje moči žrtovati politiki. Previdnost nam je odločila drugo polje, to je znanstveno, umetnijsko, leposlovno polje. Sčm moramo obračati svoje moči. Politična pretiranost brezvspešno gubi naše moči, nas odvrača od naloge, ki nam jo daje svetovna zgodovina. Ako bomo še umetnost in znanstvo politiki žrtvovali, nikdar ne dosežemo niti svojega smotra niti sploh prave velikosti in slave.
Leposlovne proizvode bere posebno naša mladina, v kateri so naši upi, naša prihodnost. Mladina pa teži po idealih, in ti se ji morajo vpodabljati v leposlovji; ako bomo vnemali mlado kri za konštitucijsko šablono, ako jo bomo pitali z blestečimi frazami modernih laži-svoboščin, se mora v kratkem v nji zadušiti vsak idealen vznos, zamreti ves blag čut, vse zanimanje za to, kar je občečloveško, večno, kar je edino plemenito.
Čemu tedaj smo tako na široko govorili o tem ? Ker roman Vošnjakov je političen roman. S tem je označena vsa njegova vrednost z leposlovnega stališča. Recimo : nevrednost, neslanost. To neslanost sč zgodovinsko plitvostjo, ki vedno označuje politične kričače, in s pripovedavno okornostjo vred, ki najboljše kaže, kako dobro je, da politik ostane pri svojem političnem listu, naj nam pojasni dvoje vzgledov:
»Vstopilo je več mož sosedov  Vsedli so se po klopeh.............
Devin jih je pohvalil, da radi bero slovenshe knjige, in mlinar je pritrdil: »Seve. Seve.“ Zdaj se je Devinu zdel pravi trenotek pričeti z narodno agitacijo mej prostim ljudstvom.
»Pošlušajte me možje! “ dejal je s krepkim glasom, da so vsi vmolknili in nategnili svoja ušesa.
Devin je začel praviti o srečnih starodavnih časih, ko je
bil Slovenec sam svoj gospod na svoji zemlji, ko je bil vse Slovence združil in vladal mogočni kralj Samo. Potem je slikal grozne čase robstva pod ptujim nasilstvom. Zasijalo pa je tudi Slovencem solnce svobode in spone stoletne sužnosti leže raztrgane na tleh. V oduševlienih besedah je povdarjal, da bodemo le tedaj vredni sinovi naroda svojega, ako branimo njegove pravice in skrbimo za blaginjo in srečo naroda, po vseh svojih močeh. „Nobena žrtev" tako je Devin končal „ne sme nam biti prevelika, nobeden boj prehud, kadar nas kliče narodna dolžnost. Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti."
Ali pa:
„Po volitvi so se narodni volivci pri skupnem obedu veselili teško pridobljene zmage. V oduševljenih govorih slavili so se mej seboj in pričakovali boljše prihodnosti tlačenemu narodu. Dolnik še ni bil nikdar tako dobre volje in često je povdarjal, da so se možje res čudom vrlo držali. „G-lavo po konci in ne vpogniti se,“ to bi vselej naj bilo naše geslo, pa bi se že zdavnaj izkopali iz robstva. Znani rodoljub, ki je sedel kraj njega, gladil si je s tenkimi prsti redke brkice pod nosom, krepko v svet molečim, in dokazoval je, da se z agitacijo in organizacijo d& vse doseči. „Le agitacije je treba in organizovati se moramo" bil je konec njegovih govorov."
Še enkrat. Tako in enako se d& prav dobro brati po časnikih, denimo tudi v „S1. Narodu," se da izvrstno slišati po ljudskih shodih in v političnih društvih — v romanu : ne, in ne. Dasi je tak govor nad vse domoljuben, naroden, vender zdi se nam tako neleposloven, da se moramo le čudom čuditi, kako se more leposloven list, kaker „Ljubljanski Zvon", toliko vnemati za Vošnjakove „Pobratime."
To smo hoteli opomniti, da se naši leposlovci v prihodnje koliker mogoče izogibljejo politike, kaži se ta tudi na najplemenitiši strani, namreč v ljubezni do domovine, v navdušenosti za narodne pravice.
Sicer se pa lahko razume, zakaj čutijo naši liberalci nekako potrebo zahajati tudi v leposlovji na politiško polje. Saj nekaj pozitivnega mora umotvor vender izražati, neko vsebino, recimo idejo. Ker so pa zatajili krščanske nazore, a ker se od druge strani boje svoja brezverska načela očitno oznanjati, je naravno, da jih politika tem bolj mika, ker jih spravi nekako iz zadrege, dasi tako pusta, tako suha, tako revna na idejah. A žalibog, da je ravno politika v leposlovji najjasniše spričevalo duševne revščine.
Pa da bi dr. Vošnjak res ostal pri svojih volitvenih borbah! Toda v svojem romanu je segel dalje : zašel je tudi na nevarno polje verstvenega in fllozofičnega modrovanja. In tu seveda se je moral razodeti ter pokazal je v dovolj jasni luči svoje stališče nasproti tisti veri, ki je vera slovenskega naroda, ki jo zovemo katoliško.
Da bi bil za krščanstvo posebno vnet, no, kdo bi pa pričakoval od njega? Saj dandanes je vže sploh moda mej omi-kanci, kakeršni hočejo biti gotovo tudi Mladoslovenci, da se krščanstvo, ako ne napada, vsaj pa plemeni o prezira in mrzi. In dr. Vošnjak je v tem pač mojster prve vrste. Akoprav se vrši njegov roman večinoma mej slovenskim ljudstvom, akoprav ima večkrat opraviti s prostim narodom, vender boš zastonj pričakoval kaj verskega. Vse verstvo mu absorbira edina narodnost. Eno izjemo nahajamo, ko pripelje k smrtni postelji v dvoboji ranjenega Dolnika duhovnika, da slovesno zapečati junaški čin sč sv. križem.
Toda o samem preziranji in negaciji ne more nihče živeti, tudi dr. Vosnjak ne. Prepričan je, da nekaj pozitivne piče mora imeti človek. In te podaja v romanu Slovencem tudi on. Ta piča je — čujte — je Schopenhauerjanstvo! No, to je prišlo v modo tudi pri nas, odkar je je Stritar prekuhoval v svojem „Zvonu.“
Seveda, kaker nekdaj Stritar, tako bi znal tudi dr. Vošnjak, čude se moji „najivnosti,“ zavrniti me prašaje: kje pa učim, kje priporočam Schopenhauerjanstvo ? Nikjer kot filozof, pač pa kot leposloven pisatelj. Kaker je Devin v romanu vzor pravega požrtvovavnega rodoljuba, tako izraža dr. Vošnjak v govorjenji in vedenji Dolnikovem svoje nazore o svetu in veri. Toliko razumnosti za ocenitev leposlovnih proizvodov vender še imamo, da vemo, da v Dolniku izjavlja pisatelj svoje lastne nazore, in da mu je Dolnik eden najboljših značajev, je pač razvidno iz vsega romana. Kaker filozof uči in vtrjuje svoje nazore s teoretičnim dokazovanjem, tako nam jih vpodablja in priporoča leposlovec v svojih junakih. In Dolnik ? Je odločen Schopenhauer-janec. Toda pisatelj sam se ni mogel zdržati, da ne bi nam še posebe povedal, kako močno mu vgaja ta „filozofija“ ter nazori in značaj Dolnikov; saj imenuje Schopenhauerjeva razmotrovanja o človeški bedi izrecno „duhovita.“ To je pač očitno odobravanje Schopenhauerjeve filozofije.
Toda celo brez potrebe je bilo Schopenhauerja imenovati; saj nam ne manjka v romanu mest, v katerih nahajamo izražene skoraj vse glavniše nazore tega filozofa.
O volji človeški:
„Človek je in ostane suženj svoje telesne organizacije. Počenjaj, kar hočeš, vtrjuj si svoj duh, domišljuj si, da imaš svobodno voljo, zaman ves napor, ne vtegneš se vplivu tistih tajnih činiteljev, kateri vladajo vesoljni svet in vsako bitje v njem.“
Spet:
„Mi vemo, da se ne moremo vstavljati svoji vsodi. Naša volja — prazno domišljevanje.11
Namesto Boga in njegove previdnosti stopi slepa vsoda. Človek je le igrača „v pesteh vsode,“ zatorej „vse, kar se zgodi,
se mora zgoditi, in svoji vsodi nihče ne vteče.“ Vsoda žene človeka v greh, v prepire, v dvoboj, v nesrečno smrt. „Vsoda, prijatelj, vsoda!“
Znanost, omika, šola, svoboda ne le ne povspešujejo človeške sreče, ampak „z višo omiko vcepil boš le tistim milijonom, ki so do sedaj mirno poslušali svojo vsodo .... nemir in nezadovoljstvo. Izrek, vreden največega filozofa je: Kdor malo vč, mirno v svoji koči živi“. Schopenhauer tudi tu.
Odpira nam tudi Schopenhauerjeva nebesa. Ta dosežemo, ako se „vspnemo nad malenkostne človeške boje in strati do vzvišenega miru, do miru, ki izvira iz očiščenih nazorov o ničevosti in nečimernosti vsega.“ Toda pravo odrešenje nas čaka še le v smrti t. j. v vničenji individualnosti: „Smrt! Da, to je prava beseda, tolaživna, pomirjujoča. Smrt! Ti pokoplješ v . . . . trud in trpljenje, ti nam odpiraš vrata k večnemu pokoju.“ Komur je breme življenja pretežko, seveda najbolje, da je sam odloži: „Ali pa naj čakamo, potrpežljivi, dokler se jej zljubi, da nas pobere iz te solzne doline ?“
Toda dr. Vošnjak ne more izhajati s čistim Schopenhauer-janstvom; zdi se, da mu je vender prevotel. Ta nedostatek bi rad dopolnil s — spiritizmom. Če se ne motim, je ta prvi resen poskus v slovenskem slovstvu vdomačlti to staro bedarijo v moderni obliki; ker dr. Vošnjak razpravlja vprašanje o spiritizmu in hipnotizmu se vso učenjaško resnobnostjo in z očitnim prizadevanjem bravca prepričati o njegovi resnici in važnosti. Čujmo le :
„Devin je bil ves osupel. Tedaj ko se je vršila ta prigodba, niso še bili znani včinki hipnoze. Z magnetizovanjem, spiritizmom, somnambulizmom so se pečali le diletanti in sleparji, učeni svet pa je vse te pojave proglašal kot humburg, ne da bi se trudil raziskavati, koliko je na njih in kaj je resnica in kje začenja prevara. Danes so si mnogi učenjaki pobliže ogledovali tako zvano hipnozno spanje in priznati morajo, da so res nekatere osobe posebno organizovane ter se dado vtapljati v tako spanje, da so telesno brezčutni, duševno pa, kaker sužnji, podvrženi volji hip-nozerja. Dandanes vemo, da lnpnozovani človek vsako stvar za to ima, za kar mu jo nareka hipnozer, povžije surov krompir ali repo za jabelko, da pije kisavec za vino ali pivo itd. Če hipnozer pravi: Pojdi spat, razpravi se. Lehko ga gane k smehu ali joku; celo to včini, da se pol lica smeje, druga polovica pa joče. Hip-nozerju še glasno zapovedovati ni treba, samo sč svojo mislijo vpliva na hipnozovanega človeka. Najčudneje pa je, da se hipno-zovanemu človeku zapove neko dejanje, katero mora zvršiti zatem, ko se vzbudi, bodisi tudi tedne ali mesece pozneje.“
Seveda ne more končati svojega romana, da ne bi bravca peljal k spiritističnemu poskusu. Trinožna mizica se svinčnikom na eni nogi se mora premikati in po papirji pisati. Tudi z magne-tičnim spanjem nas seznani, v katerem ženska prerokuje prihodne
skrivnosti, ki se natančno izpolnijo. Da pa kar mogoče znanstveno opraviči in razloži te pojave, se tu pa tam loti celo filo-zofovati, seveda ne vselej preduhovito, kaker n. pr : „Zakaj bi ne (mogel človek zreti) v prihodnost, ko je vender prostor in čas eno in i s t o ?“
Vprašali bi radi, čemu pridiga dr. Vošnjak Slovencem spiritizem. Ker spiritisti hočejo spiritizem poistovetiti s krščanstvom, da, smatrati ga za višo dopolnitev krščanstva (seveda krščanstva framasonskega, brez dogem in vere) namerja najbrže tudi dr. Vošnjak sč spiritističnim krščanstvom osrečiti Slovence ; to seveda bi bilo pred vsem za niže ljudstvo, mej tem ko bi omikancem vso vero nadomeščal Schopenhauerjev pesimizem. Slovenci, kaj hočete še več!
