Smelo v novo leto 1981!
GRADIMO SVOJO
ZAVEST, ŽIVIMO
Z NAŠIM
MESTOM!
Pred novim letom je predsednik skup-ščine mesta Ljubljane dr. Marjan Rožič sprejel urednike Ijubljanskih občinskih glasil Socialistične zveze delovnega Ijud-stva. Zapis o aktualnih problemih našega življenja in dela ter razvoja Ljubljane ob-javljamo v glasilih »Dogovori«, »Javna tri-buna«, »Naša komuna«, »Naša skup-nost« in »Zbor občanov« v skupni nakladi 125.000 izvodov.
Nekaj manj kot tri leta ste že predsednik mestne skupščine. V tem času je bilo opravljenega mnogo dela, potrebno je bilo veli-ko zavzetosti. Kaj yas spodbuja k še bolj zavzetemu delu, kdaj ste z opravljenim najbolj zadovoljni?
»Človeku je prijetno in zadovoljen je pred-vsem takrat, ko se stvari, za katere je odgovo-ren. kolikor toliko uspešno uresničujejo. Se-veda je med nalogami in uresničevanjem še vedno razkorak, se pa zmanjšuje. Vsak rezul-tat, ki pomeni korak naprej v razvoju Ljublja-ne, mene, in prepričan sem tudi druge, razve-seljuje in nam daje občutek, da v Ljubljani zlasti na osnovnih področjih delamo dovolj enotno. Problemov v mestu res ne manjka. Najbolj sem zadovoljen, ko vidim Ijudi, ki si prizadevajo, da bi kotsamoupravljalci izpolnili svoje interese in naloge in ne izgubljajo časa in moči le z iskarijem opravičila, zakaj se nekaj ne da narediti - tako kot delajo nekateri. Taka zavzetost delovnega človeka spodbuja, daje korajžo, da si še bolj dosleden. V Ljubljani lahko v letih stabilizacije, ki so pred nami, veliko naredimo, le še več zavzetosti in delo-vanja v samoupravnih odnosih rtam je potreb-no. Stabilizacija ni stagnacija ali čas, ko bi križem rok čakali na stare čase nestabilnosti, temveč pomeni razvoj na zdravih osnovah, na lastnih in združenih silah, na učinkovitem delu.
To je usmeritev, ki smo jo oblikovali v Zvezi komunistov in jo bomo uresničevali povezani v socialistični zvezi delovnega Ijudstva. Lahko smo ponosni na vse, kar dosegamo, Mesto je
čvrsto prežeto in povezano v socialističnem samoupravljanju, čvrsto na Titovi poti.«
Problemov ne manjka, pravite. Kateri pa so osrednji, najpo-membnejši za razvoj našega me-sta in kako se jih z drugimi aktivi-sti lotevate?
»Nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov je ediiii pofok za dosledno uresničevanje v pla-nih opredeljenih interesov Ljubljane. To je
edina pot za odločanje in delovanje naših de-lovnih Ijudi in občanov kot nosilcev razvoja. Manj govoriti o samoupravljanju, dosledno ga uresničevati - to pa je naloga vsakega. Pri ¦ oblikovanju - in potem uresničevanju - ra-zvojnih usmeritev so naši cilji prevladovanje strukturnih neskladij tako v gospodarstvu kot negospodarstvu, dolgoročni gospodarski, družbeni in socialni razvoj, ki bo na osnovi občutno večje produktivnosti dela, združeva-nja dela in sredstev, dohodkovnega povezova-nja, zagotavljal večji dohodek. Na vsakem ko-raku nam je dolgoročno potrebna dosledna politika stabilizacije. Potrebni so in že nastaja-jo skupni razvojni programi, da bi zagotovili večjo proizvodnjo hrane, energije in surovin -12 OZD ima ali pripravlja take programe. Naj-važnejše pa bo več izvažati, na vseh področjih se vključevati v svetovne ekonomske tokove. Pri tem pa se moramo zavedati, da bo manj investicij, pa več možnosti, da obstoječe bolje koristimo. Znanost je tako važen element ra-zvoja. Pri tem se bomo neprestano zavzemali in uresničevali odprtost Ljubljane, saj bi bila nasprotna pot kaj slaba usluga povečanju do-hodka. Seveda odprtost na vseh področjih, ob tem pa bo treba prevladati še vedno močne ostanke samozadovoljstva.
V vseh teh naših prizadevanjih pa moramo izhajati iz položaja delovnega človeka, delav-ca, Ljubljančana. Od vsakega, ki dela in živi v Ljubljani, naloge razvoja zahtevajo povečano aktivnost. Zato se moramo neprestano spraše-vati, kako zagotoviti, da bo naše življenje in delo še bolj obrnjeno k slehernemu človeku, da bo vsakdo kot dober delavec in samou-pravljalec imel od Ljubljane čimveč, na vseh področjih: v urbanizmu, okolju, kulturnem in telesnokulturnem življenju itd.
