Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
Jelka Kernev Štrajn
Rožna dolina, C. XV - 8, SI-1000 Ljubljana jelka.kernev-strajn@guest.arnes.si
Razmerja med Whitmanovo in Župančičevo poezijo so kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Zato članek ne raziskuje samo neposredno dokazljivih vplivov, ampak se posveča tudi afinitetam, ki niso nujno posledica neposrednega vpliva. Zanimive so predvsem razlike in podobnosti njunih naravnanosti, opazovane v luči koncepta pesem-kot-okolje (ang. environment-poem), kakor ga je prav na podlagi Whitmanove poezije uvedel ameriški literarni teoretik Angus Fletcher, in koncepta času neprimerno (fr. intempestif), kakor gaje na podlagi Nietzschejevihpojmov volje do moči in večnega vračanja oblikoval Gilles Deleuze. Članek opazuje in ugotavlja manifestiranje teh konceptov in njihovo povezavo s konceptualno metaforo valovanja, ki pesnika tesno povezuje in upravičuje primerjalno branje. Pri tem članek izhaja iz teze, da vsak izviren ustvarjalni akt vsebuje določen element, ki ga nobena interpretacija ne more izčrpati. To je moment, ki sodi v vsakokratno sodobnost, a ga je hkrati mogoče izločiti iz te sodobnosti in ga obrniti zoper njo v upanju na čas, ki še pride; je tisto, kar iz umetniškega dela naredi enkraten eksperiment. Vzporedno branje obeh pesniških opusov z vidikapesmi-kot-okoljaprivede do spoznanja, da ne le Whitmanovega, ampak tudi Župančičevega pesniškega opusa, kljub njegovi raznolikosti, ni smiselno deliti na izrazito ideološko obarvane ali angažirane pesmi in na tiste, ki sodijo v»čisto liriko«.
Ključne besede: slovenska poezija / ameriška poezija / Župančič, Oton / Whitman, Walt / primerjalne študije / poezija narave / pesem-kot-okolje
Znano je, da med Whitmanovo in Zupančičevo poezijo obstajajo določene sorodnosti, ki jih je slovenska literarna zgodovina že pred časom opazila; a najprej je treba opozoriti na to, kar je pesnik nekoč sam povedal Izidorju Cankarju: »V novejšem času sem bral Vearhaerena in Whitmana.« (Cankar 182).
O neposrednem vplivu Whitmanove poezije na Zupančičevo pesnjenje sta doslej največ konkretnega povedala Lucien Tesniere in Henry R. Cooper. Vzporednice pa so opazili tudi nekateri slovenski literarni zgodovinarji, med njimi Janko Kos (335—345). Vpliv starej-
39
Primerjalna književnost (Ljubljana) 42.3 (2019)
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
šega pesnika na mlajšega seveda ni zanemarljiv, toda s stališča sodobnih pogledov na književnost utegnejo biti zanimivejše tiste lastnosti obeh opusov, ki niso nujno posledica neposredno dokazljivega literarnega vpliva, pač pa prej proizvod spleta drugih okoliščin. Tako na primer pri Župančiču naletimo na številna pesniška besedila, za katera je iz tega ali onega razloga verjetno, da ni šlo za vpliv, pač pa samo za določeno afiniteto v nazorski naravnanosti. Eden izmed značilnih primerov je pesem »Mož na hribu« iz Samogovorov, kjer so navzoče širše povezave s tematizacijo horizonta. Poleg tega je v tej pesmi mogoče opazovati številne whitmanovske postopke, kakor so neglagolske sintagme, elipse, ponavljanja, paralelizmi, naštevanje in lirska vprašanja: »Hej, oblaki preko polja — kam? / Kam je reka tebe volja — kam? / Rado bi v daljavo drevje? / Cvetje, listje raz vejevje — kam? // Deklica po strmi poti — kam? / krilo, ruta — kot peroti — kam? / konji splašeni z vetrovi ... / in na konjih mladi dnovi - kam?« (ZD II 9).
Whitman in Župančič sta temeljni, že davno kanonizirani figuri dveh precej različnih kultur. Oba veljata za barda svojih narodov, transcendentalista, vizionarja, njuna besedila tematizirajo tako patriotizem kot kozmopolitstvo,1 njuna demokratična drža pa je tesno povezana s socialnim in nacionalnim vprašanjem. Zato njune literature ni mogoče oddeliti od nacionalnih vizij obeh narodov, vendar tako pri Whitmanu kot pri Župančiču težko zaznamo kakršnekoli nacionalistične podtone. To je opazil tudi Cooper, ki je v svojem prispevku o obeh pesnikih opozoril, da njuna poezija ponotranja in hkrati razrešuje napetosti med lokalnim in univerzalnim. Oba pesnika sta se s tem spoprijemala tako na pesniški ravni kot tudi programsko (Cooper 18).
Opaziti je, da je Whitmanova poetika, čeprav je eno od njenih temeljnih določil fragmentarnost, tipološko precej enotnejša od poetike Otona Župančiča, čigar pesmi so sicer bolj sklenjene enote, vendar v njih zaznavamo zelo heterogene vplive (Kos 338). Tudi razlike med posameznimi ustvarjalnimi obdobji so pri Župančiču opaznejše kot pri Whitmanu. O tem govori že dejstvo, da je Whitman izdal eno samo zbirko pesmi, ki jo je nenehno dopolnjeval in spreminjal; zato ne zgrešimo, če rečemo, da je njegova knjiga rasla skupaj z njim. Poleg tega je napisal tudi dve prozni deli, Specimen Days in Democratic Vistas. Župančič je izdal vrsto zbirk (za odrasle in otroke), pisal pa je tudi prozo in dramatiko. Njegovo ustvarjanje je, podobno kot Whitmanovo, trajalo pol stoletja. Zaznamovalo ga je tesno prijateljstvo s Cankarjem in
1 Seveda je v njuni poeziji najti še vrsto drugih tem, kot so vojna, ljubezen, pes-njenje, a se pričujoči razmislek iz razumljivih razlogov omejuje samo na nekatere.