Da je komedija, ki nam jo je podal dr. Vošnjak, dopolnjena, mora slediti še prizor modernim, brezverskim, fatalističnim romanopiscem neopustljiv: dvoboj.
Ta barbarski običaj, večna sramota 19. stoletja, je dr. Voš-njaku plemenit, junaški čin. Zato ga mora doprinesti njegov naj-blaži junak, „pošteni“ Dolnik, katerega prišteva »najboljšim našim možem,“ katerega »bistri um. nevpognenost, pogum in pošteno srce“ nad vse povzdiguje. V slovenskem slovstvu ni še dobil dvoboj odločnišega in gorečnišega slavitelja, kaker v dr. Voš-njaku. Ako ga bomo začeli tako priporočati, ne bojmo se, vdo-mačil se bo v kratkem tudi na Slovenskem. Ako bomo dvoboj tako mično opisovali, in sicer kot »viteški11 čin, ako bomo mladini zabivali v glavo, da dvoboj rešuje „čast“ duelantom, bomo morda videli vže prihodnjo generacijo en korak dalje na poti — v barbarstvo!
Toda pst! počasi! Ali ne deva dr. Vošnjak smrtno ranjenemu duelantu v usta naslednje verske izpovedi: »Smrti se bati? Čemu ?.... Odpovedal se nisem nikdar svoji veri, in pripravljen sem storiti dolžnosti, katere mi 11 a 1 a g a cerke v.“ In res, »pomiri se z Bogom kaplan Hrastovič mu podeli verska tolažila.
Gospod dr. Vošnjak, koga ste mislili s tem slepiti? Sclio-penhauerjanec skozi in skozi — se ni odpovedal katoliški veri!! Prosimo, kake pojme imate sploh o veri ? Toda ne bomo Vas nadalje izpraševali. Povejte nam odkrito: kaj ne, to je pesek v oči prizanesljivim, spravljivim Slovencem, da bi ne videli, kaj ste jim nažveplali v romanu ? Prekriti ste hoteli s tem bogotajne, brezbožne nauke, katerih mrgoli Vaše delo? Idi Vam na limanice, kdor je tako kratkoviden. Pomiljujemo le kaplana Hrasto-viča, da mu je pripala nehvaležna vloga z Bogom spravljati mladoslovenske duelante in Schoperhauerjance. Predrznemo se celo trditi, da ni kaj korektno izvršil svojega posla. Od očitnega ateista in duelanta bi bil moral zahtevati, da bi tudi očitno preklical svoje zmote in pohujšanje, vsaj z eno besedico. To se ni
zgodilo. Vender mogoče, da je gospod Hrastovič spolnil svojo dolžnost, a izpustil je to iz povesti dr. Vošnjak, ker bi bil s tem obsodil svoje nazore, za katere hoče Slovence vneti sč svojim romanom. Vsekako pa vidimo iz tega prejasno, kako nalogo prisojajo naši liberalci slovenskim duhovnom: braniti jim hrbet pred vernimi Slovenci, da jim bo mogoče še nadalje sejati mej narodom krive nauke in brezboštvo ; ko bodo pa vse ostrupili, ko bodo videli, da so na konci svojih teženj, potem se obrnejo proti nam ter nas brcnejo od sebe: der Moor hat seine Pflicht gethan, der Moor kann gehen ! Zdaj smo gospodje mi!
Slednjič le še nekaj. Znano, da je isti dr. Vošnjak, ki je spisal „Pobratime,“ ob enem tudi priden pisatelj za — družbo sv. Mohora. In sicer prav pobožen, in skoz in skoz veren kristijan je dr. Vošnjak, ko piše za sv. Mohora. Ne, kaker da bi bil morda versko prepričanje, katero je prej imel, izgubil ter zamenjal z drugim, nasprotnim, kar se zna vsakemu človeku pripetiti. Ne; ob enem in istem času piše dr. Vošnjak povesti za sv. Mohorja in romane a la „Pobratimi.“ Dovolj pogledati njegovo povest „Obsojen“ v letošnjem koledarji sv. Mohora, kjer je poln vere v Božjo previdnost, kjer tako gorko in spoštljivo in pobožno govori o vsem. kar je krščansko; njegovo povest kinča celč ilustracija, ki nam kaže, kako duhoven podaje bolniku sv. obhajilo. Povest „Obsojen" pravim, ki je o istem času prišla iz peresa Vošnjakovega, kaker „Pobratimi.“ Čujmo le! V povesti piše dr. Vošnjak: „Vsi smo v Božjih rokah.“ In moli Božjo previdnost: „Čudna so Božja pota in kar je pravo, i Bogu je drago.“ V romanu pa ne pozna više moči nego vsodo, slepo vsodo, kateri nihče ne vteče, v katere pesteh je človek igrača; v romanu mu vladajo vesoljni svet in vsako bitje v njem „tajni činitelji. “
Taka skrajnostna nasprotja je zmožen v sebi spajati eden in isti mož! No, vganjke ni težko rešiti. Družba Mohorjeva pobožne povesti dobro plačuje, zatorej si misli dr. Vošnjak: bodimo pobožni — za denar; a ker upamo, da bomo isto tako dobro razprodali Schopenhauerjevo robo, bodimo Schopenhanerjanci, bodimo spiritisti — ravno tako za denar!
Je to moštvo, je to doslednost? Da, mladoslovenska doslednost je to, mladoslovenska značajnost! Pregovori Rothschilda, da jim dobro plača, in j utre mu prodajo Slovenijo, narodnost in ž njo ves svoj idealizemin in realizem!
In s takimi značaji bi se katoliški Slovenci družili ?
Mir in sprava s takimi liberalci bi nam nalagala o enakih delih, kaker so Vošnjakovi „Pobratimi,“ vsaj molčati ter nikaker jih javno obsojati. Pravim, vsaj molčati, ker spravljivost gre žalibog večkrat vže tako daleč, da celč listi, ki se smatrajo za konservativne, brezverske knjige in časopise neredko nad vse hvalijo in gorko priporočajo, v čemer se vže od nekdaj odlikuje
Goriška „Soča.“ A vže molčanje bi neizmerno škodilo: kdor molči pritrjuje; in to je dovolj, da se občinstvo vrže na take proizvode ter sfe slovensko besedo sreblje strup brezbožnih naukov. Ne; ako nočemo, da nam gnjilo jabolko liberalizma, ki se je vtepel v naše slovstvo in javno življenje, ne okuži, kar je še zdravega v našem ljudstvu, v mladini, vrzimo je hitro od sebe, bodi njegov olupek še tako naroden
Zveze z liberalci: ne; kdor se ž njimi zavezuje, izdaja vero iz vest!
„Ljubljanski Zvon.“
Leposloven list.
„Ljub]janski Zvon“ je v osmih letih svojega izhajanja obogatil našo 1 e ;> o slovno književnost z uajlepšimi doli. Prvi naš leposlovni list „Ljubljanski Zvon.“
„Sofa“ 26. jan. 1889.
Zmedenost pojmov je dandanes pač čudovita. Pred vsem pa to lehko zapazimo v vprašanjih, ki se tičejo umetnosti in leposlovja. Našim leposlovcem brez vere in Boga je sploh vse lepo, kar je slovenski ali slovanski pisano. Ne; recimo bolje : kar je pisano v protikrščanskem, bogotajskem zmislu.
Naš „Zvon,“ ne da bi nas zavračal, kaker nam je žugal vže lani, se obotavlja okol našega lista kaker mačka okol vrele kaše; le tu pa tam od daleč malo ščipne, resno nas prijeti nima poguma. Tudi v letošnji 3 številki se nas spominja. Vpraša namreč nekoga, „kakšen bi bil Shakespeare v svitu najnovejše goriške modrosti/ Ta „modrosta imamo čast biti mi.
V istem odstavku nadalje nas hoče podučiti, da so možje, kaker Turgenjev, Voltaire, leposlovni pisatelji!! Pisatelji, ki vedo, kaj je lepo. kaj pravo, nič ne de, da so brezverci!
Mi nimamo navade ostajati na dolgu, kaker liberalci nam. Za kar pa nam gre pred vsem, so načela. Zatorej hočemo pod gorenjim naslovom nekoliko prerešetati „leposlovno“ delovanje iz ..Zvonove-1 preteklosti; obenem pa bomo imeli priložnost spregovoriti se „Zvonom“ še o marsičem drugem.
Leposlovno stran v „Zvonu“ je posebno pridno obdeloval v svojih „verskih bajkah" (!) gospod
J. Trdina.
Le nekaj klasičnih mest brez komentara. Oprosti naj se nas, da smo nekatere prekosmate preveli na latinščino. Previdnost je to zahtevala.
*Sveto pismo govori v vseh rečeh lesnico, ali jo zavija včasih v lepo priliko, da ne pohujša nedolžnih otrok. S tako priliko pripoveduje nam zgodbo prvega greha. Prav za prav pa je bilo tako. . . . Adam jo pogleda, spozna nje ljubezen in tudi on se zaljubi v&njo. Od tod je dobila jablana ime „drevo spoznanja,“ ker sta se pod njo Adam in Eva spoznala, kako neskončno da se ljubita." — Zvon 1881 str. 166.
Zavrženi angelji so na zemlji „z vgrabljenimi babami zarodili nevsmiljene grofe in druge v e 1 i k a š e, ki so vbogega kmeta toliko let tako krvavo mrcvarili in zatirali." — Zvon 1881 str. 166.
/Pako je prišel Lucifer na našo zemljo in je zarodil na njej se svojima nečednima babama — nemškutarje. — Zvon '1881 str. 291.
„Zdaj vpraša Bog Madžara in Madžar pravi: Meni se najbolje godi, kader sem vmazan . . . Bog mu veli: Naj bo po tvoji zemlji toliko blata, da se boš po njej valjal kaker svinja."
— Zvon i881 str. 223.