Igrajmo kot en orkester
Probleme na teh in drugih področjih bomo reševali z bolj zavzetim delom v delegat-skem sistemu in ne izven njega; če bomo skupno delali in pravočasno, s polno osebno odgovornostjo opravljali vsak svoje naloge -od krajevne skupnosti do skupščine mesta. Torej, igrajmo kot en orkester - note so ra-zvojni programi, pa bomo uspešnejši. Tu je pomembna tudi vloga občinskih glasil in dru-gih sredstev obveščanja, ki lahko najbolje pri-kazujejo naše skupne interese, saj se še pre-malo zavedamo, da so interesi občin tudi inte-resi mesta in obratno. Vsi skupaj pa izvirajo iz življenja in dela delavcev in občanov.«
Za nami so skora) tri leta dela v
drugem mandatnem obdodju de-
legatskega sistema. Je Ljubljana
danes takšna, kot ste si jo zami-
slili ob prihodu na mesto predse-
dnika skupščine mesta?
»Že pred leti, v obračunu z nacionalizmom,
je bilo jasno, da mora Ljubljana kreniti po poti
hitrejšega  lastnega gospodarskega razvoja,
da se morajo razbliniti iluzije o hitrem razvoju
brez industrije, zgolj z bankami in zastopstvi.
Tako usmeritev smo še bolj razdelali in jo
uresničujemo. Osebno sem pričakoval, da bo-
mo takratne dogovore uresničevali nekoliko
hitreje, vendar smo se morali pri tem spopasti
z omejenimi materialnimi možnostmi in neza-
dostno učinkovitostjo. Še vedno namreČ pre-
več časa izgubljamo za ponavljanje že znanih
stvari in premalo za uresničevanje dogovorje-
nega. Ključ za večjo učinkovitost je očitno v
naših rokah, le bolj organizirano moramo de-
lovati. To pa v času, ki je pred nami, pomeni
več pozomosti sprejetim razvojnim progra-
mom v našem vsakodnevnem,  konkretnem
delu. Še enkrat naj poudarim, da \e, v razvoju
Ljubljane le ena pot: dosledno uresničevanje
samoupravnih družbenoekonomskih odnosov
in   utrjevanje  delegatskega  sistema.  Vsaka
druga usmeritev je nesprejemljiva, v nasprotju
z interesi delavcev«
V Ljubljani delujemo - zadnje čase bolj sistematično - na na-daljnjem razvoju komunalnega sistema. Dosedanje izkušnje so nam prav gotovo dragocen napo-tek za odpravljanje slabosti, ne-dorečenega.
»Stvarnost sproti potrjuje, kako koristno je, da smo se v Ljubljani odločili za razvoj občin in njihovo povezovanje v mesto kot posebno družbenopolitično skupnost. Lahko rečem, da se tak samoupravni koncept mesta vsak dan potrjuje. Pa vendar se moramo osvoboditi enostranskega pristopa in razmišljanja, ki ne upošteva interesov delavcev in bbčanov in se omejeno giblje v krogu, kjer je več oblasti - v mestu ali občinah. To je lažna dilema, saj moramo zagotavljati slehernemu delovnemu človeku in občanu možnost, da v svojih sa-moupravnih skupnostih in organizacijah odlo-ča o temeljnih vprašanjih svojega položaja in s tem tudi razvoja mesta, za to pa se mora seveda ustrezno organizirati. Pa se vsi res zavedamo, da živimo v mestu, ki ima svoje zakonitosti življenja in jih je treba držati in obvladovati v samoupravnih rokah in pri tem ni prostora za različne, »dušebrižnike«, ki kot novo ponujajo lokalizem, centralizem, za učinkovitost pa administrativne ukrepe?«
Mar niso nekatere občine predaleč od človeka?
"V temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti je treba vnesti več člove-kove razsežnosti, ki je vezanaza problematiko mesta - za razvoj gospodarstva, ki ne mcrre biti tozdovsko zaprt, za vprašanje gradnje in koriščenja Cankarjevega doma, razvoja otro-škega varstva ali sumerjenega izobraževanja Skupna vprašanja v mestu so vezana za življe-nje in delo vsakega Ljubljančana, zato jih mo-ramo s skupnimi napori uresničevati.
Tudi ob preobrazbi krajevnih skupnosti mo-ra biti v ospredju družbenoekonomski in ne zgolj organizacijski smisel. Krajevne skupno-sti so skupnosti občanov, delavcev in morajo dobiti pravo vsebino dela: da Ijudje preko hiš-nih svetov, potrošniških svetov, organizacij SZDL in podobno odločilno prispevajo k reše-vanju posameznih vprašanj, ki so bila od njih v prejšnjih krajevnih skupnostih preveč oddalje-na. Interesi delovnih Ijudi morajo biti v ospre-dju, da bi jih tako sami usklajevali in reševali.
