pripraviti zbor toliko, da je častno rešil svojo nalogo. Pri koncertu so nastopili tudi trije solisti iz krogov učiteljstva: Mira Dev-Costaperaria, bivša učiteljica, je ohranila svoj lepi glas in nas očarala s krasnim prednašanjem ljubkih Adamičevih Otroških pesmi: »Jezdec« in »Uspavanka« ter z O. Devovim »Božjim volkom«. Hatzejeva »Erotika«, Lajovičeva »Serenada«, zlasti pa Čajkovskega »To bilo je v prvi pomladi« so navdušile občinstvo tako, da je morala dodati še pesem brata Oskarja »Mak«. — Pianist Anton Trost je igral z njemu lastnim temperamentom M. Balakireva orientalsko fantazijo »Islamev«, violionist Ivan Trost pa koncert ruskega violinista Wieniawskega. Žal, da akustika Narodnega Doma ni taka, kakor bi morala biti, ker sicer bi violinist še boljše uspel.
Končno naj omenim, da je bila velika dvorana za toliko občinstva premajhna, kar naj bo trpečemu učiteljstvu znak hvaležnosti in priznanja Ljubljane.                        Dr. Kozina
Ljubljana. Koncert Kocian — Lovše. V 42. društvenem letu je »Gl. .M.« spoznala potrebo, prirejati manjše, reke! bi kamorne koncerte. 21. oktobra t. 1. smo imeli prvi tak koncert. Odbor nam obeta vsakih 14 dni take prireditve. Sodelujoči: svetovnoznani goslač Jaroslav Kocian, ki zna s svojo čudovito tehniko in krasnim prednašanjem očarati veliko množico občinstva, gospa Lovšetova in g. Eisner. Kocian je igral P. J. Čajkovskega. Koncert za gosli v D duru, op. 35. /. S. Bacha Sonato III. v a mollu, A. Dvofdka Slovanski ples št. 7 ,J.Kociana Lullabv (Uspavanko), Smetane- Ondfička: »Skočna« iz op. »Prodana nevesta« ter Paganinija »Ples čarodejk«. Po vsaki točki je rastlo navdušenje, kije dokipelo po Paganiniju do vrhunca. Zgodilo se je, kar sicer v Ljubljani ni običajno : občinstvo se ni naveličalo opetovano klicati slavnega umetnika in mu je z glasnim odobravanjem izražalo svoje občudovanje. Druga privlačna sila tega koncerta je bila Bole-Lovšetova, priznana koncertna pevka. Pela je 10 pesmic, ki smo jih po večini že slišali. Med domačimi novitetami sta bili Krekova »Ali veš« in Lajovičeva »Kaj bi te gledal« zelo simpatično sprejeti. Ostale slovenske pesmi, ki so nam znane že iz drugih koncertov, je lepo pred-našala in žela za svoje izvajanje obilo zaslužene zahvale. Dvoje pesmi mi ni ugajalo, t. j. A. Lajovičeva: »Pesem o tkalcu«, ki zahteva veliko večji glas, in J. Pavčiča: »Padale so cvetne sanje«. Pri slednji so bili po mojem okusu tempi popolnoma zgrešeni. Pohvalno pa moram omeniti lepo koloraturo, ki jo je z lahkoto pokazala v Straussovih »Pomladnih glasih«. Občinstvo je pesem sprejelo z navdušenjem in je svojo ljubljenko opetovano glasno aklamiralo. Solospeve je z njemu lastno spretnostjo spremljal Anton Trost, ki bi tudi lahko nastopil v klavirskih točkah namesto g. Eisnerja. Koncert je bil, kakor je pri Gl. M. navadno, predolg; občinstvo je godrnjalo, in užitek je bil prikrajšan. Veselo je bilo gledati polno dvorano. Upam, da vztraja Matica pri svojem načrtu, prirediti dva koncerta na mesec.