„Kurent to zve, pa liajd v cerkev! Bilo je ravno veliko opravilo. Komaj je začel gosti, popadajo ljudem bukve in broja-nice na tla in vsa cerkev se spremeni v plesišče. Pop je hotel ljudi karati, ples pa šine v noge tudi njemu, držeč v rokah sv. zakrament vrtil seje pred oltarjem kaker obseden." — Str. 355.
Ker je sv. Andrej proti zapovedi Kristusovi jedel grozdje, ga d& Jezus Kristus sežgati. Od sežganega ni ostalo kaker srce in kosci jeter. Te vdobi po naključji dekle. Ko jih poje, „z a-čuti se nosečo in čez 9 mesecev rodi sv. Andreja . . . . V telesu druge matere ostala mu je vsa pamet in zavednost, pa se je dobro spomina], daje bil žejen vseh devet mesecev. Takega ni hotel več prebiti “ — Str. 358.
Poltenost, prešestvo, vboj, samovmor.
Poltenost je cel spis „ Gorska deklica." — Zvon 1884 str. 27 ss.
N. pr. Grofinja velela je lepemu ženinu, Buniču, ki je tirjal od nje, da poljubi roko njegovi nevesti: „Narediva zameno! Mesto neveste naj poljubim tebe: saj sva sama, da ne bo zvedel za najino prijaznost niti moj pusti grof Erger-Berger, niti tvoja slaka ženičica."
Pastor puellam montanam observat, cum somno experge-facta levem tunicam exuit et in lacum prosilit corpus lotura.
— Str. 29.
Ista snov na strani 60, 32 in 146.
Stran 148. Aperte sermo fit de amplexibus fornicariis; lec-tulus matrimonialis in eoque concubantes describuntur.
Abortus.
»Post aliquot dies iam toto pago innotuit eam furtim radices quasdam sibi coquere, ut tollat ingratos effectus peccati sui... Praeter liane narrabant mihi et alias quinque foetum sibi aqua cocta ex quadam lierba, ... vel ignotis quibusdam baccis expu-lisse .... Contenderunt deinde Celeiam „da jim ostrga slepi župnik kosmato ves t.“ — Zvon 1884 str. 397.
Nekaj o »menihu."
„Njegova svetost je tako zaslula, da jo je zvedel sam rimski papež in mu dovolil, da sme zapustiti samostan. Dal mu je dovoljenje, da stanuje ž njim slobodno mlada, precej brdka babnica, da bi imel priliko. bojevati se s skušnjavami in si z junaškimi zmagami prislužil nebeški raj in večno zveličanje.“ — Stran 400.
Na strani 401 mu očita Trdina po hudiči vse ostudnosti. Ex. gr. Cum die dominica redires a sacro officio, semper ante portas concubina te exspectabat, ut brachium eius arriperes eam-que domum traheres .... Tantum scandalum terra nostra plus quam a trecentis annis non est passa . . .
Sploh so Trdinove bajke in povesti prava kloaka, ki se vije skozi letnike »Ljubljanskega Zvona,“ kloaka, v katero se zliva vse. kar se da misliti najbolj ostudnega in kosmatega — prava „kvintesenca“ mladoslovenskega liberalstva !
Sicer pa nikar misliti, da je ostali »Zvon" dosti bolji. En sam vzgled. V pripovesti »Giacomo." (1884 str. 100) nahajamo na petih straneh:
a) Prešestvo. „Filippo de Falcone in Betrice, soproga grofa Muzzija, colIoquiis amatoriis delectantur, amplexantur invicem et deosculantur beatosque se sentiunt."
b) Prešestvo in vmor. Beatrice sloni Filipu v naročaji, drug drugemu gledata v oči ac osculantur invicem. . . . Carlo, mari-tus Beatricis, ju zasači: „skoči na Filipa ter mu zabode bodalo v prsi."
c) Blaznost. Beatrice je zblaznela.
d) Samovmor. Giacomo, ovaduh nezveste žene, pravili so „da je sinoči vtonil," in sicer, ker je slišal drugega govoriti: „Proklet bodi oni gondolir, ki je grofu izdal, da ga ne ljubi več soproga; ali to ni bil gondolir, to je bil lopov.11 Pisatelj te po-vestice je neki A. A. P.
Vprašamo Goriško „Sočo,“ ali prišteva tudi tako blato onim »najlepšim delom," s katerimi je Zvon »obogatil našo 1 e p o-slovno književnost"?
»Ljubljanski Zvon“ in slovenska duhovščina.
I)a ni katoliški duhoven liberalcu persona grata. se pač samo ob sebi razume. Tako tudi slovenskemu ne. Prenaša ga le, dokler k njegovemu počenjanju molči; da celo milostljiv mu je vstani biti, ako ga gmotno podpira, ž njim sodeluje, kaker n. pr. Gorazd, Fekonja itd.
V srci seveda liberalec vsakega duhovna do dna črti, kaker črno spako. Sploh bi raji videl po Slovenskem same protestantske pastorje ali ruske pope kaker katoliške duhovne. Posebno pa liberalcu ni všeč, da so slovenski duhovni rešili narodu sveto katoliško vero. Ko je prof. Marn v „.Tezičniku“ trdil, da so duhovniki vedno bili najzvestejši književniki slovenski, mu je Wiesthaler odgovoril (Zvon 1887 str. 572.): „A vedno vender le ni bilo tako! Konec srednjega veka in v 16. in 17. stoletji z nesrečno protireformacijo — toda, ,the rest is silence.’“
Vže najmanji dvom, ki bi ga duhovni izjavili o poštenosti liberalnih slovstvenikov, zadoščuje, da jih zavrnejo kot fanatike: „Gospodje morajo imeti vročo kri, ako jih vsaka beseda, ki govori o ljubezni, spravi v tak ogenj“ — tako so vstani nam odgovoriti, ko bi jim očitali njih „deviško“ pisavo, tiste vrste pisavo namreč, kaker smo jo zgore označili.
Kaj pa še le, ko bi jih kdo očitno zgrabil in jim v obraz povedal, kar jim gre ? Potem so zmožni kar tako odgovoriti: BSlovenci bi menda radi do svoje narodne smrti ostali kmečki narod brez posvetne gospode, brez omike; v literarnih stvareh kranjskega duhovna od preprostega kmeta prav nič ne loči, kaker črna suknja". — Zvon 1886 str. 312.
Kako nedostojno je tedaj, ako duhovni slovenski kleče plazimo pred liberalci, ki nas znajo tako ljubeznjivo čislati, kaker plazi n. pr. Fekonja (duhoven), ki se, hoteč govoriti o ,,duhovnikih kot slov. pisateljih,“ pred Zvonovci tako-le opravičuje: „Mislim torej, da se mi ne bode z a m e r j a 1 o, ako v naslednjih vrsticah nekoliko izpregovorim .... o duhovnih kot slov. pisateljih."
Ako se bomo tako zavedali svojega poklica in dostojnosti, nas liberalci v desetih letih vse v morje znesejo.
Vže spet „G-ora,zd.“ JRa „Zvon.“
O „Gorazdu “smo vže povedali, kar se nam je zdelo. Kar glej, vže spet je naše lepo slovstvo obogatil z novim proizvodom svoje rodovitne Muze, ki ga prinaša „Zvon,“ kaker po navadi, na prvem, častnem mestu svoje druge letošnje številke.
Nismo sicer mislili vže zdaj pojasnjevati novo poezijo „Go-razdovo,“ ko bi ne bilo „Zvonovo" vredništvo smatralo za potrebno zagovarjati, akoravno s kratkimi besedami, leposlovno stališče svojega lista ter pri tej priložnosti spet slaviti našega pesnika. Tako-le namreč odgovarja mej drugim nekemu svojemu dopisniku: „Gorazd se Vam smehlja raz svoje vzvišeno stališče in zbog širokega obzorja, katero so mu dale temeljite študije, in za vse, kar je lepo, vneto srce."
Kaj pa nam je prinesel spet ,. Gorazd" ? „Legendo,“ katero je naslovil: „List. iz kronike Zajčke."
Vsebina : Zgodba, ki jo je stari Marijofil, prior kartuzijanski, zapisal v kroniko samostana Zajčkega. Po višem vkazu je prišel Marijofil, da pregleda samostan Zajčki...
„Da napredek vidi v učenosti". . . .
Pride. Stopi v cerkev — najde jo prazno, osamelo.
Napoti se v refektorij:
Na stežaj so vrata vanj odprta,
Od obeda še šibe se mize.
A v dvorani ni je duše žive!
Prazna tudi cela vsaka, prazni hodniki. Dolgo blodi po samostanu zastonj, vse nemo, vse mrtvo. Slednjič:
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem Vrata najdem le na pol odprta,
Iz dvorane govor, hrum in petje !
Tu sluša in sluša. Razni glasovi poj6. Meni, da so Zajčki očetje, učenjaki zbrani -- v biblijoteki. Toda njih petje velja o drugačni biblijoteki; ker po zadnjih verzih, ki se zapojo:
Resnice že dolgo sem iskal zam&n,
Premetal naštete sem liste;
V tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan Vseh knjigah resnice sem čiste.
Po teh besedah tedaj:
. . . Veselo zazvenče kozarci.
Odpie vrata Marijofil, vstopi, pozdravi :
„Memento mori!“...
Klet prekrasna !
Klet prostrana me objame hladna!
A v sredini sodov velikanskih,
Tu sedijo patres kartuzijanci Okrog mize hrastove ogromne,
Čašo v roki vsak drži penečo . . ,
„Bratje dragi, dominus vobiscum !
Tukaj torej knjižnica je vaša ?u
Recimo tedaj: legenda nam kaže kartuzijance — pijance.
In kdor jo je prebral, pustila mu bo v duhu vtis: kartuzijanci — pijanci. In ker so kartuzijanci menihi, bo kar naravnim potom dalje sklepal: menihi — pijanci! Ergo? Najbolje da se jih vse prežene in se jim vzame, kar imajo.
Oho! me bo zavrnil g. Gorazd, kdo pa to uči? En sam zgodovinski slučaj vam tu navajam — in vi delate take posledice ? Zgodovino pišem :
,,Kroniko o samostanu Zajčke m.
. . . Res je, res. Resnico sdmo Vselej piši vestni zgodovinar!
Toda vi, gospod Gorazd, hočete biti p e s n i k, ne pa zg o-d o v i n a r. Mej tema je silno velik razloček. Zgodovinar ne piše v verzih, ampak v prozi. In ko bi mi bili tudi vi v prozi kot zgodovinec podali ta resnični slučaj, rekel bi: Žal, da se je nekdaj tako godilo v samostanu Zajčkem — a nadaljnih posledic bi ne izvajal.
Umetnik, dasi nam v svoji sliki predočuje en sam konkreten slučaj, vender s tem idejo, ki se v njem izraža, p o o b-čuje. Vaša pesen oznanjuje na prvi strani leposlovnega lista slovenski mladini: kartuzijanci-pijanci, menihi-pijanci!
In kaj potem, ko bi tudi res, kaker hočete vi, vaša „legenda“ nič več ne izražala, nego en sam zgodovinski fakt? Vprašamo, ali more biti tak fakt izključljivi predmet umetnijske slike ?