Kaj niso tudi nekatere občine prevelike in preveč oddaljene od človeka? Na to vprašanje se seveda ne da odgovoriti z vrha ali iz pisar-ne, ampak je možen realen odgovor v občinah samih. Po usmeritvah seje mestne konference Zveze komunistov Ljubljane bomo v občinah bolj poglobljeno razpravljali tudi o tem. Po-memben je tudi nadaljnji razvoj svobodne me-njave dela. Tega pa ne smemo razumeti kot
poziv k povečanju števila samoupravnih inte-resnih skupnosti ali administracije v njih, am-pak kot prizadevanje za samoupravno obvla-dovanje vseh področij našega življenja in dela. Gre za to, da svoje zdravje, kulturno delova-nje, strokovno in splošno izobraževanje in druge potrebe urejamo kot del gospodarjenja, da za program3 izdvajamo del dohodka in se zavedamo, da se t idi po tej poti lahko pride do povečane produkiivnosti dela. Ponekod smo namreč že kar p svpč »organizirani«, obreme-njeni s papirji, pa .ato neučinkoviti.
Nekateri bi skupen voz peljali po svoje
Dela je očitno še precej. Kako pa bomo vse te naloge opravili?
»Odločno se moramo boriti proti sleherne-mu lokalizmu in centralizmu. Naslednjaocena je morda malo preostra, vendar je blizu resni-ce: v Ljubljani se v skupščini in družbenopoli-tičnih organizacijah na osnovi argumentov in po poti sporazumevanja ni težko dogovoriti o skupnih vprašanjih. Ko pa so odločitve spreje-te in bi jih morali uresničiti, se pojavijo posa-mezniki, ki želijo voziti po svoje in se spremi-njajo v nekakšne »advokate« in skrbnike za delovnega človeka. Taki posamezniki delujejo mimo samoupravljanja, imajo včasih za taka početja »tiho« podporo odgovornih, vnašajo zmedo, zavlačujejo uresničitev sprejetih odlo-čitev in si laste oblast delavcev. Stvarnost pri nas v mestu je taka, da nekdo živi v eni občini, dela v drugi, nakupuje v tretji, in ima otroka v varstvu v četrti občini. Razvoj ne bo tekel v smeri, da bi bilo vse v eni občini. Eden brez drugega namreč ne moremo, tega se moramo vedno zavedati, in do kraja odpreti oči za skupne probleme.
Potrebno nam je torej več sporazumevanja in dogovarjanja in predvsem uresničevanja dogovorjenega. Kdor tega ne dela, ni sposo-ben opravljati svoje dolžnosti. Kdor hoče »mi-nirati« dogovore, ki jih je sam sooblikoval, ta sabotira, dela proti samoupravljanju in intere-som delovnih Ijudi in občanov.
Zagotoviti bomo morali tudi učinkovito upravno in strokovno delo. Nekatere službe v Ljubljani uspešno delajo v skupnem interesu, nekatere pa so še vedno tako organizirane, da služijo parcialnim interesom, krajši konec pa potem potegne občan. Dogovoriti se bomo morali tudi za enotni delovni čas upravnih organov, ki bo predvsem prilagojen potrebam občanov. Tudi tu so še primeri, ko nekateri vlečejo po svoje, čeprav smo se v skupščini mesta Ljubljane dogovorili o enotni rešitvi te-ga vprašanja. In tako se nekateri upravni orga-ni, ki predlagajo odločitve za delovni čas dru-gim, sami ne morejo ali nočejo primerno ure-diti.
Spremljanje razvoja komunalnega sistemav Ljubljani postaja trajna aktivnost. Potrebno je tudi angažirano znanstveno raziskovalnd de-lo. Prizadevali si bomo, da bo Ljubljana tvorno doprinesla k razvoju političnega sistema v SR Sloveniji in SFRJ. Ce ne gradimo sistema, namreč puščamo odprt prostor za samovoljo, za tehnokratizem in birokratske tendence, to-rej za vse tiste, ki v zasedi čakajo, na katerem koraku bo samoupravljanju spodrsnilo. Še ve-dno pa mnogi mislijo, da se sistem uresničuje sam po sebi in za sebe, odločitve pa se lahko sprejemajo tudi na osnovah, ki niso zasnova-ne na saoioupravljanju. Posebno skrb mora-mo posvetiti boju za zakonitost. Odločno se moramo spopasti z vsakim pojavom, ki ne spoštuje zakonov kot samoupravnih doku-mentov.«
Delegati imajo poleg pravic tudi dolžnosti
Veliko pozornost namenjamo v
Ljubljani tudi nadaljnjemu razvo-
ju delegatskega sistema, zlasti si
prizadevamo za povečanje nje-
gove učinkovitosti. Kaj smo na
tem področju že dosegli?
»V celoti gledano smo z delegatskim siste-
mom In njegovo učinkovitostjo lahko zado-
voljni. Postopoma prihajamo do prave vsebine
dela temeljnih delegacij, čeprav so nekatere
preveč prepuščene same sebi. To zlasti velja
za delegacije, ki so vraščene v okolje, ki jih je
izbralo. Korak naprej je opaziti tudi v delu skupščinskih zborov, ki pa še vedno ne oprav-Ijajo svoje funkcije v celoti. Zbori združenega dela morajo namreč še bolj odražati probleme združenega dela, to pa seveda zahteva mnogo večjo aktivnost pri razvoju delegatskega siste-ma v delovnih kolektivih.
