Psihološki model upora
VID PEČJAK
Psihologija sc ni kdo vc koliko ukvarjala z velikimi skupinami, kakršna jc množica. Proučevala jc predvsem male skupine (družina, delovni team, šolski razred ipd.). Tudi skupinska dinamika in skupinska terapija, ki že dolgo zavzemata pozornost psihologov, sta omejeni na male skupine.
Včasih govorimo tudi o primarnih in sekundordnih skupinah. K prvim sodijo skupine, ki v njih poteka neposredna interakcija (npr. delovni in športni tcami), medtem ko poteka v drugih zaradi njihovih velikosti predvsem posredna interakcija (npr. v strokovnih ali političnih združenjih, v velikih podjetjih, v narodu). Psihologija naj bi proučevala primarne skupine. Čeprav sodi množica glede na številčnost k velikim skupinam, pa v njej poteka zelo intenzivna neposredna interakcija. Vendar sc v poglavitnih značilnostih prccej razlikuje od drugih primarnih skupin. Množica jc kratkotrajna skupina, njena notranja organizacija pa jc šibka. Zanjo so značilni pojavi, kot so: dcpersonalizacija, zoževanja zavesti, emocionalna indukcija in homogenizacija osebkov, zaradi česar jc mogoče zlahka manipulirati z njo.
Eden od razlogov za nezanimanje psihologov za množico in njeno vedenje so metodološke težave pri njenem preučevanju. Medtem ko malo skupino zlahka preučujemo s prirodnim ali celo z laboratorijskim cskpcrimcntom, jc kakršnokoli eksperimentiranje z množico izključeno. Zaradi nepredvidenega pojavljanja, številčnosti njenih osebkov in mnoštva interaktivnih dejavnikov jc cclo sistematično opazovanje redkokdaj mogoče. Preostanejo poročila in posnetki novinarjev ter izjave slučajnih udeležencev. Za novinarska poročila pa jc znano, da so izredno subjektivna. O številu udelcžcnccv mitinga pri ustju Save so npr. navajala od 400.000 do 1.200.000 udelcžcnccv. Na podlagi •ako različnih poročil jc težko karkoli zaključiti. Bolj zanesljiva so verjetno policijska Poročila, ki pa žal največkrat veljajo za skrivnost.
O množici so pisali nekateri avtorji v 19. stoletju, npr. Lc Bon, Tardc, Sighclc, kasneje pa Rcich, Fromm, Ricsman in Adorno, ki so bili manj občutljivi za metodo in bolj nagnjeni k špekulacijam. Fašizem in nacizcm sta s svojimi mitingi in programi spodbudila mnoge psihološke analize množice (npr. W. Rcich: Masovna psihologija fašizma, 1933). Po letu 1950 pa so razprave o množici postale redke. Upajmo, da bodo novi dogodki, zlasti v deželah vzhodne Evrope, obudili zanimanje psihologov za množice m bodo sodobna sredstva (npr. video tehnika) omogočila bolj zanesljive ugotovitve.
Ena od nalog, s katero so sc ukvarjali nekateri starejši avtorji (npr. Rciwald, Gciger m Tardc), jc iskanje praga upora. Lahko jo opredelimo takole: kdaj, v katerem trenutku
izbruhnejo množični protesti, kričanje, demonstracije, pretepi in druge oblike nemirov. Stavke so pomembne v toliko, v kolikor so povezane z zborovanji. Na tem mestu nas ne zanimajo dejanja posameznikov v množici (npr. poskus enekega demonstranta, da bi na Trgu Nebeškega miru z lastnim telesom zaustavil kolono tankov) ali malih skupin (npr. ugrabitev letal, diverzije Severnih Ircev in Baskov, vojaški in nevojaški puči). Za male skupine in posameznike veljajo drugačna pravila obnašanja kot za množico. Ker množica, ki se zbere k protestu, praviloma nima orožja ali pa ga ima le malo, nas ne zanimajo oborožene akcije v vojni in miru (npr. narodno osvobodilne borbe), razen v kolikor v njihovem sklopu ne nastanejo množične siluacijc (npr. dcmonstracijc v Ljubljani leta 1943). Zanima nas samo množica in dejavniki, ki povzročijo njen nastanek in razvoj njenega upora.
Teh dejavnikov je veliko, na tem mestu bomo poskušali izluščiti najpomembnejše. Razdelimo jih na amplifikatorje, ki povečujejo verjetnost nemirov, in reduktorje, ki jo znižujejo. Zato je upor sorazmeren razliki med njimi:
U = A-R
Poleg tega moramo razlikovati vmesne spremenljivke, ki vplivajo neposredno na upor, ter predhodne, ki pogojujejo vmesne. Spremenljivke imajo vlogo hipotetičnih konstruktov, ki so deloma rezultat opazovanja, deloma pa predpostavke. Šele izpolnitev napovedi bi povečala njihovo verjetnost.
Največkrat zdravorazumsko povezujemo upor s pritiskom okolja (Po) ali s količino nasilja, preganjanja, ogroženosti, pomanjkanja, stiske in brezpravja. Vendar v tej razpravi govorimo predvsem o subjektivnem pritisku (Ps), kot ga človek zaznava, vidi in doživlja. Sestoji iz zaznave pritiska (Pz) in psihološkega doživljanja, ki ga lahko razčlenimo na številne psihološke odgovore (Pod):
P = Po + Ps
Ps = Pz + Pod
P = Po + Pz + Pod
Zaznava je sicer odraz objektivnih razmer, Po, vendar ne vedno in nujno. Mnoge linče ameriških črncev so sprožile izmišljene informacije o posilstvih in drugih napadih na belce. Tudi danes masovna komunikacijska sredstva z lažno ali enostransko propagando vplivajo na zaznavo pritiska.
Napačna zaznava je lahko posledica mehanizma premeščanja. Pravi vzročnik se v zaznavi prenese na napačnega, proti kateremu se nato obrne upor. Napačni vzročniki so pogosto nezaščitene etnične skupine, manjšine, rase, duševni bolniki, homoseksualci in druge marginalne skupine (npr. progromi Židov v Nemčiji v času velike krize, rasna nestrpnost pri obubožanih belcih v ZDA, pritisk na Albance pri narodih na vzhodu Jugoslavije, ki doživljajo ekonomsko stisko). Premeščanje je sicer posledica propagande in in-dokrinacije, vendar so zanj potrebni nekateri psihološki pogoji. Kadar je pravi vir frustra-cije premočno zaščiten, se množica obrne proti nadomestnemu, ki je nezaščiten in ki ima z njim že dolgo zgodovino konfliktov (Albanci v Srbiji, Armenci v Gorskem Karabahu).