Umetnost nam ima vpodabljati lepoto v čutni obliki. Vi pa nam predstavljate pijance in, nota bene: menihe — pijance. Je li pijanost lepa? In sicer lepa na ljudeh, ki morajo vže po svojem poklici težiti po viši svetosti in popolnosti, kaker drugi ?
timetnik ima predstavljati nam ideale. Ideal po moji šibki razumnosti mora biti nekaj, kar duha povzdigne, kar ople-meni čut, kar volje vgreje in vjači za dobro. Ta ideal v vaši „legendi“ je pijanec v kartuzijanski suknji, ideal, ki zamore mlada srca napolniti le s č r t o m i n sovraštvom do redovnikov, sploh do katoliškega redovništva, najidealniše vstanove v človeški družbi.
In taki pesniki hočejo biti idealisti! Taki listi — leposlovni! G. vrednik »Ljubljanskega Zvona1*, je to tisto vzvišeno
stališče, „raz katero se nam za vse, kar je lep o, vneti Gorazd smehlja ?“
Da, prav to je leposlovno stališče naših Zvonovcev. Zato prištevajo leposlovnim pisateljem tudi nad vse vmazanega, ciničnega Voltaire-a in Turgenjeva!
Namesti žarnih idej večne resnice — povsod le dvom in ciničen posmeh — resnici, namesti Božje previdnosti — vsoda, namesti povzdigujočega upa — obup, namesto kreposti in nravstvene jakosti — neodoljiva strast, namesto krščanske prizanesljivosti — dvoboj, namesto vdanosti v Božjo voljo — samovmor, namesto zakonske zvestobe — prešestvo itd. itd. recimo : namesto pravega in lepega, povsod le laž in grdoba, povsod blato.
Zarotili so se proti vsi lepoti v naravi in nravi, na zemlji in v nebesih . . .
„Maledetta primavera!“ — tako se roti Guerrini. „Vecchio maggio m’ annoi14 — kliče Enotrio. *Vi potrebbe dir come son belli Le peccatrici ed il peccato.1* (Stecchetti)
To so ideje leposlovnih idealistov — brez vere. Rapisardi počastil jih je z ne posebno laskavim : idealisti della porcheria!
Toda čemu se zaganjam v slovenske idealiste! Saj se zdi, da je prišel idealizem vže iz mode tudi pri nas. Ne, ne — čuj: realisti hočejo biti! Tako spričuje „ZvonJ o najodličnišem svojem romanopisci: „Krsnik je realist.11
Realisti, zdravi realisti t. j. risati hočejo svet in ljudi, predstavljati življenje, kakeršno je, a ne kakeršno bi moralo biti.
No, da bi bilo to res! A žalibog, en sam pogled v slovstvo teh realistov nas več ko prepriča, da ni res. Nam slikajo življenje, ljudi, kakeršni so ? Denimo, da bi ničesar ne vedeli o redovnikih, edin vir, iz katerega bi se o njih podučili, bi nam bil ..Ljubljanski Zvon,11 na čelu njegov glavni pesnik — Gorazd; kak pojem bi si stvarili o njih V V vseh letnikih Dunajskega in Ljubljanskega Zvona najdemo le en dober stavek o njih ? Pač pa nas podučuje Gorazd s čedno historijo Patra Urha, da redovniki so vasvavci, z „legendo o Zajčkem samostanu,“ da so pijanci. In kako podobo bi si narisali o katoliškem duhovnu iz potez v obeh Zvonovih ? Dobro rejen gospod, z debelo kuharico; kaker brž ne trobi z liberalci v en rog: robat, zabit, tako, da se ne loči od kmeta nego po črni suknji! Duhoven — verski nestrpnež, fanatik do trinoštva, da bi bil hitro pripravljen zažigati grmade, na katerih bi se pekli — mladoslovenski liberalci!
Ako je res, da nam naši leposlovni „realisti“ rišejo svet, kakeršen je v resnici, potem se ne najde več kmalo na zemlji poštena, sramežljiva deklica, ki bi znala čislati devištvo in čistost, se ne najde kmalo več žena, ki bi čisto in zvesto živela v zakonu, potem ni nikjer več na zemlji plemenite, duhovne ljubezni, ampak le v živinsko strast zatopljena pohotnost, ni več mladeniča,
moža, ki bi se krepko vstavljal strasti in meseni poželjivosti, ni več proste volje, ni kreposti, ni ponižnosti, ni Boga, ni previdnosti. Vsega tega ni več, ker najblaži junaki in junakinje po romanih, novelah in pesnih teh »realistov* so ali bogotajci ali prešestniki, pijanci, somomorivei, duelanti, fantasti ali naravnost
— norci!
Kaka nezmisel: »realisti44 ! Realno je vender nekaj, kar je, kar biva, nekaj pozitivnega. A naši »realisti14 nimajo očesa, nego za slabo t. j. za negacijo tega. kar je; ker nevera, dvom, greh, neredna strast itd. kar nam navadno vpodabljajo, ni drugo kaker tajenje, zanikanje pravega, dobrega in lepega, tedaj resničnega, realnega. Njih realizem je zanikanje vsake realnosti: non-ens
— nezmisel!
Ne, ostanite li idealisti; a idealisti ne na vzgor, ampak navzdol, ker res mojstersko razumete slabo pretiravati, greh poveličevati, tedaj idealisti z onim pridevkom, kaker ste ga gore slišali!
Slednjič še nekaj. Vrednik »Ljubljanskega Zvona“ vpraša v »listnici,44 »kakšen bi bil Shakespeare v svitu najnovejše go-riške modrosti.14
Sprejmemo tak poklon. Toda naj se le potolaži g. vrednik Zvonov, toliko vže poznamo Shakespeare, da mu ne bomo radi nevednosti prizadeli najmanjše krivice. Morda celo više ga znamo ceniti, nego mladoslovenski leposlovci. In res, kako si more pač krščanski velikan Shakespeare obetati dostojne, pravične ocenitve od ljudi, katerim so možje, kaker bogotajni, vmazani Voltaire, kaker pesimistični, fatalistični smešivec vsega božjega in človeškega, Turgenjev — vzori leposlovnih pisateljev! Animalis homo non percipit ea, quae sunt Spiritus; stultitia enim est illi. Stul-titia — mora biti tudi Shakespeare onim, ki malikujejo pred Voltaire-om in Turgenjevom.
Sicer pa se nočemo dalje pričkati se Zvonovim vredništvom. Svoje nazore o lepoti in umetnosti smo jasno razložili v »Dvanajsterih večerih.“ Menimo, da v naši estetiki najde tudi Shakespeare častnega mesta; najbrže še prej nego v estetiki Zvonovih leposlovcev; če sploh imajo kako estetiko, če imajo kaka načela.
In prav tu bi prosili »Zvon44 in njegove, sotrudnike. naj nam vender enkrat razložijo načela o lepoti in umetnosti, da se bomo pogledali v jasni luči. Vže dvajset let nam leposlovno pisarijo, a še nismo imeli sreče slišati iz njih ust. kaj je lepo, kaj umetnost, kaj idealizem, kaj realizem. Zakaj se pa toliko izogibate načelnih vprašanj ?
In vender bi morali ravno tu biti mojstri. Ker da so spretni mislitelji, temeljiti filozofi Zvonovi sotrudniki, je vže dvojiti neodpustljiv greh. Saj je pisal ocenitelj mojih »Večerov14 v lanskem Zvonu od besede do besede tako-le: »Ni še dolgo, odkar se je zlasti mej mladim narastajem katoliškega duhovenstva tako ne-
kako ,od zgoraj11 jelo posebno priporočati modroslovje. Ne samo ozir na to da se je zadnja desetletja notorično zanemarjala ta stroka po vseh srednjih in po drugih višjih strokovnih učiliščih, kamor prištevamo takisto štiri teologične tečaje, ampak tudi čut, da se le premnogokrat v duhovskem stanu opazuje nekako ozko obzorje nasproti drugim posvetnim isto tako akademično izobraženim stanovom, katerim pa vedna dotika s širšim svetom in — le odkrito recimo! — tudi hujši boj za obstanek razširja vid, vplivala sta, da se je jelo , vedi vseh ved“ posvečati večje število izobraženih mož (Inkovskega stanu, nego je bilo še pred malo leti obično.“
To bi bilo v naši prozi nekako : Mi posvetni, mi akademično izobraženi Zvonovci, smo vže stari, v Platonovih. Aristotelovih itd. itd. delih zarujaveli filozofi, tako da pomilovavno zremo na črno druhal katoliške duhovščine v njenem „ozkem obzorji,“ katera je začela še le zdaj — tandem aliquando — po našem vzgledu — nekako se baviti z elementarnimi vprašanji tiste filozofije, ki je nam vže davno prešla v meso in kri!
Haha! Ste jih čuli ? Koliko ste pa pokazali doslej od svoje filozofične izobraženosti ? Koliko filozofičnih spisov nahajamo v Dunajskem in Ljubljanskem Zvonu ? Če se ne motim, je nekdo pred leti v neizrečeno kratkih pismih pojasnjeval nekatere Kantove nazore. To je vse! Ako nočemo morda filozofiji prištevati Stritarjevih plev iz Schopenhauerja . . . Kdo pri nas filozofuje ? Ne govorim tu o logikah posnetih iz nemških filozofov. Poznate dr. Lampetove filozofične razprave o duši, o Bogu ? Toda — psst! Duša in Bog nista predmet „prave“ filozofije! Ampak le Kantov „Ding an sich,“ ampak le vsoda, le Schopenhauer! Kaj ne dal? Kdo nam spisuje prvo slovensko filozofijo, katero izdaje .Matica"? Duhoven — .nizkega obzorja nasproti" — Zvonovcem !
Na dan torei z vašo filozofijo, z vašo estetiko, ako res stojite tako nedosežno visoko nad nami!
Dr. Mahnit.
Raznoterosti.
i.
Nekaj iz masonskega katekizma.
Masonstvo zlasti na nižih stopinjah kaj rado posnema obrede katoliške cerkve, to pa, da tem bolj skriva svoje podle nakane, ter tem laže okani neizkušenea, ki je pal v njegove mreže, in vara nevedni svet, kojemu se tako podavajo blesteče fraze o pristno človekoljubnili namenih in težnjah prostozidarskega društva.
Tako imajo bratje masoni po katoliškem vzorci tudi svoje katekizme priležne različnim stopinjam masonstva. Novinec (ap-prenti), sodelavec (compagnon), mojster (maitre), vitez rožnega križa, vitez kadoš in druga viša dostojanstva imajo svoj katekizem, in sleharni brat, ki hoče doseči višo čast, se mora podvreči izpraševanju iz dotičnega katekizma: so li bratje masoni pri ta-eih izpitih strogi, ali ne, o tem nismo nič gotovega pozvedeli.
Ni naš namen, da bi seznanili čitatelje „Rimskega katoli-ka“ z vsemi ovimi katekizmi, a ne moremo si kaj, da bi jim ne podali vsaj nekoliko črtic, da koliker toliko zpoznajo v tem oziru masonski običaj. Posebno zanimiv je katekizem za novinca, ki ga hočemo tu posneti v glavnih točkah po znamenitem delu Leona Taxila, ki je sč svojimi „Revelations complčtes sur la Franc-Maconnerie“ v vseh ozirih osvetil, kaker nihče prej, framasonsko družbo.
Prim. „Les Freres Trois-points11 1. zvezek str. 409
* *
*
Vprašanje. Kaj je mason?
Odgovor. Svoboden in značajen človek, ki ceni pravico in resnico više, nego vse reči, ter osvobojen ljudskih predsodkov je ravno tako prijatelj bogatinu, kaker vbožcu, da so le krepostni.