Vse manj se načelno ukvarjamo z delegat-skim sistemom, ampak več s konkretnimi vprašanji, med katerimi velja na primer omeni-ti tudi delegiranje iz občinske v mestno skup-ščino. Prepogosto se namreč občinske skup-ščine sestanejo le dva ali tri dni pred sejo mestne skupščine, in tako delegati svoje ob-veznosti ne morejo opraviti, kot bi bilo treba. Zato je dober viški primer, ki bo postal skupna praksa, ko - recimo - novembra volijo delega-te za SML in pravočasno obravnavajo gradivo za decembrsko sejo mestne skupščine
Veliko govorimo tudi o pravicah delegata: da je pravočasno obveščen, da dobi dobro pripravljeno gradivo in podobno, in to je do-bro, ob tem pa kar pozabljamo na njegove dolžnosti: da se na zasedanjezborovtemeljito pripravi, se posvetuje, da se obvezno udeležu-je seje skupščine, sodeluje v razpravi in spora-zumevanju. Skupščina mesta ostaja neučin-kovita, če pridejo delegati s togimi stališči, od katerih ne odstopajo Delegati morajo imeti pravico in dolžnost, da ustvarjalno razpravlja-jo z drugimi delegati, usklajujejo stališča, ki oblikujejo skupne dogovore, sicer delegatske-ga sistema ni. To je potem osnova za delo izvršilnih organov in seveda tudi delegatov.«
Še vedno so dnevni redi skup-ščinskih zasedanj preobsežni. Gradivo za mestno skupščino obravnavajo delegati na koncu sej in prece] površno. »Res marsikdaj prihajajo delegati na zase-danja mestne skupščine pretežno s stališči upravnih organov, ne pa z usmeritvami dele-gatske baze in občinske skupščine. Zato si prizadevamo, da bi tudi vsebino zasedanja mestne skupščine enakovredno obravnavali v skupščinah občin. Seveda ni potrebno, da o vsem razpravljajo vsi trije zbori, ampak naj gre tematika na dnevni red tistega zbora, kamor sodi. Naša zakonodaja je še vedno taka, da bi občini na nekaterih področjih rada vse predpi-sala. Tako je občinska skupščina tudi zaradi tega, ker ji na nekaterih področjih zakonodaja veže roke, preveč omejena v uresničevanju svoje ustavne funkcije, posledica pa so tudi številne povsem nepotrebne točke na dnevnih redih zasedanj. Boriti se bomo morali, da bo-do skupščine odločale o temeljnih vprašanjih, sočasno pa moramo tudi jačati odgovornost samoupravnih interesnih skupnosti in zlasti še izvršilnih organov.
Pozotnost razvoju obrobja
Ob krajevnem prazniku Vrhov-cev, kjer živite, ste poudarili nuj-nost razreševanja perečih pro-blemov na obrobju mesta, saj se razlike med pogoji življenja na vaseh in v mestu ne smejo po-glabljati. Znana vam je tudi dele-gatska pobuda KS Golo Zapotok, da izdelamo v Ljubljani enotne kriterije za razvoj manj razvitih krajevnih skupnosti. Kaj bomo ukrenili?
. »Sistematično delujemo na izenačevanju družbeno ekonomskega položaja delovnega človeka in občana v mestu, upoštevamo mate-rialne možnosti in uresničujemo načelo vzaje-mnosti in solidarnosti. Rezultati obstoje, mar-sikaj pa moramo še storiti. Na tej osnovi mora Ljubljana v naslednjem srednjeročnem ob-dobju posvetiti več pozornosti razvoju obrob-ja, kjer je treba z večjo aktivnostjo krajevnih skupnosti in organizacij združenega dela po-stopoma zagotoviti vsaj minimalni komunalni standard. Vse Ijubljanske občine imajo tudi krajevne skupnosti, kjer imajo težave s preskr-bo, s prevozi, otroškim varstvom in podobnim. Začeti moramo postopoma reševati problem za problemom, saj vseh težav naenkrat ni mo-goče odpraviti, še manj pa lahko pred njimi zapiramo oči. Veliko več narede lahko tudi v delovnih kolektivih v mestu, kjer so zaposleni Ijudje iz teh krajev, seveda pa morajo ti delavci tudi sami čimprej sporočiti takšne iniciative. Zavedati se moramo, da so bili in ostajajo kraji in vasi ob Ljubljani - tudi med NOB - stabilno zaledje mesta, ki se mora razvijati. Zato se mi zdi povsem normalno, da bodo delovni kolek-tivi skrbeli tudi za razvoj krajev, iz katerih prihajajo njihovi delavci. Krajevne skupnosti morajo biti še bolj povezane z zainteresiranimi ozd, bolj uporne v iskanju in uresničevanju nalog, ki zagotavljajo višjo raven komunalne-ga življenja.