Pogosto izkrivljajo zaznavo razna notranja stanja, npr. neustrezna pričakovanja ali napaka pri oceni situacije. V tem modelu igrajo spoznavni procesi in spoznavne možnosti pomembno vlogo.
Psihološki odgovori so številni: nejevolja, nezadovoljstvo, zamera, ogorčenje, jeza, bes, odpor, agresivnost, napadalnost itd. Vsi ti odgovori so negativno emocionalno obarvani in jih človek doživlja kot neprijetno stanje. Med psihološke odgovore sodi tudi strah, toda o njem bomo zaradi mnogih posebnih značilnosti govorili na drugem mestu. Psihološki odgovori skupaj povzročajo napetost, ki popusti tedaj, kadar se zmanjša pritisk. Organizmi so usmerjeni k zmanjševanju previsokega pritiska.
Med zaznavo in psihološkimi odgovori ter med psihološkimi odgovori potekata interakcija in sumacija, pri čemer sc rojeva upor. Agresivnost je prvotna in najbolj naravna reakcija na frustracijo. Upor je najprej prikrit in sc izraža z godrnjanjem, kritiziranjem, zbiranjem v majhne skupine, s pisanjem v časopise, bojkotiranjem, stavkami, nedelom (značilnem zlasti za socialistične dežele) itn. V tej fazi se ljudje tudi bolj ali manj organizirajo. Kasneje pride do odkritega upora v obliki demonstracij, protestov, pretepov, razbijanja, plenjenja itd. V tej razpravi nas zanima predvsem odkrili upor (U), prikriti pa le v toliko, v kolikor privede do odkritega.
Upor lahko operativno opredelimo s tremi odvisnimi spremenljivkami: z verjetnostjo, intenzivnostjo in frekvenco nemirov. Domnevam, da bi med njimi odkrili pozitivno korclacijo (po moji oceni od 0,50 do 0,60). Tam, kjer se nemiri zelo vztrajno ponavljajo (tako jc bilo npr. v sedemdesetih letih v Iranu in v Nikaragvi in jc sedaj v Zakavkazju in na Kosovcm), postanejo tudi zelo intenzivni. Izjeme so redke (npr. Romunija, kjer je bil zaradi specifičnih razmer žc prvi izbruh silovit).
Med uporom in pritiskom obstaja pozitivna zveza: čim hujši je pritisk, tem večja je verjetnost upora. Konec konccv nas žc bežen pogled v časopise prepriča, da jc v deželah brez pritiska malo uporov, ki so največkrat šibki in kratkotrajni. Upor naj bi trajal, dokler se pritisk ne zniža, kar sc doseže z ostranitvijo vira frustracije, npr. s padcem režima (Iran, Filipini, večina dežel realnega socializma), ali s tem, da tlačitelji popustijo (npr. upori ameriških črncev, ki so bili v šestdesetih letih zelo pogosti, so zdaj izjemno redki).
Slika 1. Krivulja A kaže domneven odnos med uporom (U) in pritiskom (P). Po klasičnem psihofizičnem obrazcu leži prag pri 50% verjetnosti. Toda odnos med
spremenljivkama ni nujno linearen. Krivulja B kaže nekoliko drugačen odnos. S pritiskom raste upor najprej počasi, nato hitro, kasneje pa zopet počasi. Možne so tudi drugačne krivulje. Njihova oblika je odvisna od specifičnih razmer.
Toda opisana teorija precej poenostavlja to, kar se dogaja pred in med uporom. Opažamo celo nasproten pojav: kadar je pritisk najhujši (npr. v SZ pod Stalinom), ni upora. Kadar pa pritisk popusti (npr. v SZ pod Gorbačovom), pride do prave verige nemirov. Konec koncev se je od vzhodnoevropskih držav poleg Poljske najprej osvobodila Madžarska, kjer je bil pritisk razmeroma nizek, zadnja pa Romunija, kjer je bil najvišji. Prav tako bi bilo z vidika te teorije nespametno povečevati pritisk (kot npr. na Kosovu), ker se s tem povečuje tudi upor. Očitno vplivajo na upor šc drugi amplifikatorji (A) in reduktorji (R), ki sumirajo različne predhodne dejavnike.
Najpomembnejši reduktor je strah. Ne gre samo za elementarni strah pral pendreki in bolečino, ki jo prinašajo. Šc pomembnejši je strah pred posledicami zase in za ljudi, s katerimi je posameznik čustveno povezan, strah pred izgubo položaja, delovnega mesta, svobode, skratka, pred izgubo biološke, osebnostne in socialne integritete. Manj opredeljen strah se kaže v tesnobi, depresiji in rcsignaciji, pri čemer se osebek na zaveda vzrokov, ki pa ga prav tako povzročajo pritiski v okolju. Naravna reakcija na strah je fizični ali psihološki beg iz situacije. Strah vpliva na upor zavirajoče. Čim večji je strah, tem manjša je verjetnost upora. Zato ga moramo odšteti od pritiska.
U = A-R
Če upoštevamo samo P in S, dobimo:
U = P-S
Ker je v demokratičnih državah strah največkrat majhen, pride že ob zmernem pritisku do protestov (npr. protesti "zelenih" zaradi onesnaževanja okolja), ki pa so praviloma šibki in kratkotrajni. Le ob hujših frustracijah (npr. zapletenost ZDA v vietnamsko vojno) je prišlo do bolj intenzivnih in ponavljajočih se neredov.
Slika 2. Odnos med uporom (U) in strahom (S). Krivulja je nasprotna krivulji A na sliki 1.
„_ _„„	smrti
sp- prag	zg. prag
strahu	strahu
Slika 3. Odnos med pritiskom (P) in strahom (5). Če jc odnos med njima linearen
(krivulja A), sta učinka enaka in se nevtralizirata. Toda opazovanje kaže, da odnos
verjetno ni linearen. Pri krivulji B narašča strah sprva počasneje kot pritisk, nato
linearno, nato pa hitreje. Hipoteza linearnosti velja samo za srednje območje. Točki, pri
katerih strah "poskoči", sta praga strahu. Do zgornjega praga pride redko (ko postane
pritisk neznosen). Prag smrti bo opisan kasneje.
