BESEDE V KILOGRAMIH
»Prizadevati si moramo, da bodo mforma-cije in gradiva, predvsem za delegacije same, napisana preprostaje in pregledneje, da bi potem laže in enostavneje informirale svoja volilna telesa.
... Namesto da se delegacije same prebi-jajo skozi tekste zakonov in obširnih poro-čil ter pojasnil, bi jim morali iz vsega tega ali iz raznih samoupravnih aktov pošiljati kratke izvlečke, v katerih bi njim in njiho-/vim volilnim telesom prikazali glavne rešit-ve, kakor tudi glavne probleme in dileme, ki nastajajo v zvezi s sprejemanjem posamez-nih odločitev, dn jim prikazati tudi posledice takšnih odločitev s stališča samoupravljal-cev.«
Da, to je izvleček iz knjižice »Smeri raz-voja političnega sistema socialističnega sa-moupravljanja«, je pokimal marsikdo, ki je prebral zgornje vrstice. Čeprav smo pred dvema letoma, ko je knjiga izšla, radi po-udarjali, da to ni učbenik, ki bi se ga učili na pamet, je bilo ti-ste čase veliko ljudi, ki so vsevprek citirali odlomke in pri tem nava-jali celo strani, s katerih so se odlomke na-učili. Mnogi se teh citatov še danes spom-nijo...
To jebilo leta 1977. Danes, tik pred iztekom devetinsedemdesetega, pa smo y naši skup-ščinski dvorani lahko opazovali prjzadevne delavce oboinske uprave, ki so spenjali kilo-
¦grame in kilograrne gradiva za sejo skup-ščine. TežkL paketi, v katerih ni bilo nikakrš-nih povzetkov, izvlečkov, so nato romali k delegatom, ki »morajo biti čimbolje informi-rani!«...
Kakšne so bile reakcije šišenskih delega-tov (ki pri vsem tem, da ne bo pomote, niso nikakršna posebna izjema oziroma poseb-nost), nam ni znano, vemo p'a, da je tarnanje glede kilogramov, s katerimi se mora spopa-dati jugosiovanski delegat, glasno in precej razširjeno. Nič bolje kot občinskim se nam-reč ne godi republiškim delegatskim pred-stavnikom, ki so, recimo, na Hrvaškem iz-računali, da v enem samem letu pregulijo pol tone gradiva (statistično vzeto, seveda, kajti ikoliko teh kilogramov je resnično pre-branih, ni še nihče ugotovil)...
Toda zgolj tarnanje in tehtanje gradiva stanja ne bo popravilo, česa več kot zgolj ižračunavanja števila tipkanih strani pa do-slej delegati še niso storili)!
Pa kaj bi ovinkarili: če bi se iz skupščin-skih klopi pogosteje in bolj resno oglašali glasovi, ki bi zavračali takšen način informi-ranja (za katerega smo v prvem delegatskem sklicu govorili, da je otroška bolezen nove ureditve), bi tudi takšnih uvodnikov ne bilo treba več pisati!
Torej?