Veliko lahko naredimo tudi v kmetijstvu. Zainteresirani smo, da se vsak košček zemlje skrbno obdeluje. S kmečkim turizmom recimo še skorajda nismo niti začeli. Smo pa v času, ko bo okolica Ljubljane postala še kako zani-miva.za izlete in podobno. Zatojetrebastimu-lirati ustanavljanje in delovanje gostinskih obratov, izletniških točk in jaz se pri tem ne bojim zasebne iniciative, ob ustrezni davčni politiki seveda. Bolj me moti, da se delo na osebnih sredstvih prepočasi razvija. To bo Dritegnilo mlade Ijudi, utrjevanje kme-
tij na stabilni proizvodnji pa je pomembno tudi za uresničevanje obrambnih nalog. Posebej pa je pred nami naloga, da razvijamo proiz-vodni in uslužnostni del drobnega gospodar-stva.
Nujno pa je tudi stalno kulturno turistično oživljanje mestnega središča. Zdi se nam, da se tega problema lotevamo še preveč pardalno, prepočasi. Pri razvoju mestnega središča pa bi morali upoštevati ne le interese prebi-¦      :          valcev centra, ampak vseh v me-
: ,: stu in regijl, saj je center Ljublja-ne stičišče številnih gospodar-skih, upravnih, družbenopolitič-nih in kulturnih ustanov od občin-skega do republiškega ali širše-ga pomena. ¦
»Napravljen je pomemben napredek. Pro-ces oživljanja mesta teče, vendar žal še vedno prepočasi. Postopoma bomo prevladali lago-dnost, da naj bo v središču mesta v soboto in nedeljo vse zaprto. Šele potem bo mesto še bolj postajalo prijetno stičišče za Ijudi in neza stvari. Za prihodnje leto smo že pripravili še bolj bogat program turistične, kulturne in go-stinske dejavnosti. Ta usmeritev pa seveda ne pomeni, da naj pozabljamo na dogajanje drugje: ob Savi, v Mostecu, Tivoliju in še kje. Predvsem moramo razgibati najrazličnejšo. dejavnost v mestu, poživiti oblike amaterske-ga delovanja in vseh aktivnosti, ki prevladujejo odtujenost Ijudi. Še vedno smo vsi skupaj mnogo preveč obremenjeni s stvarmi. Uspeh nam je samo izgradnja velikega objekta, novih stavb, podcenjujemo pa majhne, a toliko bolj pomembne uspehe: ureditev majhnega dela soseske, vpeljavo bolj človeškega ambienta v področje Ljubljanice, itd. Za to pa je potrebno več iniciative krajevnih skupnosti in delovnih kolektivov. Urejati moramo fasade, vzdrževati zunanjost trgovin, potrebna je večja, dosti večja čistoča, urejati moramo zelene površine, na vsakem oknu naj bo cvetje, zasaditi mora-mo več dreves, zagotoviti več zelenja v mestu, povsod, kjer je to mogoče, namestiti klopi, bolj odločno v centru mesta zapirati ulice za avtomobilski promet, širiti prostore za pešce in kolesarje, več življenja vezati za Ljubljanico, dvorano Tivoli, Gospodarsko razstavišče, Rožnik in podobno. In seveda vsak med nami naj dela na tem.«
Ljubljana se kot mesto ne sme zapirati -
Kako pa je za razvoj Ljubljane konkretno ugotovljen širši inte-res prebivalcev tnesta, regije in republike?
»Ljubljana se kot mesto ne sme zapirati in to velja še posebej v odnosu na sosednje občine. Velja čvrst dogovor, da se mora širše območje razvijati na skupnih osnovah. Dobre izkušnje drugih velja bolje koristiti - na primer domžat-ske izkušnje v drobnem gospodarstvu, škofje-loške v kmečkem turizmu in slično. Ker smo odprta skupnost, se lahko v Ljubljano kot po-sebno družbenopolitično skupnost združujejo tudi druge občinske skupščine, če ugotavlja-jo, da imajo z našimi občinami skupne intere-se in boljše razvojne možnosti. Seveda odpr-tost Ljubljane v odnosu na celotno državo, ni vsem všeč, predvsem ni všeč tistim, ki so pre-več zaljubljeni vase. Tako nekaterim kar prija, kadar trenutno spodrsne kakšna od predvide-nih rešitev prizadevanj za aktivnejše povezo-vanje v Sloveniji in SFRJ.«
Obdobje stabilizacije moramo z vso odločnostjo nadaljevati kot trajno usmeritev in tako naše go-spodarstvo čakajo tudi v prihod-njem letu izredno zahtevne nalo-ge. Kaj pričakujete v letu 1981 od Ijubljanske industrije, zlasti v ob-čini Moste-Polje, kjer industrija predstavlja poiovico vsega go-spodarstva?