Pritisk (Po in Px) jc glavni generator strahu. Z njim se povečuje strah, s strahom pa se verjetnost upora znižuje. Na to povezanost računajo represivni organi, ki na vse načine povečujejo pritisk (Po), da bi prestrašili množico.
Upora ni, kadar jc strah večji od pritiska ali kadar sta enaka (če pri tem ne upoštevamo drugih amplifikatorjev in reduktorjev). V slednjem primeru je zaradi njunega nasprotnega delovanja vsota nič. Na tej stopnji ravnotežja sc zaccmcntira stanje v diktaturah s trdo roko in velikim strahom (še nedavno v ČSR in Vzhodni Nemčiji, posebno pa v Romuniji, še vedno v Albaniji in na Kitajskem). To stanje je razmeroma pogosto, ker sta pritisk in strah povezana in z rastjo cnc spremenljivke raste druga. Stanje traja, dokler ga kak drug amplifikator nc spravi iz ravnotežja (npr. upanje zaradi uspešnega upora drugih dežel s podobno družbeno ureditvijo v Romuniji ali zaradi uspešnega bega stotisočev čez mejo v Vzhodni Nemčiji).
Pritisk in strah sta enako intenzivna, vendar v nasprotju s prejšnjimi primeri na zelo nizki stopnji, v umirjenih državah brez večjih frustracij (morda Švica in Švedska, kjer so demonstracije nadvse redke). Tudi v tem primeru traja ravnotežje zelo dolgo, dokler ga kak dejavnik nc prevaga (npr. zidava jedrskih elcktraren).
Zaradi velikih oscilacij krivulja med strahom in pritiskom nima pravilne oblike. Eden od poglavitnih vzrokov oscilacij jc bližina vira pritiska (Po). Dinamična psihologija nas uči, da jc strah tem večji, čim bližji jc vir frustracijc (npr. napadajoči tanki v Pekingu) in tem manjši, čim bolj daleč je (npr. zbiranje v razmeroma varnem okolju vojvodinskih jogurtskih protestnikov).
Izjemoma upade strah zaradi premestitve "tarče" upora. Kadar zaradi prevelikega strahu ni mogoč upor proti glavnemu viru frustracijc (npr. diktatorju, vodilni partiji ali
sislcmu), lahko izbruhne proti bolj ali manj trivialnemu viru, za kar se normalno ne pričakuje visoka kazen. Leta 1981 so na Kosovu izbruhnile demonstracije zaradi prehrane v študentskem domu. V Romuniji pa se je upor začel v Tcmišvaru zaradi izgona nekega madžarskega duhovnika. V Tadžikistanu so februarja 1990 izbruhnile demonstracije zaradi govoric, da se je v njihovo glavno mesto zateklo nekaj armenskih beguncev. V Titovi Jugoslaviji so bili razmeroma pogosto manjši študentski protesti zaradi pojavov, ki skorajda niso imeli zveze s pritiskom, npr. zaradi obiska kongoškega predsednika Mobutuja. Takšni upori pa lahko zaradi socialne induckije hitro prerastejo v širše nemire (kot npr. na Kosovu leta 1981).
Slika 4. Na tem grafikonu pomeni abscise upor (U) in ordinata razliko med Pin S. Krivulja najbrž ni vedno linearna. Kadar pa sta si P in S enaka ali kadar je P manjši od S, upora ni.
Toda šc vedno imamo veliko izjem, ki ne potrjujejo pravila. Kako je potem mogoče, daje v Romuniji prišlo do upora, ko pa je strah takorekoč vladal deželi? Zakaj so se uprli Zidjc v Varšavskem getu? Morda zato, ker stanje popolnega propada na svoj način reducira strah. Židjc so vedeli, da jih čaka gotova smrt, zato sc niso imeli česa bali. Taka razlaga pa je manj prepričljiva za Romune, ki so kljub bednemu življenju lahko šc marsikaj izgubili, npr. delovno mesto, osebno svobodo in življenje.
Poleg pritiska vplivajo na strah še nekateri drugi dejavniki (v modelu označeni kot predhodne spremenljivke ali PS). Na prvem mestu omenjamo pretekle izkušnje. Najbrž gre za neke vrste pogojni strah, podoben strahu, ki ga je Pavlov povzročil pri svojih pseh, ali za pojav, ki ga v psihologiji poznamo kot "naučeni brezup" (learned helplessness). Čehi in Slovaki so po neuspeli praški pomladi zapadli v pravcato kolektivno depresijo, zato so bili eni od zadnjih, ki so sc osvobodili rcalsocialističnih pritiskov. Vmes je bilo razmeroma malo nemirov. Nekaj podobnega se je zgodilo na Hrvaškem po polomu "maspoka".
Naši formuli moramo dodati še marsikateri amplifikator in reduktor, da bomo sposobni razložiti nastanek množice in določiti prag upora. Enemu od poglavitnih bi lahko rekli upanje (Up). Gre za upanje v uspeh upora, v spremembo sedanjega stanja, v odstranitev ali vsaj zmanjšanje pritiska. Upanje sprožijo različni predhodni dejavniki.
Enega smo žc omenili: zgled drugih okolij s podobnim sistemom, v katerih jc množica uspela. Od tod pojav domin oz. padanje socialističnih režimov enega za drugim.
Albanija ni bila poslednja domina zato, ker živi ljudstvo v skoraj popolni izolaciji pred zunanjim svetom in niti nc vc, kaj se za mejo dogaja. Romunija ni bila tako hermetično zaprta. Skozi njo gre pot v Sovjetsko zvezo. Romunski športniki pa so se često pojavljali na Zahodu. Od drugih predhodnih dejavnikov jc pomembna occna situacije (npr. "Naš režim je trhel in bo hitro propadel", v primerjavi z: "Prej bodo pobili vse ljudstvo, kot da bi odstopili".) Occna jc v veliki meri odvisna od dostopnih informacij. Zato si s skrivanjem informacij režimi podaljšujejo življenje. Nadvse pomembna jc vera v organizacijo ali v voditelje, ki vodijo upor, cclo iracionalna vera v božjo pomoč ali čudež.