40
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
drugimi pripadniki slovenske moderne, a vemo, da so se njegovi in Cankarjevi pogledi na vlogo umetnika in umetnosti pozneje precej razhajali. Tako lahko v neodposlanem Zupančičevem pismu Cankarju (9. 1. 1909) preberemo:
Moja stvar je: narediti iz sebe človeka, zdravega krepkega telesa in duha, ki je dobre volje. To se pravi: ki je tako močan, da si upa bojevati boj, veseliti se, omagovati, trpeti, padati, vstajati, iskati resnice in skrivnosti z umom in srcem, z mislijo in voljo, z vero in skepso, z upom in strahom. [...] To je moja stvar: narediti iz sebe posodo, v katero gre ves svet, nebo in zemlja in vse, kar je, zato da more iz mene ves svet, nebo in zemlja in vse, kar je. (Nav. po: Pirjevec 4—5)
Nekoliko pozneje je takole razširil svojo misel:
Razvoj je temeljni princip življenja, razvoj mikrokozma od kaosa do kozma se ponavlja v nas — vse naše čustvovanje, misli, hrepenenje, v mladem srcu in glavi tako burna in tako zmešana, stremijo ravno tako po jasnini, po harmoniji; ravnovesje sil, ki so v tebi, medsebojno, in soglasje tebe s svetom, to je cilj, po katerem sem stremel od prvega. (Prav tam)
Iz pisem je razvidno, da Zupančič programsko stavi predvsem na zdrav razum in harmonijo. Zanima ga, kako iz kaosa skozi medij besede ustvarjati kozmos, s čimer aludira na neke vrste demiurško dejanje, kar je izrazil tudi s pesniško besedo: »Alfa in Omega! Beseda! Bajna moč, / ki stari kaos si ločila v dan in noč. / skrivnostno izrekana vsevdilj / vzdržuješ svet in smer in zadnji cilj.« (»Naša beseda«) Gre natanko za to — kar je v svoji temeljiti strukturalni analizi zbirke V zarje Vidove opazila že Irena Novak Popov —, kako »iz amorfnega, neizoblikovanega kaosa z ustvarjalnim dejanjem izoblikovati urejen kozmos, ali drugače, s sredstvi poezije upesniti ustvarjanje samo« (420).
Ob tem je spet mogoče potegniti vzporednico z Whitmanom, a hkrati dodati, da je Zupančič, kakor smo pravkar videli, vsaj v času pisanja navedenih pisem, razmišljal o poti iz kaosa v kozmos, za Whitmana pa je treba reči, da vseskozi razmišlja v obeh smereh hkrati, se pravi bolj nomadsko in divergentno. Kljub temu bi večji del zgoraj navedenih Zupančičevih izjav zlahka pripisali tudi Whitmanu, ko ta na primer v »Pesmi o sebi« (»Song of Myself«) zapiše: »Mar sem v protislovju? / Nič zato, sem pač v protislovju. / V meni je podjetnost, v meni so množice.« (Travne 8) In prav ima, dejansko je v protislovju, saj se njegova poezija giblje kot val in odpira na vse strani, tako k transcendenci kot imanenci, skuša zajeti ves svet, a zna, po drugi strani, vsaki pesmi izrisati obod, povezati konec z začetkom, preteklost s prihodnostjo, smrt z rojstvom:
41
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
»Pojem o sebi in se slavim, / in kar sprejemam sam, boš sprejel tudi ti, / ker vsak atom mojega bitja je prav tako del tvojega.« (»Pesem o sebi«; Travne 102) In ob koncu pesnitve: »Ne izgubljaj poguma, če me ne boš takoj našel, če me boš zamudil na enem kraju, me boš poiskal drugje, / ker nekje sem se ustavil in čakam nate.« (»Pesem o sebi«; Travne 190)
Whitman si je namreč vseskozi prizadeval, da bi bila njegova knjiga kar se le da večperspektivna, neizčrpna in nikoli zares dokončna. Raznolikost Zupančičevega opusa je razlog, da je primerjalno branje v tem primeru precej zahtevno, saj je kljub njegovi izrecni izjavi o razvoju iz kaosa v kozmos opaziti vrsto pesmi, ki tematizirajo tudi gibanje v nasprotni smeri oziroma gibanje v vseh smereh. To velja tako za simbolistične pesmi kakor tudi za tiste, v katerih se morda že kažejo nastavki ekspresionizma (»Dies Irae«, »Vizija«, »Glad«, »Spokorna pesem«, »Naše pismo«) (prim. Kos 340). Poleg tega, če se še za hip zadržimo pri pismih, zbudi pozornost slog Zupančičevega pisanja, kjer pade v oči nagnjenje k naštevanju, tako polisindetičnem kot asindetič-nem, ponavljanju in paralelizmom, postopkom torej, na katerih temelji Whitmanov način pesnjenja, denimo: »Brž sta me preplavila spokojnost in spoznanje, ki / prekašata vse vedenje o zemlji, / in vem, da je božja roka moja lastna zaobljuba, in vem, da je sveti Duh moj lastni brat, / in da so vsi možje, kadarkoli rojeni, prav tako moji bratje, / in ženske moje sestre in ljubimke ...« (Travne 6). Zgovorno je dejstvo, da naštevanja pri Whitmanu niso nikoli v funkciji reprezentativne klasifikacije, saj delujejo kaotično in zato nikoli ne pretendirajo na izčrpnost.