»Ljubljanska industrija lahko v naslednjent
letu - in bo morala - napravi še odločnejši
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
korak v politiki gospodarske stabilizacije, saj je ta osnova boja za večji dohodek. To pa pomeni njeno večjo produktivnost, večji izvoz, več znanja in sveže pameti, ter intenzivnejše povezovanje ne le v Ljubljani, ampak tudi z gospodarskimi subjekti v Sloveniji in Jugosla-viji. Pri tem gre za težak boj, ki zahteva veliko odločnosti, odrekanja in spoznanje, dajedelo - zavzeto organizirano delo - osnovna pot napredka. To je Titova pot boja za napredek, to je nadaljevanje tistega, kar smo pričeli ure-sničevati pred 40 leti. S tem bo postavljen tudi temelj za solidno poslovanje v prihodnjih letih.
V Mostah bo prihodnje leto končana izre-dno pomembna naložba Yulona, ki je tudi pomemben primer skupnih vlaganj in nov do-kaz, da se da s skupnimi prizadevanji kljub težavam, zares veliko narediti. Letos so bili uspešni tudi v obvladovanju težav pri proiz-vodnji koles, kjer se odpirajo še nove^iepe možnosti in menim, da bo interes za razvoj industrije v Mostah še porasel«
Samoupravljanju so tujje metode vsiljevanja
Omenili ste povezovanje go-spodarstva; za številnimi spora-zumi in dogovori pa se često skri-vajo tudi odnosi izsiljevanja viš-jih cen in nič kaj gamoupravnega obnašanja. Kako rešiti te pro-bleme?
»Taka vprašanja je treba postaviti na dnevne rede zborov združenega dela in jih po delegat-ski poti pripeljati do rešitve. Ob tem pa se kaže izogibati samoupravnemu sporazumevanju na področjih, kjer lahko v samoupravno obvlado-vanem tržiščumnogo bolj učinkovitodelujejo ekonomske zakonitosti. Samoupravljanju so tuje metode izsiljevanja, zato so sporazumi in dogovori najboljša pot, da enakopravno rešu-jemo skupne probleme. Na teh vprašanjih je SML posebej angažirana«
Zgradili smo vrsto stanovanj-skih sosesk in lepo število stano-vanj, ki pa jih je vendarle še pre-malo. Prvotnih načrtov o kom-pleksni gradnji sosesk pa ven-darle nismo uresničili v celoti, marsikje smo ostali le pri tako imenovanih spalnih naseljih.
»Nobenega dvoma ni, da moramo nadalje-vati z utrjeno politiko stanovanjske graditve. Na to nas obvezujejo tudi doseženi rezultati, ki niso majhni. Stanovanjska izgradnja je v Ljub-Ijani eden pomembnih faktorjev gospodarske-ga razvoja, saj zaposluje gradbeništvo, pohiš-tveno industrijo, dober del bele tehnike. Boriti se moramo za večjo odgovornost občin za stanovanjsko izgradnjo, saj imam občutek, da danes vsakdo raje dokazuje, kako mora nekdo drug nekaj napraviti, namesto da bi to sam postoril. Boriti se moramo proti miselnosti, da v pogojih stabilizacije lahko gradimo le spalna naselja. Sredstva za stanovajsko izgradnjo, komunalno, otroško varstvo in druga, je treba povezati v enoten program uresničevanja ce-lovite soseske. Nam ne manjka stališč, ampak odločnosti in odgovornosti pri uresničevanju le-teh. Vztrajati moramo na uresničevanju usmerjene stanovanjske izgradnje in prevla-dati ostanke izgradnje za trg. Važno je, da slehernega vspodbujamo, da združuje lastna sredstva za ureditev svoje potrebe za stanova-njem, da brez obotavljanja nadaljujemo s po-stopnim urejanjem ekonomskih stanarin, za-gotavljamo tudi z večjim osebnim prispevkom vzdrževanje stanovanj in prenovo starih delov mesta uresničujemo kot skupen interes. Po-trebne pa bodo tudi korenite spremembe v gradbeništvu, da bi bili bolj produktivni in učinkoviti.
Odločno proti črnoqraditeljem!
V preteklem letu je stekla širo-ka akcija reševanja problematike črnih gradenj. Pa vendarle spet ugotavljamo, da rastejo kot gobe po dežju. Kaj je razlog za našo neučinkovitost?
»Najprej moramo učinkovito graditi stano-vanja in poenostaviti zbirokratizirane proce-dure za pridobitev potrebnih dovoljenj, pa bo-mo odpravili miselnost, da je bolje graditi na črno. Proti črnogradjteljem pa je treba tudi v bodoče odločno ukrepati. Često pa je razlog za črne gradnje tudi pretirana birokracija z zapletenimi postopki za pridobivanje ustrez-nih dovoljenj. Obenem pa je - ne samo na tem
področju - naša najpomembnejša naloga usmerjati Ijudi, graditi njihovo zavest, da se bodo zavestno, ne zaradi sankcij, odločali za legalno pot reševanja svojega stanovanjskega problema.«
Kako pa je s programom grad-nje cest v Ljubljani? Bo zaradi denarnih težav okleščen? Bo juž-na obvoznica dograjena do ta-krat, ko bo stekel promet skozi karavanški predor?