U = P - S + Up
Upanje je izrazita subjektivna spremenljivka, dasi nanj vplivajo številni socialni dejavniki (npr. propaganda). Vendar nc pomeni stvarnih možnosti uspeha, čeprav sc dostikrat ujemajo z njimi. Pomeni možnosti, ki jih in kot jih ljudje vidijo. Njihova presoja jc lahko napačna (kar jc npr. dokazal propad upora na Trgu nebeškega miru).
V množični situaciji pa deluje še en zelo specifičcn in hitro delujoč dejavnik: socialna indukcija (SI) čustev, impulzov in drugih dinamičnh dejavnikov. Najbolj je seveda pomembna indukcija amplifikatorjev. Teorija socialnc indukcijc pravi: zaznava nekih izrazov pri drugih ljudeh povzroči enake pojave pri zaznavajočih osebah. Včasih govorimo kar o "nalczljivosti" teh pojavov v množici. Nemir sc zato zelo hitro razširi in mobilizira nove množice. Ne brez razloga pisci pravijo: "Upor sc širi kot požar".
Indukcija jc v marsičem podobna nekaterim patološkim procesom, zlasti procesom v histeričnem in hipnotičnem stanju. Prav tako nastopijo zožanje zavesti, fokusiranje pozornosti, zvišana sprejemljivost za sugestije in visoka selektivnost pri sprejemanju informacij. Te proccse omogoča močna emocionalna vznemirjenost. Nekatera opazovanja kažejo, da žc gneča sama po sebi povečuje emocionalno vznemirjenost. Ko so natlačili podgane v majhen prostor, je prišlo do povečane napadalnosti, pojavile so sc tolpe, ki so terorizirale druge živali, samicc so zapustile mladiče in sc pridružile tolpam, skratka, povem se jc porušil njihov "družbeni" red. Podobne pojave opažajo v mestih z veliko gostoto prebivalstva, kjer sc ljudje neprestano drenjajo.
Po Frommu izguba individualnosti godi mnogim ljudem, ki sc bojijo svobode, samostojnosti in odgovornosti. Sicer pa sta tudi Hitler in Gocbcls trdila, da ljudje silijo v množico pod vodstvom močnih ljudi.
Zanimivo jc, da zelo avtonomne osebnosti nc marajo drena in množice. Tožijo, da občutijo propadanje individualnosti kot nasilje nad seboj. Vsekakor množica nc privablja vseh ljudi enako in je zato na svoj način selekcionirana. Zbirajo sc predvsem ljudje, ki so podvrženi indukciji.
Manjša indukcija sc pojavi že v fazi prikritega upora, v kateri sc ljudje sestajajo v manjših skupinah in včasih cclo poskušajo s kratkotrajnimi protesti. Toda resnična moč indukcijc sc pokaže šele v množici, v kateri ljudje izgubijo sposobnost kritičnega mišljenja.
Poseben primer je indukcija po televiziji. Ko sc je v Washingtonu začel protest črncev zaradi uboja M. L. Kinga, jc televizija kazala prizorišča, komentator pa je dejal:
"Sc jc že začelo!" Nekateri sociologi so ga obtožili, da je s svojim vzklikom vplival na hitro in naglo širjenje neredov.
V množici sprožijo indukcijo majhne skupine (jedrne skupine) in nekateri posamezniki s posebno strukturo osebnosti. Med njimi prevladujejo ekstravertni in ekspresivni ljudje. Za mnoge so značilne močne vrednote in čvrsta stališča (npr. patrioti), med njimi pa so tudi osebe s histeričnimi, psihopaLskimi in psihotičnimi značilnostmi. Posebno moč imajo spontani ali vnaprej domenjeni govorniki, ki širijo indukcijo v množici. Govori z dolgimi stavki, ki dokazujejo, izpeljujejo in navajajo argumente, nimajo take indukcijske moči kol govori, ki so polni emocionalno nasičenih besed, obljub in udarnih gesel (npr. govori Hitlerja, Mussolonija, Perona in Milošcviča).
U = P-S + Up+ SI
Socialna indukcija multificira P in Up in druge amplifikatorje (A*). Bolj zapleteno pa jc spreminjanje reduktorjev, kot jc strah. Običajno pride do disociacijc med Ps in S, tako da dviganje pritiska ne dviga več strahu. Namesto tega nastopi nagla in silovita redukcija strahu. V množici sc ljudje ne bojijo niti "živega hudiča".
SI = A"+ *VS SI = (P + Up)"WS
Iz formule sledi, da močnejši amplifikatorji bolj narastejo kot šibkejši in močnejši reduktorji bolj upadejo kol šibkejši. Najpomembnejši reduktorje strah. V Romuniji, kjer jc bilo prebivalstvo pred uporom najbolj prestrašeno, je bil upor najbolj množičen in najbolj krvav. Podobno se zna zgoditi v Albaniji, Severni Koreji in na Kubi, razen če ne bo prišlo do postopnega popuščanja napetosti. Kjer jc strah nizek, pa sc indukcija širi počasneje in manj intenzivno, npr. pri protestih zelenih, ki nikoli niso tako intenzivni kot upori v diktaturah.
Reduktorji praviloma ne odstranjujejo težnje k uporu, temveč jo samo blokirajo. Prestrašeni črnci v Južni Afriki niso nič manj sovražili belcev, vendar sc niso upali javno protestirati. Ko pa blok zaradi indukcije popusti, jc upor toliko bolj intenziven.
Vrednost x jc odvisna od mnogih dejavnikov. Eden od najpomembnejših jc velikost množice. Čim večja je množica, tem močnejša jc indukcija, čeprav verjetno obstaja raven, po kateri sc ne veča več. Za indukcijo jc pomembno, da ima posameznik čim več ljudi v svojem pogledu. V obdobju novolevičarskega gibanja so ameriški sociologi ugotovili, da so ogromni campusi, natlačeni s tisoči študenti, nadvse primemo "gojišče" pro-testnikov. Ni čudno, da so diktature zelo alergične na nekontrolirano zbiranje množic in za vsako zbiranje je potrebno uradno dovoljenje. Nekateri voditelji (npr. Hitler, Mussolini, Ccauscscu, Tito, Miloševič) pa so sami zbirali množice. Vendar njihov cilj ni bila indukcija demonstracij, marveč manifestacij (o njih v tem pripevku nc govorimo).