Dr. Kozina
Novomesto. Minilo je že par let, ne da bi mogli zabeležiti le en koncert v Novemmestu, ki bi zaslužil, da zve o njem širša javnost. Dne 1. marca t. 1. pa smo to srečno učakali. Nekatere dame in nekateri gospodje so priredili v prid novomeškim visokošolcem koncert, za katerega je bilo tako zanimanje, da je bila dvorana »Nar. doma« že dan poprej popolnoma razprodana.
In moramo reči: zbrali so se najboljši in nudili najboljše.
Prvo točko programa, K. Bohma koncertni trio so proizvajali gdč. Kilar (klavir), Edmund Kastelic (I. viol.) in Makso vitez Klodič-Sabladolski zelo fino in precizno; le scherzo-stavek bi bil prenesel po našem mnenju za spoznanje hitrejši tempo. Bil je pa ta trio za naše občinstvo zelo srečno izbran.
Sledila je ga. Josipina Hrašovec s tremi solospevi. Pela je Krekovo: »Prošnjo«, Prochdzkovo: »Poslednjo noč« in Brahms-ovo: »Podoknico zaman«. Da si je izbrala tudi dr. Krekovo »Prošnjo«, za to ji bodi izrečeno posebno priznanje. Kajti že zadnji čas je, da se tudi naše občinstvo privadi moderni slovenski glasbi. Ga. Hrašovec je bila svoji nalogi docela kos. Pela je vse
pesmi s finim občutkom in pravilnim umevanjem. Njen nekoliko temno barvan glas doni zlasti v srednjih legah polno in prijetno ter kaže povsod dobro šolo.
Gdč. Anica Kilar je zaigrala Moszkotvskega valček op. 34, št. 1. Njeni igri je sledil buren aplavz, ki jo je prisilil k dodatku. Izredna tehnika, ritmično pravilno fraziranje in povsem jasna igra so vrline, ki jih ima gdč. Kilar v taki meri, da jo lahko zavida marsikateri pianist.
Levji delež uspeha tega koncerta pa je odnesla brezdvomno ga. Pavla Lovšetova. Zapela je arijo Ane iz opere »Vesele ženske Windsorske« naravnost briljantno. Na las čista intonacija, siguren nastavek glasu in zelo ekonomično postopanje z dihanjem so njene stalne lastnosti. Kar pa je pri njej posebno občudovanja vredno, je njena vokalizacija. Ona je ena tistih redkih pevk> katero človek razume, tudi če nima besedila v roki.
Že po omenjeni ariji je bilo občinstvo od lepote njenega glasu in umetniškega prednašanja očarano. Ko pa je zapela ga. Lovše še Lajovičevo muzikalno nedosežno lepo »Pesem o tkalcu«, ni bilo konca priznanja. Pela pa je to pesem tako dovršeno, da nam je žal, da je ni slišal avtor sam. Kako so se ji snubci klanjali in ji ponujali neštete zaklade, kako je ona vse zavračala, ker ljubila je le »lepega tkalca«! In kako ga je ljubila!
Če piše dr. Krek, da ta pesem naravnost kriči po solistih, izšolanih v modernem duhu, podpišemo sedaj, ko smo slišali pesem iz ust ge. Lovšetove, to mnenje z obema rokama. Prepričani smo, da bomo našli to pesem kmalu tudi na koncertnih programih »Glasbene Matice«. Lote pa naj se te pesmi le Lovšetovi enake pevke.
Tudi ga. Lovšetova je morala z dodatkom na dan; zapela je še Devovo »Kanglico« nedosegljivo ljubko.
Dr. Strašek nam je znan že iz prejšnjih nastopov. Tudi topot nam je ugajal njegov lepi bariton. Zapel je dve pesmi E. Meyer-Helmunda »Ti« in »Barkarolo«. Kaj pa iz »Novih Akordov« katera? Ali ne bi šla?
Zaključili sta koncert ge. Hrašovec in Lovšetova s Fr. Kucknovim dvospevom »Pomlad je tu«.