Zupančič kaže sorodna nagnjenja, ki še bolj kot v navedenih pismih pridejo do izraza v nekaterih njegovih pesmih (npr. »Vran«, »Nespečnost«, »Stari Kiš«, »Zebljarska«, »Kovaška«, »Z vlakom«, »Duma«, fragment »Jerala« in še bi lahko naštevali). Podobno velja za sintaktične strukture (npr. priredja), ki se ponavljajo in s tem vzpostavljajo neposreden stik z bralstvom, saj je samo bralno dejanje pravzaprav še ena ponovitev. Ponavljanja podobno kot naštevanja zavirajo linearen razvoj besedila, zato naletimo na vrsto primerov, kjer konci alu-dirajo na začetke ali jih celo podvajajo. Svojevrstna povezanost konca (»O spev slapov ubrani / iz dalje vsak večer!«) z začetkom (»O šum voda zvečer / iz dalje neprestani! / O spev slapov ubrani / v zvezda strmeči mir!«), je neodvisna od dolžine pesmi. Pesem pomensko odpira, a hkrati tudi prostorsko zapira. Oblikuje jo kot specifičen prostor oziroma okolje. To je razlog, da marsikatera od teh pesmi zbuja značilen občutek valovanja (»Tu, tu se žile življenja stekajo, / pota vesoljstva tukaj se sekajo, / ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta — skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta ...«) (ZD II82)
42
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
ali, povedano bolj teoretsko, občutek večnega vračanja, vendar nikakor ne vračanja istega: Isto namreč ni »tisto, kar se vrača, kajti vračanje je izvirna oblika istega, ki se reče samo za različno, za mnoštvo, za postajanje. Isto se ne vrača. Samo vračanje je Isto tistega, kar postaja.« (Deleuze, Nietzsche 34).2 Ne gre torej ne za izvor, ne za napredek, ne za končni cilj, namesto tega Deleuze postavlja postajanje. Večno vračanje pa je za Deleuza »gibanje postajanj, ki so definirana kot afirmativno in kreativno gibanje (Bahovec, »Nietzsche v treh formulah« 276—277). V tem je mogoče uzreti enega od poglavitnih razlogov, zakaj skoraj vse Whitmanove pesmi — in številne Zupančičeve — učinkujejo času neprimerno, so torej pred svojim časom, če izraz razumemo v pomenu, ki ga je na podlagi Nietzschejeve filozofije izoblikoval Deleuze in pri tem posebej poudaril, da pojma, ki ga označuje, ni mogoče enačiti ne z večnostjo, ne z zgodovino, ne s prihodnostjo, umestiti ga je mogoče nekam »vmes«, to je v neskončni Zdaj, v neskončno postajanje (prim. Razlika 43—45; Kaj je filozofija? 116). Ta »Zdaj« se navezuje na tisto lastnost umetniškega dela, ki omogoči, da to sproti izumlja pogoje svojega nastajanja, da torej ne reproducira pravil, temveč jih ustvarja sproti in se tako odpira postajanju.3
Postajanje in večno vračanje različnega oziroma mnogoterega sta temeljna koncepta, ki se pri vsakem od obeh pesnikov manifestirata nekoliko drugače, čeprav sta pri obeh tesno povezana s podobnimi pesniškimi postopki, sorodno nazorsko naravnanostjo in, kar je bistveno, konceptualno metaforo valovanja. Če si dovolim malce svojevoljno parafrazo naslova Zupančičeve zbirke V zarje Vidove, lahko rečem, da gre za pojav, ko se preteklost in prihodnost v večnem Zdaj nekako stikata, tako kot večerna in jutranja zarja v času poletnega solsticija, to je v času med 15. junijem (sv. Vid) in 24. junijem (sv. Janez Krstnik).
Ideja večnega vračanja mnogoterega še posebej ustreza primerjalnemu branju, saj zavrača redukcijo literarnega dela na zgodovinske okoliščine in pozornost usmerja na staro spoznanje, da vsak izvirni ustvarjalni akt vsebuje določen moment, ki ga nobena aktualizacija ali interpretacija ne more izčrpati. To je — kakor zatrjuje Nietzsche in nadalje interpretira Deleuze — tisto, kar sodi v vsakokratno sodobnost, a je hkrati
2	V tradiciji nihilizma je Nietzschejevo večno vračanje razumljeno kot vračanje istega in enakega (Bahovec, »Deleuzova« 129).
3	S tem glagolnikom, ki pomeni proces v smislu metamorfoze, Deleuze aludira na Nietzschejev prelom s platonizmom in na nove povezave, ki jih je nemški filozof vzpostavil s heraklitsko tradicijo, grško tragedijo in Mallarmejevo poezijo. (Več o tem pojmu glej Sasso, Vocabulaire, geslo »Devenir«).
43
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
mogoče izločiti iz te sodobnosti in obrniti zoper njo v upanju časa, ki še pride (Deleuze, Logika 248); je tisto, kar iz umetniškega dela naredi enkraten pojav, odprt za eksperiment, ki utegne učinkovati tudi kot performativni akt.