Vp. Kaj je masontvo?
Od. Masonstvo je človekoljubna, filozoflčna in napredna družba, katere smoter je vresničiti pravico v človeštvu.
Vp. Katero je njegovo geslo?
Od. Masonstvu je geslo : „liberte, egalite, fraternitč“ ; njih vre-sničenje je popolno vresničenje pravice.
Vp. Kateri so znaki masonstva?
Od. Masonstvo je bistveno napredno; „čredo“ in nepremenljive dogme so mu neznane. S človeškim razumom vred ono sprejema va-se slednji dan pridobitve na znanstvenem polji, slednji dan razgrinja nova obzorja (nouveaux liorizons) in nove predmete v spoznanje. Ono se bori z nevednostjo, piedsodki in vražami, čisla in priporoča delo, spoštuje pravo in zavrača vsako nasilstvo.
Vp. Kakšne so dolžnosti masonske ?
Od. Mason mora nevmorno delovati za vresničenje masonskega smotra, mora skrbno študirati vprašanja, v z n e m i r j a j o č a človeško družbo ter jim iskati mirne rešitve. On mora biti dober, pravičen, vdan, pogumen, skromen, pripravljen za vsakeršno žrtev, da zmaga pravo in resnica.
Vp. Kako vas bodem spoznal, da ste mason ?
Od. Na mojih besedah, znamenjih in tipanjih.
Vp. Kako se dela znamenje ?
Od. Po čez in navpik; to znači, da hočem raji, da se mi prereže grlo, nego da bi izdal zaupane mi skrivnosti.
Vp. Dajte mi potno besedo.
Od. Tubalkajn.
Vp. Kaj pomeni ?
Od. To je ime enega sina Lamehovega, judovskega očaka, kojega potomci so se odlikovali po delavnosti. Njegova prva žena Ada mu je porodila dva sinova: .Tabela, ki je po židovskih tradicijah bil prvi nomadski pastir, in Jubala, ki je izumel prve glasbene instrumente. Njegova druga žena, Sella, mu je porodila Tubalkajna, prvega kovača, in Nohemo, prvo tka-lico. j) Potna beseda masonskih novincev se je izbrala mej ovimi delavci prve dobe, da bi se nam naznanjalo, da nam je čislati in proslavjati delo tudi v njegovih najskromniših in najelementarniših oblikah.
Vp. Dajte mi sveto besedo.
Od. Je ne smem niti brati, niti pisati, jo smem le zlogati; recite mi prvi zlog in jaz vam povem drugi (sveta beseda
se zloga).
Vp. Kaj pomeni?
Od. Trdnost, neomahljivost. Tako se je imenoval en steber Salomonovega svetišča, kjer so novinci dobivali svoje plačilo (touchaient leur salaire). 2)
Vp. Čemu ste se dali sprejeti v masonsko društvo?
Od. Ker sem bival v temoti in hrepenel po luči. Človeška družba,
*) Lepa lekcija iz židovske zgodovine, kaker sploh masonstvo se pre-rado baha v svojih obredih sč zgodovinsko modrostjo!
2)	V masonski govorici pomeni ovi izraz ravno nasprotno, namreč plačati primerno vsoto.
v kateri živimo, je le na pol izobražena. 1) Bistvene resnice zatemnjuje še gosta megla, predsodki in nevednost jih vbija, sila jim krati pravo. Verjel sem in verujem še sedaj, da v masonskili svetiščih, posvečenili delu in učenju, mora bivati največi zaklad resnic in luči. 2)
Vp. Kako so vas predstavili loži?
Od. Niti nazega, niti oblečenega, hoteč me opominati, da krepost ne potrebuje krasila, prostega 3) vsega cvenka, ker je znamenje in često vzrok razvad in zločinov, koje masonstvo mora pobijati.
Vp. Kako so vas vvedli v ložo?
Od. Po treh mahljajih.
Vp. Kaj značijo ovi mahljaji ?
Od. Vprašajte in boste dobili; iščite in boste našli; trkajte in se vam bode odprlo.
Vp. Kaj je počel z vami brat Vešči (Expert) ?
Od. Vvel me je v ložo ter mi vkazal potovati, kaker mora slednji masonski novinec, da spozna težave, muke in stiske življenja. Očistil sem se v vodi in ognji ter odgovorivši na razna vprašanja sem bil sprejet v društvo in sem prisegel, da bodem obdržal skrivnosti, ki se mi bodo zaupale, ter v vseh razmerah ravnal se kot dober in zvest mason. Čestit-ljivi (Venerable) mi je potem vročil dve dvojici belih roko-vic ter me je oblekel se zastorom enake barve. 4)
Vp. Kaj pomenijo te rokovice in ta zastor?
Od. Rokovice bele naznanjajo, da masonske roke morajo biti čiste vseh zločinov, in da se moramo skrbno ogibati vseh i najmanjših madežev. Novinec mora hraniti eno dvojico teh rokovic v spomin sprejetja v ložo in drugo dvojico podariti ženi, kojo najbolj čisla, da ga ona opomina na mo-sonske dolžnosti, ko bi se pregrešil zoper nje. Zastor je znamenje delavnosti, pristno znamenje framasonstva.
Vp. Kaj ste videli, ko ste stopili v ložo?
Od. Ničesar, ker so mi trdno zavezali oči.
Vp. Zakaj so vam zavezali oči?
Od. Vezilo na očeh znači temine, zagrinjajoče še intelektualni in moralni svet, znači teženje vseh ljudi po luči.
Vp. Zakaj so bratje navzoči pri vašem sprejemu držali svoje meče obrnjene proti vašim prsom?
1) Masonstvo in njega somišljenci namorjajo in oznanjujejo, kaker znano, tako zvano tretjo civilizacijo.
2) Človek bi moral verjeti, da maBoni so pristni sinovi luči! Od njih naj mračno človeško društvo sprejme resnico in prosveto!!
3) Recimo oropanega: v denarnih zahtevah bratje masoui niso posebno skromni!
Ovo so, glavne točko fantastičnih obredov pri sprejemu. Glej »Skrivno razodenje.“ „R. K.“ III. zvezek.
Vp. Kateri so znaki masonstva?
Od. Masonstvo je bistveno napredno-, „ čredo “ in nepremenljive dogme so mu neznane. S človeškim razumom vred ono sprejema va-se slednji dan pridobitve na znanstvenem polji, slednji dan razgrinja nova obzorja (nouveaux liorizons) in nove predmete v spoznanje. Ono se bori z nevednostjo, piedsodki in vražami, čisla in priporoča delo, spoštuje pravo in zavrača vsako nasilstvo.
Vp. Kakšne so dolžnosti masonske ?
Od. Mason mora nevmorno delovati za vresničenje masonskega smotra, mora skrbno študirati vprašanja, vznemirjajoča človeško družbo ter jim iskati mirne rešitve. On mora biti dober, pravičen, vdan, pogumen, skromen, pripravljen za v s a k e r š n o žrtev, da zmaga pravo in resnica.
Vp. Kako vas bodem spoznal, da ste mason ?
Od. Na mojih besedah, znamenjih in tipanjih.
Vp. Kako se dela znamenje?
Od. Po čez in navpik; to znači, da hočem raji, da se mi prereže grlo, nego da bi izdal zaupane mi skrivnosti.
Vp. Dajte mi potno besedo.
Od. Tubalkajn.
Vp. Kaj pomeni?
Od. To je ime enega sina Lamehovega, judovskega očaka, kojega potomci so se odlikovali po delavnosti. Njegova prva žena Ada mu je porodila dva sinova: .Tabela, ki je po židovskih tradicijah bil prvi nomadski pastir, in Jubala, ki je izumel prve glasbene instrumente. Njegova druga žena, Sella, mu je porodila Tubalkajna, prvega kovača, in Nohemo, prvo tka-lico. |) Potna beseda masonskih novincev se je izbrala mej ovimi delavci prve dobe, da bi se nam naznanjalo, da nam je čislati in proslavjati delo tudi v njegovih najskromniših in najelementarniših oblikah.
Vp. Dajte mi sveto besedo.
Od. Je ne smem niti brati, niti pisati, jo smem le zlogati; recite mi prvi zlog in jaz vam povem drugi (sveta beseda
se zloga).
Vp. Kaj pomeni?
Od. Trdnost, neomahljivost. Tako se je imenoval en steber Salomonovega svetišča, kjer so novinci dobivali svoje plačilo (touchaient leur salaire). 2)
Vp. Čemu ste se dali sprejeti v masonsko društvo?
Od. Ker sem bival v temoti in hrepenel po luči. Človeška družba,
D Lepa lekcija iz židovske zgodovine, kaker sploh masonstvo se pre-rado baha v svojih obredih s h zgodovinsko modrostjo i
2)	V masonski govorici pomeni ovi izraz ravno nasprotno, namreč plačati primerno vsoto.
v kateri živimo, je le na pol izobražena. 1) Bistvene resnice zatemnjuje še gosta megla, predsodki in nevednost jih vbija, sila jim krati pravo. Verjel sem in verujem še sedaj, da v masonskili svetiščih, posvečenih delu in učenju, mora bivati največi zaklad resnic in luči. 2)
Vp. Kako so vas predstavili loži?
Od. Niti nazega, niti oblečenega, hoteč me opominati, da krepost ne potrebuje krasila, prostega3) vsega cvenka, ker je znamenje in često vzrok razvad in zločinov, koje masonstvo mora pobijati.
Vp. Kako so vas vvedli v ložo?
Od. Po treh mahljajih.
Vp. Kaj značijo ovi mahljaji ?
Od. Vprašajte in boste dobili; iščite in boste našli; trkajte in se vam bode odprlo.
Vp. Kaj je počel z vami brat Vešči (Expert) ?
Od. Vvel me je v ložo ter mi vkazal potovati, kaker mora slednji masonski novinec, da spozna težave, muke in stiske življenja. Očistil sem se v vodi in ognji ter odgovorivši na razna vprašanja sem bil sprejet v društvo in sem prisegel, da bodem obdržal skrivnosti, ki se mi bodo zaupale, ter v vseh razmerah ravnal se kot dober in zvest mason. Čestit-ljivi (Venerable) mi je potem vročil dve dvojici belih roko-vic ter me je oblekel se zastorom enake barve. 4)
Vp. Kaj pomenijo te rokovice in ta zastor?
Od. Rokovice bele naznanjajo, da masonske roke morajo biti čiste vseh zločinov, in da se moramo skrbno ogibati vseh i najmanjših madežev. Novinec mora hraniti eno dvojico teh rokovic v spomin sprejetja v ložo in drugo dvojico podariti ženi, kojo najbolj čisla, da ga ona opomina na mo-sonske dolžnosti, ko bi se pregrešil zoper nje. Zastor je znamenje delavnosti, pristno znamenje framasonstva.
Vp. Kaj ste videli, ko ste stopili v ložo ?
Od. Ničesar, ker so mi trdno zavezali oči.
Vp. Zakaj so vam zavezali oči?
Od. Vezilo na očeh znači temine, zagrinjajoče še intelektualni in moralni svet, znači teženje vseh ljudi po luči.
Vp. Zakaj so bratje navzoči pri vašem sprejemu držali svoje meče obrnjene proti vašim prsom?
*) Masonstvo in njega somišljenci namerjajo in oznanjiyojo, kaker znano, tako zvano tretjo civilizacijo.