Na vrednost x vplivajo šc mnogi drugi dejavniki, npr. anonimnost množicc, gibanje množice, število in razporeditev jedrnih skupin v množici, cclo prostor nemirov in vreme. Indukcija jc v gibajoči množici močnejša kot v mirujoči, verjetno zaradi večje količine interakcije. V Ljubljani so protestnike pred skupščino (npr. lilostrojskc dclavcc leta 1987) napotili v Cankarjev dom, kjer so posedli po stolih. Tam jc bila veliko manjša možnost medsebojna indukcije. Analize črnskih nemirov v ZDA pa so pokazale, da
so bili pogostejši v vročih poletnih dneh, ko ljudje postopajo pred hišami in se pogovarjajo.
Pomemben dejavnik, od katerega jc odvisna vrednost x, jc številčnost, število in razpored jedrnih skupin, število govornikov in učinkovitost njihovih govorov. Neučinkoviti govori, ki jih množica izžvižga, pomenijo majhen x. Množica jc leta 1956 v Budimpešti izžvižgala cclo Nagyja, ker jo jc bolj miril kol spodbujal. Sicer pa Nagy ni bil pravi vodja upora, lemvcč bolj rezultat kompromisa med različnimi silami. Nekateri socialni psihologi cclo trdijo, da učinkovit govornik izraža samo to, kar množica hoče in želi. Po tem naziranju jc vpliv njegove osebnosti mnogo manjši, kot običajno domnevamo. Njegova vloga jc bolj vloga katalizatorja kot generatorja upora.
Socialna indukcija sc pojavi šele potem, ko so ljudje žc zbrani. Drugače povedano: ko jc prag presežen, nadaljnji upor pa generira indukcija. Zalo sc represivne oblasti tako zelo bojijo vsakega zbiranja ljudi na javnih mestih.
V	posebnih pogojih pa sc namesto pojavi S* . Namesto, da bi strah izginil, poslane večji in sc lahko sprevrže v paniko. Tudi paniko inducira jedrna skupina, ki se spusti v brezglavi beg.
Zdi se, da jc nenaden porast strahu pogojen od neposredne zaznave Po. Pojavi sc tedaj, kadar jc množica zelo brutalno napadena in si nc zna pomagati. Opazovanja panike so pokazala, da jc za njen nastanek potrebna zaznava siluacijc brc/, izhoda. Čcsto sc pojavi v obkoljenih ali neoboroženih množicah, ki jih napada močnejši sovražnik. Leta 1987 jc na stadionu Hcyscl v Belgiji pritiskajoča množica poteptala čez sto gledalcev, ker zaradi mreže ni imela kam bežati (zato so nekateri prireditelji kasneje predlagali odstranitev mrež). Vsekakor pa prihaja tudi do napačnih zaznav. Znani so primeri panike med elementarnimi nesrečami v velikih dvoranah (npr. med požarom), četudi so bila vrata odprta. Vendar panika v resnici ni tako pogosta, kot domnevamo.
Do indukcijc pa nc pride v vseh množicah. Dolgočasne množicc, ki so jih zbirali v zadnjih letih Titovega življenja ob obisku vsakega državnika ali ob drugih priložnostnih (npr. v Fažani ob odhodu na Brione) skorajda niso imele induktivne moči. Množica ni bila motivirana za kaj takega. Prav tako so bile brez učinka množicc, ki jih je skliccval Cacuscscu - razen zadnje, ki pa seje obrnila proti njemu.
Izjemoma pa nastane socialna indukcija, preden jc dosežen prag. To se dogaja takrat, kadar sc ljudje zberejo iz kakšnega drugega vzroka. Znano jc, da na športnih prireditvah, pogrebih ali svatbah hitro pride do političnega protesta. V "svinčenih letih" sedemdesetih let, ko je bil strah še zelo močan, jc v Ljubljani izbruhnil protest maškar v maskah, zbranih sredi mesta. V slučajno zbrani množici jc nastala socialna indukcija, pri čemer jc na razmeroma visoko potenčno vrednost x vplivala anonimnost zaradi mask. Maškarc so kake pol ure držale središče mesta "v posesti". Ko pa jih jc milica grobo napadla, so sc v paniki razbcžalc na vse strani.
V	Romuniji dcccmbra 1989 najbrž še nc bi prišlo do upora, ker sta bila pritisk in strah preveč izenačena, četudi jc zgled drugih socialističnih dežel zbudil nekaj upanja. Tedaj pa jc conducatorc naredil usodno napako. Sam jc sklical ogromno množico, misleč, da ga bo podprla. Ko pa jc neka skupinica začela kričati proti njemu, jc protest bliskovito zajel vso množico. Prag jc bil v trenutku večkratno presežen.
Opisane amplifikatorje in reduktorje pa multiplicira še en majhen, toda izredno stabilen konstantni dejavnik k, ki jc odvisen od dežele, narodovega značaja, kulture in tradicijo.
U = k(P+Up-S)
Očitno sc nemiri v nekaterih deželah pojavljajo pogosteje kot v drugih, npr. v Arabskih državah in v Južni Ameriki z ekstravertnimi ljudmi pogosteje kot v Severni Evropi z introvertnimi. Verjetno jc tudi v muslimanskih deželah (vključno s tistimi v SZ) k nekoliko povečan. Bila jc cclo interpretacija, da v Sovjetski zvezi kljub hudemu pritisku stalinizma tako dolgo ni prišlo do upora zato, ker so ljudje še od carja naprej navajeni trpno prenašati frustracije kljub "oktobru" in nekaterim drugim množičnim uporom. Pomembne so tudi vrednote posameznih kultur. Nekatere gojijo kult upornika (npr. Mehika), druge kult trpina (morda Slovenija), v nekaterih se človekovo življenje vrednoti višje kot v drugih in tako dalje. Verjetno je dejavnik k v Sloveniji nižji kot v vzhodnih republikah.
Ko sc prikriti upor približuje pragu in ko ga nekatere skupine že dosegajo, prihaja do kratkotrajnih predhodnih protestov, ki napovedujejo glavno "nevihto". Ti protesti imajo vlogo "tipanja", z njimi protestniki ugotavljajo, kako reagira nasprotnik. V vseh vzhodnoevropskih državah, cclo v Romuniji, jih jc bilo nekaj. Po njihovi pogostnosti lahko sklepamo, ali je glavni upor blizu. Vendar sc v primerih, ko jc pokazal nasprotnik preveliko moč, zaradi povečanega strahu odkriti upor odloži (morda se jc to zgodilo januarja 1990 v Albaniji, potem ko so nekateri novinarji poročali o manjših demonstracijah v Skadru).