Ameriški teoretik Angus Fletcher v svojem delu A New Theory for American Poetry (2004) takšno eksperimentiranje, ki ga poimenuje environment-poem (pesem-kot-okolje),4 odkriva v delih Whitmana, Clareja in Ashberyja, Whitmana pa proglasi za pesnika, ki je ta eksperiment uvedel v ameriško literaturo. Njegov pesniški glas dojema v smislu okolja, kot glas, posebej namenjen temu, da nas obkroža (119). Pesem-kot-okolje torej dojema kot prostor v pomenu chore in ne kot kraj v pomenu toposa. Značilnost tega prostora je, da ni nikoli statičen, da vselej implicira procese, povezane tako z organskim kot anorganskim življenjem. Kljub temu je opisnost pomembna sestavina pesmi-kot-oko-lja. Zato niti ne preseneča, da Fletcher v Whitmanovi poeziji opaža svojevrstno oživitev nekaterih potez tradicije angleške in francoske opisne poezije narave sedemnajstega in osemnajstega stoletja, kakor so naštevanje, opisovanje in nagnjenje k personifikaciji, katere funkcija naj bi bila povezovanje snovnih in duhovnih razsežnosti pesmi (36—39).5 Ali, če si pomagam z ugotovitvijo D. H. Lawrencea, gre za srečanje med notranjimi in zunanjimi razsežnostmi pesmi, in to iz različnih zornih kotov, za nekakšno vmesno stanje, ki se dogaja, ko Whitman vse, kar mu pride na pot, brez sleherne hierarhične klasifikacije ovije v zven in svoje Travne bilke sredi sinestetičnega delovanja odpira bralstvu, ga poziva, naj vstopi (Lawrence 148-161). Vstopi v ta zaprti in hkrati odprti prostor, ki je, po Fletcherju, pesem-kot-okolje. Ce si zdaj prikličemo v spomin kako Whitmanovo pesem, »Potovanje v Indijo« (»Passage to India«) na primer, zlahka ugotovimo, da pesem, čeprav je prvoosebni pesniški govorec v izhodišču poudarjen — »Pojem o dnevih svojega življenja, / pojem o velikih dosežkih svojega časa« —, kmalu preide na opisovanje večje skupnosti, se širi v prostorskem in časovnem smislu ter oblikuje relacije med vsakovrstnimi udeleženci, kraji in časi: »Novega malika častim, / vas kapitane, popotnike, raziskovalce in vse vaše, / vas inženirje, vas arhitekte, strojnike in vse vaše ...« (Travne 118)
Whitmanov lirski govorec je torej osredinjen predvsem na vzajemno igro populacij, dogajanj, prostorov, emocij, afektov in vseh ude-
4	Izraz prevajam pesem-kot-okolje, čeprav bi se bolje slišalo okoljska pesem, a bi se utegnilo razumeti izključno v ekokritiškem smislu, kar ne bi bilo povsem ustrezno, čeprav drži, da je pojem nastal na podlagi spoznanja, da je napočil čas, ko naj bi občutljivost za okolje zahtevala svoj lastni literarni žanr (Fletcher 9).
5	Fletcher je bil strokovnjak za alegorijo, kamor sodi tudi personifikacija.
44
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
leženih v kozmični skupnosti. To niso le ljudje, ampak tudi živali in rastline, to je vse, iz česar sestoji organsko in anorgansko življenjsko okolje. Poudariti je treba, da so zanj te bitnosti, ki jim poleg materialne pripisuje tudi duhovno razsežnost, vse enako pomembne, saj so organizirane naštevalno-opisno in potemtakem izrazito nehierarhično.6 Paradoks pesmi-kot-okolja je v tem, da je ni mogoče proglasiti za poseben literarni žanr,7 ker je, kakor smo videli, ne določajo hierarhična razmerja, značilna za večino literarnih žanrov. V njej je tematiziran demokratičen pogled na svet, utemeljen na univerzalnem tovarištvu — Whitman rabi besedo camaraderie —, izraženem z intranzitivnostjo in srednjim glagolskim načinom, paralelnimi sintaktičnimi strukturami (»morje me šepeta«) (ang. »the sea whispers me«), gramatičnimi in logičnimi elipsami ter odklanjanjem kronološkosti. Posledica tega je, kakor ugotavlja Fletcher, da takšna pesem lahko doseže samo svoj obod, katerega krožna oblika proizvede rob, ne pa zaključka (120). Kot takšna uprizarja drsenje proti obzorju, ki sproti proizvaja širše povezave in čedalje bolj oddaljena obzorja: »Ti cesta, po kateri stopam in se razgledujem naokrog, / menim, da tu nisi le ti, / menim, da je še mnogo nevidnega tod okoli.« (»Pesem o širni cesti«/»Song of the Open Road«) (Travne 27). Ob tem se sprošča določena energija, ki besede potiska proti končnemu sklepu, a tik preden ga dosežejo, ta energija uplahne. Tako nastane občutek plimovanja in odtekanja ali, drugače, valovanja, tako na ravni posameznega verza kot večjih pesem-skih segmentov. To valovanje proizvaja učinek večnega vračanja, ki je, kot rečeno, eno od temeljnih določil pesmi-kot-okolja. Pri tem ne gre samo za zbujanje sinestetičnega občutka valovanja v smislu dviganja, upadanja, odtekanja, vračanja in nenehnega ponavljanja, kar se neposredno navezuje predvsem na vodo, a se dogaja tudi drugje, gre za vsa tista ponovljiva gibanja, kjer procesa ni mogoče ločiti od substance. Najpomembnejše pa je, da valovanje lahko opredelimo kot konceptualno metaforo pesmi-kot-okolja, praviloma delujočo na strukturni, idejni in mestoma tudi tematski ravni. Saj so valovi kot naraven pojav, povezan z vodami, dejansko tematizirani v številnih Whitmanovih pesmih, v »Mestu ladij«, denimo: »Mehko, mehko, mehko / tesno se k valu prižema naslednji val / in zopet drugi, ovijajoč, objemajoč, tesno, tesno [...] O noč, ali ne vidim svoje družice kriliti tam med valovi? [...] visoko in jasno dvigam svoj glas nad valove.« (Travne
6	Zato je Whitmanov glas izjemnega pomena za današnjo ekološko problematiko, saj njegovo poezijo in poetiko lahko opazujemo v funkciji nastajanja novega odnosa do okolja, bodisi naravnega bodisi urbanega.