H koncu bodi omenjeno, da je spremljala vse točke razen dveh (pesmi, ki jih je pel dr. Strašek, katere je spremljal g. Bučar), gdč. Kilar zelo diskretno in rutinirano.
Ga. Lovše, ki je bila duša tej prireditvi, pa naj si postavi za cilj, prirediti vsaj enkrat vsako leto tak koncert. Vršila bo s tem hvalevredno kulturno nalogo ter nudila mnogim izreden užitek.                                                                    M.
Ribnica. (Sezonsko poročil o). Gotovo ste mislili, g. urednik, da je naše glasbeno društvo že zaspalo, jeli? Pa gibljemo se še in cepetamo, no hodimo, a težko, prav težko, kakor debeluhar s prešibkimi nogami. Imamo namreč nekaj lepih in izšolanih sopranov, altov in tenorjev, toda samo — tri basove! Basistov ni, in moč glasu podvojajoča dobra volja izpridila in raztrgala nam bode še teh par copat. Lansko leto lotili smo se še par zborov, za letos smo jih pa za enkrat že opustili.
Dne 24. novembra 1912 priredili smo koncert s sledečim programom: Dr. Krek: »Tam na vrtni gredi«, E. Adamič: »Petnajst let«, Dr. Schwab: »Še ena«, mešani zbori. E. Adamič: »Solnce sije, zeleni livada«, iz bosanskega perivoja, duet, peli sta ga. P. Tomšičeva in A. Virkova. Tomšičeva nam je nadalje zapela Pavčičevo: »Tožbo« in Sattnerjevo: »Peco«. Zaključila je večer opereta: »Gospodinje je treba«. Večer je bil v vsakem oziru zanimiv in zadovoljiv.
Na Miklavžev večer smo zapeli E. Adamičeva »V saneh« in »V snegu«; dodali smo že omenjeno »Še ena«.
2. marca 1913 priredili smo družabni večer s sledečim sporedom: Beethoven: Pathetique, sonata. Vida Pickova izkazala se je kot temperamentna pianistinja, ki obvladuje s smelo sigurnostjo vse tehnične težkoče in obenem tudi — umeva in čuvstvuje z avtorjem. Pač redka izjema med pianistkami! /. Ve-dralov Scherzetto za štiri gosli ni bila »mastna malica« ampak
49
i
težko prebavljiva večerja. Še zdaj čutim v želodcu, neVedrala, pač pa zmedene goslače. Izkušnje so bile povoljne, na podiju pred občinstvom je pa zdaj enemu uhajal lok iz roke, drugemu so polzele gosli izpod podbradka. — Rajši molčimo. Smetanov sekstet iz »Prodane neveste« je bil dovršen, morali so ga ponavljati. M. Trost je zapel B. Ipavčevega: »Meniha« in Sattner-jevega: »Zaostalega ptiča«. Ponavljamo, da ima Trost lep bariton. Fink je zaigral na gosli kavatino op. 83 od Raffa in španski ples št. 1 Moszkowskega ob spremljevanju klavirja. Zaključila je večer zopet večja opereta: »Poštni ravnatelj«, ki jo je uglasbil Cursch Biihren. Kot pevci in igralci so se odlikovali vsi igralci, posebno Hladnik, ki bi s svojo igro gostoval lahko na vsakem, tudi večjem odru. Vso čast in pohvalo zasluži naše vrlo učitelj-stvo, ki je — šest po številu — izpolnilo s svojim požrtvovalnim sodelovanjem celi program. Summa summarum: Pohvaliti se moramo, dobro voljo imamo, le par basistov nam pošljite, gospod urednik, potem bo že šlo še boljše.                                  A-č.
Trst. (Splošno poročilo o glasbenem življenju.) Doba glasbenih prireditev v letošnjem zimskem času se bliža sicer koncu, vendar pa se nam obeta še dokaj zanimivega. Človek seveda ne sme biti enostranski ter si mora ogledati brez predsodkov tudi to, kar oznanjajo laški ali nemški listi. Včasih se je štelo to v naroden greh, danes pa bi skoro zameril vsakemu, ki ima čas in sredstva in kaj razume o glasbi, če se ogiblje res dobrih in zanimivih prireditev drugo-rodcev.