V bližini praga pa že majhno povečanje pritiska povzroči preseganje praga. Na Kosovcm so ponovno izbruhnile že zadušene demonstracije, ko so začeli soditi Vllasiju.
Za vedenje množice po doseganju praga zaradi delovanja indukcije velja:
U = k[(P+Up)*-*VS]
Medtem ko za celoten proccs upora velja:
U = k [(P+Up-S)+(P+Up)x-WS]
Če prikažemo proces upora na časovnem diagramu, vidimo, da najprej zelo počasi narašča, nato nekoliko hitreje, po prekoračenju praga pa zelo hitro, pogosto prav bliskovito.
Slika 5. Krivulja kaže časovni potek upora. V prvi fazi imamo prikriti upor, v drugi odkriti upor, ki ju razmejuje prag upora. Zaradi SI krivulja poskoči. Amplifikatorji in reduktorji narastejo in upadejo v odvisnosti od vrednosti x. Če pa strah naraste, pride do panike.
Toda množica v uporu nima proti sebi mirujočega nasprotnika. Upor je pozicijska igra (kot npr. šah), pri kateri moramo upoštevati obe strani. Ker strah zaradi indukcijc hitro in močno upade, ga je mogoče spet dvigniti samo z nesorazmerno visokim Po, s terorjem, npr. s streljanjem v množico (Trg Nebeškega miru, Tcmišvar, Kosovo). S se sprevrže v S* in tedaj je strah močnejši od upora. Ne pozabimo, da velik strah narašča hitreje kot amplifikator Ps, (krivlja B na sliki 3), zato je tudi njegova pozitivna indukcija nesorazmerno velika. Protestniki sc umaknejo, pogosto se v paniki razbežijo.
Teror pogojuje samega sebe. Če sc nepretrgoma nc nadaljuje (kot v najhujših diktaturah, npr. v desetletju kulturne revolucije na Kitajskem), strah čez nekaj časa popusti. Omenili smo že, da povzroči bližnji objekt hujših strah kot daljni. Tako nastanejo nemiri v valovih. Na Kosovcm jc bil prvi val decembra 1988, drugi marca 1989, nato manjši septembra 1989, hujši januarja in februarja 1990. Podobne valove zasledimo pri palestinskemu prebivalstvu v Izraelu, pri črncih v Južni Afriki in pri Tibetancih na Tibetu (kjer se vrstijo valovi v daljših obdobjih).
Druga možna rešitev pa je nagla popustitev pritiska. V Jugoslaviji na socialne proteste delavcev večkrat odgovorijo tako, da brž ugodijo protestnikom. Kadar je tako popuščanje "brez kritja", ekonomsko izčrpava deželo. Poje samo začasno odstranjen, zato sc nemiri kasneje prav tako ponovijo, čeprav v blažji obliki. V tem primeru gre za svojevrstno pogojevanje nemirov. Ker so uspešni, se nadaljujejo, ker pa ne dosežejo pravega cilja, npr. izboljšanja standarda, sc nc zaustavijo.
Samo izjemoma pa jc dosežen prag smrti. V tem primeru protestniki nimajo izgubili ničesar, ker je življenje tako ali tako zapisano smrti (upor Židov v Varšavskem getu). Po oceni, da ni rešitve, strah naglo upade, uporniki pa v borbi z nasprotnikom popadajo ali pa storijo množični samomor (Židje nekajkrat v svoji zgodovini). Taki primeri pa so znani tudi iz NOB (npr. smrt Stancga Žagarja in njegovo čete, ki se je zatekla v votlino, iz katere ni bilo rešitve). Za samomor se odločijo, kadar nadaljevanje upora ni mogoče, npr. zaradi pomanjkanja orožja. Tudi vdano odhajanje v plinske cclicc v nemških taboriščih jc podobna rcakcija. Occna situacijc pa jc lahko iz raznih razlogov napačna. V Gvajani jc leta 1978 napravilo 900 članov verske sekte "Tempelj ljudstva" množični samomor, potem ko jim je karizmatični in psihotonični vodja Jim James, v katerega so imeli neizmerno zaupanje, povedal, da zaradi uboja ameriškega senatorja nimajo drugega izhoda. Najbrž jc tudi na množični samomor Japoncev na Okinavskcm otočju leta 1945 vplival občutek, da jc "vsega konec".
V tej zvezi nas zanima, ali bi rudarji v Starem trgu leta 1989 razstrelili rov in napravili množični samomor, kot so obljubili. Situacija nikakor ni bila brezizhodna, iz česar bi sledilo, da samomora nc bi bilo. Toda na vedenje ne vpliva objektivna situacija neposredno, temveč zaznava in occna, ki sc lahko prcccj oddaljita od nje. Obljuba je za Albance sveta in če jo prelomi, ga okolje zaničuje in ignorira, kot da jc mrtev. Ogroženost jc torej bila, čeprav jo z našega zornega kota težko razumemo. K temu moramo dodati nenormalnost situacijc v rovu, ki spominja na eksperimente iz senzorne deprivacijc, v katerih se pri normalnih ljudeh pojavljajo psihotični znaki, cclo halucinacije.
PS
vs
(D
© ©
vv
Po
Pz
VS
i r n i j r 11
N
O
B
INTERAK.
	
S	
Pod ±
prikriti U
SUM.
PS ©
©
fzc;
Up
'W
PRAG
odkriti U
REDUKTORJI
O,
SI			<-
1	M	k	
■ST)
■s
AMPLIFIKATORJI
©
Slika 6 kaže globalni model upora. Proces se začne s pritiskom okolja, ki daje zaznavo pritiska, kar sproži psihološke procesc, kot so npr. jeza in agresivnost. Njihovi
združeni učinki povzročijo najprej prikriti upor, ki zaradi delovanja amplifikatorjev preide v odkriti upor. Ta preneha, ko se odstrani pritisk v okolju. Proccs pa v raznih fazah (najpogosteje na prehodu iz prikritega v odkriti upor) blokirajo reduktorji. Poleg bližnjih spremenljivk (amplifikatorjev in reduktorjev) so prikazane tudi nekatere daljne spremenljivke (amplifikatorji in reduktorji). Model vsebuje številne povratne zanke, ki jačajo ves proccs.