»Program gradnje cest smo sprejeli in tak tudi ostaja. Realizacijo programa pa bomo morali prilagajati materialnim možnostim. Vsak drug koncept bi pomenil, da sami sebe vlečemo za nos. S skupnimi prizadevanji mo-ramo na vsak način zagotoviti, da bo južna obvoznica nared sočasno s karavanškim pre-dorom. Zavedam pa se, da v Ljubljani z grad-njo čestne infrastrukture precej zaostajamo, zato so tudi tu potrebna naša skupna prizade-vanja - predvsem pa razumevanje za združe-vanje dodatnih sredstev. Ljubljančanom pa je treba odkrito povedati, da nekateri - teh pa je res zelo malo - niso pripravljeni nič prispevati, da bi hitreje uresničevali skupen program.«
Mestni potniški promet lahko veliko pripomore k razreševanju prometnih zagat, morda pa bi ka-zalo razmisliti tudi o vključevanju železnice v mestni promet? »V Ljubljani mora imeti mestni potniški pro-met prednost pred osebnim prevozom. Naj-prej bo treba omejiti promet z osebnimi in drugimi avtomobili v središču mesta, postaviti parkime prostore na obrobju terz učinkovitim mestnim potniškim prometom hitro in kultur-no prepeljati Ijudi v mesto. Zato je treba širiti rumene pasove, ob tem pa se bo prav gotovo razcvetelo tudi kolesarstvo, do katerega smo bili v preteklih letih preveč mačehovski. To pa zahteva večjo učinkovitost mestnega potni-škega prometa in spremembe v delovnem ča-su zaposlenih. Zelo aktualno jetudi vključeva-nje železnice v mestni promet. Pogovori o tem že tečejo, v pripravi so programi.zainteresira-ne pa so tudi sosednje občine. Želimo, da bi imela kamniška proga funkcijo primestne že-leznice in drugačen režim. Uskladiti bo treba tudi vozne rede železnice in avtobusov. Tako postaja tudi primestni avtobusni promet vse bolj del mestnega, le premalo učinkovit je še.«
Uresničimo program razvoja kolesarstva!
Torej v razvoju kolesarstva in parkiranja - tnirujočega prometa še nismo izrekli zadnje besede?
»Komite za promet je pripravil program ra-zvoja kolesarstva in treba ga je brez odlašanja uresničevati. Pri tem je treba podpreti mnoge iniciative kolesarjev, ki na svoj način doprina-šajo k prevladovanju starega stanja. Parkirišča bomo gradili predvsem na vstopu v mesto, čas. pa je, da spremenimo našo miselnost, da prej sprašujemo za parkirišče - najraje takoj ob vhodu v stanovanje - kot za otroška igrišča. V urejanju prometa preveč prevladuje le logika predpisovanja in sankcij, premalokrat pa po-stavljamo vsakega med nami v aktivni položaj. Kar naprej nekaj prepovedujemo, potem pa nismo sposobni kontrolirati in smo na slab-šem kot prej. Tudi tu velja tisto, kar sem že rekel: gradimo našo zavest, kaznujmo pa ne-pravilnosti. Naj ob tem povem, da me zelo moti birokratska miselnost, ki ne zaupa v člo-veka, vedno ga ima za številko, v njem vidi
samo slabo in verjame le v svojo nezmotlji-vost. Seveda, vsakega idealizirati pa je tudi nerealno. Potreben nam je odločen samou-pravljalski spopad s takimi pojavi.«
Preskrba v mestu se je v zad-njih dneh izboljšala, prej pa z njo vsekakor nismo bili zadovoljni. Je bila Ljubljana v primerjavi z drugimi kraji bolje ali slabše za-ložena?
»Najprej - s stanjem nismo povsem zado-voljni in se zavedamo težav in nalog,. ki so pred nami. Problemi v preskrbi Ljubljane so bili milejši kot drugje predvsem zato, ker smo bolj odločno posredovali s proizvodi iz rezerv, ker imamo dovolj učinkovito SIS za preskrbo, ki zlasti uspešno ruši monopolizem nekaterih trgovskih organizacij, ker smo se v Ljubljani že pred časom odprli za skupna vlaganja in ker smo ponekod vpeljali sistem kompenzacij, in kar je posebej važno, zavzeto so delovale nekatere organizacije združenega dela, zadol-žene za preskrbo. Boljša preskrba v Ljubljani glede na druge kraje torej ni nastala sama po sebi, ampak je rezultat temeljitih in organizira-nih prizadevanj občin ih mesta pa seveda tudi delovnih organizacij. Prekinili pa smo tudi z malomeščansko miselnostjo, češ, kaj nas pa brigajo težave proizvodnje - na primer mleka ali mesa, ampak smo se v reševanje teh težav koristno vključili pri oblikovanju in uresniče-vanju razvojnih programov.