Tržaški Italijani žrtvujejo na leto težke denarje, da se morejo vsaj za kratko dobo v letu pobahati s svojim komunalnim gledališčem. Ne glede na gotovi vsakoletni deficit so lahko po pravici ponosni na svojo operno sezijo.
Letos sem slišal tu Wagnerjevo »Walkiiro«, Mascagnijevo »Isabeau«, dalje »Rigoletta«, »Seviljskega brivca«, predvsem pa je ves Trst zanimala Charpentierova »Louisa«. Ta mladofran-coski glasbenik je Tržačane s svojim realističnim glasbenim romanom tako navdušil, da je morala policija pri zadnji ljudski predstavi »Louise« naval občinstva na gledališče malodane odvračati s silo. Ponekodi bi morala včasih policija opravljati nasprotni posel!
Gledališče »Verdi« pa poda tudi vsako opero tako, da bi delala čast marsikateri dvorni operi. Pevci, kar jih je moči dobiti najboljših, inscenacija, popolen orkester do 80 mož, stvarne razprave o listih itd., vse to privabi v opero občinstvo, da zasede gledišče do zadnjega prostora navzlic neverjetno visokim cenam. »Louisa« je bila za letos največja privlačna sila. Meni je Charpentier ugajal vsled izredne melodične lepote in instrumentacije. Četudi mladofrancoz, vendar v njem ne najdemo skoro nikakega sorodstva z Debussvjem, ki pa je še nedolžen proti Dukasu ali Ravelu. Sicer opera ni več novejšega datuma.
V komunalnem gledališču sem slišal tudi dvoje simfonskih koncertov in Verdijev »Requiem«.
Iz prvega koncerta omenjamo Dvofdka, Debussyja, Sibeliusa in R. Straufia. Zlasti ta je s svojim »Don Juanom« in znano strahovito generalno pavzo ljudi kar omamil. Na sporedu drugega koncerta.so bili: Mozart, Arenskij, Wagner itd. Verdijev »Re-quiem« mi je v Ljubljani pod Hubadom bolj imponiral, zlasti glede zbora. Orkester je bil tu seveda številnejši in tudi boljši.
V kratkem bomo slišali ravno tu še en simfonski koncert, ki bo ves posvečen Wagnerju. Koncerte vodi, če se ne motim, deloma Baroni, opere Ferrari z občudovanja vredno sigurnostjo. Operni zbor je nedavno dal tudi dva vokalna koncerta. Na sporedu so bile starejše in novejše skladbe izključno italijanskih mojstrov. Žal, nisem imel prilike, da bi ju obiskal.
Tukajšnja Zveza Filharmonikov, najboljši koncertni orkester tržaški, ki se seveda medsebojno izpopolnuje z gledališkim, je priredila nedavno manjši koncert, katerega najboljša točka je bil Smetanov Višehrad.
50
Našim Italijanom se je očitalo, da v svoji narodni slepoti ignorirajo slovansko glasbo. Jaz ne morem tega potrditi. Vsaj na sporedih koncertov vedno srečamo kakega Čeha ali Rusa. Z operami je pač težava, ker je težko dobiti pevcev, ki bi znali peti kaj prida slovanskih oper v italijanskem jeziku. Čujem pa, da uprizore v eni prihodnih sezij celo Prodano nevesto.