2) Clovok bi moral verjeti, da masoni so pristni sinovi luči! Od njih naj mračno človeško društvo sprejme resnico in prosveto!!
3) Recimo oropanega: v denarnih zahtevah bratje masoni niso posebno skromni!
4> Ove so, glavne točko fantastičnih obredov pri sprejemu. Glej „8krivno razodenje.“ „R. K.“ III. zvezek.
Od. Da bi mi naznanili, da masoni bodo vselej pripravljeni pomoči mi v mogočih stiskali, ako ostanem zvest svoji časti in danim obljubam. Tudi so mi naznanili, da vsak čas in po vseh krajih me bode zadel maščevavec, ako se izneverim zaupauju, ki so mi je izkazali sprejemši me v ložo.
Vp. Kdaj začenjajo in končujejo masoni svoje delovanje (zborovanje) ?
Od. Alegorično, njih delovanje (travaux) se prične opoldne in preneha o polnoči.
Vp. Zakaj so sklenili masoni pričenjati svoje delovanje opoldne in je končevati o polnoči?
Od. Spominjaje se Zoroastra, ki je prvi vstanovil misterije (skrivnostne obrede) v starem veku in, kaker pravi legenda, sprejemal svoje učence opoldne ter jih odpuščal o polnoči. Ti uri naznanjati simbolično, da človek mora čakati polovico ali poldan 'življenja, predno zamore koristiti svojim sobratom ; a da odslej mora nevmorno delovati v občno blaginjo.
Vp . Koliko ste stari ?
Od. Tri leta. 1)
Vp.	Kaj se dela v vaši loži?
Od.	Borimo se z nasilstvom, nevednostjo,	predsodki	in zmotami;
proslavljamo pravo, pravico, resnico, pamet. Kreposti pletem# vence, spačnosti kujemo železne spone.
Vp. Kje dobivate svojo „plačo-‘ ?
Od. Pri stebru J. 2)
Vp. Ste-li zadovoljni?
Od. Da; mojstri so zadovoljni z menoj.
Vp.	Ali nimate nobene težnje več?
Od.	Eno samo: težim po časti, da bi	se	me	sprejelo mej	sode-
lavce (compagnons).
Sklep: Delajte in vstrajajte.
In kmalu bode dotični novinec, ako je pokazal masonske
„vrline“, dobil „povišano plačo", to je, bode sprejet v viši red.
1) Tu Hlode zgodovinski in mitologifni dokazi za imenitnost tega števila: v tem dokazu figurirajo Brahma, Siva in Višnu, Jupiter, Neptun in Pluton, Kajn, Abel in Set, Noetova ladija s tremi nadstropji, trije kralji, i. t. d. Pri bratih masonih ima vsaka stopinja svojo posebno številko.
Določeno mesto v loži, kjer se nahajajo stebri, kaker v naših
cerkvah.
Pravoslaven o pravoslavji.
„Narod nie jest tem, co on o sobie mysli v przebiogu ezasow, ale tšra byo winien, co Bog o nim my<li vr wiecz-no3oi“ . . .
Leez narod, kt6ry nie chce po$wi?cic swego egoizmu narodowego prawdzie povvszeclmšj, nie jest naroderii chrze-Scianskim i nim nazyvac si? nie može. “ Solovjev.
Ime Vladimira Solovjeva j« dandanes znano po širokem svetu. Saj je on v najnovejši dobi v svoji domovini zopet vzbudil velikansko misel, od katere je odvisna bodočnost Slovanstva in Evrope, misel o zjedinjenji izhodne in zapadne cerkve. Njegove rodbinske zveze, globoka izobraženost in plemeniti značaj obračajo nanj oči vsega omikanega sveta. Sin je univerzitetnega profesorja Sergeja Solovjeva, historika ruskega in bivšega učitelja sedanjega carja. Ko je dokončal v Moskvi študije in si priboril doktorstvo iz filozofije, je dobil stolico istega predmeta najprej v Moskvi, kasneje pa v Petrogradu. Baveč se mnogo s historijo, posebno rusko, se je prepričal, da razlika mej izhodno cerkvijo in in zapadno vender ni tako velikauska, da bi bil sploh nemogoč prehod. Svojega prepričanja ni plašno tajil v srci. Huda polemika se je vnela. Ta boj ga je še bolj potrdil in prepričal o vzvišenosti in osodnosti smotra, kojega si je izbral za nalogo svojemu življenju. Da bi se mogel celega tej nalogi žrtvovati in brezobzirno in svobodno izjavljati svoje srčno prepričanje, pustil je stolico petrograjsko in šel potovat po Evropi. Pogovarjal se je o svoji nalogi z najpoglavitnejšimi možmi na Angleškem, Francoskem, Italijanskem in na izhodu. Plod teh konferencij je filozofija cerkvene zgodovine, knjiga, katere prvi del je izišel lanskega leta v Zagrebu. Pisana je rusko.
Po njegovem je treba vero, kojo rojaki njegovi vže priznavajo, lo osvoboditi lokalnih vezi in jo očistiti narodnostnega samoljubja, da se pokaže kot ista z večno, neskaljeno resnico božjo. Po ti poti se cerkvi sami ob sebi stopiti. Sam se čudi, da ga ruska cerkev radi takih nazorov ne izobči, da ga trpi v svojem naročji! Mogoče vsaj v srci priznavajo cerkveni dostojanstveniki ruski, ki se nahajajo v oblastni roki carjevi, da bi vender le vtegnil imeti Solovjev pravo P ! . . .. Kaker jih je nebrojno pri nas, ki razmotrujoč zjedinjenje obeh cerkva — in v prvi vrsti malikovavci narodnosti — vidijo le zapreke ne pomneč, da je resnica večna, da resnica ko-pečuo vender le mora zmagati, da je božja oblast in milost vender
le močnejša od carjeve roke in njegovih činovnikov — tako je tudi navdušenega Solovjeva neki katoliški pisatelj zavrnil : „jedna lastavica ne prinese pomladi “ A ta opazka, ki sicer poparja navdušenost kot slana mlado cvetje, Solovjeva globoko prepričanega o svoji stvari ni vstrašila, ampak odbil jo je: ^Morebiti, da je prilot jedne lastavice le slučaj, ki nič ne pomeni. Vender ako lastavica od mraza ne giue, je dokaz, da se je prava zima vže vmaknila....“
Solovjev ne izreka imena „unija,“ vender dokazuje potrebo reforme v pravoslavni cerkvi. V brošuri „Rusija in Evropa" pobija nauke šovinizma panslavistične stranke v Rusiji in prepričava, da narodnostna izključnost vodi narode v barbarstvo, v propast. Ravno ta narodnostna izključnost v prv, vrsti loči vero izhodno od katoliške. In res, slovanskim liberalcem na zapadu, ki proslavljajo rusko ortodoksijo, ni pravzaprav nič do vere v nji, ampak le do oblačila, v Katero so Grki, a ne Slovani niti sveti Ciril in Metod, pristno vero vrinili : njim je le do narodne izključnosti.
Lanskega leta je bil Solovjev v Parizu Nekega dne je v hiši knjeginje Wittgen3tein pred mnogim najodličnišim poslušateljstvom govoreč o načinu, kako bi se imela zediniti Rusija z Rimom, in kažuč ji pravi njeni namen, rekel : Narod n i to, kar sam tekom časa o sebi misli, ampak dolžan je biti to, kar Bog o njem misli v večnosti.*) Na tej krasni resnici je osnoval Solovjev svoje razmotrovanje. Rusija govori vedno o panslavizmu, vvažajoč ga za svojo historično misijo; a Rusija ima dosti lepše poslaništvo kak er pokroviteljstvo ali prisvojitev Bolgarije, Srbije in drugih slovanskih plemen; njeno poslaništvo je vrniti se vjedinost krščansko, se dati preroditi in v svoje krščanstvo priliti svežo kr v, mesto zavzeti mej katoliškimi narodi se svojimi sto milijoni duš, biti most mej Evropo in Azijo .... biti stražnik Petrov na braniku krščanskem. Tej misiji po mnenji Solovjevem se tudi popolnoma prilega značaj ruskega ljudstva, ki je skoz in skoz verski, kateremu je tako tesno in nev-goduo v pravoslavji, da razpada v različne sekte. To smatra Solovjev za misel, za idejo, kojo ima Bog v večnosti o namenu Rusije, prepričan je, da le povrat v jedinost bi Rusiji moči pomnožil in dal ji pravi tir.
Ako je res — pravi dalje v omenjeni prelekoiji — da je človeštvo velik organizem, vender ni le organizem materijalen in fizičen, ampak članovi, kateri je sestavljajo, narodi in posamezniki, so bitja moralna. Misel božja, ki je za materijalni svet brezobzirna, je^ za bitje moralno le zavezavna. Vsaka dolžnost se lahko spolni ali ne, se lahko sprejme ali zavrže, vender ta prostost, puščena
*) Te podatke jemljemo posredno iz francoskega časopisa »Oaulois." Sami rabimo poljski prevod.
ljudem in narodom, ne moro spremeniti načrta previdnosti ali vni-čiti nasledkov moralnega prava. Delovanje Božje v moralni sferi ne more biti manj vspešno kaker njegovo delovanje fizično : „D z i a t a n i e Boga i \v s f e r z e moralne j n i e m o ž e byč mniej -s k u t e o z n e, niz j ego dziatanie fi-zyczne.“ Iz tega sledi, da tudi v moralnem svetu je fatalnost, da se koneeno brezobzirno vresničijo božji nameni — a le posredno po prosti volji človeški, kar se v fizičnem svetu ne nahaja. Poklic ali čista ideja, kakersno Bog določuje vsakemu moralnemu bitju, posamezniku ali narodu, se javlja po vesti tega bitja in sicer kot najvisa dolžnost .... Ta ideja dolžnosti [»ostane pravica do življenja, a k o jo izvršujemo, ali pa pridemo ob pravico do življenja, a k o je ne izvršujemo. Bitje moralno se more obraniti idej božjih, a od proste volje je odvisno prejeti jo kot blagoslov ali pa kot prekletstvo : ,.I s t o t a moralna nič može s i £ u c h	r o n i č	od i d e i	b o ž č j. a 1 e	od w o 1 n e j w o 1	i	z a-
w i s	t o p r	z y j 4 č ja	jako b o	g o s t a w i e n s t w o,	1 u b
tež	jako	p r z e k I e	h s t w o.“
Solovjev, kateri je,	koliker znano,	še vedno pravoslaven,	doka-
zovaje, da je glede Rusije sedaj božja volja zedinjenje z Rimsko cerkvijo, omenja i zapreke, ki jih stavijo pravoslavni ne toliko glede vere same, ampak gledč narodnostne izključnosti, ki je znak pravoslavja:	„Bojč se pri nas resnice, a ker je
resnica katoliška t. j. vsoobčna, radi bi imeli resnico osebno, vero rusko, cerkev carsko!! Ni jim pravzaprav do nje same, ampak radi bi jo ohranili kot privilegij in sankcijo izključnosti narodnostne. Ali narod, kateri neče žrtvovati Svojega egoizma narodnostnega vseobči resnici, ni narod krščanski in se niti ne more tako zvati. Pripravljajo v Rusiji velike slavnosti v spomin prijetja krščanstva ; ali zdi se, da krst sv. Vladimira, tako vspešen njemu, je bil za ljudstvo le krst vode in da potrebujemo biti v drugič krščeni v duhu, resnici iu v ognji milosti. Odreči se moramo novemu malikovavstvu, ki je sicer mauj barbarsko, ali ne manj dostojno, kaker je bilo maliko-vavstvo naših prednikov poganov, zatrto po Vladimiru. Današnje malikovanje je nacijonalizem, kateri narodu vkazuje spoštovati smoter na mesto najvišega Boga.“
K.