Gotovo bi analiza pokazala šc marsikateri amplifikator in reduktor upora, toda opisani štirje so očigledni. Čc bi jih za konkretno deželo in situacijo poznali, bi lahko ob ustrezni napaki določili prag upora in napovedali njegov začetek in razvoj.
Prav tako bi bilo mogoče na različne načine izpopolniti formulo U = A-R ali v konkretnejši boliki U = P+Up-Sl. Morda bi bila primernejša U = PX(Up-St), ker jc v primeru, da jc P nič, tudi U nič, !:ar pomeni, da upora ni, ker nima razloga za nastanek. Prikazani model jc enostaven in zato primeren za hitre preizkušnje, na drugi strani pa bo dajal napake.
V odsotnosti primerne metode za merjenje posameznih dejavnikov si lahko pomagamo s subjektivnimi occnami na lestvici od 1 do 5. Čc seštejemo največje število enot za P, Up in S in pri tem upoštevamo, da je delovanja strahu nasprotno prvima dejavnikoma, dobimo 5+5+0 ali 10 enot na abscisi (SI nastopi šele po pragu). Ob predpostavki linearnega odnosa bi pri 50% verjetnosti na abscisi dobili vrednost 5,0 na ordinati. Ta vrednost pomeni prag upora.
Začnimo z novolcvičarskimi nemiri v deželah zahodne Evrope ob koncu šestdesetih let. P naj bo samo 2,5, strah šc manj, recimo 1, upanje pa 4. Rezultat 5,5 pomeni rahlo presežen prag upora, ki ga jc nato multiplicirala socialna indukcija z visoko potcnco x (predvsem zaradi številčnosti protestnikov).
Iran pred padccm šaha Pahlavija leta 1977. P= 3,5, 5=2, Up =5 (upanje, ki ga podkrepljuje religija, je praviloma zelo visoko). Rezultat 6,5 pomeni visoko stopnjo upora, ki ji moramo dodati šc razmeroma visoke vrednosti k in x.
Trg nebeškega miru v Pekingu leta 1989. P=4, 5 =2, 17=3. Rezultat 5 ravno dosega prag. Komentatorji so tedaj napovedovali konec protesta, ker so se študenti, ki niso dosegli uspeha, žc razhajali, zaradi česar je bila kruta reakcija kitajske oblasti toliko bolj nerazumljiva. Morda je obisk Gorbačova dvignil upanje, ker so tedaj nemiri, ki so malone žc prenehali, ponovno vzplamtcli, pri čemer so študenti izgovarjali Gorbačovovo ime.
Nekaj podobnega bi sc skoraj zgodilo v Vzhodni Nemčiji, le da je posredovanje sovjetskih oficirjcv preprečilo prelivanje krvi. V Nemčiji moramo upoštevati tudi visoko vrednost U zaradi uspešnega množičnega pobega prebivalstva na Zahod. Oblast se je pokazala nemočna.
In zdaj šc Romunija. P = 5, 5=5, [/=3,5. Prag nikakor ni bil dosežen, razen v Tcmišvaru, kjer jc bilo upanje zaradi premeščanja cilja in moralne podpore Madžarske nekoliko večje. Po pokolu v Tcmišvaru bi se morala verjetnost upora znižati. Ker pa je conducatore sam sklical ljudi, misleč da ga bodo podprli, je zaradi socialnc indukcijc upor v hipu prerastel prag in zrasel na zelo visoko stopnjo. Rekli smo, da se večji amplifikatorji in reduktorji spremenijo bolj kot majhni. Številčnost množice pa je vplivala na razmeroma veliko vrednost x. Vendar ni izključeno, da bi zaradi silovitega terorja prišlo v Bukarešti do 5* in panike, če sc nc bi vmešala vojska in obdržala stanje A*+*VS.
Tudi za današnjo Albanijo bi lahko veljalo P =5 in 5=5, medtem ko jc upanje zaradi izolacije samo 1,5 ali največ 2. Možnost upora je majhna. Ramiz Alija najbrž nc bo ponovil napake Causcscuja. Do upora bo prišlo šele tedaj, ko bo pritisk nckolikdo popustil ali upanje naraslo.
Za Črnogorsko antibirokratsko revolucijo jeseni 1988 bi veljalo P= 2, 5=2 in £/=5 (nanjo sta močno vplivala zgled in podpora Srbije). Rezultat komaj dosega prag, zato z odločno akcijo policijc upora ni bilo težko razbiti. Toda po nekaj mcsccih jc strah upadel, medtem ko jc pritisk ostal razmeroma visok. Zato so sc nemiri, tokrat bolj uspešno, ponovili. V Črni gori (kot tudi v Srbiji) moramo upoštevati zelo visok x zaradi številčnosti množicc in psihološko učinkovitih govornikov.
Pojdimo na Kosovo na začetek nemirov pred dvema letoma. P=4,5, 5=3,5, U=4. Prag jc komaj dosežen. V nemiru dcccmbra 1988 šc ni bilo žrtev. Z nadaljevanjem nemirov pa jc nastopila močna SI, ki jc pognala skupno vrednost na stopnjo vrelišča. Na x jc vplivala zlasti množičnost nemirov, verjetno pa tudi k ni majhen.
Za naprej pa lahko rečemo, da sc bo upor nadaljeval na podlagi vrednosti P=5 in Up=3, medtem ko sc bo strah v množici spreminjal v odvisnosti od Po in prehajal iz 5* v "Vs in nazaj. Drugače povedano: upor sc bo nadaljeval v valovih, med katerimi bodo obdobja navideznega zatišja. Razen če nc pride do pogajanj, ki bi morda znižala Po in privedla do trajnejše pomiritve.
Ko so nekateri časopisi, ki izhajajo v vzhodnih delih Jugoslavije, pisali, da kosovski upor spodbujajo slovenski in hrvaški nacionalisti, so imeli v nečem prav. Res ni mogoče
govoriti o zaroti, dogovorih in glavnemu štabu, kot je pisal vzhodni tisk, toda s kritiko srbske politike so dvignili pri Albancih amplifikator upanje.