Na preskrbo za nekaterimi proizvodi pa n mestu nismo mogli vplivati in smo tako delili usodo drugih. Ker se zavedamo, da nas tudi v letu 1981 čakajo težave v preskrbi, bomo še utrjevali našo samoupravno organiziranost na tem področju in se še bolj smelo odločali za skupna vlaganja v oskrbo mesta in Slovenije. V Vojvodini bomo s sovlaganjem zagotovili meso, pšenico...«
Trgovina bliže k potrošniku
Stagniranje v razvoju malopro-dajne trgovske mreže prav goto-vo ne prispeva k naporom za boljšo preskrbo?
»Seveda ne. V trgovini so potrebni krepki koraki naprej. Borimo se za sodobno, poslov-no, specializirano trgovino, povezano s proiz-vodnjo. Še vedno ugotavljamo, da srednjeroč-ni načrti nekaterih občin na področju trgovine predvidevajo le po eno ali dve trgovski organi-zaciji kot nosilca preskrbe, kar pomeni tako rekoč monopol. Ugotovimo potrebe, potem pa naj se vključijo tiste organizacije, ki so pri-pravljene in sposobne te potrebe zadovolje-vati!
Trgovino moramo približati potrošniku. Zgled za to so recimo kioski, v katerih proda-jajo sadje - tudi ob sobotah in nedeljah. Uspo-sobiti in razširiti moramo tudi novi tržnici v Mostah (bo kmalu gotova) in za Bežigradom. Toda osebno sem prepričan, da drugih tržnic ne smemo več graditi, saj so odmaknjene od Ijudi. Potrebujemo racionalen, skromnejši in cenen koncept tržnic.
Menim, da je koristno spodbujati tudi trgo-vino kot osebno delo, kot drobno gospodar-stvo, pogodbene organizacije združenega de-la. Ljubljana pa rabi tudi trgovino »na visoki nogi« s ponudbo najkvalitetnejših proizvodov iz vse Jugoslavije, da bomo zanimivi tudi za sosede, za Italijane in Avstrijce«
Tudi za storitveno obrt ugotav-
Ijamo, da je deficitarna. Se nam
obetajo spremembe? »Oblikovan je koncept razvoja na tem po-dročju. Več iniciative, rešitev in predlogov je potrebno uresničevati v KS in občinah. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo nekaj upoko-jencev, ki bi še vedno lahko opravljali usluž-nostne dejavnosti.
Zakaj jim tega ne bi omogočili? V proizvod-nji imamo precej univerzalno usposobljenih delavcevr^ ki bi bili lahko v servisih še mnogo bolj koristni. Razvijati moramo tudi razvoj drobnega gospodarstva v proizvodni smeri, ki ima lahko izredno pomemben ekonomski vi-dik. Zgraditi moramo še bolj diferencirano in usklajeno davčno politiko, ki bo omogočila hitrejši razvoj storitvene obrti, potrebujemo pa tudi več poguma pri uveljavljanju osebnega dela.«
Zdaj pa še nekaj besed o kultu-
ri in telesni kulturi. Kako poskr-
beti za širjenje Ijubiteljske kultu-
re in za nadaljnji razvoj rekreacij-
ske dejavnosti?
»Ljubljani se na kulturnem področju s Can-karjevim domom odpira lepa prihodnost. Kul-turno življenje je in bo še bolj del celote in življenja vsakega od nas. Moramo ga tako organizirati, da bomo izkoristili vse prostore v domu in vse druge možnosti, ki v mestu obsto-je, in zagotovili vpliv Ijudi na program. Ob tem pa neprestano negujmo Ijubiteljsko dejavnost, preprečiti je treba nekatere tendence komer-cializacije ter omogočiti amaterskim ustvarjal-cem - zlasti med delavci in mladino - da se še bolj vključijo v prizadevanja za poživitev sredi-šča Ljubljane.
Tudi na področju telesne kulture pojdimo bolj med Ijudi. Obnašati se moramo kot Ljub-Ijančani, brez lokalizmov. Zagotoviti moramo solidno vzdrževanje telesnokulturnih objektov - tudi zavoda Tivoli - ter omogočiti, da jih občani množično uporabljajo«
In na koncu: kaj menite o tistih,
ki ne spoštujejo nekaterih norm
življenja v naši družbi. V mislih ' imamo predvsem tiste, ki ne pla-
čujejo stanarine, elektrike, dav-
kov ...
»To je vprašanje osebne morale, našega osebnega odnosa do politike stabilizacije. Sprašujem se, kje je morala tistih, ki žive na račun družbe, ki svoje breme prevračajo na pleča drugih. Ukrepati moramo tam, kjer hoče nekdo družbeno bogastvo preliti v osebno, sicer pa moramo voditi politiko, da bo takih posameznikov vse manj.«
Novoletna želja
»In ob koncu še tole. Vaša glasila pridejo v vsako družino, med vse Ljubljančane. Dovolite mi, da to izkoristim in se vsem zahvalim ob koncu leta 1980 za vse, kar so storili v interesu sebe in mesta, da se jim zahvalim za razume-vanje ob reševanju nalog v mestu. Še posebej pa veliko osebne sreče, zadovoljstva in kar največ delovnih rezultatov v 1981. letu!«