III.
Grof Lev Nikolajevič Tolstoj — o veri. *)
Slednjič se je zatekel v pristanišče vere, iz katerega se je bil podal brez jadra, brez vesla, brez sidra, in našel je tam miru svoji duši, miru, katerega mu slasti in vede sveta niso mogle dati.
„Iskal sem — nadaljuje grof Tolstoj — odgovora (živenjskim vprašanjem) v človeških znanostih. Našel sem, kaker drugi, da glede na ta vprašanja se celo človeško znanstvo deli na dve protivni polokrogli .... vender na nobeni ne najdete odgovora živenjskim vprašanjem. Prva vrsta znanstva ne priznava teh vprašanj . . . ta vrsta je vrsta empiričnih ved. Na konci teh ved stoji matematika. Druga Vrsta priznava sicer ta vprašanja, a ne odgovarja na nje: ta vrsta je vrsta spekulativnih ved. Na skrajni meji teh ved stoji metafizika.
Iskal sem v vseh vedah, a no le, da nisem nič našel, ampak prišel sem k prepričanju, da so vsi, kateri so iskali, ravno toliko našli, kaker jaz: nič. V empiričnih strokah sem rokal: ,vse se razvija in bliža k dovršitvi, so zakoni, ki ravnajo ta tek’. ,Ti si del celote.’ — Dolgo nisem mogel verovati, da veda nič drugega ne odgovarja na živenjska vprašanja, kaker to, kar odgovarja.
.... Nastala je doba, ko je moja rast prestala, ko sem zapazil, da se ne razvijam več, ampak sahnom, da moje mišice slabč, zobje izpadajo in spoznal sem, da zakon razvoja in dovrše-vanja samega sebe ne le nič ne rnzsvitljuje, ampak da takega zakona sploh biti ne more. Tiudil sein se bolj natanko določiti ta zakon .... bilo je jasno, da reči: ,v neskončnem prostoru in času se vse razvija, dovršuje, spaja, pomeni blizo toliko, kakor reči zgola: nič. Jaz sem spoznal, da te vede (empirične) so zelo zanimive in rabljive, a da določenost teh ved je ravno v nasprotnem razmerji k rabljivosti njihovi v živenjskih vprašanjih: čim bolj se trudijo te vede razvozljati živenjska vprašanja, tem bolj izgubljajo vprašanja določenost svojo in zanimivost............................Spekula-
tivna veda samo v tem slučaji priča : velikost človeškega duha, kader odstranjuje vprašanja o nasledstvu vzročnih pojavov in človeka razmotrava le glede na posleden in sklepen vzrok — ta veda (spekulativna) stavi odločno vprašanje: ,kaj sem jaz. kaj je vesoljstvo?’ ,Zakaj sem jaz in h kateremu smotru je vesoljstvo?’ Od kar veda biva, vedno jednako odgovarja. Naj filozof ali misel ali materijo ali voljo Bmatra za bistvo in podlago življenja, katero v sebi in v vsem nahajam — filozof vedno jednako odgovarja: kar
*) Glej , R. K.“ str. 217.
je — je, in tudi jaz — sem; a zakaj je — filozof ne ve in ne
odgovarja............
........Vprašam se, radi katerega smotra je to bitje? ka-
kova posledica bode iz tega, da je, in bode? Filozofija ne le ne odgovarja; ampak sama to vpraša. In vender prave filozofije glavna naloga jo, da bi odgovorila na ta vprašanja. Ako se pa bode strogo držaia svoje vloge, na vprašanje ,kaj sem jaz, kaj je vesmir ?’ no bode mogla drugega odgovoriti, kaker vse ali ni6; na vprašanje pa: ,zakaj?’ — ,Ne vem.’ Tako, naj si spekulativna vprašanja filozofije obračam kakerkoli — ne dostanem nič, kar bi bilo odgovoru podobno — in sicer ne, kaker bi sploh ne bilo odgovora v tej vedi, kaker v empirični, ampak ker v tej spekulativni vedi ni odgovora, dasl so vse duševne sile ravno na to vprašanje obrneno. Na vprašanje dobivamo za odgovor isto vprašanje le v drugačni obliki............Spekulativne vedo odgovarjajo :
svet je nekaj neskončnega, nerazumljivega. Življenje človeško je
neumljiv del te neumljive celote...........................................
.............Ker	nisem našel rešenja v vedah, začel sem ga iskati v
življenji upajoč, da najdem v svojih bližnjih; začel som opazovati ljudi, kaker sem jaz, kako se vedejo k vprašanju, katoro me je privedlo k obupu. Našel sem, da ljudje mojega stanja skušajo rešiti t^ga groznega stališča na štiri načine.
Prvi način je	način nezavesti	ali	nevednosti. Jedro je v tem,
da	bi	ne vedeli, ne	razumeli, da je	to	življenje zlo in neumnost.
K tej vrsti spadajo večinoma žene, zelč mladi ali tepasti ljudje, katerim še ni palo na um živenjsko vprašanje, ki se je porodilo v duši Schopenhauerjevi, Salomonovi in Buddhovi.
Drugi pot je epikureizem. Jedro je \ tem, da človek, zavedajoč so breznadejnosti življenja, vživa vsa razkošja, katera mu svet ponuja. Tako žive večinoma ljudje iz našega stanu. Razmere, v katerih živč, narejajo, da je v njihovem življenji več dobrega kaker slabega, nravstvena zabitost pa pomaga jim pozabljati, da je njih vgodno stališče odvisno le od slučajnosti .... nekateri teh ljudi trdijo, da je topost njihovih misli in domišljije — filozofija, katero
pozitivno imenujejo..............“
Tretji pot je pot samovmora..................„da se nisem sam
sebe vmoril, je vzrok neka slutnja, da bi ne vtegnila biti moja
razmišljanja in izvajanja — prava................“
Zastonj je iskal	resnice Tolstoj	v	sedanjih vedah. Niti Sclio-
penhauer niti Spinoza mu nista dala	odgovora. Vže se je hotel
vsmrtiti obupen ... tu se je spomnil onega, katerega jo vže Sokrat željno pričakoval: »Počakati hočemo jednoga, bodisi Boga ali od Boga navdihnjenega človeka, koji nas v verskih dolžnostih pouči in nam vzame, kar je rekla Atena Dijomedu, temoto
izpred naših oči“..............Ta	Bog,	ta	od	Boga navdihnjeni človek
je prišel in tudi njemu vzel temo izpred oči, učil ga verskih dolžnosti.
„Hotel sem se — nadaljuje Tolstoj, vničiti .... a ko sem se ogledal na vesoljno človeštvo, videl sem, da ljudje živijo in trdijo, da poznajo smisel življenja. Kakor drugim, tako je tudi
meni vera podala smisel življenja"...........................
Vero imenuje Tolstoj četrto pot, po kateri nckoji skušajo se rešiti iz žgočega dvoma o namenu človekovem.
„lJovsod — pravi Tolstoj — kjerkoli je življenje, nam 1 e
vera daja možnost, da moremo živeti...................Vsaki	odgovor
vere pridava končnemu bitju človekovemu znak neskončnosti, ne gubeč se v trpljenji in nodostatku. Vera je moč življenja. Ako kdo živi, gotovo nekaj veruje. Ko bi ne veroval, da
je treba radi nekoga smotra živeti — bi ne živel...............Začel
sem umiti, da v odgovorih, ki nam vera podava, tiči pregloboka ljudska modrost, da nisem imel pravice zamotati jih se stališča razuma in da j edino tiodgovori (vero) odgovarjajo na vprašanja živenjska ...................................................
.... Začel sem raziskovati razne vire, vouder najbolj krščanstvo, iz knjig in živih ljudij okol sebe. Obrnil sem so najprej k vernim (verujočim) svojega stanu. Izpraševal som jih, kako verujejo
in v čem nahajajo smisel življenja.................................
.... Odtujevalo mo je, da življenje teh ljudi, je bilo ravno tako, kakor moje, s to razliko, da ni soglašalo z nazori, katere so priznavali. Le dejanja, katora bi pričala, da potreba, bolezen, smrt, meni strašne, njim niso strašno — samo taka dejanja mogla bi me prepričati. Videl sera, da vera teh ljudi ni vera. katero som jaz iskal. Da bi celo poko-lenje človeško moglo živeti, da bi moglo napredovati v svojem življenji, dajoč mu smisel, tedaj morajo biti te mirijade prošinjene od drugega resničnega poznanja vere.
IV.
Spreobrnitev Gabriela Jogand-Pagčs. (Leona Taxila)
 „Ne vem, kako se mi je zgodilo.
V nekoliko sekundah preletel sem z duševnim očesom celo svojo minulost: prvo vredno sv. obhajilo, prvo obhajilo svetoskrunsko, dogodke mongrejske in mettrayske; oče, mati, moji sorodniki, vsi stali so pred menoj, kaker drugekrati; srečni dnovi mojega detinstva in bridkosti življenja autiklerikalnega; srčno prijateljstvo oseb, od katerih sem se bil odtrgal; laži, raz-pori in prevare silile so mi v spomin.
Zaplakal sem: odpusti mi, Bog, roganje in zasramovanje, katero sem Ti prizadel!
Zaprl sem se skrbno v pisarno, vrgel sem se na kolena ter
po sedemnajstih letih v prvič molil. Zvečer nisem ničesar povedal svoji soprogi o spremeni, ki se mi je vselila v srce. Večerjal nisem. S prvim svitom prihodnjega dne sklenil sem objaviti svojo radost katoličanu, ki ni nikdar obupal nad menoj. To je bil gospod Mercier. Pisal sem mu:
V Parizu 24 apr. 1885.
Dragi gospod Mercier!
List ta prinaša Vam iznenadjenje. Od včeraj nisem več tak človek kaker sem bil včeraj za jutra. Moja duša je premenjena do dna.
Vaše prijateljsko srce trpelo je mnogo pri vsakem mojem napadu na vero katoliško. Toda molili ste zame. Vi ste mi pravi prijatelj. Molitev Vaša ima vspeh. Včeraj o treh urah ozval se je v meni glas očitajoč mi moje zločine. Glas je bil silnejši kaker jaz sam. Vprašal sem se, mi more li Bog še odpustiti.
Neskončno vsmiljenje Njegovo pa vzbudilo je v mojem srci zaupanje. Predober je Bog, da prenaša roganje in svetoskrunstva, katera sem zakrivil. Mogel me je vničiti in ravno zrelega za pekel, me vreči v večno propast. Ni hotel; hotel je, da se zakopano v najglobejši kal nevere in da me z bliskom milosti svoje probudi k novemu življenju.
Verujem !! Verujem !
Še danes pojdem k spovedi, katero sem tako zasmehoval! Čutim milost Boga, pregnana je temnost. nevere iz duše moje. Od danes hočem porabljati vse svoje moči, da poravnam vse zlo, katero sem zakrivil.