Znani Tržaški Kvartet pripravlja za mesec april pet komornih večerov z velezanimivim programom, ki bodo gotovo privabili mnogo občinstva, že iz radovednosti. Na sporedu prvega komornega večera je poleg očeta Haydna in Griega Schonberg (Sekstet op. 4. za dve gosli, dve violi in dva violončela.) 9. aprila pride Beethoven z ljubeznivo Serenado (op. 25) za flauto, violino in violo, potem Schubert in domačin Perinello. Na tretjem večeru so Verdi, Brahms in D' Indy. Zopet kaj mešana družba! Potem bo na sledečem večeru Reger in zopet Beethoven, na zadnjem pa Mozart in dvakrat — Korngold. (Sonata za klavir, op. 2 in Trio, op. 1.) Pri klavirju bo, da bo senzacija večja, mladi Korngold sam. To bo torej dogodek prve vrste. O uspehih bomo poročali. —
Manjših in večjih umetnikov na klavir, harpo in gosli pa je bilo na ducate; ta je godel z manjšim, drugi brenkal z večjim uspehom, vse je prekosil slavni Marteau. Morda pa bomo pred koncem slišali še katerega.
V drugih gledališčih kraljujejo operete. Tako v gledališču Rossetti italijanska operetna družba Jole Baroni, v Fenice pa dunajska operetna družba pod ravnateljstvom Eckhardta.
Pri mnogoštevilnem občinstvu je tudi okus različen in zato »delajo« vsa gledališča dobro.
Za najmanj razvajena ušesa skrbe varijeteji in kabareti; nekje na Corsu pa za 20 vinarjev v gramofonski koncertni dvorani lahko slišiš kateregakoli slavnega pevca.
Tako sem površno orisal glasbeno življenje naših Italijanov. Nemci se letos niso mogli pohvaliti z ničemer, če ne omenjam nekaterih manjših pevskih večerov domačega pevskega društva, katerih obisk je bil rezerviran menda samo povabljenim.
Mi Slovenci pa se pehamo počasi naprej!
Mnogokrat sem že tožil o težavah v zboru GI. M., a težko je, stvar popraviti. Nisem sicer navdušen za mnogoštevilne zbore, zlasti če pojo kratke pesmice, ker je stvar smešna; ampak vsaj dostojni in po številu zadostni naj bi bili. Če bi bili pevci pridni, vestni in častihlepni! A marsikaterikrat jih je treba vabiti k vajam celo z grobostjo. Morda se stvar pa tekom časa vendar izboljša. Upajmo! Na občnem zboru Gl. M., ki se je slednjič vendar vršil 24. svečana, je bilo navzočih kakih 40 ljudi. Po zelo optimističnem govoru predsednika drja. Slavika je podal svoje poročilo tajnik Bandel, ki je omenjal troje koncertov in produkcije učencev v preteklem šolskem letu. Lansko leto (1911-1912) je imela Gl. M. ob koncu leta 85 učencev, letos jih ima že 162, skoro še enkrat toliko, kar je zelo razveseljivo. Na šoli poučuje sedem učiteljev in sicer teorijo, violino, klavir, solopetjeinzborovo petje. Dobrotnikov šole je bilo bore malo in blagajnik je s številkami dokazal, da so stroški večji, kot dohodki; in to je žalostno za nas tržaške Slovence, ki se imamo za glasbeno tako napredne. G. Sonc, voditej Gl. M., je poudarjal, da ni namen glasbeni šoli, vzgajati glasbenih »akrobatov«, temveč v prvi vrsti glasbeno izobraževati um in čuvstvovanje. V dosego tega cilja je nasvetoval mnogokaj dobrega, in, ako se doseže, za našo Gl. M. častnega. Brez debat je občni zbor nenavadno hitro končal z izvolitvijo skoro celega dotedanjega odbora s predsednikom drjem. Sla-vikom na čelu. Soglasje je torej kaj lepo, a vedno isto soglasje ne miče; morda bi bilo vendarle prav, če bi se malo globlje porazgovorili. — Upamo, da si priborimo slednjič tudi kako državno podporo in dobimo svoje prostore.
Kako se godi z drugimi slovenskimi pevskimi društvi?
Pevsko društvo »Trst« je osirotelo, odkar so poklicali Mirka v Bosno k vojakom. Upam pa, da se povrne kmalu. Pevsko društvo je stalo tik pred svojim ljudskim koncertom, ki bi bil brez vsake vstopnine. »Zarja« v Rojanu je pridobila