Kulturna krajina brez kulturne vsebine .. ali je to mogoče? 
Naše predstave o naravi so različne. Vsak si naravo predstavlja po svoje: 
naivno, spekulativno, nestrokovno, znanstveno, božje itn. ln vendar se 
moramo z vso resnostjo potruditi, da poskušamo naravo dojeti. S tem pa 
tudi bistvo človekovega izvora in početja. 
Raziskovati naravo pomeni dojemati samega sebe. Ustvariti je treba 
kulturen odnos do narave- do narave, ki je skromna in prav v tej skromnosti 
tudi enkratno uspešna. 
Stari narodi so iz spoštovanja do božanstev ohranjali svete gaje in 
drevesa. Kasneje so bili izjema predvsem redki večJI posestniki in kmetje, 
ki so praviloma gojili ljubezen do gozda in gozd varovali. Današnja vaška 
in mestna folklora z vso nesnago v naših gozdovih, potokih, rekah, z neprimernimi odpadki 
pod posameznim drevjem in skupinami dreves sredi polj pa kaže, kako nespoštljiva se današnji 
prebivalec vede do matere narave. 
Kulturo naroda se presoja tudi po ohranjenosti gozda in drugih naravnih ekosistemov, npr. 
voda, po spoštljivem odnosu do vsega živega in neživega, po dojemanju medsebojne vz ročne 
povezanosti vsega, kar nas obdaja. 
Kultura pomeni sozvočje z naravo. Kultura pomeni ne ropati naravnih bogastev. Dovo~·eno 
si je le z odgovornostjo izposojati naravne dobrine in jih celostno uporabljati, ker je le na ta 
način mogoče prispevati k trajnostnemu razvoju človeka z naravo. Tako dojeta kultura zahteva 
pravo demokracijo družbe, spoštovanje in glas preteklih rodov ter glas bodočih rodov, ki so 
pred vrati in nas opozarjajo na ropanje naravnih dobrin bodočim generacijam z uničevanjem 
okolja. 
Desetletja preobrata v načinu razmišljanja po letu 1948 so omogočila odlične uspehe z 
gozdom v Sloveniji. Zato lahko s ponosom vprašamo: Slovenec, kdaj boš spoznal, kako je 
dežela po letu 1950 po stoletjih ropanja gozda zopet zazelenela? Čakamo ekološko osvešče­
nost, da se bo kdo zahvalil slovenskim gozd arjem, ki so nam vrnili gozd, ki je na poti v ponovno 
revitalizacijo. Slovenski človek je navajen, da občuduje vse, kar je tuje. Slovenski gozdarji pa 
so menili, da je naše enako dobro kot tuje in to s strpnim delom tudi dokazali. To je bilo storjeno 
zavestno, ko je Slovenija spoznala skrb vzbujajoče stanje naših gozdov, nastalo s stoletja 
trajajočim ropanjem. 
Dosedanji uspehi z delom v gozdovih ustvarjajo pogoje, da bo mogoče deželo revitalizirati. 
Ustvarjajo se naravnejši pogoji, ki bodo omogočili tudi na drugih področjih človekovega dela 
naravi ponuditi roko sprave. Toda le pod pogojem, da bo slovensko gozdarstvo svoje kulturno 
poslanstvo lahko nadaljevalo. Vsa odgovornost je odvisna od politične modrosti. Če je ne bo, 
bomo zopet zapadli v ponovno naravno, gospodarsko in duhovno revščino. 
Gozdarstvo se zaveda, da mora razvijati dialog med človekom in naravo. To dolgujemo 
našim prednikom in, razumljivo, bodočim rodovom ter živlJenju nasploh. Naravnanost, ki jo 
zato razvijamo, se glasi "šola življenja ohranjevalne strpnosti", in le-tej se je treba v bodoče 
še naprej posvečati z istimi sredstvi kot doslej. 
prof. dr. dr. he. c. Dušan Mlinšek 
GozdV 58 (2000) 1