Blagi oče moj tudi ni nikdar dvomil o mojem spreobrnenji. Smejal sem se mn, ker je vedno prosil sv. Moniko, da bi mu pomogla sina rešiti iz nevere. In glej, kaker njeni sin, sv. Avguštin, vračam se tudi jaz k Bogu v 32. letu svoje dobe. Plačajte sv. mašo pri Mariji Devici za milost božjo meni nevrednežu.
Ne morem Vam povedati, kako sem srečen od včeraj. Nikdar nisem še počutil enake notranje sladkosti. Neizrekljivo težko breme padlo je z mene.
O kako velik je Bog! Ne razumem, kako morem biti predmet toliko milosti — jaz najnevredniši vseh ljudi.
Pozdravljam iz celega srca.
Gabriel Jogand-Pages, zvani Leo Taxil.
Očetu svojemu nisem hotel objaviti svoje spreobrnitve, boječ se, da bi mu ne bila nenadna radost osodni vdarec. Rekel sem samo, da mi je dobro. Vbogi starček se je močno zaveselil, ker vže dolgo nisem ž njim skoro ničesar govoril.
Še 24. apr. hitel sem ob osmi za jutra v cerkev.
Enkrat prisilila me je ploha, da sem se vstavil mimogrede v cerkvi sv. Medericha, kjer sem opazil sliko, ki je kazala svetoskrunstvo. Strašno me je ganilo. V zadoščenje izvolil sem si to cerkev za sv. spoved. Takoj je prišel duhoven.
Pokleknil sem. Toda duhoven, spoznavši, da sem v stanu zadržanih grehov (casus reservatus), poprosil me je, da bi prišel prihodnji dan. Žal mi je bilo, da sem moral spoved odnesti. Vender dal sem se duhovnu spoznati, pri čemer je bil iznenadjen.
Tri dni potem odpovedal sem se svoji službi v komisiji lige antiklerikalne.“ *)	'
G.
V.
Molitev k Devici preč. Spočetja za povrnitev grško-ruske cerkve h katoliški zedinjeni. **)
Z največim zaupanjem v Tebe, vedno deviška Božja Porodnica, častimo, kaker tudi naši od nas ločeni bratje, v Tvojem Spočetji početek zveličanja, temelj milosti in podporo upanja. Vsliši molitev za naše brate, ki Te zovejo kaker mi vso sveto, deliteljko božjih darov, pridobiteljko vseh dobrot. Izprosi, da spoznavši božjo zakonitost sv. Petra, katerega imenujejo temelj cerkve, najvišo podlago aposteljev. ključarja nebeškega kraljestva, neomajani temelj verskih resnic — ne taje več zakonitosti rimskega papeža, katerega tudi sami v osebi Velikega Leona nazi-vajo lastnega Pastirja, dediča prestola in vrhovnosti Petrove in glavarja sv. cerkve. Amen,
G.
°) Gl. „Vyzniim Leona Taxila, byvaloho svobodnčho myslitele, v Praze 1888. Cap.: Moje obrdceni.
**) Dcvtita ratio ss. missae sacrif. celehrandi. Fr. Salesius. Venetiis 187(5. Oratio ad Deiparam Iirimaculatam pro reditue celesiae graeco-russia-cao ad cntholicam unitam, oonstans loeis desnmptis cx ciusdom eeclesiae liturgicis libris : ,,Summnm habentes fiduciam in Te, Deipara scmpor Virgo, simul cum Beiunctis anobis fratribus, in tua Conceptione tundnmentum vene-ramur salutis, gratiao basim, speique nostrne fuluimentum. Exaudi, o Maria, preces, quas pro his fratribus fundimus, qui una nobiscum, Te totam sanctain, Te arbitram donorum Dei, Te oninium vocant conciliatricem bonoruin. Effice, ut perspiciontos aliquando divinam Petri auctoritatem, quein ipsi vo'ant fun* damontum Eeclesiae, supremnm aposiolorum fundamentum, regui ooelorum clavigerum, inconeussam dogmntum basim, ron amplius abnuant auctoritatem Romani Pontificis, queni vol ipsi, in persona Magni Leonis, s um ipsorunt nuncupant Paatorem, haeredom throni ot primatus Petri, caput denique Eccle-siae. Amon.1*
Na znanje.
Mislili smo vže prvi letnik »Rimskega Katolika* končati s četrtim zvezko;m. Ker je pa pri nas sploh v navadi, da se nov letnik pričenja z novim letom, in se po tem ravna tudi naše knjigotrštvo, smo se premislili ter sklenili prvi letnik, ki bo potemtakem obsegal šest zvezkov, nadaljevati do leta 1890.
Prosimo torej ,p. n. gospode naročnike, naj blagovolijo za 5. in 6. zvezek kot poluletno naročnino poslati 1 goldinar, in sicer tje, od koder prejemajo list: ali o p r a v-n i š t v u »Rimskega Katolika* v Gorici, ali pa „K a tol iški Bukvami* v Ljubljani.
Liberalna kritika
■	v-''	* prot*
„ Rimskemu Katoliku“ in njegovemu vredniku.
• Slovenski Narod*.
«	:... Čitali smo nedavno, kako dodatkologični dr. Mahnič črni in obira
isredno priljubljenega pesniku Gorazda, čegar	vsaka	posamična pesen	je	več
vredna, nego vsi zvezki	<i Rimskega Katolika* in	Se Mahnič po vrhu . .»
• Ljubljanski Zvon.*
, »VpraSamo Vas,	kakšen bi bil Shakespeare v	svitu najnovejše	goriške
modrosti ?*
«rli rus.*
« Literatura je bila tudi na slabih nogah, kar nam pričajo ostanki v Emoni, izkopanega «Rimskega Katolika* . . . . Kelti so imenovali to pomlajenje Mahničevo spolno ljubezen.*
•Zatorej . . . bodite brez skrbi, kaker smo mi gledč Mahničeve pile, ki je od lesa, prav' slabega lesa.*
• Pošljite nam fotografijo Mahničevo in takoj bomo vstregli Vaši in mnogih Čitateljev želji.* •	'
«Dr. Mahniču.* (Pesenj,.
«Da Ti duhovnik si učen,
Pravičnik ne taji noben* . . J .	f
•Vsak učenjak ima svojo Solo. Dr. Mahniča sicer ne priStevamo učenjakom* .. .
«... Kilo je do osorej nezuslišnno, da bi vsak šušmar priobčeval v nčen-jaški podobi spise, v kojih bi šodil popolnoma subjektivno naše velmože in s svojimi omajanimi nazori prevstrojal pravila leposlovju. Dandanes doživeli smo tudi to srečo. V krinki modroslovja objavljajo se knjige spisane z najskrajnišim verskim fanatizmom in polne psovk do vsega, kar se ne nahaja v malem katekizmu. 1 eni psevdofilozofom so vzor oni zlati časi, ko so človekoljubni inkvizitorji osrečevali vesoljni svet s svojim milosrčnim trinoSlvom, ko so se coprnice na grmadah sežigale in grešniki v Rim po odvezo hodili. Res, aurea illa aetas! Iz ovega veka podedovali so versko toleranco, vsled katere jim človek ni človek, ako ni rimski katolik. Slovanska vzajemnost jih bode v oči . . .
Ometavajo	z blatom vsakega, ki ni njihovega mnenja.	Prešeren in lur-
genjev	se pečeta na dnu pekla, Stritar .... Gorazd	in drugi .	.	. pridejo pa Se
za njima. Nekako	tako pišejo naši novi filozofi.
Umevno je,	da vzbujajo pri vsem razumništvu	slovenskem	veliko nejevbljo
te vrste spisi, ki z nogami teptajo naše zaslužne pesnike in pisatelje ter nam naše vzore rujejo iz mladih src, vnetih za blagor in napredek slovenskega naroda. Nejevolja je tako narastla, da so se tukajšnji velikoSolci že začeli v društvenih sejah posvetovati, ali naj store tem pamfletom, koliker jih je v društveni knjižnici, njihovi ■ vsebini dostojni konec. »Esetaj hemnr !»
• Postni leviti dr. Mahniču«:
• Dragi moj Tone od Kala! Ker sva vže takšna prijatelja .... morava si danes kaj povedati ...
Kdor ni dobre volje, ta je — kisel,	kaj	ne, Tone V Vedel sem,	da ti vse
veš 1 Kdor je mej ljudmi, ni mej živaljo,	ali	pa lahko	mej obojim,	ker oboje
vstvaril je eden stvarnik in dal prvim — jako dolg razum in drugim — nekoliko krajšega. Jaz in Ti Tone sva mej ljudmi — ne, tudi mej živalieo — jaz mej Seljaki, ti mej otročarijo — kjer ludi pišeš svoj kor.-in — pa ker si še mladoleten J?), tvoj nauk v koršnu po Mojzesovi postavi nema	še veljave,	dasl se trudiš	v svojem
koranu — v »Rimskem Katoliku« obuditi	novo vero, a	povem ti, da	ne pojde,
nikaker ne pojde, ker nisi Mesija, še Mahomed ne, najmanje pa kak prbrok, tako ne vdobiš armade ....
Prišel si na dan z «Rimskim Katolikom« — Judeževo mavho, v katerem dokazuješ v jeziku, v materinem jeziku proste Krašovke, da: narodnostna ideja je hudičeva iznajdba. Povej mi, gospod Tone, ali se s tacimi poljubi gospod (slovenski narod) ne izdaja V Tvoj namen je: Kogar poljubim, tega primite. A Tone moj, nič ne bo, Ti promineš, a slovenski narod ne 1 Narodnostna ideja bode živela, na veke živela — a Tvoj Katolik — Judeževa mavlia — propade	Tako, moj Tone od Kala, ali prav za prav iz	Kala,	sin	Kraške
hurje •, plavanje po	žabjem kalu ni pravo niti zdravo.«
• V temi raste samo mah in znani Mah — — nič! nič! O tem ne govorim rad.«
•Pismo iz Gorice« :
« .... Še nekaj, gospod vrednik. Pred mano leži «Rimski Katolik«, katerega mi je posodil Štefan Hodulja za pol. litra črnega petijota. To Vam je knjiga, učena knjiga! Jaz	in Vi, ki nesva dovršila «črne šole«, je bodeva kaj	malo razumela. Rajnca moja	predbabica — Bog jej daj vse dobro, kjer je	— mi	je	večkrat,
ko me je pestovala v naročji, pripovedovala o »črnih bukvah«, o «črni šoli« in -Kog si ga vedi še kaj! In stoprav zdaj silijo mi na pamet one pripovedke, in večkrat, prebirajoč stranice «Rim»kega Katolika«, sem vzdihaval, kakšna nesreča je zame, da me ni bolje rajnca predbabica poučila o «črhih bukvah« in o *črnej šoli«, da bi ložje zdaj umel Mahničeve «črne bukve« — »Rimskega Katolika.« Oh, gospod vrednik, srečo, veliko srečo imava, da nema več zdaj moči nekdanji Spanjski jezuvitizem «~ slaba bi nama pela, ne včm, kakšne baže muk odločil bi nama Tone od Kala, ali recimo dohtar Mahnič. Čuden svetnik res ! Danes propo-veduje o ljubezni — pardon — a ne o spolni, jutri že veje iz njega samo golo sovraštvo in hinavstvo. Pač res, lep namestnik Krista !«