7	Čeprav Fletcher, kot že omenjeno, govori o potrebi po novem žanru (9).
45
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
58) Toda to, opozarja Fletcher, da pesem dejansko govori o valovih, ni tako pomembno kot opažanje, da pesnik »piše v valovih« (154). Nedvomno je ravno ta lastnost Whitmanove poezije, ki je Fletcherja spodbudila, da je oblikoval koncept pesmi-kot-okolja, razlog za vznik neke nove, v prihodnost usmerjene naravnanosti, ki jo zdaj za nazaj lahko uziramo kot vizionarsko in demokratično, a obenem tudi, in to je bistveno, predvsem kot času neprimerno in obenem manjšinsko v Deleuzovem in Guattarijevem pomenu tega izraza.8
Tudi pri Župančiču najdemo vrsto besedil, kjer odkrivamo valovanje kot konceptualno metaforo v smislu načina pisanja »v valovih«, a tudi nekatere tematizacije valovanja kot z vodo povezanega naravnega pojava, ki dejansko in metaforično evocira tako porajanje življenja kakor tudi smrt. Obenem lahko opazujemo, kako se to valovanje uveljavlja kot posebno ritmično gibanje, na katerem temelji dinamičen učinek besedila. Značilen primer je »Duma« (Samogovori), po mnenju nekaterih (Tesniere, Cooper) najbolj whitmanovska Župančičeva pesem: »V velikih mest valovanju bil sam sem val, / O, in moje srce je utripalo / V taktu mogočnem, potisočerjenem; / V novo življenje planila je duša seljaka.« (ZDII 81; poudarila JKŠ) Zelo podobno učinkuje tudi odlomek iz pesmi »Z vlakom« (Samogovori): »Beži. Vse beži ... le v dalji planine! / Tam zemlja je naša zakipela, / zahrepenela, v nebo je hotela, / v višino se pognala kot val, / a v naletu pod zvezdami val je obstal — / tako stoji zdaj sredi višine / okameneli zanos domovine.« (ZD II 76; poudarila JKŠ) O »Dumi« je pesnik Izidorju Cankarju (181) povedal, da je pesnitev leta nosil v sebi po tistem, ko je napisal pesem »Z vlakom«. Zamislil si jo je kot neke vrste dialog med moškim in ženskim glasom, med kozmopolitstvom in domoljubljem, ne da bi eno prevladalo nad drugim: »Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč, / glas moža, kot da je odgovor ženskemu glasu; čul sem, kako je zvenelo moje srce.« (ZD II 79)
Toda »Duma« ne opeva le ljubezni do domovine, ampak tematizira široko demokratsko naravnanost, socialni angažma in globoko empa-tijo: »Hamburk, Hamburk! Kliče ji zvon ... / tam ji v smrt omahnil je sin.« (ZD II 679) Podobno sporočilo razbiramo tudi pri Whitmanu, na primer v pesmi »Ihtenje zvnov« (»Sobbing of the Bells«) ali v pesmi »Sedim in opazujem« (»I Sit and Look Out«): »Sedim in opazujem vse gorje sveta, vse zatiranje in sramoto, / slišim pritajeno krčevito ihtenje mladeničev, ki trpijo in se kesajo svojih dejanj, vidim mater, kako v revščini umira zapuščena, shirana, obupana ...« (Travne 70)
8 Več o tem pojmu gl. Sasso, Le vocabulaire, geslo »Littérature mineure«.
46
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
Valovanje v vlogi konceptualne metafore ne deluje samo na besedilnih segmentih, ampak določa tudi besedila v celoti, kakor je lepo videti, denimo, v Zupančičevi pesmi »Večerna«:
O šum voda zvečer / iz dalje neprestani! / O spev slapov ubrani / v zvezda strmeči mir! // Podzemskih katedral / oboki in oboki ... / iz njih iz orgel zvoki / gneto se val na val. // Pramati! Melodij / vzkipeva ti naročje, / za prosto pol-nozvočje / bore se brez strasti. // Nepotekljiv je vir, / iz sebe sam se hrani ... / O spev slapov ubrani / iz dalje vsak večer. (Dela 154)
Če to pesem9 primerjamo s prejšnjima, opazimo, da tematizacija valovanja postaja čedalje abstraktnejša, a je še zmeraj razpoznavna. Toda Zupančičev opus vsebuje tudi pesmi, kjer je metafora valovanja povsem neoprijemljiva, a vendarle nekako navzoča: po eni strani kot način pisanja »v valovih«, po drugi strani pa kot način delovanja misli. Značilen primer je pesem »Večerna impresija« iz Samogovorov.