Seveda ima tako določanje posameznih vrednosti in njihovo preračunavanje za zdaj predvsem hipotetično vrednost. To je poskus formaliziranja nekaterih psiholoških spremenljivk, ki vplivajo na prag upora. Za zanesljivo določanje praga pa bi morali poznati njihove bolj natančne vrednosti, izmerjene na objektiven način. Morda bi upor lahko merili na podlagi števila udeležencev in podobnih podatkov. Veliko teže pa bi bilo izmeriti strah, upanje in socialno indukcijo.
Do zanesljivejših zaključkov bi prišli, čc bi poznali tudi predhodne spremenljivke, ki vplivajo na amplifikatorje in reduktorje. To pa je težja naloga, ker jih je veliko, poleg tega so prikriti in mnogi od njih socialnc narave, ki med njimi nastopa interakcija.
V model niso posebej vključeni nekateri znani psihološki dejavniki, npr. človekove vrednote. Ti dejavniki pa vstopajo v model na raznih koncih. Nacionalizem ali - kar se lepše sliši - privrženost narodu vstopa najprej kot psihološki odgovor na pritisk, kadar so narodne vrednote ogrožene. S tem se povečuje upor. Nadalje vstopa v amplifikator upanje. Ljudje verujejo, da sc bo izpolnilo to, kar si želijo. Najbrž pa s homogenostjo udclcžcnccv vpliva cclo na eksponent x. Isto bi lahko rekli za verska čustva, razredno pripadnost, politična stališča itn.
Z modelom ni težko pojasnjevati dogodkov za nazaj. Večjo veljavnost bi imelo napovedovanje vnaprej, v kolikor bi sc izpolnilo. Poskusimo napovedati tok dogodkov v Sloveniji. Ker sc situacija razmeroma hitro spreminja, je mogoče dati samo kratkoročno napoved. V Sloveniji so dejavniki zelo zapleteni. Poleg nizkega Pin 5 (denimo 1,5 in 1,5) znotraj republike deluje še visok P in S, katerega vir je v vzhodnih republikah (denimo 3 in 3,5). Strah je nekoliko večji od pritiska predvsem zaradi kosovskega zgleda. Ljudje se bojijo, da se Slovenija ne bi spremenila v Kosovo ali Azcrbajdžan. Upanje se je v zadnjih letih dvignilo, čeprav spričo situacije v Jugoslaviji še vedno ni prav visoko (denimo, da znaša 3). Rezultatu 2,5 dodajmo še konstantno vrednost k, ki jc nižja od 1,0, s katero ga zmanjšamo na 2,3. Verjetnost večjih političnih nemirov jc med Slovenci še vedno majhna. Vendar bi nenadno povečanje pritiska zaradi kakega ekscesa hitro privedlo do nemirov, ker se s pritiskom ne bi istočasno dvignil strah. Bolj verjemi pa so socialni nemiri zaradi odpuščanja delavcev, naraščajoče brezposelnosti in nižanja standarda. Pritisk in upanje sta razmeroma visoka, a strah majhen. Večja je tudi verjetnost protestov med priseljenci, ker doživljajo kot manjšina večji pritisk (k temu nemalo pripomore propaganda) kot avtohtono prebivalstvo.
socialni dejavniki
psihološki dejavniki
Slika 7. Proccs upora pogojujejo socialni in psihološki dejavniki (amplifikatorji in reduktorji). Lahko ga analiziramo in ocenimo na raznih prerezih. V zgodnejši fazi so pogoji praviloma socialne, na kasnejši pa psihološke narave. Psihološke occne so bolj globalne, ker so pogoji integrirani.
Prikazani model jc psihološki model upora. Ne pomeni zanikanje številnih in pomembnih socialnih dejavnikov, ki vplivajo na upor (čeprav se morda tako zdi) in na katere se siccr največkrat sklicujemo, kajti proccs, ki sega od socialnc do psihološke faze, lahko "prerežemo" in analiziramo na tem ali onem prerezu. Vsak od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Eden od pomembnih socialnih dejavnikov je organizacija upora. Nemiri so sicer redko čvrsto organizirani, prav tako pa so redko povsem spontani. Največkrat imamo delno in šibko organizirane nemire. Organizacija vstopa v model preko dejavnika upanje, ker dobra organizacija dviga upanje v uspeh. Organizacija pa lahko tudi dejansko spremeni Po in s tem proces upora.
Drug socialni dejavnik jc propaganda, posebno preko masovnih komunikacijskih sredstev. Propaganda ima zelo velik vpliv na začetek in potek upora. V model vstopi žc na začetku, ker vpliva na jasnejšo zaznavo pritiska, pogosto pa povzroči napačno zaznavo. V nadaljnjem procesu vpliva malone na vse amplifikatorje in reduktorje, zlasti na upanje in strah, kar jc odvisno od tega, ali poudarja ali cclo izkrivlja uspehe ali poraze.
Nadvse pomemben dejavnik jc položaj manjših v deželi. Žc bežen pogled v časopis zadnjih let nas prepriča, da med manjšinami posebno pogosto prihaja do protestov (npr. Madžari v Romuniji, Slovenci v Avstriji, Avstrijci v Italiji, Albanci v Jugoslaviji, Palestinci v Izraelu, Armenci v Gorskem Karabahu itn.). Razen pri nacionalnih manjšinah izbruhnejo upori tudi pri drugih manjšinah, npr. verskih (npr. na Severnem Irskem), vedenjskih (npr. protesti homoseksualcev v večjih ameriških mestih leta 1985) in idejnih (npr. novolevičarjev v Evropi leta 1968). Manjšine so dejansko pogosto žrtev večine, ki izkorišča svojo premoč za doseganje različnih ciljcv (npr. pokoli cclotnih plemen v Afriki, Židov in Ciganov v Evropi, indijskih muslimanov, indonezijskih komunistov). Vclikorat pa so nahujskanc s pomočjo masovnih komunikacijskih sredstev k uporu (npr. Sudctski Nemci v Češkoslovaški pred začetkom 2. svetovne vojne). Zelo pogosto so žrtev premeščene agresivnosti. Zaradi vsega tega živijo pod večjim pritiskom kot večinski narodi. Verjetno pa žc sam manjšinski položaj vzbuja negotovost in višjo zaznavo pritiska.