Prememba deželne vlade na Kranjskem.
Te dni je „Wiener Zeitung" objavila, da je cesar vstregel prošnji kranjskega deželnega predsednika barona Winklerja za umirovljenje in pri tej priliki odlikoval ga z velikim križem Franca Josipa reda ter izročil vodstvo kranjske vlade baronu Heinu. Ta novica nikakor ni prišla nepričakovana. Ko je bil imenovan Slovenec dr. Abram rainisterskim svetnikom v pravosodnem ministerstvu in je zaradi tega in« zaradi nekih drugih vladnih odredb bil nastal silen hrup. v nemško-liberalnem taboru, se je kmalu bila razširila govorica, da bode vlada s tem potolažila razsrjene levičarje, da imenuje za kranjskega deželnega predsednika kacega Nemcem bolj povoljnega moža. Tedaj se je Plener pogajal z vlado in zastopnika kranjskega veleposestva sta mu poprej bila sporočila pritožbe in želje kranjskih toliko zatiranih Nemcev. Mej temi željami je bilo menda tudi ta, da se odstrani deželni predsednik baron Winkler in na njegovo mesto pokliče mož, ki se bode bolj strinjal po mišljenju z nemško manjšino v deželnem zboru kranjskem. Po teh dogodkih soditi, je prememba v vodstvu kranjske vlade nekaka koncesija kranjskim Nemcem.
Gospod baron Winkler je pred dvanajstimi leti bil prevzel vodstvo kranjske deželne vlade. Prišel je z najboljšo voljo, da na Kranjskem izvrši Taaffejev program in naredi spravo mej Slovenci in Nemci in izvede narodno jednakopravnost. Tega pa ni dosegel, ker se je pokazalo silno ovir. Kranjski Nemci poprej vajeni le gospodovati, so bili takoj z začetka in prav do zadnjega nasprotni baronu Winklerju. Spodkopavali so mu vpliv in veljavo pri odločilnih krogih na Dunaju in pri podrejenih uradnikih. Po nemških glasilih so trobili dan na dan, kako se zatira nemštvo na Kranjskem. Kako nesramno ga še sedaj napadajo nemški listi, ko je odstopil! Židovska „Neue   Freie  Presse" mu  očita,  da   je  vdušil
starodavno nemško kulturo na Kranjskem in dajal prosti tek slovenskemu gibanju, katero ima velikohrvaške in pa panslavistične tendencije in se očividno nagiblje k ruski cerkvi. Ravno tako so pa delali za kulisami na Dunaji vedno proti njemu in tako dosegli, da višji krogi vanj niso imeli pravega zaupanja.
Videč, da nima še popolnega zaupanja na Dunaji se nekateri podrejeni uradniki tudi niso zmenili za želje in naredbe svojega načelnika. To posebno, ker so dobivali od nemške kranjske stranke migljeje, da se na Dunaji nikakor prav ne ujemajo s postopanjem gospoda Winklerja. Imeli smo na Kranjskem ravno tako kakor na Moravskem nekako postransko neoficijalno vlado, ki je pravi vladi delala vse mogoče ovire. Vpliv te stranske vlade je pa bil tem večji, ker se je celo govorilo, da bode njen vodja Winklerjev naslednik, kar se hvala Bogu ni zgodilo.
Bivši predsednik pa v resnici ni nikjer zatiral Nemcev, temveč je ves čas skrbno gledal, da se jim kaka krivica ne zgodi. Kako je hitro zaukazal ljubljanskemu mestu, da naj osnuje nemške šole, ko so se Nemci zanje oglasili. Stvar se ni vlekla leta in leta, kakor se pa na Koroškem, v Trstu   in   Gorici, kjer prosijo Slovenci slo-
y
venskih šol. Se nedavno je razveljavil sklep ljubljanskega mestnega zbora, s katerim so se hoteli odstraniti nemška imena mestnih ulic. Da Nemci morda niso zastopani v mestnem zboru ljubljanskem, so sami krivi, ker so se takoj jeli kujati in se niso hoteli udeleževati volitve. Da so pa hoteli, smo preverjeni, da bi bila vlada porabila ves svoj vpliv, da bi jim bila pripomogla do primernega zastopstva v mestnem zboru. Sploh lahko rečemo, da se pod Winklerjevo vlado Nemcem ni niti las skrivil.
Slovenci se pa bodemo bivšega deželnega predsednika barona Winklerja gotovo hvaležno spominjali, če tudi se niso nam izpolnile vse nade, katere smo gojili pri njegovem nastopu. Prepričani smo, da je imel najboljšo voljo in bi pri ugodnejših razmerah bil gotovo več storil   za   nas.    Priznati   tukaj   tudi   moramo,    da   je
Politiški oddelek.
340
mnogo   storil    za    deželo   in    da   ga   bodemo   težko pogrešali.
O novem vodji kranjske deželne vlade bar. Viktorju Heinu je nam le malo znano. Njegov oče je bil v Sehmer-lingovem ministerstvu, pravosodni minister in pozneje predsednik nadsodišču dunajskemu. Viktor Hein je y. državno službo vstopil 1. 1871. kot konceptni praktikant v poljedelskem ministerstvu, pozneje je služboval pri nižje-avstrijskem namestništvu. Od 1874. 1. je opravljal razne službe pri politični upravi na Štajerskem. Bil je mej drugim tudi okrajni glavar v Mariboru, kjer si je priučil nekoliko slovenščini. Zadnja leta je bil pa svetnik pri namestništvu v Gradcu. Star je sedaj 42 let.
Kako bode njegovo poslovanje, tega danes ne vemo. Če pomislimo, da je kolikor toliko s pomočjo naših Nemcev prišel do te stopinje, potem seveda dosti dobrega od njega ne moremo pričakovati. Sicer pa mi od vladnega vodje ne želimo nobenih protekcij, temveč samo to, da se bode ravnal po ustavi. Popolnoma pa bodemo srečni, če bode nam tako pravičen, kakor je bil baron Winkler Nemcem in gotovo od nas Slovencev ne bode potem najmanjših pritožb proti njegovemu poslovanju. Sicer je pa seveda vse od tega odvisno, kake navode so mu dali z Dunaja seboj. To pa že danes lahko konstatujemo, da narodnega miru ne bode dosegel, ako se bode ravnal po željah kranjskih Nemcev, kajti našel bi pri Slovencih naj-odločnejši upor. Do narodnega miru ne pelje druga pot, kakor strogo izvedenje ustave.