Več kot očitno je, da so oba pesnika očarale različne pojavne oblike vode, le da Whitmana morda najbolj morje, čeprav tudi reke, Zupančiča pa poleg morja predvsem reke, jezera in slapovi, kar se da razložiti z različnimi okolji, sredi katerih sta odraščala. Toda za primerjalno recepcijo je pomembnejše od tega dejstvo, da imamo pri valovanju kot literarnem konceptu in upesnjenem fizikalnem pojavu opraviti z določeno energijo, ki bralstvo sili, da se odvrne od reprezentacijske razsežnosti pesmi, odpre eksperimentu in tako omogoči vzpostavljanje novih relacij. To pa je možno samo z izstopom, vsaj začasnim, iz dialektike in zgodovine in osredinjenjem na afekte. V tem primeru pesnik nastopi kot nekakšen »zdravilec«, pesem pa v Zaratustrovi maniri afirmira življenje, a se hkrati odpira za novo mišljenje: »Oblike življenja navdihujejo načine mišljenja, načini mišljenja ustvarjajo oblike življenja. Življenje aktivira mišljenje in mišljenje po svoje afirmira življenje.« (Deleuze, Nietzsche 17) Ob tem je treba opozoriti — in to je bistveno — da pesniškega govorca kot zdravilca in tistega, ki afirmira življenje, ne kaže razumeti kot nekoga, ki želi utelešati kozmični razum, in uresničevati zgolj »razvoj mikrokozma od kaosa do kozma«, kakor je v zgoraj navedenem pismu zapisal Zupančič. Gre za to, da skozi konceptualno metaforo valovanja tudi pri Zupančiču motrimo značilno whitmanov-sko gibanje, ki poteka v obeh smereh, od kaosa do kozmosa in nazaj, a se po navadi dogaja tako, da ne načne pesniške strukture. Razlog za to tiči v odločilnem mejnem položaju, ki ga tu, kakor že omenjeno zgoraj,
9 Ta pesem je nadvse nazoren primer konceptualne metafore valovanja, delujoče na strukturni, pomenski in idejni ravni.
47
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
razumemo kot neprimernost času, pojmovano v smislu večnega Zdaj, intenzivnega stika konca z začetkom, rojstva s smrtjo, kaosa s kozmo-som, preteklosti s prihodnostjo.
Prav o tej stičnosti, čeprav jo razume povsem drugače, govori tudi Niko Grafenauer v svoji fenomenološko obarvani semantični analizi kratke pesmi »Večerna impresija«:
Kot šum nevidnih kril gre skozi mrak, / nevidnih kril, ki bi gorela v zarji; / pričakovanja poln večerni zrak / se giblje, kot oblaki pred viharji / v motnjavi burni begajo svoj vlak; / kar plahih senc obstane lov in beg / in iz noči se vsiplje noč kot sneg. (ZDII 20)
Grafenauer to stičnost poimenuje »trenutek čiste atemporalnosti bitja« in jo interpretira kot »tisti mejni položaj, v katerem se zgodi identiteta tega bitja, istovetnost življenja in njegove resnice, ki je smrt« (165). To pojmuje kot rezultat določene naravnanosti, ki stori, da razum in voljo do moči kot osnovno vodilo pesnikovega življenja in delovanja zamenjata »nerazum in volja do niča« (Grafenuer 164). Ta mejni položaj oziroma stik je torej, tako Grafenauer, možno videti kot točko, kjer naj bi se razdvojeno (dia-bolično) stanje bitja prelevilo v simbolično, se pravi celovito bivanje (165). Toda obstaja tudi druga možnost, ki v tem stiku sicer lahko zazna učinek oksimorona (»in iz noči se vsiplje noč kot sneg«), a hkrati ugotavlja, da gre dejansko za aporijo, saj pesem kaže na logično, ne pa tudi na reprezentacijsko inkompatibilnost; toda to ji ne prepreči, da na reprezentacijsko razsežnost besedila ne bi vrgla sence dvoma.
V tem primeru stičnost, ki evocira brezčasnost večnega vračanja oziroma neprimernost času, ne pomeni, da se pesem odreka volji do moči. Prav nasprotno, šele ta volja, dojeta v smislu večnega vračanja različnega, proizvede to neprimernost času in bralstvu omogoči vstop v pesem na način pesmi-kot-okolja. Takšno besedilo se vzpostavlja kot koreodramski prostor, proizvaja nove vrednote, ki lahko v senci niče-janskega »nezgodovinskega oblaka«10 v marsikaterem primeru aludirajo na morda še neslutene, torej času neprimerne okoliščine. Toda teh — in tega ni moč dovolj poudariti — nikakor ne kaže istovetiti z ideologijami danes obstoječih nacionalnih demokracij, ki so vse reprezentativne, se
10 Nezgodovinski oblak (fr. nuée non historique) je pojem, ki ga je Deleuze oblikoval na podlagi Nietzschejevega razumevanja zgodovine. Ob tem poudarja, da pojem ne označuje nasprotja med večnim in zgodovinskim niti med kontemplacijo in akcijo, pač pa pomeni predvsem način, kako nekaj nastaja oziroma postaja. Nič, kar je pomembno, po njegovem ni osvobojeno nezgodovinskega oblaka (Pourparlers 229).
