— 178 -                      ^H
Izredno lepa čednost.         ]
II. Kako  se  nam  je  obnašati  do  nehvalež-   ] ni kov ?                                        I
Pravljica nam pripoveduje to-le: Čednosti so se   I vrnile z zemlje k Bogu. Vse so prijazno kramljale med   I seboj, saj so si bile dobre znanke. Samo dve, pri ka-   I terili bi človek pričakoval, da si morata biti še posebno   ' znani,   gresta  tiho   kot   nepoznani tujki   po   nebeški cesti. Šele v nebesih ju dobri nebeški Oče  predstavi drugo drugi: dobrota — hvaležnost.                      ,
Ta pravljica nam   pove   to,   česar se  je   pač  že   1 stokrat  prepričal  sleherni   dobrotnik, da  je  le  malo istinito hvaležnih Ijudi, da se menda nobena rcč tako lahko ne pozabi, kot dobrota.
Kako grda da je nehvaležnost, o tem ste se že lahko prepričali. Le o tem se mi zdi potrebno pri-staviti še nekaj besedi, kako naj se obnašamo do onih. ki so nam nehvaležni za prejete dobrote in usluge.
Trojna izkušnjava se lahko loti blagega človeka, ki je delil dobrotc, pa žanje zanje lc nehvaležnost: a) da bi se jezil radi tega ; b) da bi nehvaležniku ne izkazal nobene dobrole več, in c) da bi opustil sploh vso dobrodelnost ter bi radi nekaterih nehvaležnikov bil trd do vseh Ijudi.
a) Tega seveda ne zahteva naša vera, da bi ne bili užaljeni, kadar sc nam dobrodelnost povrača z ne-hvaležnostjo. Saj se je ce!o Zveličar, ki je imel naj-krotkejše srcc, čutil žaljenega, ko se mu je izmed deset ozdravljenih gobavcev prišel le eden zahvalit. lJa jezil se ni radi tega, marveč mirno se je pritožil o nehva-ležnikih in dalje prijazno govoril z onim. ki se mu je prišel zahvalit.
Bodi torej tudi nam pravilo : Nikar se ne jezimo radi nehvaležnikov: pa tudi kesati se nam ni treba, če smo storili kaj dobrega človeku, ki nam je potlej nehvaležen. Pri svojih dobrih delih moramo že itak vsclej imeti ta dobri namen. da jih opravljamo iz ]ju-bczni do Boga. Ce nam  torej  obdarovan  človek ne
j
— 179 —                        ^H
povrne s hvaležnosljo. povrnil nam bode Bog z večnim plačilom. Saj nas je učil Jezus, da dajajmo miloščino tako, da ne bo vedela levica, kaj je dala desnica, t. j., J da nili sami ne mislimo več na to, kaj smo bližnjiku storili dobrega. In nebeški Oče, ki vidi na skrivnem, bo povrnil.                                                                         |
b)   Kako se nam je vesti do nehvaležnika?  Ako vidimo, da /Jorabi naše dobrote, kakor še n. pr. včasih godi pri beračih, dijakih. popotnikih itd.,, kateri milo-ščino obračajo v to, da žalijo Boga, mu bomo sevcda odtegnili   podporo, ker  bi  sicer  podpirali   hudobijo. Ob deljenju miloščine je treba previdnosti in modrosli. Ako je pa kdo le tako neveden  in   nespreten, da   se ne zaveda dolžnosti in se ne pride zahvalit, sicer  pa prav obrača podporo, nas pač nič ne ovira, da bi ne nadaljevali  dobrodelnosti.   V takih  okoliščinah   bomo še lažje prepričani, da delamo dobro res zavoljo Boga. Tako vedenje nam priporoča celo Kristus satn, rekoč: Kadar napraviš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih pri-jateljev . . . ali bogatih soscdov, da morda tudi oni ne povabijo in se ti povrrK'. Ampak kadar  napraviš  go-stovanje. povabi uboge, hrome, kruljeve   in slepe   in blagor t\ bo, kcr (i ne morejo povrniti; zakaj povrnjeno ti bo ob vstajenju pravičnih !
c)   Posebno bi   bilo   napafno,   ko   bi   kdo   holel /arad nekaterih nehvaležnikov opustiti kar sploh vsako dobro deio, češ, kaj bi se ubijal z Ijudnii, saj so sami nchvaležniki.   Nehvaležnost jc plačilo   sveta.   Krivično bi bilo radi nekaterih nehvaležnih Ijudi vse slabo so-cliti. ln pa.  če  so drugi slabi.   ali  moraš  biti  (udi  ti malovreden? ln to bi bil gotovo, ko bi  nikomur  ne storil   nič   dobrega, ko   bi   opuščal   telesna   in   dušna dela usmiljenja. Jezus Kristus je dobro poznal nehva-ležnost Ijudi. ki  so  živeli v njegovem času,  in  vseh drugih, ki bodo   pozneje živeli; videl  je   vsa   nehva-ležna srca vseh dežel in vsch časov do sodnjega dne> in vendar ni nehal. nc neha in ne bo nehal z dobro-lami in milostmi obsipati ubogega človeštva.
Temeljni nauk o hvaležnosti je torej: Sam bodi hvaležen vsakemu za vsako dobroto, od drugih  pa ne  pričakuj hvaležnosti. Ako so
—  180   -
li hvaležni. prav: ako ne. smeš  tem gotovejže  priča-kovati plačila od Boga, ki je obljubil, da ne bo pustil I niti kozarca mrzle vode brez plačita, ako ga podamo H bližnjiku v njegovem imenu.                                           ¦