-----   96   -----
Pesem slepca.
Po ravnici po stezici hodim«            V černo noč zaviti so mi dnevu
Suha leskovka mi je vodnica,          Cerna zemlja, čem je strop nebesni
Od nesreče do nesreče brodim,        Tamno solnce sveti slepi revi,
Nočna tinina moja tovaršica.             Tamna zarja sije trni očesni.
Na vseh potih mi zijajo jame,         Ah, ti reva, reva, moja glava!
Vsaki kamen nogo mi spodtika,       Grob— cveteča tebi je livada,
Vsako drevo buta mi na rame,        Plodno polje — vsahnjenapuščava,
Ostro ternje moje roke pika.           Lon domači — dom je tug in jada;
Množica vesela me srečuje,              Zemlja — skrita pred očmi stva-
Reva jaz nikogar ne poznadem,                                                ritev,
Ga ne vidim, ki me pozdravljuje,     Domišlije sanjarija sama; Komur velo svojo roko dadem.         Sebi sam sem — nevidljiva bitev >
In življenje moje — tamna jama.
Jaz ne vidim ne obraza brata,           Vi, ki hodite po belem svetu,
Ne obličja tvoga, sestra mila!         Gledate z očesom božje čuda,
Jaz ne vidim tebe, majka zlata!        Zahvalite se nebes Očetu:
Ki si slepca me na svet rodila.       Noč očesa je nesreča huda?
Slepih rev nikar ne zasramujte,
Ne jemljite jim podpore mile,
Trebite jim pota, z njimi čujte.
Da ne bodo Bogu vas tožile.                 Cegnar. *)
*) Pri pesmi „Pesem star$au  v 8.  listu je  po  naključbi   podpis pesnika, gosp. Cegnar-ja izostal, kar tukaj popravimo.
Vred.