283
Gospodarske izkušnje.
Mrčes v kurnikih.
Perutnina trpi včasih mnogo v kurnikih zavoljo raznih mrčesov, hršeljev, zakožnic in uši, katere še z bolhami pomnožene kar mrgolijo po stenah. Sveži zrak, snaga, odpravljanje poklin, primerno utrjeni sedeži za kokoši prihajajo temu v okom, pa ne zadostujejo vselej. Časih je treba ves kurnik osnažiti in potem s pepelom tako gosto pokaditi, da zamaši vsako poklino, sleherno špranjo. Zatem se po tleh natrosi peska itd. Da imajo kokoši uši in gnjide, to lahko spoznamo s prostim očesom ali s povečalnim steklom. Treba le pero z vrata izmekniti in je drobno pogledati. Kedar so kokoši posebno ušive, pomažimo jim glave in spodnje strani na krilih s salom iz kitovih jeter, nemški Leberthran. Tudi polagajo kokošim 3/4 peska, pomešanega z ljx pepela, da se morejo v njem kopati. Uši v hlevu in sploh mrčes zapazimo precej, ker na človeka leze, da začne tega srbeti, po njem laziti in pikati, ali ker kokoši zmiraj po perotih klju-vajo, ali ker imajo jajca rudeče pike, ki druzega niso, kakor blato od uši, ali jih vidimo tičati v poklinah in špranjah, kjer so podobne sivim otrobom. Mrčesi so navadno siti kurje krvi, ki iz njih prasne, ako jih stisnemo. Tudi zunanje špranje na kurniku je treba s pepelom zamašiti, štange pa, na katerih kure sedijo, večkrat pomazati s tabakovim sokom ali salom od kitovih jeter.