48
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
pravi utemeljene na izboru večine. Prav to je razlog, da je tudi nekatere Zupančičeve izrazito simbolistične pesmi (»Večerna«, »Večerna impresija«, »Zaprti park«, »Zlata jutra«) možno brati na način pesmi-kot-okolja. Nič manj pa tudi nekatere druge, denimo tiste, kjer se nacionalna tematika prepleta s socialno in osebno (»Duma«, »Z vlakom«, »Goriškim izgnancem«, »Tuji mož«, »Gledam«). V vseh teh pesmih je razberljiva naravnanost, ki jo je literarna zgodovina tako pri Zupančiču kot pri Whitmanu prepoznavala kot voljo do moči in nas s tem postavila na razpotje: če se namreč odločimo za smer, znotraj katere je volja do moči dojeta v skladu z nihilistično tradicijo, to je v smislu volje po moči in volje do niča, se pravi negativno, potem teh Zupančičevih pesmi, a prav tako tudi večine Whitmanovih, ne moremo brati na način pesmi-kot-okolja. Kakor hitro pa se obrnemo v smer, kjer je volja do moči pojmovana izrazito afirmativno, in sledimo Deleuzovi povezavi tega koncepta z večnim vračanjem mnogoterega ter tako opremljeni vstopamo v pesmi, opazimo, da se ne Whitmanova ne Zupančičeva poezija ne utemeljuje v pojmovnih dualizmih pozne romantike, pač pa v moderni, tedaj še »mladi« nacionalni in demokratični miselnosti, ki se je začela oblikovati sredi devetnajstega stoletja. In opaziti je, da je pri obeh pesnikih zlahka razberljiva demokratična naravnanost v smislu tovarištva,11 povsem neposredno ubesedenega na primer v Whitmanovi pesmi »Zate, O Demokracija« (»Zasadil bom tovarištvo nagosto kot drevesa vzdolž rek / ameriških, vzdolž velikih jezer in po širnih prerijah, / združil bom mesta v medsebojen objem ...«) (Travne 74) ali v že omenjeni »Pesmi o sebi«: »Menim, da ena travna bilka ne pomeni nič manj kot dnevni obrat zvezd, / in da je mravlja enako popolna pa zrno peska in palčkovo jajce, / in krastača je največji mojster, / in vitica črnega ribeza bi bila nebeškim salonom v okras.« (Travne 13) Odkrivamo pa jo tudi pri Zupančiču, in to ne samo v »Dumi« in nekaterih že omenjenih pesmih, temveč tudi drugje, na primer v manj znani pesmi »Gledam«: »Gledam brezno, smreko in hrast, tiho zamišljene v svojo rast, večno zamaknjene v neba dih — / kakor da sam sem eden od njih ... // Gledam, dekle, ženo, moža, [...] Nem mimo njih gre neba dih — kakor da sam sem eden od njih ...« (ZDIII 63)
Teza o demokratični naravnanosti obeh pesnikov utegne mimogrede pripeljati naravnost v zagato navideznega protislovja, kakor hitro se vprašamo: Kako je možno, da se neka poezija odvrača od
11 »Tovarištvo je,« zapiše Deleuze, »takšna spremenljivost, ki implicira srečanje z Zunaj, pomikanje duš na prostem, po'veliki cesti'.« (Kritika 93) Nekaj zelo podobnega lahko trdimo za Zupančiča.
49
PKn, letnik 42, št. 3, Ljubljana, november 2019
pesniške reprezentacije in odpira afektu, obenem pa evocira tovariška, demokratična razmerja do ljudi, sveta in vsega, kar je? Zato se velja zamisliti nad tem, kar pravita Lawrence in Deleuze, ki v nasprotju z delom ameriške uradne literarne vede — ta je namreč Whitmana proglasila za enega najmočnejših ideoloških glasov ameriške demokracije — v Whitmanovi poeziji vidita realizacijo sicer demokratične, a hkrati ekstremne zavesti in nekega povsem novega glasu, celo radikalnejšega od tistega, ki ga odkrivamo v evropskih modernizmih z začetka dvajsetega stoletja (Lawrence 155). To je zanimiva, a obenem smela trditev, ki bi ji bilo mogoče pritrditi ali ugovarjati le na podlagi temeljite raziskave. Gotovo pa je, da je pri Whitmanu tematizirana demokratična, na pojmu tovarištva utemeljena želja, da bi bralstvo pritegnil v dejaven odnos z nastajajočo pesniško knjigo. Značilen primer so verzi iz pesmi »Salut au monde«, denimo: »Kaj slišiš, Walt Whitman? / slišim delavca peti in slišim kmetico, / slišim glasove otrok in živali v daljavi, ko se dan budi, [...] slišim napev starih pesmi iz ust italijanskega čolnarja, / slišim, kako v Siriji srhljivi roji kobilic pustošijo žitna polja in travnike.« (Travne 34) Tu gre za svojevrstno ubeseditev »svetovnega tovarištva«, kakor je opazil že Cooper (17) in ob tem upravičeno opozoril na odlomek iz »Dume« (»Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč ...«) in na vrsto drugih Zupančičevih pesmi (»Z vlakom«, »Moje barke«, »Goriškim beguncem«). V njih opaža uresničenje tematskega modernizma slovenske moderne (18), modernizma, ki se izrisuje na ozadju nacionalnega in socialnega vprašanja. Ta teza se zdi utemeljena, a je treba dodati, da je radikalen glas teh pesmi mogoče zaznati samo, če jih dojemamo afektivno, to je na način pesmi-kot-okolja, utemeljeni na konceptualni metafori valovanja, odprti v vse smeri, v nenehnem gibanju in komentiranju vsega obstoječega. Ob tem je zopet mogoče potegniti očitno vzporednico z Whitmanom in hkrati zaznati tudi pomembno razliko v odnosu obeh pesnikov do naravnega okolja. Pri Zupančiču bi zaman iskali vpliv evropske tradicije opisne poezije narave na način, kot je zaznaven pri Whitmanu. Poleg tega je treba upoštevati, da se je v drugi polovici devetnajstega stoletja v ZDA, povsem drugače kot v Evropi, sem in tja že pojavilo vprašanje o odnosu do narave — najbolj znan literaren primer je Thoreaujev Waiden — o človekovem škodljivem vplivu na okolje, problemu ohranjanja divjine in stališčih, ki bi jih bilo treba zavzeti. Na Slovenskem in v tedanjem okolju Srednje Evrope, kjer se je pretežno gibal Zupančič, je naravno okolje s svojimi bitnostmi še zmeraj imelo status nečesa, kar obstaja predvsem zavoljo človeka in je njemu na voljo.
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
Skleniti je mogoče, da pri Župančiču — vsaj kar zadeva del njegovega opusa — opazujemo sorodne postopke, naravnanosti in učinke kot v Travnih bilkah, čeprav njegov verz v večini primerov ni tako dolg kot Whitmanov, a vseeno značilno valujoč. Poleg tega, kot že omenjeno na začetku, zbuja občutek večje nadzorovanosti in osre-dinjenosti, zato tudi demokratična razsežnost razmerja do sveta v Župančičevih environment-poems ni tako vseobsežna in izrazita kot pri Whitmanu. Toda tisto, kar ju najtesneje povezuje in upravičuje primerjalno branje, sta konceptualna metafora valovanja in koncept času neprimerno, ki sta tesno odvisna od razumevanja ničejanske volje do moči in ideje večnega vračanja. Ce namreč to voljo interpretiramo v skladu z nihilistično tradicijo, utemeljujočo se v postromantični subjektiviteti in njenih dualizmih, potem tako Župančičevih kot tudi Whitmanovih besedil ne moremo brati na način pesmi-kot-okolja. Kakor hitro pa jo dojamemo v njenem izvirnem pomenu, tako kot si jo je zamislil Nietzsche in pozneje interpretiral Deleuze, v obe poeziji, ne le Whitmanovo, vstopamo kakor v svoj življenjski prostor, na način pesmi-kot-okolja. Se pravi, da ne le Whitmanovega, ampak tudi Župančičevega pesniškega opusa, kljub njegovi tipološki raznolikosti, ni smiselno deliti na izrazito ideološko obarvane ali angažirane pesmi in na tiste, ki sodijo v »čisto liriko«.
LITERATURA
Bahovec, Eva D. »Nietzsche v treh formulah«. Gilles Deleuze. Nietzsche in filozofija. Ljubljana: Krtina, 2011. 247-294.
---. »Deleuzova samota«. Gilles Deleuze. Nietzsche. Vnanje gorice: KUD Police
Dubove; Ljubljana: Zveza Modro-bela ptica, 2014. 117-141. Cankar, Izidor. »Oton Župančič«. Izbrano delo: Obiski. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973.
Cooper, Henry R. Jr. »Oton Župančič and Slovene Modernism«. Slovene Studies 13.1 (1990). 3-18.
Deleuze, Gilles. Kritika in klinika. Ljubljana: Študentska založba, 2010.
---. Pourparlers: 1972-1990. Pariz: Les Éditions de Minuit, 1990.
---. Logika smisla. Ljubljana: Krtina, 1998.
---. Razlika in ponavljanje. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011.
---. Nietzsche in filozofija. Ljubljana, 2011.
---. Nietzsche. Vnanje gorice: KUD Police Dubove; Ljubljana: Zveza Modro-bela
ptica, 2014.
Deleuze Gilles in Félix Guattari. Kaj je filozofija? Ljubljana: Študentska založba, 1999. Fletcher, Angus. A New Theory for American Poetry: Democracy, the Environment and the Future of Imagination. Cambridge in London: Harvard University Press, 2004. Grafenauer, Niko. »Lov in beg«. Odisej v labirintu. Ljubljana: Nova revija, 2001. 158-177.
51
PKn, letnik 42, st. 3, Ljubljana, november 2019
Kos, Janko. »Oton Zupančič v luči primerjalne književnosti«. Oton Zupančič: simpozij 1978. Ljubljana: Slovenska matica, 1979.
Lawrence, D. H. Studies of Classic American Literature. Cambridge: Cambridge University Press, 2013.
Novak Popov, Irena. »Vesolje je v kapljici rose: prispevek k pomenski analizi Zupančičeve zbirke V zarje Vidove«. Slavistična revija 36.4 (1988). 419—426.
Pirjevec, Dušan. »Oton Zupančič in Ivan Cankar«. Slavistična revija 60 (1958): 4—5.
Sasso, Robert, in Arnaud Villani. Le Vocabulaire de Gilles Deleuze. Pariz: C.R.H.I., 2003.
Whitman, Walt. The Leaves of Grass. San Diego: Word Cloud Classics, 2015.
---. Travne bilke. Prev. Uroš Mozetič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
---. »Pesem o sebi«. Prev. Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Literatura 30.339-330
(2018). 102-112.
Zupančič, Oton. Dela Otona Zupančiča II. Ljubljana: Akademska založba, 1936.
---. Zbrano delo II. Ljubljana: DZS, 1957.
---. Zbrano delo III. Ljubljana: DZS, 1959.
Environment-poem in the Poetry of Walt Whitman and Oton Župančič
Keywords: Slovenian poetry / American poetry / Zupančič, Oton / Whitman, Walt / comparative studies / poetry of nature / environment-poem
The relationship between Whitman's and Zupančič's poetry is more complex than it might appear at first sight. Thus, in addition to directly demonstrable influence, the article focuses on affinities that are not necessarily the result of direct influence. Of particular interest are the differences and similarities in the authors' attitudes, revealed by a comparative reception of both oeuvres in the light of concepts such as environment-poem, introduced by the literary theorist Angus Fletcher in relation to Whitman's poetry, and the untimely, as conceived by Gilles Deleuze on the basis of Nietzsche's notions of the will to power and eternal return. The article observes the manifestations of these concepts and their relations with the conceptual metaphor of wave motion which further links the two poets and supports their comparative reading. This reading proceeds from the premise that every original creative act involves an element that no interpretation can exhaust. This is an element common to each modernity, but at the same time it can be excluded from and turned against this modernity in the hope of a time to come; it is what makes the artwork a unique experiment. The parallel reading of the two poets in light of the concept of environment-poem leads to the conclusion that neither Whitman's
52
Jelka Kernev Štrajn: Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču
nor Zupančičs oeuvre, despite the latter's diversity, can be reasonably divided into distinct categories of ideologically marked or engaged poems, and those belonging to a "pure lyricism."
1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 821.163.6.09-1Župančič O.:821.111(73).09-1Whitman W. DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v42.i3.03
53